FOITOVA ZBIRKA V GRADU — V muzeju so razstavili Foitovo zbirko, ki je zdaj na ogled. Razstavljenih je 250 predmetov iz bogate zbirke črnske umetnosti. V posebni sobi pa so razstavljene tudi makete, leseni kipi, lončeni in drugi umetniški predmeti, ki jih je izdelal češki kipar prof. František Foit. (Več o zbirki preberite na 5. strani).
G. julij 1973 • Leto IX., št. 19 (189) • Cena 1 dinar • Poštnina plačana v gotovini
GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK Ljuban Naraks
OB RUDARSKEM PRAZNIKU PODPISALI SAMOUPRAVNI SPORAZUM
Ob dnevu rudarjev je Velenje vsako leto praznično razpoloženo. Mesto je preplavljeno z zeleno-črnimi zastavami, po dolini pa odmeva gromko pokanje, ki spominja na streljanje rudarjev v jami, ko v potu in z velikim zanosom kopljejo črno zlato. Letošnji stanovski praznik naših rudarjev pa je bil še posebej slovesen, saj so podpisali samoupravni sporazum o združitvi dela in sredstev.
Prireditve ob 3. juliju, prazniku vseh slovenskih rudarjev, so letos začele v Velenju že nekaj dni pred praznikom. Kot uvod v slovesnosti je bil svečan sprejem 35 rudarjev in drugih delavcev tega velikega kolektiva v članstvo Zveze komunistov. Rudniški, sindikat je tudi letos poudaril priznanja in rudarske svetilke rudarjem, ki so se u-pokojili v zadnjem letu, članom kolektiva, ki so že dvajset let neprekinjeno v delovni organizaciji, so podelili priznanja in ročne u-re. Posebna priznaja in kristalne vaze pa je dobilo tudi osem jamskih reševalcev za desetletno delo v jamski reševalni ekipi. Prav tako so predstavniki rudnika o-biskali ter čestitali ob ru-
darskem prazniku vsem rudarjem, ki so na zdravljenju.
Na predvečer praznika je bilo v Velenju še posebej slovesno. Po koncertu rudarske godbe in kulturnem programu, so na okoliških hribih zagoreli kresovi, velenjski grad pa je zažarel v mogočnem ognjemetu.
3. julij, stanovski dan rudarjev, se je prebudil ob budnici godbenikov, mesto pa je stresala tudi močna kanonada. Medtem ko so na Titovem trgu že začeli prihajati prvi udeleženci velike parade, je bila v skupščinski dvorani svečana seja delavskega sveta Rudnika lignita Velenje. Sejo centralnega delavskega sveta je začel njegov predsednik Karel Šilih. Po
pozdravu vseh rudarjev in gostov je poudaril, da je pred njimi akt, v katerem sta zbrana trud in prizadevanje vseh delavcev, na podlagi zavestnih teženj po boljšem in lepšem jutrišnjem dnevu. Akt o združitvi sedmih temeljnih organizacijah združenega dela v enotno delovno organizacijo. Zatem je besedo prevzel predsednik komisije za u-sklajevanje samoupravnih odnosov z ustavnimi dopolnili na rudniku Rudi Kort-nik. Na kratko je orisal cilje in namen organiziranja in združevanja sredstev in del. Med drugim je dejal: »Pred dvema letoma smo
VELENJE: prelomna seja konference
V Velenju je bila 29. junija šesta seja občinske konference ZKS. Na njej so člani poslušali oceno o nekaterih aktualnih idejnopo-litičnih, samoupravnih in družbenoekonomskih problemih sedanjega in bodočega razvoja Šaleške doline, ki jo je pripravila posebna delovna skupina komiteja občinske konference Zveze komunistov. Obsežno in dokaj temeljito oceno je na seji konference prebral Franjo Kljun.
Ta konferenca je vsekakor izredno pomembna za nadaljnje delo organizacij
Zveze komunistov v velenjski občini, kakor tudi za razvoj celotnega gospodarstva in drugih dejavnosti. Šesta seja občinske konference ZKS Velenje je bila kritična. Odkrito in partijsko so člani spregovorili o nesoglasjih pri izvajanju dogovorjene enotne občinske konference ZK in političnega sekretarja. Posebej pa so ocenili oceno vzrokov in dogodkov za prekinitev dela na rudniku in delu rudarskega šolskega centra, ki so jo izdelali komunisti velenjskega rudnika. Menijo, da je ta ocena
sicer dobro strokovno izdelana, ko opredeljuje zunanje in notranje vzroke za prekinitev. Ni pa dovolj kritična, ker sploh ne o-bravnava odgovornosti posameznih komunistov, rudniškega komiteja, njegovega sekretarja in vseh aktivov Zveze komunistov na rudniku. Zato so na seji občinske konference zahtevali, da na rudniku dopolnijo oceno in preverijo osebno odgovornost komunistov. (O seji občinske konference ZKS Velenje podrobno poročamo na 3. strani.)
RAZMAHNITI OBRT
Občinski odbor sindikata delavcev storitvenih dejavnosti je na razširjeni seji, ki je bila pred kratkim, razpravljal o razvoju tercialne dejavnosti v zvezi s primerjavo s srednjeročnim planom občine ter podrobno pregledal uspehe, probleme in načrte posameznih delovnih organizacij združenega dela storitvenih dejavnosti.
DALJE na 2. strani
Na velenjskem rudniku so sprejeli v Zvezo komunistov 35 novih članov
Na seji so poudarili, da stanje obrtništva v naši občini ni zadovoljivo in da zaostaja za splošnim razvojem in potrebami prebivalstva. Iz poročila o problematiki obrtništva v naši občini izhaja, da je na deset tisoč prebivalcev le približno 120 obrtnih delavnic. Zato je treba dati obrtništvu, še zlasti storitvenim dejavnostim, večji pomen in se lotiti ustrz-nih ukrepov za pospeševanje razvoja. Občinski srednjeročni program predvideva takšen razvoj obrti, da naj bi se število zaposlenih do leta 1975 povečalo za 600. Ce pogledamo, kakšno je bilo stanje v preteklih dveh letih, vidimo, da se je število obrtnih delavnic v zasebnem sektorju povečalo le za 11, število zaposlenih v njih pa za 80. Pričakovali pa so, da se bo število zaposlenih povečalo povprečno v enem letu za 120. Podatki tudi kažejo, da je v obrti vse manj mladih. Leta 1970 je bilo v zasebni obrti 77 vajencev, lani pa le BI.
Storitveno obrt predstavlja v naši občini predvsem zasebni sektor. Večina družbenih obrtnih delavnic, ki so bile organizirane zlasti za opravljanje storitev so se preusmerile v čisto proizvodno dejavnost.
Na seji so poudarili, da je velika ovira za razvoj obrtništva tudi pomanjkanje sredstev. Zato so med drugim menili, naj bi tudi banka z večjim kreditiranjem sodelovala pri razvoju obrtništva. Doseči bi bilo treba ugodnejše pogoje za najemanje kreditov. Slišati je bilo, da bi bilo treba spremeniti pogoje za najemanje kreditov. Sedanji pogoj, da mora jemalec kredita u-
strezno lastno udeležbo namreč odvrača obrtnika od najemanja posojil, ker je obrtnik svoja sredstva vložil že v delavnico in opremo. Zato naj bi se za lastno udeležbo štela prav ta sredstva. V zvezi s tem so se zavzeli, da je treba dati nekaterim gospodarskim organizacijam iz tercialnih dejavnosti (KOC, GP PAKA, ERA, Kleparstvo-vodovod) poseben poudarek, da bi bile prav te nosilke storitvene dejavnosti, saj bi banka v njih ob morebitnem odobrenju kredita našla ustrezno jamstvo.
Prav tako bi bilo treba pristopiti h konverziji kratkoroč-
nih kreditov, ker si tudi te gospodarske organizacije niso sposobne zagotoviti trajnih o-bratnih sredstev.
Na seji so opozorili še na to, da je danes precej takšnih o-brtnikov, ki imajo obrt v eni občini, kot obrtniki pa so registrirani v drugi. Menili so, da mora imeti obrtnik delavnico tam, kjer je registriran, saj bo le tako lahko točen nadzor.
Urediti pa bo treba tudi vprašanje, katere storitve lahko krijemo s popoldansko o-brtjo, katere pa z redno. Predlagali so, da tam, kjer redna obrt posluje na robu rentabilnosti (kot na primer frizerstvo), naj ne bi imeli popoldanske obrti, ki je po mnenju mnogih v boljšem položaju, saj ni toliko obremenjena z raznimi dajatvami. Da bi te in podobne težave odpravili) so sprejeli sklep, da je treba napraviti točno analizo glede razvojnih potreb obrtništva v naši občini ter ugotoviti, katere uslužnostne dejavnosti najbolj potrebujemo.

Danes v 1V2
naščas
•	Velenjski komunisti so sklenili: Nič več spletk in nesoglasij (str. 3)
•	Zbirka Foit v gradu (str. 5)
•	Dobili ste odločbo z davčne uprave? Preberite, zakaj so vam odmerili davek (str. 7)
•	Obračun — kriminalna zgodba za vas (str. 4)
Nadaljevanje s 1. strani • Nadaljevan
Ob rudarskem prazniku
samoupravni sporazum
dajali 20-letni obračun razvoja samoupravnih odnosov v našem kolektivu. V teh 20 letih si je kolektiv, kakor tudi drugi kolektivi v naši skupnosti, nabral toliko delovnih . in samoupravnih izkušenj, da lahko danes brez bojazni zakorakamo v novo še revolu-cionarnejše obdobje, v katerem delavci neposredno in resnično prevzemamo odgovornost in pravico razpolaganja z ustavnimi rezultati svojega dela v svoje roke.« Rudi Kortnik je še poudaril, da mora ta samoupravni sporazum zaživeti v praksi, s pomočjo katere ga bodo izpolnjevali, obenem pa vzgajali in izgrajevali tudi sebe v dobre samoupravljalce, kar je življenjski interes naše družbene skupnosti.
Zatem je Karel Šilih pozval pooblaščene predstavnike temeljnih organizacij združenega dela, da podpišejo sporazum. To svečano dejanje so opravili naslednji tovariši. Za TOZD proizvodnja premoga Emil Hu-domalj, za TOZD elektro-strojni obrati Marjan Kortnik, za TOZD zunaji obrati Jakob Dravšnik, za TOZD avtopark Viktor Crep, za TOZD proizvodnja gradbenega materiala Bogomir Zager, za TOZD predelava plastičnih mas in izdelava zaščitnih sredstev Maks Cernijevič in za TOZD skupne službe Jurij Glo-bačnik.
Po slovesnem podpisu samoupravnega sporazuma je bilo na ploščadi pred kulturnim domom že vse na-red za začetek tradicionalne parade. Ob zvokih rudarske godbe in mladin godbenikov Rudarskega šolskega centra je sprevod, v katerem so bili poleg rudarjev v slavnostnih oblekah, še gasilci, šoferji, športniki, folkloristi, ribiči in drugi, krenil po Velenju na kotalkališče kjer je bila osrednja proslava ob letošnjem prazniku velenjskih rudarjev. Zbranim mladim rudarjem, ki so že nestrpno čakali, da opravijo še zadnjo obveznost pred sprejemom v rudarski stan, domačinom in uglednim gostom, med njimi članu sveta federacije in prvemu častnemu članu delovnega kolektiva velenjskih rudarjev Francu Le-skovšku-Luki, je spregovoril predsednik rudniškega sindikata Erno Rahten:
»Letošnji praznik pomeni za velenjske rudarje novo veliko prelomnico. V proizvodnji premoga se bomo zelo približali 4 milijonom ton, odobreni so krediti za modernizacijo in nadaljnjo izgradnjo rudnika, ki bo omogočila, da bomo proizvedli 4,5 milijona ton premoga na leto. Z družbenim dogovorom so se federacija in republike sporazumele o določitvi cen za letos. Izvedba tega sporazuma bo uredila sedanje nenormalno stanje v pošlo-
2 l\=
vanju delovne organizicje. Še poseben sloves pa daje prazniku dejstvo, da smo prav danes s podpisom samoupravnega sporazuma o združevanju temeljnih organizacij združenega dela po nekaj več kot leto dni temeljitega dela v zvezi z uveljavljanjem ustavnih dopolnil, izvedli nadaljnji revolucionarni korak v smeri neposrednega razpolaganja z ustvarjenim dohodkom.«
Dejal je tudi, da lahko nadaljnji razvoj občine, ki zahteva tvorno prisotnost vsake delovne organizacije, programiramo le tako, da najprej ugotovimo, kaj bomo v določenem obdobju potrebovali, nato pa si vsi skupaj postavimo cilje. »Predvidevanja pa morajo biti realna in usklajena z resničnimi možnostmi ter ambiciozna kot so vedno bila v naši dolini. Za doseganje teh ciljev pa je potrebna akcijska enotnost, spoštovanje demokratično sprejetih dogovorov in vključitev čimveč delovnih ljudi.«
Ob koncu je predsednik rudniškega sindikata še dejal: »Ob dolgoročni razvojni in proizvodni perspektivi, ki je delovnemu kolektivu zagotovljena, ob razumevanju za reševanje problematike premogovništva od najodgovornejših predstavnikov republike pa tudi zveze, ob dolgoročni razvojni usmeritvi dobivamo velenjski rudarji ponovno zaupanje vase in svojo perspektivo. Ob tem, da ugotavljamo, da nas ožja in širša družbena skupnost potrebujeta, nam bo še lažje iskati poti in načine za še boljšo organiziranost in da se še bolje moderniziramo. S tem damo družbi več potrebne energije, nam pa olajšamo težko fizično delo.«
Po bogatem kulturnem programu, v katerem so nastopili recitatorji, pevci in velenjski folkloristi, so fanfare napovedale že tradicionalni sprejem mladih članov kolektiva v rudarski stan. Letos je skočilo čez kožo 61 učencev triletne poklicne rudarske šole. Ko so jim profesorji podelili spričevala, dekleta pripela nageljne in ko so mladi fantje svojim starejšim tovarišem nazdravili s pivom, je stopil pred že prekaljene rudarje do tega dne še »zelenec« Milan Lončarič ter se v imenu vseh učencev zahvalil rudniku, da jim je omogočil, da so postali člani rudarske skupnosti. Obljubil je, da bodo črnozeleno zastavo spremljali do groba, da bodo zvesto nadomestovali starejše rudarje in da bodo hrabro branili pridobitve revolucije ter pomagali pri izgradnji socialistične družbe.
Mladi rudarji so zatem odšli na tribuno med svoje starejše vzornike, ki so jim stisnili roko ter jim z rudarskim SREČNO zaželeli veliko uspehov pri opravljanju poklica. Nato so vsi skupaj krenili na velenjski grad na tradicionalni rudarski piknik.
VLADO BARABAŠ
komentator Radia Ljubljana
Čeprav smo o evropski konferenci o varnosti in sodelovanju spregovorili tudi v prejšnjem članku ob obisku belgijskega kralja Bau-douina v Jugoslaviji, zasluži ta tema vsekakor še našo vnovično pozornost, saj so si politiki in opazovalci na vzhodu in Zahodu in seveda tudi v nevtralnih in neuvrščenih državah edini, da je konferenca o evropski varnosti in sodelovanju eden najpomembnejših
obliki, kajti nerazumljivo bi bilo, da Nixon in Brežnjcv med nedavnim srečanjem na vrhu, evropskim vprašanjem ne bi posvetila ustrezne pozornosti in skladno s svojimi ugotovitvami in dogovori naročila predstavnikom svojih držav v Helsinkih, kakšna jc njihova naloga.
Vendarle pa zaradi tega ne smemo podcenjevati pomena in možnosti evropske konference, saj so že pripravljalni
Najbolj očiten primer za takšne bojazni jc prav gotovo sedanja kolonialna politika Portugalske, ki ob podpori (o-čitni vojaški in na tihem verjetno tudi politični) nekaterih držav pakta NATO zatira nekatere afriške narode in jim zanika vse njihove temeljne zakonite pravice. Evropska konferenca bi morala — če bi hotela rabiti za zgled drugod po svetu, in to naj bi bil eden njenih namenov —
zveni nemogoče, da med nekaterimi državami vprašanje meja še vedno, skoraj 30 let po vojni ni urejeno. Evropska konferenca bi morala potrdili načelo nedotakljivosti sedanjih meja, ki so nastale po drugi svetovni vojni, to pa z drugimi besedami pomeni, da bi države, ki vprašanja meja pravno še nimajo urejenega, to storile z ustreznimi dvostranskimi sporazumi. Na kateri strani je kriv-
Evropska konferenca o varnosti
političnih dogodkov v zgodovini stare celine, ki je bila prizorišče mnogih sporov in začetka najstrašnejših merjenj vojaških sil — prve in druge svetovne vojne.
Na konferenci bodo vse države — skupaj jih je 35, poleg evropskih še ZDA in Kanada — sodelovale kot neodvisne in suverene države ter popolnoma enakopravne. Ta načela (vsaj formalno) zagotavljajo — tako kot ob glasovanjih načelo konsenzusa oziroma soglasja, da na srečanju ne bodo prevladovala mnenja velikih, stališča blokov.
Vsekakor pa bo ta stališča na konferenci čutiti v takšni ali drugačni
pogovori — prav tako v Helsinkih — pokazali, da »veliki« niso mogli in tudi ne smeli zanemariti ali utišati glasove srednjih in majhnih držav.
Prav med takšnimi državami drugod po svetu, ne v Evropi, jc slišati bojazni, tla bodo evropske države uredile odnose med seboj — na načelih pogajanja in sporazumevanja, ki so na stari celini že prinesla nekaj sadov — pri tem pa bodo svoja razmerja do drugih, neevropskih držav usmerjala še naprej po starih, preseženih načelih, ki s pozitivnim razvojem odnosom v Evropi nimajo ničesar skupnega.
takšna vprašanja kot jc portugalska kolonialna politika za vselej postaviti z mednarodnega prizorišča.
Naša država lahko najde v dnevnem retlu konference, za katerega so sc domenili med polletnimi pripravljalnimi razgovori, poleg splošno pomembnih vprašanj tudi takšna, ki imajo za nas poseben interes. Tu gre zlasti za vprašanja meja, narodnih manjšin, delavcev, ki so začasno na delu v tujini in dejavnosti terorističnih in subverzivnih skupin. Če na kratko v tej luči o-svctlimo probleme meja, je treba povedati, da ob pozitivnih gibanjih in spremembah v Evropi
da za takšno nemogoče »stanje« meja, pa slcj-koprej vsi dobro vemo. »Nemški« primer bi lahko tudi tu služil za zgled.
Tudi druga vprašanja, ki so v posebnem interesu Jugoslavije, pa niso pomembna zgolj zanjo, pač pa za vse evropske države in za urejanje razmer, za boljši svet povsod.
Od konference o evropski varnosti in sodelovanju vsekakor) vsaj v prvi fazi) ne smemo pričakovati spektakularnih rezultatov, toda pomembno je že samo dejstvo, da so za skupno mizo sedle vse države, ki so odgovorne za mir, varnost in sodelovanje v Evropi.

GASILCI RLV NAJBOLJŠI
V	Velenju so se zbrale gasilske desetine slovenskih rudnikov na tradicionalnem srečanju v počastitev praznika rudarjev.
V	svečanem defileju na stadionu ob jezeru se je zvrstilo 8 ekip iz rudnikov Kočevja, Hrastnika, Trbovelj, Mežice, Zagorja, Sečovelj, Laškega in
Velenja. Po pozdravnem govoru je tekmovanje v gasilskih veščinah otvoril v imenu pokrovitelja rudnika lignita Velenje predsednik centralnega delavskega sveta Karel Šilih.
Največ uspeha v tekmovanju so imel1 gasilci RLV pred desetino iz Sečovelj in Mežice.
Delegacija Zveze komunistov Jugoslavije, ki jo je vodil sekretar izvršnega biroja predsedstva ZKJ Stane Dolanc, je bila na sedemdnevnem obisku na Kubi. Seznanila se je z družbenim in gospodarskim razvojem te države, ki letos slavi 20-letnico začetka revolucije. Člani naše delegacije so čas med razgovori porabili za ogled šol, gradbišč stanovanjskih blokov in kmetijskih zemljišč. Delegacijo, ki se je pogovarjala z najvišjimi partijskimi in državnimi osebnostmi Kube, je sprejel tudi voditelj kubanske revolucije Fidel Castro.
ATLETSKO DRŽAVNO PRVENSTVO
Atletski klub Velenje bo organizator državnega prvenstva za mlajše mladince, ki bo v soboto, 7. julija na stadionu ob Velenjskem jezeru.
Pokrovitelj tega pomembnega tekmovanja
bo trgovsko in proizvodno podjetje ERA Velenje. Sodelovalo bo 250 mladih atletov iz 41 klubov. Začetek tekmovanj bo v soboto ob 16. uri in v nedeljo ob 10. uri.
V Nikicah so pred dvema letoma odprli stalno razstavo orožja in vojaške opreme, na kateri so razstavljeni najnovejši dosežki vojaške industrije naše države. Na oddelku za industrijo so prikazani poleg najsodobnejših telekomunikacijskih naprav tudi elektronski računalniki, ki se vgrajujejo v nekatera orožja. Zelo uspele makete prikazujejo ladje in letala, ki jih uporablja naša vojna mornarica. Ta razstava dokazuje, da jc našemu gospodarstvu uspelo zagotoviti samostojno oskrbovanje armade.
PRELOMNA SEJA
VELENJE, 29. junija (ln) — V dvorani občinske skupščine je bila šesta seja občinske konference ZKS Velenje. Člani so razpravljali o oceni nekaterih aktualnih idcjnopoli-tičnih, samoupravnih in družbenoekonomskih problemih sedanjega in bodočega razvoja Šaleške doline. To oceno je pripravila posebna delovna skupina komiteja občinske konference Zveze komunistov.
Zadnja seja občinske konference ZKS je izredno pomembna za nadaljnje delo organizacij Zveze komunistov v velenjski občini, kot tudi za razvoj celotnega gospodarstva in drugih dejavnosti. Zdi se nam pomembno, da je do odkritega razpravljanja in realne ocene vsesplošnih razmer prišlo ravno v času, ko v občini sprejemamo urbanistični plan do leta 1980. To tembolj zavoljo tega, ker je potrebna največja e-notnost vseh struktur in prizadevnost slehernega občana, če hočemo zastavljene planske naloge v celoti izpolniti. Kaže, da se je komite občinske konference ZK dobro zavedal, ko je sklenil, da komunisti odkrito pokažejo, kje so bistveni vzroki nastalih problemov, ki so v občini začeli razdvajati sile. Zato so na zadnji seji člani občinske konference stvarno o-cenili samoupravne, ekonomske, socialne in politične razmere v občini. Zadržali pa so se še posebej na prekinitvi dela v velenjskem rudniku in delu rudarskega šolskega centra.
• Razprtije izkoriščajo proti-samoupravne in antisocialistične sile
Na konferenci je Franjo Kljun, ki je vodil posebno komisijo, prebral obsežno in dokaj temeljito oceno o nekaterih aktualnih idejno-političnih, samoupravnih in družbenoekonomskih problemih sedanjega in bodočega razvoja Šaleške doline. V tej oceni je na začetku ugotovljeno, da smo v občini v zadnjih nekaj letih dosegli izredno pomembne dosežke zlasti pri samoupravnem, družbenem in ekonomskem razvoju, pa tudi pri dvigu družbenega in osebnega standarda delovnih ljudi. Pomembni so tudi rezultati pri razvoju gospodarstva. Izdelali smo razvojni načrt za obdobje do leta 1975 in v njem dosledno načrtovali' samoupravni, ekonomski, socialni in politični razvoj.
Ta dolgoročni načrt, ki ga je sprejela občinska skupščina, je prav tako plod dela in sklepov vseh družbenopolitičnih organizacij na čelu z Zvezo komunistov. Zato so za Zvezo komunistov nesprejemljiva subjektivna nasprotovanja ter prikriti in odkriti odpori, ki so bili ves čas prisotni. V oceni posebej opozarjajo, da smo naš program sprejeli na konferenci Zveze komunistov in je za vse komuniste obvezen. Še več. Komunisti so v preteklosti neštetokrat dokazali, da so jih ravno največje težave združile in mobilizirale. Zdaj pa smo še na boljšem, saj imaino
razvejano samoupravljanje in v njem sodeluje širok krog občanov. Ce bi to dosledno izkoristili in občane povezali ter mobilizirali, ne bi bila nobena naloga prevelika. »Žal pa nesoglasja med nami, med komunisti, pa tudi nekomunisti (ki velikokrat zavestno razdirajo našo enotnost, komunisti pa jim nasedamo in s tem prevzemamo vso odgovornost nase), vnašajo nemir med delovne ljudi in občane Šaleške doline«, jc zapisano v oceni, ki jo jc na konferenci prebral Franjo Kljun. »S tem se vnaša neenotnost med delovne ljudi in občane, vse do organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti. To pa krha našo enotnost in akcijsko pripravljenost za izvajanje postavljenih nalog ter zmanjšuje velike uspehe, ki smo jih dosegli.« Te razprtije izkoriščajo birokratske, tclinokratske, ka-rieristične in menažerske sile, tako v občini kot tudi izven nje.
•	Sklepe soglasno sprejemamo -delati pa hočemo po svoje
V oceni je rečeno, da v velenjski občini dosegamo relativno enotnost pri samoupravnem dogovarjanju takrat, ko postavljamo skupne cilje. Na večje ali manjše ovire pa naletimo takoj pri izvajanju nalog in pri vsakodnevnih akcijah. Največkrat so to birokratske prepreke ali posamezni interesi. Odpori pa so se zlasti pojavili v dokaj čudnih izjavah, cla so načrtovane zahteve prevelike in jih ne zmoremo. Ugovori so bili tudi na najrazličnejše predpisane dajatve s strani občine. Ti posamezniki, ki ugovarjajo, ne vedo, da občina sama ne rabi šol, cest, stanovanj, otroških vrtcev, igrišč- bazenov, kulturnih domov in še mnogo drugega. »Vse to pa tvori družbeni standard,« je za pisano v oceni, »in za vse smo se demokratično dogovorili. Zato moramo v naših organizacijah združenega dela, pri nadaljnjem razvoju upoštevati občino kot zbir interesov občanov — samo-upravljalcev. Nadaljni razvoj Šaleške doline lahko programiramo le tako, da najprej ugotovimo, kaj bomo v določenem obdobju rabili in nato postavimo cilje in akcijo. Predvidevanja pa morajo biti realna, vendar ambiciozna kot smo smelo v tej dolini vedno delali.«
•	Področje energetike je še posebej občutljivo
Zelo dobro jc v oceni obdelano področje energetike, ki ni le velikega pome-
na za velenjsko občino, pač pa za vso Slovenijo in Jugoslavijo. Rečeno je, da moramo opredeliti položaj rudnikov in elektrarn. Še zlasti je pomembno, da se delavci rudnika in elektrarne tesneje povežejo, saj skoraj ves premog predelajo v električno energijo. Povezati se bodo morali tudi zaradi tega, da bo njihovo delo primerno vrednoteno in nagrajevano v skladu z načeli, da mora biti delo pod zemljo neprimerno višje plačano. Zlasti v diskusiji so opozorili, cla se bo v šaleški dolini u-stvarilo polovico potrebne električne energije in je zato nevzdržno mišljenje, da ustvarjeni dohodek ne sme ostati v velenjski občini.
• Komite mora pospešiti delo
V oceni so se konkretno dotaknili odgovornosti komiteja občinske konference ZK in političnega sekretarja. Takole piše: »Prav zaradi dogodkov v zvezi s prekinitvijo dela v rudniku ter tudi nekaterih prejšnjih problemov in odnosov (tu je mišljena zlasti lanska tako imenovana junijska seja, na kateri so se odgovor-
ni komunisti domenili, da bodo poslej nastopali enotno in povezano, op. pisca), nosi največjo politično odgovornost komite občinske konference in politični sekretar občinskega komiteja. Njuna odgovornost je, da nista uspela zgraditi avtoritete Zveze komunistov v Šaleški dolini, tako da bi komunisti, zlasti oni na vodilnih delovnih mestih, dosledno spoštovali sklepe konference. Zlasti v tej mandatni dobi sta skušala delovati pomirjevalno, celo kompromisno, zavedajoč se, da so naši tovariši na vodilnih delovnih mestih zelo sposobni kreatorji in u-stvarjalci vsak na svojem področju in na drugih družbenopolitičnih področjih. Politika komiteja in političnega sekretarja glede vodilnih kadrov, je bila v vsem času usmerjena v realno ocenjevanje okoliščin, v katerih so ti ljudje delali, in skušala razumeti ter razreševati življenjsko njihove probleme. Hkrati pa je politični sekretar vedno zahteval izpolnjevanje stališč in sklepov Zveze komunistov. Zlasti veliko naporov je bilo potrebnih pri reševanju samoupravnih, e-konomskih, socialnih in političnih problemov v Poly-pexu, tovarni usnja, kle-parstvu vodovod Šoštanj, Oljki, Vegradu, izdelovalni-ci gumiranega papirja in še drugje. Občinski komite je junija lani zadolžil političnega sekretarja in nekatere člane komiteja, da skličejo sestanek z vsemi najbolj odgovornimi komunisti v občini in skušajo odpraviti prisotna nesoglasja, ki so razdvajala posameznike in celo organizacije združenega dela oziroma njih z občino. Nekaj časa smo po-
GOZDARSTVO IN LESNA PRED ZDRUŽITVIJO
nosno verjeli, da je bila to naša 29. seja, ki se sicer ni odločila, da mora kdo od tovarišev zapustiti odgovorno delovno mesto, temveč, da bodo strpni in složni realizirali politiko Zveze komunistov. Spoznali pa smo, kar je bilo povedano na zadnjih sejah komiteja, da temu ni tako, da so nasprotja v dolini še prisotna, da junijska seja ni bila kritična, samokritična in potemtakem dovolj partijsko iskrena.«
V razpravi so člani konference poudarili, da nikakor ne gre za vprašanje nezaupnice komiteju in političnemu sekretarju Franju Korunu. Po mnenju članov bi moral komite pospešiti delo in v nekaterih rešitvah spremeniti metodo dela. Komite bo moral ustvariti takšno izhodišče političnega dela, ki bo povezalo vse progresivne sile v občini. Politični sekretar Franjo Korun pa je povedal, da člani komiteja in on, ne bodo sami zmogli tolikšnega dela in velikih nalog, če organizacije in komunisti ne bodo organizirano in enotno delovali.
• Rudniški komunisti naj partijsko preverijo osebno odgovornost
Oceno vzrokov in dogodkov za prekinitev dela na rudniku in delu rudarskega šolskega centra, ki so jo izdelali komunisti velenjskega rudnika, so na zadnji seji konference ZKS razmeroma ugodno ocenili.
INDUSTRIJA
Na območju koroške regije žc precej časa tečejo priprave za združitev gozdarstva in lesne industrije, katerega cilj je doseči boljšo vrednost proizvodnje na podlagi boljšega izkoriščanja surovin, delovnih priprav in kadrov.
Prvi koraki sodelovanja gozdnega gospodarstva in lesnoindustrijskega podjetja Slovenj Gradec segajo že nekaj let nazaj, ko so načrtovali hitrejši razvoj lesnopredelovalne industrije na območju regije. Z združitvijo naporov, kadrov in sredstev je v Otiškem vrhu zrastla tovarna ivernih plošč.
V obeh podjetjih se zavedajo, da je za dolgoročni napredek gospodarstva zelo pomembna dobro razvita lesna industrija. Le-ta pa se ne more uspešno razvijati brez trajno zagotovljenih in vedno večjih količin kakovostne surovine. Podjetji sta spoznali, da bi se lahko tudi vnaprej uspešno razvijali le z združenimi močmi. V ta namen so samoupravni organi Lesno industrijskega podjetja in Gozdnega gospodarstva i-menovali komisijo, ki je pripravila program tesnejšega sodelovanja obeh podjetij.
Razvojni program do leta 1980 predvideva, da bo lesna industrija povečala obseg proizvodnje od 114 milijonov dinarjev v lanskem letu na 531 milijonov v letu
1977. Delež primarne lesne proizvodnje bo od dosedanjih 47 odstotkov padel na 11 odstotkov celotne proizvodnje. Ob koncu razvojnega obdobja pa bo že 89 odstotkov vse lesne predelave predstavljala končna proizvodnja. Za uresničitev takšnega programa potrebuje lesna industrija 133 milijonov dinarjev investicijskih sredstev. Pomen takšne razvojne politike pa je še v tem, ker omogoča zaposlitev dodatnih 322 delavcev.
Razvojni program Gozdnega gospodarstva pa predvideva, da bo znašala vrednost bioloških naložb povprečno na leto 5 milijonov tristo tisoč dinarjev, od tega polovico za družbeni in polovico za zasebni sektor. Gospodarske naložbe Gozdnega gospodarstva v višini 9 milijonov dinarjev povprečno na leto pa so namenjene za izgradnjo boljših cest ter za boljšo tehnično opremljenost pri delu v gozdu.
Oba kolektiva sta prepričana, da si bosta s pripojitvijo zagotovila večji finančni rezultat 11,500.000 dinarjev na leto predvsem
zato, ker se jima odpirajo večje možnosti za izkoriščanja tehničnih zmogljivosti, usklajevanje proizvodnje gozdnih sortimentov s potrebami tržišča, enotno organizacijo razvojnih in vseh drugih služb za potrebe združenega podjetja. Seveda pa tudi velike možnosti boljše organizacije dela in racionalizacije investicijskih naložb. Vse to pa bo omogočilo hitrejše vlaganje v razvoj obeh podjetij, povečanje osebnih dohodkov ter hitrejše in vzajemno u-rejanje socialnoekonomskih problemov zasebnega sektorja.
Podjetji sta najprej razmišljali, da bi ustanovili takšno združeno podjetje, ki bi imelo skupne le nekatere službe. Ugotovili pa so, da bodo hitreje dosegli zastavljeni cilj, če bodo takoj ustanovili enotno delovno organizacijo. Pred kratkim sta podjetji ustanovili temeljne organizacije združenega dela. V tem mesecu bodo organizirali razpravo o samoupravnem sporazumu za ustanovitev enotnega združenega podjetja in dokončno oblikovali bistvene postavke sporazuma, ki bodo urejale položaj vsake temeljne organizacije ter skupaj gozdarstva in lesarstva v združenem podjetju. O spojitvi obeh podjetij v novo delovno organizacijo bodo odločali de-
Smatrajo, da je njihova o-cena strokovno dobro izdelana, ko opredeljujejo zunanje in notranje vzroke za prekinitev dela. Ni pa partijsko kritična in samokritična, ker sploh ne obravnava in se ne spušča v o-bravnavanje odgovornosti posameznih komunistov, rudniškega komiteja, njegovega sekretarja, vseh aktivov Zveze komunistov na rudniku in v delu rudarskega šolskega centra. Menijo, da so nekateri komunisti na rudniku in delu rudarskega šolskega centra odgovorni za prekinitev. Zato so na seji občinske konference zahtevali, da komunisti na rudniku še dopolnijo svojo oceno in partijsko preverijo osebno odgovornost ter po potrebi sprejmejo ustrezne partijske konsekvence.
Šesta seja občinske konference ZKS Velenje je bila kritična. Odkrito, partijsko so člani spregovorili o nesoglasjih pri izvajanju dogovorjene enotne občinske politike. Dejali so, da je v velenjski občini dejansko tako močno razvito delavsko in družbeno samoupravljanje, da bi lahko ta postala za vzgled organizirane samouprave. Ta organiziranost pa je še vedno premalo učinkovita, ker je pri delu preveč fo-rumskega načina reševanja in dogovarjanj. Preveliko krat se v občini dogovarjamo s prededniki delavskih svetov, funkcionarji družbenopolitičnih organizacij in direktorji. To pa slafcti akcije, ker pripravljenost delovnih ljudi in občanov ne pride v dovoljšnji meri do izraza. Ce po zadnji seji občinske konference ZKS ne bomo drugače delali in krenili naprej, bodo kon-fliktne situacije še prisotne. Ker hočemo v šaleški dolini končati s težavami, potem je najvažnejše, da znova začnemo enotno in ne razdvojeno delati. Takšnega načina dela pa smo bili že navajeni!
lavci obeh podjetij in kmetje-lastniki gozdov na zborih delavcev in kmetov lastnikov gozdov. Zatem bodo pristopili glasovanju o ustanovitvi združenega podjetja, tako da bi s 1. januarjem prihodnje leto v polni meri zaživele.
Glede na to, da so delovni ljudje v temeljni^ organizaciji združenega 5ela e-dini nosilci celotne družbene reprodukcije in je to njihova izvirna pravica, lahko del teh pravic prenesejo na organe upravljanja v TOZD in podjetja kot celote. Na organe upravljanja v TOZD bodo delovni ljudje prenesli tisti del pravice, ki jih ne bodo izvrševali na zborih, zadevajo pa njihova temeljna medsebojna razmerja v združenem delu. Na skupne organe upravljanja pa bodo prenesli tiste pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na zadeve skupnega pomena in v interesu vseh temeljnih organizacij v okviru podjetja. Samoupravno organizacijsko strukturo podjetja bo določil samoupravni sporazum v združevanju TOZD v novo podjetje. Osnutek samoupravnega sporazuma predvideva za urejanje zadev, ki so skupnega pomena za delavce in kmete lastnikov gozdov skupno sejo delavskega sveta in sveta kmetov lastnikov gozdov, za urejanje skupnih zadev kmetov lastnikov gozdov, za urejanje skupnih zadev delavcev pa delavski svet. Poleg tega bo podjetje imelo tudi kolektivne in izvršilne organe.
— Kdo ste? Kaj iščete tu? Kdo vas je poslal? Za koga delate? Kako vam je ime? Ali ste vi z vzhodne obale — je zaslišala Ava surov glas ter hkrati začutila neznosne bolečine v levi roki, za katero jo je prijel nepoznani moški. Presenečena se je zaustavila in ga pogledala.
Bil je za celo glavo višji od nje. Zagledala je veliko glavo, debele ustnice in drobne oči. Glava se mu je na vratu malo zoževala. Brado je imel štrlečo in izdajala je tip pravega kriminalca.
To se je zgodilo na končnem nabrežju velike newyorške luke nekega predvečera, prav na veliki nacionalni praznik, ko je bil ta del pristanišča popolnoma miren. Na morju je bilo videti le nekaj usidranih ladij, ljudje so pa bili doma in si nabirali moči za naslednje dni. Tako je bila sama na tem
1
prostoru s tem kriminalcem. To je vedela takoj, ko ga je zagledala, mimo ostalega je spoznala, da spada mož v to zvrst ljudi tudi po načinu oblačenja ...
—	Morda je prav to rešitev, ki jo iščem, je pomislila. To ji je vlilo nove upe in odgnalo bojazen. Morda leži v tem rešitev uganke, skrivnosti, ker me je on moral opaziti že prej, kar je bilo pravzaprav vidno tudi iz njegovih vprašanj. Glas je pa imel počasen in strog.
Kljub temu je komaj zadušila v sebi strah in trepetanje. Toda pred njim je želela to vsekakor skriti. Zato se je tudi obrnila proti njemu in poskušala iztrgati roko iz njegovih pesti. Glavo je malo vzdignila in zavpila:
—	Pusti me, falot!
Njegov obraz se je zatem zmračil. Roka jo je
a
še bolj zabolela, nato pa se je ta spačen obraz i-ronično nasmejal:
— Ha, ha, se je nasmehnil. Poglej jo no, saj si še nesramna! Toda počakaj, deklica, kmalu boš postala voljna kot jagenjček. Moj avto je za oglom, dovoli mi, da te spremim . . .
Začel jo je vleči proti voglu, ona pa se mu je upirala. Dojela-je, da i-ma opravka z nevarnim banditom in da na kaj takega ni mislila. Čeprav se je še tako trudila, je vedela, da črte njenega obraza izdajajo strah, da se zelo boji. Lahko jo odpelje nekam, od koder se ne bo nikoli več vrnila. Da bi vsaj u-spela, da bi vsaj dosegla cilj, tedaj niti ne bi bila žalostna, pa naj bi io čakalo kar koli že. Toda, takole na samem začetku?! Ali je za to kakšno opravičilo, ali ima to kakšno korist? Ničesar!
Pred očmi seji je pojavila slika; podoba nekega moškega, v ušesih pa so ji zvenele njegove besede:
—	Ti si prešibka, Ava, da bi se lahko spoprijela z njimi. Ce mi ne do-voliš. da bi jaz obračunal z njimi, mi vsaj dovoli, da ti pomagam .. .
—	Ah ne, Tom. Prosim te, pusti mi proste roke vsaj za sedaj. To moram rešiti sama, se je spominjala svojega odgovora Ava, ki ji je zvenel glas sedaj povsem drugače kot takrat, ko je te besede izgovorila.
Ta falot pa jo vleče, ona se mu upira, toda vse je zaman. Že sta prispela skoraj do ogla, kjer ga čaka avtomobil. Morda je tam še kdo. Ko jo bodo stlačili v avtomobil, tedaj bo v njihovih rokah še veliko bolj kot prej in ne bo možnosti, da bi se rešila.
Ali naj zavpije, ali naj kliče na pomoč? Morda
OBRAČUN
je kje kakšen paznik, morda bi njegova bližina odgnala tega falota. Desno, na ograji, je opazila nekakšna majhna vratca. Neka deska na ograji je bila zlomljena. Morda bi tu lahko z majhnimi praskami zlezla skozi. On tega ne bi mogel. In tudi če bi preskočil ograjo, bi imela dovolj časa, da se nekje skrije in počaka pomoč. Tako pa ji je ostalo le nepomembno upiranje. Že vnaprej je vedela, da ne bo ničesar dosegla. Toda kljub temu se mu je upirala in hotela izvleči roko iz njegovih pesti.
Odprla se ji je ročna torbica in njena vsebina je zletela po tleh. Falot. ki jo je vlekel, se ni niti za trenutek ustavil. Tudi sam je dobro precenil situacijo, vedoč. da je vsaka izgubljena sekunda lahko usodna. Morda bi tudi pustil vsebino njene torbice na nabrežju, čeprav je bilo
3
to dokaj nevarno. Policija bi našla njene dokumente, iskali bi jo, misleč, da se je izgubila, in tako bi nastala povsem nepotrebna hajka za njo, ki bi pa lahko povzročila nezaželjene stvari tudi zanj. Jasno, da bi ga šef zaradi tega najmanj dobro oštel. Toda, da bi se zadrževal tu s takšnole »ptičko«, kot jo je krstil, ni bilo niti najmanj zaželjeno. Ci bi mu ušla, bi to lahko- i-melo neprijetne posledice zanj. Zato jo je še močneje stisnil in bil pripravljen, da jo tudi odnese do avtomobila, če bi se mu upirala. Ravno ji je hotel zamašiti usta, ko je zagledal na tleh delček papirja, ki je padel iz torbice. Ta papirček z neravnimi robovi je padal počasi. In ravno ta papirček, na eni strani rumen in z nekaj črkami, je zbudil njegovo in njeno pozornost.
Oba sta naenkrat obstala neodločena in gledala v ta papirček. Kot da bi šlo za neko neprecenljivo vrednost. In tako sta oba presenečena zgubila dragocene sekunde. Začutila je, da je stisk njegovih pesti popustil in sklonila se je, da bi hitro pobrala papir. Po njegovih začudenih očeh pa je bilo videti, da si želi prisvojiti ta rumeni papir tudi on. Hotel se je skloniti, da bi ga pobral.
Njo ostali del vsebine torbice niti ni zanimal. Ni ji bilo žal niti za dokumente, niti za nekaj deset dolarjev, ki jih je nosila s seboj. Edino ta majhen rumeni listek, ki se je počasi vrtel v zraku, je bil zanjo dragocen.
Opazila je tudi pogled njegovih oči. Naenkrat je ni bilo več strah. Nasmehnila se je. Kakor, da je pozabila na položaj, v katerem je bila, kakor da je poza-
bila na veliko, na smrtno nevarnost. Umaknila se je nazaj in s presenečenimi očmi pogledala razbojnika.
—	Ali poznaš ta papirček? — ga je nesramno vprašala ter ga vprašujoče opazovala, pričakujoč odgovor, ki ga je že imela za pritrdilnega. Razbojnik je molčal, na njenem licu se je pa pokazala jeza in trpljenje. Njen obraz je naenkrat kazal izredno odločnost, nekakšno moč, ki je doslej ni občutila, in morda tudi — sreča v nesreči.
Toda on se je hitro znašel.
—	Pokazal ti bom, kako ...
In tedaj se je zgodilo tisto, kar nista pričakovala ne on ne ona. Vzdignil je že roko, da bi jo udaril. Mislila je, da je izgubljena. Nad glavo je videla težko pest razbojnika, v očeh pa se mu je bliskala morilska strast.
DALJE PRIHODNJIČ
Tri tisoč kilometrov po Jugoslaviji
Zanimivo je tudi to, da v vseh lokalih in tudi v slaščičarni ljudje ne kadijo. Za kajenje je ulica ali pa kavarna. Tu bi jih lahko mirno posnemali.
Ne pozabite: Sarajevo je bil povod za prvo svetovno vojno! Tu je ob reki Miljacki Gavrilo Princip ubil prestolonaslednika Ferdinanda. Po principu se i-menuje tudi most.
Iz Sarajeva smo se odpravili preko Kiseljaka proti Zenici. Močan promet nas je oviral, da nismo mogli hitro potovati. Oim smo pa zapustili odcep proti Zenici se je promet občutno zmanjšal. Ves promet pač gravitira v industrijski bazen Zenice.
Mimo Viteza, kjer je vojna industrija, smo malo pred Travnikom, zavili v Novi Travnik. To je delavsko naselje starega Travnika. Mesto je nastalo po vojni. Kulturni dom, kino, zdravstveni dom, lepi stanovanjski bloki, olimpijski bazen in mnogo trgovin, a posebno lepe in široke ulice z mnogo zelenila pričajo, da so se arhitekti trudili, da bi napravili sodobno naselje.
Ob vhodu v Novi Tratnik piše, da nas pozdravlja mesto mladih. Mesto, ki leži na bivših močvirjih in je v zadnjih povojnih letih narastlo na blizu osem tisoč prebivalcev, samih mladih delavskih družin.
V nekaterih pogledih je podobno Velenju, vendar človek pogreša cvetja, individualnih hiš in še marsikaj, da ne bi delovalo tako hladno. V primerjavi z drugimi naselji pa je vsekakor velik napredek v tem predelu.
Stari Travnik je ob zlatonos-ni reki Lašvi bil dvesto let sedež turškega vezirja. To se mestu pozna. Je privlačno, o-rientalsko. Ni čudno, da je naš nobelovec Andrič bil zaljubljen
neprehodni tereni. Sovražnik jim tu ni mogel do živega.
Jajce na Vrbasu s krasnimi slapovi je bilo prestolnica bosanskih kraljev. Mesto je zra-stlo na sotočju Plive in Vrbasa.
Med drugo svetovno vojno so partizani trikrat zavzeli Jajce. Bilo je sedež Vrhovnega poveljstva in vojaških tujih misij. Na II. zasedanju A/NO J 29. novembra 1943 so bili določeni in sprejeti temelji naše državne ureditve. Nekdanja
v Travnik. Od tu je črpal material za svojo »Travniško kroniko«. Tu je grobnica vezirjev kar sredi mesta, znamenita travniška trdnjava in mnoštvo starih turških zgradb.
Ima tudi iep hotel s snack barom. Ob vhodu v hotel stoji nagačen medved.- ki so ga lovci ustrelili v bližnjih bosanskih gozdovih.
Iz Travnika smo se peljali preko Donjega Vakufa še vedno po odlični cesti proti Jajcu, rojstnem kraju naše republike. Ko smo se vozili ob Vrbasu proti Jajcu smo se spomnili na partizane. Ni naključje, da je bil ta predel prava domovina partizanov. Divji, gozdnati in
šola na Plivi, kjer je bilo zasedanje je sedaj Muzej II. zasedanja AVNOJ. Muzej smo s: podrobno ogledali. Poln je fotokopij dokumentov zasedanja in fotografij iz teh časov.
Človek se dobro počuti v te.i sredini, kjer se je odločala u-soda naših narodov. Posebno sedaj, ko so od tistih časov minula že desetletja, ki so v praksi pokazala in potrdila pravilnost takratnih odločitev.
Samo mesto Jajce je pravo orientalsko gnezdeče visoko v skalah. Stisnjene ulice, mnogo starih turških hiš, frančiškanski samostan in še mnogo zanimivosti. Za turiste je prava atrakcija pokrajinsko in zgo-
dovinsko. Kar žal nam je bilo ko smo zapuščali ta kraj in odbrzeli proti Banja I.uki. Po privlačni pokrajini ob dolini Vrbasa nas je popeljala lepa asfaltna cesta.
Banja Luka je moderno mestece. Mnogo večje kot smo pričakovali. Menda nikjer ni toliko parkov kot tu. Posledic potresa nismo več videli. V trgovskem centru so še leseni o-paži, ki pričajo, da je tu potresno področje. Mnogo gradijo. Hoteli smo se tu utaboriti, toda dež nam je vse pokvaril. Tudi v bližnjem zdravilišču Laktaši se nismo ustavili v av-tokampu. Šli smo naprej proti Bosanski Gradiški in se spustili na avtocesto proti Zagrebu. Po poti smo se okrepčali v motelu pri hrastih. V salonu tega motela so debla dveh zajetnih hrastov, ki rastejo skozi streho. Zanimivost svoje vrste.
Pri Krškem smo zavili z avto ceste in do Sevnice smo po obvozu naleteli na makadamsko cesto. Spomnili smo se nerazvitih področij Jugoslavije in njihovih krasnih asfaltnih cest vrezanih v najtežje skalo-vite terene. V razviti Sloveniji pa nam je odneslo skoraj izpuh . . .
Potovanje je bilo naporno, ker smo za vse uporabili le deset dni. Bilo pa je skrajno zanimivo in poučno. Takšnih in sličnih poti je po naši deželi še mnogo in še bomo potovali. Naučili smo se taboriti in zato potovanje ni predrago.
Vsem, ki so to brali in se odločili za nekaj sličnega, pa srečno pot!
KONEC
Opravičili bodo zaupanje ZK
Na velenjskem rudniku so sprejeli v zvezo komunistov 35 novih članov. Tako je zdaj v tem kolektivu 441 komunistov. Na svečanosti, ki jc bila ob tej priložnosti v skupščinski dvorani, je novosprejetc komuniste, med katerimi je bilo precej starejših tovarišev, pozdravil sekretar rudniške organizacije Ivan Drev. Kot spomin na ta slovesen dogodek pa so vsem poklonili knjižna darila. Pel izmed njih smo povprašali, zakaj so se odločili, da postanejo člani te vodilne družbenopolitične sile delavskega razreda in če mislijo, da se bo s tem za njih kaj spremenilo.
STOJAN STANKOVIC: Ze pri vojakih sem bil član zveze komunistov. Ko sem prišel iz vojske, mi je bilo delo v organizaciji onemogočeno zaradi tega, ker nisem imel stalne zaposlitve. Nenehno sem se selil. Enkrat sem delal v enem, drugič v drugem kraju. Potem sem prišel v Velenje — to je bilo leta 1969 — in dobil stalno službo. Mislim, da sem na delu marljiv, do | drugih tovariški in predlagali so me za sprejem. To me je prijetno presenetilo in razveselilo. Zdaj bom imel več možnosti za sodelovanje v samoupravnih organih našega kolektiva, spoznavati težave in pomagati, da bomo dane naloge čimbolj dosledno izpolnjevali. Prepričan sem, da bomo dano zaupanje po svojih možnostih čimbolje o-pravičili.
BRANKO JUGOVIC: V Velenju sem že fi let, na rudniku pa sem šele dve leti. Tudi mene so drugi predlagali za sprejem, čeprav je bila moja dolgoletna želja, da bi čimveč politično delal, tla bi čimbolje spoznal delavsko samoupravljanje in tudi sam pripomogel k njegovi krepitvi. Kot komunist bom moral biti vzgled drugim. Mislim, da to ne bo težko, saj sem se zavestno odločil, zavedajoč se, da so prav komunisti tista sila, ki so bili sposobni premagati še tako težke družbene probleme.

SONJA IIOLEŠEK: Že dolgo sem si želela, da bi postala članica zveze komunistov. To je tudi razumljivo, saj se je moja idejna zavest krepila že doma. Oče bo prihodnje leto slavil 30-letnico zvestobe in dela v zvezi komunistov. Dejavnost zveze komunistov sem poleg tega zasledovala tudi prek časopisov, radia in televizije. Vem, da sem s tem prevzela nase veliko politično in delovno odgovornost. Prepričana sam, da jo bom kljub temu, da sem kot ženska obremenjena še z družinskimi problemi, zmogla in dosledno opravičila.
EMIL SALMIČ: V Zvezo komunistov sem se želel vključiti že v srednji šoli, vendar sem se počutil takrat še premladega. Sklenil sem, da bom najprej končal šolo in z delom dokazal, da si zaslužim članstvo v tej organizaciji. Doslej član kakšnega somoupravnega organa nisem bil, pa tudi politično nisem bil aktiven. Zdaj bo seveda drugače. Tudi sam bom prispeval k temu, da bomo pismo predsednika Tita in izvršnega biroja čimbolj dosledno u-resničevali. Prepričan sem, da se bodo vrste komunistov v naši organizaciji še okrepile, saj je pri nas veliko mladih.
FRANJO KARDOŠ: Vseskozi sem zasledoval delo zveze komunistov in spoznaval, da je to organizacija, v kateri vidimo veliko bodočnost, v zvezo komunistov tokrat nisem bil prvič predlagan. Že pri vojakih so me nameravali sprejeti, vendar sem prej odšel domov. V Velenju sem najprej delal pri Vegradu. Tedaj sem bil kar precej aktiven. Bil sem sekretar mladine. Tudi na rudniku sem deloval v samoupravnih organih. Bil sem član obratnega delavskega sveta. Letos pa so me moji sotovari-ši predlagali za sprejem in ob rudarskem prazniku mi je to najlepše darilo.

l
S I
i
m m
birka v gradu
Pred dvemi leti so v velenjski knjižnici razstavili majhen del obsežne zbirke češkega profesorja Františka Foita. • To je bogata in svojevrstna zbirka umetnosti afriških ljudstev. • Vendar pa razstavni prostor v knjižnici ni bil dovolj velik za tako obsežno Foitovo zbirko. • Zato so za zbirko našli večje prostore v velenjskem gradu. • Prejšnji teden so Foitovo zbirko odprli in je zdaj na ogled.
Kako je pravzaprav prišla tako pomembna in bogata zbirka iz Afrike v Velenje?
Dr. Boris Kuhar, direktor slovenskega etnografskega muzeja, je pred petimi leti srečal prof. Františka Foita v Nairobiju v Keniji. Takrat je bil dr. Kuhar na raziskovalnem delu in ga je na češkega profesorja opozoril naš ambasador Ivo Pelicon, ki je povedal, da ima prof. Foit veliko zbirko črnske umetnosti in je dober prijatelj Jugoslavije. Z dr. Kuharjem sta se spoznala in se začela dogovarjati o možnostih, da bi prof. Foit prišel v Jugoslavijo ter pripeljal svojo zbirko. Zbirko so pripeljali v Slovenijo, po prizadevanjih slikarja Jožeta Horvata-Jakija, generalnega direktorja Gorenja Ivana Atelška in predsednika velenjske občine Nestla Zgan-ka, pa končno v Velenje. Tako je mlado mesto dobilo veliko kulturno znamenitost. V teh dveh nepopolnih letih, odkar je Foitova zbirka v Velenju, se je črnska umetnost že povezala z Velenjem. Ime Foit in afriška zbirka sta Vedenje še bolj ponesla v svet.
BOGATA ČRNSKA UMETNOST V VELENJU
Za zbirko pa je prišel v Velenje s svojo ženo tudi František Foit. Začel si je urejevati nov dom, urediti pa si je na-
meraval tudi kiparski a-telje, ker je v Velenju in okolici videl dosti zanimivosti za umetniška u-stvarjanja. Pri nas v Velenju pa je živel le kratek čas. Komaj nekaj tednov predno so v knjižnici uredili in razstavili del črnske umetnosti, je prof. František Foit tragično umrl za posledicami prometne nesreče, ki se je zgodila v Arji vasi. Velenjčani smo se s težkim srcem ločili od pokojnega češkega profesorja in se obenem zavezali, da bomo njegovo zbirko skrbno hranili ter poskrbeli, da bo zaslovela tudi izven naših meja. V muzeju na gradu je zdaj razstavljenih 250 predmetov iz zbirke Foit. Obiskovalcu je pri ogledu dana možnost, da se seznani z življenjem Afričanov in bogato črnsko umetnostjo. Tako se lahko v Velenju "na svoj zgovoren način seznanimo z Afriko, ki jo sicer zelo slabo poznamo.
Najbolje se bomo z o-sebnostjo prof. Františka Foita in vrednostjo njegove zbirke, ki je sedaj v Velenju, seznanili, če zapišemo besede, ki jih je (lr, Bcris Kuhar povedal na otvoritvi zbirke v soboto, 30. junija letos.
— Profesor Foit je bil svojevrstna osebnost. Bil je akademski kipar, rojen leta 1900 v Taboru na Češkem. Umrl je 31. avgusta 1971. Kiparstvo je študiral v Pragi, Dres-denu, na Dunaju, v Parizu in pri Meštroviču v
Zagrebu. Ze leta 1931 se je odpravil po nalogu Karlove univerze prvič v Afriko. Poučeval je tradicionalno afriško umetnost, izdelal pa je tudi antropološke plastike ljudi iz posameznih afriških plemen. Takrat je obiskal Egipt, Sudan, Kongo, Kenijo, Tanzanijo, Rodezijo in Južno Afriko. Dve leti je bil na poti. Na svoje drugo potovanje pa se je odpravil skupaj z ženo leta 1947. Takrat ga je ponovno pritegnila Afrika. To je bila dolga, naporna pot prek Balearov v Alžir in čez Saharo. Z ženo sta potovala v mali Tatri. Pot ju je vodila do Ni-gra v Nigerijo in Čad ter naprej v današnjo Cen-tralnoafriško republiko, vse do velikih pragozdov, kjer se je srečal s Pigmejci, zatem pa naprej po rekah do Stan-leyvilla v Kongu. Tu je tiicli izklesal kip angleškemu	raziskovalcu Stanleyu, ki stoji še danes. Takratni Kongo s številnimi plemeni, bogato črnsko tradicionalno umetnostjo, je bil za prof. Foita izredno privlačen. Med Pigmejci ob reki Ituri jc odkril pravo gledališče malih lesenih lutk. To je svojevrstna zanimivost in gledališče ga je zaradi tega zavzelo. Temeljito ga je raziskal in tudi pripravljal razpravo o lutkovnem gledališču v Afriki. Zbirka lesenih lutk je razstavljena v velenjskem muzeju in je svojevrstna umetnost, saj se z njo ne morejo pehva-
V zasteklenih vitrinah sc razstavljeni predmeti črnske umetnosti
liti niti največji evropski muzeji. Prof. Foit pa je z odkritjem svojega gledališča z lesenimi lutkami tako dokazal, ila imajo tudi najbolj primitivna plemena svojo dramatiko, svoje gledališče. Nekaj lutk, ki so razstavljene v Velenju, je izvirnih, druge pa se verne rekonstrukcije, ki jih jc izrezal sam prof. Foit. In še zanimivost: osnovno načelo gledališča lesenih lutk iz Konga je neke vrste panto-mimična opera. Vse to pa je tudi Foit posnel na magnetofonski trak.
F. FOIT VZGOJITELJ ,IN UČITELJ V AFRIKI
Prof. Foil jc odkril med Pigmejci ob reki Ituri pravo gledališče malih lesenih lutk. Ta svojevrstna zanimivost je razstavljena v velenjskem muzeju. Nekaj razstavljenih lutk je izvirnih, druge pa so verne rekonstrukcijo
Alberstville na področju plemena Bakonga, Leopoldville, današnja Kinshasa, to so bile nadaljnje postaje na poti prof. Foita. Tu je raziskoval in ustvarjal vse dokler ga niso odpeljali v konfinacijo 2 tisoč kilometrov iz Leopodvilla v pragozd. Z ženo so ju namreč obtožili, da sta hotela v Kongu zanetiti revolucijo. Postala sta sovražnika države številka ena. Ves svet je takrat poročal o zakoncih Foit. Zaradi tega sta i-mela težave tudi v drugih deželah Afrike. Povsod se je za njima vlekla tožba. Šele leta 1952 sta dobila dovoljenje za bivanje v Tanganjiki, današnji Tanzaniji. Leta 1960 sta se naselila v Nairobiju v Keniji. František Foit je tu delal kot kipar, zatem pa je bil profesor vodja oddelka za umetnost na Keniatovem učiteljišču. Vzgajal je mlade kenijske učitelje, kako je treba vrednotiti bogato izročilo njihove lastne tradicionalne umetnosti. U-čil jih je. kako naj to .u-metnost prenašajo v sodobno umetnost. Tudi sam je bil izredno dober poznavalec afriškega or-namenta, ki ga je umel odlično prenašati v sodobno umetnost, predvsem v tekstilne vzorce, pa tudi- v leseno dekoracijo. Vse to lahko vidimo tudi v muzeju v Velenju.
František Foit se je v Afriki uveljavil kot ki-
par. Svoje samostojne razstave je imel od Kaira prek Kinshase, Dar es Saalama pa tja.do Joha-nesburga. V Afriki je naredil več pomembnih spomenikov, predvsem v raznih prestolnicah. Delal je tudi kip predsednika Keniate. Nedodelan model je še prinesel s seboj v Jugoslavijo, da bi ga dokončal v Velenju. Za to ni imel več časa. In tak je ostal kot spomin na neutrudnega snovalca, akademskega kiparja, profesorja Foita, umetnika, ki je u-stvarjal v lesu, kamnu, keramiki in kovini.
• FOITOVA ZBIRKA JE NAJPOPOLNEJŠA
Foitova zbirka tradicionalne afriške umetnosti ima nedvomno veliko vrednost ne samo pri nas v Jugoslaviji, kjer je prav gotovo enkratna, pač pa tudi v Evropi, saj ni nikjer tako popolne, bogate zbirke afriških mask kot je sedaj v Velenju. Zelo veliko je v zbirki mask, ki dajo zanimiv prerez v svet črnskih tradicionalnih mask. Te so bile pri mnogih plemenih Afrike še vse do včeraj, ponekod so še danes, izredno pomembne v regili-oznem in socialnem življenju Afričanov. V zbirki so maske, večina je izvirnih, druge so kopije izvirnih, ki jih je izdelal prof. Foit. Preko mask so zastopana plemena kot so Makonde, Kikuji, Giriam, Luo, Duruma, Suk iz vzhodne Afrike, Warega, Balega. Baluba, Wabembe, Babuje, Kif-webe, Bosongo, Azande, Bateke iz centralne Afrike, Bamende, Ashanti in Baule iz zahodne Afrike. V zbirki so vse tri oblike afriških mask: obrazne, naglavne in plemenske. To so ritualne maske, ki so jih uporabljala plemena v kultu mrtvih, v šegah, ki so povezane z rodovitnostjo polja, pri čaranju lovske in ribiške sreče, predvsem pa še pri takoime-novanih iniciacijskih o-bredih. V zbirki so še maske tajnih družb ali pa maske, ki so jih uporabljali pri daritvah in drugih priložnostih, ko so
si želeli zagotoviti naklonjenost duhov, predvsem pa še duhov svojih prednikov. Danes nam te pričajo o veliki tradiciji stare afriške umetnosti in zares na samosvoj način govorijo o Afriki in njenih prebivalcih.
Se ena posebnost je v Foitovi zbirki v velenjskem muzeju. To so ki-gangi, skrivnostni totemi plemen Giriam z o-bal Indijskega oceana. Pleme Giriam jih uporablja v kultu umrlih in preko teh totemov, ki jih skrijejo zunaj naselij, vzdržujejo stik z duhovi umrlih prednikov. Te ki-gange karakterizira plastična obdelava, polna simbolike in živopisan geometrični ornament. Prav zaradi tega so totemi zainteresirali prof. Foita, ki je ornament z njih izvorno prenašal v sodobno uporabno afriško umetnost. Tudi to je moč videti na razstavi v Velenju.
• PREGLEDNO IN DOMISELNO RAZSTAVLJENA ZBIRKA
Foitovo zbirko črnske umetnosti so v muzeju, ki je v velenjskem gradu, domiselno in pregledno uredili. Predmeti so razstavljani v zasteklenih vitrinah in opremljeni z napisi, na katerih so le najnunejši podatki. Ko obiskovalec stopi v prvo sobano, je ta v temi. Iz zvočnikov pa zasliši ženski glas, ki razlaga življenjsko pot Františka Foita. Zatem se osvetli prva vitrina in razlagalka tolmači razstavljene predmete, o-stale vitrine pa niso o-svetljene. Tako se ponavlja osvetljevanje in razlaga vse do zadnjega predmeta, ki je v muzeju razstavljen iz zbirke Foit. V posebni, precej velik sobi, pa so razstavljene številne makete, leseni kipi, lončeni in drugi umetniški predmeti, ki jih je izdelal kipar František Foit. S tem je obiskovalcu dana priložnost. da se lahko celovito seznani še s samim zbiralcem zbirke črnske umetnosti, ki je razstavljena v Velenju.
Lj. Naraks
|
1 )?) )?)


Ljudje v krajevni skupnosti |V||§UN JA
Ko smo prisopihali na vrh klanca, ki se vleče, kakor vijugasta kača, nas je pozdravila prva hiša na vrhu. ki naznanja, da smo prišli v Mislinjo. Mislinja je stisnjena med hribi in hiše se šopirijo samo na vsaki strani ceste. Vse je na kupu, tako da ima človek občutek, da se nameravajo s svojo strnjenostjo boriti proti neznani nevarnosti, ki bi jim lahko grozila. Peljali smo se še malo naprej, iz centra Mislinje in zavili proti lepi novi šoli.
Tam smo, kot da bi se bili zmenili, dobili vse tiste, ki vedo »skoraj« vse, kar se dogaja v Mislinji. Našli smo ravnatelja šole Mirka Grešovnika, tajnika krajevne skupnosti Ota Vonči-na, načelnika Partizana Mira Bruša in predsednika krajevnega odbora SZDL Toneta Gašperja. Tako smo se morali samo še odločiti, da se bomo vsedli za mizo in začeli pogovor o krajevnih dogodkih.
Najprej smo bili seznanjeni, da ima Mislinja z o-kolico okoli 4400 prebivalcev, da nima industrije in bi ji lahko pomagala za razvoj samo gospodarstvo in turizem. Nato pa smo nadaljevali pogovor o njihovih težavah in problemih, uspehih in s čim vse se v Mislinji ukvarjajo.
TONE GAŠPER, predsednik Krajevnega odbora SZDL
Predsednik krajevnega odbora SZDL Tone Gašper je začel razpredati misli o družbenopolitičnem delovanju in seveda tudi o kulturi. »Pri nas smo v družbenopolitično	delovanje vključeni vsi in tudi vsi delamo. Res, da nekateri bolj aktivno, drugi manj. Velikokrat smo deležni tudi kritike, ki pa ni vedno u-mestna. Prav tako naletimo na nerazumevanje, ki prav tako včasih človeka zaboli, sploh še, če dela in se trudi v prid kraja in njegovih prebivalcev. Lani smo imeli največ dela okoli obeh referendumov, letos pa nas čakajo razprave o novi ustavi. Največji problem, ki nas tare, je predvsem ta, ki zadeva krajevno skupnost. Pri nas smo tudi naredili novo igrišče, ki je bilo že potrebno in o-tvorili smo cesto Šentilj— Mislinja. Kulturno življenje izhaja iz šole. Imamo kulturno društvo Svoboda, v katerem je tudi amaterska igralska skupina. Ta skupina je lani uprizorila Miklovo Zalo in Zupanovo Micko in tudi letos aktivno dela. Letos smo tudi u-stanovili že dolgo želeni moški pevski zbor in je i-mel v tem kratkem obdobju delovanja dva nastopa, na tretjega pa se priprav-
lja. Kulturna skupnost nam za dejavnost da okoli 5.000 dinarjev, medtem ko za vzdrževanje kulturnega doma skrbimo z lastnimi sredstvi. Te pa si priskrbimo s predstavami, ki jih predvajamo. Osnovni problem našega kraja pa je izseljevanje ljudi, čeprav pri nas ni industrije, je Mislinja delavsko naselje in tako hodijo ljudje ven, v druge kraje. To se pravi, da je okoli 70 odstotkov vsega prebivalstva zaposleno drugod. Kar pa zadeva razvoj turizma pri nas, je glavni pogoj ureditev kraja. Tu pa so spet problem finančna sredstva.«
Tok	pripovedovanja
predsednika krajevnega odbora SZDL je povzel kar naprej tajnik krajevne skupnosti Oto Vončina, ki je poleg stvari, katere je povedal Tone Gašper, navedel še dve stvari, ki jih trenutno najbolj tareta. »Naša največja skrb je urejanje cest. Začetna vsota denarja, ki smo ga zbrali za urejanje cest, je bila okoli 16 starih milijonov, poleg le-teh pa je največji delež prispevalo gozdno podjetje. Drugi problem je kanalizacija. Sedaj je delno urejena le v šoli, ambulanti in v nekaterih blokih. Prav tako je eden izmed perečih problemov tudi telovadnica, ki jo pri nas nujno potrebujemo. Sicer je upoštevana v programu in naj bi bila zgrajena leta 1975, vendar pa je tu spet ovira in to finančna sredstva. Takšna telovadnica bi namreč sedaj stala okoli 200 starih milijonov, koliko pa se bo ta vsota povečala do leta 1975, pa je težko reči.«
Ko se je naš pogovor vrtel ravno koli telovadnice, ki je v Mislinji potrebna, je besedo povzel Miro Bruš, načelnik Partizana.
občina. V eni sezoni pa odigrajo 330 tekem. Sodelujemo tudi na občinskih igrah. Odbojkarska ekipa se je že drugič uvrstila v prvo slo-
OTO VONCINA, tajnik Krajevne skupnosti
»Naše športno društvo obstaja dvanajst let. Predsednik društva je dr. Stane Stoporko. Stane Stoporkoje obenem tudi eden izmed najzaslužnejših, da naše društvo tako dobro dela in da ima danes veliko kvalitetnega kadra. Ena izmed izredno velikih in pa tudi uspelih sekcij je mali nogomet. Mali nogomet igra 22 ekip in je vključenih okoli 300 igralcev. Pravzaprav sodeluje v tem športu vsa
MIRO BRUŠ, načelnik TVD Partizan
vensko ligo. Ta ekipa, ki je izredno mlada, saj so njeni člani stari največ do 19 let, je zrasla tu, v Mislinji. Mi-slinjski pionirji-odbojkaši so bili že večkrat slovenski prvaki, mladinci pa so bili letos četrti. Prav tako ima naše društvo precej atletov in to dobrih atletov. Vendar, ker nimamo pogojev za trening, so mnogi odšli v Velenje in zastopajo na raznih tekmovanjih velenjske barve. Naši kolesarji prirejajo dirke po Koroški. Od smučarskih skakalcev pa dosegajo pionirji vidnejše uspehe. Letos bomo verjetno tudi odprli okoli 350 metrov dolgo smučarsko vlečnico. Želeli smo narediti daljšo, vendar nam manjka okoli 9 starih milijonov. Čeprav je naše društvo med najaktivnejšimi, saj smo pri Partizanu Slovenije osvojili pokal leta, ki ga dobi le najbolj aktivno društvo, imamo probleme in težave kot vsa ostala društva. Glavni problem pri nas je strokovni kader. Vsi trenerji, ki jih ima naše društvo sedaj, delajo izključno na amaterski osnovi poleg svojega rednega dela. Drugi problem so finančna sredstva in pa, kot je že prej omenil predsednik SZDL, pomanjkanje telovadnice. V okviru športnega društva Partizan, pa deluje tudi šolsko športno društvo, ki ga naše društvo tudi financira. Deluje v o-smih sekcijah in je večkratni občinski prvak v odbojki, atletiki in smučarskih skokih. Šolsko športno društvo izbira vsako leto najboljšega športnika na šoli.«
Tako smo se pogovorili o družbenopolitičnem delovanju v Mislinji, o kulturi, problemih s katerimi se srečuje krajevna skupnost in s tem vsi občani, nazadnje pa tudi o športu. Ko smo obdelali že vsa ta področja, pa je povzel besedo tudi ravnatelj osnovne šole Mirko Grešovnik.
»Našo šolo je letos obiskovalo 483 učencev. Najbolj je pri nas pereč problem vozačev, saj se vozi v šolo četrtina učencev, to pa
je vsak četrti. Tako so ti o-troci za marsikaj prikrajšani. Prvič za hrano, saj jim vožnja odvzame veliko časa, potem morajo ob vsakem vremenu čakati na avtobus in to na prostem in končno ne morejo se udej-stvovati v vseh stvareh, ki se na šoli dogajajo. Nekateri naši učenci hodijo pozimi tudi po dve uri in pol daleč v eno smer. Pomagamo jim s kakšnim skromnim prispevkom in pa s tem, da jih preselimo pozimi k družinam v dolino. Otroci delujejo v krožkih. Ustaljeni krožki so predvsem dramski, recitacijski, šahovski, foto pa še drugi. Novost je gozdarski krožek, ki ga je organizirala gozdna in je priskrbela tudi strokovni kader. V ta krožek se vpišejo učenci, ki jih gozdarstvo zanima in bi imeli kdaj kasneje namen poiskati poklic v tej stroki. Tudi kmetijska zadruga se zavzema, da bi že letos na šoli ustanovili kmetijski krožek. Člani vseh teh krožkov sodelujejo na občinskih tekmovanjih. Letos smo že desetič podelili Pre-žihovo bralno značko, za katero se potegujejo učenci od tretjega razreda dalje. Prva dva razreda pa tekmujeta za cicibanovo značko. Na naši šoli nimamo
jev. Pohvalim tudi lahko, da se učni uspehi iz leta v leto izboljšujejo in zainteresiranost staršev za vzgojo otrok se je precej povečala. Problem pa so šolski prostori. Saj imamo le deset učilnic in osemnajst oddelkov, tako da moramo še vedno imeti eno in pol izmenski pouk. Problem je tudi pomanjkanje sodobnih učnih pripomočkov, ki jih vsekakor potrebujemo glede na čedalje večje zahteve v učnih programih. Prav tako še nimamo pri nas u-rejenega varstva otrok. In to iz preprostega razloga, ker nimamo denarja za u-čitelja. Nastaja tudi vprašanje okoli otrok, ki bi morali obiskovati posebno šolo. Ker imajo nekateri o-troci že do naše šole zelo
dolgo pot, jih starši v posebno šolo, ki je še bolj oddaljena, preprosto ne dajo. In da otrok ne bi ostal doma, ga vzamemo v redno šolo, kjer pa seveda ne moreš slediti pouku tako kot o-stali in redkokdaj naredi več kot pet razredov. Vseh otrok, ki bi morali obiskovati posebno šolo je na našem območju 26, samo dvanajst pa jih hodi v Slovenj Gradec.«
Veliko je problemov in težav, vendar se tudi to lahko z malo dobre volje u-redi. Vendar pa je mnogo bolj potrebna dobra volja tistih, ki lahko pomagajo. Tako smo po dolgem in počez prekižali Mislinjo in razgrnili njene dobre in slabe strani. Tudi ogledali smo si jo dobro, čeprav se je nad njo spuščala megla. Ni nam žal, da smo se v Mislinji oglasili. Tako smo zvedeli veliko novega, zvedeli, kako živijo tu ljudje in s čim se ukvarjajo, pa tudi o problemih, ki jih nikjer ni malo in so si vsi tako zelo podobni.
MIRKO GREŠOVNIK, ravnatelj
problemov s strokovnim kadrom in lahko rečem, da je zasedba zelo dobra. Vsi so pretežno iz drugih kra-
Komisija za delovna razmerja pri TOVARNI USNJA ŠOŠTANJ
razpisuje
delovni mesti
• VODJE MIZARSKE DELAVNICE
Pogoj:
1.	delovodska šola lesne smeri ali poklicna šola mizarske stroke,
2.	najmanj 5 let prakse v mizarski stroki
3.	smisel za vodenje in delo z ljudmi •SODAR
Pogoj:
1.	Poklicna šola sodarske stroke,
2.	dve leti prakse v sodarstvu.
Stimulativno nagrajevanje.
Stanovanjsko vprašanje podjetje rešuje po dogovoru.
Možnosti hitre rešitve. Rok prijave 15 dni po objavi.
i
etiflf»H
hotel
Gostinsko podjetje PAKA Velenje
obvešča in priporoča
—	V juliju nov barski spored v baru hotela PAKA
—	V Juliju igra v baru hotela PAKA grupa 2 + 2 iz Varaždina
—	Nočni bar je odprt vsak dan od 22. do 3. ure zjutraj. Bar je zaprt ob ponedeljkih
—	Kegljišče v hotelu PAKA obratuje vsak dan od 10. do 3. ure
—	V restavraciji JEZERO igra kvartet »Impresija« iz Maribora. Poje Čarli. — Glasbe ni ob torkih
—	Mini golf ob velenjskem jezeru za vas, vašo družino in vaše prijatelje.
ZA ODDIH IN VAŠO REKREACIJO KORISTITE
USLUGE GOSTINSKEGA PODJETJA PAKA VELENJE.
Cc ste dobili odločbo — preberite
KAKO SMO ODMERILI DAVKE
Občani prav te dni prejemajo odločbe s položnicami za plačilo davka od skupnega dohodka občanov za leto 1972 in akontacije dodatnega davka za leto 1973, katerega je Skupščina SRS predpisala z zakonom, objavljenim v Uradnem listu SRS št. 8/73 in je novost, ki velja samo za leto 1973. Zaradi tega je namen tega sestavka, da pojasnimo občanom eventualne nejasnosti v zvezi z odločbami, ki jih občani prejemajo ali pa bodo te prejeli v prihodnjih dneh. Obdelali bomo predvsem davek na skupni dohodek občanov in dodatni davek, torej davka, za katere so občani prejeli ali pa bodo prejeli odločbe.
• Davek na skupni dobodek občanov
Davčni zavezanec za davek od skupnega dohodka občanov je tisti občan, ki je v letu 1972 dosegel iz kakršnegakoli naslova skupni čisti dohodek, ki presega 25.000 dinarjev. Ta dohodek je bil zavezanec dolžan napovedati do 31. 1. 1973 davčni upravi, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče. Na podlagi te napovedi, ki vsebuje tudi podatke o vzdrževanih družinskih članih, ugotovi organ davčne uprave eventualne pomanjkljivosti in če je potrebno zavezanca pozove, da napoved dopolni. Od napovedanega skupnega	dohodka
davčni organ najprej zmanjša znesek 25.000 dinarjev, ki je bil določen z republiškimi predpisi za leto 1972 kot odbitna postavka, nato pa odšteje eventualne olajšave za vzdrževane družinske člane. Olajšava za vzdrževanega družinskega člana v letu 1972 je znašala 12.000 dinarjev. Razlika, ki ostane po odbitku obeh navedenih postavk, tvori davčno osnovo za odmero davka od skupnega dohodka občanov, po stopnji, ki je določena po sistemu stopničaste progresije in jo določa za vsako leto Skupščina SR Slovenije. Davek od skupnega dohodka občanov pripada družbenopolitičnim skupnostim, kjer zavezanec prebiva. Zavezanec med letom plačuje akontacije na davek od skupnega dohodka občanov za tekoče leto, na podlagi odmerjenega davka zavezancu v preteklem letu, torej, dokler ni zavezancu odmerjen dokončni davek za tekoče leto, plačuje zavezanec akontacije.
Zaradi lažjega razumevanja bomo navedli primer odmere davka od
skupnega dohodka občanov, za zavezanca, ki je dosegel v letu 1972 31.000 dinarjev čistega dohodka in vzdržuje e-no osebo.
Skupni čisti dohodek zavezanca v letu 1972 je znašal 31.000 dinarjev
Odbitna postavka, ki je določena z republiškim predpisom manj 25.000 dinarjev je 6.000 dinarjev
Olajšava za vzdrževano osebo znaša 12.000 dinarjev Odmerna osnova = 0. Torej v tem primeru občan ni bil zavezan plačati davek od skupnega dohodka občanov.
V nadaljevanju bomo obdelali še primer zavezanca za dodatni ali stabilizacijski davek, za isti primer, ki pa velja samo za leto 1973.
Dodatni davek bo dokončno odmerjen občanom v letu 1974 skupaj z davkom od skupnega odhodka občanov za leto 1973. V letu 1973 pa plačujejo zavezanci samo od akontacije na dodatni davek.
Ker dohodki občanov za leto 1973 davčnemu organu še niso znani, je davčna uprava predpisala akontacije dodatnega davka na podlagi napovedanega dohodka občanov za leto 1972. O-snovo za odmero dodatnega davka tvori skupni čisti dohodek občanov, zmanjšan za znesek o-lajšav za vzdrževane družinske člane. Davčni zavezanec pa je občan, ki je v letu 1972 presegel čisti dohodek 25.000 dinarjev. Pri tem je potrebno poudariti, da se v tem primeru ne odbija odbitna postavka 25.000 dinarjev, ki je določena z republiškim predpisom, kot je to v primeru pri davku od skupnega dohodka občanov.
Primer odmere akontacije dodatnega ali stabilizacijskega davka:
Skupni čisti dohodek zavezanca za leto 1972 je znašal 31.000 dinarjev
Olajšava za enega vzdrževanega druž. člana znaša 12.000 dinarjev Odmerna osnova = 19.000 dinarjev
Davek po stopnji 1 % = 199 dinarjev
Obdelali smo primer zavezanca, ki je dosegel dohodek 31.000 dinarjev. Kot je razvidno v prvem primeru, zavezanec ne podleže plačilu davka ocl skupnega dohodka občanov, podleže pa plačilu akontacijam dodatnega davka.
Sredstva, zbrana od dodatnega davka občanov, bodo prepuščena posameznim občinam, namen porabe sredstev pa bo določala Skupščina SR Slovenije.
Ferdo KUKOVEC
Š0ŠTANJČANI USPEŠNI NA USNJARIAD!
V Kranju je bilo peto srečanje športnikov usnjarskih delovnih organizacij Slovenije. Nastopilo je več kot 100 ekip s preko 500 tekmovalci, ki so se pomerili med seboj v malem nogometu, šahu, kegljanju, streljanju, balinanju in v namiznem tenisu.
Soštanjčani so zabeležili dobre rezultate. V streljanju je
ženska ekipa tovarne usnja Šoštanj osvojila prvo mesto, moški pa so bili drugi. V namiznem tenisu so bili tretji, v malem nogometu četrti. V kegljanju so bile ženske druge, medtem ko je moška ekipa bila deveta. Slabše pa so se se odrezali v šahu, kjer so dosegli 12. mesto.
PIONIRJI IZ SMARTNEGA DRUGI V REPUBLIKI
Pionirji nogometnega kluba iz Smartnega ob Paki so se po uspešnih predhodnih srečanjih uvrstili v finale za naslov republiškega prvaka. Kljub temu, da so v odličnem srečanju v Ljubljani izgubili z moštvom Ilirije z rezultatom 3:0 (2:0), so dosegli lep u-
speh in se že drugič povzpeli v sam vrh pionirskega nogometa v Sloveniji.
Za mošvto Smartnega so igrali: Podjavoršek, F. O-mladič, Vačun, Gračner, Lukner, Železni k, Ježovnik, Vreš, Petek, R. Omladič, Kranjc in Golob.
111 KOŠEV ELEKTRE
Košarkarji so odigrali v slovenskih ligah že prvo jesensko kolo.
Elektra iz Šoštanja se je odlično revanžirala košarkarjem iz Postojne za poraz v prvem kolu spomladanskega dela. Zmagali so z rezultatom 111:98 (66:48).
Soštanjčani so s hitro i-gro povsem nadigrali goste. Tokrat so se posebej izkazali z raznovrstnimi meti na koš in dosegli kar 111 košev, kar je doslej rekord prvenstva.
Koše za Eelektro so dosegli: Polovšek 27, Luk-man 17, Petek 16, Kristan 14, Dobovičnik 5, De Costa in Bogataj 4, Koren 6.
Pred nadaljevanjem pr-
38 tekmovalcev za nagrado GP Paka
Tekmovanje v mini gollu, ki ga jc priredilo gostinsko podjetje Paka, se je udeležilo 38 tekmovalcev.
Da je bilo tekmovanje zanimivo, pričajo doseženi rezultati, saj jc le 4 točke razlike med prvim in deseto uvrščenim tekmovalcem. Najboljši je bil Jože Silovšek (mlajši), pri ženskah pa Marina Jelen. Prireditelj je podelil tudi lepe nagrade.
Vrstni red: 1. Jože Silovšek 37, 2. Mirko Skrjane 38, 3. Jože Hribernik 38, 4. Jože Zaje 39, 5. Vito Vidmar 39, B. Slavko Hudarin <10, 7. Zdenko Silovšek lil, 8. Mladen Bajič 41, 9. Srečko Jagrič 41 in 10. Karlo Cret-nik 41.
venstva (25. avgusta) je E-lektra na 5. mestu z 12 točkami.
2ALČAN! PRESENETILI
Na kotalkarskem stadionu je rokometni klub Rudar priredil turnir v počastitev rudarskega praznika in Dneva borcev. Na turnirju so sodelovali rokome-taši iz Žalca, Velenja in član druge zvezne lige rokometni klub Šoštanj. Pred začetkom turnirja so igralci počastili spomin tragično preminulega igralca Rudarja Saša Vasleta.
V prvi tekmi so za presenečenje poskrbeli 2alčani, ki so premagali Rudarja 12:10. So-
štanjčani so odpravili Žalčane s tesnim rezultatom 17:15 (10:5). V zadnjem srečanju pa so Soštanjčani premagali Rudarja z 20:13 (8:7).
Velenjčani so bili v prvem polčasu enakovreden nasprotnik zveznim ligašem v nadaljevanju pa so jih Soštanjčani povsem nadigrali.
Zmagovalna ekipa je prejela rudarsko svetilko.
Vrstni red: 1. Šoštanj, 2. Žalec, 3. Rudar.
ZAHVALA
Ob bridki izgubi mame
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo spremljali na njeni zadnji poli, ji darovali vence in cvetje ter nam izrekli sožalje. Posebna hvala dr. Miklavšcu in vsemu zdravniškemu in medicinskemu osebju bolnice v Idriji, ki so ji nudili pomoč. Zahvaljujemo se govorniku tov. Valen-ciju, godbi in duhovščini.
Žalujoči: družina Novak in Arlič ter
ostalo sorodstvo.
Medtem ko so dijaki velenjske gimnazije že na počitnicah, so se njihovi profesorji skupaj z ravnate-
ljem lotili vsekakor vzgled-ne akcije. Ker nimajo denarja za pleskanje (pa tudi pleskarje je menda zdaj
težko dobiti), so vzeli v roke čopiče, kante in barvo ter prebelili hodnike. Vendar pa se velenjski profesorji s tem ne bodo zadovoljili. Sklenili so, da bodo s to stabilizacijsko akcijo nadaljevali in prepleskali še učilnice.
SPOMINI ŠPORTNIKA JAKOBA GR0ŠI.A
To sta dve, ki sem ju slišal od gradbenih delavcev v Šo-šanju: »Bičeš svetski prvak, sigurno!« in »Koliko goriva trošite, molim vas?« Nedavno je nek šofer avtobusa potnikom povedal: »To je pa star ded«. Večina pripomb potrebuje razlago, ker so pač nastale v raznih okoliščinah.
Prijetno je trenirati na delo poleti, drugače pa je v zimskem času, zlasti zjutraj v temi. Takrat moram paziti na morebitno poledico, da ne trčim v koga, da se ne spotaknem na nepredvideni oviri. Nujno jc, da se pozimi tudi topleje oblečeni, kar dodatno otežuje gibanje. Zima 1972/73 je bila zelo prizanesljiva, drugače pa je bilo leto prej. Takrat sem večkrat prišel v Šoštanj pobeljen z ivjem po kapi in trenirki. Nekega jutra sem v Družmirju nenadoma nekaj občutil na čelu — bil je dvo-centimctrski kos delu, seveda zmrznjeni pot. Moram pa povedati, da v dveh zimah nisem imel prehlada ali kašlja, ki bi ga bil iztaknil pri teku.
V letu 1971, prvem letu ne-
prekinjenega treninga, sem pravzaprav šele začel nabirati tekmovalne izkušnje. Spoznal sem tudi, kam spadam po svojih zmogljivostih — običajno me boste našli proti koncu vrstnega reda. Sedaj si pa bralci predstavljajte, da tekmejete s tistimi, ki so zame nedosegljivi!
Na nekatera tekmovanja me vežejo lepi spomini, na druga neuspehi in razočaranja. Nekaj jih bom opisal.
Taborniški odred Bistri potok iz Mute že vrsto let prireja spomladi taborniški tek. zadnja leta za člane organizirajo tek na 8.250 m dolgi progi, tako imenovani spominski NOB. Ob svojem prvem nastopu v Muti sem se sukal kot pravi začetnik. Doma sem pozabil varnostne sponke za pritrditev startne številke, tudi drugi jih niso imeli več — pri dobrih ljudeh v Muti sem dobil nekaj vrivce, s katero sem rešil prvo skrb. Po uspešni akciji za vrvico sva šla s Kosljem v naš avtobus, kjer je bilo topleje kot zunaj. Start teka je blizu avstrijske meje, tja odpeljejo
tekmovalce z avtomobili. Nekaj pred napovedanim odhodom sva brezskrbno odšla na zbirališče — tam sva manjkala samo še midva. Dobro, da se je na koncil srečno izteklo, sicer bi jih slišala.
Kmalu po startu sem se znašel na šestem mestu. Okolica ml je bila nepoznana, med vožnjo sem skozi edino okno v kombiju le včasih ujel okolico,
sporočili na cilj vrstni retl. Predsednica kluba tov. Zupančičeva je ob moji uvrstitvi pomislila, da gre za pomoto. Pred ciljem je precejšen, izčrpavajoč vzpon; ob vzpodbujanju klubskih tovarišev sem ga premagal. Na vrhu vzpona se gozdna cesta razcepi — bližnja skozi gozd, daljša, ob robu gozda. Znašel sem se v največjih škripcih doslej: nisem vedel, katera je prava — maščevalo se mi je predolgo zadrževanje v avtobusu. V naglici sem se odločil za nekoliko daljšo progo, da bi me vsaj ne diskvalificirali zaradi morebitnega
RADOST MLADOSTI
zato nisem imel prave predstave o pretečeni in preostali poti. Progo sem poznal le v sami Muti, kjer sem iskal vrvico. Vem, da sem imel že popolnoma izsušena usta, vendar sem še ime! moči, da sem v zadnjih kilometrih prehitel tri tekmovalce, od katerih mi jc najostrejši odpor nudil član našega kluba Ilasič. Po radijski zvezi so iz središča Mule
krajšanja proge. Upal sem, da bom morda zasledujočega zmede! in potegnil za seboj. Imel sem srečo — prednost sem imel le tolikšno, da sem obdržal tretje mesto — četrtouvrščeni je bil namreč domačin. Sklenil sem, tla bo odslej moja prva misel na tekmovanjih ogled proge, če je to le mogoče.
DALJE PRIHODNJIČ
Uredništvo in uprava Velenje, Titov trg 2, poštni predal 89, telefon (063) 85-087 • Redakcija: Ljuban Naraks (glavni in odgovorni urednik), Stane Vovk, Ililda Vrliovšek in Rudi Zevart • Časnik izdaja organizacija SZDL občine Velenje • Kot Štirinajstdnevnik »Šaleški rudar« je izhajal do 1. januarja 1973 • List izide vsak petek • Cena je 1 dinar
• Letna naročnina je 40 dinarjev • Za inozemstvo 65 dinarjev • Tekoči račun št. 50740-533-678-55263 pri SDK Velenje • Rokopisov in fotografij ne vračamo • Tisk in klišeji AEBO, kemična In grafična Indiutrija Calj* • Ll»t J* oproščen temeljnega prometnega davka na podlagi mnenja republiškega sekretariata za prosveto In kulturo (št. 421-2/72)
NOVA TEHNIŠKA ŠOLA
V VELENJU
PODPEČANOVA RAZSTAVLJA V MUZEJU
V avli velenjskega muzeja je do 9. julija odprta razstava risb, grafita in olj mlade amaterske slikarke Lize Podpečan-Kuharjeve, učiteljice iz Rečice ob Savinji. Razstavljena dela so si že ogledali mnogi obiskovalci.
Amaterska slikarka Liza Podpečan-Kuharjeva je leta 1969 že razstavljala v delavskem klubu. Takrat je mlada umetnica razstavila predvsem olja s povsem drugačno tematiko, kot sedaj. Zdajšnje slike niso prilagojene niti času, niti okolju. S slikarsko paleto se je preselila od slikanja starejših ljudi, prikazovanja krivic in nasilja. Z grafitom,
oljem in tušem upodablja žensko telo. Razstavljeni akti so nekaj povsem svojstvenega. Barvne ploskve prihajajo zelo poudarjene iz rahle zasenčenosti v izrazitost. Ta izrazitost kolorita pa daje še poseben oblikovni smisel vsaki posamezni sliki.
Želimo, da bi mlada u-metnica v nadaljnjih letih še s takšno samostojnostjo in izrazitostjo nadaljevala svojo umetniško pot, kot smo bil priča od zadnje do zdajšnje razstave v Velenju.
Slikarka je imela samostojne razstave v Zagorju (1969), Velenju (1969) in Ljubnem ob Savinji (1970). Skupaj z drugimi pa je raz-
stavljala v Trebnjem (1970) in Slovenj Gradcu (1971). Udeležila se je tudi tabora slovenskih likovnih samo-rastnikov v Trebnjem.
V VINSKI GORI
OBČTNSKO
SLAVJE
V nedeljo, 8. julija bo v Vinski gori osrednja slovesnost ob prazniku občine Žalec. Ob 9. uri bo slavnostna seja, zatem bodo nastopili združeni pevski zbori. Otvorili pa bodo novo šolo in druge objekte.
mrs^iahi
• FOTOGRAFSKO UCEN-KO-CA, s šolsko izobrazbo, ki bi imela veselje za perspektivni fotografski poklic, sprejme FOTO PAJK, Velenje.
Učenec elektrotehniške šole pri rudarskem šolskem centru Radovan Triplat v življenju še ni bil tako srečen kot letošnjega 2. julija popoldne, ko je odprl vrata in povabil številne goste v prostore izredno lepe in funkcionalne nove šolske zgradbe. V novi šoli bodo vzgajali in izobraževali rudarske, strojne in elektrotehnike, rudarske nadzornike, strojne in elektro inženirje ter organizacije dela.
S šolo so v rudarskem šolskem centru pridobili 13 ur čilnic, risalnico, jezikovni laboratorij, elektro merilni laboratorij, šibkotočni in ja-kotočni elektro laboratorij, učilnice za praktični pouk, 18 kabinetov in 6 upravnih prostorov, katerih skupna površina znaša 4 tisoč kv. metrov. Zelo pomembno je tudi, da stoji zraven šole velika telovadnica (2 tisoč
kv. metrov) s tremi dvoranami.
Celotna gradnja velja 17 milijonov dinarjev in ne prekoračuje predračunske vrednosti. Kar 12 milijonov dinarjev smo zbrali v velenjski občini, republika pa je prispevala 5 milijonov. Zgradbo je zgradil Vegrad s svojimi kooperanti. Dela je izvajal tudi rudarski šolski center, opremo za učilnice in pisarne pa je dobavilo podjetje Stol Kamnik.
Udeleženci priložnostne svečanosti na otvoritvi tehniške šole. V prvi vrsti tretji z desne je Ratlovan Triplat, učenec tehniške šole, ki je prvi odprl vrata novega
šolskega poslopja
Razstavo je otvoril ak. slikar Lojze Zavolovšek. Na levi je mlada slikarka Liza
Podpečan
PO STRELJANJU NA CELJSKI CESTI
MARIJA KUHAR OBSOJENA LETO ZAPORA
Kazenski senat celjskega okrožnega sodišča je pod vodstvom sodnika Zdravka Milica izrekel Mariji Kuhar iz Velenja, Celjska cesta 76, eno leto zapora. Obtožena je bila, tla je letos 10. februarja izročila dvanajstletnemu sinu nabito pištolo in ga nagovorila, tla s streljanjem prestraši sosedo Rozino Glušič. Sodba še ni pravnomočna.
Naši bralci se verjetno še spominjajo tega nenavadnega dogodka, ki je vznemiril okolico. Deček je namreč takrat zares dvakrat ustrelil proti sosedi Glušičevi in jo pri tem z enim strelom obstrelil po trebuhu. Lahko bi se torej zgodilo tudi najhujše. Glušičeva se je morala zdraviti v celjski bolnišnici.
Streljanje v hiši na Celjski cesti št. 76 lahko vsekakor štejemo kot posledico že nekaj let trajajočih in vse hujših sporov med Ku-harjevimi in Glušičevimi.
Glušičevi so leta 1963 svojim nečakom Ignacu Kuharju in Mariji Pirnat z izročilno pogodbo zapisali svoje premoženje oziroma hišo in si zagotovili dosmrtno uživanje in gospodarjenje s premoženjem. Pirnatova je potem svojo polovico odstopila Kuharje-vi ženi Mariji.
Glušičevi in Kuharjevi so v isti hiši le nekaj časa živeli v sožitju, potem pa so se začeli prepiri. Že leta 1966 je nato Glušičeva zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe (ni uspela),
prišlo pa je tudi do tožb zaradi motenja posesti in žalitev. Zdaj je tekla nova pravda za razveljavitev izročilne pogodbe.
Medtem ko je fant prvi dan miličnikom priznal, da mu je mati dala pištolo, pokazala, kako se strelja in ga nagovorila, naj prestraši sosedo s streljanjem, je kasneje in na glavni obravnavi to zanikal in govoril, da je sam našel nabito pištolo v omari. Zanikala je tudi Marija Kuhar, povedala, da ni slišala streljanja, da ni videla pištole, ne spomni se
da bi bil sin položil potem pištolo na kavč in tudi ni videla, kaj ima v polinivi-lasti vrečki, ko sta se popoldne s fantkom z avtom peljala v Škale in tam skrila pištolo v neko vdolbino gospodarskega poslopja pri stari mami. Vendar sodišče takemu zagovoru ni verjelo, češ, da v podobnem primeru ne bi nobena mati tako ravnala in tudi pištole ne bi bilo treba skrivati. Obsojena je bila na osnovi člena 268/11 KZ, ki govori o povzročanju nevarnosti za življenje.
........................................................................................m.....um.......m...............................................................................................................mi.....................................................iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiii
• 70 LET UMETNIŠKEGA DELA STOJANA ARALICE — Veliki učitelj srbskega slikarstva akademik Stojan Aralica slavi letos redek jubilej, 90 let življenja in 70 let umetniškega ustvarjanja. Ob tem velikem jubileju je galerija srbske akademije znanosti in umetnosti organizirala retrospektivno razstavo njegovih slik. Med velikim številom slik, ki jih je umetnik napravil v sedemdesetih letih, so izbrali 00 platen, ki najbolje predstavljajo pot Stojana Aralice, od Miinchna prek Novega Sada, Švedske, Beograda do današnjih dni. • NA LETO 14 MILIJONOV Bito !LER-JEV IZ PTUJA — Mesni kombinat »Perutnina« iz Ptuja je v razmeroma kratkem času zrastel v največjega proizvajalca živinskega mesa v državi in enega največjih v Evropi. Med razlogi za takšen uspeh je tudi neprestano pomanjkanje mesa, prav tako pa tudi posebna pozornost in pogoji, v katerih gojijo piščance, preventivni ukrepi ter dobro organizirana kooperacija. Že zdaj Perutnina na leto vzredi 14 milijonov piščancev-brojlerjev, v razvojnem programu do leta 1977 pa bo ta kombinat vzredil 25 milijonov piščancev na leto. To pomeni za vsakega Jugoslovana enega piščanca. • SE EN BAZEN ZA SVETOVNO PRVENSTVO — Priprave za bližnje svetovno prvenstvo v plavanju, vaterpolu, skokih v vodo in umetniškem plavanju, ki bo v Beogradu \ začetku septembra, so v polnem teku. Poleg bazenov pod Kalemegdanom, na zvezdari in obstoječih na Tašmajdanu končujejo dela tudi na bazenu na Banjici, kjer bodo potekale vaterpolo tekme. Bazen bo dolg 50 metrov, širok 21 in globok 1,90.