Oznanjevalci miru. In prišel je Jezus skozi zaprta vrata in stal je sredi njih in je rekel: Mir vatn bodi! Jan., 20. p., 26. V Mariboru izhaja listič, katerega urejuje duhovnik, ki je v ravno tistern tednu bral neraara na svetem raestu gori navedene besede, ko je zopet skušal zasejati med učiteljske vrste nemir. »Slovenski Gospodar* je učiteljem že star znanec. Malo učiteljev se namreč na Spodnjem Štajerskem nahaja, katere bi ta list ne irael že v delu. — Kakor se na javnern smetišču nagromadijo nesnage vsega mesta, tako se v tern lističu nabirajo vsi izbruhi zavisti, sovraštva in gnjeva proti učiteljstvu. In časih pljune še kakšen zaslepljen in prodan član naše lastne zadruge na ta kup . . . . . . Mir varn bodi! Kako razumevajo naši duhovniki uredniki ta nauk, se nam mora čudno dozdevati. Ako premislimo, koliko sovraštva se odkrije v nSlov. Gospodarju" do našega stanu, kako se v njera sis.ematično priporoča gnjev do učiteljstva, moramo pač priti do spoznanja, da se celo besede svetega evangelija dado razlagati kakor se hoče. — No, malo smo se doslej brigali za vse »Gospodarjeve" napade. Klerikalna pamet, ki je v tem listu iskala priložnosti, se pokazati kot izvrstnega vojskovodjo v boju terae proti luči, ta klerikalna pamet nas ni mogla spraviti iz dušnega ravnotežja. Na vedne napade v tem lističu smo se namreč učitelji že tako privadili, da nara »Gospodar" brez vesti o kakšnem tovarišu ni več bil pravi »Gospodar". In če je tudi časih kakšen Bpobožan" učitelj ostro prijel raariborskega učiteljskega prijatelja, in če je ta tudi takoj po tej pobotnici, da je prišlo npobožanje" do živega, začel zvijati na prav licemeren način svoje oči, nas navzlic že navedenih razmerij to ni niti najraanj vznemirjalo. Učiteljstvo je večinoraa »Slovenskega Gospodarja" preziralo, ocenjevalo je le nGospodarjevu razum po svoje. Da se danes obračamo proti pobožnemu listu in njega bogaboječemu uredniku, mora iraeti svoj vzrok v drugern činu »Gospodarja", nekaj drugega je moral urednik na svojo katoliško vest navaliti, da pišerao zoper njegovo mnenje, nekaj drugega nara je raoralo vzburkati kri: »Slo venski Gospodar" je dosegel v štev. od 19. mal. travna vrhunec nesramnosti. V tej številki se dviga njega urednik na prestol diktatorja, ki bi naj zapovedoval učiteljstvu celo, kaj sme čitati in česa ne srae čitati. To kaže, da je wGospodar" brez vsakega stida, to kaže, da nima več najmanjega razsodka. — Gonjo proti »Učiteljskemu Tovarišu", ki jo je z drugimi enakovrednimi listi pričel »Gospodar", morarao sraatrati kot zavraten napad na ves stan, na vse učiteljstvo. Nestidnost tega početja nam je pognala kri urneje po telesu, ta nestidnost je vzrok, da osvetlimo malo najslavnejši čin ,,Slov. Gospodarja". Ako premišljujemo slovenski učitelji, kako dolgo srao se morali truditi, da smo dobili list, ki brani na nevstrasen način naše stanovske pravice, tedaj nara ne raore biti vse eno, je-li drugi listi naše težnje podpirajo, ali pa zatirajo. rTovariš" ne more drugače pisati, nego piše, sicer bi ne zadostoval velikira nadejam, katere smo nanj stavili, sicer bi bil duhovniški list. Slovensko učiteljstvo pa že izdavna ni več na tisti stopnji, da bi se zadovoljilo s sakristanskirai navodili in tolažili, ono hoče krepko bojevanje za svoje pravice in nič drugega. — Pisanje »Učiteljskega Tovariša" učitelstvu ugaja. Da je ono na pravern mestu in opravičeno, je razvidno iz tega, da je ravno to pisanje vsem odkritim in prikritim neprijateljem šolstva skrajno neugodno. In to je edino prava pohvala za naš list. Ako bi ostalo po razraotrivanjih »Učiteljskega Tovariša" vse rairno, bi to značilo, da list za učiteljstvo ničesar ne stori, da je torej tudi za nas nepotreben, zakaj političen list, ki ne zbuja nikakšnih protiizjav, ne more biti političen list. V tem slučaju pa bi tudi učiteljstvo lahko hlapčevalo naprej, tedaj bi sploh zadostovalo, da beremo nSlov. Gospodarja" in požiramo vso njegovo neprebavljivo hrano in držimo mirno vse klofute, ki nam jih njega duhovni urednik zadaja prav velikodušno in radodarno. — Ako udriha katerisibodi list po našem stanovskem glasilu le radi tega, ker utegne list učiteljstvu koristiti, tedaj nam to kaže, da je list sploh učiteljstvu sovražen, ker deluje zoper delovanje učiteljstva. Mi se ne brigamo za to, kaj pišejo duhovni »voditelji" in drugi takšni listi. Cetudi je »Učiteljski Tovariš" politiški list, četudi kaže odpor v klerikalnih listih le na to, da piše list na pravi način, moramo vzklik wSlov. Gospodarja" vendarle sraatrati kot takšno drznost, kakor bi v »Učiteljskera Tovarišu" klicali duhovnikorn: Proč z vasim ^Voditeljera!" »Slovenski Gospodar" je s svojira vzklikora ,,Pro. z jUčiteljskim Tovarišem"1 iz Štajerskega zbudil v nas sum, da se mu je zopet enkrat paraet prav pošteno zraešala, sicer bi ne odkrival na tako bedast način svojih pravih namer in čuvstev napram učiteljstvu. Omenjeni nepremišljeni postopek je ravno dokaz za to, da sovraži flGospodar" slovensko učiteljstvo tako živo, kakor more sovražiti le klerikalec. Način, kako se je pojavilo kon.no pravo čuvstvo, moramo torej nazivati ravno tako brutalen kakor strupen zamah proti u.iteljstvu. — To so zaključki, do katerih smo dospeli po zadnji budalosti in neotesanosti »Gospodarjevi". Pri teh zaključkih tudi ostanemo, čeravno morda »Gospodar" svoje dosedanje taktike ne bode izpreminjal, čeravno bode zopet po farizejskem načinu \n po farizejski navadi zvijal svoje oči, četudi bode zopet licemerno zatrjeval, da ni kriv, da je učitelj tiste vrstice napisal, da je ostala njegova lojalnost naprarn učiteljstvu neizpremenjena. nSlovenski Gospodar" je naš notoriški sovražnik. Zato smo tudi popolnoma upravičeni kopje obrniti in postaviti ost na prsa napadalca. ,,Proč z ,Učiteljskim Tovarišem'" mora zbujati drugo geslo v učiteljskih vrstah, ki naravno zveni: »Proč z ,Gospodarjem' iz naših slovenskih vasi, proč z zapeljivcem, da bode prihajalo manj liceraerstva raed narod, da se naklonjenost ljudstva do šole ne bode več pokončavala, da se ne bodo vec naši tovariši postavljali pred otroke, ki so brali o njem vse tiste lepe notice v nesramnem listu , da se ne bode želja po omiki v našem ljudstvu zatirala na tako strupen način! — Proč z nGospodarjema, saj iraamo še en list na Štajerskem, ki se poteguje za učiteljstvo, to je ^Doraovina". Pozivljamo štajerske narodne tovariše, da začnejo neizprosen boj zoper sovražnika povsod, kjer se pokaže. Ali smo res upravičeni do tega boja ? Vsekako! Oni nam preganjajo stanovski list, preganjajmo i mi strupeno želo, s katerim želijo klerikalci pokončati naše uspesno delovanje med ljudstvorn. Še nikdar niste brali v BSlovenskem Gospodarju" o »slavnih" činih duhovništva. 0 vas, tovariši, je napisal ta list že toliko lepega, da bi dobili lep folijant, ako bi zbrali vse napade na učiteljstvo v ,,Slov. Gospodarju". In ko bi takšna knjiga res izšla in bi se v sto in sto proizvodih razpošiljala med narod, polna zasramovanja, prava pravcata ,cronique scandaleu.se", kaj bi, tovariši, dejali na tak čin?! In ako se je omenjena knjiga vendar vtihotapila v narod, ako je dejstvovala vsaka izrned notic o učiteljih kakor plazeč strup, počasi a gotovo, na to niraate omeniti niti besedice?! 0, kako ste še naivni, ako vas tako počenjanje ne zdrarai do napenjanja vseh sil v boju zoper ta listič. — Ali nam je to pisanje drago, ali nas pusti hladne, ali nas ogorči. Ako nam je pisanje drago, raoramo ^Gospodarja* priporočati, ako nas pusti hladne, tedaj se za naš stan ne brigamo, tedaj še nismo toliko zreli, da bi spoznali dolžnost mase braniti poedinca, ako nas pa pisanje pamfletov ogorči, tedaj moramo in srao dolžni poseči v boj zoper napadalca. — Nikar ne pripuščajrao, da se bo slednji rovtar navzel sovraštva do u.iteljstva, da bo vedela vsaka vaška klepetulja cele strani naše wchronique scandaleuse" na izust, pokažirao, da ni res, kar nam mečejo v obraz — da je masa slovenskega učiteljstva apatiška napram stanovskira težnjara, da nara ni vse eno, ali uživamo ugled, ali pa srao hlapci — tlačani nepoštenih nasprotnikov. Naj nihče ne misli, da smo po MGospodarjevem" napadu le en hipec menili, da bi mogel »Gospodar" na učiteljs.vo res vplivati. Bojimo se le, da i ta poslednja brutalnost ne bode v stanu, odpreti nekaterira zaslepljencern v našem stanu oči. Ravno tako, kakor srao prepričani, da bode »Gospodarjev" klic brezsledno zamrl v daljavi, ravno tako trdno smo prepričani, da bodo naši somišljeniki začeli delovati ravno v nasprotni smeri, kakor si »Gospodar" želi. Ne zatirali, arapak širili bomo »Učiteljskega Tovariša", kolikor bode le mogoče. Naj nas ljudstvo spoznava po naših lastnih besedah, naj nas spoznava po takšnih listih, ki govorijo prijazno o nas. Učiteljstvo je tolikim društvora edina opora. Zahtevajmo v teh društvih, da se odjemajo tara naša stanovska glasila. V društvu pa, kjer se naš radikalno pisan stanovski list ne trpi, tam tudi učitelj niraa ničesar iskati. Znana nara je primeroraa neka čitalnica, ki podpira blizu deset katoliških neraških listov, ^Učit. Tovariša" in ^Zvončka" pa v njej ne najdeš! In pri tem društvu skrbijo učitelji za zabavo, za kratkočasje!! Delo pro domo — to bodi naš odgovor na napade oznanjevalcev miru. Razprostranjajmo svoj časnik kolikor se da, bojujmo se z vsemi silami zoper naše nasprotnike. Koga bode narod podpiral?! — Zdi se narn, da je ucitelj za narod prevelikega pomena, nego da bi srael računati slovenski narod brez svojega učiteljstva.