Najvecja ovira razorožitvc. Nemčija je v velikih gospodarskih in finančnih težavah. Trgovinska bilanca je od novega leta pasivna. Izvoz pada vedno bolj, uvoz zlasti surovin raste. Posledica je, da je v Nemčiji vedno večje pomanjkanje deviz, s fcaterimi bi se plačal uvoz in tudi nemški dolgovi v inozemstvu. Kritje za nemško marko izginja ikot sneg pod vplivom pomladanskega solnca. V mesecu marcu je to ikritje jadrno padalo ter znaša v apriki nekaj nad 6%. Tako je marka stvarno razvrednotena, njen visoki fcurs se vzdržuje samo umetno. Spričo tega je predsednik nemiške državne banke dr. Schacht glede na zupanje dolgove Nemčije izjavil: »V sedanjih razmerah se mi zdi odložitev plačevanja teh dolgov neizogibna.« Nemčija je torej na ikoncu svojih finančnih moči. Kljub temu se oborožuje v rastoči meri od meseca do meseca. Po uradnih izkazih so znašali izdatki za pomorsko oboroževanje leta 1933 198 milijonov mark, za leto 1934 pa je predvidenih 233 milijonov, zvišanje znaša 45 milijonov. Za vojsko je Nemčija izdala 1933. leta 472 milijonov matfk, leta 1934 pa namerava izdati 647 milijonov; zvišanje znaša 175 milijonov. Za letalstvo je bilo lani namenjenih 78, za sedanje proračunsko leto pa 210 milijonov, zvišanje znaša 132 milij-onov. Nemčija je torej tekom časa svoje izdatke za oboroževanje potrojila. Profačunsfco povišanje nemških fcredltov v oboroževalne svrhe znaša nad 350 milijonov mark. Poleg tega je v proračunu določenih še posebej 250 milijonov mark za hitlerjevske napadalne r>ddelke. Tako znaša dejansko povišanje nemškega vojnega proračuna preko pol milijarde mark, ikar predstavlja trikratno prekoračenje dosedanjih vojnih kreditov Nemčije. Nemška država Lzda za svojo oboroženo silo dejansko nič manj, marveč vprav toliko ko — Francija. Odločilni nemški činitelji so vprav te dni izjavili, da Nemoija ne more plačati zunanjth dolgov. Na drugi strani pa izda dvakrat več za dobavo surovin za svojo oboroževalno industrijo. Vsa ta značilna dejstva, iki pomenjajo kršitev versajske mirovne pogodbe, je angleška vlada navedla v poBebni spomenici, iki jo je 9. aprila izročila nemški vladi v Berlinu. Ta sporaenica je vzbudila veliko pozornost v političnem svetu, zlasti še v Ženevi, kjsr se je naslednji dan sestalo pred- sedstvo razorožitvene konference. S tem je kaikor s prstom pokazano na glavnega krivca, ki ovira povoljno rešitev razorožitvonega vprašanja. S tem se je tudi tista mora, ki je ležala nad razorožitveno konferenco ter onemogočala vsak njen uspeh, vsaj nekoliko zmanjšala in olajšala. Nemčija mora ustaviti vsako nadaljnje oboroževanje ter se mora kakor vse druge države podrediti mednarodni javni kontroli svoje oborožene sile, pri čemer se morajo javnepau nadzorstvu podvreči tudi vse- zasebne, napadalnim in vojnim svrham namenjene organizacije. Dokler ne bo to načelo obveljalo ter se tudi dejaasko izvrševalo, ne morejo druge države začeti niti z delno razorožitvijo. Do zob oborožena Nemčija je največja ogroževalka miru: tako je bilo leta 1914, tako in še bolj to velja po svetovni vojni. Oborožena Nemčija ogrožuje var- nost Francije, Poljske, Čehoslovaške^ Rusije in tudi drugih držav, med njimi tudi Italije. Italijanski fašizem sicer nekoliko podpira politiko Nemčije v vprašanju razorožitve, kakor da bi se za svojo državo ničesar ne bal od Nemčije. Vi resnici pa s-e ne čuti nič manj ogroženega kot Francija, kar dofcazuje rast«če oboroževanje Italije in njeno stališče v vprašanju varnostnih jamstev, v. katerem je popolnoma na strani Francije. Zastopnik Francije na spomlad-* nem zasedanju predsedstva razorožitn vene konference*v Ženevi je poudaril, da je to vprašanje glavno vprašanje, čigar rešitev zahteva protislovje med nemškim oboroževanjem in težnjamirazorožitvene konference. Poljski zastopnik je sicer zagovarjal bistveno zmanjšanje oboroženosti, hkrati pa je tudi poudaril, kafco je to težavno radi Nemčije. Spričo taikih izjav se Je zastopnik Švice g. Motta zahvalil angleški vladi za njen nastop proti nemškim oboroževalnim zahtevam.