Poštnina plačana v gotovini
Let« v.	OMLADINSICI	KULTURNO-POLITIČNI	LIST št,-,.2. (6«)
Izhaja dvakrat mesečno	V	Ljubljani, dne I. januarja 1940	Celoletna naročnina ltt Din
Ljubljana, 1. januarju 1940.
Za seboj imamo leto nujvečiih /iretresljajev, kar jih je naša država v svojem dosedanjem življenju preživela. In lekom tegu časa brez dvoma ni na nikogar letelo toliko očitkov, kot prav nu nas jugo-slovenske nacionaliste. Naša jugoslovenska politična koncejK-iju je baje kriva vseh težav, ki smo jih in jih moramo prebroditi. Na nas se pred množico meče odgovornost za vso tisto državno politiko, ki se jo je do seduj vodilo, a da se nas pri tem niti ne vpraša ali je to naša />olitika in ali smo mi kot nacionalisti z njo soglašali.
Vendar je kljub vsemu temu jasno, da ta kriza, skozi katero mora nuša država, nikakor ni nastala radi slabosti ideje, na kateri ona sloji. V vseh teh pretresi ja jih vidimo samo polom nekega ne toliko napačno napisanega, kot napačno izvajanega programa. Življenje je izreklo svojo uničujočo sodbo nad notranjo volitiko kakršne smo bili do sedaj deležni, ne /ta nad temelji, na katerih je ta država osnovana, nad načeli, s katerimi ona stoji in pade, nad idejo, čije poosebljenje predstavlja. To nam daje poguma, du smo ostali jugosloienstvu zvesti tudi danes.
Globoko se zavedajoči duha ob -stoječ ih raz m er,dvigamo v n a s p r o t-j u z v s e m i ostal i m i str u j umi jugo-slovensko državno misel na prvo mesto svojega programa in šele iz nje izvajamo vse ostalo. Do tega nas je dovedlo opazovanje dosedanjega zgodovinskega razvoju, ki je dokazal, kako je južnim Slovanom njihova tesna /x>litična povezanost ties/iorni predpogoj za njihovo, svobodnega človeka primemo življenje. Brez naslonitve na močno povezano skupnost, smo \msebno mi Slovenci izpostavljeni nevarnosti, du zapademo v nekako malodušje, kakršnega smo imeli že nekolikokrat priliko opazovali.
Poleg razmerne maloštevilnosti, ki bi nam v primeru sporov s sosednimi državami jemala vsake iz-glede na uspeh, imamo mi namreč še neko napako, in to je pomanjkanje borbenosti, pomanjkanje v širokih plasteh zasidrane miselnosti o upravičenosti največjih žrtev, uko to tirja borba za ohranitev narodove svobode. Prav je imel naš pisatelj Finžgar, ko je dejal v nekem svojem lanskem preduvanju: »Mnogi se vprašujejo, kaj bo, kam bomo prišli: ali pod Moskvo, Rim uli Berlin. Jaz pa pravim. Nikamor ne gremo! Tu bomo ostali!« S temi besedami je odlično označil politično naziranje ogromnega dela naših rojakov, ki jih stoletno suženjstvo ni nauč'hj gospodariti, ukazovati, temveč le ubogati.
Ne delujmo si utvar in priznajmo si, du je temu res tako. Za preoblikovanje narodovega duha je 20 let svobode, premalo. V naših žilah še vedno ne l>olje svobodoljubna srbska ali črnogorska kri. Mi smo vse preveč zapadnjaški, in vsaj tu zapadnjuki, i slabem pomenu besede. Naš individum še ni dozorel do tiste mere, da bi brez ugovarjanja in sledeč svojemu lastnemu prepričanju, bil pripravljen i>olo-žiti svoje življenje v korist narodovega kolektiva, ki mu pripada. Saj ga za kaj takega ni vzgajala niti naša narodna zgodovina, niti naša v narodnih pesmih, pregovorih ali pripovedkah zastopana narodna filozofija.
A vendar je to tako krvavo jmtrebno. Besede: »Narod, ki ne zna umreti, ni vreden, da živi!« niso samo le/m politična fruza, temveč tudi grenka zgodovinska resnica. In potem je žalostno, ko opazu-
jemo, kuko večina globoko v svojem jazu raje razmišlja o tem, pod čigavo okrilje bi se skrilu, mesto du ponosno dvigne glavo ter samozavestno, pozabljajoč na svoje osebne interese, stopi na branik svojega domu, trdno verujoč v svojo zmago in zgodovinsko pomembnost vloge, ki jo izvršuje.
Ako pogledamo v preteklost in sedanjost ter si skušamo predočiti vzroke tega negativnega duševnega razpoloženja vidimo, da so nastali v glavnem kot posledica pomanjkanja širših političnih koncepcij, ki bi bile edine sposobne vliti našemu narodu zaupanje vase in v svojo usodo. Za kaj takega pa ni sposobno ne slovenstvo, ne srbstvo, ne hrvat-i.tvo. Kajti vsako zase pomeni le životarjenje, željo po čim popolnejši ohranitvi vsega, kar smo dobili iz preteklosti. Nima pa v sebi dinamike, ne ustvarja daljnih, mamljiivh vizij, ki so edine sposobne izpremeniti njihove, tekom stoletnega suženjstva na samostojno življenje in s tem združeno odgovornost nepripravljene značaje. To zumore samo jugoslovenstvo v svoji popolni izvedbi.
Vera v veliko, od Triglava do Črnega morja se ruzprostir a j oč o državo tvori z ud o s tn o podlago, iz katere bo luhk o zr us tl o narodno s a m o-zau p a n j e.
A tu vera mora biti prvenstvena. Nihče ne bo države z navdušenjem branil in ustvarjal, ako mu bomo dnevno dopovedovali, naj to trpi samo kot neko nujno zlo. Noben Srb, Slovenec ali Hrvat ne
V prejšnji številki »Naše misli« smo obeležili na? odnos do sporazuma od 26. avgusta lanskega leta. Poudarili .-mo, da je stvarna ocena notranjepolitične in zlasti mednarodne situacije privedla ju-goslovenske naeijonaliste do širokogrudnega podpiranja politike narodnega sporazuma. Ta politika doslej ni izpolnila pričakovanja, da se bo hrvatsko vprašanje rešilo dokončno in v organski zvezi s celokupnim državnim problemom tako glede števila in teritorijalne razmetijtve banovin, zakonodajne in upravne decentralizacije in obnove državljanskih demokratičnih svoboščin za ves državni teritorij. Kljub tem nedostatkom in postopku, po katerem je prišlo do akta od 26. avgusta, smo novo stanje : prejeli kot dejstvo In računajoč z njim zavzeli ?voje stališče do najbolj perečih kulturnih, socialnih in gospodarskih vprašanj. Pri tem smo podčrtali, da se jugoslovenski nacijonalisti nismo s tem odrekli veri v pravilnost svojega programa in pravici do akcije v njegovem duhu.
Bolj kot kdaj je potrebna danes strnitev jugo-slovenskih sil v aktivno skupnost, ko sc pod vplivom preurejevanja države in postavljanja mej med posamezne dele naroda ustvarjajo plemenske ali kakor jih imenujemo — narodne fronte. Prvi so zapustili idejo narodnega edinstva in prenesli svojo politično borbo na programsko osnovo svoje narodne individualnosti in pojmovanja naše države kot politične skupnosti treh narodov — Hrvati. V tem vidijo svoje najmočnejše duhovno orožje in njemu pripisujejo svoje uspehe. V močni in čim samostojnejši Hrvatski vidijo svoj narodni in jugoslovanski državni interes. Ne z jugoslovenskega, pač
bo nikdar dober jugoslovenski državljan, ako ga bomo vedno učili, naj od države zahteva samo koristi, a naj ji ne duje nobenih žrtev. Države ne bomo utrjevali s tem, uko jo bomo v vsem njenem delu in življenju vrednotili samo s stališča posebnih hrvalskih, slovenskih ali srbskih interesov, kot se to danes marsikje dela. Ti interesi si lahko včasih nasprotujejo. Kuj pu takrat?
Mislimo, d u obstoja en v r h o v n i d r ž ai n i interes in v njegovem duhu je t r e b u n ur o d vzgajati. Vsak drugi način, bodisi postavljanje individualnih ali drugih ijo-sebnih interesov na prvo mesto, bodisi opravičevanje glavnega interesu s stališču posebnih, pa pomeni začetek nekega razvoja, ki mu ni mogoče predvideli konca. Zgodovina nam pravi le, da lil zelo rade nastajajo borbe in trenja, ki za Jugoslovene nikdar niso imele srečnega konca.
Med dnevnim vrvežem često imzabljamo na tisto osnovno in najvažnejše. Naša notranja politika je še zelo začetniška ter si ni svestna velikih smernic, ki jim mora slediti, ako hoče biti narodna in koristna.
Jugoslovenstvo je eden izmed takih temeljnih zakonov. Le ono je sposobno iz nušega narodu napraviti narod ponosnih, samozavestnih borcev, uničiti zadnje pečate suženjstva in nam v bodočnosti dodeliti pomembnejšo in slavnejšo vlogo, kot smo jo imeli v preteklosti. Zato mu sledimo, prepričani, da bo prihodnost nedvomno priznala naše naziranje o postavljanju jugoslovenske ideje na prvo mesto kot edino pravilno in zrelo.
pa s plemensko separatističnega ali hegemonistič-nega vidika nujno izziva ena fronta drugo, tretjo in ne vemo še katero, z enim ali drugim ciljem. Zato nas nič ne presenečajo glasovi, ki kličejo Srbe »na okup«, ker vidimo v tem prirodno plemensko reakcijo na dinamičnost hrvatske plemenske fronte in na poslednje izvršene in še nameravane notranjepolitične spremembe. Prot: hrvatskemu delu naroda, organiziranemu v svoji posebni banovini s posebnim odnosom do državne celote, vstaja srbski del naroda, ki hoče biti gotov svojega položaja tet odnosov do ostalih delov države in do njene skupnosti. So med srbskim delom naroda mnogi, ki izvajajo iz izpremenjenih razmer v državi vse konsekvence, zjasti pravico, da se enako Hrvatom in težnjam nekaterih Slovencev čim močnejše in enotnejše povežejo v tretjo neokrjeno samostojno edi-nico naše države. Značilno je, da se tudi ta zahteva Srbov ne utemeljuje samo s srbskim, nego tudi državnim interesom. Proti avtoriteti hrvatstva hočejo postaviti avtoriteto srbstva.
Jugoslovenski nacijonalisti smo nasprotniki vsakršnih plemenskih, pokrajinskih ali verskih front, ker se z njimi ne more služiti konsolidaciji in moči naroda in države. One nujno izzivajo nezaupanje, trenja, konflikte in sovraštvo z nedogledno škodo, ker so ene izzvana posledica drugih. Med njimi je vsak resničen, iskren, trajen in neposreden sporazum nemogoč. One se lahko sporazumejo samo v jugoslovenstvu, ki bo prej ali slej edini most preko prepadov, ki jih bo poglobil ali nanovo ustvaril neposreden konflikt organiziranih plemenskih nasprotij in poskus na plemenskih razlikah organizirati
Za strnitev jugoslovenski h sil
našo državo. Jugoslovenska misel je edina prirod-na sporazumaška formula trajne vrednosti za vse dele naroda in države z vsemi njih resničnimi posebnimi interesi, združljivimi z občimi narodnimi in državnimi koristmi. Stvarno izvajano jugoslo-venstvo, enako pravično vsem delom naroda in države, je edino sposobno uskladiti interese delov z interesi celote, ki si stoje v vzajemni povezanosti.
Kakor smo bili vedno globoko uverjeni, da bi Hrvati svoje upravičene težnje prej in z manjšo škodo zase in za državo in v srečnejši obliki izvo jevali z borbo za zmago jugoslovenske misli popolne enakopravnosti, tako smo sedaj mnenju, da se proti pretiranim razedinjevalnim tendencam ali plemenskim ambicijam ne da boriti s plemenskimi frontami in programi. Če naj bo propagiranje srbske fronte izraz odpora proti tem pretiranim tendencam in skrbi za bodočnost srbstva in države, potem bi bilo proti njim mnogo umestnejše postaviti avtoriteto nedotakljivih skupnih vrhovnih nad-jonalnih in državnih interesov. Za te interese se ne da boriti z ozkimi plemenskimi frontami, ki bi se pri njim nasprotnih označevale za hegemonistične, nego samo z jugoslovenskim do vseh delov naroda in države v enakem odnosu stoječim programom.
V takih okoliščinah se nam zdi pogrešila misel, ki jo cesto slišimo, da moramo jugoslovenski na-cijonalisti pod silo stvarnega notranjepolitičnega razvoja omejiti svoje delo na nove in bodoče sestavne edinice države in šele v njih ustvarjati, ločeno drug ed drugega, pogoje ra bodoče uspešno sodelovanje. Mi smo prav nasprotno prepričani o potrebi stopnjevanega, poglobljenega in razširjenega sodelovanja jugoslovenskih nacijonalistov vse države, mimo siceršne različne taktike, ki jo bodo morali oni v posameznih delih države uporabljati z ozirom na različne lokalne razmere, a vsi z istim ciljem. Enotne, vsedržavne jugoslovenske kulturne in politične organizacije so danes potrebnejše kot kdaj prej. One bodo morale obstojati in se boriti, dokler bo v vseh delih naroda le nekaj jiigosloven-skih vernikov. Jugoslovenski nacijonalisti so jih dolžni organizirati in utrjevati kot tiste duhovne in življenjske vezi, ki nas bodo družile preko administrativnih, plemenskih ali celo »nacijonalnih« mej v naši državi. Mi smo dolžni pronoveaovati svoje prepričanje, uverjeni, da se bo k njemu povrnil po izkustvih naših notranjih sprememb in zlasti v morebitnih nevarnostih sedanjega usodnega svetovnega konflikta ves naš narod kot k tistemu programu in ideji, ki nas je edina združevala v preteklosti v nacijonalni in politični borbi in more združiti tudi danes k uspešni obrambi svobode v nacijonalni državi. Gospod Jovo Banjaiiin je napisal v »Narodnem listu« o jugoslovenski misli, obsojajoč ustvarjanje plemenskih front, tole: »Tudi pod njo se je mnog j grešilo, toda rehabilitiiale jo bodo napake in nemožnosti separatizma.« Zavedajmo se, da se bomo mogli ubraniti vseh nevarnosti samo kot na-cijonalna in ne narodnostna, zgolj politična država. Samo nadjonalne države morejo razvijati tisto notranjo moralno silo, ki jih lahko obvaruje pred zunanjimi napadi ali računi za zelenimi mizami.
Prve bodo morale politične stranke zavzeti načelno in taktično stališče do nove državne ureditve in novemu položaju prilagoditi svoje programe, organizacijo in delo. Po končnem reorganiziranju države, ki po dosedanjem razvoju sodeč vodi skoraj gotovo do treh samoupravnih edinic s termino-logično težko označljivim obeležjem: hrvatske, srbske in slovenske, se bo na novo presnavljalo, oblikovalo in opredeljevalo jugoslovensko javno mnenje in z njim politične'sile. Tedaj bo nastopil trenutek za ustvaritev velike vsedržavne jugoslovenske demokratične strankarske tvorbe iz vseh v osnovnih narodnih in državnih vprašanjih sorodnih elementov. Mnogo bodo lahko k teinu pripomogle politične tradicije iz naše preteklosti. Taka povezanost in organizacija enotnega političnega življenja velikega dela našega naroda preko vseh razmejitev, bo ublaževala škodljive posledice morebitnega pogreš-nega in pretiranega razedinjevanja in lovila nazaj v svoja jadra veter zdrave reakcije, ki bo po novih izkustvih in razočaranjih gotovo prišla.
Posebno važna mesijanska naloga čaka v novih razmerah jugoslovenske kulturne organizacije in institucije. One bodo morale ustvarjati pogoje za presnovo duha vseh delov naroda od temeljev pri najširših plasteh. Biti bodo morale predstavnik čiste in
načelne jugoslovenske smeri in čuvar ideje, ki ne more nikdar izgubiti na svoji vrednosti in biti kompromitirana zaradi pogrešile taktike ali zlorab. V teh organizacijah mora jugoslovenska ideja najti svoje zatočišče zlasti sedaj, ko je trenutno vsaj na videz nadvladana od drugih idej. V njih mora goreti večni ogenj jugoslovenskega nacijonalizma, ki bo v novih prilikah gotovo močnejši, udarnejši in privlačnejši, kot je bil takrat, ko je nosil očitek uradne in ustavno priviligirane ideologije. Vse kulturne jugoslovenske organizacije, s Sokolstvom na čelu, bodo morale razviti načrtno, razširjeno in poglobljeno delo. Posebne dolžnosti ima nadjonalna mladina. Ona je bila tista, ki je v prošlosti prebijala z jugoslovensko mislijo zapreke državnih mej in
sovražnih sil, ki so nas ločile in gradila mostov© čez prepade sprtih delov našega naroda. Te nalog« mora izpolnjevati zlasti sedaj, ko sami postavljamo meje med nas in ko se vračamo pod silo tradicij in senc iz preteklosti ter mnogih pogrešk nazaj, ker nimamo pogledov uprtih naprej.
Ponavljamo prepričanje, da plemenska reakcija na plemensko akcijo ne more roditi drugega kot škodo. Edina njena pozitivna stran more biti v tem, da bo iz te škode sledilo zdravo spoznanje in povratek našega naroda na pot jugoslovenstva. Da to pospešimo in ublažimo težke posledice, moramo strniti naše moči.
Andrej Uršič, Ljubljana.
Razcepljenost naprednega tabora
Delitev političnih skupin v Sloveniji je v svoji osnovi ostala še vedno neizpremenjena, v kolikor izvzamemo razne levičarske pokrete in struje, ki pa številčno še vedno mnogo ne pomenijo. Na eni strani bivša SLS, na drugi pa tako zvani napredni tabor. Ako želimo ostati nepristranski ter pogledati preko navideznih ovir, ki izvirajo v glavnem iz o-ebnih nesoglasij ali malenkostnih ideoloških razlik, si moramo priznati, da med naprednimi skupi-pinami ni nobene tako velike diference, katera bi lahko predstavljala resno oviro za njihovo skupno politično delo.
Smatramo, da bi bile pri malem narodu, kakršen smo, kjer družabnih plasti še ne razdvajajo globoki in nepremostljivi prepadi (pravega meščanskega stanu in kapitalističnega razreda Slovenci itak sko-ro nimamo), te razlike upravičene samo kot notranje, bolj organizatorične kot ideološke, delitve sicer enotne politične skupine v poedine odseke, sestavljene in vodene sledstveno področju, na katerem mora jo delovati, in posebnim težnjam, ki jih morajo v okvirju celote zastopati. Nikdar pa delitev ne bi smela dovesti do tudi na zunaj popolnoma ločenih in kot smo v preteklosti neštetokrat videli, tudi med seboj se borečih skupin, ki se potem vsled velike sorodnosti, v medsebojnem sovraštvu, olmie-tujejo z najumazanejšim blatom, želeč s tem čim močneje podčrtati medsebojne, sicer komaj vidne razlike, ki večinoma ne slone na drugem kot na osebnostih in njihovih interesih. V pomanjkanju otipljivih idejnih razlik je bila v našo politiko od najvišjih vrhov, pa do zadnjega vaškega agitatorja, vnesena osebnost mesto ideje in principov kot vrhovno merilo za presojanje dela v poedinih političnih skupinah.
Edino tako si lahko razlagamo veliko razcepljenost in nesoglasje, ki vlada v naprednem taboru, do katere ne bi smelo priti, čeprav radi ničesar drugega, že samo z ozirom na veliko, v temeljih kompaktno klerikalno skupino, s katero mora v Sloveniji računati vsako politično gibanje. Ob veliki ne-edinosti je zmaga nad takim nasprotnikom že v naprej izključena. To bi moralo biti jasno celo političnih analfabetom, še bolj pa onim, ki žele veljati za narodove voditelje.
ŠKODLJIVOST DELITVE SIL
Izgledi na uspeh, z ozirom na naš poseben slovenski politični položaj, obče negativne posledice, do katerih vedno vodi velika politična razcepljenost in njen uničujoči vpliv na politično vzgojo naroda že iz osnove obsojajo stanje naprednega tabora, odnosno onih struj, ki jih pod tem pojmom razumemo.
Obstoječe razmere in oolitično sektaštvo koristi samo našim nasprotnikom. Z druge plati pa prinaša škodo ne samo nam, temveč v prvi vrsti tudi ideji jugoslovenske skupnosti, čije edini trajni, iskreni in neračunski pristaši so bili od njenega nastanka pa vse do danes v prvi vrsti vprav pripadniki naprednega tabora in vsi današnji, iz njega izvirajoči ali z njegovo cepitvijo ustvarjeni pokreti, stranke, pokre-tiči in strančice.
Tako so lastni interesi političnega gibanja kot takega, njegova odgovornost za politično vzgojo naroda in negotovi, nevarnosti polni časi, v katerih je jugoslovenska državna ideja postala primarni zakon vseh zdravih narodovih političnih sil, pripravili že nekatere poedince do tega, da se kritično prično baviti s položajem naprednega tabora. Vsi
soglašajo v tem. da je potrebna koncentracija in obsojajo današnjo razcepljenost.
Tega mišljenja smo tudi mi. Toda nikakor ne soglašamo z njimi v tem, ko si vsakdo zamišlja to koncentracijo samo okrog sebe. Smatramo, da so njihovi! cenitve položaja nepopolne, ker se ne vprašujejo za lastno krivdo, ki je včasih vse preveč očitna. Mislimo, da ni rešitev položaja toliko v ustvarjanju nekega papirnatega bloka, kot v pre-rojenju političnega duha in vzgoje, ki je v naprednem taboru zavladala in katera naj prerojena v bodoče prepreči ter onemogoči vsa nova dezerterstva in nepotrebne razkole.
VZROKI RAZCEPLJENOSTI
Katoliški tabor pogo.-to prigovarja, da je glavni vzrok razcepljenosti nadrednih vrst pomanjkanje neke skupne, dovolj mečne ideje, ki bi jih vezala v trdno celoto. A spori, do ka'erih prihaja tudi pri njih, ki imajo v veri vsekakor dovolj avtoritativno in vsestransko vodilno idejo, nam dajo slutili, da temu ni tako.
V časih, ko vsenovsod stopa nacionalna ideja na vodilno mesto v življenju poedinega naroda, v kolikor ga celo že ne zavzema, tvori iskrena in globoko občutena, brezkompromisna jugoslovenska nacionalna misel kot politična in socialna, a svoboda misli kot svetovnonazorska ideologija vsekakor dovolj močno osnovo, na kateri bi lahko stala solidna, proti vsem internadonalizmom in bodi desničarskemu ali levičarskemu diktatu nad intelektom se boreča politična enota. Morebitni, od daleč gledano nebistveni, različni pogledi na razna vprašanja ali celo samo različna naziranja o trenutni politični taktiki, niso tako važna, da bi celoto razdvajala v poedine, od vrha do temeljev ločene dele.
Pomanjkanje skupne ideje torej ne daje povoda za spore v naprednem taboru.
Vzroki so drugje. Iskati jih moramo tam, kjer napredni tabor kaže, za razliko od drugih zrelih političnih skupin, svoje posebne slabosti. Tu pa naletimo na to, kar smo iskali.
Pomanjkanje čuta medsebojne povezanosti, zavesti o samoodgovornosti in odtod izvirajoče nezrelo notranje strankarsko življenje so tiste rak-rane, ki jih je treba v naprednem taboru kot prve zdraviti. Iste prihajajo do izraza zlasti v načinu, kako člani, posebno vodilni, poskušajo v skupini sami uveljavljati svoje ideje in kako se bore za njihovo uresničenje.
S CEPITVIJO NE JACAMO CELOTE
V dobi preloma, ki ga doživljamo, in ob naši neuravnovešeni notranji politiki, se iz dneva v dan pojavljajo novi momenti, napram katerim mora vsaka politična skupina zavzeti svoje stališče.
Samo ob sebi je razumljivo, da se vedno pojavi več naziraiij o tem, kaj hi bilo najbolje storiti. Vodstvo samo pri reševanju kakega vprašanja lahko pogreši in njegovo delovanje morda ni v skladu z mišljenjem večine političnih somišljenikov.
V tem primeru nastopi potreba po izpremembi. Na površje naj pridejo nove glave, ki bodo bolje razumele nove razmere. Saj se v tem smislu mnogo govori o krizi vodstva v naprednem taboru. In če je neka skupina prepričana, da je temu tako, če z vodstvom v konkretni stvari ne soglaša, kaj je potem njena dolžnost, kaj naj napravi?
Stopila ho napram vodstvu v odprto opozicijo in nastalo ho notranje vrenje. Z borbo bo skušala
uveljaviti svoje poglede in če je dovolj zrela ter sposobna, bo zmagala nad starim vodstvom, ki bo s tem podleglo močnejšemu. Ako pa ne uspe pridobiti večine, potem bo vseeno ostala disciplinirana, zbirala sile in materijal za novo borbo ali pa premagana položila orožje, ker bo neuspeh morda razkril nepravilnost njenega mišljenja.
To je pot, po kateri se vrši notranji razvoj in last v vseh zrelih političnih skupinah na svetu.
Le pri nas je drugače. Čim nekomu nekaj ni prav, izstopi, ustanovi si lastno stranko ali iznajde kako novo podružnico in prične zbirati pristaše, ki jih seveda jemlje tam, odkoder je sam prišel. Z najbolj žolčnimi napadi prične blatiti gnezdo, v katerem se je sam izlegel. Proglašujoč, da je edino njegova politika pravilna, poziva na rušenje vsega starega, saj ima njegovo itak toliko boljše izglede. Je to prav?
Spoznali smo, kako nujno je potrebna čim tesnejša povezanost vsega naprednega tabora in to tako v interesu njega samega in njegovih pripadnikov, kot tudi v interesu idej, ki jih predstavlja. Ali ni na prvi pogled jasno, kako koristno, nujno in na osnovi vseh tradicij razumno bi bilo, da ta enota čuva svojo skupnost in vedno le kot celota skupno izpreminja svojo dnevno politiko in taktiko.
Nihče ne bi imel ničesar proti temu, ako bi nekdo deloval, da napredni tabor v gotovih smereh izpremeni svojo smer ali način dela, da se pridruži kaki novi politični kombinaciji. Toda razdvajati to skupnost vseh naprednih Slovencev ter se obenem trkati na prsa, češ, da se to dela v cilju jačanja naprednega elementa v Sloveniji, je ali skrajna politična pokvarjenost ali pa naravnost kaznjiva politična kratkovidnost.
Že sam zloben smeh političnih nasprotnikov nam dovolj jasno kaže, kako jim gre v račun tak razvoj dogodkov. Saj če pogledamo vse dosedanje oddva-jevalne poskuse, brez težav spoznamo, da nobeden od njih ni uspel niti pošteno načeti, kje pa šele razbiti jedro naprednega tabora. Vsako tako početje je koristilo samo našim nasprotnikom, ki so odtod črpali argumente, s katerimi so nas napadali in večali seme razdora.
A čeprav vzamemo najugodneši uspeh, ki bi ga laka cepitvena akcija lahko dosegla in predpostavljamo, da bi uspela odvzeti staremu vodstvu vso njegovo vojsko, vkljub temu take akcije še vedno ne bi bilo odobravati. Tu je mnogo institucij (domovi, tisk itd ), ki jih je napredni živelj do danes ustvaril in neumno hi bilo uničiti dolgoletno delo ter brez potrebe potem graditi vse iznova.
Tudi to je eden izmed razlogov, ki nam jasno potrjuje edino pametno potezo: ohraniti enotnost naprednega tabora. V kolikor so potrebne neke preusmeritve, naj se napredni tabor preusmeri kot celota. Či kdo s trenutno politiko vodstva ne soglaša, naj prične opozicijo, toda od znotraj, ne od zunaj, konstruktivno, ne razdiralno. Isto velja za vodstvo, ako ga opozicija prisili k umiku.
Tak način izživljanja notranjih trenj bi moral biti vrhovni zakon za vsakogar, od glavnega političnega voditelja pa do zadnjega člana.
Z njegovo realizacijo, ki zahteva ne samo uvidevno vodstvo, temveč tudi uvidevno opozicijo, hi bila odpravljena sedanja neenotnost, ki vlada med naprednim življem in združen napredni element bi v politiki vedno imel vlogo, primerno svoji moči in sposobnosti.
O tem naj razmislijo vsi oni, ki danes govore o koncentraciji in ko bodo pretehtali svoje tozadevno delovanje, kateremu se imamo v precejšnji meri zahvalili za današnji položaj, naj pomislijo, kaj so napravili.
Z marsikom izmed njih smo imeli priliko govoriti. Vsak je do tu popolnoma soglašal z našimi nazori. Vsi izjavljajo, da imamo prav, da so tudi oni tako poskušali, a ni šlo, in končno jim ni preostalo drugega, nego zapustiti obstoječe politične organizacije in ustanoviti svojo.
Oglejmo si nekoliko te njihove poskuse.
STARO VODSTVO NIKDAR PROSTOVOLJNO NE ODSTOPA
To je znano pravilo. In prav je tako. Ta način nam jamči, da bo dotičnik, ki vrže staro vodstvo, stvarno nekaj znal in mogel, saj je že borba za oblast v organizaciji zahtevala od njega gotove spodobnosti.
Vsled tega že v naprej odpade ugovarjanje onih, ki pravijo: »Vodstvo naprednega tabora je nesposobno. Naj odstopi, pa se ne bomo cepili.« Napačno. Ako ste sposobnejši, potem ga premagajte na njegovih lastnih tleh. Vrzite se v podrobno delo. Pridobivajte skupnino za skupnino in ko bo večina v vaših rokah, bo delo lahko.
Tako pa dosedanji opozicionalci v naprednem taboru niso postopali. Poskušali so morda doseči kaj naravnost pri samem vodstvu, ki se razumljivo samo ni hotelo umakniti ali kloniti, nakar so se užaljeno umaknili ter pričeli sipati strup in ogenj. Na neko resno delo za razširjanje svojih nazorov med širokimi vrstami članstva se pa ti ljudje običajno niso podali.
POLITIČNO DILETANTSTVO
Tako smo doživeli, da so pričeli igrati vlogo političnih voditeljev poedinci, ki po svojih sposobnostih in znanju to v nuiogih primerih nikdar ne, bi mogli biti. V borbi proti pravim politikom bi takoj politično propadli. Že sam očiščevalni proces, ki se vrši ob priliki notranjih strankarskih borb, jim nikdar ne bi dovolil priplavati na površje.
Zato so se raje oddvojili, ustanovili lastne organizacije in zbrali okrog sebe ljudi, ki so še manj politično sposobni kot oni. Prav pravi latinec: med sl pci enooki kraljuje. In tak primer je tudi tu.
Tako je bil v našo politiko vnešen diletantizem. Pojavljali so se pokreti, ki so za trenutek navdušili množice (n. pr. bojevniki, ki so celo klerikalcem poslužili kot hvaležno sredstvo), da jih potem še tem huje razočarajo, ker niso ničesar dosegli. Zableščala so se imena, ki so vse obljubljala, a nič napravila. Ustanovile so se organizacije, ki tiče v slepih ulicah in ves vanje vlQŽen trud je politično ponolnoma neproduktiven.
Ali se je potem čuditi, da so ljudje postali nezaupljivi, politično negibni? Saj ne vedo, za kojn naj gredo in komu naj zaupajo.
POLITIČNA STRANKA — POLITIČNA ŠOLA
Končno podčrtajmo še enega izmed važnih razlogov, ki nam dokazujejo, da moramo v takem nezdravem notranjem strankarskem življenju iskati "lavni razlog onega oportunističnega in defetističnega duha, ki vlada v dobrem delu naše javnosti.
Pretekli teden je Aleksandrova univerza uradno proslavila svoje dvajsetelnico. Neglede na to-kakšno obeležje je ta proslava imela in kakšen je naš odnos do nje, je naša dolžnost, da se ob tem dvajsetletnem jubileju spomnimo dolgotrajnih borb za univerzo, osvetlimo njen pomen ter iznesemo tisto, kar smatramo za podlago njenega žitja in prave«' njenega bodočega delovanja.
POMEN UNIVERZE
Ko je bila pred desetletji prvič postavljena zahteva po univerzi v Ljubljani, ni bila oprla na vse one momente, ki so jo podkrepljevali v kasnejših časih. Ali že ta prva zahteva je bila oprta na prepričevalen in Zadosten razlog za ustanovitev: izhajala je iz prepričanja kulturni■ dozorelosti, ki naj dobi izraza v najvišjem znanstvenem zavodu — univerzi, ki je narodu tista pomembna legitimacija, ki mu pribori vstop v vrsto kulturno priznanih narodov, da z njimi v najplemcniteiši tekmi prispeva svojemu narodu in vsemu človeštvu čim več k napredku. Novi časi in nove prilike so prinesle s seboj nova gledišča in nove utemeljitve vedno eešče in energičnejše zahteve po lastni univerzi. Pomen univerze za narod je dobil širše in globlje obeležje. Leto 1®48. in naslednja so značilna prcokrctnica v tem smislu. Poleg momenta enakopravnosti postaja vedno močnejši nacionalni moment. Narodna značilna samobitnost zahteva svoje priznanje, ali pri tem naleteva zahteva, ki je dobila tudi politični značaj, na vedno močnejši odpor nasprotnih faktorjev, ki jim ideja narodne univerze predstavlja preveliko opasnost. V teh dveh momentih, ki sta bila glavni gonilni sili ustanovitve naše univerze v njeni zgodovinski dobi, sta v glavnem vsebovani tudi prvobitni najvažnejši oznaki njenega pomena. — Toda tema dvema so se pridružili še novi, ko se
Politika je visoka umetnost. Zahteva celega človeka in diletantštvo se nikjer tako ne maščuje kot' vprav v politiki. Brez smotrnega dela in vztrajnosti je nemogoče doseči rezultate trajne vrednosti.
Politični duh pa, ki vlada danes ponekod v naprednem taboru; ni sposoben navajati svoje pripadnike ne k smotrnosti, ne k vztrajnosti. To večno skakanje sem in tja, ustanavljanje tega in onega, ni niti najmanj politično vzgojno. Ono ustvarja le politična nezadovoljneže, ne pa vztrajne delavce.
Zvestoba gotovi skupini je eden izmed osnovnih principov zrelega političnega življenja. Ne morda toliko za navadno članstvo, a toliko bolj za vodstvo. Kar v organizaciji ni prav, je treba popraviti. Vsakdo se mora zavedati, da s članstvom v organizaciji nosi tudi odgovornost za njeno delo in ne sme metati krivdo samo na druge. Stalnost politične grupacije je predpogoj politične kontinuitete in tradicije, ki je znak politične zrelosti, h kateri moramo stremeti. Z miselnostjo, če to ni prav, bomo pa razbili in napravili novo, je treba zaključiti. Neka nepravilnost v lastni politični skupnosti sme izzvati samo željo za popravljanje, ne pa za ru-šenje.
Edino na ta način bo politična stranka lahko vzgajala svoje članstvo v politično pozitivnem smislu in bi bila taka šola, kakršno narod v politiki rabi, in vse dobrodejne posledice, ki bodo imele odmev na vseh področjih našega javnega in državnega življenja, ne bodo izostale.
ZAKLJUČEK
To so pogledi na sedanje stanje v naprednem taboru, ki smo jih morali izreči ob pojavi raznih zahtev po koncentraciji, čije upravičenost, kot že rečeno, priznavamo.
A obenem izjavljamo, da je ista možna samo ob popolni likvidaciji tistega duha, ki je dovedel do sedanje razcepljenosti, kar naj se pokaže v povratku vseh desidentov k oni matični skupini, ki je bili* že v preteklosti, kot je tudi v sedanjosti, glavni nosilec napredne in jugoslovenske ideje med Slovenci. In tu naj se potem izvrše potrebna razčiščevanja. Temu jedru bo treba pripojiti še druge, že >tarejše, a sorodne skupine tako, da bo zrastel pravi enotni napredni tabor, sposoben za izvrševanja svojih nalog. — To zahteva čas, ljudje in naša vest.
Ing. B. Sancin.
je v narodni državi ostvarila stoletna zahteva. Univerza je prevzela nase nalogo, da kot najvišje kulturno žarišče prispeva nemajhen del k ostvaritvi onih življenjsko nujnih pogojev medsebojnega sožitja Slovencev, Srbov in Hrvatov, ki more dati novi državi življenjsko silo in odpornost. /Ve mii-verza ozkega šovinistično samoslovenskega konceptu, unifMjk najvišji vzgojni zavod širokih, razumnih in nujnih intenci j, ki »ne bo utrjal slovenskega separatizmu in ne bo povečaval prejMida med slovenstvom in srbohrvulstvomy nego bo le nov most med nujbliijinui si jugoslovenskima plemenima,« kot je to dejal v »Ljubljanskem zvonu« Anton Aškerc. 1 a njena dolžnost postaja ponovno nad vse pomembna danes, ko sredobežne sile nevzdržno delujejo na tem, da razbijejo tisto, kar je prirodno in zgodovinsko dognano. V tem je poleg znanstvenega delovunju v /iojtolni svobodi duha brez dvoma ena najsvetejših in najplemenitejših nalog naše mlade univerze.
Univerza ima za nas še drugi pomen. Ona mora biti vzgojevališče naše inteligence, inteligence malega sklopa ljudi, katerega najvišji zakon je: koli-eino nadomestiti s kakovostjo, maloštevilnost izpolniti z visoko stopnjo duhovne kulture, ki utemeljuje danes obstanek malih narodov.
Če bo šlo stremljenje naše mlade univerze v teh pravvih, bo opravičila v polni meri svoje poslanstvo; postala bo nepogrešljivi faktor pri izgrajevanju naše hitnosti, simbol naše življenjske sile in kulturne višine. Takšni univerzi želimo uspehov, na takšno univerzo bomo ponosni.
ZGODOVINA BORB ZA UNIVERZO
Naše dnevno časopisje se je z zgodovino borb za našo univerzo bavilo dokaj obširno. Zato tukaj ni mesto, da Široko govorimo o poznanih stvareh.
Dvajset let Aleksandrove univerze
Omeniti pa je ta prizadevanja potreba vsaj na kratko iz enega razloga: da se ponovno podčrtajo zasluge resničnih borcev, ne pa nekih namišljenih politično obeleženih ljudi, kot se to danes hoče.
Naša univerza nima bogate tradicije. Doba dvajsetih let je bila prekratka, da bi si jo mogla ustvariti. Ali za seboj ima pestro zgodovino borb, ki segajo daleč v preteklost. Prave početke borb pa je prineslo leto 1848. — pomlad narodov, ko so Slovani v Avstriji postavili zahtevo po narodnih univerzah. Slovenska prošnja je bila takrat odbita. Borba se je nadaljevala. Prvi uspeh — nekatera slovenska pravna predavanja — ni mogel zadovoljiti. L. 1849. so bila ta predavanja prenesena na graško univerzo.
Taborniška in čitalniška doba je prinesla tudi v vprašanju univerze novih sokov; jačje pa so postale zahteve, ko so stvar vzeli energično v roke akademiki. Shod slovenskih akademikov 1. 1868. v Ljubljani ter čez leto dni sledeči shod istotam sta razpravljala o ljubljanski univerzi. Na slednjem je bila sprejeta resolucija: »Zbrani študentje v Ljubljani zahtevajo od vlade, da je pravična zahtevam slovenskega naroda ter ustanovi univerzo v Ljubljani z učnim jezikom slovenskim « Ko so leta 1890. Italijani v tržaškem in istrskem deželnem zboru postavili zahtevo po italijanski pravni akademiji, je bil to znak za Slovence, da ponove zahtevo po svoji univerzi.
Toda tedaj se je dogodilo vsega obsojanja vredno izdajstvo. Prvi slovenski katoliški shod, ki se je vršil 1. 1892. v Ljubljani, se je, boječ se akcije naprednih ljudi, ki so vodili borbo za univerzo, v resoluciji postavil na sledeče stališče: »Ker ni upati, da bi se visoke šole kmalu preosnovale v verskem smislu, priporoča katoliški shod, naj podpirajo Slovenci Društvo za ustanovitev katoliškega vseučilišča v Solnem Gradu, od katerega pričakujemo, da bo zasnovalo nekaj slovenskih vseučiliških stolic.«
Par let kasneje se je borba začela znova. L. 1898. je v kranjskem deželnem zboru govoril Ivan Hribar: »Skrbeti moramo — in to bom smatral za svojo življenjsko nalogo, da se uresničijo zahteve vsega slovenskega naroda, da dobi bela Ljubljana že enkrat svoje vseučilišče.« Na isti seji je stopil v vrsto borcev tudi dr. Majaron, ki je bil poslej eden glavnih. V borbi za našo univerzo ima ta seja zgodovinski značaj. Na njej je bil sprejet predlog 3 ustanovitvi vseučiliškega fonda, iz katerega naj bi se podprla univerza, čim bi prišlo do njene ustanovitve. Toda 1. 1911. je kranjski deželni odbor na predlog poslancev SLS in s pomočjo nemških poslancev izročil 70(M!!K) zlatih kron, kar bi znašalo danes 15 milijonov dinarjev, klerikalni Zadružni zvezi kot brezobrestno posojilo za nedoločen čas. S tem je v korist gnojnih jam in svinjskih hlevov, v katere je bil denar investiran, propadel po zaslugi SLS težko priborjeni znesek za bodoče vseučilišče. Obenem je bil to ‘dokaz, da večinska klerikalna stranka odstavlja univerzitetno vprašanje z dnevnega reda.
Nad vse živahno je postalo gibanje za univerzo 1. 1901., ko so se vršile na Dunaju in v Gradcu velike demonstracije slovenskega dijaštva. Zahteva po univerzi v Ljubljani je dobila širši značaj s tem, da nij bi postala univerza ?a Slovence, Srbe in Hrvate. Demonstracijam v Gradcu in na Dunaju so sledile demonstracije tudi drugod. Praga, Brno, Budimpešta itd. so navdušeno podprla zahtevo Slovencev po lastni univerzi. Pri teh demonstracijah so sodelnvali češki, maloruski, hrvatski, srbski, poljski in bolgarski akademiki. Na shodu v Pragi sprejeta resolucija je pozivala vse slovanske parlamentarne klube k energičnemu zavzemanju za univerzi v Ljubljani in Brnu. Slovenski, srbski, bolgarski in hrvatski akademiki v Zagrebu so zahtevali ustanovitev jugoslovanske univerze v Ljubljani, slovanski akademiki v Budimpešti pa so postavili zahtevo, da se »što hrže oživotvori slavonska univerza v Ljubljani kao univerza svih Jugoslavena.«
Doma sta se 1. 1901. vršila dva velika shoda za ljubljansko univerzo: eden v Ljubljani, drugi v Trstu; 191 občin pa je vladi poslalo prošnjo, da ugodi upravičeni želji Slovencev ter ustanovi univerzo.
L. 1902. je bil v Ljubljani ustanovljen vseučiliški odsek, v katerem so bili: dr. Andrej Ferjančič, dr. Vladimir Foerster, dr. Fran Ilešič, dr. Valentin Krisper, dr. Valentin Kušar, dr. Danilo Majaron,
dr. Lovro Požar, Andrej Senekovič, dr. Fran Tominšek, dr. Karel Triller in dr. Jakob Žmavec.
Zborovanja in shodi so se vršili vsa naslednja leta. L. IS03. je bil velik shod na Dunaju, kjer je govoril pokojni dr. Žerjav, takrat jurist: »Za nas najtehtnejši argument za univerzo v Ljubljani je njen pomen za narod. Slovenci bomo stopili v krog onih, ki samostojno delajo za napredek znanosti, svoje moči bomo porabili zase in ne bomo posoje-vali najboljših glav tujcu . ..«
Doma sta delovala z vztrajno marljivostjo dr. Majaron in Ivan Hribar. L. 1904. je bila v propagandne namene ustanovljena ljudska visoka šola »Akademija«.
Shoda I. 1907. v Pragi sta se udeležila med drugimi profesorji tudi Masaryk in Čclakovskv.
Leto 1908. je bilo jako bumo. Spopadi med italijanskimi in nemškimi akademiki na Dunaju so imeli velik odmev tudi med slovenskim dijaštvom, ki je ponovno stavljalo svoje zahteve.
Do uresničenja zahteve je prišlo šele v nacionalni državi. Takoj po osvobojenju je bila na predlog dr. Rostoharja obnovljena vseučiliška komisija, katere predsednik je postal dr. Majaron. Predlog o slovenskem provizoriju na zagrebški univerzi, ki se je pojavil takrat, je bil odklonjen. Po odstranitvi raznih zaprek je bil slednjič na ministrski seji dne 30. junija 1919. sprejet zakonski predlog o ustanovitvi univerze v Ljubljani. To sejo je v odsotnosti ministrskega predsednika dr. Protiča, ki se je mudil takrat s tremi drugimi ministri:	Kramerjem,
Trifkovičem in Marinkovičem na zahtevo naše delegacije na mirovni konferenci v Parizu, vodil podpredsednik Korošec. Dne 23. julija je bil zakon sankcioniran, koncem avgvusta pa so bili imenovani prvi profesorji (18) s predsednikom dr. Plemljem, ki je postal potem prvi rektor naše univerze. Jeseni 1. 1919. pa sq se prvič odprla vrata naše mlade univerze.
Dolga je bila doba borb zanjo, ali požrtvovalnost naprednih in nacionalnih generacij je bila kronana z uspehom. Ko danes obračamo poglede nazaj v preteklost, vidimo pred seboj v vrsti borcev imena najpožrtvovalnejših naših sinov: dr. Danilo Maja-jaron, Ivan Hribar, in nato po časovni razvrstitvi Josip Jurčič, Maks Samec, Fran Levec, Oblak, Razlag, Bleivveis, Luka Svetec, Tavčar, Kukovec, Polec, Sagadin, Senekovič, Zupanič, Prijatelj, Triller, Kokalj, Lavrenčič, Rybar, Žerjav, Kramer, Zalokar, Rostohar in mnogo drugih. To so možje, ki so se resnično borili za slovensko univerzo takrat, ko je bilo to nadvse težko, v tistem času, ko so se ljudje, ki se danes postavljajo med prvoboritelje zanjo, izrekali proti njej in za nekakšno katoliško univerzo v Salzburgu, za ideal, ki bi ga hoteli videti uresničenega danes v Aleksandrovi univerzi.
Toda pri tem ne smemo pozabiti na moža, ki si je brez dvoma pridobil tudi veliko zaslug za našo univerzo. V mislih imamo Ljubo Davidoviča, ki je kot šef najmočnejše stranke, demokratske zajednice, mnogo pripomogel v svojem razumevanju k temu, da je bila naša univerza ustanovljena v tako kratkem času, sredi takrat gotovo še bolj važnega dela.
Uradna proslava dvajseletnice se ni spomnila vseh zaslužnih mož, ki so mnogo žrtvovali za ostva-ritev naše univerze. Najti bo treba priliko, da se tudi tem, ki so bili izpuščeni, da dostojno priznanje in izreče zalivala za njih žrtve. Uradna proslava dvajsetletnice, razumljivo, za to ni bil primeren tre-ulitek.
DELOVANJE UNIVERZE IN PRILIKE NA NJEJ
Vsak jubilej predstavlja hkratu tudi bilanco. Zato je potreba, da ob dvajsetletnici naše univerze tudi kritično premotrimo njeno dosedanje delovanje ter ugotovimo, kakšne uspehe more beležiti na znanstvenem polju, koliko je stvarno prispevala koristim naroda, kje so napake in če so, kako jih popraviti. Razumljivo je, da se pri tem ne smemo posluževati napačnega merila; to bi stvari, ki je mlada in se mora poleg tega prečestokrat boriti s težkočami, ki bi jih v svrlio nemotenega dela sploh ne smelo biti, morda škodovalo, kakor bi na nas lahko padel očitek neserioznosti. Kljub temu pa je treba jasno povedati tisto, kar se mora popraviti v korist popolnejšega in pravilneje usmerjenega razmahu naše Abnae matris.
Če pogledamo znanstveni napredek naše univerze, moramo ugotoviti, da se je nivo v tem razdobju
brezdvomno dvignil. Početne pomanjkljivosti se popravljajo iz leta v leto in dasi ne z naglimi koraki, vendar stopa naša univerza v tem pogledu po sigurni poti v bodočnost. Z zadoščenjem, kakršno je radi naše maloštevilnosti tem pomembnejše, moramo ugotoviti, da ima naša mlada univerza lep kader znanstvenikov, ki so priznani tudi v inozemstvu. Ob tej priliki smo dolžni izreči vse priznanje, in zahvalo tudi številnim ruskim učenjakom, ki so mnogo pripomogli k lepemu vzdigu naše mlade znanosti.
Da more takšen kader sposobnih ljudi zanesljivo strokovno vzgajati mladino, je jasno. Poudarjamo tu željo, da se mladini znanstvenikom omogoči še bolj poglabljanje študija v inozemstvu, kakor doslej. To vprašanje je težko radi tega, ker naša univerza sama ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, ki bi to omogočala, naši ljudje pa niso še vzgojeni v onem mecenskem smislu, da bi po svojih močeh pomagali. Le redki so primeri, da bi se posamezniki spomnili naše univerze in z ustanovami podprli njeno znanstveno stremljenje. Vendar je potreba po znanstvenem naraščaju tako nujna, da je dolžnost univerze, zagotoviti si sredstva za njega izobrazbo na vsak način, da nekoč ne bo morda stala pred konstatacijo: znanstveni nivo univerze 'iada, oziroma ni dovolj visok.
V pogledu znanstvene, publicistike moremo zabeležiti lepe uspehe. V kolikor bi si morda želeli večie produktivnosti, ne moremo tega kriviti naših znanstvenikov, ampak ozke razmere, v katerih živimo, ko je težko in včasih celo nemogoče najti založnika. Da to ubija večji znanstveni razmah, je na dlani. Tisto, kar lahko zagleda beli dan, mora biti znanstveno na višku, obenem pa tudi širokega praktičnega značaja, kajti v nasprotnem primeru je vsak poizkus končan s polomom. Znanstveni publicistiki so pri nas postavljene jako ozke meje.
Znanstvena produktivnost je seveda v prvi vrsti posledica popolnoma urejenih razmer, v katerih je znanstveno delovanje mogoče. Tu pridemo zopet do vprašanja izpopolnitve naše univerze v pogledu prostorov, opreme, dotacij, skratka vseh predpogojev, ki bi mogli zagotoviti naši univerzi nemoten obstanek in razvoj. Kljub neštetim prizadevanjem, peticijam in shodom ni naša univerza deležna tistega, kar ji gre. Če dobimo malenkost, je to za nas praznik, ne glede na to, s kakšnim namenom je bila drobtinica podarjena in kdo si hoče za to lastiti nevenljive zasluge. »Naša misel« je neštetokrat iznašala potrebe naše univerze, te zahteve so znane vsej javnosti in tudi tistim, ki imajo danes možnost, da jih do najvišje mere ostvarijo. Prepričani smo, da jih bodo, če jim je naša mlada univerza res toliko pri srcu, kot smo imeli priliko slišati zadnji čas.
Če torej resumiramo gornje in postavimo vprašanje, koliko je naša univerza v dvajsetih letih stvarno doprinesla koristim naroda, moramo reči, da je v znanstvenem pogledu in v pogledu strokovne izobrazbe našega akademika storila svojo dolžnost in opravičila v tem pogledu svoj obstanek, če pa pogledamo njene rezultate s stališča, ki smo ga označili v uvodu 7. besedami: ».. . najvišji vzgojni zavod širokih, razumnih in nujnih intencij, ki . .. l/O le nov most med najbližjima si jugoslovenskima plcmenima«, ne moremo izreči onega priznanja, ki smo ji ga dali za njen znanstveni uspeh. V tem pogledu naša univerza, žal, ni storila mnogo. Njeno stališče je bilo preozko, premalo je iz nje izvirala zavest, da smo Jugosloveni usodno povezani med seboj in da je potemtakem tudi naloga in dolžnost univerze, da to prepričanje jača, potencira do najvišje mere in tako prispeva k izgrajevanju in utrjevanju naše bodočnosti. To delo je naša univerza zametovala in puščalo pri vsem drugem v ne-mar smatrajoč morda, da ne spada v njen okvir, ampak v delokrog akademskih društev. Naša univerza v tem pogledu še ni stopila v vrsto onih univerz, ki jim je ta naloga tudi nad vse važna in ki jim daje svojevrseno obeležje prave nacionalne univerze. Zlasti danes je ta naloga univerze klic časa. Ne dogmi — narodovi duši je treba odpreti vrata in jo voditi po pravi poti. Odnos univerze do naroda se mora izkazati v novi obliki. Univerza ne sme biti od naroda z visokim obzidjem odgrajen košček samostojnega življenja Narodov položaj in njegova usoda morata vzbuditi na univerzi reakcijo in ta mora v življenju naroda zopet bili opažena. Univerza mora delati z narodom za narod.
Toda tu je treba začeti pri korenini. Postavlja se vprašanje vzgoje študenta in odnosa profesorja do akademika, kar se mora popolnoma izpremeniti. Ali lahko danes govorimo o vzgoji študenta, ali lahko govorimo o profesorjevih vplivih nanj? Morda na teološki fakulteti in v katoliških akademskih društvih, kjer za zahteva in izvaja popolna duhovna podreditev, drugje komaj verjetno! Vzgoje in vplivov pa je treba — ne politično priganjaške, ampak človeške. Tu se morata uveljavljati profesorjeva osebnost in avtoriteta. Dandanašnji akademik je jako mlad, ko pride na univerzo. Naravnost neod-pustno je, da je prepuščen v vrtincu akademskega življenja samemu sebi ali neodgovorni in često destruktivni okolici, ki ne more izvajati nanj dobrih vplivov. Tu bi bil koristen poseg profesorja, ki se pa mora zavedati svoje naloge On ne sme biti samo oblikovalec bodočega poklicnega človeka, nego celokupne osebnosti mladega akademika.
Danes tega skoro nikjer ne opazimo. Razmerje med profesorji in študenti ni intimno, med njimi ni niti oii“ povezanosti, ki bi jo moral narekovati osnovni odnos med učiteljem in učencem. Profesorji so večinoma, žal, samo katedrski predavatelji, katerim popolnoma zadošča, da v redu opravijo svoja predavanja; za drugo se ne brigajo. Niti seminarske vaje, ki bi po svojem značaju morale služiti poleg znanstvenega poglabljanja tudi večji poglobitvi stikov med profesorjem ter akademikom in vsaj do neke mere individualni obdelavi študenta, nikoli ne prekoračijo ostro začrtane meje med učitel je m ter učencem. Tako je lahko prišlo do te-
Zadnji čas smo doživeli Slovenci nekaj svojevrstnih primerov, ko so se v politične namene skušale izrabiti zgodovinske proslave gotovih dogodkov ali dejstev. V to vrsto spada tudi proslava dvajsetletnice Aleksandrove univerze, ki je, dasi proglašena za uradno — biti bi morala torej praznik vseh, brez kakršnekoli najmanjše enostranske pobarvano-,-ti — zašla in kar je treba pribiti, hote zašla v politične vode ter se izprevrgla v hvalisanje zaslug nekega baje zelo zaslužnega »voditelja«. Ker je bilo z, gotovimi ukrepi poskrbljeno, da je naša javnost jako malo izvedela o stvareh, ki so se dogajale za kulisami pri pripravah za to »uradno« proslavo, je potreba, da iznesemo par momentov, ki bodo stvar pokazali v pravi luči.
Za proslavo dvajsetletnice naše univerze je bil na univerzi sestavljen akcijski odbor, ki so ga sestavljali delegati kulturnih klubov brez razlike prepričanja ter nekaj odbornikov Akademske akcije. Med delegati je vladalo prepričanje, da bo proslava dvajsetletnice res prava manifestacija vseh za našo najvišjo kulturno ustanovo in da se bo lahko odbilo vsa ona prizadevanja, ki so sc že takrat nakazovala, namreč, da bi naj se proslava izvršila tako. kot se je to kasneje res dejansko izvršilo. Že prvi razgovori v akcijskem odboru o sestavi programa proslave so jasno pokazali, kakšne namene imajo nekateri. Razgovori so se končali s tem, da so nacionalni akademiki zapustili akcijski odbor, že preje so i»topili iz njega tudi levičarski akademiki. Tako je akejski odbor, ki -i je dal izdelati tudi lepo štampiljko, s katero je opremljal dopise, stvarno predstavljal le skupek nekih katoliških samozvancev, manjšino, ki po izstopu nacionalne in levičarske skupine ni predstavljalo več akademikov Aleksandrove univerze ter tudi ni bila upravičena lastiti si naziva akcijski odbor. Toda — s tem nazovi akcijskim odborom je »uradno« sodeloval rektorat! Vodstva se je polastil neki Leskovar, iz raznih »prireditev« na univerzi že znana pojava, ki bi moral na proslavi v Unionu imeti nekak govor, v imenu akademikov ljubljanske univerze najbržc. Jasno je, da itolični gospod za takšno stvar ni imel nobenega odobrenja od večine akademikov ljubljanske univerze in bi torej govoril lahko le v imenu svojih mladih političnih prijateljev. Stvar pa se je seveda nekako zasukala, baje po posredovanju Zarje in ta gospod je moral v veliko ogorčenje vernih Stražarjev, svoj govor spraviti v žep.
V pojasnilo, kakšne razmere so zavladale na univerzi ob pripravah za proslavo dvajsetletnice, je JNAD Jugoslavija dala javnosti izjavo, ki jo v celoti prinašamo:
ga, da jc naša univerza v tem pogledu po eni strani na nadvse visoki, previsoki stopnji, dočim v drn-g m pogledu vladajo na njej razmere, ki skoro sli-čijo srednješolskim. Nešteti so primeri takega neumestnega srednješolskemu podobnega tretiranja akademikov. Včasih je mUtdinu romala na univerze k učiteljem in se od n jih vračala obogatena iri navdušena med narod. Univerze so često kovale usodo svojega naroda, če je bila na njih le ena močna avtoriteta. Želimo, da bi bilo med našimi profesorji nekaj takih, ki bi oboževali ideal masarykovskega učitelja in vsaj skromno skušali hoditi za njim.
Vidimo torej da je nujna preosnova odnosov med profesorjem in študentom, če hočemo našo univerzo tudi v tem pogledu dvigniti. Ne samo profesor, tudi akademik mora biti na naši univerzi spoštovan človek, ki ima sicer gotove dolžnosti, a ima tudi neke pravice. Ne želimo, da bi se na naši univerzi ponavljali primeri dostojanstvu univerzitetnega življenja protivnega postopanja z akademiki, ki je na njej sicer vsakdanje. Naša univerza si bo pač morala v tem pogledu iskati vzorov drugod, če iz lastne srede ne bo našla izhoda iz položaja, kakršen danes na njej v tem pogledu vlada in ki je škodljiv.
Morda bi se dalo ob tej priliki iznesti še marsikaj, kar bi bilo koristno na naši univerzi spremeniti, če ji želimo res le dobro in če nočemo, da v nekem pogledu okosteni. Nekaterih vprašanj se bomo dotaknili še v naslednjih številkah in tako z dobronamerno kritiko skušali po svoji moči doprinesti svoj delež k nje dvigu.
»K proslavi dvajsetletnice naše univerze.
V proslavo dvajsetletnice univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani se je zbral akcijski odbor, sestavljen iz delegatov vseh svetovno nazorskih klubov na naši univerzi in iz nekaterih odbornikov Akademske akcije. Nacionalni akademiki so se tudi temu pridružili, v zaupanju, da bo proslava res prava nepolitična prireditev vseh ljubljanskih visoko-šoleev. Že v začetku so se pa pojavile neke težnje, ki bi dale, ako bi se uresničile, tej manifestaciji, ki smo si jo vsi želeli, popolnoma politični značaj. To je privedlo do odstopa levičarskih akademikov. Naša skupina pa je v želji, da bi ohranila solidarni nastop, pristala na velike koncesije katoliškim akademikom ter s tem pokazala vso voljo za sodelovanje. Vendar so se pa pri konkretni organizaciji pokazale nepremostljive zapreke. Mi smo, hoteč poudariti strogo nepolitični značaj te proslave, predlagali kot govornike vse tri tedanje slovenske ministre, ki so bili v vladi, katera je univerzo ustanovila. Katoliški akademiki na ta naš popolnoma umestni predlog niso pristali ter so s tem pokazali, da jim ni samo do prave manifestacije dvajsetletnice univerze. Zato se je tudi naše društvo umaknilo iz akcijske odbora, v katerem ostanejo samo še vsi katoliški akademiki. Iz navedenega sledi, tla proslava dvajsetletnice univerze ne predstavlja skupile akcije vseh akademskih skupin in ima le določeno politično obeležje.
JNAD Jugoslavija.«
Iz gornje izjave sledi, da je vsa nacionalna in napredna javnost »uradno« proslavo dvajsetletnice bojkotirala. Starešinska organizacija Jadran in JNAD Jugoslavija sta dvajsetletnico naše Almae matris proslavili v svojem krogu. Na proslavi, ki se je vršila v dvorani Udruženja inženjerjev, se je pokazala enodušna volja vseh, da podpirajo po svojih močeh naš najvišji znanstveni zavod. Klene besede govornikov, ki so prikazovali borbo naprednega življa za našo univerzo in njen napredek, so žele vsestransko priznanje. Vse obsodbe pa je bilo tudi deležno premišljeno vpreženje »uradne« proslave z izvolitvijo najmlajšega doktorja prava v politični stran-karski voz in rušenje narodove enotnosti takrat, ko je to nujna zahteva vsakega kulturnega naroda, posebno še radi okolnosti, da so tisti, ki so »uradno« proslavljali univerzo, k njeni ostvaritvi najmanj doprinesli.
*
»Uradna« proslava dvajsetletnice je jako razgibala naše katoliške kroge. Tako imenovani katoliški tisk se je na dolgo in široko razpisal o slovenski univerzi o težkih borbah in o nevenljivih zaslugah
glavnega slavljenca zanjo. Ugledni Stražarski list »Straža v viharju«, se je poleg otroško vdanih izlivov večne Modrosti v slavnostni številki povzpel celo do trditev, kot je n. pr. sledeča: »Dobro vemo, da brez njega (najmlajšega doktorja Slovenske univerze) ne bi bilo niti Slovenske univerze, niti ne bi Slovenska univerza r2sla? Prepričani smo, da je ta stavek prišel pomotoma med ostali tekst in da bo »Straža v viharju« to trditev v eni prihodnjih številk popravila. Vemo, da je osebno dr. Korošec jako skromen in resnicoljuben človek, ki ne bo dopustil, da bi se o n jem nekaj, kar je brez podlage, serviralo javnosti. Radi skromnosti so tudi izostale, tako smo prepričani, določnejše navedbe njegovih zaslug za slovensko univerzo, ki jih je bilo toliko čuti, da, celo iz ust velikopolitičnih oseb, ki niso liaš na »najboljoj nozi« z našim uglednim slavljencem. Ali kljub temu bi želeli, če bi n. pr. »Straža v viharju« prinesla nekaj dejstev o borbi dr. Korošca za slovensko univerzo, da nepoučeni mogoče ne bi dvomili o tem, da obstoje.
Dostikrat smo že ugotovili, da je »Straža v viharju« nadvse interesanten humorističen list. To našo večkratno ugotovitev moramo sedaj, ko ležita pred nami dva zadnja izdelka miniaturnih (to ie sedaj v modi) možganov, ponoviti. Če je seveda poleg humorja nametanih tudi nekaj debelih, ki ne odgovarjajo resnici, to humor dela še slastnejši. Evo par primerov!
»Straža v viharju« prinaša iskrene čestitke najmlajšemu doktorju ljubljanske univerze — dr. Korošcu. V tej čestitki, kakor tudi drugod, kjer jc le malo prostora, poveličuje njegove zasluge za slovensko univerzo. Tako pravi n. pr.: Ta čast je bila podarjena dr. Korošcu za njegove velike zasluge za ustanovitev, ohranitev in razvoj ljubljanske univerze. Na drugem mestu isto, skratka, prepolno je vsepovsod osebnega peveličevanja. Človek dobi vtis, da je proslava univerze le postranskega pomena ali da naj služi kvečjemu le za politično afirmacijo človeka, ki je tega danes potreben. Da so pri tem potisnjeni v stran vsi, ki so se za univerzo res trudili in borili, je ja^no. Radi tega bi bilo odveč izgubljati besede. Seveda »Straža« ni pozabila no-preti »Slovenčevih« tendenčnih zavijanj o odsotnosti ministra dr. Kramerja na seji ki je dala Slo-vemcem po desetletnih borbah in naporib slovensko univerzo. Smatralo je celo za potrebno, da to natisne z najdebelejšiini črkami in tako ponovi ostuden napad, ki je bil seveda razkrinkan že v onem trenutku. ko jc zagledal luč sveta v Kopitarjevi ulici.
Zanimivo je »Straža« znala prikazati izstop nacionalnih in levičarskih akademikov iz akcijskega odbora za pripravo proslave. Nacionalni akademiki so po njenem mišljenju odšli radi tega, ker na programu proslave poleg govora dr. Korošca ni bilo govora dr. Kramerja in ker se program »ni mogel več izpremeniti«. Treba je pojasniti: program se jc takrat šele sestavljal in bi ga bilo kaj lahko izpremeniti, če bi bilo le nekaj dobre volje. Ker pa te ni bilo in je bila očividna namera izrabiti proslavo univerze v politično manifestacijo — zato so nacionalni, pa tudi levičarski akademiki akcijski odbor zapustili. Mi razumemo »Stražo« in njene pokrovitelje, da skušajo prikazati vso proslavo v obliki, kakršna je bila, kot izraz vseli Slovencev, da bi lahko iz tega kovali politični kapital; ali takšne želje se odlikujeje le po veliki pobožnosti in po ničemer drugem, najmanj pa po verjetnosti. To postavlja v jako lep položaj »Stražo«, ki govori o »veliki radosti slovenskega naroda« radi izvolitve našega narodnega voditelja dr. A. Korošca kot se izraža, za častnega doktorja naše univerze. Obenem daje tudi lepo sliko mentalitete »narodno zavedne akademske mladine«, kot imenuje svoje prijatelje.
»Straža« omenja v svojem pisanju tudi taborsko dobo in njene zasluge za našo univerzo. Res je, taborska doba je prinesla mnogo novih pobud v borbah za njo. Ali nam se postavlja drugo vprašanje — koliko so tisti, ki si danes laste zasluge za našo univerzo, na teh taborih sodelovali. Mi imamo v spominu le tabor, ki se je imenoval I. katoliški shod 1. 1892. v Ljubljani in ki se je postavil proti univerzi v Ljubljani, dasi govori »Straža« v razprtem tisku o zahtevah po slovenski univerzi, ki so se pojavile 1. 1848. Kje je bila »Straža« in njeni simpatizerji še takrat, saj se je še leta 1892. izrekala proti univerzi sploh, kamoli da bi postavljala
Po proslavi 20-letnice univerze
colo zahteve po slovenski univerzi. Kdo takrat ni razumel pomena te univerze: ali tisti, ki si danes Iaste zasluge zanjo ali oni, ki jim očita »Straža« odpadnišlvo, ki je pripomoglo k temu, da v »Bel-gradu« niso mogli prav razumeti pomena Slovenske univerze za Jugoslavijo.
Predaleč bi sedlo, če bi hoteli iznašati vse, kar je nečuveno zavitega v »Straži«. Le nekaj bi vprašali h koncu njo in »Slovenca«. Zakaj nista prinesla genljivega in preprostega govora dr. Korošca iz Uniona v celoti, tistih nežnih izlivov žuborenja v dolini Dragi na Gorenjskem in onega duhovitega uvoda, ko je na ploskanje dr. Korošec odgovoril: »Oprostite, sedaj ni na dnevnem redu plo-
V decemberski številki rejije »Modra ptica« je naš književnik g. Vladimir Bartol objavil izredno zanimivo razpravo o gornjem vprašanju. Primera med obema pesnitvama, ki jo je pisatelj podal, je zelo dobra in smatramo za svojo dolžnost, da nanjo opozorimo svoje čitatelje. V današnji idejni neuravnovešenosti in tavanju predstavlja vsak tak poskus, ki išče smernice za pot v bodočnosti v naši daljni preteklosti izredno važen prispevek k pozitivnemu izgrajevanju in zakoreninjenju našega duha v njegovih lastnih tleh. Edino s takim delom bomo našli vir, iz katerega bomo lahko trajno črpali nove sokove, kateri nas ne bodo zastrupljali, temveč poživljali in ne bo se nam bati, da bi naše delo bilo v nasprotju z interesi in duhom one narodne skupine, ki ji pripadamo. Bartolova razprava je napisana v tem duhu in zato naj nam bo dovoljeno, da v par besedah podamo njeno vsebino.
Uvodoma avtor ugotavlja, da slovenski izobraženci vse premalo poznamo Njegošev »Gorski vijenac« in nadaljuje: »Toda vse se mi zdi, da je »Gorski vijenac« tisto delo, ki bi moralo prav nas Slovence krvavo resno zanimati in ki bi ga moral sleherni ud naroda dodobra poznati. Je namreč v svojem bistvu druga možna rešitev problema, ki si ga je bil zastavil Prešeren v »Krstu pri Savici«.
»Jedro problema je v tem:
Kaj naj stori majhen narod oziroma njegov vodja, ki mu je bila naložena težka odgovornost, da bdi nad narodovo svobodo, ko slednjo ograža silen in krut sosed? V najnovejši zgodovini imamo dva odgovora na to vprašanje: češki in poljski. Obe te možnosti pa sta v svojih nesmrtnih delih podala tudi Prešeren in Njegoš: Prvega rešitev odgovarja češki, drugega pa poljski rešitvi (samo slednja z drugačnim izidom).*
Mnogi obsojajo Prešerna, ker je dopustil, da njegov junak Črtomir končno klone. Toda Prešeren ni mogel drugače izpovedati resnice o usodi svojega naroda. Drugi bi morda resnico olepšal, a 011 kot genij tega ni smel.
Slično je s črnogorskim vladiko. »Naj liodo nazori o črnogorski odgovornosti ali neodvisnosti v zgodovini še tako različni, eno ostane neizpodbitno: Črnogorec ni nikoli odložil orožja iz rok, ni nikoli postal ,raja‘, se ni nikoli odpovedal pravicam svoje svobode. Naj se je. zdaj naslanjal na Benečane, pozneje na Ruse ali celo na Avstrijo, vselej je služil predvsem interesom svoje domovine. Genij, ki je botel upodobiti ta večni boj za ohranitev narodne samostojnosti, je moral prav tako zajeti to resnico, kakor je Prešeren svojo.«
Zatem prehaja avtor na vsebino »Gorskega vi-jenca«, katero dobro prikazuje s posrečeno izbranimi cituti in razlago. Mislimo, da je ista vsem vsaj približno znana in predaleč bi zašli, ako bi jo tu navajali. G. Bartol je dobro podčrtal kult junaštva in neugasljive želje za svobodo in ravico teh osnovnih potez črnogorskega narodovega značaja, ki jih »Gorski vijenac« neprekosljivo podaja in s katerimi etično opraviči ta, površno pogledano, grozen zločin: pokolj vseh narodnih izkoreninjencev z nji-
* Op. ur.: Dunes nam to drugo rešitev še bolje ponazorujc finski narod s svojo heroično borbo za ohranitev svobode.
skanje, ampak slavnostni govor dr. Korošca in to sem jaz, oprostite.« Slovenski narod bi bil gotovo ganjen, če bi mogel v okrtačenem govoru, ki ga je prinesel »Slovenec«, brati tudi te drobne šaliee.
Proslava dvajsetletnice univerze je za nami, ostale pa so zanimive reminiscence, ki jih bomo pomnili še dolgo. Dr. šutej je v svojem govoru na proslavi v Unionu dejal med drugim: »Kadar narod odreja temelje in pogoje svojega dela in življenja, je nezmotljiv. Prav tako se ne more zmotiti narod takrat, kadar ocenjuje delo svojih mož.« To so gotovo globoke in resenične besede. Mi vemo, da bo prišel čas, ko bo res narod ocenjeval delo svojih mož-in tudi ocenil zasluge pravih mož.
hovim narodom vred. Sledi primerjanje s »Krstom pri Savici«.
Nato zaključuje: »Krst« in »Vijenac«, dve genialni pesnitvi, sta izraz sorodnega duha, ki bi ga imenoval duh južnega slovanstva. Dva vrhunca, dve rešitvi istega problema. S svojih višav si podajata genija bratsko roko preko nas, ki smo po neki zlokobni usodi, še bolj pa po naši omejenosti in po zločinskih vplivih prekletega tujstva med seboj sprti, kakor nekoč srbski velikaši pred kosovsko bitko.
Velikaši, proklete im duše,
Na komate razdrobiše carstvo .. .
Toda pesnik, velik glasnik narodove usode, nam daje opomin in navodilo za naše ravnanje. Saj je v sebi strnil vse koristne izkušnje neštetih bojev skozi mnogo stoletij. Po čudnih peripetijah usode je prišel naš slovenski narod spet tja, 'kjer se začenja Uvod h »Krstu pri Savici«. Ali bomo še enkrat morali doživeti Črtomirovo tragedijo? Ali pa si bomo vzeli za sveti vzgled nauk črnogorskega vladike, tega gospodarja nad par stotisoč dušami, ki se je postavil v bran otomanskemu carstvu neštetih milijonov? Ali bomo lirično klonili ali se epično borili? Mnogo smo čitali zadnje čase o problemih malega naroda. Zgodovinske, praktične rešitve, ki jo je s krvjo izpisal črnogorski narod in upesnil njegov vladika Njegoš, se ni nihče spomnil.«
Redko srečamo v naših revijah tako pozitivno napisane in utemeljene članke. Zato smo avtorju kar nekam hvaležni za njegov zanimiv donesek.
B. S.
Mimogrede
§ 237 OBCE UNIVERZITETNE UREDBE
§ 237 Obče univerzitetne uredbe pravi: »Naslov častnega doktorja se sme dati samo osebam, ki so posebno zaslužene za znanost.«
KLERIKALNI TISK SE JEZI NAD DR. GOSARJEM
Klerikalni tisk se zgraža nad dr. Gosarjem, ki je, dasi vabljen na proslavo dvajsetletnice univerze, tisti čas raje presedel v kavami.
»BOGA NA UNIVERZO«
Pod naslovom »Boga nazaj na Univerzo«, piše »Straža v viharju« med drugim tudi sledeče: »Nazaj k tistemu Sv. Duhu, ki je oblikoval božjo ustanovo Cerkev na zemlji, edino in edinstveno moralno silo, ki bo svet rešila. Nazaj h Križanemu, ki je dejal o sebi, da je Pot in Resnica. Zato pričakujemo in želimo, da izkaže naša Univerza Bogu pravo čast in pravo mesto in da slovesno ustoliči križ na univerzi kot simbol in poroštvo naše skupne kulture in boljše bodočnosti.«
S to zahtevo načenja »Straža v viharju« ponovno razpravo, ki se je vodila med našim listom in njo že lansko leto. Gre za razmerje med vero in znanostjo. Mi smo se iz načelnih razlogov izrekli za absolutno svobodo znanstvenega delovanja naše univerze in proti vsakršnemu poskusu utesniti to njeno pravico s kakršnimikoli dogmami verskega ali drugačnega značaja. Ne gre tukaj za Boga, nego za stremljenje monopolizirati vzgojo naše mladine in jo podrediti klerikalnim interesom.
Papirnata borba proti komunizmu
V zadnjem času smo pri nas priča zelo vnete papirnate borbe proti komunizmu. Papirnate pravimo radi tega, ker se ista vrši s propagiranjem gotovih lepih in neoporečno plemenitih načel, katerih se pa na žalost vprav njihovi razglaševalei niti malo ne drže.
Mislimo na brošure, ki jih tedensko izdaja naše-katoliško časopisje. Misel sama na sebi ni slaba in pozdravili bi jo kot vsako drugo slično akcijo proti skupnemu sovražniku — komunizmu, ki preti v primeru svoje zmage pogaziti mnogo važnih, tekom stoletnega razvoja evropske kulture pridobljenih dobrin. Sem spada v prvi vrsti prepričanje o nadrejenosti duha nad materijo, svoboda misli, pravira poedinca na lastno osebnost in nacionalna zavest, kar vse tudi mi prav vneto zagovarjamo. Toda pri tei propagandi je nekaj, kar nas moti. Obstojajo gotove napake, tehnične z ene, a ideološke narave z druge strani in zdi se nam, da iste ne odgovarjajo popolnoma smotru, ki si ga je ta akcija postavila.
Prvo, čemur moramo ugovarjati, je dejstvo, da mečejo katoliško usmerjeni avtorji teh brošur vse svoje nasprotnike v en koš in to vedno v najbolj očrnjenega. V tem primeru so vsi komunisti. »Oče liberalec, sin komunist«, je ton, ki stalno odzvanja iz njihovih razlag. Mar ni to nespametno? S tem samo večajo število svojih nasprotnikov tudi na področju, kjer bi morali z njimi sodelovati vsaj v nekem tihem, ako že ne celo dogovorjenem soglasju. Saj so tu v vprašanju stvari, ki celo presegajo okvir samo obče narodnih ter segajo v področje splošno kulturnih interesov in bi se pred njimi morali umakniti čisto strankarski interesi v ozadje. To bi pričakovali posebno od onih, ki vedo toliko povedati o svoji politični zrelosti.
S tega vidika tudi ne moremo odobravati razdeljevanje obravnavanih brošur med srednješolsko mladino. S tem se namreč v njene vrste vnaša duh dnevne politike, kar ni v korist dobri vzgoji. Med srednješolsko mladino spadajo čisto idejne brošure, objektivno pisane, ki nimajo nekih prikritih, čisto strankarsko političnih tendenc. Take so krvavo potrebne, toda na žalost jih še vedno nimamo.
Drugič se te brošure bavijo z razlago večno lepih in moralnih krščanskih resnic ter skušajo z njimi pobijati idejne temelje komunizma. A če pogledamo v naše politično dogajanje, vidimo, da ni nikjer onega vzdušja, ki bi nam obetalo, »da bo beseda meso postala«. Nikjer nimamo vzgledov in ti so vendar nekaj, brez česar je vsaka teorija obsojena na propast. Lepo je govoriti o ljubezni do bližnjega, o pravici in resnici. Toda kaj vse to pomaga, ako nam bas delo one skupine, čije neposredno podrejeni so ravno pisci in izdajatelji teh brošur, povsod dokazuje, da ni ne kruha ne časti, za nikogar, ki z njo ne soglaša. Naše slovensko politično življenje je že dovolj zagrizeno in ne bi škodilo, ako se to nekoliko omili. Treba je pokazati krščanstvo tudi v dejanju. Sama nropaganda ne bo zadostovala, posebno če je v nasprotju s stvarnostjo. Radi tega smo jo tudi imenovali papirnata.
Končno še en idejni ugovor. Brošure skušajo z verskimi momenti pobijati moderno komunistično idejo. Mislimo, da to ne vodi k uspehu. Ne živimo več v srednjem veku, ko so religije predstavljale glavno idejno vodilo širokih mas. Že z zmago humanizma so se morale njihove trde dogme umakniti svobodno raziskujočemu duhu. Tu se proti močnemu sovražniku postavlja prestar in preveč oslabel nasprotnik. Prejšnje mesto verskih pokretov kot gibala širokih množic so po važnosti v današnjem času prevzele druge ideje. In med njimi zavzema nacionalna vsekakor najvažnejše mesto. Ona je edini resni in enakovredni nasprotnik komunizma. Nje bi se morali pisatelji protikomunistične literature v prvi vrsti posluževati, ker je mndgo otipljivejša, kot pa visoko idealne, a metafizične krščanske dogme. Toda pisatelji teh brošur tega niso napravili, kajti v tem primeru bi morali priznati gotov pozitivizem tudi jugoslovenskim nacionalistom, kar pa nikakor ni v njihovem interesu.
Prešernov „Kr§t pri Savici66
in Njegošev „Gorski venac66
lAistnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše misli« — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cesta 29. oktobra št. 7; čekovni račun št. 17.120	Za konzorcij iti
uredništvo odgovarja: Drnovšek Bogdan, abs. iur., Ljubljana, Cesta 29. oktobra št. 7 — Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z. (Vodnik in Knez), Kamnik