LETO VII. ŠT. 42 (331) / TRST, GORICA ČETRTEK, 31. OKTOBRA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124- 6596 TAXE PERCUE • TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 0,93 € www.noviglas.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 OB TERORIZMU PO SREČANJU Z MINISTROM RUPLOM SPOMIN NA RAJNE 1 Sedanji trenutek, zlasti v mednarodnem življenju Je poln nabojev z negativnimi predznaki. Svet je danes vedno bolj v kleščah mednarodnega terorizma, ki skuša zavladati zlasti v civiliziranem in sodobno urejenem svetu. Lanski 11. september v ZDA je gotovo ena od konic piramide organiziranega zla v svetu. Sicer pa je le-ta že dolga desetletja oz. stoletja teroriziral javni red. Zadnje tedne pa se spet vse bolj javlja, od Bin Ladnovih skupin in pristašev do palestinskih kamikazejev, od občasnih baskovskih bomb do znanega “serialkiller” v Washing-tonu. Pa še grožnje novih “rdečih brigad” v Italiji do korziških avtonomistov mimo čečenskega upora v Rusiji (in prav te dni se ti javljajo v znanem napadu v gledališču v Moskvi s skoraj 800 talci) itd. Vse kaže, da svet danes izgublja svojo racionalno podobo in se slepo predaja zanesenjaškemu terorju vseh možnih barv in ekstrakcij. “Persona est naturae rationalis individua substan-tia” (Ali prosto prevedeno: oseba je izraz posameznika z razumno naravo) - je že davno zapisal o osebi, o človeku srednjeveški filozof Boecij. S tem je poudarjena odlična in enkratna vrednost človekove osebnosti in njegove razumne narave ter dostojanstva. No, vse topa spra vlja terorizem pod vprašaj. Še bolj: ta v bistvu zanika osnovne vrednote človekove narave oz. sožitja med ljudmi. Res daje tema mirnega sožitja že od samega začetka človeške zgodovine postavila določena vprašanja oz. da se je nekje kasneje omejila teorija o naravnem stanju, v katerem je, recimo, “človek človeku volk” (hotno homini lup us), kot je lapidarno zapisal angleški mislec Ih. Hobbes v 16. stoletju. Zgodovina pa gre svojo pot naprej, človek oz. človeštvo v moralnem smislu le malo napreduje oz. marsikdaj kar gigantsko nazaduje z brutalnostjo, egoizmom, cinizmom itd., kot lahko pokažejo vse velike vojne našega časa. Pri tem se javlja še popolna izguba razumskega vrednotenja stvarnosti. Človekovo dostojanstvo, ki ga marsikdaj le velike duhovne sile (kot Cerkev) izražajo in zagovarjajo, je še vedno pod vprašajem. Dandanes je tudi dozorel nekak državni terorizem. Ta je v našem času še posebno nastal v nekaterih islamskih državah, kot so, recimo, Irak, Iran in še prej Libija. Spomnimo naj npr. na dolgotrajno afero ameriških talcev v Teheranu konec sedemdesetih let. Pa še razne teroristične akcije (zlasti letalske) s strani libijskega diktatorja Gedafija. Sedaj pa vse to prevzema Saddamov režim v Bagdadu. Terorizem ima svoje korenine v raznih virih. Tudi Slovenci smo ga na žalost poznali, zlasti v dobi obeh svetovnih vojn. Že sarajevski atentat na avstrijskega nadvojvodo in prestolonaslednika Franca Ferdinanda kaže na začetek prve svetovne vojne. V Sloveniji seje potem kazal v dobi pred komunistično revolucijo (Natlačen, Ehrlich kot žrtve rdečega terorja). Italijani pa nam še danes očitajo, da so bili tudi naši borci za narodne pravice in svobodo nekaki teroristi! Kako pa? Kot nekdanji puntarji za staro pravdo so se naši mladi junaki (kot simbol bazoviški) nesebično borili proti strahotni diktaturi, ki nas je hotela uničiti. To pa je vse prej kot terorizem... V času, ko so svet pravkar pretresli tragični moskovski dogodki, je akcija proti terorizmu kar se da nujna, občutena in aktualna. Zato pa je na nas vseh, da po svojih močeh k temu prispevamo. BO BERLUSCONI POSREDOVAL? Italijanski ministrski predsednik je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da se bo rešilo vprašanje finančnih prispevkov za slovensko manjšino v Italiji, ki jim grozi nevarnost razpolovitve. Tako je Berlusconi zagotovil slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu med dvostranskim srečanjem v okviru vrha zunanjih ministrov držav članic Jadransko-jonske pobude, ki je poteka- lo v torek, 29. oktobra, v Trstu. Na srečanju je Berlusconija Rupel opozoril na vprašanje finančnih prispevkov. Zgodba je znana: italijanska vlada je v načrt svojega finančnega zakona za leto 2003 vključila postavko za manjšinske ustanove, ki je razpolovljena v primerjavi z vsoto, ki smo jo prejemali doslej. Namesto 10 milijard starih italijanskih lir (nekoliko več kot 5 milijonov evrov), ki jih predvideva zaščitni zakon za prihodnje leto, hoče vlada nameniti le 2,5 milijona evrov, kar je nekoliko več kot 5 milijard starih lir. Zaradi tega se mnoge naše ustanove utegnejo znajti v veliki negotovosti in je pod vprašajem njihovo nadaljnje delovanje. O tem vprašanju je tekla tudi beseda na torkovem srečanju med Ruplom in predstavništvom naše manjšine ob robu ministrskega vrha, ki je potekalo v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu. Ob tisti priložnosti je minister spomnil, daje Slovenija močno podpi- rala izglasovanje zaščitnega zakona v italijanskem parlamentu in pomagala, kolikor je mogla, da so italijanske oblasti razumele pomen zaščite Slovencev. Zdaj pa je prišlo na vrsto določeno razočaranje zaradi zatikanja pri izvajanju zakona, zato se Slovenija sprašuje, "kako je mogoče, da so bila pričakovanja tako velika in daje rezultat relativno slaboten." Kot že rečeno, je Berlusconi potem obljubil Ruplu svoje posredovanje v zvezi s tem primerom, kot je tudi zagotovil italijansko pomoč Sloveniji pri njenem vključevanju v Evropsko unijo. No, ali bodo Berlusconijeva zagotovila kaj zalegla ali ne, bomo kmalu videli. NAPAD NA MOSKOVSKO GLEDALIŠČE / SMRT 167 OSEB HUD POTRES V RUSKI IN SVETOVNI JAVNOSTI BREDA SUSIČ ANDREJ BRATUŽ Napad čečenskih ugrabiteljev na moskovsko gledališče med priljubljeno predstavo in dvodnevna agonija več kot 700 talcev, nato pa reševalna akcija ruskih spe-cialcev, ki je povzročila smrt 50 ugrabiteljev in 117 mrtvih med talci, to so dogodki, ki so konec minulega tedna pretresli svetovno javnost. To pa ne samo zaradi nepričakovanega šokantnega dejanja borcev za osamosvojitev Čečenije, pač pa tudi zaradi krvavega razpleta, zaradi sporne uporabe domnevno nedovoljenih plinov med reševalno akcijo in zaradi nezadostnega obveščanja o zdravstvenem stanju rešenih talcev. Predvsem pa je bila javnost zbegana zaradi dejstva, da se je v roku nekaj tednov ponovilo več podobnih terorističnih akcij (na primer atentat na otoku Baliju na začetku oktobra), in zaradi občutka nemoči, po drugi stra- ni pa dvojne mere pri obsojanju terorizma v svetu. Kako so potekali dogodki v Moskvi? 50 oboroženih Čečenov je 23. oktobra vdrlo v moskovsko gledališče in zadržalo skoraj 800 prisotnih gledalcev, gledališčnikov in tehničnega osebja gledališča. Takoj so sicer izpustili skoraj 100 talcev, med katerimi veči- no otrok, nekaj žensk in bolnih ter nekatere pripadnike neruskih narodnosti, v glavnem kavkazijskih ljudstev, in druge muslimane. Oboro-ženci so takoj naznanili, da so Čečeni in da so torej v vojnem stanju. Zahtevali so prekinitev spopadov in umik ruskih vojakov iz Čečenije. — STRAN 2 OB PRAZNIKU VSEH SVETIH Ob bližnjem prazniku Vseh svetih, ko se spomnimo vseh naših rajnih, se bomo podali na naša pokopališča, na katerih počivajo in čakajo večnega odrešenja naši dragi. "Prišla bo smrt in imela bo tvoje oči!" je naravnost genialno zapisal italijanski pesnik Cesare Pavese, ki je bližino smrti nosil nenehno v sebi in v svojem melanholičnem srcu. S pesmijo je poudaril bistvo vsakega človeškega življenja, svojega, tvojega in mojega, saj je človek ob rojstvu zaznamovan s senco smrti. "Smrt, kje je tvoja zmaga?" pa se sprašujemo kristjani, ki verjamemo v odrešilno vstajenje, saj je bistvo krščanske vere prav v Kristusovem vstajenju in Njegovi obljubi, da prav vsakega človeka čaka vstajenje. Ob Vseh svetih se zato meša v naših čustvih tako pristna človečnost, ki nam govori o minljivosti vsega človeškega, kot tudi krščanska vera, ki presega razum in gre prek vsake minljivosti, saj Bog človeku ponuja možnost in gotovost vstajenja ter večnosti. Če nam krizanteme, ki jih bomo polagali na grobove, govorijo o minljivosti, nas nagrobni križ opozarja na trpljenje v življenju, pa nam krščanska vera daje upanje v večno življenje. Tudi letos bomo za Vse svete in dan kasneje, na dan, ko se spominjamo vseh rajnih, poslušali na pokopališčih tihi šepet cipres, ki nam bo govoril o minljivosti; obenem bomo tudi molili za verne duše, za vse naše drage rajne in zase, da bi danes znali živeti tako, da bomo vredni večnega Življenja. Spomnili se bomo tudi vseh tistih, ki so dali življenje za visoke ideale in velike vrednote, da mi danes lahko živimo v miru in svobodi, demokraciji in ne nazadnje tudi v bogati družbi. Prav je tako, kot je tudi prav, da ob Vseh svetih razmislimo svojo minljivost, ki pa je zapisana večnosti. ——11 ■ ■ jUP 1 ČETRTEK, 31. OKTOB 2002 j* C- \ Naš sode- ' lavec in publicist Milan Gregorič o položaju v Slovenski Istri in še čem. (str. 3) Danijel Devetak PRVA SLOVENSKA KNJIGA O IKONAH Ivan Žerjal ZAČETEK DELOVANJA ZAVETIŠČA TERESIANO I Iva Koršič ODLIČEN NASTOP IGRALCEV IZ HORJULA I Marjan Drobež ZAKLJUČNA POGAJANJA ZA VSTOP V EU ; Jurij Paljk ODNOSI MED GORICO IN NOVO GORICO Aktualno Dr. Peter Merku' o dokumentacijskem centru o nacizmu v Niirnbergu in o današnji Italiji, (str. 6) Dipilo-mirani violinist Peter Gus I je prepričal s svojim diplomskim koncertom, (str. 11) (25^2 Mladi Nace Novak začenja s potopisom o sloviti romarski poti do Santiaga. (str. 15) MED ITALIJO IN HRVAŠKO ŠE O VPRAŠANJU IMOVINE ISTRSKIH BEGUNCEV ALOJZ TUL V prejšnji številki NG smo poročali, da sta tržaška desničarska poslanca Camber in Menia vložila v senatu in poslanski zbornici nujno vprašanje z zahtevo po pismenem odgovoru, v katerem trdita, ČETRTEK, .OKTOBRA 2002 opirajoč se na zaključke komisije univerzitetnih pravnikov, da so sporazumi med bivšo Jugoslavijo in Italijo glede odškodnine za zapuščeno imetje istrskih beguncev pre-moščeni, da bi Slovenija in Hrvaška morali vrniti nepremičnine v naravi. Zaključno poročilo omenjene komisije so minuli teden predstavili v konferenčni dvorani poslanske zbornice v Rimu, na kateri sta seveda imela glavno besedo omenjena tržaška parlamentarca. K zadevi se vračamo zato, da bi bralce informirali o nekaterih stališčih komisije, ki so jo pred meseci ustanovile tržaška občina in pokrajina ter rimska pokrajinska uprava. V njej so sodelovali univerzitetni profesorji mednarodnega prava Riccardo Luzzato iz Milana, Giorgio Gaja iz Firenc, Alberto Miele iz Padove in Mauri-zio Maresca z videmske univerze (sicer pa predsednik tržaške pristaniške ustanove). Njihova sklepna ugotovitev je, da so vsi dogovori o vprašanju premoženja beguncev prenehali veljati, ker so se spremenile okoliščine, v katerih so nastali. Premo- ščen naj bi bil zlasti Rimski sporazum iz leta 1983, s katerim sta se Italija in Jugoslavija dokončno sporazumeli o odškodnini za premoženja istrskih optantov v višini 110 milijonov dolarjev, ki pa niso bili še v celoti izplačani. Kot znano, je Slovenija svoj delež dolga že izplačala, ni pa tega še storila Hrvaška. Medtem pa sta Slovenija in Hrvaška sprejeli denacionalizacijsko zakonodajo, iz katere pa so izključeni tuji državljani, torej begunci, ki so danes italijanski državljani. Ker so se torej razmere in odnosi med podpisniki omenjenega sporazuma popolnoma spremenili, pravijo člani omenjene komisije, ima Italija pravno osnovo, da v skladu z Dunajsko konvencijo o mednarodnih sporazumih lahko zahteva preklic dogovora iz I. 1983 z utemeljitvijo, da ga sopodpisnik ni spoštoval. Postavlja se vprašanje, kaj želijo zagovorniki zgoraj opisanega stališča doseči. Po eni strani gre za pritisk na vladne pogajalce predvsem s Hrvaško, po drugi strani pa prikazati javnosti, da desnica se ni odpovedala zahtevam beguncev in njihovih organizacij po vrnitvi zapuščene imo-vine, kar v naših krajih in razmerah pomeni ohranjevati volilno naklonjenost beguncev. Treba pa se je zavedati, da eno so akademske razprave, drugo pa je politična in življenjska stvarnost. Vsekakor je značilno, da se opisane tiskovne konference ni udeležil noben predstavnik vlade, iz česar se da sklepati, da njena diplomacija ne misli spreminjati svoje globalne usmeritve v zadevi. PREDSTAVNIKI RS SLOVENIJE POLAGANJE VENCEV V ZAMEJSTVU Predstavniki Republike Slovenije bodo 30. oktobra polagali vence v Trstu s temle urnikom: ob 15. uri na vojaškem pokopališču ob spomeniku padlim, ob 15.30 ob grobu Bazoviških žrtev pri Sv. Ani, ob 15.15 pri novem spomeniku borcem NOV pri Sv. Ani in ob ob 16. uri žrtvam nacifašizma v Rižarni. Ob 15. uri bo spominska slovesnost ob spomeniku bazoviškim žrtvam na Gmajni v Bazovici. V Čedadu se bodo poklonili spominu padlim v odporu ob 12. uri. V Gonarsu bo slovesnost 1. novembra ob 9.30 v kostnici. V Gorici bo 1. novembra polaganje vencev padlim borcem na pokopališču ob 11.30, ob 11.45 pa na grobnici padlim borcem na pokopališču. Predstavniki Kopra, Izole in Pirana se bodo 30. oktobra poklonili žrtvam s sledečim urnikom: ob 14.30 v Miljah pred spomenikom padlim v mestu, ob 15. uri v Dolini pred spomenikom padlim, prav tako ob 15. uri v Bazovici na spomeniku Bazoviških žrtev, ob 15.30 v Bazovici na grobnici padlih na pokopališču, ob 15.30 na spominku padlim na Katina-ri in ob 15.30 na grobnici padlih na pokopališču v Barkov-Ijah. Prva delegacija predstavnikov Sežane, Komna, Hrpelj in Kozine bodo 30. oktobra polagali vence ob 13.30 na Opčinah, na spomeniku padlim borcem na pokopališču, ob 14. uri pred spomenikom padlim borcem na Re-pentabru, ob 14.30 pred spomenikom padlim borcem in na grob neznanim padlim na Proseku, ob 15. uri pred spomenikom padlim na pokopališču na Kontovelu, ob 16. uri v Rižarni v Trstu. Druga delegacija bo ob 13.30 polagala vence na Opčinah, na spomeniku na strelišču, ob 14. uri pred spomenikom ob občinski stavbi v Zgoniku, ob 14.30 pred spomenikom padlim borcem v Na- NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica^noviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trst(“noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA 34170 GORICA, UPRAVA P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL uprava@noviglas.it www.noviglas.it NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI -IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU brežini, ob 15. uri pred spomenikom padlim v vasi v Sv. Križu in ob 16. uri v Rižarni v Trstu. Prva delegacija predstavnikov Tolmina, Kobarida in Bovca bo 31. oktobra ob 9. uri v Topolovem, ob 10. uri v Sv. Lenartu, ob 11. uri v Obor-ču, ob 12. uri v Čedadu, ob 13.30vČeneboli in ob 16.30 v Osojani v Reziji. Druga delegacija pa bo ob 9. uri v Stoblanku, ob 10. uri v Gorenjem Tarbiju, ob 10.30 v Sv. Pavlu v Černetičih, ob 12. uri v Čedadu in ob 15. uri na Matajurju. V četrtek, 31. oktobra, se bodo predstavniki Nove Gorice, Brd, Kanala, Mirna-Ko-stanjevice in Šempetra-Vrtoj-be poklonili spominu žrtvam ob 9. uri v Pevmi, ob 10. uri v Podgori pred spomenikom padlim, ob 10.30 v Koprivnem, ob 10.45 v Štandrežu na grobnici padlih borcev, ob 11. uri v Števerjanu pred spomenikom padlim borcem, ob 11. uri v Sovodnjah, prav tako pred spomenikom padlim borcem, ob 12. uri bodo na Palkišču pred spomenikom padlim borcem. Ob 12.15 bodo v Ronkah na kostnici na pokopališču, ob 12.20 v Doberdobu pred spomenikom padlim borcem, ob 13. uri v Tržiču in ob 13.30 prav tako v Tržiču, na spomeniku pred ladjedelnico. s 1. STRANI HUD POTRES Ruske oblasti so odločile, da ne bodo v ničemer popustile teroristom, ki so bili po njihovem mnenju povezani z Al Qaido. V trenutku, ko je zapadel ultimat ugrabiteljev, so zato odločno posegle. Posebne enote specialcev so v stavbo sprožile plin, za katerega kasneje niso hotele izdati, za kateri strup je pravzaprav šlo. Vsekakor se zdi, da niti bolnice niso takoj razpolagale z informacijami, za kateri plin je šlo, in zato niso mogle poseči s primernim protistrupom, čemur je treba v veliki meri pripisati smrt 117 talcev. Več ugrabiteljev pa so spe-cialci po okužbi s plinom na mestu ustrelili. Dogodek bo gotovo pustil svojo sled. Ne samo na ruski in mednarodni politični sceni, pač pa tudi v (pod)zavesti navadnih ljudi. Putin bo moral verjetno nositi posledice nezaupanja, ki gaje sprožil v ruski javnosti predvsem zaradi sporne reševalne operacije in nezadostnega informiranja; to bo lahko vplivalo na prihodnje parlamentarne volitve in na predsedniške volitve čez dve leti. Na mednarodni politični sceni so se odnosi ohladili predvsem med Rusijo in Evropsko unijo, in sicer zaradi ruskih obtožb, češ da Danska (predsedujoča EU) zaradi gostitve posveta o Čečeniji v Kobenhavnu podpira čečenski terorizem. Vendar te ohladitve ne gre precenjevati, saj zahodni partnerji Putinu omogočajo finančno pomoč in gospodarsko izmenjavo z ruskimi podjetji, glas Putina pa je za Busha in Blai- ra odločujoč v mednarodni koaliciji proti terorizmu; še vedno se razpravlja o morebitni vojni proti Iraku. Pomembna posledica je tudi ta, da sta po napadu tako Putin kot čečenski voditelj Mashadov pokazala odprtost za začetek mirovnih pogajanj in torej za rešitev čečenske vojne. Kaj pa navadni ljudje? Počasi se v njihovi (pod)zavesti krepi slutnja, ki jo je sprožil že 11. september, da ni več kraja na svetu, ki bi bil varen pred terorizmom. Kaj to pomeni, se da občutiti ne samo v poostrenih nadzorih na vseh (posebno ameriških) letališčih in težavah v prostem premikanju po svetu, pač pa tudi v psihozi in nestrpnosti do "drugačnih", ki se povsod naglo širi. Ob širitvi zavesti, da je treba terorizem vedno in v vseh situacijah odločno zavrniti kot način (tudi upravičenega) boja proti krivicam, pa je vedno bolj očitno pomanjkanje nepristranskega ocenjevanja terorizma in u-porabljanje dvojne mere pri obsojanju in moraliziranju, če gre za napade Palestincev, ETE, Al Qaide ali Čečencev, ali za vojno v Afganistanu, Iraku in še kje drugje. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE VSI SVETI IN NAS CAS Vsi sveti so gotovo eno najbolj pomenljivih praznovanj in jim je težko izmeriti vso njihovo globino. Ob njih se občuteno spomnimo naših bližnjih in dragih, ki so od nas za vedno odšli. Žal je malokdo, ki ni okusil tovrstnega bridkega slovesa, toda žlahtnost praznika je slej ko prej zaobjeta v tolažeče sporočilo, da nas tudi v tej točki povezuje skupna usoda. Usoda, ki ni lahka, namreč izguba dragega svojca in zato je sporočilo v svojem jedru toplo in nas želi opogumiti: zavedajmo naj se, da nikomur med nami ni življenje le s cvetjem posuto, zato bodimo drug do drugega razumevajoči in blagi. Bodimo blagi in razumevajoči in nikar ne pustimo, da bi nas večji ali manjši nesporazumi drug od drugega oddaljili. Ne pustimo, da bi nam zavladale razdalje in brezbrižnost do drugega, kaj šele da bi se prikradli v naše srce mržnja ali nestrpnost. Res, eden od velikih smislov vseh tistih, ki so od nas odšli, je oznanilo, naj bomo prav zaradi njih med seboj bolj ljubeči vsi, ki živimo tukaj naprej in to svoje življenje po svojem poslanstvu nadaljujemo. Spomin na vse, ki so od nas odšli, je torej zavzet poziv k naši dobroti in k dobremu nasploh. Brez dobrote v nas in brez dobrega pač ni pogojev za tukajšnjo srečnost, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Ta dan pa je še v toliko večji meri dan Vseh svetih, po srcu najplemenitejše množice posameznikov, kar jih je rodila zemlja in navdihnilo nebo. In ti sveti razsvetljujejo našo misel in nam polni ljubezni pripovedujejo, kakšen je tisti lepši svet, nad uresničitvijo katerega ne bi smeli nikdar obupati. Tisti lepši svet, v katerega so oni verjeli in za katerega so se nepopustljivo in neupogljivo borili tukaj, kjer tako težko najdemo mir in spokojnost. Zato nas torej spodbujajo, da bi mi zares čimprej našli srečnejše poti v skupno prihodnost vsega človeštva. Spodbujajo nas in verjamemo, da nam v željah za naše bolj smiselno življenje tudi pomagajo. Pomagajo, da bi vselej zmagala strpnost nad nestrpnostjo, da bi razumevanje zmagalo nad nerazumevanjem, da bi mir v človeku zmagal nad vojno in vsakršnim nasiljem in da bi slednjič pravičnost zmagala nad nepravičnostjo, ki rodi največ gorja in mržnje v svetu. Pomagajo nam, vsi sveti, da bi mi tukaj vedno, ampak zares vedno našli moč za iskren medsebojni pogovor, vedno in kjer koli na svetu, ter preprečili, da bi prevladalo sovraštvo in nam pričelo krojiti našo usodo. Res, verjamemo, da nam sveti v tej smeri dobrega in srečnega pomagajo, oziroma da nam želijo pomagati. Ker se pač moramo mi sami odločiti za dobro. Mi sami smo tisti, vsak človek je tisti, ki lahko ponudi roko sočloveku, nihče drug ne more tega storiti namesto njega. Mi sami smo tisti, ki lahko udejanjimo dobro in stopimo na stran miru, mi sami smo tisti, ki lahko uresničimo nebeško kraljestvo na zemlji, mi sami tukaj, v Afriki, Aziji, Ameriki, kjer koli in v katerem koli trenutku. Mi sami zares lahko v svoje dobro ljubimo druge nič manj, kot ljubimo samega sebe. UREDNIŠTVO V GORICI telefon: IMA NOVI 0481 532052 ŠTEVILKI ZA TELEFON IN F A X: / fa x 0481 548808 AKTUALNO INTERVJU / MILAN GREGORIČ "TRST IN GORICA STA MOJ SVET!" JURIJ PALJK S knjigo Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede si tudi pri nas doživel uspeh, predvsem pa opozoril slovensko javnost na pritisk Italije na slovensko stvarnost. Si z odzivi v osrednji Sloveniji zadovoljeni1 Lahko bi rekel, da smo Primorci končno prisilili Slovenijo, da nas posluša. S tematiko iz svojih dveh knjig (Politični ciklon nad Istro in citirana nova knjiga) sem namreč po dolgoletnem vztrajanju širše prodrl v osrednje slovenske pisne in elektronske medije. Pa tudi sicer so po mojih tekstih segli tudi domači in tuji analitiki razmer ob naši zahodni meji. Vse to je dalo neko težo temu mojemu delu, kar sem doživel kot veliko zadoščenje. Kako je do knjige sploh prišlo? Razpad Jugoslavije je bil zaznamovan z vsakršnimi diplomatskimi, medijskimi, političnimi in celo subverzivnimi in drugimi pritiski Italije na naši zahodni meji, s poudarkom na Istri. Kot otrok meje s tipičnim primorskim poreklom sem zgodaj zaznal te temne oblake nad nami. Čut odgovornosti mi je veleval, da ta dogajanja pozorno spremljam, analiziram in osvetljujem. Tako je nastajala množica krajših in daljših tekstov, razpršenih v številnih publikacijam v Sloveniji in tudi prek meje. V njih je bilo veliko dragocenih podatkov, ocen in komentarjev, ki pa so zaradi svoje razpršenosti izgubljali svojo pravo vrednost. Zato sem se odločil, da te zapise uredim v pregledno celoto, iz česar sta potem nastali obe knjigi. Si eden redkih poznavalcev razmer v zamejstvu in tudi eden redkih slovenskih piscev, ki se redno oglašajo v našem tedniku. Zakaj to počenjaš? Trst in Gorica sta tudi moj svet, saj sem v njiju prebil po štiri leta svoje mladosti ter sem eden izmed maturantov slovenske klasične gimnazije v Trstu. Pri tem sem na lastni koži občutil tudi manjšinsko usodo in si izostril čut zanjo. Tako je to tudi moj duhovni svet, iz katerega izhajam in ljudje, ki se gibljejo na manjšinski sceni, so del mojega širšega socialnega okolja, na katerega me vežejo močne prijateljske, duhovne in drugačne vezi. In iz tega sveta ne morem ven, tudi če bi hotel. Zato se mu v dometu svojih moči posvečam tako pri javnem udejstvovanju kot tudi v publicistiki. Kako ocenjuješ današnje stanje zavesti slovenske narodne in državniške identitete v Sloveniji? Iz prejšnjega sistema smo v Sloveniji podedovali veliko nacionalno mlačnost, ki seje po sili inercije zavlekla v današnje dni. To vzdušje je bilo tako zatohlo, da si npr. v Kopru povsem dostojni ljudje niso upali javno niti omenjati naroda, nacionalne države, nacionalnih interesov ipd. Celo ob silovitih pritiskih, ki smo jim bili ob naši meji izpostavljeni ob zlomu Jugoslavije, so se naše lokalne in državne oblasti zatekale "k metodi treh opic, ki nočejo videti, slišati, govoriti", kot je v uvodu moje knjige zapisal prof. dr. Jože Pirjevec. Zato, da ne bomo izpadli nacionalisti, prepirljivi itn. Prava hlapčevska drža brez vsakršnega človeškega in nacionalnega dostojanstva in ponosa. Milana Gregoriča bralci Novega glasa dobro poznajo, saj je naš zvesti sodelavec že od samega začetka izhajanja našega tednika. Kot publicista iz Slovenske Istre ga poznajo tudi drugi bralci, saj je s svojimi tehtnimi zapisi prisoten v domala vseh slovenskih sredstvih obveščanja. Pred kratkim je tudi v naši sredi predstavil knjigo Slovenija v tesnem objemu zahodne sosede, v kateri na njemu lasten, podkovan in predvsem pa argumentiran način prikazuje vsakdanji in dolgotrajni pritisk Italije na slovenski narod in slovensko državo. Prav tako Milan Gregorič budno spremlja tudi dogajanje na slovensko hrvaški državni meji, ki je še danes eno najbolj žgočih in odprtih vprašanj za slovensko diplomacijo. . . , ... . . ... r ’ nacionalne identitete m nacionalnih Kako je javnost reagirala na vse to? Na Koprskem je to izzvalo odpor, kot da se je zganila primorska duša in njen samoobrambni instinkt. Vzniknila je kopica celic civilne družbe z močnim državotvornim in narodno obrambnim nabojem kot npr. Društvo Tigr, Mnenjsko gibanje za Slovensko Istro, Civilna družba za južno mejo idr. Slednje so se pognale v javni spopad s to nacionalno mlako in vsaka na svojem področju prispevale pomemben delež pri ozaveščanju javnosti in tudi pri sprejemanju usodnih odločitev. Ali nam lahko našteješ nekaj konkretnih primerov? Zakaj ne. Odločen javni poseg Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro je npr. odvrnil tri obalne župane od že sprejete odločitve, da bodo s svojo prisotnostjo podprli sklic svetovnega istrskega kongresa v Izoli. 1 To je zborovanje, ki je, po dose- Trst in Gorica sta tudi moj svet, saj sem v njiju prebil po štiri leta svoje mladosti. danjih izkušnjah sodeč, predvsem shod italijansko govoreče Istre (diaspore in militantnih zaupnikov Istrskega demokratskega zbora) z močnimi revanšističnimi poudarki. S podobno odločno javno akcijo smo pripomogli, da ni prišlo do uresničitve prav tako že dogovorjenega projekta Istrske čezmejne regije v njegovi nesprejemljivi zasnovi, ki je ustrezala predvsem interesom Italije in hrvaške Istre. Civilna družba za južno mejo pa je prek velikega javnega pritiska odigrala izredno vlogo pri ozaveščanju slovenske javnosti v zvezi s problemom morske meje s Hrvaško. Verjetno je s tem za vse čase odvzela mandat slovenskim pogajalcem, da bi se vnaprej odpovedali prostemu izhodu na morje in upravljanju piranskega zaliva. Da ne omenjam pri tem Društva Tigr in na desetine pomnikov, ki jih je v nekaj letih postavil po Primorski, pa ducata izdanih knjig in, končno, naše pobude o velikem spomeniku oz. muzeju primorskemu odporništvu, ki je po dveh letih vztrajnih prigovarjanj, lobiranja itn. končno bil sprejet kot nacionalni projekt. In ko se vozite po Goriški ravnici, se ozrite na obronke kraške planote nad Mirnom, kjer se na Velikem Cerju že kažejo obrisi tega pomembnega pomnika naše novejše zgodovine. Lahko se tudi zapeljete na vrh in si od blizu ogledate gradbišče. Kaj pa stanje nacionalne zavesti v širši Sloveniji 't Nekaj se je zganilo tudi na tej ravni. Silovita reakcija proti poskusu brezglave razprodaje slovenskih bank tujcem je npr. potisnila slovensko vlado v defenzivo in je bila zaradi tega pritiska prisiljena popravljati smer. Zataknilo se je tudi pri prodaji Uniona. In tudi v sedanji predsedniški kampanji ima problem interesov pomembno mesto. V teku je akcija za sprejem zakona o zaščiti slovenskega jezika itn. Mislim, da stanje ni brezupno in da Bog še ni obupal nad nami. Končno smo tudi mi Primorci prisilili Slovenijo, da nas posluša, kar tudi ni kar tako. Kje vidiš nevarnosti s strani zahodne sosede za mlado državo? Kakih novih izsiljevanj v zvezi z vstopom Slovenije v EZ Italija verjetno ne bo več tvegala, ker je v preteklosti s tem škodovala predvsem sama sebi. Tudi problem optantske-ga premoženja se bo z izplačilom odškodnine počasi izpel. Nekaj vetra bo še okrog primerov nacionalizacij, ki niso bile zajete v meddržavne sporazume, vendar gre pri tem za obrobno stvar. Kar pa še ne pomeni, da bo pritiskov konec. Kajti od nekdanje zunanje ministrice Suzan-ne Agnelli, prek Berlusconija pa vse do Finija so nas že nič kolikokrat opozorili, da bo Italija poskrbela, da se popravi škoda, ki jo je italijanski skupnosti v Istri in Kvarnerju povzročil eksodus. To je, da se ta prostor ponovno romanizira. Ob kupovanju duš (pokojnine, dvojno državljanstvo ipd.) se bodo verjetno pritiski usmerili v vse močnejši medijski vdor, v vzpostavljanje vpliva in nadzora nad obmejnim gospodarstvom (npr. nakup bank na vzhodni obali Jadrana) in v napore po duhovni prevladi nad tem prostorom. Več ali manj že znane stvari, ki jih za kulisami spremlja ustrezno delovanje obveščevalnih služb, ki so se še posebej zganile v letih po razpadu Jugoslavije. Kako gledaš na vstop Slovenije v Evropsko zvezo? Kje so pasti in kje dobre možnosti za napredek? Prvi del tega izpita je Slovenija prestala še kar uspešno, saj smo z vstopom v EZ tik pred zdajci. Seveda so še novi izzivi pred nami. Združena Evropa prinaša prednosti velikega trga, vendar tudi izzive glede vitalnosti in konkurenčne sposobnosti našega gospodarstva. Tu so pozitivni in tudi negativni učinki globalizacije (ogrožanje jezika, nacionalne identitete, materialne substance obstoja naroda in države). Mislim, da se bo treba pri tem zgledovati po izkušnjah drugih malih narodov, ki so uspeli razviti obrambne mehanizme proti tem škodljivim vplivom. Prestali smo vse viharje v zgodovini, zato se nam ni treba pretirano bati teh novih izzivov. Sprejmimo zavestno in pogumno vsa ta tveganja. Naslonimo se na lastno pamet in izkušnje in poskušajmo se uveljaviti v širši evropski družini kot tvoren,pokončen in spoštovanja vreden subjekt. Pri nas imamo velikokrat občutek, da v današnji Sloveniji vedo manj o nas. kot se Je vedelo včasih. Kaj menite o tem? Tega ne bi mogel ne zanikati ne potrditi. Na Koprskem npr. spremljamo z veliko pozornostjo dogajanja v zvezi z našimi rojaki v Italiji ter smo razvili z njimi tudi precej FOTO KROMA živahne stike. Vsaj, kar se tiče civilne družbe. Nimam pravega pregleda nad tem, koliko so ti stiki intenzivni, pristni in plodni na državni ravni. Nekateri zadnji poudarki o prioritetah slovenske zunanje politike mi dajo slutiti, da spoznanje o pomembnosti močne, zdrave in z matico vsestransko povezane manjšinske skupnosti vendarle prodira tudi v glave politikov. V zvezi z osrednjo Slovenijo in predvsem Ljubljano pa imam občutek, da je polna same sebe in se ima za nekakšen popek sveta ter gleda na svoje obrobje podcenjevalno. Končno smo tudi mi Primorci prisilili Slovenijo, da nas posluša, kar tudi ni kar tako. O slovenskem enotnem kulturnem prostoru nima smisla več izgubljati besed, ker ga ni, vsaj takega ne, ki bi upravičeval tako ime. V dnevnem časopisu v Sloveniji nas dobesedno ni. 'Zakaj je tako? Deloma sem na to vprašanje odgovoril že v predhodnem odstavku. Sicer pa enotni slovenski kulturni prostor ni moja tema in težko presojam njegove dosežke in spodrsljaje. Sam sem si ustvaril svoj mali e-notni kulturni prostor na obeh straneh meje, znotraj katerega razvijam dokaj živahne kulturne in drugačne stike s svojim okoljem. S tem prispevam svoj skromni delež v, očitno, še neuresničen mozaik širšega skupnega kulturnega prostora. Čimveč takih kamenčkov bomo vgrajevali v ta mozaik, prej bo izoblikovan. Sled iš slo i ensko-hrvašk im odnosom. Kakšna bi bila po tvojem rešitev zanje? To je širša tema in bi terjala poseben ločen razgovor. Zato se bom dotaknil le nekaterih njenih najbolj bolečin sestavin. Prvič mora slovenska vlada v okviru nasledstvenih pogajanj pospešiti reševanje problema vračila vlog hrvaškim (in drugim) varčevalcem. Nemoralno je namreč, da seje breme meddržavnih sporov zvalilo na ramena malih ljudi, kar močno zastruplja medsebojne odnose. Drugo boleče vprašanje je razmejitev na morju. Slovenija se ne more in ne sme odpovedati pravicam, ki jih je uživala v prejšnji skupni državi (prost dostop na morje, upravljanje piranskega zaliva). Hrvaška pa ji teh pravic v sedanjih okoliščinah ni v stanju potrditi. Spor je tako nerešljiv in bo treba z njim živeti naprej, urediti nek začasen "modus vivendi" in počakati na boljše čase. Slovenci in Hrvati se v zgodovini nismo nikdar med seboj klali ali vojskovali, če seveda odmislimo revolucijo, ki je pobijala in obenem žrla lastne sinove. Kako to, da se iz zgodovine oboji ničesar nismo naučili? V teh sporih ne gre toliko za to, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili, pač pa v sedanjih pogojih nobena od obeh vlad nima mandata, da bi odstopila od svojih stališč, ker bi to pomenilo njen padec. Če bo nekoč zaživel veliki projekt Združene Evrope in bodo meje izgubile svojo težo, bo verjetno problem mnogo lažje rešljiv. Dotlej pa bi se morali Slovenci in Hrvati v Istri zavedati, da se v zgodovini nismo nikoli medsebojno ogrožali, ampak je nekdo drug ogrožal ene in druge. Zato bi morali oboji skupaj braniti Istro na Škofijah. Ko se ti zahvaljujemo za pogovor, te tudi prosimo, da poveš kaj vzpodbudnega našim bralcem. Zavedam se, da ste naši rojaki v Italiji utrujeni od neprestanih izčrpavajočih spopadov za svoje elementarne človeške pravice in dostojanstvo in da vaša zgradba poka po vseh šivih. Vendar človek nima druge izbire, kot da vztraja. Na Koprskem smo uspeli razviti precejšnjo občutljivost za vaš položaj ter lahko računate na našo podporo v dometu naših moči. Občutek imam, da se tudi na državni ravni nekaj premika v zvezi s tem. Z izčrpanjem op-tantske teme bo desničarska falanga izgubila iz rok svoj veliki adut, s katerim ji je uspevalo pol stoletja zastrupljati odnose ob meji in gojiti varljiv up revanše.Ustvarjajo se pogoji, da bi te velike napetosti med državama popustile in z njimi tudi pritiski na manjšino. Prepričan sem, da bo naša primorska skupnost z izginotjem meje, tako kot nekoč, : spet skupno zaživela, kar bo okrepilo odpornost in občutek varnosti tudi pri naših rojakih v Italiji. Nekaj pa bo k izboljšanju položaja vendarle morala prispevati tudi Evropa, saj je vendar varstvo človekovih in manjšinskih pravic eden njenih pomembnih temeljev. Zato moramo vztrajati, da se s čim manj poškodbami izvlečemo iz recidivov (ostankov) te naše boleče bližnje preteklosti in potem spet zadihamo, kot se spodobi. 3 ČETRTEK, 31. OKTOBRA 2002 4 ČETRTEK, 31. OKTOBRA 2002 KRISTJANI IIM DRUŽBA KOROŠKA / ZA NARODOV BLAGOR BOMO ŠE BRALI NAŠ TEDNIK? PETER RUSTJA Medijski prostorje za vsak narod odraz vitalnosti. Časopisi in knjige so ohranili slovenstvo ne le med intelektualci, a zlasti med t.i. ljudstvom. Eden izmed važnejših centrov, od koder se je slovenska beseda širila po vsem (tedaj tudi političnoadministrativnem) slovenskem kulturnem prostoru, je bil Celovec. Mohorjeva in mohor-janke so bile sinonim avtentično ljudskega branja, ne kvalitativno nižjega, ampak zelo razširjenega branja. Tednik Mir, ki je prav tako izhajal v Celovcu, pa je že v svojem naslovu v treh črkah strnil bistvo narodnega dela, tako znotraj manjšine kot v odnosu z večinskim narodom. Bilo je glasilo narodnjakov, ki bi ga lahko primerjali z našo Edinostjo. Danes, v času elektronskih medijev, pa je medijska scena med Slovenci na Koroškem le senca tiste, ki je v devetnajstem stoletju in vse do konca prve svetovne vojne uspešno kljubovala asimilacijskim pritiskom. Razlika morda ni samo v pospešenem zunanjem pritisku na narodno skupnost, ampak tudi v samih notranjih mehanizmih, ki uravnavajo notranje življenje manjšine. Ideološka povojna polarizacija ni prizanesla niti rojakom na Koroškem. Paralelni razvoj dveh kulturnopolitičnih krovnih organizacij je bil razviden tudi pri izhajanju dveh "uradnih" glasil, ki jih v zadnjem času poznamo kot Slovenski vestnik - glasilo laično-levičarske Zveze slovenskih organizacij - in Naš tednik, ki ga izdaja Narodni svet koroških Slovencev. Sicer pa je marsikateri koroški bralec naročen kar na oba lista ter še na Nedeljo, tednik, ki ga izdaja krška škofija za slovenske vernike. Medijska oskrba za Slovence na Koroškem je pač omejena na omenjene tri tednike, na 50-minut-no dnevno slovensko radijsko oddajo ORF-a; projektu RADIO 2/ AGORA pa so tako rekoč šteti dnevi.... Pa povrnimo se k tednikom. Ideja o skupnem časopisu je star projekt, ki je nastal v času, ko je manjšina iskala novo pot. Tudi slovenski študentski krogi na Dunaju so se takrat zavzemali za enoten nastop Slovencev na Koroškem, in ne le na medijskem področju. Zamisel o novem časopisu je v zadnjem času zaživela. Predsednika obeh krovnih organizacij, Sturm in Sadovnik, sta najavila, da bo skupni časopis le nastal. In to kratkoročno. Debata o novem skupnem časopisu je sprožila nove razprave pretežno znotraj same manjšine, in to v času, ko bi se manjšina in njene strukture morale pravzaprav enotno zavzemati za ohranitev celodnevnega radijskega sporeda, za razširitev televizijskega prostora na državni televiziji (dosedaj ta prostor pokriva samo 30-minutna oddaja Dober dan, Koroška), skratka opozarjati na nerešena javnopravna vprašanja: v ta sveženj spadajo še vprašanje šolstva, topografskih napisov, priznavanje statusa avtohtone manjšine Slovencem na Štajerskem in še bi lahko naštevali. Zaradi omenjene medijske situacije na Koroškem je vsak premik v smeri izboljšanja sedanjega stanja dobrodošel. V zadnjih tednih smo v zvezi z novim skupnim časopisom na Koroškem lahko prebirali v glavnem stališča in protistališča ene in druge frakcije glede procesa, ki naj bi pripeljal k skupnemu časopisu, zgoraj navedena politična odprta vprašanja pa so komaj našla prostor v časopisju. Kvaliteten premik ni odvisen od takojšnje ali bolj počasne združitve obeh časopisov, temveč od volje, da različna stališča najdejo svoje mesto za skupno dobro, uskladitev mnenj pa še ne pomeni enoumja. Medij navsezadnje pomeni v latinščini sredstvo, ni pa sinonim za končni cilj, ki privede do stagnacije in resignacije. Zaradi tega pa je potrebno, da ima medij jasno usmeritev. Samo tako bo lahko opravičil, tudi tržno, svoj obstoj in izvrševal svoje poslanstvo - za narodov blagor! PRVO SVETO OBHAJILO V ŠTEVERJANU V nedeljo, 13. oktobra, je v župniji sv. Florijana in Marije Pomočnice v Steverjanu potekala slovesnost prvega svetega obhajila. K angelski mizi je prvikrat stopilo 13 otrok. Sv. mašo je s petjem oblikoval otroški zbor pod vodstvom Valentine Humar. Zbor je ob vstopu otrok v cerkev najprej zapel priljubljeno Bodi pozdravljen Vinka Vodopivca, poleg te pa je izvedel tudi Drugo mašo Ubalda Vrabca. Zelo lepo je izzvenela pesem Novi človek v spremstvu kitar in orglic. Sveto mašo sta darovala domači župnik Anton Lazar in na željo ljubljene nečakinje prvoobhajanke p. Franček Bertolini, ki je pripeljal v Brda prevzvišenega msgr. Giuseppeja Leanzo, apostolskega nuncija v Sloveniji, md VOJAŠKO BOGOSLUŽJE ZA VSE PADLE V VOJNI ZA SAMOSTOJNOST SLOVENIJE Na ljubljanskih Zalah je v ponedeljek opoldne potekalo vojaško bogoslužje za vse padle v vojni za samostojnost Slovenije, za vse pokojne pripadnike Slovenske vojske in njihove družinske člane ter pokojne pripadnike slovenske policije. Bogoslužje tik pred praznikom Vseh svetih je vodil vojaški vikar Slovenske vojske, polkovnik dr. Jože Plut, somaševala sta še dva vojaška kaplana. Pri maši so sodelovali tudi pripadniki 12. gardnega bataljona in Orkester Slovenske vojske, so po poročanju STA sporočili z ministrstva Republike Slovenije za obrambo. DARUJTE ZA ŠKOFIJSKO GIMNAZIJO V VIPAVI! Zlati jubilej vipavskega semenišča je za nami. Za prenovo semenišča in sodobno urejeno Škofijsko gimnazijo je bilo potrebno veliko truda, denarja in ne nazadnje tudi bančnih posojil. Vsi stroški bremenijo gospodarsko šibko koprsko škofijo in je zato vsak dar za prihodnost primorske Cerkve in Primorske še kako dobrodošel. Tudi v našem uredništvu zbiramo prispevke za vipavsko semenišče. SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON KULTURA VELIKE NOČI Najhujša posledica izvirnega greha v življenju človeka je nesposobnost poštenih, prozornih, trdnih, resničnih odnosov. Človek se tako zapre vase. Tukaj je zelo zanimiva psihološka igra takšnega človeka, ki zna svojo zaprtost skrivati z navidezno odprtostjo, ki ni iskrena, čista, ampak hinavska. Če bi hoteli splošno definirati človeka, bi rekli najlažje, daje bitje, ki išče odnose, ki išče ljubljenost. In kaj nas dejansko prepriča, da je oseba res ljubljena? Takrat ko dokaže s svojo življenjsko držo, da je sposobna zbrati namesto sebe drugo konkretno osebo: zbrati osebo v množici drugih oseb. Trdnost odnosa se poistoveti torej z lastno bivanjsko trdnostjo. Zasidran si namreč v zavesti, da si ljubljen, ob tem si spokojen, miren, vesel in poln življenjskosti. Kdaj dosežeš bivanjsko trdnost? Ko živiš svoje odnose v vztrajnosti, v zvestobi, v taki gotovosti, kot si gotov, da sam obstajaš. Še več: neka oseba ima še večjo bivanjsko trdnost takrat, ko ima zavest, da jo je nekdo drug izbral za svojo. Spomnim se mlade žene, ki je opevala trenutke, ko je spoznala moža in govorila o njem kot o zakladu srca ter zatrdila, da pot v dvoje je pomenila zanjo izredno rast v bivanjski trdnosti. Pred smrtjo, ki je gotovost v našem življenju, zdrži le bivanjska trdnost, ki izhaja iz zaupnega odnosa med dvema osebama in zaupni odnos med dvema osebama je sad smrti svojemu jazu. Jaz skrbim zate in ti zame. Logika odnosov raste v zvestobi in zaupanju. Če si dva zaupata nekaj zelo intimnega in tajnega, kako to lahko storita, če ne v strogo zaupnem odnosu, ki predpostavlja globoko prijateljstvo? Več ljubezni je med dvema, večja je tudi gotovost zaupanja. Tudi Bog stopa v to logiko medčloveških odnosov, nas ne more prisiliti, da ga ljubimo in da mu zaupamo, zato je daroval svojega sina in v tem darovanju nam odkril resnico in zvestobo svojega odnosa do nas. Zato upanje vanj ne osramoti. Pot zakonske ljubezni sledi isti logiki Boga. Prav zaradi tega lahko zakonska ljubezen postane zakrament. V 3. poglavju sedma vrstica v prvi Mojzesovi knjigi: figov list simbolizira prav to medsebojno zaupanje. Spolni organ je ustvarjen za občevanje. S tem da se Adam in Eva odkrijeta naga po izvirnem grehu (pomeni da se odkrijeta ranljiva) in se pokrijeta s figovim listjem, ker sta odkrila, da sta razumela, da edina možna pot do recipročnega zaupanja je umiranje sebi za drugega. Adam bo odkril najintimnejši del svojega telesa Evi in obratno, da bosta tako rastla v bivanjski trdnosti in zvestobi drug drugemu, kar pomeni, da je človek našel v spolnosti tisto simbolično stvarnost, ki izraža vrhunec medsebojnega odnosa med možem in ženo. Zaupanje je edina vrednota, ki ohrani trden ta odnos. Je stvar ljubezni. Greh je v svojem bistvu pomanjkanje ljubezni. Kjer ni zaupanja, je veliko klepetavosti. Vemo, koliko gorja povzroča jezik, seje plevel, rani osebo z nezaupanjem. Veliko parov je zgubilo svojo življenjskost in zagnanost prav zaradi tega greha, ker jezik seje prepir, poveča probleme, večkrat tam, kjer jih ni, in ruši dostojanstvo osebe same in jo vodi v nemir. V zaupnem odnosu, pomisleki, kritika med dvema osebama postanejo lahko konstruktivna z zavestjo, da za dobro tretjega določene stvari ni potrebno niti povedati, ker niso "pomembne". Bolj človek raste v Ljubečem odnosu, bolj izostri čut zaupanja in postane sam zaupljiv. Spomnim se prijateljice, ki je bila zelo klepetava, zelo lahkotna. Življenjska izkušnja Boga ji je spremenila življenje in prav v odnosu do prijateljev je začutila, kako zaradi klepetavosti zgublja teren v odnosih. V močni duhovni izkušnji je dobila moč, da je na tej šibkosti začela "delati" in je danes izredna žena in mati. Bog je velik, kolikor je ponižen, ker čaka in nas ne sili k spreobrnjenju. SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM žerial | 31 NAVADNA NEDELJA -ZAHVALNA “In zdaj, ta zapoved je za vas, duhovniki” (Ma 12, 1)! “Gospod, moje srce ni prevzetno" (Ps 131, 1)- “Smo noč in dan delali, da ne bi bili komu izmed vas v breme” (1 Tes 2, 9). “Največji med vami naj bo vaš strežnik” (Mt 23, 11 )■ Ob vahtih se kristjani bolj zamislimo v skrivnostni svet Duha. Že samo bogoslužje nam odkriva veličastno sliko nebes in tistih ljudi, ki jim pravimo svetniki in verni rajni v očiščujočem ognju ali v vicah. Svetnikov ni samo določeno število bolj ali manj znanih imen, kot so Božja mati Marija, sv. Jožef, vsi do zadnjih razglašenih za svetnike, med njimi tudi naš edini javno v Cerkvi priznani blaženi škof Anton Martin Slomšek. Med njimi gledamo tudi naše svetniške kandidate: Barago, Vovka, Gnidovca, Grozdeta, Ukmarja ter si pri tem predstavljamo nepregledno množico, "ki je nihče ne bi mogel prešteti" (Raz 7, 9). Upanje, ki je gotovost, poišče, tudi preko grobov, ki hranijo ostanke, pepel, vse naše najdražje, ki so odšli v svet Boga, ko so odmrli temu svetu. Zanje in za vse, pa tudi za vse dobrine, dvigamo Bogu zahvalo in prošnje, zlasti po daritvi sv. maše, po skupnih molit- vah, po odpustkih. Od 1. novembra popoldne namreč do sklepa 2. novembra si lahko pridobimo popolni odpustek za rajne, ki ga smemo ponuditi Božji Materi, da ga ona uporabi za najbolj potrebnega Božjega usmiljenja. Pogoji za pridobitev popolnega odpustka so znani, t.j.: obisk cerkve ali kapele, kjer zmolimo očenaš in vero ter po namenu sv. očeta, spoved in sprejem sv. obhajila. Ta odpustek je samo enkratni. Od 1. do 8. novembra pa lahko dobimo po en popolni odpustek na dan, če pobožno in verno obiščemo pokopališče in tam zmolimo kako molitev za pokojne in po namenu sv. očeta. Seveda smo se očistili pri sv. spovedi, če potrebno, in smo zaužili Jezusa pod podobo posvečenega kruha. Prvo današnje berilo zelo ostro govori zlasti proti duhovnikom, ki ne živijo tega, kar obhajajo pri bogoslužju. Imamo, žal, opraviti tudi s pohujšanji in škandali posvečenih oseb. Vendar se moramo varovati obrekovanja vsevprek. Saj se da veliko problemov rešiti z razgovorom in ne z napadi. V Lokvi je Kraljeva freska kot nalašč za zgled objestnosti na eni strani ter trpljenja matere domovine na drugi. "Balilla" namreč, lederhozner in Japonček poznajo le pesem Fischia ilsasso (žvižg kamenja) na verske, narodne in kulturne vrednote drugih. Toda drugod se župljani postavijo po robu tistim, ki bi radi uničili te vrednote. Varujejo jih kot svetinje. Te so jim: bogoslužje v materinem jeziku, verouk v šoli, verske tradicije, dušnopastirska središča, tekoči in vedno novi načini in prijemi oznanjevanja v svetu, ki se spreminja, živo bogoslužje, dejavna dobrodelnost. Vse to ohranjajo in še poglabljajo tudi po zborovanjih. Druži jih - nas vez in občestve-nost ("communio") s sestrami in brati drugih narodnosti. Nekateri se pohujšujejo nad t.i. duhovniki - "delavci". Na Tržaškem je meni sicer znan le en primer takega sobrata, ki pa je pred kratkim tragično umrl. Kdor ga je poznal, je občudoval njegovo ljubezen do delavcev. Spet drugi ne poznajo dolgoletnega zavzemanja velikega števila francoskih duhovnikov - "delavcev" za priznanje novega načina dušnega pastirstva med delavci. V začetku niso želi nobene naklonjenosti predstojnikov, a sčasoma so tako škofje kot Vatikan - smo v petdesetih letih - našli neko rešitev tega problema. Seveda ni šlo vse takoj gladko, urejeno in sprejemljivo. A pogum za nekaj pametno tehtnega ima tudi svojo težo. Ko premišljujemo drugo današnje berilo, občudujemo apostola Pavla - "delavca" (bil je izdelovalec šotorov), ki je poleg "univerzitetne izobrazbe" bil rokodelec po poklicu. Sam piše takole: "Saj se spominjate, bratje, kako smo se trudili in kako smo garali: ko smo vam oznanjali božji evangelij, smo noč in dan delali, da ne bi bili domu izmed vas v breme" (1 Tes 2, 9). Tudi našega duhovnika ni sram, prijeti za metlo npr. niti za druga dela, saj mora maševati v čedni cerkvi ali dvorani. Prav tako mora skrbeti, tudi osebno, za nauk in srečanja ipd. Vsem, ki količkaj poznajo šolo po revoluciji 1968, je znano, da ponekod dijaki in dijakinje, tudi iz katoliških družin in organizacij, ne sprejemajo šolskega verouka, še manj župnijskega, niti staršev ne. Tudi molitvene skupine in slične, npr. biblične, redno vabijo vse. Še bežno naj omenim, da ima mlad človek nič koliko možnosti, da postane duhovnik ali diakon ali misijonar. Toda tudi to je zahtevno, kakor sklepanje zakona ali zavzetost za katerikoli poklic. Jezus pa vabi vse, ne samo apostole z opominom: "Največji med vami naj bo vaš strežnik!" (Mt 23,11). Za kar pa velja iskrena molitev in pogovor. ZALOŽBA OGNJIŠČE / PRIČEVANJE SVETIH IKON PRVA SLOVENSKA KNJIGA O IKONAH DANIJEL DEVETAK Živimo v času, ko beseda vedno manj pomeni, ko je vsakdanja govorica preprosta, ko smo v naglici vsakdana vedno manj pripravljeni brati besedila, znamenja in pomene, ko z močjo oblikuje našo kulturo v širokem pomenu besede in sploh pogled na svet "vsemogočna" podoba s svojo neposrednostjo. Podoba se vtisne v naš um, zna biti vsiljiva, privlačuje, obvladuje, zapeljuje ter vodi naše hotenje in delovanje. V takem okolju, ki zahteva učinkovitost za vsako ceno, smo vedno manj dovzetni za molk in razmišljanje, za preseganje tega, kar je vidno in otipljivo, za mentalno higieno, v končni fazi za celostno dojemanje življenja. V okviru povedanega je jasno, da je zlasti na Zahodu dokaj težko dati pravilno težo svetu ikon, svetim podobam, ki so privilegiran prostor, v katerem se srečujeta Bog in človek, stvarnost, ki govori o odrešenju in kaže, kakšen je človek, ki se s slepim zaupanjem prepusti Božji neskončno ljubeči roki. Pri nas se upravičeno lahko vprašamo, kaj sploh pomenijo komaj navedene besede, ki so vzhodnim kristjanom povsem jasne... In čeprav je ikona tipičen "proizvod" vzhodnega krščanskega sveta, se v zadnjih desetletjih krepko pojavlja tudi v naši zahodni družbi. Govori se celo, da je "v modi", saj je vsem na dlani, kako se razvija trgovanje z dragocenimi vzhodnimi podobami zlasti med bogatini v razkošni postmoderni družbi, kako se po raznih izložbah najdejo reprodukcije vseh dimenzij (in cen). Zanimivo je, da je mar- sikje, tudi na Zahodu, pri molitvenih srečanjih ali v krajih, kjer ljudje molijo, prisotna ikona, ne pa kaka renesančna poslikava. Nekaj le je v teh slokih hieratičnih podobah, odetih v zlato, ki očitno nekaj komunicirajo; in vendar je kultura ikone malo poznana, premalo jo znamo "brati". Zato je na slovenskih knjižnih policah izjemno dobrodošla knjiga Pričevanje svetih ikon, ki je pred kratkim izšla pri koprski založbi Ognjišče. Gre za prvo slovensko knjigo, ki govori o svetih podobah, bralcu razkriva ta svet in ga uvaja v branje ikon. To je pri nas doslej manjkalo; zato bo lahko odslej vsakdo, ki mu ikona kaj pomeni, kaj več izvedel o tem, kaj sploh pomeni. Avtorja sta odličen teolog in poznavalec tako zahodne kot vzhodne krščanske zakladnice p. Tomaš Špidlik ter nam vsem dobro znani teolog in slikar p. Marko Ivan Rupnik, ki je leta 2000 prejel Prešernovo nagrado, ker je z mozaiki opremil papeževo kapelo Odrešenikove Matere. P. Rupnik je pred nekaj tedni na teološki fakulteti v Ljubljani predstavil knjižno novost in predaval prav o človeku v luči ikon, o čemer smo že pisali; odgovorni pri založbi Ognjišče g. Božo Rustja, ki si je zelo prizadeval, da bi knjiga izšla tudi v slovenščini, je s ponosom prisostvoval njenemu "krstu", saj bomo odslej lahko tudi Slovenci globlje spoznali novo razsežnost krščanske tradicije, ki se pri pravoslavnih bratih od vedno rojeva v molitvi, postu in bogoslužju. Izdajo knjige, katere izvirnik je izšel pri založbi Lipa v Rimu 1.2000, je podpr- lo Ministrstvo za kulturo RS. Knjiga je nastala, ko sta se patra zmenila, da bi lahko nekaj krajšega napisala o nekaterih najbolj znanih podobah, pomembnih za vzhodno vernost. Vsak je prispeval duhov-no-teološko razlago štirinajstih, nato sta si besedila zamenjala in jih predelala, pa še dodala nekaj razlag. Tako je nastala izčrpna, 144 strani debela in lepo oblikovana knjiga, v kateri se v smotrno zgrajeni viziji prepletajo misli duhovnega očeta p. Špidlika in njegovega duhovnega sina p. Rupnika. Obema je skupno temeljno prizadevanje, da bi krščanstvo zadihalo v edinosti z obema pljučnima kriloma, da bi se sestrski tradiciji medsebojno oplajali z darovi, ki sta jih prejeli v 20 stoletjih krščanstva. V tem smislu je izredno koristen uvod v ikonopisje in njegovo teologijo, ki v logiki simbolnega spoznavanja odstira pogled v kompleksno govorico ikone, ki je hkrati podoba in beseda, čustvo in pojem, srečanje med čutnim in nadčutnim. Ikona, ki je nastala v živem cerkvenem izročilu, je okno v Božji svet, prostorje, v katerem prebiva Bog, ki se spušča k človeku. Ikona vabi v dialog, očiščuje, preobraža, v moči Sv. Duha spominja molilca na Kristusa in ga vceplja vanj. Ikona odrešuje. P. JANKO HAJSEK ZAMENJAL G. VALTERJA MILOCCA NOV ŽUPNIK V PODGORI V nedeljo, 20. oktobra, so se verniki iz Podgore pri jutranji maši, ki jo je daroval g. Kragelj, prisrčno zahvalili dosedanjemu župniku g. Valterju Miloccu za vse, kar je dobrega naredil med njimi v zadnjih šestih letih. Ga. Albina Pintar se mu je v slovenščini in furlanščini zahvalila, ker je bil "res dober župnik", saj je vedno skušal uveljavljati enakost med različnimi podgorskimi skupnostmi; z veliko požrtvovalnostjo se je učil tudi našega jezika. Faranka mu je zaželela vse dobro na novi pastoralni poti, saj bo g. Valter odslej dodatni ravnatelj Karitas in škofijski vodja komisije CEI Migrantes. Zahvalila seje tudi g. Kraglju, ki je v zadnjih dveh letih velikokrat maševal in podpiral slovensko verno občestvo. V nedeljo kasneje, 27. t.m., pa je goriški nadškof De Antoni predstavil faranom novega župnijskega upravitelja, p. Janka Hajška. Nadškof, ki je povedal, da bo p. Hajšek na tem mestu začasno, se je javno tudi zahvalil p. Valterju. Pozdravno besedo je p. Janku izrazil predsednik rajonskega sveta Walter Bandelli, faranka Albina Pintar pa ga je nagovorila s prisrčnimi besedami in mu zaželela, da bi postal vsem faranom dragocena duševna opora. "Želimo si duhovnika, ki bi bil mlad in postaven, ki bi lepo pel, še lepše govoril, bil vedno nasmejan, imel vedno čas za vsakogar; ki bi znal poslušati, tolažiti, ki bi bil vedno na voljo, imel smisel za majhne otroke, najstnike, zakonce, za stare in bolne." Po maši je bila v bližini cerkve v prijetnem vzdušju zakuska za vse prisotne. ■ DD SVETNIK TEDNA 30. OKTOBRA SILVESTER CUK I 1 MARCEL, UCENEC Življenjska zgodba današnjega godovnjaka sv. Marcela, stotnika rimske vojske, potrjuje staro resnico, da tirani vseh časov človeške zgodovine hočejo imeti trdno oporo vojaštva, kajti laž se more obdržati na površju le s silo. Vojaki morajo misliti in delati tako, kakor hoče vladar. Za tistega, ki se temu merilu ne podreja, v njihovih vrstah ni prostora. Marcel po vsej verjetnosti vojaške suknje ni oblekel iz lastnega nagiba, temveč je postal vojak in častnik rimske vojske po sili razmer. Ker je bil kristjan, ga je to spravilo v hude težave. Kot vojak se je namreč moral udeleževati raznih poganskih verskih prireditev in priseči pri žrtveniku rimskih bogov. Dokler je pristojni poveljnik lahko zatisnil eno oko, si je krščanski častnik Marcel pomagal s tem, da se kljub predpisom ni udeležil poganskega daritvenega obreda. Mnogi krščanski častniki so se tej obveznosti izognili tako, da so namesto sebe poslali nekoga, ki so ga plačali, da je zanje opravil to daritev. To je nekako šlo, dokler ni cesar Dioklecijan v nekem razglasu jasno izjavil, kaj misli o tujih verah, med katere je v prvi vrsti sodilo krščanstvo: zločin je, dvomiti o tem, kar je od nekdaj priznano, torej o državni (poganski) veri. 21. julija 298 so se morali rimski častniki v današnjem Tan-gerju v Maroku, kakor povsod v rimski državi, udeležiti praznovanja v čast cesarjem Dioklecijanu, Maksimijanu, Konstan-ciju in Galeriju. To praznovanje je bilo v resnici verska slovesnost v čast pobožanstvenim cesarjem, ki so od svojih podložnikov zahtevali, da jih po božje časte. Po tem razglasu so posebno v vojski strogo gledali, da se poganska verska izročila strogo izpolnjujejo. Krščanski častniki so imeli na izbiro le odpad od vere ali izstop iz službe. Razumljivo je, da je bil Marcel ta dan neizogibno postavljen pred vprašanje vesti, kako naj kot kristjan ravna v tem položaju. Ni se hotel udeležiti slovesnosti, ki so pomenile le malikovanje cesarjev in daritev poganskim bogovom, in to je svojemu predstojniku odkrito povedal. Ta se za vse to sprva niti ni dosti zmenil. Kmalu je spoznal, da Marcel misli resno. Teden dni kasneje, pri zaključni slovesnosti in pojedini, se je namreč Marcel javno odpovedal svojemu dotedanjemu gospodu cesarju, zastavi in službi. Pred praporom svoje legije (čete) je vrgel od sebe vojaški pas, stotniško paličico in meč ter na ves glas povedal: 'jaz sem vojak Jezusa Kristusa, večnega Kralja. Odslej ne bom več služil vašim cesarjem." Navzoči vojaki in častniki so onemeli nad takim vedenjem. Legijski poveljnik ga je dal vreči v ječo, po slovesnosti pa je ukazal, naj stotnika Marcela privedejo predenj. Junaško pričevanje stotnika Marcela je ohranjeno v spisu Martyres Christi (Kristusovi pričevalci). Poročilo se končuje z ugotovitvijo, da je bil stotnik Marcel obsojen, da se z mečem usmrti. Ko so ga gnali v smrt, je tistemu, ki ga je obsodil, rekel: "Agrikolan, Bog te blagoslovi!" Te besede so zahvala za skrajšano pot h Kristusu. Ime Marcel je pri nas zelo redko, enako velja za žensko obliko Marcela. PRIČEVANJE IZ SVETE DEŽELE PISMO IZ IZRAELA TEREZA SREBRNIC Naslednja postaja moje "romarske poti" je danes cerkev sv. Petra v Galikantu, ki se nahaja nedaleč od tu. Grem kar skozi armensko četrt do sionskih vrat. Svetišče leži na pobočju onkraj glavne ceste. Ob vhodu plačam par šeklov vstopnine "za vzdrževanje" vseh stavb, kot mi razloži vratar. Cerkev ni vidna z glavne ceste in je sploh nekoliko odmaknjena, zato je nisem še nikoli obiskala. Zgrajena naj bi bila na kraju, kjer je bil zaprt Jezus, ko so ga pripeljali z Oljske gore, iz vrta Getsema-ni in ga je Peter zatajil. Vse je osredotočeno na ta svetopisemski dogodek: bronaste skulpture v naravni velikosti pri cerkvi, oltarne slike v svetišču in v kripti. Sem edina obiskovalka, nikjer žive duše. Obiščem tudi izkopanine pod cerkvijo. V ozkem rovu naj bi bil zaprt Jezus, ko je čakal na svojo sodbo. Tako pravi izročilo. Cerkev je brezhibno urejena in vzdrževana in naj bi stala blizu Kajfove hiše. V bližini je dobro založena trgovina s spominki, a žal prazna, saj kupcev - obiskovalcev ni. Prijazna prodajalka - Francozinja mi razlaga o svetišču in ponuja znižane cene za razne artikle. A jaz se prisrčno zahvalim in odhitim dalje. Po dolinici potoka Cedrom, ki ga več ni videti, se podam mimo nagrobnih spomenikov in kapelic na Oljsko goro. Rada bi dospela na vrh ob enih, ko se bo odvijalo glavno molitveno srečanje za muslimane. Z vrha bom imela gotovo edinstven pogled na obe glavni mošeji. Skoraj nepretrgane vrste avtomobilov, avtobusov in drugih vozil silijo proti vzhodnemu predelu Jeruzalema oziroma do strme ceste, ki pelje do vrat sv. Stefana in v arabsko četrt. Obupen ropot, Pogled na Omarjevo mošejo sirene, kričanje - kot bi bili v Kairu. Petek, sveti dan za muslimane, ki se množično podajajo na "bivšo" tempeljsko ploščad za obvezno molitev. Petje muezinov se preko zvočnikov oglaša zelo močno iz obeh glavnih mošej, a tudi iz manjših, ki so posejane naokrog. Neverjetno, koliko ljudi se zbira za glavno molitev ob enih! Vsi so moški: mladi, stari, pa tudi dečki. Zdaj, v obdobju intifade, se jih še več zbira. Parkirani avtobusi ob cesti so zastare- li, "špartanski" in bolj podobni tistim v kakem afriškem mestu. Utiram si pot med procesijami, ki hitijo vse na isti cilj, mene pa vodi pot na vrh Oljske gore, da bi z visokega sledila množici, ki bo molila tudi na prostem okrog obeh glavnih mošej: El Aksa in Omarjeve mošeje. V Izraelu imajo uzakonjene kar tri praznične dneve, kot znano. Glavni - šabat, ko vse dobesedno paralizirano miruje, saj je sobota sveti dan za jude; v petek praznujejo le muslimani; nedelja pa je seveda krščanski praznik, kar se navzven bolj malo pozna, saj vsi glavni obrati: trgovine, delavnice, šole - vse deluje. Končno se vzpenjam po zlizanem asfaltu proti vrhu griča in srečujem le redke pešče in avtomobile. Sonce se mi roga prav nad glavo na običajnem jasnem modrem nebu. A k sreči na Oljski gori in tudi drugod v svetem mestu pihlja rahel vetrc, da je vročina znosnejša. Pot se vije mimo vrta Getse-mani in ogromnega judovskega pokopališča, ki ga obdaja in pokriva celo pobočje. Grobovi so skoraj vsi enaki in pokriti s ploščami. Nanje pa obiskovalci polagajo kamenčke. Vse področje je nekako razmetano in se zdi zapuščeno. Nič ni rož ali sveč. Naproti mi prihaja mlajši moški azijskega videza in z duhovniškim koletom. Zaprosi me, če ga fotografiram. Nastavi se s hrbtom proti obzidanemu staremu mestu, da bi ga ujela v objektiv. Slika bo gotovo enkratna, saj se zlata kupola Omarjeve mošeje čudovito sveti, pogled na mesto s te strani pa je eden najlepših. Mladi duhovnik mi že razlaga, da je iz Indije, a študira v Švici. Je član neke nove kongregacije, ki mi nikakor ni znana, in v teh dneh obiskuje svete kraje. Prisrčno se razideva, kot bi bila stara znanca, saj naju druži ista vera. Na vrhu Oljske gore kar močno piha. Nikogar ni in po mili volji se predajam razgledu in preprosto občudujem. Naenkrat se od nekod vzame mladenič in se mi približa ter me svareče opomni, naj bom previdna. Koga naj bi se bala, ko pa ni nikjer žive duše, razen njega!? Vznemirjeno - resno ga pogledam, da brž odide. Medtem se molitev pri mošejah že odvija. Kako lepo bi bi- lo imeti daljnogled, si mislim. ——DALJE OBVESTILO DARUJTE V Sklad msgr. Jakoba Ukmarja: kdor želi darovati v Sklad, lahko to stori prek tekočega računa Zadružne kraške banke številka 19185 (Ukmarjev sklad). 5 ČETRTEK, 31. OKTOBR, 2002 O DOKUMENTACIJSKEM CENTRU O NACIZMU V NURNBERGU KDAJ BOMO KAJ PODOBNEGA VIDELI V ITALIJI? CAMINO FRANCES NACE NOVAK V tej številki začenjamo objavljati daljši potopis novogoriškega mladeniča in našega kolege Naceta Novaka, ki se je letos poleti podal na znamenito romarsko pot do Compostele. To je gotovo najbolj znana romarska pot, ki je danes vse bolj privlačna za ljudi vseh starosti, in kar je najbolj zanimivo, tudi za ljudi vseh veroizpovedi in narodov. Nace Novak se je rodil Šempetru pri Gorici 3. 9.1971. Odraščal je v Novi Gorici. Z osemnajstimi leti pa je odšel v Ljubljano, kjer j živel šest let. Študiral je novinarstvo na Fakulteti za družbene vede in pri prof. Manci Košir je diplomiral na temo potopisna reportaža. Diplomsko nalogo je naslovil "Pri Slovencih v malgaškem pragozdu", v njej pa je pisal o obisku pri slovenskih misijonarjih na Madagaskarju, kjer je bil maja 2000. Na Madagaskarju se je še posebej spoznal z misijonarjem Tonetom Kerinom, ki deluje v eni od sveta najbolj odrezanih župnij; le-ta je velika skoraj za pol Slovenije in jo misijonar zaradi nedostopnosti upravlja zvečine peš. Nace Novak se že skoraj deset let preživlja z novinarstvom. Pisal je za Tribuno, Mag in Delo, bil štiri leta dopisnik POP TV, zadnja tri leta pa je dopisnik Slovenske tiskovne agencije za goriško in tudi čezmejno področje. Reportaže objavlja tudi v ostalih sredstvih obveščanja, kot so; Delove priloge Trip in Polet, revija Svet in Ljudje, Primorske novice ter druga, saj, tako pravi sam, "jo popiha na lepše, kadar se le da." Upamo, da bo Nacetovo pisanje prineslo nekaj svežine in želje po sloviti romarski poti tudi med vas, drage bralke in dragi bralci. Vse več je namreč tudi Slovencev, ki se na to dolgo pot odpravljajo peš in morda bo tudi koga izmed vas Nace s svojim pisanjem navdušil, da se boste odpravili z nahrbtnikom na več kot sedemsto kilometrov dolgo pot. Peš seveda. (Uredništvo) mino vpisal v iskalnik na e-nem od spletnih strežnikov, so se mi na stežaj odprla vrata v svet najrazličnejših podatkov o starodavni romarski poti. Več ko sem vedel, bolj mi je bilo jasno, da ne bo miru, dokler se tudi sam ne podam na pot. Še danes mi ni povsem jasno, kaj je bilo tisto, kar me je pripravilo do tega, da se zares lotim projekta, ki ga je večina znancev ocenila kot norega. Nisem veren, do t.i. novih duhovnih gibanj sem skeptičen, kar zadeva pohodništvo, pa moram priznati, da sem bil vse do Camina bolj nedeljski sprehajalec kot navdušenec, ki vsako prosto urico izrabi za sprehod v naravo. Mislim, da je k dokončni odločitvi pripomoglo dejstvo, da česa podobnega še nisem počel. Vse skupaj sem dojel kot nov izziv oziroma preizkus. "Boš zmogel? Si dovolj močan in trmast? Ne bi šel raje poležavat na Costa del Sol, če si si že izbral Španijo kot naslednji cilj za krajši pobeg na lepše?" so bila vprašanja, ki so me grizla nekaj dni pred odhodom, ko sem z de-setkilogramskim nahrbtnikom na ramenih nabiral kondicijo po hribih in gričih, ki obkrožajo Novo Gorico. Priprave so bile seveda potrebne, saj sem se moral privaditi na hojo s težkim bremenom in se dobro spoprijateljiti z novimi pohodniškimi čevlji. ——DALJE Caminode San-tiago je starodavna romarska pot, ki se zaključi v mestu Santiago de Compostela na severozahodu Španije. Prvi romarji so začeli proti Composteli pešačiti v desetem stoletju po Kr., kmalu po tem, ko naj bi tam odkrili posmrtne ostanke apostola sv. Jakoba starejšega (v španščini Santiago). Čeprav obstaja še danes več teorij o tem, kako naj bi posmrtni ostanki Santiaga prišli iz Jeruzalema na Iberski polotok, in nobene med njimi ni mogoče stoodstotno potrditi, je postal Santiago de Compostela kmalu po skrivnostnem odkritju najpomembnejši cilj krščanskih romarjev, takoj za Rimom in Jeruzalemom. S papeškim dekretom iz 11. stoletja, ki je vsako leto, ko je 25. julija, na dan sv. Jakoba, nedelja, proglasil za sveto leto, je število romarjev še naraslo, saj naj bi bili romarjem, ki v tem letu opravijo romanje, odpuščeni vsi grehi, ki so jih zagrešili v življenju. Zadnje Sveto leto oz. Ano Santo ali Ano Jacobeo je bilo leta 1999, naslednje pa bo leta 2004. Skozi stoletja je pot do Santiaga de Compostele prepešačilo na milijone romarjev z vseh koncev Evrope. Večino je gnalo prepričanje, da bodo na Caminu našli stik z Bogom in da bodo na cilju, v veličastni katedrali, kjer so shranjeni posmrtni ostanki sv. Jakoba, odrešeni vseh grehov. Takratne romarje, ki so praviloma hodili bosi in so se na zahtevno pešpot podajali kar z domačega praga, je po prihodu v Santiago čakalo še nič manj zahtevno vračanje domov, med potjo pa so nanje prežale razbojniške tolpe. Danes je drugače. Camino de Santiago je od leta 1987 zaščiten kot Unescov kulturni spomenik, obsega pa več poti, ki se prek Španije stekajo v Santiago. Najbolj znan in obljuden je Camino Frances, ki se začne v Baskiji, na fran-cosko-španski meji. Poteka skozi španske pokrajine Navarra, La Rioja in Castilia & Leon, zaključi pa se v zeleni Galiciji. Gre za dobro označeno, 770 kilometrov dolgo pešpot, na kateri se srečujejo ljudje najrazličnejših nazorov z vseh koncev sveta. Novodobne romarje povezujeta predvsem ljubezen do hoje in želja po odkrivanju novih spoznanj. Marsikdo, ki je pot že prehodil, je prepričan, da je bistvo Camina globlji vpogled v posameznikovo notranjost, saj naporno pešačenje, med katerim je pohodnik bolj ali manj sam s sabo, omogoči ponovni stik telesa z dušo, to pa se pogosto odzrcali v prepoznanju svoje vloge in poslanstva v tem življenju. Sam bi k temu dodal še navezovanje stikov in prijateljevanje z res izjemno zanimivimi ljudmi z vseh kontinentov ter spoznanje, ki je kot nepisano pravilo veljalo med pohodniki: Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar potrebuješ. 1. PRI PRAVE NA POT Za znameniti Camino sem prvič zvedel že pred leti v neki časopisni reportaži, kmalu potem sem na televiziji ujel zanimiv dokumentarec in zadeva me je pritegnila, zato sem iskal naprej. Ker v slovenščini na to temo ni veliko napisanega, sem pobrskal po svetovnem spletu. Ko sem besedico Ca- AKTUALNO ANICA LOKAR / NOVO PRI MLADINSKI KNJIGI URAD RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU PRETRESLJIVO PRIČEVANJE PRIMORSKE ŽENE JAVNI RAZPIS ZA ZBIRANJE PREDLOGOV ZA SOFINANCIRANJE PROGRAMOV IN PROJEKTOV 16 J ČETRTEK, 31. OKTOBRA 2002 Republika Slovenija, Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu na podlagi 5. člena Ustave Republike Slovenije in v skladu s Pravilnikom o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 66-3560/ 2001) Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja javni razpis za zbiranje predlogov za sofinanciranje programov in projektov Slovencev v zamejstvu in po svetu ter sodelovanja z njimi v letu 2003. 1) Naziv in sedež uporabnika proračunskih sredstev (v nadaljnjem besedilu: naročnik oz. Urad): Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Prešernova 25,1000 Ljubljana. 2) Namen razpisa Namen javnega razpisa je spodbujanje dejavnosti, ki o-mogočajo utrjevanje in ohranjanje narodne, jezikovne ter kulturne identitete med slovenskimi rojaki, ki živijo v tujini, njihovo medsebojno povezovanje ter ohranjanje vezi s Slovenijo. Glede na proračunsko izpolnjevanje ustavnih obveznosti se predlogi programov in projektov za sofinanciranje s strani Urada zbirajo v dveh ločenih sklopih: a: Programi in projekti avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah ter sodelovanje z njimi v letu 2003. b: Programi in projekti Slovencev po svetu ter sodelovanje z njimi v letu 2003. 3) Predlagatelji in predmet javnega razpisa Na razpis se lahko prijavijo tako pravne kot fizične osebe (organizacije, samostojni ustvarjalci, društva ter njihove zveze, samostojni avtorji projektov itd.) iz R Slovenije in tujine. Pravne in fizične osebe iz zamejstva (z izjemo Slovencev na avtrijskem Štajerskem) prijavijo svoje programe in projekte osrednjim organizacijam Slovencev v zamejstvu (Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospo-darska zveza v Italiji, Zveza slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev v Avstriji, Zveza Slovencev na Madžarskem ter Zveza Slovencev na Hrvaškem), le-te pa usklajeno, skupno vlogo (skupaj z vsemi prijavljenimi programi in projekti - tudi tistimi, ki jih niso uvrstile v skupni predlog) pošljejo na Urad. Predmet javnega razpisa so predlogi programov in projektov, ki predstavljajo dosežke znotraj posameznih slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu ter hkrati zagotavljajo ohranjanje in krepitev slovenske identitete, predvsem jezikovne in kulturne. Urad zbira predloge programov in projektov predvsem z naslednjih področij: - ohranjanje slovenskega jezika, - kulturne dejavnosti (tudi arhivske in knjižnične dejavnosti ), - mediji (internet, časopis, radio, televizija, založništvo), - športne dejavnosti ter - spodbujanje gospodarskega sodelovanja RS s Slovenci v zamejstvu in po svetu. 4) Načela in merila za oblikovanje programov in izbor projektov so sestavni del razpisne dokumentacije. 5) Okvirna višina sredstev, ki so na razpolago za predmet javnega razpisa Pod A: Okvirna višina sredstev za programe in projekte avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah ter za sodelovanje z njimi na razpisanih področjih za leto 2003 znaša 1.500.000.000 SIT. Točna višina razpoložljivih sredstev bo znana s sprejemom spremembe državnega proračuna za leto 2003. PodB: Okvirna višina sredstev za programe in projekte Slovencev po svetu ter za sodelovanje z njimi za leto 2003 znaša 90.000.000 SIT. Točna višina razpoložljivih sredstev bo znana s sprejemom spremembe državnega proračuna za leto 2003. Pod A in B: Višino posameznega prispevka določi strokovna komisija glede na razpoložljiva proračunska sredstva in glede na merila, opredeljena v 4. točki tega razpisa. V kolikor bo vrednost vseh zaprošenih sredstev presegla razpoložljiva sredstva, bodo pri dodelit- vi imele prednost vloge, ki izpolnjujejo čim več prednostnih kriterijev in meril. Dodeljena sredstva morajo biti v skladu s predpisi, ki določajo izvrševanje proračuna, porabljena v letu 2003. 6) Način in rok prijave programov in projektov Razpisno dokumentacijo (obrazce za pripravo predlogov, merila za izbor projektov oz. pogramov ter vzorec pogodbe) zainteresirani lahko dvignejo v vložišču Ministrstva za zunanje zadeve, Prešernova 25, 1000 Ljubljana, tel. 01 478 2291 (vsak dan med 9. in 15. uro), na sedežih osrednjih organizacij Slovencev v zamejstvu ter na vseh diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v času uradnih ur. Razpisna dokumentacija je na razpolago tudi na spletni strani Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu: http:/ /www. sigov, si/mzz/usps/ zamejstvo.doc in http:// www.sigov.si/mzz/usps/ po._svetu.doc Rok za predložitev vlog in način predložitve: Rok za oddajo vlog tako iz točke A kot iz točke B je 25. november 2002 (velja poštni žig). Predlogi morajo biti podani na ustreznih prijavnih obrazcih, vloge pa poslane na naslov: Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad RS Slovence v zamejstvu in po svetu, Prešernova 25,1000 Ljubljana. Vloge se lahko oddajo na gornji naslov tudi osebno, in sicer najkasneje do 25. 11.2002 do 15. ure. Pravne in fizične osebe iz zamejstva (z izjemo Slovencev na avstrijskem Štajerskem) pa oddajo svoje predloge osrednjim oz. krovnim organizacijam Slovencev v zamejstvu najkasneje do 18. novembra 2002. Opremljenost vloge: Vloge morajo do naročnika prispeti v zaprtih ovojnicah, na katerih morajo biti podani: Pod A: - vidna oznaka: "NE ODPIRAJ - Prijava na javni razpis 'Slovenske manjšine v sosednjih državah'" za leto 2003, - naslov naročnika - Urada, - naziv predlagatelja ter njegov naslov na hrbtni strani ovojnice. Pod B: - vidna oznaka: "NE ODPIRAJ - Prijava na javni razpis 'Slovenci po svetu'" za leto 2003, - naslov naročnika - Urada, - naziv predlagatelja ter njegov naslov na hrbtni strani ovojnice. 7) Izbira predlogov Postopek javnega razpisa in dodelitve prispevkov vodita strokovni komisiji, ki ju posebej za področje Slovenskih manjšin v sosednjih državah in Slovence po svetu imenuje vodja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Odpiranje prispelih vlog bo opravila komisija po sistemu več zaporednih odpiranj: 1. odpiranje: 26. novembra 2002, 2. odpiranje: 02. decembra 2002, 3. odpiranje: 09. decembra 2002. V skladu z 2. odstavkom 77. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Ur. I. RS, št. 66-3560/2001) odpiranja ne bodo javna. Ponudniki bodo o izidu javnega razpisa obveščeni najpozneje v roku 45 dni od dneva zadnjega odpiranja vlog. Če bo sprememba proračuna za leto 2003 sprejeta po 09.decembru 2002, bodo ponudniki o izidu javnega razpisa obveščeni najpozneje 45 dni po sprejemu spremembe proračuna. 8) Dodatna pojasnila Vsa dodatna pojasnila in informacije dobite na Ministrstvu za zunanje zadeve, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsak dan med 10. in 15. uro, telefon 01 478 22 91, fax: 01 478 22 96 ter po elektronski pošti s sledečim naslovom: Urad. Slovencih go v. si. O političnem in družbenem dogajanju v Sovjetski zvezi v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo napisanih že precej spominov, vendar so se pod njih podpisali pretežno le moški avtorji. Knjižno delo Od Anice do AneAntonovne, ki je izšlo pri Založbi Mladinska knjiga in so ga po poročanju Slovenske tiskovne agencije predstavili v Ljubljani v torek, 22. oktobra, sodi med redke primerke memoarskega žanra, ki jih je napisala ženska in sicer Anica Lokar, ki je v tem drobnem delu podala poseben, doživet in verodostoj-nejši pogled na leta, ki jih je z družino preživela v Sovjetski zvezi. Na predstavitvi so sodelovali avtorica spremne besede Alenka Puhar, novinar, publicist in sin Lokarjeve Jurij Gustinčič in urednik Aleksander Zorn, ki je po poročanju STA poudaril, da je avtor knjige o slovenskem narodnem vprašanju prvi slovenski komunist in mož Anice Lokar Dragotin Gustinčič, le daje delo izšlo pod avtorstvom Edvarda Kardelja - Speransa. "Šlo je za preprosto krajo avtorskega dela, zgodovinarji pa se tega dejstva ves čas izogibajo", je povedal Aleksander Zorn. Dodajmo še, da je ta Kardeljeva podla kraja temeljnega dela prvega slovenskega komunista Dragotina Gustinčiča, ki nima primera ne v slovenskem slovstvu in tudi ne v politični teoriji in je zato vredna vsega prezira, izjemno drago stala prav Gustinčiča, ki je po prestanih grozotah v Sovjetski zvezi bil najbrž prav zaradi avtorstva knjige o narodnostnem vprašanju, ki mu jo je bil ukradel Kardelj, deležen poniževanj, zaporov in drugih "blagodati" povojnega jugoslovanskega komunizma. Dejstvo, da si še danes nihče od slovenskih zgodovinarjev in politologov na Slovenskem ne upa pogledati resnici v oči in napisati, da je bil Edvard Kradelj nesramen in podel tat, pa govori veliko o današnji slovenski demokraciji. Zgodba Ani- ce Lokar (1897 -1976) je odisejada po predvojni revolucionarni Rusiji med slovenskimi in ruskimi revolucionarji. Lokarjeva ne opisuje zgodb taborišč v Stalinovi Sovjetski zvezi, saj so ji bila le-ta prihranjena, temveč opisuje življenje v skupnosti; kljub temu daje bila po prihodu v SZ močno razočarana in pretresena nad sliko "komunističnega raja", njeno pisanje določa ideološka čistost, zavezanost utopiji ali, kot je dejal njen sin Jurij Gustinčič, ki je mamo in očeta spremljal v Rusiji z bratom llijem: "Na dnu svoje duše je vedno ostala idealna komunistka." Anica Lokar je svoje spomine napisala malo pred smrtjo in to predvsem zase, kar se besedilu pozna, saj ni v njem nobenih ovinkarjenj, kar še dodatno pripomore k avtentičnosti pretresljive knjige. Veliko zadovoljstvo nad spomini Anice Lokar je na predstavitvi v Ljubljani izrazila tudi publicistka Alenka Puhar, kije h knjigi prispevala tehtno spremno besedo, katero priporočam v branje vsem, ki radi berejo odlično pisanje, mladim pa kot vzor pisanja, saj Puharjevo odlikuje jo klen in živ jezik, prodorna misel in izrazito iskanje resnice, zavzemanje za svobodno misel. Po prepričanju Alenke Puhar so Slovenke sicer marljive, vestne in pametne, a z neskončnim pomanjkanjem samozavesti in vztrajnosti. "To je tudi razlog, da je ženskih spominov neprimerno manj kot moških. Res je, da žensko pisanje o vsakdanjih opravkih ni posebno pomembno za usodo sveta, toda bistveno je za usodo človeka," je na predstavitvi knjige Anice Lokar dejala Puharjeva. Spomini Lokarjeve se začno v rodni Ajdovščini, se nadaljujejo v prostoru, ki je še danes naš, se pravi v Gorici in Trstu, sežejo tudi do Dunaja in Budimpešte, v svetu, ki je bil svet vseh Primorcev pred prvo svetovno vojno in se po trpki sovjetski izkušnji končajo leta 1945, ko se vrne v Jugoslavijo. Prihod domov iz Sovjetske zveze za Anico Lokar in njena dva sinova ter njenega moža ni bil samoumeven. V tridesetih letih minulega stoletja je v Sovjetski zvezi živelo približno 900 Jugoslovanov. Najmanj 800 jih je bilo za časa Stalinovih čistk aretiranih, koliko jih je bilo takoj ubitih in koliko posla- nih v sibirska taborišča, ni znano, toda preživelo jih je 40, v Jugoslavijo pa se jih je vrnilo borih deset, med njimi so bili tudi Anica Lokarjeva in njena dva sinova ter tedaj že nekdanji mož Dragotin Gustinčič. Lahko bi torej zapisali, da je bila usoda milostljiva z Lokarjevo in njeno družino, a ni tako. Knjiga, ki jo boste prebrali na dušek, saj jo je Anica Lokar, sestra pisatelja Danila Lokarja, napisala najbrž zaseje pretresljiva pripoved o predvojnih jugoslovanskih komunistih, ki so odšli v Sovjetsko zvezo, da bi tam spoznali Stalinovo strahotno podobo komunizma, našli smrt, vsi pa gotovo ponižanja in trpljenje. Anica Lokar s sinovoma llijem in Jurijem v Sovjetski zvezi v letih trideset Lokarjeva je na nekem mestu v knjigi napisala, daje preostanek življenja prebila kot živ mrlič, saj ni smela spregovoriti o svoji usodi. Knjiga Od Anice do Ane An-tonovne se na žalost konča z letom 1945, s poletom vojaškega aviona iz Moskve, na katerega se Anica Lokarjeva usede s sinovoma in poleti proti Beogradu. Ko letalo pristane, se Anici Lokar zazdi, da je prišla v raj. Življenje v Ljubljani ji bo pokazalo, da tega raja ni. Preostanek življenja je preživela kotarhivarka na ljubljanski univerzi, tudi to je bilo v posmeh njeni ruski izkušnji, kjer je delala isto delo, le pod taktirko sovjetskih komunistov, ko je leta in leta pretipkavala in pretipkavala... Po dolgih letih so spomini na voljo širšemu bralskemu občinstvu, sin Anice Lokar Jurij Gustinčič pa upa, da bo kmalu izšla tudi monografija in študija o njegovem očetu Dragotinu Gustinčiču, ki bi ovrednotila njegov prispevek k razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Knjiga je vredna vse naše pozornosti, saj prikazuje u-sodo primorskega dekleta, ki je doživelo domala vse grozote dvajsetega stoletja in je umeščena tudi v naš prostor, od koder sta Anico Lokarjevo srce in komunistična ideja odpeljala v Sovjetsko zvezo, da bi se razočarana in strta vrnila domov, kjer tudi ni bilo obljubljenega raja. Priporočamo, berite! —— JUP