Narodna in univerzitetna  knjižnica,   Enota za razvoj in upravljanje  digitalne knjižnice Ljubljana,  marec 2010   SMERNICE  ZA DIGITALIZACIJO  KNJIŽNIČNEGA  GRADIVA          1. UVOD    Projekti digitalizacije  so namenjeni  povečanju dostopnosti  in ohranitvi oziroma zaščiti gradiva. Pri digitalizaciji  knjižničnega gradiva  je to npr.: digitalizacija  zbirk, zlasti s področja domoznanstva,  priprava  informacijskih   vsebin na podlagi digitaliziranega  knjižničnega gradiva; knjige in serijske publikacije,  kartografsko  gradivo,  razglednice,  stari  rokopisi ipd. Projekti digitalizacije  vključujejo predvsem:  vsebinski okvir za izbor gradiva  (dodana vsebinska  vrednost),  pregled in izbor gradiva  za digitalizacijo,  izbor metode in tehnologije,  analizo  izvedljivosti,  izbor potencialnega  izvajalca, digitalizacijo  gradiva, vsebinsko  obdelavo  digitaliziranega  gradiva ter  pripravo pogojev za aktivno uporabo digitaliziranega  gradiva. Bistveni element  pogojev za aktivno uporabo  digitaliziranega  gradiva je tudi določitev naslova, kjer bodo rezultati projekta  javno dostopni.    Podobno  kot pri ostalih projektih,  je potrebno  tudi pri projektih digitalizacije  opraviti ustrezne predhodne   analize, s katerimi  se odpravijo  morebitne  dileme  in/ali razrešijo odprta vprašanja.  Priprava projekta mora  vključevati  natančno opredelitev  rezultatov  projekta. Finančni načrt mora vključevati vse stroške. V predlogu  projekta morajo biti jasno opredeljeni  in točno specificirani  cilji, namen, pričakovani učinki, finančni, kadrovski,   tehnični in drugi viri, načrtovane dejavnosti,  dinamika ter morebitne  druge aktivnosti  in sredstva.    Verodostojne  digitalne reprodukcije  so optimalno  formatirani  digitalni  objekti, pri izdelavi katerih se poudarja  kakovost (funkcionalnost  in uporabna  vrednost),  dolgotrajnost  (možnost  dolgotrajnega  dostopa) in  interoperabilnost  (npr. prehodnost  med računalniškimi  platformami  in programi).  Z digitalizacijo  lahko  pridobimo  dve vrsti digitalnih  reprodukcij:   • originale : optimizirane  za dolgotrajno  ohranjanje  (arhivske kopije) in nadaljnjo  produkcijo  operativnih   kopij;  • operativne  kopije : optimizirane  za uporabo.    Originalni  digitalni  objekt  je navadno izdelan v najvišji  kvaliteti  in je namenjen  arhiviranju  in reproduciranju.   Operativne  kopije digitalnega  objekta  so narejene  v nižji kvaliteti in/ali ločljivosti  od originalnega  digitalnega   objekta in so namenjene  dostopanju  preko zaslona  in uporabi.    2. VSEBINA  2.1 Parametri  za digitalizacijo   2.2 Navodila za ravnanje s knjižničnim gradivom  med procesom  digitalizacije   2.3 Mediji arhiviranja  digitalnih  objektov  2.4. Primer tehnične dokumentacije     2.1. PARAMETRI  ZA DIGITALIZACIJO     Tekstovno  tiskano gradivo (monografsko  gradivo, serijske publikacije)   ČRNO‐ BELO STORITVE   PARAMETRI ločljivost skeniranja 300‐ 600 dpi Primarni arhiv barvna globina 1 bit ločljivost hranjenja 300‐ 600 dpi Format  TIFF, JPG, JPEG2000 Operativna  kopija Ločljivost  72‐120 dpi Format  TIFF, PDF Optična prepoznava Format  HTML, TXT, PDF,  XML,  METS/ALTO,  MPEG21   SIVINSKO STORITVE   PARAMETRI ločljivost skeniranja  300‐ 600 dpi Primarni arhiv barvna globina  8 bitov ločljivost hranjenja 300‐ 600 dpi Format  TIFF, JPG, JPEG2000 Operativna  kopija Ločljivost  72‐120 dpi barvna globina  8 bitov format   JPG, PDF Optična prepoznava Format  HTML, TXT, PDF,  XML,  METS/ALTO,  MPEG21   BARVNO STORITVE   PARAMETRI ločljivost skeniranja 300‐ 600 dpi Primarni arhiv barvna globina  24 bitov ločljivost hranjenja 300‐ 600 dpi Format  TIFF, JPG, JPEG2000 Operativna  kopija ločljivost   72‐120 dpi barvna globina 24 bitov format   JPG, PDF Optična prepoznava Format  HTML, TXT, PDF,  XML,  METS/ALTO,  MPEG21   Kartografsko  gradivo STORITVE   PARAMETRI   ločljivost skeniranja   300‐ 600 dpi  Primarni arhiv  barvna globina   24 bitov  ločljivost hranjenja   300‐ 600 dpi  Format  TIFF, JPG, JPEG2000   Operativna  kopija  ločljivost   72‐300 dpi  barvna globina  24 bitov  Format  SID (MrSID), JPG    Slikovno gradivo STORITVE   PARAMETRI   ločljivost skeniranja   300‐ 600 dpi  Primarni arhiv  barvna globina   24 bitov  ločljivost hranjenja   300‐ 600 dpi  format   TIFF, JPG, JPEG2000   Operativna  kopija  ločljivost   72‐120 dpi  barvna globina   24 bitov  format   JPG, JPEG2000,  PDF    Avdio gradivo Primarni arhiv  format   WAVE 16‐bit stereo  zvok, 48/96 KHz podformat    MPEG‐1 3. zvočna plast v HiVBR (High Variable Bit Rate)  Operativna  kopija  format   MPEG‐1 3. zvočna plast v HiVBR  (High Variable Bit Rate),  Real Audio   Video gradivo Primarni arhiv  format   RAW  AVI/MPEG ‐2/MPEG‐4 podformat   RAW  AVI/MPEG ‐2/MPEG‐4 barvna globina  24‐32 bitov  Operativna  kopija  Format  RAW  AVI/MPEG ‐2/MPEG‐4   Rokopisno  gradivo STORITVE   PARAMETRI   ločljivost skeniranja   300‐ 600 dpi  Primarni arhiv  ločljivost hranjenja   300‐ 600 dpi  barvna globina   24 bitov  format   TIFF, JPG, JPEG2000   Operativna  kopija  ločljivost  72‐120 dpi  barvna globina  8‐24 bitov  format  JPG, JPEG2000,  PDF      2.2. NAVODILA  ZA RAVNANJE  S KNJIŽNIČNIM GRADIVOM  MED PROCESOM  DIGITALIZACIJE     • Dokumenti,  ki potrebujejo  konservatorsko ‐restavratorske  posege pred digitalizacijo:     ƒ zgubani dokumenti,  ki jih je potrebno  ravnati ali popraviti (krpati);  ƒ dokumenti  z velikimi  raztrganinami;   ƒ knjige, ki se ne odpirajo do kota 90º;  ƒ zlepljeni  dokumenti;   ƒ dokumenti  z lepilnimi trakovi;  ƒ krhki dokumenti;   ƒ knjige s poškodovanimi  vezavami.     • Kriteriji  za izbiro  primerne  opreme za digitalizacijo  knjižnič nega gradiva    Knjižnično gradivo, ki ga digitaliziramo  na plošč atem skenerju:     ƒ dobro  ohranjene  fotografije;   ƒ nevezane  dokumente  iz papirja v dobrem stanju (izjeme  so krhki dokumenti,  dokumenti,   porisani s pasteli, akvareli, dokumenti  na pergamentu,  dokumenti  s pečati);  ƒ dokumente,  ki so zaščiteni s poliestrskimi  materiali (npr. Mylar), ker lahko z njimi  varno  rokujemo;   ƒ letaki, brošure  v dobrem stanju, ki se lahko odpirajo pod kotom 180°.    Knjižnično gradivo, ki ga digitaliziramo  s kamero ali digitalnim  fotoaparatom:     ƒ knjige, ki morajo  biti podprte s knjižnimi  naslonili;  ƒ fotografije,  ki so nalepljene  na kartonaste  podloge;   ƒ gradivo, ki ga ne moremo pritisniti  na ravno površino brez poškodb;  ƒ dokumente  velikega formata  (pri katerih je zaradi velikosti oteženo  rokovanje);   ƒ gradivo, ki je večje od dimenzij ravnega skenerja.    • Rokovanje  s knjižničnim gradivom  v procesu digitalizacije     Splošno:  ƒ z gradivom  se rokuje le s čistimi  rokami  ali (rokopisi, dragoceno  knjižno gradivo ) z rokavicami;   ƒ na gradivo se ne sme naslanjati;   ƒ gradiva  se ne sme puščati na neposredno  osončenem mestu;  ƒ gradiva  se ne sme označevati;  ƒ v prostoru z gradivom  se ne sme jesti, piti ali kaditi;  ƒ z gradivom  se rokuje le na čistih površinah;   ƒ gradivo  se prenaša  v zaprtih plastičnih zabojnikih,  ki se jih založi s peno, gumo, plastiko, da se  gradivo  med transportom  ne premika.    Vezano gradivo:  ƒ knjižno gradivo naj se odpira le do kota  120º (knjige s tesno vezavo le do kota 90º);  ƒ gradiva  po uporabi  ne puščamo odprtega;   ƒ večje in težje knjižno gradivo  podpremo  z oporo ‐ knjižnim naslonilom  iz penaste gume;  ƒ posamezni  listi knjižnega  gradiva so lahko  obteženi s pomočjo obtežilnih  trakov.    Nevezano  gradivo:  ƒ pri delu z gradivom  izjemnih velikosti uporabljamo  obe roki;  ƒ gradivo  moramo primerno  podpreti;   ƒ viseči pečati, ki jih po uporabi  shranimo  v zaščitno embalažo  (mape, tulce,  škatle …) morajo  biti  dobro  podprti.    Magnetni  nosilci:  ƒ rokovanje  zmanjšamo  na minimum;   ƒ izogibamo  se dotiku površine traku ‐ če je to nujno  potrebno  nosimo gladke rokavice brez  puhastih vlaken;  ƒ takoj  po uporabi shranimo  trakove v njihovo embalažo;   ƒ na magnetne  nosilce ne pripenjamo  ali lepimo listkov z opombami  in ne uporabljamo  lepilnega  traku;  ƒ po predvajanju  poškodovanega  traku uporabimo  čistilno kaseto;  ƒ trakove predvajamo  le na vzdrževani  opremi za predvajanje;   ƒ traku ne puščamo odvitega na sredini ‐ vedno ga odvrtimo na začetek;  ƒ trakov ne smemo odlagati v bližini magnetnih  polj ali na ohišje električne opreme.    Optični nosilci:  ƒ nosilcev ne smemo upogibati  in se jih dotikati z ostrimi  predmeti;   ƒ nosilcev ne smemo puščati v CD napravi;  ƒ za rokovanje  uporabljamo  gladke bombažne  rokavice brez  puhastih vlaken;  ƒ za označevanje ne uporabljamo  nalepk;  ƒ takoj  po uporabi jih pospravimo  v zaščitno embalažo.    Plošče (gramofonske  – šelak in vinilne, CD; enak način ravnanja velja tudi zaDVD):  ƒ izogibamo  se dotikanju  plošč e z rokami  (plošče se lahko dotikamo  na njeni sredini, kjer je  nalepka);   ƒ za rokovanje  uporabljamo  gladke bombažne  rokavice brez  puhastih vlaken;  ƒ ne puščamo jih v bližini virov toplote ali svetlobe;  ƒ na plošče ne postavljamo  težkih predmetov  ali jih nalagamo  eno na drugo;  ƒ pred uporabo odstranimo  prašne delce z mehko krpo;  ƒ po uporabi  jih shranimo  v ovoj.     Fotografsko  gradivo:  ƒ pri rokovanju  s fotografskim  gradivom  uporabljamo  čiste, gladke bombažne  rokavice brez  puhastih vlaken;  ƒ ne smemo se dotikati emulzijske  strani fotografskega  gradiva.    Filmsko gradivo:  ƒ gradiva  ne smemo opraskati,  odrgniti, nagubati;   ƒ pri rokovanju  z acetatnim  filmom  moramo nositi neoprenske  rokavice, masko, skrbeti moramo  za dobro prezrač enost prostora, ne smemo nositi  kontaktnih  leč;  ƒ dotikamo  se le robov filma; pri uporabi nosimo čiste, gladke bombažne  rokavice brez puhastih  vlaken;  ƒ po uporabi  gradivo takoj  shranimo  v zaščitne ovoje.    2.3. MEDIJI ARHIVIRANJA  DIGITALNIH  OBJEKTOV   • Oblike in vrste medijev za arhiviranje  digitalnih  objektov:   ƒ CD‐R;  ƒ DVD‐R;  ƒ trdi disk, magnetni  trakovi.    Mediji arhiviranja  za primarni arhiv digitalnih  objektov :  ƒ prva kopija : optični nosilci;  ƒ druga kopija : trdi diski ali magnetni  trakovi.    Mediji arhiviranja  za operativno  kopijo digitalnih  objektov :  ƒ optični nosilec.    Skladiščenje medijev arhiviranja:   ƒ CD‐R, DVD‐R: konstantna  temperatura  med 15 in 20ºC; konstantna  relativna  vlažnost 30‐40 %;  ƒ odsotnost  prahu, hranjenje  v temi  (ne smemo izpostavljati  sončni svetlobi), dobro prezračevani  prostori.     • Rokovanje  in hramba medijev arhiviranja     Označevanje  CD in DVD :  ƒ Ploščkov ne označujemo, lepimo. Označujemo le embalažo  – zaščitni ovoj (npr. plastično  škatlico)  magnetni  trakovi :  ƒ ne označ ujemo  na traku in ne uporabljamo  samolepilnih  nalepk;  ƒ oznako vstavimo v za to namenjeno  odprtino (režo) na magnetnem  traku.      Zaščitni ovoji  Optične in magnetne  nosilce moramo hraniti v primernih  ovojih . Če je le mogoče, jih hranimo v ovojih arhivske  kvalitete (iz inertnega  poliestra,  ki ne sprošča plinov, ki bi škodili nosilcu zapisa).   Optične in magnetne  nosilce hranimo individualno  (vsakega v svojem ovitku). Za dolgotrajno  zaščito škatle s  CD‐ji ali DVD‐ji v notranjosti  ne smejo vsebovati  papirja  (ali knjižice),  saj papir absorbira  vlago  in tako povzroči  večjo vsebnost vlage  v ovitku. Arhivski izvod naj ima na zunanji strani ovoja nalepljeno  papirno srajčko, v katero  vložimo napis.  Ovoji naj bodo enotne dimenzije  (za dodajanje  srajčk ipd. je verjetno bolje, da je štirikotna)  ter da vsebujejo   nosilec za CD ali DVD (običajna škatlica za CD‐je). Ne priporoča se uporabe albumov ali srajč k, ker ne omogočajo  dobre mehanske  zaščite, prav tako pa lahko (ker niso pritrjeni) diski padejo  iz albumov.  Priporoč ajo se  »rigidne«,  trdne škatlice  (»jewel case« so običajne originalne  akrilne  škatlice  za CD‐je in »amaray case« za DVD‐ je), saj nudijo nosilcu boljšo mehansko  zaščito.   Rokovanje   Med rokovanjem  s CD‐jem, DVD‐jem ali magnetnim  trakom se ne dotikamo  področij, kjer se nahaja zapis  informacije.  CD ali DVD lahko prijemamo  le na zunanjem  robu ali na centralni luknji.  Po uporabi  CD, DVD ali magnetni  trak takoj shranimo  v zaščitne ovoje.   Nosilci zapisa ne smejo biti v stiku s tekočinami, prahom, dimom in ne smejo biti izpostavljeni  sončni svetlobi. V  skladišč u je potrebno  imeti dobro prezračevanje.    Nosilce  je potrebno  redno pregledovati  (priporoča se pregled vsakih 6 mesecev).   Vizualno  pregledamo,  če so  na nosilcih znaki poškodb, na naključno izbranih nosilcih preverimo  berljivost  zapisa. Občasno (priporočeno je  na leto dni) zavrtimo  trakove naprej in nazaj.   Pred uporabo magnetnih  trakov moramo trak previti naprej  in nazaj, da se napetost na traku enakomerno  porazdeli;  po postopku  zapisovanja  trak previjemo  na začetek.    Magnetne  nosilce zapisov kopiramo  vsakih 3‐5 let. Optične nosilce zapisov  kopiramo  vsakih 5 let.   Hranimo jih ločeno od potencialnih  virov magnetnega  sevanja in ločeno od električne opreme.   Trakovi ne smejo biti izpostavljeni  hitrim  temperaturnim  spremembam. Č e je razlika v temperaturi  skladišč nega  prostora in delovnega  prostora večja od 8 °C, moramo trakove pustiti v delovnem  prostoru,  da se aklimatizirajo   (4 h na vsakih 10 °C razlike).    Čitalce zapisov je potrebno  redno vzdrževati,  čistiti. Za reprodukcijo  uporabljamo  le visoko  kvalitetne  čitalce  zapisov.     Paziti moramo, da trakovi ne padejo na tla, ne izpostavljamo  jih šokom.      2.4. PRIMER SPLOŠNE TEHNIČNE DOKUMENTACIJE  ZA DIGITALIZACIJO  TISKANEGA  KNJIŽNIČNEGA  GRADIVA   Dokument  vsebuje:  1. Podatki o tiskani  publikaciji   2. Parametri  digitalizacije  serijske publikacije   3. Ravnanje z gradivom     1. PODATKI O TISKANI PUBLIKACIJI:     Naslov Št.   letnikov Št. strani/št.   skenogramov  Višina  Opombe  Problemi:  revija za  kulturo  in družbena   vprašanja  30  26.545  22‐30 cm besedilo je v slovenskem  jeziku (posamezne   besede v francoskem,  angleškem  in  nemškem  jeziku), pisano v latinici;  besedilo poteka v dveh ali treh stolpcih;  v nekaterih  zvezkih je besedilo tiskano  v  nasprotni  smeri;  oblikovanje  besedila je neenotno;   vsebuje  različ no slikovno gradivo, ki ne  presega velikosti formata;  zaporedno  številč enje strani se nadaljuje v  naslednji  številki v vsakem letniku;  rumeno rjav papir;  enostranski  tisk na posameznih  straneh;  strgani in zmeč kani listi;  posamezne  številke v zvezkih obratno  vezane;  pri nekaterih  številkah knjižni blok odstopa  od platnice;  izpadanje  listov.       Seznam gradiva  Leto izida  Letnik  Številke Število strani  1962/1963   1 1 100  2 100  3 100  4 100  5 100  6 100  7 100  8 111  9/10 163  11 149  12 133  1964  2 13 132  14 147  15 100  16/17 195  18/19 163  20/21 179  22 131  23 147  24 117      2.  PARAMETRI  DIGITALIZACIJE  SERIJSKE PUBLIKACIJE      Storitev  2.1 Digitalizacija  serijske publikacije   2.2 Optična prepoznava  besedila (OCR)  2.3 Strukturiranje  posameznih  številk, povezovanje  datotek, skenogramov  in poimenovanje  datotek  2.4 Metapodatki  za serijsko publikacijo  Problemi (glavni seznam)     2.1 Digitalizacija  serijske publikacije   Parametri  digitalizacije     Primarni arhiv  Barvno  ločljivost skeniranja   300 dpi  barvna globina   24 bitov  format  JPG Ogledna kopija  ločljivost  72‐120 dpi  barvna globina   24 bitov  format   JPG, PDF  Ogledna  kopija:  Skenograme  primarnega  arhiva naj se pretvori v ogledno kopijo z resolucijo  72‐120 dpi in shrani v pdf formatu  datotek  enake resolucije.  Datoteke pdf formata morajo  biti v berljivi kvaliteti ‐ velikost  znakov, kontrast in  format  fizičnega nosilca so parametri,  ki vplivajo na to, kako bo vsebina berljiva. S poskusnim  kreiranjem  se  določi  ločljivost iz nabora 72‐120, ki ustreza  zahtevanim  merilom berljivosti.  Nad tako pripravljenimi  pdf  datotekami  naj bo izvedena optična prepoznava  besedila (OCR). Rezultat je pdf datoteka,  po kateri je mogoče  iskati po celotnem  besedilu.     Formati datotek  jpg datoteke  Skenogrami  naj bodo  v ločljivosti, določeni s parametri  digitalizacije .  Ime jpg scan datoteke je lahko enako imenu .pdf datoteke.  Enako ime mora biti tudi v xml  shemi. Datoteke morajo  biti:   ‐ obrezane  (crop);  ‐ velike  enotno število slikovnih pik;  ‐ poravnane.   pdf datoteke  Datoteke naj bodo v ogledni resoluciji med 72 in 120 dpi (prilagojeno  izvirniku).  Ohranijo  naj enotno velikost formata. Pdf datoteke (multipage)  naj se tvorijo za bibliografsko  enoto  ‐ celotno številko publikacije.   html  Besedilo mora biti brez  oblikovanja. Dovoljene  »zastavice«  so , , , 
, 

 in  njihove  zaključitve.  Kodiranje:  UTF – 8  txt  Kodiranje:  UTF – 8  xml  Kodiranje:  UTF – 8  Vsaka  številka serijske publikacije  je ena pdf datoteka.  Izvajalec naj posamezno  številko  shrani tudi v html in txt  formatu, ter predloži tudi skenograme  posameznih  strani publikacije  v jpg formatu ločljivosti 300 dpi.     2.2 Optična prepoznava  besedila (OCR)  Optična prepoznava  (OCR) Format  HTML, TXT, PDF,  XML    2.3 Strukturiranje  posameznih  številk, povezovanje  datotek, skenogramov  in poimenovanje  datotek  Strukturiranje  posameznih  številk  Vsaka  pdf, txt, html in xml datoteka mora ustrezati posamezni  številki.    Povezovanje  datotek (jpg, pdf, txt, html) z metapodatki   Datoteke publikacije  se primarno  poimenujejo  s COBISS ID te publikacije , letom izida in številko . V posebnem   polju baze se tako zahteva zapis 13608448_1962_1.pdf , ki je identifikator  zapisa hkrati pa informacija  o tem,  kako so poimenovane  ostale datoteke.     Poimenovanje  datotek  Datoteke naj bodo poimenovane  po naslednjem  sistemu in upoštevajo č ISO9960 standard:     a. Poimenovanje  datotek strukturiranih  po številkah :      13608448_1962_1 .pdf  (PRVA številka)       13608448_1962_1.html        13608448_1962_1.txt        b. Poimenovanje  skenogramov  strani :     13608448_1962_1_001 .jpg (skenogram  PRVE strani prve številke)    13608448_1962_1_002 .jpg (skenogram  DRUGE strani prve številke)    13608448_1962_1_00… .jpg     Imena  datotek ne smejo vsebovati  presledkov.  Namesto  presledkov  uporabite  spodnji  vezaj.     2.4 Metapodatki  za serijsko publikacijo  Problemi  (glavni seznam)  Izvajalec naj kreira metapodatke  za serijsko publikacijo  iz glavnega seznama po priloženi xml metapodatkovni   shemi:    Splošna metapodatkovna  shema:   Polje v XML shemi  Opis in opombe naslov publikacije   Pripravi  NUK založnik   Pripravi  NUK datum izida   Celoten datum izida (oblika zapisa DD.MM.LLLL) tekstovno  gradivo tiskano   Pripravi  NUK letn. x, št. x, xx stran(i)   V kolikor  podatka na publikaciji  ni, se ga NE piše.  enolični identifikator Način poimenovanja  določi izvajalec sam.  naslov publikacije Pripravi  NUK jezik   Pripravi  NUK datoteka.pd f   Poimenovanje  datotek: glej točko 2.3   ime  scan datoteke   Poimenovanje  datotek: glej točko 2.3     Primer  za publikacijo  PROBLEMI:  REVIJA  ZA KULTURO  IN DRUŽBENA  VPRAŠANJA:   Polje v XML shemi  Opis in opombe Problemi:  revija za kulturo in družbena   vprašanja   Pripravi  NUK  Društvo  za teoretsko  psihoanalizo,   Ljubljana  Pripravi  NUK  1962 Leto  izida (oblika zapisa LLLL)  tekstovno  gradivo,  tiskano   Pripravi  NUK letn. 1, št. 1, 100 strani   V kolikor  podatka na publikaciji  ni, se ga NE piše.  enolični identifikator Način poimenovanja  določi izvajalec sam.  Problemi:  revija za kulturo in družbena   vprašanja  Pripravi  NUK  slv   Pripravi  NUK datoteka.pd f   Poimenovanje  datotek: glej točko 2.3   ime  scan datoteke   Poimenovanje  datotek: glej točko 2.3      3. VIRI    A Framework  of Guidance  for building Good Digital  Collections . 2. izd. Bethesda,  MD:  National Information   Standards  Organization,  2004. Dostopno  na: http://www.niso.org/framework/framework2.pdf   [uporabljeno  2006‐04‐10].  Benchmark  for Faithful Digital  Reproductions  of Monographs  and  Serials . 2002. The Digital Library Federation   Benchmark  Working Group (2001‐2002). Dostopno  na: http://www.diglib.org/standards/bmarkfin.htm   [uporabljeno  2006‐04‐06].  CDL  Guidelines  for Digital  Images (CDL GDI). 2005. Maintained  by the CDL Digital Library Services Advisory  Group. Verzija 2.0. California  Digital Library. Dostopno  na:  http://www.cdlib.org/insid e/diglib/guidelines/bpg images/cdl_gdi_v2.pdf  [uporabljeno  2006‐04‐11].  Handbook  for digital  projects: a Management  Tool for Preservation  and Acces. 1. izd. Maxine K. Sitts, ur.  Northeast  Document  Conservation  Center Andover, Massachusetts,  2000. ISBN  0‐9634685‐4‐5.  Leksikon računalništva  in informatike . Ljubljana:  Pasadena,  2002. ISBN 961‐ 6065‐56‐4.  PUGLIA, S., REED,  J., RHODES E. 2004. Technical  Guidelines  for Digitizing Archival Material for Electronic  Access:  Creation of Production  Master  Files  – Raster  Image. U.S. National Archives and Records  Administration.  Dostopno  na: http://www.archives.gov/research/arc/digitizing ‐archival‐materials.pdf   [uporabljeno  2006‐04‐11].        4. TERMINOLOGIJA     Bajt: najmanjši  samostojno  naslovljivi  del pomnilnika.  Pri sodobnih  računalnikih  skoraj  brez  izjeme obsega 8  bitov.   Bit: najmanjša  enota  informacije  oziroma mera  za količino informacije,  shranjene  v digitalnih  računalnikih  oziroma sistemih. Če z enoto bit merimo velikost računalniškega  pomnilnika  oziroma količino shranjenih   informacij,  velja: 1 kb = 1024 b, 1Mb  = 1024 kb, 1 Gb = 1024 Mb in 1 Tb = 1024 Gb. Č e pa z enoto  bit merimo  hitrost prenosa podatkov  v bitih na sekundo, velja: 1 kb = 1000 b, 1 Mb = 1000 kb, 1 Gb = 1000 Mb in 1 Tb =  1000 Gb. Slikovni način VGA s 16 biti lahko hkrati prikazuje 65.536  barv (2 na potenco  16), 8‐bitni način pa  prikazuje hkrati samo 25 barv (2 na potenco 8).  DPI: kratica  za dots  per inch (število pik na palec ) – merilo za gostoto  izpisa. Število barvnih pik, ki jih lahko  naprava  prikaže pri dolžini  enega  palca  (2,54 cm). Merilo značilno uporabljamo  v zvezi z laserskimi  tiskalniki in  podobnimi  tiskalniki,  v zvezi z matričnimi tiskalniki pa navadno navajamo  število znakov na palec.  Kvantizacija : postopek  pri obdelavi slik, pri katerem vsaki slikovni piki priredimo  eno od končnega števila  stopenj sivine.  Ločljivost avdia (audio resolution):  število bitov, ki jih uporabimo  za to, da shranimo  en vzorec zvoka. Čim višja  je ločljivost, tem boljši je zvok.  Zvok, zajet  z ločljivostjo 8 bitov, je približno tak kot na srednje valovnih radijskih  postajah, 16‐bitna ločljivost pa je standard za zvok  na ploščah CD. Tudi vse boljše zvočne kartice uporabljajo  16‐ bitno ločljivost.  Ločljivost prikaza (display resolution ): mera, ki določa, kako dobro lahko  razločujemo  med sosednjimi  slikovnimi  pikami ali črtami na prikazovalniku  oziroma monitorju  (število slikovnih pik, ki jih lahko prikažemo  na  zaslonu). Čim večje število pik na dolžinsko  enoto  lahko monitor  prikazuje,  tem večjo ločljivost ima in tem bolj  zvezne in ostrejše so videti črte na zaslonu. Ločljivost izražamo v številu vodoravnih  slikovnih pik, pomnoženo  s  številom navpičnih pik, denimo  640  x 480 ali 1024 x 768 (oboje SVGA). Razmerje  med  ločljivostma širine in  višine prikazovalnika  PC je navadno 4 : 3. Ločljivost 640 x 480 pik na zaslonu ustvari 307.200 pik, ločljivost 1280  x 1024 pik pa že 1.310.720  pik. Višja ločljivost navadno omogoč i lepšo sliko, vendar je to odvisno tudi od  velikosti zaslona. Pri visoki ločljivosti  na majhnem  zaslonu so grafični elementi in črke zelo majhni in težje vidni.  Ločljivost : mera, ki določa, kako dobro lahko razločujemo med sosednjimi  elementi v kvantizirani  količini kot  sta zvok  (ločljivost avdia) ali prikaz  na zaslonu (ločljivost prikaza).  MP3 : kratica za MPEG, audio layer 3 (MPEG, 3. zvočna plast) in datotečna oblika za digitalni zvok.  MP3 je tudi  ime tehnologije  in pripona datoteke.  Označuje obliko datoteke za shranjevanje  digitaliziranih  zvočnih  posnetkov,  ki so zakodirani  oziroma obdelani s kodekom  za »3. zvočno plast«. Ta kodira zvočni signal s  stiskanjem  podatkov  z izgubo. Standard MP3 stiska zvočne podatke na dvanajstino  izvirnega datotečnega  obsega.  MrSID : multiresolution  seamless image database.  PPI: kratica  za pixels per inch (število slikovnih pik na palec) – merilo za gostoto.  Slikovna pika (pixel ): na zaslonu najmanjši  pravokotni  del bitne  slike (v rasterski grafiki) računalniškega  zaslona,  ki ji računalnik oziroma grafična kartica  spreminja  lastnosti, denimo svetlost in vrednost sivine oziroma barve.  Slikovna  pika  je lahko  tudi najmanjša  logična enota računalniške  slike v pomnilniku.  Vsaka slikovna pika  ima  svojo vrednost svetlosti  in barve, ki je določ ena kot potenca števila 2: pri 8‐bitni grafiki imajo lahko slikovne  pike vrednosti  od 0 do 255, pri 16‐bitni  od 0 do 65.535, medtem ko 24‐bitna grafika premore več kot 16,7  milijona vrednosti  za svetlost oziroma barvo pik. Barve  slikovnih pik so v računalnikih namreč pogosto določene  kot mešanice  svetlosti  oziroma intezitete  treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre barve ‐  okviru barvnega   sistem RGB (red – green – blue).  SVGA : kratica za super video graphics array (super video‐grafično polje). Omogoča ločljivost slike 800 x 600 pik  in 256 hkratnih barv.  TIFF: kratica Tagged Image File Format . Ime tehnologije  in pripona datoteke.  Označuje standardno  obliko  datoteke za vse sodobne operacijske  sisteme. Namenjena  je izmenjavi  slikovnih podatkov  med različ nimi  vrstami računalnikov.   WAWE: pripona datoteke in oblika datoteke za operacijski  sistem Windows,  namenjena  shranjevanju   avdiopodatkov.  Ime tehnologije  je Windows  WAVE.