1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 27-72(497.434)(091)
Prejeto: 6. 7. 2010
Matjaž Ambrožič
doc., dr. zgod., duhovnik, znanstveni sodelavec, Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI—1001 Ljubljana
e-pošta: matjaz.ambrozic1@guest.arnes.si
Cerkvenoupravna zgodovina Bele krajine
IZVLEČEK
Razprava nas najprej seznani s sledmi cerkvene organiziranosti v Beli krajini v antiki in srednjem veku. Cerkvena pripadnost pokrajine in obrobja je predstavljena na ravni metropolij, (nad)škofij, arhidiakonatov, dekanij in župnij. Prehod iz zagrebške škofije pod oglejski patriarhat je leta 1228 botroval nastanku oglejske župnijske mreže, ki jo je po letu 1268 razvijal in utrjeval Nemški viteški red. Ta seje v 14. stoletju z zagrebškim kapitljem zapletel v desetinski spor, v drugi polovici 15. stoletja pa je svoje inkorporirane župnije uspel povezati v lasten arhidiakonat. Posebej je predstavljeno cerkvenoupravno povezovanje in kontekst župnij Zumberk, Vivodina in Poljane. Pomembno reorganizacijo belokranjskih župnij so obetale jožefinske reforme, v 19. stoletju pa sta jo dokončala posega knezoškofov Wolfa in Pogačarja. V letih 1987 in 2004 so bile ukinjene kočevarske župnije, leta 2006pa je bila pokrajina vključena v škofijo Novo mesto.
KLJUČNE BESEDE
Bela krajina, Nemški viteški red, škofije, župnije, dekanija Črnomelj
ABSTRACT
ECCLESIASTICAL-ADMINISTRATIVE HISTORY OF WHITE CARNI0LA
The paper begins by presenting the traces of the ecclesiastical organisation in White Carniola in Antiquity and Middle Ages. The ecclesiastical affiliation of the province and its surroundings is outlined on the level of metropolises, (arch)dioceses, archdeaconships, deaneries, and parishes. The transition from the Zagreb Diocese under the Patriarchate of Aquileia in 1228 contributed to the establishment of the Aquileian network of parishes, which was after 1268further expanded and consolidated by the German order of knights. In the 14th century the Teutonic Knights found themselves in a tithe dispute with the Cathedral Chapter of Zagreb and successfully consolidated their incorporated parishes into their own Archdeaconship by the second half of the 15th century. Special attention is given to ecclesiastical-administrative amalgamation and the context of the parishes of Zumberk, Vivodina and Poljane. The Josephine reforms signalled the advent of an important reorganisation of White Carniolan parishes, which was brought to completion in the 19th century at the intervention of Prince Bishops Wolf and Pogačar. 1987 and 2004 saw the dissolution of Kočevje parishes and in 2006 the province was incorporated into the Diocese of Novo mesto.
KEY WORDS
White Carniola, German order of knights, dioceses, parishes, Deanery of Črnomelj
¿OIO
RAZVOJ CERKVENE ORGANIZACIJE V BELI KRAJINI IN NA NJENEM OBROBJU
Antika
Ozemlje današnje Slovenije v antičnem in zgod-njesrednjeveškem obdobju ni bilo nikoli zaokrožena zemljepisna enota, ampak je imelo vedno značaj prehodne ali obrobne dežele. Začetki krščanstva na tleh kasnejše poselitve naših prednikov so nejasni. V 2. in 3. stoletju po Kr. je zaradi priseljevanja z Vzhoda prišlo do različne etnične in družbene sestave prebivalstva. Sinkretistično vključevanje vzhodnjaških kultov v religijski svet rimskega cesarstva je v tistem času potekalo vzporedno z njegovo gospodarsko, družbeno in moralno krizo. V kaotične religijske razmere je vstopilo monoteistično krščanstvo, ki je na novo razložilo in osmislilo verski odnos med človekom in Bogom ter prineslo nov evangeljski program za življenje.
Krščanstvo se je v naš prostor začelo širiti iz pomembnejših starokrščanskih središč v bližnji in daljni okolici. Slo je za metropolitanske nadškofijske sedeže v Ogleju (Aquileia), Saloni (Solin, sedež od ok. leta 750 v Splitu)1 in Sirmiju (Sremski Mitrovici) in njim podrejene sufraganske škofije2 (npr. Siscia). Vzhodni del Benečije z Istro in južnim Norikom je bil pod močnim vplivom oglejske krščanske skupnosti. Šibkejši je bil njen vpliv v ob-donavskem Noriku in Panoniji. Vpliv Sirmija in Salone je bil na ozemlju današnje Slovenije šibkejši, a ne zanemarljiv.3
Skoraj celotno naselitveno ozemlje naših prednikov je spadalo pod oglejsko metropolitansko Cerkev. Istra in Benečija sta ji pripadli v zadnji četrtini 4. stoletja, Norik vsaj v 1. pol. 5. stoletja, preostali del Prve Panonije pa najkasneje po hunskem uničenju Sirmija leta 441. Izven oglejskega vpliva je ostala le Pannonia Savia, ki se je naslonila na Salono, zato nikakor ne smemo prezreti ozemlja Bele krajine, kamor je s svojim vplivom segala škofija Siscia (Sisek) oziroma po njej salonitanska me-tropolija. Padec Sirmija je namreč povzročil raztrganje mreže cerkvene organizacije v panonskih provincah in je posredno omogočil širjenje vpliva Og-
Salona je bila glavno mesto rimske province Dalmacije. Leta
614 so jo razrušili Hrvati in Avari. Prebivalci so se umaknili v utrjeno Dioklecijanovo palačo, okoli katere je začel na-
stajati Split — srednjeveško metropolitansko središče za Dal-
macijo in Hrvaško.
Izraz »sufraganska škofija« oziroma »sufragan« pride iz lat.
suffraganeus, iz suffragor — pomagati, opreti se na koga.
Škofje pokrajinskih mest so bili odvisni od škofa glavnega
mesta — metropolita, ki so mu pomagali. Metropolitom podrejeni sufraganski škofje so na pokrajinskih (metropo-litanskih) sinodah imeli glasovalno pravico, odtod njihovo poimenovanje.
Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 38—40.
leja in Salone v panonski prostor. Te spremembe odražata zapisnika dveh salonitanskih sinod iz let 529 in 533 in zapisnik gradeške sinode leta 579.4
Ozemlje Bele krajine5 je v rimski dobi spadalo v provinco Savio (Pannonia Savia). Sedež rimskega prefekta je bil v Sisku (municipium Siscia). Kot glavno mesto province je Sisek dobil svojega škofa najkasneje v drugi polovici 3. stoletja,6 najslavnejši siški škof pa je bil mučenec sv. Kvirin (ok. 303). Siški škof je bil sprva podrejen metropolitu7 v nekdanji cesarski prestolnici v Sirmiju. Tekom 4. stoletja so nekateri škofje sirmijske metropolije postali arijanci, medtem ko so siški ostali katoliški. Po prvem padcu Sirmija8 leta 441 se je provinca Savia z edino preostalo škofijo v Sisciji naslonila na Dalmacijo, zato se je siška škofija posledično pridružila metropoliji v Saloni. Siška škofa Janez in Konstantin sta bila v letih 529 in 533 med podpisniki I. in II. salonitanske sinode.9
Antično prebivalstvo je na ozemlju Bele krajine na številnih mestih zapustilo sledi svojega kulturnega, verskega in gospodarskega življenja. Zgodnje antična naselbina v današnjem Črnomlju se je na prehodu iz 4. v 5. stoletje prenesla na boljše zavarovano lokacijo. Dobila je obzidje in verjetno sredi 5. stoletja tudi prvo cerkev. Poleg same naselbine na lokaciji današnjega Črnomlja imamo v pozni antiki na območju Bele krajine še vrsto drugih središč, tako pri Zapudju, nad Miklaiji in na Kučaiju, kjer o pomembnosti lokacije pričajo obzidje in kar dve starokrščanski cerkvi. Prisotnost mitreja, grobišč, rimskih nagrobnikov in zgodnjekrščanskih cerkva potrjuje, da so se belokranjskega ozemlja dotaknili tudi duhovni procesi, ki so močno vplivali na stanje rimskega imperija v pozni antiki, ko je prišlo do dramatičnih sprememb.
Starokrščansko središče na Kučarju
Večina mest na vzhodnoalpskem območju je propadla v prvi polovici 5. stoletja, na območju Bele krajine pa se je morda zaradi odmaknjenosti ta pro-
Bratož, Vpliv oglejske Cerkve, str. 8—10.
Bela krajina je predstavljala obmejno pokrajino med provinco Panonijo in Dalmacijo. Bližnji središči sta bili Ne-viodunum (Drnovo pri Krškem) in Siscia (Sisek). Ležala je stran od glavnih prometnic. Trgovska pot po dolini Kolpe je preko Gorskega Kotarja predstavljala najkrajšo povezavo med Kvarnerjem in južno Panonijo, glavna pot med Belo krajino in dolino Krke pa je potekala čez prelaz Vahta. Prvi siški škof Castus je omenjen za časa rimskega cesarja Decija (ok. 249).
Dolžnosti nadškofa metropolita so bile: 1. nadziranje izbora sufraganskih škofov in njihova posvetitev; 2. objavljanje pa-peških odlokov sufraganom; 3. sojenje in kaznovanje sufraganskih škofov.
Sirmijska nadškofija je bila obnovljena leta 535, vendar je živela le do leta 582.
Buturac — Ivandija, Povijest katoličke Crkve, str. 25, 27, 30.
¿010
ces pričel nekoliko pozneje. Prebivalstvo je bilo v teh burnih časih prepuščeno samo sebi in je iskalo varnost na višje ležečih in dobro zavarovanih lokacijah, kjer je ustvarjalo svoja pribežališča (kastele), ki so nudila zavetje pred vsakokratnimi »barbarskimi« roparji in osvajalci. Iz tega obdobja velja omeniti Kučar pri Podzemlju. Ob izkopavanjih v letih 1975-1979 so arheologi izkopali starokrščansko središče, ki so ga sestavljali dve cerkvi, krstilnica in episkopij. V zgornji cerkvi dimenzij 17,50 x 8 m je na dvignjenem kvadratnem podiju stala polkrožna klop za duhovnike. Na zahodni strani je cerkev imela 4 m široko vežo, na severovzhodni pa manjši prizidek. Opredeljena je bila kot konsignatorij. V kotanji ob zgornji cerkvi naj bi bila krstilnica. Spodnja cerkev z apsido je bila še večja. Ladja je merila 19 x 10,80 m, na zahodni strani je imela tudi 5,70 m široko vežo. V tej cerkvi naj bi potekal mašni obred. Za bivanje duhovščine je služila s centralno kurjavo ogrevana stavba, domnevni episkopij. Celoten kompleks je bil obdan z obzidjem. Pojav dvojnih cerkva kaže na to, da bi ena bila lahko škofijska. Najdbe datirajo kompleks v obdobje od konca 4. ali začetka 5. stoletja do začetka 6. stoletja.10 Nekateri avtorji so opozorili na možnost, da so se romanizi-rani prebivalci Neviodunuma in doline Krke pred
gotskimi vpadi zatekli v Belo krajino. V tem kontekstu bi Kučar lahko predstavljal preseljeni sedež škofa iz Neviodunuma (Drnovo pri Krškem).11
Starokrščanska cerkev v Črnomlju
Tudi v mestnem jedru Črnomlja so arheologi našli sledi poznorimske utrjene naselbine s cerkvijo iz 5. stoletja. Manjša starokrščanska cerkev s pol-krožno apsido in pravokotno ladjo na območju današnje cerkve Sv. Duha je bila pokrita z opečnato kritino, cerkvena ladja pa je bila tlakovana s talnim mozaikom. Domneva se, da sta bila starokrščansko središče na Kučarju in utrjena naselbina v Črnomlju ustanovljena v istem obdobju, v poznem 4. ali zgodnjem 5. stoletju. V pozni rimski dobi je Črnomelj verjetno predstavljal upravno središče pokrajine, Kučar pa cerkveno.12 Lahko domnevamo, da je utrjena naselbina na območju današnjega Črnomlja prav v času med drugo polovico 5. stoletja in sredino 6. stoletja sprejela okoliško prebivalstvo. Tudi opustitev poznoantične naselbine na Kučarju se povezuje s selitvijo prebivalstva na bolj zavarovano lokacijo današnjega Črnomlja, kjer se je življenje ohranilo vse do prve polovice 7. stoletja, ko so naselbino uničili Avari in Slovani.13
Razglednica s panoramo Črnomlja, cerkvijo Sv. Duha in z gradom Pobrežje, odposlana leta 1898
(iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
10	Knific, Arheologija o prvih stoletjih, str. 23, 25; Weiss, Sprehod po zgodovini Črnomlja.
11	Mason, Bela krajina, str. 36.
12	Mason, Bela krajina, str. 31—37; Mason, Arheološka Črnomlja, str. 54.
13	Weiss, Sprehod po zgodovini Črnomlja.
¿OIO
Zgodnji srednji vek
Kako je potekalo pokristjanjevanje Slovanov v Beli krajini, ostaja neznanka. Prav tako je težko reči, v kolikšni meri so tod preživeli ostanki romanskih staroselcev, ki bi jim lahko posredovali krščansko vero. Pomanjkanje materialnih in pisnih virov botruje dejstvu, da je ureditev morebitne zgodnjesred-njeveške cerkvene organizacije v Beli krajini na ozemlju Slovenije najbolj nejasna.
Pomoč nam delno nudi hrvaško zgodovinopisje. V burnih časih avarskih in slovanskih selitev v 6. in 7. stoletju je siška škofija ugasnila, z njo pa tudi krščanstvo v Panoniji, od katerega so verjetno preostali le drobci. Siška škofija sicer formalno ni bila ukinjena. Krščanstvo se je od druge polovice 7. stoletja postopno širilo iz romanskega Splita in ostalih dalmatinskih mest v notranjost današnje Hrvaške. Z zahoda so po letu 803 tudi Franki vplivali na hrvaške politične in verske razmere.14 Ko je cesar Karel Veliki leta 811 dokončno določil Dravo za mejo med salzburško nadškofijo in oglejskim patri-arhatom, ni določil njunih meja na vzhodu. Nobenih dokazov sicer nimamo, da bi oglejski patriarh kdaj poslal misijonarje na območje škofije Sisek, vendar te možnosti ne smemo izključiti. Njihovo morebitno misijonarsko dejavnost so po letu 828 vsekakor omejili poganski Bolgari.
Domneva se, da je bilo ozemlje Bele krajine v prvi polovici 9. stoletja vsaj formalno v sklopu oglejskega patriarhata. Po uporu kneza Ljudevita Posavskega (810-823), ki je bil kristjan in v dobrih odnosih z oglejskim patriarhom, ter njegovih vojnah proti Frankom, je Karlova razmejitev na hrvaških tleh postala mrtva črka na papirju. Hrvaški knez Trpimir (852) je imel območje siške škofije za del splitske metropolije. Koliko je v belokranjski prostor segala s svojim vplivom leta 864 ustanovljena ninska škofija, tudi ni poznano. Prav tako ni zanesljivih dokazov o jurisdikciji Metodove panonsko-sirmijske metropolije (870-874) na obravnavanem območju.
Zanimiva je teza hrvaškega zgodovinarja Nevena Budaka, ki izhaja iz teze Mladena Ančiča, da se »kraljestvo (kneževina) med Savo in Dravo«, ki mu je vladal Ljudevit Posavski (kasneje tudi Braslav), ni razprostiralo na področju današnje Slavonije, pač pa
14 Začetkov oglejske misijonske akcije ni mogoče ločevati od tedanjega širjenja frankovske oblasti. Ze pred zmago nad Avari leta 796 viri nakazujejo začetne premike v smeri širjenja krščanstva iz frankovske Italije na vzhod. Pohoda fran-kovskega furlanskega vojvode Erika proti Avarom se je udeležil tudi »Wonomyrus Sclavus« — Vojnomir Slovan. Moral je biti kristjan, saj si njegovega sodelovanja na strani frankovske krščanske vojske v versko utemeljeni vojni proti poganskim Avarom ne bi mogli predstavljati. Zmagovitega pohoda pod vodstvom Karlovega sina se je udeležil tudi neki škof. Njegova udeležba nakazuje, da so verjetno že tedaj razmišljali o prihodnji cerkveni ureditvi osvojenih pokrajin. Bratož, Vpliv oglejske Cerkve, str. 49.
zahodno od nje tudi na ozemlju današnje vzhodne Slovenije s središčem okoli Siska. Dežele, ki so jih zgodovinarji pripisovali Ljudevitovi oblasti, naj bi bila hrvaška ozemlja pod oblastjo knezov, ki so sicer vladali v Dalmaciji.15 Njihova oblast naj bi se razširila na ozemlje med Savo in Dravo šele po zatrtju Ljudevitovega upora leta 822, ko naj bi frankov-skemu kralju zvesti hrvaški knezi dobili od njega nalogo zaščititi ta del Spodnje Panonije pred bolgarskimi vpadi.16
Zgodnjesrednjeveška pripadnost okolice Siska splitski metropolitanski Cerkvi je bila pogojena z antičnimi povezavami siške škofije s Cerkvijo v Dalmaciji, ki je podobno kot Hrvaška večkrat menjala pripadnost različnim patriarhatom. Od sredine 7. stoletja do leta 732 sta Hrvaška in Dalmacija spadali pod rimski patriarhat, v letih 732—803/812 sta zaradi ikonoklazma obe priznavali podrejenost bizantinskemu patriarhatu, v letih 803/812—864/867 je Hrvaška spadala pod oglejski patriarhat, v letih 864/867—923 pa je zaradi Fotijevega razkola samo Dalmacija priznavala oblast bizantinskega patriar-hata, medtem ko se je za hrvaško državo leta 864 ustanovila posebna škofija v Ninu, ki pa je bila neposredno podrejena Svetemu sedežu.
Ko je leta 923 papež Janez X. posredoval za mir v bolgarsko-bizantinski vojni, se je bizantinski patriarh odrekel cerkveni jurisdikciji nad dalmatinskimi mesti, ki jih je cesar Roman predal v upravo knezu Tomislavu. Dalmatinski škofje so ponovno priznali jurisdikcijo rimskega papeža, v zameno pa so zahtevali cerkveno jurisdikcijo na območju hrvaške kneževine, ki je leta 925 postala kraljevina. Splitski nadškof je zahteval metropolitansko oblast v Dalmaciji in na celotnem ozemlju kraljevine Hrvaške, hkrati pa tudi ukinitev glagoljaške škofije v Ni-
15	Budak, Slavic ethnogenesies, str. 399—400.
16	Možno je, da je bila Kolpa, ki je v kasnejših stoletjih delila Hrvaško od Slavonije, že v zgodnjem 9. stoletju mejna reka. Severna meja Ljudevitove kneževine je bila na Dravi, Sisek na jugu pa ena od njegovih utrdb. Nedoločeni ostajata le meji na zahodu in vzhodu. Na zahodu je Ljudevitova kneževina vsekakor mejila na Karniolo, na vzhodu pa bi se lahko razprostirala vse do Sirmija, ki je bil v frankovskih rokah vse od časov furlanskega vojvode Erika. Po zadušitvi Ljude-vitovega upora (822) in po propadu frankovskega obrambnega sistema na območju furlanske mejne grofije (828) in po prodoru Bolgarov na ozemlje med Dravo in Savo naj bi preostal le zahodni del nekdanjega Ljudevitovega »kraljestva« zahodno od današnjega Zagreba in severno od Karniole. Ob tem se poraja vprašanje, kaj se je zgodilo z nekdanjimi Ljudevitovimi ozemlji okoli Siska. Neven Budak predlaga hipotezo, da so dalmatinski Hrvatje izkoristili zmanjšanje furlanske mejne grofije in slabitev bolgarske oblasti v Slavoniji za širjenje na širše območje Siska. V prid temu govori tudi Konstantin Porfirogenet (De administrando imperio) s sporočilom, da se je del Hrvatov izselil iz Dalmacije in se naselil v Panoniji in Iliriku. Spopad med Hrvati in Bolgari takoj po letu 852, prav tako pa tudi potek kasnejše hrvaško-bolgarske meje, ne bi bila mogoča brez obstoja hrvaške oblasti na širšem območju Siska. Budak, Slavic ethnogenesies,
str. 395—401.
¿010
nu. Temu se je uprl ninski škof Grgur, zato so dalmatinski škofje od papeža zahtevali, naj se spor reši na sinodi v Splitu. Na njej je bilo sklenjeno, da se ninska škofije podvrže splitskemu metropolitu, prepovedalo pa se je tudi posvečevanje glagoljašev, razen v primeru, če ne bi bilo latinskih duhovnikov, pa še to s privolitvijo papeža. Papež pa ni potrdil sinodalnega sklepa, po katerem naj bi imel splitski metropolit jurisdikcijo nad celotno Hrvaško, saj je proti temu protestiral ninski škof Grgur. Zato je Sveti sedež odredil zasedanje nove sinode, ki se je odvijala v letih 927-928. Na njej je bilo sklenjeno, da splitska nadškofija zadrži primat (prvenstvo) v Dalmaciji in na Hrvaškem, kot ga je imela v preteklosti, ninska škofija pa se ukine.17 Po starodavni tradiciji je solinski oziroma kasneje splitski metropolit imel jurisdikcijo od Jadranskega morja do Drave, v tistih desetletjih pa jo je imel le na območju bizantinske Dalmacije. Med letoma 864-923 je jurisdikcijo na tem območju imel ninski škof, ki je tako postal neke vrste hrvaški primas. Zmaga splitskega metropolita je bila hkrati zmaga hrvaške državne politike, ki je želela, da se Hrvaška in bizantinska Dalmacija čim bolj čvrsto politično povežeta, da se na ta način romanska dalmatinska mesta pohrvatijo in narodnostno zedinijo s svojim zaledjem.18
Poizkus obnove škofije v Sisku je bil narejen leta 925 na I. splitski sinodi. Z namenom, da bi se dalmatinski latinski škofje rešili glagoljaškega škofa Grgurja Ninskega, čigar škofijo v Ninu je papež Leon VI. v tistem času ukinil, so mu ponudili eno od izpraznjenih škofij: Sisek, Duvno ali Skradin. To ne bi bilo možno, če Sisek tedaj ne bi bil del Hrvaškega kraljestva. Ker se je Grgur po daljšem upiranju leta 928 odločil za Skradin, siška škofija takrat ni bila obnovljena. Formalno je obstajala kot titu-larna škofija vse do leta 2009, ko je bila ponovno obnovljena, delovati pa je začela leta 2010.
Iz povedanega izhaja, da je jurisdikcijo nad (Gornjo) Slavonijo do madžarske osvojitve konec 11. stoletja imela splitska nadškofija ali pa celo hrvaški dvorni škof. V sklepih II. splitske sinode leta 928 se omenja izpraznjena škofija v Sisku kot sufragan splitske nadškofije. To potrjuje tudi splitski arhidiakon Tomaž, ki je leta 1268 v delu Historia Salonitana Maior zapisal, da je bila škofija Sisek najzahodnejša od vseh med dalmatinskimi Slovani in da je z njenim ozemljem še v 11. stoletju upravljal dvorni »hrvaški škof«, vendar pa ni opredelil njegove pravne narave. Povedal je le, da je imel številne župnije in kraje ter posesti skoraj po vsem hrvaškem kraljestvu, njegova »jurisdikcija« pa naj bi se je razprostirala od Knina vse do Drave.19
17	Ninska škofija je bila obnovljena leta 1075.
18	Buturac — Ivandija, Povijest katoličke Crkve, str. 42—45.
19	Prav tam, str. 54—56.
Visoki in pozni srednji vek. Od splitske k zagrebški škofiji
Po smrti poslednjega Trpimiroviča je madžarski kralj Ladislav Arpadovič, sklicujoč se na svoje »zakonite pravice« kot brat Jelene Lepe, vdove kralja Zvonimirja, leta 1091 s svojo vojsko vpadel v Posavsko Hrvaško (Slavonijo) in jo odtrgal od hrvaške države. To je povzročilo pomembne posledice tudi v cerkveni organizaciji. Slavonijo je oddelil od splitske metropoliKe in od ostale Hrvaške, zato Ke s tem namenom ok. leta 1094 ustanovil novo škofijo v Zagrebu; natančneje med drugo polovico leta 1093 in prvo polovico leta 1095.20 Razlog ustanovitve zagrebške škofiKe naK bi bil v tem, da Ke bila severna Hrvaška daleč od škofijskih sedežev v Splitu, Ninu in Kninu. Zaradi tega naj bi tamkajšnji kristjani za-padali v versko neznanje in krivoverstvo. Seveda pa Ke bil poglavitni razlog politične narave, saK se Ke z ustanovitvijo zagrebške škofije na Hrvaškem utrdil vpliv vladarske hiše Arpadovičev in madžarske države. Ladislavovo politično in vojaško delo je hitro propadlo, saK Ke nKegov voKvoda Almoš že leta 1095 moral zapustiti Hrvaško. Obdržala se je le zagrebška škofija, ki je imela vse razloge za obstanek. Vendar pa so se Arpadoviči že leta 1102 vrnili na hrvaški prestol — tokrat brez orožja — po dogovoru. Hrvaško kralKestvo Ke stopilo v osebno uniKo z madžarskim kraljestvom, s čimer sta se dve kraljestvi spojili pod istim kraljem.
Za časa nastanka so se meKe zagrebške škofiKe v glavnem ujemale z mejami banovine Slavonije, t. j. tistega dela Hrvaške, ki ga Ke madžarski kralK Ladislav I. odtrgal od hrvaške države. Zagrebška škofija je bi bila najprej podrejena madžarski metro-poliji Ostrogon, leta 1180 pa je prišla pod me-tropoliKo Kalocsa, kKer Ke ostala vse do povišanKa v nadškofiKo in hrvaško-slavonsko metropoliKo leta 1852.21
Bela krajina pod zagrebško škofijo
O 130-letni (ne)dejavnosti zagrebške škofije od konca 11. stoletja pa do leta 1228, ko si je cerkveno KurisdikciKo nad Belo kraKino formalno prisvoKil oglejski patriarhat, ne vemo veliko. V listinah iz 14. stoletKa Ke mogoče zaslediti nekaK namigov, ki daKeKo slutiti, da je zagrebška škofija tod vzpostavila pra-župnijsko organizacijo, ki je spadala v goriški arhi-diakonat, kar je razvidno iz t. i. desetinskega spora.
20	Zanimivo je, da je Sisek ob ustanovitvi zagrebške škofije postal škofova fevdalna posest, ki jo leta 1215 pokonil zagrebškemu stolnemu kapitlju.
21	Buturac — Ivandija, Povijest katoličke Crkve, str. 67—69; http: //zg-nadbiskupija.hr/index.php?option=com_content&view =article&id=62&Itemid=21 (pridobljeno 4. 6. 2010).
2010
LEGENDA
^ MWÎTÎ ««HIWIff -uCHMUtt t îltorïlj K» UPI JE (IWMWVMIH
£ vicoiSlt BiSvuvut «tftaJC MtewE.se* o
J ^jlDii't anauM* HUM yjstf, rvau
.»....,.., uumio »ii*uJ»i,if
KATOLIČKA CRKVA
U HRVAT5K0J I BOSNI
K «J n	»■
Bela krajina pod zagrebško škofijo in visokosrednjeveška cerkvena ureditev hrvaških pokrajin (Buturac-Ivandija, Povijest Katoličke Crkve, str. 113).
Sedež arhidiakonata je bil v Gorici v bližini Budač-kega. Možno je tudi, da so bile prve belokranjske cerkve lastniške in so bile naknadno povzdignjene v župnijske.
Nujno se je potrebno vprašati o statusu cerkva, ki jih je leta 1228 priposestvoval Oglej. Vse najstarejše belokranjske cerkve (župnije) imajo patrocinije, ki so značilni za pražupnije: sv. Peter (Črnomelj), sv. Štefan (Semič), Marijino Vnebovzetje (Tri fare), sv. Martin (Podzemelj) in sv. Križ (Vinica). Patrocinij sv. Križa sta prvotno imeli tudi cerkvi v Poljanah in Zumberku, sv. Jurija pa cerkev v Vivodini. Janez Hofler meni, da je imela Bela krajina pod zagrebško škofijo za seboj že lepo dobo cerkvene organiziranost. Stara je morala biti prednica današnje župnijske cerkve sv. Petra v Črnomlju, pri kateri so odkrili slovanske grobove iz 10. in 11. stoletja. V zgodnjo dobo lahko postavimo Marijino cerkev pri Treh farah. Ze poimenovanje razodeva, da gre za lokacijo, ki je dobila ime po pastoralni cerkveno-
upravni enoti - župniji (fari). V čas po ustanovitvi zagrebške škofije bi lahko sodila cerkev sv. Štefana v Semiču.22 Cerkvi sv. Martina v Podzemlju, ki stoji v neposredni bližini poznoantičnega refugija na Ku-čarju, in sv. Križa na Vinici sta verjetno iz 12. stoletja.23 Prva ima patrocinij, ki je značilen za prve vikariatne cerkve, druga pa patrocinij v povezavi s križarskimi vojnami.
22	Cerkev v Semiču je leta 1334 omenjena s patrocinijem sv. Štefana, ogrskega kralja in ne sv. Štefana, prvega mučenca, ki mu je posvečena v zadnjih stoletjih. Patrocinij sv. Štefana, ogrskega kralja, bi lahko pomenil simbol pripadnosti župnije madžarskemu kraljestvu oziroma njegovi škofijski in metropolitanski organizaciji. Dejstvo je, da je bila semiška župnijska cerkev vedno posvečena sv. Štefanu, ostaja pa vprašanje, kateremu je bila posvečena prvotno. Do spremembe patrocinija z istoimenskim svetnikom je lahko prišlo pod diktatom patriarha ali pa fevdalcev, ki na novo pridobljenem ozemlju niso trpeli »madžarskega« svetnika.
23	Hofler, 0prvih cerkvah inpražupnijah, str. 38.
¿010
Od zagrebške škofije k oglejskemu patriarhatu
Višnjegorskim24 gre pripisati zaslugo, da so se meje Kranjske razširile čez Gorjance v današnjo Belo krajino, ki je bila v 12. stoletju politično pod Slavonijo (Ogrsko), cerkvenoupravno pa pod zagrebško škofijo. Kmalu po letu 1200 je Kolpa od kočevskih gozdov pa do vznožja Gorjancev (Boža-kovo) postala mejna reka med Kranjsko in Slavonijo (Hrvaško) oziroma med nemškim cesarstvom in Ogrsko. V Beli krajini je verjetno šlo za vojaško osvojitev starega hrvaškega ozemlja s strani Kranjske oziroma Višnjegorskih, v hribovitem Zumberku pa je šlo za postopno kolonizacijo večinoma še ne-poseljenega ozemlja in njegovega vključevanja v Kranjsko, ki so ga izvajali spanheimski ministeriali in kostanjeviška cisterca. Obstaja pa tudi možnost, da je pokrajina na miren način prešla pod juris-dikcijo Andeških.25
Vzporedno s tem procesom je nastajala tudi oglejska cerkvena organizacija. Odprto ostaja le vprašanje cerkve sv. Jurija v Zgornji Vivodini, ki je morda že stala ob priključitvi območja Kranjski. Politični pridružitvi je v prvih desetletjih 13. stoletja sledila še cerkvena, saj je Bela krajina poprej sodila v zagrebško škofijo (ust. ok. 1094).26
Cerkvena meja med oglejskim patriarhatom in zagrebško škofijo je prvotno potekala po grebenu hribovja Kočevskega Roga in slemena Gorjancev, ki je ločevalo tudi nemško in ogrsko državo. Zagrebška škofija je zato v t. i. desetinskem sporu v 14. stoletju terjala od patriarhata nazaj tisto ozemlje, ki je ležalo južno od razvodnice na Gorjancih. Slo je za cerkve na ozemlju Bele krajine, Zumberka, Sichersteina in Gračenega. Seveda je potrebno ob tem povedati, da je ozemlje Zumberka in Vivodine postalo zanimivo za zagrebško škofijo šele, ko je bilo kolonizirano in gospodarsko urejeno. Zagrebška škofija je v 14.
24	Grof Albert Višnjegorski je iz svojega gradu Mehovo proti koncu vladavine ogrskega kralja Bele III. (1173—1196) pogosto vpadal v obmejne predele Slavonije, pri čemer je verjetno zlasti močno trpela takrat še ogrska Bela krajina. Po kraljevem naročilu je župan goriške županije Stefan napadel Albertovo ozemlje in opustošil njegovo gospostvo. Albert je bil prisiljen prositi kralja za mir. Po smrti Bele III. je prišlo na Ogrskem do dinastičnih bojev, ki so s prekinitvami trajali v letih 1196—1204, najsrditeje prav v mejnih predelih Slavonije. To je bil ugoden trenutek za prisvojitev ogrskega obmejnega ozemlja, zato v ta čas najverjetneje sodita dokončna zasedba Bele krajine s strani Višnjegorskih in ozemlja pri Ormožu s strani Ptujskih. Po mnenju Mihe Kosija je v primeru Bele krajine šlo za »privatno« osvojitev grofov Viš-njegorskih, ki je imela poseben status zunaj Kranjske, kar je bilo jasno šele leta 1277, ko je Rudolf Habsburški podelil pokrajino v zastavo Goriškim grofom. Zanimivo je, da sta bili obe ozemlji kasneje zaupani v duhovno oskrbo nemškemu viteškemu redu. Kosi, ... quae terram nostram, str. 65, 68.
25	Kosi, Onstran gore, str. 122.
26	Miklavčič, Premik kranjske meje, str. 133; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 115; Mlinarič, Kartuzija Pleterje, str. 72—73. Več o razvoju meje gl. Kosi, ... quae terram nostram, str. 41—91; 63, 65, 86.
stoletju po novem terjala desetino tudi v župnijah, ki so na novo nastale na nekoč pustem ozemlju, ki je poprej samo teritorialno spadalo pod njeno juris-dikcijo.27
Sele z vključitvijo v nemško cesarstvo in s kolonizacijo prebivalstva so bili dani pogoji, da je oglejski patriarh lahko začel graditi svojo župnijsko mrežo in po njej uveljavljati tudi svojo cerkveno juris-dikcijo, saj se je s pridobitvijo belokranjskega ozemlja premaknila tudi metropolitanska meja med Oglejem in Kalocso na škodo slednje.
V tem oziru je za belokranjsko cerkveno zgodovino pomembno leto 1228, ko je patriarh Bertold Andeški (1218-1251) ustanovil župnijo v Črnomlju (Schirnomel) s patrocinijem sv. Petra, kateri so bile podrejene cerkve (»podružnice«) pri Treh farah pri Metliki, v Podzemlju, Semiču in Vinici. To pa ne bi bilo mogoče brez podpore fevdalne gosposke. Oglej je na nek način »polastninil« že obstoječe cerkve in jih cerkvenoupravno podredil župniji sv. Petra v Črnomlju. »Podružnice« so torej obstajale že pred letom 1228. Ni izključeno, da so bile nekatere izmed njih pod zagrebško škofijo že samostojne župnije in jih je oglejski patriarh degradiral v »podružnice«, ki pa so imele svoje duhovnike. Težko si predstavljamo, da bi jih črnomaljska duhovščina zaradi oddaljenosti zadovoljivo upravljala. Seveda pa ostaja odprto vprašanje pastoralne (ne)dejavnosti zagrebške škofije v 12. stoletju, saj patriarhova opazka iz ustanovne listine črnomaljske župnije zveni tako, kakor da bi bili prebivalci Bele krajine še pogani, kar pa ni verjetno. Poganske navade so ostale kot posledica površnega dušnega pastirstva, ki je botrovalo verski nevednosti o glavnih vsebinah in obredih krščanske vere. Odtod morda tudi oglejska težnja po začasni centralizaciji bolj načrtnega dušnega pas-tirstva v Beli krajini, ki naj bi ga koordiniral črnomaljski župnik.
Posebno fazo pri širjenju Kranjske in oglejskega patriarhata pa je pomenila kolonizacija in politična ter cerkvena integracija hribovja v okolici Zumberka. Gonilna sila tega procesa so bili ministeriali Spanheimov iz Kostanjevice oziroma njihove veje, ki so se naselile na novih gradovih Zumberk (Sicherberg) (om. 1265) in Sicherstein (om. 1299). Kolonizacija Zumberka se je začela v zgodnjem 13. stoletju, leta 1249 pa je bilo kostanjeviški cisterci podarjenih že več kot 50 kmetij v žumberških vaseh.28 Po izumrtju Spanheimov je bil Zumberk priključen ostali Kranjski. V Zumberku so sredi 16. stoletja zaradi naselitve Uskokov in formiranja vojaške organizacije izgubila posest vsa gospostva svetnih in cerkvenih fevdalcev.29
27	Kosi, ... quae terram nostram, str. 86—87.
28	Mlinarič, Topografija posesti kostanjeviške opatije, str. 43.
29	Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk, str. 40.
MATJAŽ AMBROZIC:CERKVENOUPRAVNA ZGODOVINA BELE KRAJINE, 647-674
¿010
Tudi gričevnati svet okoli Vivodine je od poznega srednjega veka pa do 16. stoletja spadal v okvir dežele Kranjske, ni pa znano, kdaj točno ji je bil priključen. Miha Kosi sklepa, da je bilo območje Vivodine v sklopu posesti kranjskih deželnih gospodov in resnično priključeno Zumberku oziroma Kranjski že tekom 13. stoletja, nedvomno pa šele po osvojitvi Bele krajine, na katero se ozemeljsko navezuje. Ni pa mogoče ugotoviti, ali je šlo za prisvojitev že poseljenega hrvaškega ozemlja ali pa je bilo kolonizirano s kranjske strani. Cerkev sv. Jurija s patronatom in vso pripadajočo posestjo so kostanjeviški cisterci podelili hrvaški Babonici leta 1321.
V srednjem veku je tudi zaradi župnij Zumberk in Vivodina prihajalo do sporov med oglejskim pa-triarhatom in zagrebško škofijo, ki si je prizadevala, da bi to območje ponovno priključila svoji juris-dikciji. Dodaten »problem« so v tistem času predstavljali križniki, saj so bile njihovemu redu inkor-porirane vse belokranjske župnije, v katerih so začeli pobirati desetino.30
Osvojena posest v Beli krajini, Zumberku in Vivodini je bila prvotno popolnoma v rokah Višnje-gorskih in Spanheimov, z njo pa se je okoristila tudi oglejska Cerkev. Oglejski patriarh je od edine viš-
njegorske dedinje Sofije že leta 1228 prejel vso desetino v Beli krajini z določilom, da jo lahko podeljuje naprej kot fevd.31
Oglejska župnijska organizacija v Beli krajini
Kronološko gledano naj bi se poznosrednjeveška oglejska župnijska organizacija v Beli krajini in njeni okolici razvijala po naslednji dinamiki. Iz črnomaljske župnije, ustanovljene leta 1228, se je med letoma 1279-1295 odcepila župnija pri Treh farah (S. Maria in Nawa), vendar pa se je njena osamosvojitev še nekaj desetletij problematizirala. V Gorjancih se je pred letom 1296 oblikovala župnija Zumberk, na njihovem vznožju ok. leta 1300 župnija Vivodina. Na zahodnem obrobju Bele krajine je morda že ob koncu 12. stoletja nastala župnija Poljane (om. 1248), ki pa vse do konca 18. stoletja ni pripadala belokranjski župnijski organizaciji. Omenjene župnije najdemo v seznamu papeških desetin oglejskega patriarhata iz let 1296 in 1323. Naj omenimo, da seznam zagrebške škofije iz leta 1334 tudi vse štiri črnomaljske »podružnice« (Tri fare, Podzemelj, Semič in Vinico) skupaj z Zum-berkom in Vivodino vodi kot samostojne župnije v
Cerkve pri Treh farah v Rosalnicah na razglednici, odposlani leta 1913 (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
30 Inkorporacija (utelešenje, pridružitev) je bila dvojna: polna
(incorporatio plena), ki je vsebovala dolžnost pastirske
službe in vso jurisdikcijo, ali pa nepolna (incorporatio minus
plena), odvisna od tega, ali se je nadarbina popolnoma izro-
čila kaki cerkveni ustanovi z ozirom na gmotne (materialne)
in duhovne zadeve, ali pa so se ji izročili le gmotni dohodki.
Cerkvenopravno je bil župnik polno inkorporirane župnije
ustanova (npr. samostan, kapitelj), zato jo je predstojnik upravljal po župniškem vikarju. Zaradi eksemptnosti redov (izvzetosti izpod oblasti krajevnega škofa) so bili taki vikarji kdaj brez pravega nadzora. Pri nepolni inkorporaciji je do-tična cerkvena ustanova (ali red) pobrala le dohodke, vikarji, ki so izvrševali dušno pastirstvo, pa so bili slabo plačani in so se pogosto menjavali. 31 Kos, Bela krajina, str. 52.
¿010
sklopu goriškega arhidiakonata. V srednjem veku je bila prav desetina dokaz za obstoj samostojne župnije, saj je njeno pobiranje zahtevalo natančno razmejitev med posameznimi župnijami. Pobiranje desetine s strani goriškega arhidiakona je tudi dokaz, da so bile prve belokranjske župnije kanonično ustanovljene s strani zagrebške škofije, ki jih je na podlagi starih jurisdikcijskih pravic še vedno imela za svoje. Vse kaže, da je oglejski patriarh Bertold z »ustanovitvijo« črnomaljske župnije centraliziral belokranjsko župnijsko organizacijo in na ta način paraliziral samostojnost ostalih župnij, ki jih je pred tem ustanovila zagrebška škofija.
Nemški viteški red in utrditev oglejske župnijske mreže v Beli krajini
Nemški viteški red32 se je najbolj razmahnil v Beli krajini,33 kjer so sprva verjetno delovali templarji.34 Leta 1268 je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski na prošnjo svojega dvornega kaplana in vicedoma Ivana, nekdanjega črnomaljskega župnika, podelil hiši Nemškega viteškega reda v Ljubljani cerkev sv. Petra v Črnomlju z vsem, kar ji je pripadalo.35 Najbrž sem ni sodila vsa belokranjska desetina, ki jo je po ustanovitveni listini črnomaljske župnije prejel oglejski patriarh. Ta del desetine so si s podelitvami v fevd sčasoma razdelile posvetne osebe in povzročile razbitost desetinskih pravic. Nemški viteški red je na svojih posestih postal edini desetinski gospod. To so mu zagotavljali številni privilegiji in imunitete (npr. neodvisno sodstvo), ki jih je red prejel predvsem v 13. stoletju od papežev, cesarjev in deželnih gospodov. Verjetno je bila prav križniška desetina vzrok dese-tinskemu sporu z zagrebškim kapitljem, ki se je razširil še na Zumberk in Vivodino.36
Prvotno je vodila cerkveno posest in upravo v Beli krajini komenda Nemškega viteškega reda v Ljubljani s črnomaljskim župnikom kot upravnikom na
32	Z izgubo posesti na Bližnjem vzhodu, so se viteški redovi večinoma naselili na Zahodu. Prvo postojanko na slovenskih tleh so križniki postavili v Brežah na Koroškem, kjer jim je salzburški nadškof Eberhard II. leta 1203 prepustil zanemarjeni hospital. Kmalu po letu 1200 jih je pri Veliki Nedelji na Štajerskem naselil Friderik Ptujski in jim zaupal obrambo nestalne meje proti Ogrom ter kolonizacijo in dušno pastirstvo na ozemlju med Dravo in Muro. Podobno nalogo so kasneje dobili tudi v Beli krajini. V Ljubljani so si križniki pridobili ozemlje v in izven mesta že v prvi polovici 13. stoletja. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 141; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 439; Kos, Srednjeveška Ljubljana, str. 42—43.
33	Cesar Friderik II. naj bi mu v pokrajini že leta 1236 podelil neke svoboščine. Barle, Nekoliko podatkov, str. 49.
34	Kosi, Templarji, 25—27; Kosi, Onstran gore, str. 143—145.
35	Schumi, Archiv L., str. 27; Podlogar, Nemški viteški red, str. 152 sl.
36	Po mnenju Dušana Kosa je vojvoda Ulrik III. z naselitvijo križnikov zaščitil zasebno osvojeno in upravljano področje pred morebitno oglejsko zasedbo. Kos, Urbarji za Belo krajino in Zumberk, str. 51.
čelu. Vendar pa so križniki upravo kmalu prepustili župniku Janezu iz Rogatca, ki jim je januarja 1279 vrnil cerkev v Črnomlju in njene štiri podružnice s pravicami in svoboščinami. Kaj je bilo v ozadju, da križniški red v omenjenem obdobju ni sam neposredno upravljal črnomaljske župnije, ni jasno.37 Križniki iz Ljubljane so še nekaj desetletij upravljali župnijo in posesti iz Ljubljane. Imeli so tudi patro-natsko pravico predlaganja črnomaljskega župnika, potrditveno pravico pa je imel patriarh.
Ker je posest ljubljanski križnikov v Beli krajini zaradi donacij lokalnega plemstva naglo rastla, se je pojavila potreba po redovni hiši - komendi kot upravnem središču. Patriarh Otobon je leta 1310 izdal bulo z odpustki za vse, ki bi z miloščino ali kako drugače podprli zidavo nove hiše križniškega reda v pokrajini Metliki,38 verjetno v Črnomlju. Leta 1337 je Goriški grof Janez vzel v svoje posebno varstvo vse križniške belokranjske posesti, ljudi in cerkve.39 Ker je pod Goriškimi grofi v njihovi Grofiji v Marki in Metliki zaradi glavarstva grofije in lege ob prometni poti zrasel pomen Metlike, se je sedež križniškega reda v Beli krajini preselil k Trem faram, vendar vse do ok. leta 1378 nadoblast ljubljanske komende, ki je imenovala metliške komturje, ni prenehala, nadzor pa sta ohranila tudi črnomaljski župnik in komtur. V Beli krajini sta torej obstajali dve komendi; neodvisna in pomembnejša v Metliki in starejša v Črnomlju, ki pa je v drugi polovici 15. stoletja izgubila na pomenu. Tako se je Nemški viteški red ukoreninil v Beli krajini, zagospodoval nad tamkajšnjimi župnijami in ustvaril največje zemljiško gospostvo.40
Desetinski spor
Zaradi desetine v Beli krajini so nastali dolgoletni spori med križniki in zagrebškim stolnim kapitljem. Z omenjeno problematiko so se od slovenskih zgodovinarjev ukvarjali predvsem Janko Barle,41 Dušan Kos42 in Miha Kosi.43
Sprva križniki goriškega arhidiakona verjetno niso ovirali pri pobiranju desetine v belokranjskih župnijah. Sele črnomaljski komendator Henrik je leta 1330 začel sam pobirati desetino, pridružili pa so se mu tudi ostali belokranjski župniki, ker jim je obljubil tretjino desetine.44 Goriški arhidiakon Ivan
37	Kosi, Onstran gore, str. 145, op. 137.
38	Barle, Nekoliko podatkov, str. 49.
39	Slekovec, Doneski k zgodovini cerkva, str. 224.
40	Kos, Urbarji za Belo krajino in Zumberk, str. 52; Kosi, Onstran gore, str. 149.
41	Barle, Prepir med nemškim redom in kapitulom zagrebškim, str. 305-316; Barle, Nekoliko podatkov, str. 49-69; Barle, Še nekaj doneskov o prepiru, str. 189-196.
42	Kos, Bela krajina.
43	Kosi, ... quae terram nostram, str. 84-86.
44	Zagrebški kapitelj se je pritožil papežu Benediktu XII. in je
leta 1338 poslal v Avignon škofovega vikarja Jakoba in go-
riškega arhidiakona Ivana. Papež je pooblastil cistercijan-skega opata Ivana in dominikanskega priorja Ladislava, da
¿010
Ke odločno zahteval desetine od župniK, ki so bile že debelo stoletje pod okriljem nemške države in oglejskega patriarhata. Ob tem se je zagrebški stolni ka-pitelj v svojih statutih45 skliceval na starodavne pravice, ki so temelKile na »nekdanKi« KurisdikciKi zagrebške škofije nad ozemljem Bele krajine, Zum-berka in Vivodine. Za zagrebško škofijo je omenjeno ozemlje leta 1334 še vedno predstavljalo enega od treh okrajev njenega goriškega arhidiakonata, ki je imel sedem župnij: Zumberk, Vivodina, Tri fare, Podzemelj, Črnomelj, Semič in Vinica s podružnicami.46 Meja med oglejsko in zagrebško škofijo naj bi po mnenju Zagreba potekala severno po grebenu gorovja (po Gorjancih).
Cerkvena jurisdikcija Ogleja nad Belo krajino sredi 14. stoletja očitno še ni bila legitimna. Kljub temu pa so Nemški viteški red v Beli krajini in kranjski duhovniki v Zumberku in Vivodini s podporo patriarhov in plemstva opravljali dušnopas-tirsko delo na novo pridobljenem ozemlju. Na to kažeta tudi desetinska seznama iz let 1296 in 1323, ki v okvir oglejskega patriarhata oziroma arhidiako-nata Slovenske marke prištevata tudi župnije na obravnavanem ozemlju.
Miha Kosi je opozoril še na eno v preteklosti spregledano podrobnost. Goriški arhidiakon Ivan je v opisu desetinskega spora leta 1339 jasno izpričal, da zahteva nazaj desetine, ki so jih uzurpirali predhodniki tedanjega komturja Henrika za časa hudih vojn v ogrskem kraljestvu. Torej je Zagreb izgubil belokranjske desetine že pred omenjenim letom.
zadevo razsodita in obranita pravice zagrebškega stolnega kapitlja. Komendatorja Henrika sta poklicala v Zagreb na osmino malega šmarna 1339. Ker se vabilu ni odzval, je bil poklican drugič na osmino vseh svetih. Tokrat je prišel, goriški arhidiakon pa je zahteval, naj križniki ne pobirajo več desetine, ker pripada zagrebškemu kapitlju »ex institutione et ordinatione antiqua«. Henrik si je izgovoril rok za odgovor do osmine sv. Janeza Krstnika 1340. Toda Henrik ni prišel, niti ni poslal svojega namestnika. Sodniki so zato 7. julija 1340 pravico prisodili zagrebškemu kapitlju, kar je potrdil tudi papež Klemen VI. leta 1345 v svoji buli, ko je izrecno navedel križniške župnije v Beli krajini kot del zagrebške škofije. Odločil je torej v prid Zagreba in mu prisodil zahtevane desetine, ob tem pa celo izobčil člane nemškega križniškega reda v Beli krajini. Izobčenje je bilo februarja 1349 javno razglašeno po pooblaščencih zagrebške škofije v trgu Metlika, torej na ozemlju nemškega cesarstva. Belokranjskim župnikom sta zabičala, da križnike vsako nedeljo in praznik vnovič izobčijo tako dolgo, dokler ne prenehajo pobirati desetino. Zupniki ukaza niso ubogali, ampak so še sami začeli pobirati desetino. Ivan se je moral obrniti na kardinala Gvidona, papeževega legata za Ogrsko, ki pa je pravico zopet prisodil zagrebškemu kapitlju in 25. marca 1350 belokranjske župnike izobčil. Vendar pa stroge kazni niso omajale belokranjske duhovščine. Barle, Nekoliko podatkov, str. 50—53.
45	Gre za Liber statutorum ali Album capitale iz leta 1354, ki ga je znani hrvaški zgodovinar Ivan Krst. Tkalčič na novo izdal v svojih Monumenta historica episcopatus zagrabiensis, Zagreb 1874. Gre za izpopolnjeni zbornik iz leta 1334, ki se je izgubil. Napisal ga je goriški arhidiakon Ivan.
46	Barle, Nekoliko podatkov, str. 50.
Desetinski spor se je polegel okoli leta 1370, ko so se belokranjski križniki dogovorili z zagrebškim škofom Štefanom III. za plačilo pavšalnega davka namesto desetine.47
Janko Barle je bil mnenja, da so križniki morali imeti razloge, zaradi katerih so vztrajali v desetin-skem sporu. Leta 1300 je oglejski arhidiakon Ivan de Ferentino podaril Nemškemu viteškemu redu prezentacijsko pravico za župnijo Črnomelj,48 leta 1336 pa je patriarh Bertrand župnijo podelil križniku Henriku de Opavia. Verjetno je bil prav ta Henrik protagonist desetinskega spora, saj so bili takrat lahko komendatorji tudi duhovniki križniškega reda. Goriški arhidiakon Ivan je v tem času Nemškemu viteškemu redu odstopil patronatske pravice nad belokranjskimi župnijami.49
Svojevrstno razlago spora je v svojih zapiskih zabeležil Jožef Markič. Pravi, da je desetinski spor zakrivila darovnica ogrskega kralja Bele IV., ki je 7. januarja 1263 zagrebškemu proštu Tobiji Bogudu podaril dediščino svoje tete Agneze III., koroške vojvodinje.50 Tekom časa naj bi v Zagrebu pozabili, da je imel omenjeni prošt svetno oblast nad belokranjskimi posestvi, ki so bila nekdaj last Agneze III.51
Spor za desetino je ponovno izbruhnil leta 1513, ko so bili belokranjski križniki ponovno izobčeni. Zagrebški kapitelj je še v letih 1554, 1647, 1681 in 1741 pošiljal apele na državni zbor in cesarja, naj mu ponovno inkorporira župnije v Beli krajini in mu s tem vrne dohodke.52
Janko Barle ob pregledovanju zapiskov kanonič-nih vizitacij do leta 1626 ni nikjer našel, da bi belokranjske župnije vizitirali goriški arhidiakoni.53 Omenja pa, da je bil odnos med belokranjskimi in hrvaškimi župniki vedno dober, ljudje pa so se udeleževali praznovanj na obeh straneh meje, zlasti pri božjepotnih cerkvah. Barle je bil tudi prepričan, da sorazmerno bogata korespondenca med belokranjskimi križniki in zagrebško škofijo še v 17. in v prvi polovici 18. stoletja priča, da so prvi na nek način »priznavali« duhovno jurisdikcijo zagrebških škofov, za kar navaja tipične primere. Nanje so se
47	Kosi, ... quae terram nostram, str. 85—86.
48	Klun, Archiv I. in II., str. 200.
49	Barle, Nekoliko podatkov, str. 52—53.
50	Schumi, Archiv I., str. 206.
51	NŠAL,_ ŠAL, Zapuščine, š. 384, Črnomelj zapiski 1958.
52	Barle, Se nekaj doneskov o prepiru, str. 189—196.
53	Arhidiakoni so izvajali nadzorstvo nad župnijami. V škofovem imenu so ohranjevali cerkveni red, skrbeli za pouk duhovniških kandidatov, nastavljali duhovnike, sklicevali sinode in opravljali cerkveno sodstvo. Pravice arhidiakona so bile naslednje: vizitacija cerkva in duhovščine, blagoslavljanje bogoslužnih paramentov (oblačil) in bogoslužnega posodja (patene, kelihi, ciborji, monštrance), blagoslavljanje temeljnih kamnov in cerkva, duhovno sodstvo nad duhovniki (odprava duhovniškega konkubinata) in verniki. Več o arhi-diakonih gl. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, str. 57— 60; Miklavčič, Krščanstvo na Slovenskem, str. 27—28.
¿010
Pozdrav Iz LOK VICE.
(Gornja) Lokvicapri Metliki s cerkvijo sv. Janeza Krstnika; razglednica je bila poslana adlešiškemu župniku Ivanu Sašlju leta 1913 (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
namreč obračali pri podeljevanju dispenz (zlasti spregledov zakonskih zadržkov) in milosti, zlasti tudi pri podeljevanju spregledov škofU pridržanih spo-vednih primerov, saj so k spovedi pri belokranjskih božjepotnih cerkvah prihajali tudi Hrvati - škofjani zagrebške škofije. Metliški prošt je bil leta 1690 celo povabljen na zagrebško škofijsko sinodo, kar je bilo več kot očitno znamenje, da zagrebški škof Belo krajino še vedno prišteva k svoji škofiji. Tudi veliko Belokranjcev duhovnikov je službovalo v zagrebški škofiji. Mlade kaplane je metliški prošt še v kasnem 17. stoletju pošiljal opravljat izpit iz dušnega pas-tirstva v Zagreb, od koder so belokranjski križniki dobivali tudi sv. olja.54
Iz korespondence je mogoče razbrati, da je bil metliški komendator kot redovni predstojnik tudi ordinarij za ozemlje križniških župnij, prošt pa njegov vikar »in spiritualibus« - v duhovnih zadevah. Ker nobeden od njiju ni imel škofovskega posve-čenja, ni mogel opravljati škofu pridržanih funkcij in obredov ter podeljevati spregledov. Pri tovrstnih škofovstvu pridržanih obrednih in duhovnih zadevah križnikom njihovi privilegiji niso pomagali, zato pa so znali spretno braniti svojo eksemptnost. Od tod tudi obračanje na Zagreb, saj je bil mnogo bližje kot patriarhov Videm, v hrvaški prestolnici pa so takšno držo belokranjskih župnikov imeli za »dokaz«, da Bela krajina še vedno spada v zagrebško škofijo. Na ta način je bil volk sit, koza pa cela ...
Tudi zaplet z desetinami je mogoče razumeti le, če se zavedamo pomena inkorporacije belokranjskih župnij Nemškemu viteškemu redu oziroma župnij Zumberk in Vivodina kostanjeviški cisterci. Križ-
niški red je imel številne privilegije, njegove župnije pa so uživale eksemptnost - izvzetost izpod juris-dikcije krajevnega škofa, saj je bil ordinarij za njihove inkorporirane župnije vsakokratni redovni predstojnik - komendator oziroma metliški prošt. Podobno eksemptnost je uživala tudi kostanjeviška cisterca, ki jo je vodil opat. Svoja posestva na Kranjskem je križniški red razglasil za neodvisna, to pa je pomenilo, da je v Beli krajini najkasneje v drugi polovici 15. stoletja svoje inkorporirane župnije dokončno združil v neke vrste eksemptni »križ-niški arhidiakonat«, na čelu katerega je bil formalno komendator, v praksi pa metliški prošt. Verjetno je bil zaradi tega leta 1473 komendator metliških križnikov skupaj z ribniškim župnikom, ki je v tistem obdobju tudi oblikoval lasten »ribniški arhidiako-nat«, klican na zagovor v Videm, saj sta se oba odtegovala patriarhovi jurisdikciji.55
Proces vključevanja župnij Poljane (Stari trg ob Kolpi), Sinji Vrh in Planina v skupnost belokranjskih župnij
Nekoliko drugačno zgodovino cerkvene uprave so imele župnije Poljane (Stari trg ob Kolpi) in mnogo kasneje tudi Sinji Vrh ter Planina pri Semiču, ki so bile svoj čas v ribniškem arhidiakonatu. Prvotno je zahodno obrobje Bele krajine pokrivala patriarška pražupnija Cerknica, nato pa Stari trg pri Ložu. Ob koncu 12. stoletja, vsekakor pa do leta 1248, naj bi na ozemlju poljanskega gospostva nastala župnija Poljane. Slabih 100 let kasneje je bila z nemško govorečimi kolonisti poseljena Kočevska,
54 Barle, Nekoliko podatkov, str. 54—69.
55 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 31.
¿010
kjer so nastale prve dušnopastirske postojanke v odvisnosti od župnije Ribnica, ki naj bi leta 1363 pridobila status nadžupnije. Ribniški župnik je tako via facti postal neke vrste »nadžupnik« za podrejene kočevarske župnije.
Ribniški arhidiakonat je nastal kot naravna posledica zgodovinskega razvoja v desetletjih pred letom 1490. Obsegal je ribniško-kočevski svet od Loža in Blok do Kolpe oziroma Bele krajine, skratka ozemlje, ki je bilo v 14. stoletju pod ortenburškim gospostvom. Prav Ortenburžani so s patronatom nad župnijami v teh krajih pomagali ribniškemu župniku do njegovih »posebnih pravic«.56 Naj omenimo, da ribniškega arhidiakona ni volila duhovščina, ampak je vsakokratni ribniški župnik avtomatično postal arhidiakon,57 zato je imel naziv »archi-diaconus natus«.58 Ribniški arhidiakoni so imeli oblast potrjevati predlagane župnike in jih kano-nično umeščati.
S podelitvijo in inkorporacijo župnije Poljane (Stari trg ob Kolpi) novomeškemu kolegiatnemu kapitlju v letih 1509 in 1516 je bil dan predpogoj, da je stoletje kasneje prešla iz ribniškega arhi-diakonata v novomeški kapiteljski arhidiakonat, ki se je začel oblikovati po letu 1500. Ribniški arhi-diakoni so si še naprej prizadevali, da poljansko župnijo obdržijo v svojem arhidiakonatu, zato se je omenjeni prehod dokončno izvršil šele po letu 1598, vsekakor pa pred letom 1633.59
Župnija Poljane (Stari trg ob Kolpi) z jože-finskima lokalijama Spodnji Log in Nemška Loka ter vikariat Sinji Vrh so postali del belokranjske župnijske organizacije šele po vključitvi v ljubljansko škofijo, konkretno leta 1788 s prehodom iz novomeške v metliško dekanijo, iz katere pa so bili že leta 1799 predekanirani v kočevsko. Vikariat Sinji Vrh (od leta 1876 župnija) se je v metliško dekanijo dokončno vrnil leta 1834, župnija Stari trg pa šele leta 1852.
56	Ribniški dekan in zgodovinar Anton Skubic je začetke ribniškega arhidiakonata postavljal v leti 1461-1462, torej v čas ustanovitve ljubljanske škofije, ko naj bi župnije na Kočevskem tudi formalno prišle pod »ribniški arhidiakonat«. Do tedaj so spadale v arhidiakonat Slovenske marke ali krajine. Vendar pa novega stanja patriarhi niso takoj priznali. Seznanili smo se že, da sta bila leta 1473 v Videm poklicana komendator metliških križnikov in ribniški župnik Klemen, ker sta se odtegovala patriarhovi jurisdikciji. Očitno se je ribniški župnik dobro zagovarjal, saj je njegov drugi naslednik Friderik Valpurger leta 1479 postal patriarhov komisar. Prvi pravi ribniški arhidiakon Jakob Zobelsberger (Čušper-ški) je bil s strani patriarha pravno priznan šele leta 1490. Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 24-40, 97-98.
57	Arhidiakoni so imeli oblast sklicevati shode arhidiakonatske duhovščine, izpraševati kandidate za duhovništvo in jih priporočati za prejem višjih kleriških redov, umeščati duhovnike na beneficije in podeljevati odvezo od nekaterih škofu (patriarhu) pridržanih grehov in cerkvenih kazni. V manjših kazenskih zadevah so imeli nad kleriki tudi sodno oblast.
58	»Arhidiakon — naddiakon sam po sebi«.
59	Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 38, 128.
Ozemlje nekdanje župnije Planina je bilo prvotno pod župnijo Črmošnjice in je zato do leta 1787 spadalo pod kočevski komisariat ribniškega arhidia-konata. Zaradi nemško govorečih Kočevarjev je leta 1787 v okviru matične črmošnjiške župnije nastajajoča planinska lokalija, tedaj s sedežem pri cerkvi v Kleču, pripadla kočevski dekaniji. Metliški dekaniji se je pripojila šele leta 1852.60 Župnija Planina, ustanovljena leta 1876, je bila ukinjena 11. marca 1987, njeno ozemlje pa pripojeno župniji Semič.
Cerkvena uprava v Beli krajini med 2. svetovno vojno
Bela krajina je po italijanski okupaciji leta 1941 prišla pod upravo Visokega komisariata za Ljubljansko pokrajino. Po okrajih in občinah so Italijani obdržali dotedanji upravni aparat, prav tako pa niso posegali na področje cerkvene uprave. Pozimi 1941/ 42 so se iz obrobja Bele krajine v Spodnje Posavje preselili nemško govoreči Kočevarji, kar je posredno olajšalo delovanje partizanskega gibanja. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so Belo krajino le za kratek čas zasedli Nemci, nato pa je bila vse do konca vojne t. i. osvobojeno ozemlje pod partizansko oblastjo.
Osrednji osebnosti med belokranjsko duhovščino sta bili med 2. svetovno vojno črnomaljski dekan Pavlin Bitnar (1923-1943) in prodekan Andrej Ilc iz Podzemlja. Bitnar se je umaknil skupaj z odhajajočo italijansko vojsko, zato je njegove naloge prevzel Ilc. Ker je bilo škofu Gregoriju Rožmanu v pokrajini zaradi partizanskega osvobojenega ozemlja onemogočeno neposredno izvrševanje škofovske oblasti, je bil 7. junija 1944 prisiljen imenovati prodekana Andreja Ilca za generalnega vikarja za Belo krajino.61 Ilc je to nalogo opravljal do 19. julija 1945. Na ozemlju Bele krajine je imel poverjeno izvršno oblast krajevnega škofa Rožmana.
Po nekaterih ocenah naj bi OF predlagala belokranjskim duhovnikom, naj zaprosijo škofa, da imenuje svojega pooblaščenca. Za Ilca je bilo znano, da je bil zmeren glede nasprotovanja komunizmu. Dekret o imenovanju je Ilcu menda predal Boris Kidrič osebno. Skof Rožman se je zavedal, da bo Ilc v blagor delovanja dekanije moral sodelovati z lokalno partizansko oblastjo in je s tem tvegal, da ne bo izvrševal njegovih navodil.
Na zasedanju SNOS-a v Črnomlju, 19. februarja 1944, je bila med drugim ustanovljena tudi Verska komisija, ki je začela delovati 20. septembra. Duhovniki črnomaljske dekanije so bili s strani »ljudske oblasti« sprejeti različno. Partizani so likvidirali kar dva belokranjska kaplana in štiri župnike, črnomalj-
60	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 126-127.
61	Stari Zakonik kanonskega prava iz leta 1917 ni poznal funkcije škofovega vikarja.
¿010
ski pa jim je pobegnil. Križniškemu redu je partizanska oblast zadala usodni udarec, od katerega se še ni opomogel, saj je med vojno izgubilo življenje 10 križnikov. Celotno premoženje križniškega reda je komunistična oblast zaplenila leta 1949.62
Različne ravni cerkvenoupravne pripadnosti belokranjskih župnij
Cerkvena uprava ima izrazito piramidalno hierarhično strukturo. Osnovo zanjo predstavlja krajevna Cerkev - škofija. Sufraganske škofije se skupaj z nadrejeno nadškofijo povezujejo v cerkveno pokrajino - metropolijo pod vodstvom nadškofa metropolita, ki predstavlja vez edinosti s papežem in po njem z vesoljno (katoliško) Cerkvijo. Kjer razmere zahtevajo drugače, je možna tudi neposredna podreditev posamezne škofije ali nadškofije Svetemu sedežu, možno pa je tudi, da nadškofija nima su-fraganov (podrejenih škofij).
(Nad)škofije so se delile (nekatere se še vedno) na arhidiakonate, goriški arhidiakonati pa so se nazadnje delili v komisariate, ki so pod svojim okriljem združevali posamezne župnije in njihove vika-riate ter lokalne kaplanije. Po ukinitvi goriške nad-škofije leta 1787 so se goriški arhidiakonatski komisariati in ljubljanski komisariati večinoma preimenovali v dekanije. S ponovno uvedbo arhidiakonatov v ljubljanski škofiji leta 1901 je njena cerkveno-upravna struktura naslednja: škofija je razdeljena na arhidiakonate, ki jih sestavljajo skupine dekanij, posamezno dekanijo pa sestavlja skupina dušnopastir-skih enot v obliki župnij (nekdaj tudi vikariatov, lokalnih kaplanij in ekspozitur). Novoustanovljena novomeška škofija nima razdelitve na arhidiakonate in je razdeljena le na dekanije in župnije.
Metropolitanska in škofijska pripadnost Bele krajine
Glede metropolitanske pripadnosti ožjega belokranjskega ozemlja lahko rečemo, da je do uničenja Sirmija leta 441 spadalo pod sirmijsko metropolijo, nato pa pod salonitansko oziroma splitsko. Domneva se, da je v času frankovske ekspanzije na vzhod v začetku 9. stoletja belokranjsko ozemlje za dobre pol stoletja formalno prišlo pod oglejsko metropo-lijo. V letih 864-923 naj bi bilo pod ninsko škofijo, ki je bila ustanovljena za hrvaško državo od Jadrana do Save in neposredno podrejena Svetemu sedežu. Alojzij Kuhar je domneval, da se je ninska škofija morda celo povezala z Metodovo panonsko-sirmij-sko metropolijo (870-874),63 kar pa je bilo praktično nemogoče, saj sta bili obe neposredno podre-
62	Prijanovič, Zgodovina župnije Črnomelj, str. 64, 67, 70, 74, 79, 80, 90.
63	Kuhar, Pokristjanjevanje Slovencev, str. 95, 97.
jeni Svetemu sedežu. Ker leta 928 siška škofija ni dobila svojega škofa, je jurisdikcijo nad belokranjskim ozemljem vse do konca 11. stoletja obdržala splitska nadškofija in metropolija. Morebitna juris-dikcija hrvaškega dvornega škofa v tem obdobju ni jasna.
Po madžarski osvojitvi Slavonije so bili ok. leta 1094 dani pogoji za ustanovitev zagrebške škofije, ki je razširila svojo jurisdikcijo tudi nad Belo krajino. S tem je formalni vpliv splitske nadškofije in metro-polije na ozemlju Bele krajine prenehal. Zagrebško škofijo je njen ustanovitelj, ogrski kralj Ladislav I., vključil v metropolijo Ostrogon, leta 1180 pa je prišla pod metropolijo Kalocsa.
Ustanovitev župnije v Črnomlju leta 1228 s strani oglejskega patriarha Bertolda in podelitev belokranjskih dušnopastirskih postojank Nemškemu viteškemu redu leta 1268 sta posredno povzročili premik škofijske in metropolitanske meje skupaj z državno z obrobja Kočevskega Roga in slemena Gorjancev na Kolpo. Bela krajina je s svojim obrobjem vred de facto postala del oglejskega patriarhata. Tega stanja zagrebška škofija ni priznala vse do njegove ukinitve leta 1751. Ob tem velja opozoriti, da je bilo ozemlje župnije Poljane (Stari trg ob Kolpi) in vikariata Sinji Vrh (ter poznejših župnij Spodnji Log, Nemška Loka in Planina) vseskozi v sklopu oglejskega patriarhata.
Na pritisk dunajskega dvora je papež Benedikt XIV. leta 1749 za avstrijski del patriarhata ustanovil poseben apostolski vikariat, ki pa je bil samo prehodna rešitev. Po ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751 je Bela krajina z Zumberkom, Vivodino, Poljanami in Sinjim Vrhom pripadla novoustanovljeni nadškofiji in metropoliji Gorica. To stanje pa ni trajalo dolgo, saj je bila leta 1787 začasno ukinjena, sedež nadškofije in metropolije pa je bil v letih 1787-1807 v Ljubljani. Bela krajina z obrobjem je na ta način prišla pod ljubljansko (nad)škofijo in je v njej ostala do leta 2006, ko je bila ustanovljena škofija Novo mesto. Dne 17. februarja 1789 se je zgodila izločitev Zumberka in Vivodine iz ljubljanske nadškofije v zagrebško škofijo in s tem tudi iz ljubljanske metropolije v metropolijo Kalocsa.
Po ukinitvi ljubljanske nadškofije in metropolije leta 1807, je bila le-ta degradirana na raven običajne škofije in je bila skupaj z nekdanjimi sufraganskimi škofijami neposredno podrejena Svetemu sedežu. Za časa francoskih Ilirskih provinc v Beli krajini ni prišlo do cerkvenoupravnih sprememb. Sele leta 1830 je bila v Gorici ponovno vzpostavljena nad-škofija in ilirska metropolija, pod katero je kot sufragan spadala tudi ljubljanska škofija.
Italijanska zasedba Primorske in Istre po 1. svetovni vojni je povzročila, da je bila ljubljanska škofija leta 1933 izločena iz goriške metropolije in ponovno neposredno podrejena Svetemu sedežu. Ustanovitev ljubljanske nadškofije leta 1961 žal ni
¿010
bila takoj združena z ustanovitvijo metropolije, katere sedež je Ljubljana postala leta 1968.64 Od tedaj naprej Bela krajina spada v ljubljansko metropolijo. Najnovejše poglavje škofijske pripadnosti Bele krajine se piše od 7. aprila 2006, ko je črnomaljska de-kanija prišla v sklop novoustanovljene škofije Novo mesto.
Arhidiakonatska pripadnost Bele krajine
Ozemlje Bele krajine je prvotno predstavljalo enega od treh okrajev (distriktov) goriškega arhidia-konata zagrebške škofije, saj oglejsko priposestvova-nje cerkvene jurisdikcije nad pokrajino s strani Svetega sedeža v 14. stoletju še ni bilo priznano. Vprašanje dvojne (oglejske ali zagrebške) škofijske juris-dikcije na eni in eksemptnosti križnikov na drugi strani je zadeve glede cerkvenopravne pripadnosti Bele krajine zapletalo tudi v kasnejših stoletjih.
Z »vključitvijo« Bele krajine v okvir oglejskega patriarhata leta 1228 so tamkajšnje župnije »pripadle« oglejskemu dolenjskemu arhidiakonatu (ar-hidiakonatu Slovenske marke), kar je razvidno iz popisov papeških desetin iz let 1296 in 1323. V istem arhidiakonatu je bila v poznem srednjem veku tudi župnija Poljane, ki je pred letom 1490 prišla v sklop ribniškega arhidiakonata, v začetku 17. stoletja pa v sklop novomeškega. Desetinski spor je postavil pod vprašaj legitimnost oglejskega priposest-vovanja belokranjskih župnij, saj sta jih papeža Benedikt XII. in Klemen VI. v 14. stoletju prisodila zagrebški škofiji. Podobno se je dogajalo tudi z župnijama Zumberk in Vivodina, ki sta bili pridruženi kostanjeviški cisterci in naj bi ok. leta 1470 prišli v sklop t. i. kostanjeviškega arhidiakonata. Obeh župnij v Bizancijevem in Montagnanovem popisu iz druge polovice 16. stoletja ne najdemo med župnijami kostanjeviškega arhidiakonata,65 niti jih ne najdemo kasneje.
Vsaj v drugi polovici 15. stoletja je križnikom uspelo svoje inkorporirane župnije urediti v »samostojno« cerkvenoupravno enoto - arhidiakonat. Viri so Metliko večkrat imenovali kot samostojen arhi-diakonat, službo arhidiakona pa je opravljal vsakokratni komendator oziroma v duhovnih zadevah metliški prošt.66
Po ukinitvi oglejskega patriarhata leta 1751 je ozemlje Bele krajine prišlo pod okrilje nove goriške nadškofije, ki je imela kar 17 arhidiakonatov,67
64	Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 9, 12-15, 23, 29, 32, 35.
65	Prav tako v omenjenih seznamih ni križniških belokranjskih župnij in kapiteljske župnije Poljane. Hofler, Trije popisi cerkva in kapel, str. 94-95.
66	Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem, str. 19; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 16.
67	Ker patriarh na habsburškem delu patriarhata ni mogel iz-
vrševati svojega poslanstva neposredno, so se močno uvelja-
vili arhidiakonati, zlasti tisti, ki so pod vodstvom samo-
razdeljenih na komisariate - bodoče dekanije. Lahko rečemo, da je na širšem ozemlju Bele krajine goriška nadškofija podedovala cerkveno upravo od oglejskega patriarhata nespremenjeno. Križniki so imeli svoj metliški arhidiakonat, nazadnje imenovan komisariat. Zupnija Poljane z vikariatom Sinji Vrh je spadala v novomeški arhidiakonat, ozemlje ukinjene župnije Planina pa je do prehoda v ljubljansko škofijo spadalo v ribniški arhidiakonat. Zupniji Zumberk in Vivodino je ljubljanska nadškofija že leta 1789 oddala zagrebški škofiji. Leta 1787 ukinjene arhidiakonate so v ljubljanski nadškofiji nadomestile dekanije, ki so nastale iz nekdanjih komisa-riatov.
Ljubljansko škofijo je leta 1901 na pet arhidiakonatov razdelil knezoškof Jeglič. Ozemlje semiške dekanije je najprej spadalo v V. arhidiakonat, ki so ga prvotno sestavljale dekanije Semič, Kočevje, Les-kovec, Novo mesto, Trebnje in Zužemberk, pred letom 1940 pa dekanije Semič, Kočevje, Ribnica in Žužemberk.68 Po sinodi leta 1940 je bila škofija razdeljena na šest arhidiakonatov.69 Črnomaljska dekanija je spadala v VI. arhidiakonat, ki so ga pred ustanovitvijo novomeške škofije leta 2006 sestavljale dekanije Novo mesto, Črnomelj in Leskovec. Novoustanovljena novomeška škofija ni razdeljena na arhidiakonate, pač pa na šest dekanij: Novo mesto, Leskovec, Trebnje, Zužemberk, Kočevje in Črnomelj.
Dekanijska pripadnost belokranjskih župnij
Za časa jožefinske cerkvenoupravne reforme so bili leta 1787 arhidiakonati ukinjeni, komisariati pa večinoma preimenovani v dekanije. Predlogi zanje so bili narejeni leta 1785.70 Arhidiakonati niso imeli več tistega pomena kot v prejšnjih stoletjih, ko oglejski patriarh ni smel na avstrijski del svoje škofije in so v marsičem prav arhidiakoni izvrševali njegovo službo. Z jožefinskimi reformami je vsak škof ordinarij dobil prost dostop do svojih vernikov in duhovnikov, saj so se škofijske meje večinoma pokrivale z deželnimi in okrožnimi. Dekani so kot voditelji dekanij postali neke vrste škofovi nadzorni organi oziroma komisarji, vendar brez posebne jurisdikcije, ki so jo imeli nekdanji arhidiakoni.
stanov (Stična, Kostanjevica, Bistra), Nemškega viteškega reda in novomeškega kolegiatnega kapitlja postajali vedno bolj neodvisni. Izumetničeno ureditev je porušil cesar Jožef II., ki je brez ozira na zgodovinski razvoj zaukazal preureditev večjih župnij v manjše po geografskem in statističnem merilu ter hkrati odpravil arhidiakonate.
68	Catalogus cleri 1914, str. 191; Letopis ljubljanske škofije 1930, str. 249.
69	Zakonik Ljubljanske škofije, str. 46.
70	NŠAL, ŠAL, Spisi II, š. 44, Seznami komisariatov in njihovih župnij ok. 1784; Glavni škofijski predlog za vso Kranjsko 1785.
58_KRONIKA
¿010	MATJAŽ AMBR0ŽIČ: CERKVENOUPRAVNA ZGODOVINA BELE KRAJINE, 647-674
Cerkev sv. Ane v Vidošičih na razglednici iz leta 1935 (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
Ozemlje Bele krajine je do leta 1787 pokrival metliški komisariat Nemškega viteškega reda, ki pa je imel status arhidiakonata.71 Metliški prošt je bil že prej formalni voditelj belokranjske skupine križniških župnij. Prvi dekan je postal križnik p. Jakob Anzl, ki je v Metliki kot župnik in prošt deloval v letih 1761-1801.72
Ob ukinitvi goriške nadškofije in povzdignitvi ljubljanske škofije v nadškofijo leta 1787 je metliška dekanija obsegala naslednje župnije in lokalne kap-lanije v nastajanju, zapisane v oklepajih: Metlika ([Suhor] Bušinja vas pri Suhorju - ponovno potrjena 1789, Radovica - naj bi se prenesla na Dra-šiče 1789), Semič^ ([Rožni Dol] Gradnik - ponovno potrjena 1789), Črnomelj (Dobliče, Otovec - ponovno potrjeni 1789), Vinica (Preloka, Nerajec -ponovno potrjeni 1789), Podzemelj (Tribuče - opuščena 1789, Adlešiči - župnija 1789). Župnija Poljane (Stari trg ob Kolpi), pa tudi načrtovani lokaliji v Nemški Loki in Spodnjem Logu ter vikariat Sinji Vrh, so leta 1787 še spadali v novomeško dekanijo. Kot sedež duhovnije na ozemlju kasnejše župnije Planina se v tem seznamu navaja cerkev v Kleču, ki pa je spadala v kočevsko dekanijo.73 Ze leta 1788 so se navedene duhovnije, z izjemo planinske, priključile metliški dekaniji.74 Visoko število različno ran-girane duhovščine po župnijah razodeva, da je bilo tedaj v polnem teku jožefinsko preoblikovanje ma-
71	NŠAL, ŠAL, Spisi II, š. 44, Seznami komisariatov in njihovih župnij ok. 1784; Sumarični izkazi.
72	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 379, m. Semič, f. A; Pokorn, Sematizem duhovnikov in duhovnij, str. 96.
73	NŠAL, ŠAL, Spisi II, š. 44, Regulacija župnij 1782-1785, Glavni škofijski predlog za vso Kranjsko 1785; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 128-130.
74	Pokorn, Sematizem duhovnikov in duhovnij, str. 96-106.
tičnih župnij z uvajanjem lokalnih kaplanij kot prve stopnje na poti do samostojne župnije.
Natančen seznam župnij, lokalnih kaplanij in podružnic metliške dekanije, ki ga je 28. decembra 1788 sestavil metliški prošt in dekan Jakob Anzl, kaže naslednjo jožefinsko cerkvenoupravno strukturo v Beli krajini: župnija Metlika, novo osnovana župnija Bušinja vas, župnija v ustanavljanju Drašiči, župnija Semič, lokalija v ustanavljanju Gradnik, lokalija v ustanavljanju Rožni Dol, župnija Črnomelj, župnija v ustanavljanju Dobliče, lokalija v ustanavljanju Otovec, župnija Vinica, župnija v ustanavljanju Nerajec, lokalija v ustanavljanju Preloka, župnija Podzemelj, župnija v ustanavljanju Adlešiči, župnija Poljane, lokalija v ustanavljanju Nemška Loka, lokalija v ustanavljanju Spodnji Log in vikariat Sinji Vrh.75 Župnij Zumberk in Vivo-dina na jožefinskih komisariatskih in dekanijskih seznamih ni, čeprav sta leta 1787 prešli iz goriške v ljubljansko nadškofijo.76 Očitno je že bila v teku njuna izločitev iz ljubljanske nadškofije v zagrebško škofijo, ki se je zgodila 17. februarja 1789.
Župnija Poljane (Stari trg ob Kolpi) in vikariat Sinji Vrh sta bila torej šele leta 1788 prvič priključena belokranjski župnijski organizaciji, vendar sta bila iz nje že leta 1799 izločena in sta prešla v kočevsko dekanijo. Vikariat Sinji Vrh se je v metliško dekanijo dokončno vrnil leta 1834, župnija Poljane pa leta 1852.
Iz seznamov metliške dekanije iz let 1787 in 1788 je mogoče razbrati, da številne načrtovane jo-žefinske župnije in lokalne kaplanije (lokalije) niso
75	NSAL, SAL, Spisi II, s. 45, Verzeichnis derjenigen Kirchen in dem Mötlinger Decanat, 28. 12. 1788.
76	NSAL, SAL, Spisi II, s. 45, Prospectus, 18. 12. 1788.
¿010
zaživele. Izjemi sta bili leta 1785 ustanovljena lokalija Adlešiči, ki se je izdvojila iz župnije Podzemelj in je bila leta 1789 povišana v župnijo, ter lokalija Preloka, ki se je leta 1787 razvila iz viniške župnije. Ostali poizkusi ustanavljanja novih dušnopastirskih postojank so se povsem ponesrečili. V letih 1793—1794 se kot župnija »necdum erecta«77 omenjata Bušinja vas pri Suhorju (izdvojena iz Metlike) in Dobliče78 (izdvojene iz Črnomlja), a že leta 1795 izgineta iz dekanijskega seznama župnij. Enako se v letih 1793— 1794 kot nedavno ustanovljene lokalije omenjajo: Drašiči (iz Metlike), Gradac (iz Podzemlja), Otovec (iz Črnomlja) in Spodnji Log ter Nemška Loka (iz Poljan). Tudi te lokalije že leta 1795 izginejo iz dekanijskega seznama, z izjemo Nemške Loke, ki je v letih 1795—1798 imela svojega kurata, leta 1828 je postala ekspozitura, leta 1854 lokalna kaplanija in leta 1876 samostojna župnija ter Spodnjega Loga, ki je postal leta 1793 lokalija, leta 1876 pa samostojna župnija. Obe duhovniji sta se izločili iz župnije Poljane (Stari trg ob Kolpi).
Dekanija Metlika se je ozemeljsko zmanjšala leta 1799, ko sta v sklop kočevske dekanije prešla župnija Poljane in vikariat Sinji Vrh, leta 1800 pa še lokaliji Spodnji Log in Nemška Loka. Leta 1800 so metliško dekanijo sestavljale samo belokranjske župnije v ožjem pomenu besede: Metlika, Semič, Črnomelj, Vinica, Podzemelj in Adlešiči ter lokalija Preloka.
Leta 1834 se je iz kočevske dekanije k metliški vrnil vikariat Sinji Vrh, leta 1852 pa so se vrnile še župnija Poljane in lokaliji Nemška Loka ter Planina. Leta 1856 se je v kočevsko dekanijo vrnila lokalija Nemška Loka.79 Radovica je postala lokalija leta 1854, istega leta je dobil župnijo Dragatuš, leta 1855 pa še Suhor.
Zupnijska reorganizacija v duhu jožefinskega preoblikovanja velikih matičnih župnij v manjše je bila v Beli krajini dokončana šele z reformo ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1876. Pogačar je v tedanji ljubljanski škofiji ustanovil kar 78 novih župnij, večinoma iz nekdanjih samostojnih lokalnih kaplanij. Med njimi najdemo naslednje »nove« belokranjske župnije: Planina pri Semiču (kočevarska), Preloka in Radovica.80
Leta 1889 je bil sedež dekanije iz Metlike prenesen v Semič. Semiško dekanijo so od začetka do konca sestavljale župnije: Metlika, Semič, Črnomelj, Vinica, Podzemelj, Adlešiči, Preloka, Sinji Vrh, Stari trg pri Poljanah, Planina, Dragatuš, Su-hor in Radovica.
77	»Nedavno povzdignjena — ustanovljena.«
78	V Dobličah so ponovno poizkušali ustanoviti lokalno kap-lanijo leta 1851.
79	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 126—127.
80	Ambrožič, Ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar,
str. 239.
Dekanija Črnomelj je bila ustanovljena leta 1940 kot sad škofijske sinode. Od ukinjene semiške dekanije je prevzela iste župnije, kot jih je ta leta 1889 od nekdanje metliške. Stanje je ostalo nespremenjeno vse do 11. marca 1987, ko je bilo semiški župniji priključeno ozemlje ukinjene kočevarske župnije Planina. Dne 1. maja 2004 je bila ukinjena tudi leta 1987 ustanovljena »kombinirana« župnija Spodnji Log-Nemška Loka iz kočevske dekanije, katere ozemlje se je priključilo župniji Stari trg ob Kolpi in s tem posredno tudi črnomaljski dekaniji.81 Črnomaljska dekanija, ki je leta 2006 prišla v sklop novoustanovljene novomeške škofije, tako danes obsega naslednje župnije: Črnomelj, Metlika, Semič, Vinica, Podzemelj, Stari trg ob Kolpi, Dragatuš, Sinji Vrh, Preloka, Adlešiči, Suhor in Radovica.
Ob povedanem lahko zaključimo, da je obseg »belokranjske dekanije« od ustanovitve naprej ostal skorajda enak, le njen sedež je bil v treh različnih krajih. Spreminjala se je le dekanijska pripadnost župnij na zahodnem obrobju Bele krajine, ki so občasno pripadale kočevski dekaniji.82
Značilnost črnomaljske dekanije je bila vedno v tem, da jo (je) sestavlja(lo) 5 križniških župnij in 1— 8 škofijskih. To se je odražalo tudi pri nastavitvah župnikov, saj so križniki na svoje župnije, če je bilo le mogoče, vedno nastavljali duhovnike svojega reda. Zaradi medvojnih in povojnih dogodkov se je število križnikov po 2. svetovni vojni tako skrčilo, da so tudi njihove župnije od 60. let prejšnjega stoletja večinoma upravljali škofijski duhovniki. Prav tako so bili na njih za kaplane nastavljeni škofijski duhovniki. Leta 2005 se je iz Bele krajine — iz Semiča — umaknil še zadnji križniški župnik.
CAS IN OKOLIŠČINE USTANOVITVE BELOKRANJSKIH ŽUPNIJ
Župnija Črnomelj
Belo krajino je patriarh Bertold Andeški vključil pod okrilje oglejskega patriarhata z ustanovitvijo župnije sv. Petra v Črnomlju, zagrebška škofija pa tega ni priznavala. V ustanovni listini z dne 18. oktobra 1228 je naznanil, da je na prošnjo svoje svakinje Zofije Višnjegorske, istrske mejne grofice, pripeljal ljudstvo v Metliški pokrajini na pot resnice in da je sklenil v kraju z imenom Črnomelj posvetiti cerkev v čast sv. Petru ter ji pridati še štiri podružnice (pri Treh farah pri Metliki, v Podzemlju,
81	http://www.jozef-starotrski.net/zupnija-spodnji-log.html (pridobljeno, 30. 4. 2010).
82	V črnomaljski župniji so nemško govoreči Kočevarji nekdaj prebivali v soseskah p. c. sv. Vida na Doblički Gori, Marije Pomagaj (Maria Hilf) na Rodinah in sv. Nikolaja na Stra-žnjem Vrhu, v semiški župniji pa v soseski p. c. Marijinega rojstva v Vrčicah. Ferenc in Zupan, Cerkve na Kočevskem II., str. 116—132.
¿010
Semiču in Vinici). Te cerkve je Zofija obdarovala s precejšnjo posestjo. Vso desetino je prepustila oglejski Cerkvi, patronatska pravica nad župnijo pa je ostala njej in njenim dedičem.83
Dikcija ustanovne listine črnomaljske župnije opravičuje oglejski poseg, saj je bilo ljudstvo v deželi po prepričanju patriarha Bertolda še na pol pogansko. Posreden dokaz za to je tudi patriarhova opazka o čaščenju svetih dreves in studencev, pa tudi edinstveno folklorno in etnografsko izročilo, ki se je tod ohranilo vse do današnjih dni. Verjetno je šlo predvsem za nevednost v verskih zadevah, saj duš-nopastirska dejavnost zagrebške škofije v Beli krajini ni mogla biti intenzivna. Svoje sta prispevali tudi njena redka poselitev in zemljepisna lega.
Leta 1268 je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski cerkveno upravo v pokrajini, konkretno črnomaljsko župnijo s podružnicami, pravicami in posestjo, podelil Nemškemu viteškemu redu, kateremu jo je oglejski patriarh v letih 1300-1337 tudi inkorporiral, kar je v veljavi še danes. Križniki so se odločno branili proti jurisdikciji zagrebške škofije, po drugi strani pa so jurisdikcijo s pomočjo privilegijev in eksemptnosti omejevali tudi patriarhu.
Leta 1334 je črnomaljska župnija imela podružnici sv. Janeza v Dobličah in sv. Jerneja v Otovcu.84 %ne 22. oktobra 1342 se omenja matična župnija Črnomelj (Schernoemel) in ostale iz nje nastale župnije: Matere Božje pri Treh farah (s. Maria in
83	Kosi, Onstran gore, str. 123.
84	Barle, Nekoliko podatkov, str. 50.
Awa), sv. Martina v Podzemlju (s. Martini apud Culpam), sv. Štefana v Semiču (s. Stephani sub monte Syems) in sv. Križa na Vinici (s. Crucis in Weintz).85
Črnomaljska župnija je svoj obseg iz 14. stoletja ohranila vse do sredine 19. stoletja, saj se jožefinski poizkus njene cepitve ni posrečil. Leta 1854 je bil južni del črnomaljske župnije vključen v novoustanovljeno župnijo Dragatuš.
Župnija Metlika
Pri Treh farah, kjer je bil prvotno sedež metliške župnije, naj bi ob koncu 12. stoletja pa do leta 1209 prebivali templarji. Zadnje raziskave so pokazale, da je južna od treh cerkva v osnovi še romanska (12.13. stoletje), severna pa je bila zgrajena ok. leta 1383, zraven pa je bilo postavljeno tudi poslopje komende.
Marijina cerkev pri Treh farah pri Rosalnicah je leta 1228 ob ustanovitvi črnomaljske župnije omenjena kot njena podružnica, čeprav je verjetno podobne starosti. Leta 1268 je bila skupaj z matično župnijo podeljena Nemškemu viteškemu redu. Zaradi hitre rasti novega meščanskega središča v bližnji Metliki, je cerkev pred koncem 13. stoletja postala župnijska. Gerloch de Hopffenbach (Hmeljniški) je bil župnik pri Treh farah leta 1295 (cerkev sv. Marije na logu ob Kolpi). Župnijo leta 1296 že
85 Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 6, 20, 24, 33.
Razglednica (odposlana leta 1905) s cerkvijo sv. Roka na metliškem pokopališču (desno) in uniatsko cerkvijo sv. Cirila in Metoda v Metliki (levo) (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
¿OIO
najdemo v seznamu papeških desetin oglejskega pa-triarhata, vendar pa so njeno samostojnost še nekaj desetletij osporavali.86
Leta 1334 je župnija imela podružnice sv. Nikolaja v Metliki (kasnejša župnijska cerkev), sv. Marije Magdalene v Božakovem, sv. Jakoba v Be-reči vasi, sv. Vida v Jugorju in Presv. Trojice v Radovici.87 Leta 1468 je mestna cerkev sv. Nikolaja prvič izpričana kot župnijska. V tistem času se je zaradi turške nevarnosti v mesto preselila tudi redovna hiša s konventom.88
Po nekaj ponesrečenih poizkusih cepitve župnije v jožefinski dobi je Metlika sredi 19. stoletja postala matična župnija za Radovico in Suhor.
Župnija Radovica
Radovica je svojo cerkev imela že leta 1334. Prvotno je bila posvečena Presv. Trojici. Dolga stoletja je cerkev Marijinega Vnebovzetja ostala metliška podružnica. Jožefinski poskus vzpostavitve lokalije v Radovici oziroma Drašičih v letih 17871789 ni bil uspešen. Obravnava za novo lokalijo na Radovici se je vršila šele 22. avgusta 1843.89 Dne 27. februarja 1849 je Ministrstvo za notranje zadeve odobrilo njeno ustanovitev.90 Breme izgradnje novega župnišča, vodnjaka in povečave cerkve, ki so bili dokončani leta 1857, so si medsebojno razdelili patron (Kranjski verski sklad), gospostvo in občina po naslednjem ključu:
Dne 5. maja 1853 je bil položen temeljni kamen za župnišče. Lokalna kaplanija je bila ustanovljena leta 1854, župnija pa leta 1876. Ob izločitvi iz matične župnije so leta 1856 morali urediti tudi bero, štolnino in dohodke za župnika. Patronat nad župnijo je imel kranjski verski sklad. V zadnjih desetletjih jo je oskrboval suhorski župnik, od leta 2009 pa jo oskrbuje metliški.
Župnija Suhor
Prvi poskusi, da bi ozemlje okoli Suhoija dobilo svojo duhovnijo, segajo v čas jožefinskih reform v letih 1787-1789. V letih 1793-1794 se namreč kot
86	Kosi, Templarji, str. 25-26; Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 6; Kosi, Onstran gore, str. 129, 145-146, 148 op. 154.
87	Barle, Nekoliko podatkov, str. 50.
88	Kosi, Onstran gore, str. 148.
89	/ŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 378, m. Metlika 1; NŠAL, SAL, Župnije, š. 269, Radovica, m. 1853.
90	NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 269, m. 1853. Laibacher Zeitung, 20. 7. 1853, št. 162, str. 678.
»nedavno ustanovljena« lokalija omenja Bušinja vas pri Suhorju, ki se je izločila iz Metlike, a je že leta 1795 izginila z dekanijskega seznama.91 Ponovno se je obravnavala ustanovitev lokalije v Bušinji vasi leta 1806 in leta 1831.92
Nova obravnava za lokalijo na Suhorju se je vršila 22. avgusta 1843, istega leta pa naj bi njeno ustanovitev odobril cesar.93 Leta 1849 so bila iz kranjskega verskega sklada odobrena sredstva, kljub temu pa so si kasneje breme izgradnje novega župnišča, vodnjaka in cerkve medsebojno morali razdelili patron, gospostvo in občina po naslednjem ključu:94
	patron	gospostvo	občina
župnišče	1527 fl	1479 fl	983 fl
vodnjak	397 fl	134 fl	322 fl
nova cerkev	5844 fl	4900 fl	4069 fl
Temeljni kamen za novo cerkev je bil položen 10. julija 1853.95 Cerkev sv. Jožefa je postala župnijska leta 1855 in je bila poprej podružnica metliške župnije. Sedanja dvostolpna cerkev je bila zgrajena leta 1855 s sredstvi ljubljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa. Ob izločitvi iz matične župnije so leta 1856 morali urediti tudi bero, štolnino in dohodke za župnika. Za prvega župnika je bil 24. aprila 1858 umeščen Janez Škofic, cerkev pa je bila posvečena 27. junija. Patronat nad župnijo je imel kranjski verski sklad. Za Radovico in Suhor je knezoškofWolf iz svojega prispeval kar 10.000 fl.96
Župnija Semič
Prvotno cerkev sv. Štefana, ogrskega kralja, naj bi dal postaviti ogrski kralj Bela III. v drugi polovici 12. stoletja.97 Tovrstnim namigovanjem oporeka Dušan Kos, »saj v 12. stoletju [zagrebška] škofija ni imela (več?) razvite cerkvene organizacije ne v Beli krajini ne v Žumberku. Ogrski kralj Bela III. med leti 1173 in 1196 ni mogel ustanoviti cerkve sv. Štefana v Semiču, ker zaradi Višnjegorske zasedbe v Beli krajini ni imel nobene moči. Vse cerkve so bile do 1228 najbrž še vedno lastniške - last grofov Višnjegorskih ali Andeških. Prav tako hrvaški bani v srednjem veku niso imeli nobene posesti v Beli krajini. [...] Desetine v Beli krajini ni pobiral zagrebški kapitelj, vsaj od srede 12. stoletja dalje, in ne šele od srede 14. stoletja naprej, kot trdi Koblar.«98
91	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 126-127.
92	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 378, m. Metlika 1.
93	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 378, m. Metlika 1.
94	NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 335, Suhor, m. 1849.
95	Laibacher Zeitung, 20. 7. 1853, št. 162, str. 678.
96	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 384, m. Črmošnjice; NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 335, m. 1858.
97	Schumi, Archiv II., str. 65; Koblar, Čegav je Žumberk?, str. 165-167.
98	Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk, str. 38, op. 5.
	patron	gospostvo	občina
župnišče	1589 fl	1498 fl	1003 fl
povečava cerkve	3140 fl	2549 fl	1868 fl
¿010
Prvotno je bila semiška cerkev podružnica oziroma neke vrste ekspozitura črnomaljske pražupnije. V Semiču je že moral delovati duhovnik, saj si težko predstavljamo, da bi dušno pastirstvo za celotno Belo krajino izvrševali le duhovniki iz Črnomlja. Leta 1334 je imela podružnici sv. Marije Magdalene v Rožnem Dolu in sv. Primoža in Janeza na Gabru.99
Leta 1337 je bila semiška cerkev še črnomaljska podružnica pod patriarhovim varstvom,100 ravno tako še leta 1342.101 Kmalu za tem naj bi bila ustanovljena župnija. Prvi znani semiški župnik Marko se kot »rektor cerkve sv. Štefana« omenja leta 1349, ko je z ostalimi belokranjskimi duhovniki zapadel izobčenju zaradi pobiranja desetine, ki si jo je lastil zagrebški stolni kapitelj. Omenja se tudi v kasnejših letih, zato upravičeno sklepamo, da je v Semiču pastiroval že pred omenjenim letom.102 Župnija je trajno izročena križniškemu redu.
Župnija Podzemelj
Prvotna cerkev naj bi stala na hribu, potem pa naj bi jo sezidali v Podzemlju. Glede na patrocinij je
šlo za vikariatno cerkev župnije Črnomelj ali pa Treh far. Leta 1334 se cerkev sv. Martina omenja skupaj s podružnicama sv. Marjete v Borštu in sv. Nikolaja v Adlešičih. Leta 1337 je bila podzemeljska cerkev inkorporirana Nemškemu viteškemu redu, kot je še danes.103 Cerkev sv. Martina je bila leta 1342 z lastnim duhovnikom še črnomaljska podružnica.104 Prvemu znanemu župniku iz leta 1349 je bilo ime Jakob.105
Leta 1785 se je iz Podzemlja izločila lokalija Ad-lešiči, ki je leta 1789 postala samostojna župnija.106
Župnija Adlešiči
Zavetnik župnijske cerkve sv. Nikolaj (Miklavž), zaščitnik brodaijev in ribičev, kaže na njeno visoko starost, vendar nam jo viri omenjajo šele leta 1334.107 Cerkev je bila podružnica podzemeljske župnije. Iz nje se je izločila 15. decembra 1785 kot samostojna lokalija, ki je bila 23. junija 1789 pov-zdignjena v župnijo. Patronat nad njo je imel Kranjski verski sklad.108
99	Barle, Nekoliko podatkov, str. 50.
100	Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 6, 24.
101	Klun, Archiv II. in III., str. 209.
102NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 379, m. Semič, f. A; Barle,
Prepir med nemškim redom in kapitulom zagrebškim, str. 307— 311; Barle, Nekoliko podatkov, str. 49—69.
103	Catalogus cleri 1890, str. 209.
104	Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 20.
105	Schumi, Urkunden I., str. 84.
106	Iz Bosne pregnani frančiškani so se pri nas naKpreK ustavili v Beli kraKini, od koder so se leta 1469 umaknili v varneKše Novo mesto. Nanje v bližini Gradca še vedno spominja kraj Klošter, ki Ke dobil ime po frančiškanskem samostanu, ustanovljenem leta 1467. Se ne dovolj utrjeni samostan so podrli Turki. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 37—42; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 129.
107	Schumi, Archiv I., str. 65.
108	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 382, m. Adlešiči, f. A.
¿010
Župnija Vinica
Glede na patrocinij sv. Križa se lahko sklepa, da je bila prvotna viniška cerkev postavljena že v 12. stoletju. Leta 1228 se omenja kot »podružnica« takrat na novo ustanovljene župnije Črnomelj. Verjetno je tudi v Vinici šlo za dušnopastirsko postojanko z duhovnikom, ki je bil podrejen črnomaljskemu župniku. Z lastnim duhovnikom se kot črnomaljska podružnica sicer omenja tudi dobrih 100 let kasneje, 22. oktobra 1334. Takrat je že imela podružnico Presv. Trojice na Preloki.109 Prvi znani župnik je bil Radoslav (om. 1349).110 Zaradi pobiranja desetine je zapadel z drugimi belokranjskimi duhovniki vred v izobčenje, vendar se za to ni menil.
Zupnija je trajno izročena križniškemu redu, saj je bila leta 1337 inkorporirana Nemškemu viteškemu redu, ki je nad njo izvrševal tudi patronatske pravice.111 Viniška župnija je mati župnije Preloka in polovice župnije Dragatuš.
Župnija Dragatuš
Ob pobiranju cerkvenih posod za turški davek leta 1526 se omenjajo nekatere današnje dragatuške podružnice.112 Ker cerkev v Dragatušu ni omenjena, je takrat še ni bilo. Sele leta 1689 jo Valvasor omenja pod patrocinijem Presv. Trojice.113
Eden izmed zgodnejših podatkov o podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika v Dragatušu je iz leta 1765, ko je bil pri njej z Obrha pokopan domačin duhovnik Stanko Kobbe. Obrharji so občasno verjetno imeli svojega duhovnika ali vsaj bolj pogosto službo Božjo, zato so v času jožefinskih reform začeli moledovati za lastno duhovnijo zaradi oddaljenosti od viniške župnijske cerkve. Leta 1809 so v Vinici raje vzpostavili mesto za drugega kaplana, kakor da bi ustanovili novo duhovnijo.114 Po jože-finski razdelitvi duhovnij je leta 1788 dragatuška cerkev pripadla novoustanovljeni župniji Nerajec, ki pa je bila kmalu ukinjena.115
Moledovanje po lastni duhovniji se ni poleglo. Leta 1843 so se dvignili v boj za svojo župnijo tudi v Dragatušu. Pri tem jih je podprl knezoškof Anton
109	Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 6, 33; Barle, Nekoliko podatkov, str. 50; Barle, Prepir med nemškim redom in kapitulom zagrebškim, str. 294.
110	Schumi, Archiv II., str. 84—85; Barle, Nekoliko podatkov, str.
111	52.
111	Catalogus cleri 1890, str. 222; Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 142.
112	Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 249—251.
113	Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, VIII, str. 832.
114	Dodatnega kaplana so tedaj dobile tudi župnije Črnomelj, Metlika in Semič. NŠAL, ŠAL, Župnije, s. 269, m. 1855.
115	NŠAL, ŠAL, Spisi II, s. 45, Verzeichnis derjenigen
Kirchen in dem Mötlinger Decanat, 28. 12. 1788.
Cerkev sv. Janeza Krstnika v Dragatušu na razglednici iz leta 1937 (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
Alojzij Wolf, ki je zaradi oddaljenosti dragatuške okolice od Vinice in Črnomlja in prevelikega števila župljanov predlagal ustanovitev nove župnije iz delov imenovanih župnij.116 V istem času so nameravali ustanoviti še lokalijo v Dobličah in župnijo v Hrastu. Za 30. januar 1851 bila razpisana obravnava, o njenih rezultatih pa so morali vladi poročati do 15. aprila. Dne 25. aprila 1851 je oblast ustanovitev nove župnije preložila na ugodnejše čase.117 Zadeva se je z mrtve točke premaknila jeseni 1853, ko sta bila izdelana elaborata o izločitvi posameznih vasi črnomaljske (8) in viniške župnije (9) v novo dragatuško, kar je decembra z osebnimi pisnimi intervencijami podprl knezoškof Wolf. Črnomaljski del je štel 1157 duš, viniški pa 1502.118
116	NSAL, SAL, Zupnije, š. 70, Dragatuš, Kn. šk. ordinariat Guberniju, 24. 2. 1843.
117	NSAL, SAL, Zupnije, š. 70, Dragatuš, Deželni glavar kn. šk. ordinariat, 25. 4. 1851.
118	NSAL, SAL, Zupnije, š. 70, Dragatuš, m. 1853.
¿010
Občina je dala 3 orale zemlje za novo župnijsko cerkev, ki so jo začeli graditi leta 1854. Graščak Alojz baron Apfaltrer je 24. decembra 1853 daroval pol kmetije, ki je merila 14 oralov in 1507 kvadratnih sežnjev, za župnikove dohodke v obliki mašne ustanove v višini letnih 22 fl 35% kr.119 Ob izločitvi iz matičnih župnij so leta 1856 morali urediti tudi bero, štolnino in dohodke za župnika (400 fl) ter kaplana (200 fl).
Potreba po novi dušnopastirski postojanki je bila splošno priznana, zato je bila tudi nova župnija ustanovljena 27. marca 1854 in potrjena z dvornim odlokom 2. maja 1856. Patronat nad njo je imel Kranjski verski sklad. Novoustanovljeni župniji so dodelili vasi iz viniške in črnomaljske župnije, saj je nastala ravno na sredi med njima. Prvi župnik Janez Krstnik, Schuller je bil umeščen 24. aprila 1858.
Ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf je mnogo prispeval za gradnjo (nekdanje) župnijske cerkve,120 ki jo je posvetil na čast sv. Janeza Krstnika 4. julija 1858.121
Župnija Preloka
Prvotna cerkev Presv. Trojice je bila sezidana vsaj v 14. stoletju, saj se leta 1334 omenja kot vi-niška podružnica.122 Po nekih informacijah naj bi po prihodu Uskokov postala »vlaška«, t. j. pravoslavna in je obsegala le sedanji prezbiterij.123
Preloka je leta 1787 postala lokalna kaplanija. Leta 1876 je bila povzdignjena v samostojno župnijo.124 Patronat nad župnijo je imel kranjski verski sklad. Vrsto zadnjih desetletij jo upravlja župnik iz Adlešič.
Množica vernikov pred. cerkvijo Presveie Trojice na Preloki na razglednici iz leta 1933 (iz zbirke dr. Alojza Cindriča).
119	NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 70, Dragatuš, Stiftungsurkunde, 24. 12. 1853.
120	Dne 5. maja 1944 je bila župnijska cerkev uničena v nemškem letalskem napadu. Sedanja župnijska cerkev je bila zgrajena v letih 1984—1986 po načrtih arh. ing. Igorja En-gelsbergerja. Dne 1. maja 1998 jo je posvetil ljubljanski nadškof Franc Rode. Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 169.
121	NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 375, m. Dragatuš, f. A.
122	Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, str. 6, 33; Barle, Nekoliko podatkov, str. 49; Barle, Prepir med nemškim redom in kapitulom zagrebškim, str. 294.
123	Krajevnijeksikon Dravske banovine, str. 141.
124	NŠAL, ŠAL, Župnije, š. 259, Preloka; Ambrožič, Ljubljan-
ski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar, str. 239.
Župnija Poljane - Stari trg ob Kolpi
Župnija v Starem trgu ob Kolpi ima drugačno preteklost. V desetinskem seznamu iz leta 1296 jo najdemo pod imenom Poljane (Polant) med župnijami Slovenske marke (Dolenjske) in sicer med Črnomljem in Šentjernejem.125 Njena podelitev in inkorporacija novomeškemu kolegiatnemu kapitlju leta 1509 oziroma 1516 je župniji onemogočala tesnejše povezovanje s križniškimi belokranjskimi župnijami. V začetku 17. stoletja je iz ribniškega prešla v novomeški arhidiakonat.
125 Hôfler, 0prvih cerkvah inpražupnijah, str. 68.
¿010
Po mnenju odličnega poznavalca pražupnijske organizacije Janeza Hoflerja naj bi se iz cerkniške ali starotrške pražupnije vsaj sredi 13. stoletja odcepila najbolj oddaljena okoliša Poljan in Škocjana pri Turjaku kot lastniški cerkvi oglejskega patriarha, ki je patronatske pravice podelil tamkajšnjim fevdni-kom. V začetku 14. stoletja naj bi se osamosvojili Ribnica in Bloke.126 Domneva se, da je Stari trg pri Ložu okoli leta 1160 prevzel pražupnijske pravice cerkniške pražupnije na vzhodu, od Loža in Blok razprostirajočem se ozemlju, vse do Poljanske doline na zahodnem obrobju Bele krajine.127
Samostojna župnija sv. Križa v Poljanah (danes Stari trg ob Kolpi) (cerkev om. 1248) je morda nastala že v poznem 12. stoletju na podlagi lastniške cerkve oglejskega patriarha za posest v upravi tamkajšnjega gradu Poljane pri Predgradu in je bila pred tem pod patronatom starih Turjaških. Listin-sko je dokazano, da je med letoma 1245-1248 patronat užival Konrad Turjaški, ki je bil zadnji svojega rodu. Po njegovi smrti patriarh Bertold An-deški patronat nad župnijo ni podelil novim Turjaškim, ampak novemu fevdniku Hermanu Orten-burškemu. Po izumrtju Ortenburžanov so leta 1418 patronat dedovali Celjski grofje, po njihovem izumrtju pa leta 1456 Habsburžani. Potrditev župnika je bila v rokah oglejskega patriarha, odvetništvo pa je opravljalo gospostvo Poljane.128
Leta 1509 je cesar Maksimilijan I. kot patron župnijo sv. Križa v Poljanah podelil novomeškemu kolegiatnemu kapitlju, ustanovljenemu leta 1493,129 leta 1516 pa jo je papež Leon X. kapitlju tudi in-korporiral. Z inkorporacijo so bili dani pogoji, da je poljanska župnija med letoma 1598-1633 prešla iz ribniškega v kapiteljski novomeški arhidiakonat, ki se je začel oblikovati ok. leta 1500.130 Z vključitvijo v novomeški arhidiakonat so se pretrgale njene vezi
s Kočevsko in Ribnico, začelo pa se je njeno navezovanje na Novo mesto.131
Prvotni patrocinij sv. Križa je cerkev ohranila do 18. stoletja. Sedanja župnijska cerkev sv. Jožefa je bila posvečena leta 1732. Zupnija je v 17. stoletju imela kar 20 podružnic in 7 kapel.132 Patronat nad njo je imel novomeški kolegiatni kapitelj.
Iz župnije se je leta 1658 izločil vikariat Sinji Vrh. Leta 1793 oziroma 1798 pa sta se izločili še lokalni kaplaniji Spodnji Log in Nemška Loka. Formalno sta bili združeni leta 1987, ukinjeni pa leta 2004. Na ta način je njuno ozemlje ponovno postalo sestavni del starotrške župnije.
Župnija Sinji Vrh
Cerkev sv. Janeza Krstnika na Sinjem Vrhu je bila postavljena za duhovno oskrbo prebivalcev, ko je te kraje koloniziralo poljansko gospostvo. Prvič se omenja leta 1444. Šlo je za krstno cerkev poljanske župnije, dandanes pa je ta cerkev pokopališka. Pri njej je bil leta 1658133 ustanovljen vikariat v sklopu matične župnije Poljane (Stari trg ob Kolpi).134 Valvasor na Sinjem Vrhu omenja obstoj kar dveh Janezovih cerkva.135 Prebivalci so namreč nekoliko nižje ob naselju zgradili tudi cerkev sv. Janeza Evangelista, h kateri se je v drugi polovici 18. stoletja preselila dušnopastirska dejavnost. Sedanja cerkev sv. Janeza Evangelista je bila zgrajena v letih 18221823. Pri njej je bila leta 1863 ustanovljena samostojna župnija.136 Vrsto zadnjih desetletij župnijo upravlja viniški župnik.
Patronat nad župnijo je imel novomeški kole-giatni kapitelj, ker je nekdaj spadala pod župnijo Poljane. Vikariat Sinji Vrh je leta 1788 pripadel metliški dekaniji. Leta 1799 je skupaj z župnijo Poljane prešel v kočevsko dekanijo. Leta 1834 se je vikariat dokončno vrnil pod okrilje metliške deka-nije, predhodnice današnje črnomaljske dekanije.137
126	Iz Cerknice so se razvile naslednje župnije: Stari trg pri Ložu, v 13. stoletju pa Stari trg ob Kolpi, Skocjan pri Turjaku in Dobrepolje. Kmalu po letu 1300 sta se razvili župniji na Velikih Blokah in v Ribnici, ki je postala matična župnija za Poljane pri Velikih Laščah in predvsem za Kočevsko (Kočevje, Gotenica [kasneje Kočevska Reka], Fara), ki so jo v 14. stoletju poselili nemško govoreči kolonisti. Slovenske so ob Kolpi ostale župnije Fara pri Kostelu, Osilnica in Stari trg ob Kolpi. Leta 1490 je izpričan t. i. ribniški arhidiakonat, ki so mu pripadale tudi župnije na Kočevskem. Höfler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 127—137.
127	Höfler, 0prvih cerkvah inpražupnijah, str. 41.
128	Höfler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 130, 134, 187.
129	Dolinar, Prosti novomeškega kapitlja, str. 17.
130	Ribniški arhidiakoni so si po njeni inkorporaciji prizadevali, da bi jo obdržali v svojem arhidiakonatu. O tem priča prepir, ko je leta 1598 poljanski župnik Matija Schmalzer dokazoval, da njegova župnija spada pod novomeškega arhidiakona Polidorja pl. Montagnano in ne pod ribniškega, kot do tedaj. Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 38—39, 128.
131	V 90-ih letih 17. stoletja je prišlo do dogovora med novomeškim proštom Friderikom Hieronimom grofom Lan-thierijem in stiškim opatom Antonom baronom Gallen-felsom glede arhidiakonatskih pravic nad župnijami na Dolenjskem. Patriarh Janez Delfin je določil, katere župnije naj sodijo k novonastalemu stiškemu in katere h kapiteljskemu dolenjskemu arhidiakonatu. Leta 1691 je tako župnija Stari trg skupaj z vikariatom Sinji Vrh pripadla kapiteljskemu dolenjskemu arhidiakonatu. Mlinarič, Stiška opatija, str. 653—654.
132	Höfler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 187.
133	V starih škofijskih Šematizmih je navedena letnica 1625. Catalogus cleri 1880, str. 153.
134	Höfler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 134, 137, 190.
135	Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, VIII, str. 804.
136	NSAL, SAL, Zapuščine, š. 379, m. Sinji Vrh, f. A, B.
137	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 127.
¿010
Ukinjene župnije
Nekdanje kočevarske župnije Nemška Loka, Spodnji Log in Planina pri Semiču so bile svoj čas tudi (občasno) del belokranjske dekanije, zato jih obravnavamo na posebnem mestu. Ozemlje omenjenih župnij je bilo v zadnjih desetletjih zaradi demografskih razlogov, ki jim je botrovala izselitev kočevskih Nemcev pozimi 1941/42, pod upravo starotrškega oziroma semiškega župnika.
Kočevarski župniji Nemška Loka in Spodnji Log sta nastali iz matične župnije Poljane in sta kot lokaliji najprej spadali v metliško dekanijo, nato pa sta se kot župniji ustalili v kočevski dekaniji. Njuno ozemlje je bilo 11. marca 1987 združeno v kombinirano župnijo Spodnji Log-Nemška Loka (še vedno v okviru kočevske dekanije),138 ki pa je bila 1. maja 2004 ukinjena. Celotno ozemlje kombinirane župnije je bilo na ta način ponovno vključeno v župnijo Stari trg ob Kolpi in s tem tudi v črnomaljsko dekanijo.
Malenkostno drugačno usodo je imela župnija Planina pri Semiču. Ta se je razvila iz jugozahodnega dela kočevarske župnije Črmošnjice. V metliško dekanijo je iz kočevske prešla leta 1833. Ob ukinitvi leta 1987 je bilo njeno ozemlje priključeno župniji Semič.
Ukinjena župnija Nemška Loka (Unter-Deutschau)
V sklop poljanske župnije je spadal in danes ponovno spada tudi del ozemlja, ki so ga v 14. stoletju poselili nemško govoreči Kočevarji, ki so večinoma spadali pod okrilje kočevskega gospostva. Prvotna cerkev v Nemški Loki je bila posvečena sv. Lenartu. Božjepotna cerkev Device Marije tolažnice je bila sezidana leta 1763 s pomočjo dotacije knezov Auerspergov. Porušena je bila leta 1951.139 Lokalna kaplanija (lokalija) je prvič obstajala v letih 17931795, svojega kurata pa je ohranila do leta 1798. Leta 1828 je bila ponovno vzpostavljena kot ekspozitura, leta 1854 pa povzdignjena v lokalno kap-lanijo,140 ki je bila v župnijo povišana leta 1876. Patronat nad župnijo je imel kočevski knez Auer-sperg. Kot že rečeno, je bila župnija Nemška Loka leta 1987 združena z župnijo Spodnji Log. Leta 2004 je bila kombinirana župnija ukinjena, njeno ozemlje pa vključeno v župnijo Stari trg ob Kolpi.
Najprej je bila Nemška Loka kot lokalija v sklopu metliške, nato od leta 1833 v sklopu kočevske dekanije, pa v letih 1852-1855 ponovno v
138	Naselja Bilpa, Laze in Vrt so se že tedaj pridružila župniji Stari trg ob Kolpi.
139	Hofler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 189.
140	Catalogus cleri 1880, str. 153.
sklopu metliške in zatem od leta 1856 do ukinitve dokončno v sklopu kočevske dekanije.141 Danes njeno ozemlje pripada črnomaljski dekaniji.
Ukinjena župnija Spodnji Log (Unterlag)
Podobno usodo kot župnija Nemška Loka je v preteklosti in v zadnjih desetletjih imela tudi župnija Spodnji Log. Cerkev sv. Petra in Pavla se kot poljanska podružnica prvič omenja leta 1485.142 Lokalijo je Spodnji Log dobil prvič leta 1793, drugič leta 1798,143 župnijo pa leta 1876. Zupnija je bila leta 1987 združena z župnijo Nemška Loka, leta 2004 pa ukinjena, ozemlje s podružničnimi cerkvami pa pripojeno starotrški župniji. Patronat nad župnijo je imel Kranjski verski sklad.
V letih 1793-1795 je lokalija v Spodnjem Logu spadala pod metliško dekanijo, vendar pa je potem iz seznama »izginila« in se leta 1800 pojavila v sklopu dekanije Kočevje,144 kjer je kot župnija ostala do ukinitve leta 2004. Danes njeno ozemlje spada pod črnomaljsko dekanijo.
Ukinjena župnija Planina (Stockendorf)
Zaselek Planina je v kočevskem urbarju omenjen leta 1574. Neobljudeno okolico so s krčenjem gozdov poselili nemško govoreči Kočevarji in s tem ustvarili planinsko pokrajino. V Valvasorjevem času (1689) je na ozemlju kasnejše planinske župnije stala le črmošnjiška podružnica sv. Antona v Kleču, sicer pa naj bi takrat na planinsko ozemlje na jugu in zahodu segali tudi črnomaljska in koprivniška župnija.
Kuracija145 je bila na ozemlju kasnejše župnije Planina pri Semiču najprej ustanovljena leta 1737 na Mirni Gori (Friedensberg) v povezavi s tamkajšnjo božjepotno cerkvijo sv. Frančiška Ksaverija.146 Svojega duhovnika je imela do leta 1771.
Ob prehodu v ljubljansko nadškofijo leta 1787 je bil sedež duhovnije pri cerkvi sv. Antona v Kleču,147 ki je bila, podobno kot kasnejša planinska župnijska
141	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 127.
142	Hofler, Gradivo za historično topografijo. Pražupnija Cerknica, str. 188.
143	Catalogus cleri 1880, str. 153.
144	Lešnik, Dekanije v ljubljanski škofiji, str. 127.
145	Kuracija pomeni, da je bila pri cerkvi ustanovljena stalna duhovniška služba, ki jo je opravljal od črmošnjiškega župnika odvisni kurat.
146	Zgrajena je bila med letoma 1622 in 1630 iz zaobljube, da se odvrne točo, ki je sedem let zaporedoma oklestila pridelek. K božjepotni cerkvi so za odvrnitev hude ure romali Hrvati in Belokranjci. Prvi kurat je bil Pavel Šutej, drugi pa leta 1742 Adam Tibaldi, ki si je leta 1746 pri papežu Benediktu XIV. izprosil milost privilegiranega osebnega oltarja. Podlogar, Božja pot pri sv. Frančišku nad Planino, str. 136139; Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 49-50; Ferenc in Zupan, Cerkve na Kočevskem II., str. 116.
147	Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 129.
¿010
cerkev sv. Elije, skupaj z ostalimi planinskimi podružnicami prvotno podružnica župnije Črmošnji-ce.148 Leta 1791 je bila Planina povišana v lokalijo, ki se je, sodeč po pridruženih podružnicah, v celoti razvila iz črmošnjiške župnije. Prvi lokalist je postal Jakob Ramor.149 Dne 1. januarja 1876 je bila lo-kalija povzdignjena v samostojno župnijo. Patronat nad župnijo je imel Kranjski verski sklad. Zaradi premajhnih dohodkov župnija od leta 1934 ni imela stalnega duhovnika, temveč je bila pod upravo se-miškega župnika.150 Župnija je bila ukinjena leta 1987.
Izločeni župniji
Civilnopravni prehod obeh Vivodin iz Kranjske v sklop Slavonije je z zakasnitvijo botroval tudi cer-kvenoupravni spremembi. Vse do ukinitve oglejskega patriarhata leta 1751 sta vanj spadali tako vi-vodinska kot žumberška župnija, ki ju je »podedovala« tudi goriška nadškofija. Ta ju je leta 1787 prepustila ljubljanski nadškofiji, ljubljanska pa že leta 1789 zagrebški.
Župnija Žumberk
Župnija sv. Križa (kasneje sv. Nikolaja) v Žum-berku (Sicherberch) se omenja v desetinskih seznamih leta 1296 in 1323. Leta 1318 se je za njenega dobrotnika izkazal Oto Sicherstain, ki ji je za vzdrževanje kaplana izročil tretjino desetine, ki si jo je prej pridobil po zamenjavi s kostanjeviškim samostanom za svojo kmetijo v Dolenji Stari vasi. Ni znano, kdaj je župnija pripadla kostanjeviškemu samostanu. Vsekakor se je to zgodilo pred letom 1405, ko je zaradi patronata nad župnijo prišlo do spora med kostanjeviškim opatom in Tomažem Žumberškim. V spor je posegel Friderik Orten-burški. Patronat sta si namreč delili žumberška gos-poščina in kostanjeviška cisterca, kandidata za vikarja pa sta po_ sklenjenem sporazumu predlagali izmenično.151 Župnija je bila nazadnje inkorpo-rirana kostanjeviški cisterci, ki je postavljala svojega vikarja, ki pa so ga Uskoki v drugi polovici 16. stoletja pregnali.152
Prav zaradi naselitve Uskokov v 16. stoletju si je Hrvaška večkrat prizadevala, da bi se ji priključilo ozemlje Žumberka in Vivodine. To se je v polnosti
148	Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 39—50.
149	Pokorn, Sematizem duhovnikov in duhovnij, str. 183.
150	Iz župnije so se decembra 1941 izselili nemško govoreči Kočevarji in sicer v okolico Brežic in Bučke. Do leta 1946 je iz Semiča župnijo upravljal Leo Nushei, sicer župnik v Heiligen Blutu na Koroškem. NŠAL, ŠAL, Zapuščine, š. 379, m. Semič, f. A.
151	Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 179, 226.
152	Mlinarič, Kartuzija Pleterje, str. 77—78; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35.
zgodilo šele konec 18. stoletja, ko sta se politična in cerkvena meja ustalili na današnji razmejitveni črti.
Župnija Vivodina
Cerkev sv. Jurija s patronatom in vso pripadajočo posestjo so kostanjeviški cisterci podelili hrvaški Babonici leta 1321.153 Zanimivo je, da v dokumentu govorijo, kot da bi bila del gospostva Žumberk, torej Kranjske. Se bolj zanimivo pa je, da je koroški vojvoda Henrik Goriško-Tirolski leta 1330 izdal svojo listino, s katero je kostanjeviškemu samostanu podelil patronatsko pravico nad vivodin-sko cerkvijo in v njej trdil, da je patronat v njegovi zakoniti lasti. Dvovladje nad vivodinsko cerkvijo sv. Jurija Miha Kosi razlaga z negotovimi razmerami tiste dobe. Vojvoda Henrik naj bi bil njen posestnik de iure, Babonici pa de facto. Vojvoda Henrik naj bi le legaliziral pristojnost kostanjeviške opatije nad vi-vodinsko cerkvijo, ki je s tem prešla pod oglejsko jurisdikcijo.154 V desetinskem seznamu iz leta 1323 se namreč vivodinska cerkev sv. Jurija omenja takoj za Žumberkom, to pa bi kazalo na njeno samostojnost, ki si jo je očitno pridobila še v obdobju, ko je spadala pod zagrebško škofijo. Jurisdikcijo nad njo je zagrebška škofija v 14. stoletju skušala ponovno vzpostaviti, saj jo je leta 1334 skupaj z njenima podružnicama še vedno imela na seznamu svojih župnij. Takratni župnik Lypoldus ni ubogal tedanjega goriškega arhidiakona Ivana, čeprav je ubogal prejšnjega arhidiakona Petra. Ta opazka daje slutiti, da je vivodinska župnija prav za časa omenjenega župnika prešla iz zagrebške pod oglejsko jurisdikcijo.155
Okoli leta 1440 je prišlo do sporov med ko-stanjeviško opatijo in Štefanom Frankopanom, grofom senjskim in modruškim, zaradi župnije sv. Jurija na Vivodini. S tem so se obnovila nesoglasja med opatom in lastniki tamkajšnjih posesti.156 Že v prvi polovici 15. stoletja se je namreč vivodinska gospoščina razdelila na dva dela: na Zgornjo in Spodnjo Vivodino. Dislocirani zemljiški urad v Zgornji Vivodini, kjer je bil pri cerkvi sv. Jurija prvotno sedež župnije, je bil upravno priključen gospostvu Kostanjevica, Spodnja Vivodina pa je obsegala južno ozemlje do Kolpe.157
153	Mlinarič, Cistercijanska opatija Kostanjevica, str. 221.
154	Kosi, ... quae terram nostram, str. 72, 74.
155	Tkalčic, Povjestni spomenici II., str. 93; Buturac, Popis župa zagrebačke biskupije, str. 86.
156	V vivodinski župniji je pleterska kartuzija imela svojo posest in pravico do desetin, ki pa jih je prav tako kot tiste v žumberški izgubila z naselitvijo Uskokov v prvi polovici 16. stoletja. Mlinarič, Kartuzija Pleterje, str. 77; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 35, 231.
157	Posredno obseg vivodinskega gospostva nakazuje v listini iz leta 1444 omemba vivodinske župnije in njenih podružničnih cerkva, ki so bile pod upravo kostanjeviške opatije in preko nje pod jurisdikcijo oglejskega patriarhata. Slo je za tedanjo župnijsko cerkev sv. Jurija (pri Dojutrovici) in
¿010
Ob turških vpadih konec 15. stoletja se je oblast Frankopanov v Spodnji Vivodini le še utrdila in povzročila njeno postopno odcepitev od Kranjske, medtem ko se je Zgornja Vivodina še celotno 15. stoletje nahajala v deželnoknežji upravi kot del gospostva Kostanjevica. Zaradi navedenih okoliščin so si Frankopani postopno začeli prisvajati tudi patronat nad vivodinsko župnijo, ki je sicer pripadala kostanjeviškim cistercijanom.
Razmere so se popolnoma spremenile s prihodom pravoslavnih Uskokov. V frankopanski Spodnji Vivodini ni prišlo do tako obsežne uskoške poselitve kot v Zumberku, saj so jo Frankopani uspeli obdržati pod svojo oblastjo in ni prišla pod upravo uskoškega glavarstva v Zumberku in kasneje Vojne krajine. To pa se je zgodilo z Zgornjo Vi-vodino, ki se je formalno pravno izločila iz Kranjske šele sredi 18. stoletja.
Uskoki so se v Vivodini naselili do te mere, da kostanjeviška cisterca leta 1568 od svojega vivo-dinskega vikarja ni dobivala nobenih dajatev več. Oblast nad celotno Spodnjo Vivodino v okviru zagrebške županije in slavonske banovine je imel leta 1598 grof Jurij Zrinjski, cerkveno upravo nad župnijo pa je še vedno izvrševala kostanjeviška opa-tija.158
VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI
NS"L - Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL - Škofijski arhiv Ljubljana
Fond Spisi II Regulacija župnij 1782-1785, š. 44, 45
Fond Župnije, š. 70, 259, 269, 335 NŠAL 572 - Fond Zapuščine Franc Pokorn, š. 375, 378, 379, 382
NŠAL 573 - Fond Zapuščine Jožef Markič, š. 384, 386, 387, 388, 389
SPLETNI VIRI
Weiss, Janez: Sprehod po zgodovini Črnomlja od konca bronaste dobe do novega veka. Mesta Črnomlja 600 let. http://www.crnomelj.si/kategorije. asp?nmpro_tbl_cate.id=1&nmpro_tbl_news.id= 182 (pridobljeno 30. 4. 2010).
podružnici sv. Miklavža v Obrežu ob Kolpi ter sv. Lovrenca v vasi Vivodina (današnja župnijska cerkev). Nekaj let pred tem je prišlo do nepokorščine Spodnje Vivodine do župnijske cerkve sv. Jurija, ki je stala v Zgornji Vivodini. Grof Stefan Frankopan je v informativni listini za kostanjeviški samostan opisal, kako so se od nekdaj izvajali obredi ter svojim spodnje-vivodinskim podložnikom določil izpolnjevanje dolžnosti do župnika oziroma župnije. Kosi, ... quae terram nostram, str. 75.
158 Kosi, ... quae terram nostram, str. 71—77.
http://www.jozef-starotrski.net/zupnija-spodnji-log.html (pridobljeno 30. 4. 2010).
http://zg-nadbiskupija.hr/index.php?option=com _content&view=article&id=62&Itemid=21 (pridobljeno 4. 6. 2010).
LITERATURA
Ambrožič, Matjaž: Ljubljanski knezoškof Janez Zlatoust Pogačar. Njegova verska, kulturna in politična vloga za zgodovino Slovencev. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 25, 2003.
Barle, Janko: Nekoliko podatkov za zgodovino belokranjskih župnij. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 11, 1901, str. 49—69.
Barle, Janko: Prepir med nemškim redom in ka-pitulom zagrebškim v 14. veku. Zgodovinski zbornik, 5, 1892, št. 19, str. 289—298; št. 20, str. 305—316.
Barle, Janko: Še nekaj doneskov o prepiru med križniki v Beli krajini in kapitulom zagrebškim. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 11, 1901, str. 189—196.
Bratož, Rajko: Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Acta Ecclesiastica Slo-veniae, 8, 1986.
Bratož, Rajko: Vpliv oglejske Cerkve na vzhodno-alpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1990.
Budak, Neven: Slavic ethnogenesies in modern northern Croatia. Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etno-geneze (ur. Rajko Bratož). Ljubljana : Narodni muzej Slovenije in SAZU, 2000, str. 395—402.
Buturac, Josip — Ivandija, Antun: Povijest katoličke Crkve medu Hrvatima. Zagreb : Hrvatsko književno društvo sv. Cirila i Metoda, 1973.
Buturac, Josip: Popis župa zagrebačke biskupije 1334. i 1501. godine. Starine JAZU 59. Zagreb, 1984.
Catalogus cleri et beneficiorum ecclesiasticorum Dioe-cesis Labacensis, Labaci : Kn. šk. ordinariat Ljubljana, 1890.
Catalogus cleri et beneGiciorum ecclesiasticorum Dioe-cesis Labacensis. Labaci : Kn. šk. ordinariat Ljubljana, 1914.
Catalogus cleri tum saecularis tum regularis nec non parochiarum et beneGiciorum Dioecesis Labacensis, Labaci : Kn. šk. ordinariat, 1880.
Dolinar, France M.: Prošti novomeškega kapitlja 1493-1993. Novo mesto : Dolenjska založba, 1993.
Dolinar, France M.: Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 11, 1989.
Ferenc, Mitja — Zupan, Gojko: Cerkve na Kočevskem nekoč in danes II. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006.
¿010
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec : Družba sv. Mohorja, 1910-1916.
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražup-nija Cerknica. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 26, 2004, str. 125-191.
Höfler, Janez: 0 prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih župnij. Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1986.
Höfler, Janez: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja. Viri za zgodovino Slovencev, 6. knjiga (ur. Bogo Grafenauer). Ljubljana : SAZU, 1982.
Klun, Vinko Fereri: Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain. Laibach : I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1852-1854. H. 1. - 1852; H. 2 und 3 - 1854.
Knific, Timotej: Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem (ur. Timotej Knific in Milan Sagadin). Ljubljana : Narodni muzej, 1990,_ str. 11-32.
Koblar, Anton: Cegav je Zumberk? Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 8, 1898, str. 163-172.
Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 1, 1891, str. 5-38.
Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 5, 1895, v nadaljevanjih.
Kos, Dušan: Bela krajina v poznem srednjem veku. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987.
Kos, Dušan: Urbarji za Belo krajino in Zumberk (15.-18. stoletje) I. Viri za zgodovino Slovencev. Trinajsta knjiga. Novejši urbarji za Slovenijo. Prvi zvezek (ur. Sergij Vilfan). Ljubljana : SAZU, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1991.
Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije : (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana : Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, 1975.
Kos, Milko: Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice, Ljubljana : »Kronika«, 1955.
Kosi, Miha: ... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). Zgodovinski časopis, 56, 2002, št. 1-2, str. 43-93.
Kosi, Miha: Onstran gore, tostran Ogrske (Bela krajina v poznem srednjem veku). Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj : Občina Črnomelj, 2008, str. 119-157.
Kosi, Miha: Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele krajine in Ljubljane. Zbirka Zgodovinskega časopisa 13. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1995.
Kovačič, Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228—1928). Maribor : Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928.
Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni reper-torij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana : Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine, 1937.
Kuhar, Alojzij, Pokristjanjevanje Slovencev in nem-ško-slovanska etnična meja v Vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem - Celovec - Ljubljana -Dunaj : Koroški muzej, Mohorjeva založba, 2001.
Lešnik, Rafael: Dekanije v ljubljanski škofiji od leta 1788 do leta 1968. Bogoslovni vestnik, 29, 1969, str. 104-138.
Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Ljubljana : Nadškofija Ljubljana, 2000.
Letopis ljubljanske škofije za leto 1930. Ljubljana : Knezoškofijski ordinariat Ljubljana, 1930.
Mason, Philip: Arheološka podoba Črnomlja. Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj : Občina Črnomelj, 2008, str. 49-70.
Mason, Philip: Bela krajina v prazgodovini in rimskem obdobju. Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (ur. Janez Weiss). Črnomelj : Občina Črnomelj, 2008, str. 17-47.
Miklavčič, Maks: Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave. (Inavguralna disertacija). Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1945.
Miklavčič, Maks: Krščanstvo na Slovenskem. Cerkev na Slovenskem. Letopis 1971 (ur. Zdravko Reven). Ljubljana : Nadškofijski ordinariat, 1971, str. 23-34.
Mlinarič, Jože: Cistercijanska opatija Kostanjevica 1234-1784. Redovništvo na Slovenskem 1. Benediktinci, kartuzijani, cistercijani (ur. Metod Be-nedik). Ljubljana : Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1984.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403-1595. Ljubljana : Kartuzija Pleterje, 1982.
Mlinarič, Jože: Kostanjeviška opatija 1234-1786. Kostanjevica na Krki : Galerija Božidar Jakac, 1987.
¿010
Mlinaric, Jože: Stiska opatija 1136-1784. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995.
Mlinaric, Jože: Topografija posesti kostanjeviške opatije. Maribor [i. e.] Kostanjevica na Krki : Dolenjski kulturni festival, 1972.
Podlogar, Leopold: Božja pot pri sv. Frančišku nad Planino v Beli Krajini. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 16, 1906, str. 135-139.
Podlogar, Leopold: Kronika mesta Črnomlja in njega župe. Zgodovine žup ljubljanske škofije, XIII. zvezek. Ljubljana : Tomo Zupan, 1906.
Podlogar, Leopold: Nemški viteški red v Beli krajini. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 17, 1907, str. 152-164.
Pokorn, Frančišek: Sematizem duhovnikov in duhov-nij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana : Knezoškofijski ordinariat ljubljanski, 1908.
Prijanovič, Jernej: Zgodovina župnije Črnomelj med drugo svetovno vojno. (Diplomska naloga). Ljubljana : Filozofska fakulteta in Teološka fakulteta UL, 2006.
Schumi, Franz: Archiv für Heimatskunde. I. Band. Laibach, 1882/3.
Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain. II. Band 1200-1268. Laibach, 1884-1887.
Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine. Buenos Aires : Editorial Baraga S.R.L., 1976.
Slekovec, Matej: Doneski k zgodovini cerkva in fara na Kranjskem. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, 6, 1896, str. 222-228.
Sašelj, Ivan: Zgodovina Adlešičke fare na Belokranjskem. (Zgodovina fara ljubljanske škofije. Zv. 4). Ljubljana : [samozaložba] Anton Koblar, 1887.
Tkalčic, Ivan Krst.: Monumenta historica episcopatus Zagrabiensis II, Zagreb, 1874.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre des Herzogthums Krain. Buch VIII., Laybach-Nürnberg, 1689.
Vrhovec, Josip: Zgodovina Novega mesta, Ljubljana : Matica slovenska, 1891.
Zakonik Ljubljanske škofije. Ljubljana : Škofijski ordinariat, 1940.
SUMMARY
Ecclesiastical-administrative history of White Carniola
Christianity spread to the territory of White Carniola from the major early Christian centres in nearby and wider surroundings. The fall of Syr-mium in 441 brought in its train the collapse of the ecclesiastical organisation in Pannonian provinces. The province of Savia, with its only remaining diocese in Siscia (present-day Sisak), came under the jurisdiction of the Metropolis of Salona (present-day Solin). Archaeologists made excavations of an early Christian centre dating back to late Antiquity on the Kučar hill and discovered the remnants of a late Roman fortification with a church from the 5th century in the town centre of Črnomelj. How the Slavs in White Carniola were Christianised remains unknown. From the 7th century onwards Christianity gradually spread from Dalmatian towns into the interior, and after 803 the Franks too exerted their influence on the development of the political and religious situation from the west. It is assumed that in the first half of the 9th century the territory under examination was, at least formally, under the Aquileia Patriarchate. In the period between 864 and 923 the territory was under the jurisdiction of the Bishop of Nin and later passed under the control of the Archdiocese of Split or even the Croatian Court Bishop, where it remained until the end of the 11th century when Slavonia was conquered by the Hungarians. After having separated Slavonia from the Metropolitan See of Split and the rest of Croatia, Hungarian King Ladislaus I founded the Zagreb Diocese around 1094, which belonged to the Metropolitan See of Esztergom and after 1180 passed under the Metropolitan See of Kalocsa. Very little is known about the 130-year (in)activity of the Zagreb Diocese. Documents from the 14th century indicate that it established a parish organisation here. This may be inferred from the fact that the oldest churches (parishes) in White Carniola celebrate religious festivals typical of early parishes. A list of parishes under the Zagreb Diocese dating back to 1334 refers to all four Črnomelj »succursal« parishes (Tri fare, Podzemelj, Semič and Vinica) as autonomous parishes under the Archdeaconate of Gorizia. It is believed that by establishing the Črnomelj parish in 1228 Berthold, the Patriarch of Aquileia, »usurped« the ecclesiastical jurisdiction and centralised the pastoral activity in the province, and thus abrogated the autonomy of the remaining
¿010
parishes by degrading them into succursal parishes. The Tri fare parish was the first to separate itself from the Črnomelj parish between 1279 and 1295. In the Gorjanci hills, the parish of Zumberk was founded before 1296 and the Vivodina parish around 1300. The parish of Poljane (first documented in 1248) on the western edge of the Gorjanci was perhaps founded already at the end of the 12th century, but it was not part of the White Carniolan ecclesiastical organisation until the end of the 18th century. The German order of knights, which settled in White Carniola in 1268, dominated local parishes and amalgamated the largest seigniory in the province. The introduction of tithe caused a long-standing strife between the Teutonic Knights and the Cathedral Chapter of Zagreb, and the jurisdiction of Aquileia over White Carniola was still not legitimate in the mid-14th century without papal recognition. The history of the parish of Poljane (Stari trg ob Kolpi) and much later those of Sinji Vrh and Planina pri Semiču, which once belonged to the Archdeaconate of Ribnica, was somewhat different. The granting and incorporation of the Poljane parish to the Collegiate Chapter of Novo mesto in 1509 and 1516 constituted a prerequisite for it to pass under the Archdeaconate of Novo mesto one century later. Following the dissolution of the Patriarchate of Aquileia in 1751 White Carniola and its neigh-
bouring areas fell under the newly established Archdiocese and Metropolis of Gorizia. However, the latter was temporarily dissolved already by 1781, whereas the seat of the archdiocese and metropolis was moved to Ljubljana, where it remained for the period 1787-1807. In 1787 the Zumberk and Vivodina parishes came under the Archdiocese of Zagreb. The attempt at reorganising medieval parishes finally gained momentum with the Josephine reforms; nevertheless, only two instead of the envisaged nine sub-parishes remained in existence in White Carniola proper. On the other hand, from 1787 onwards Teutonic parishes composed the Metlika Deanery rather Archdeaconate or Commissariat, which also incorporated the Poljane parish in 1788 with the Vicariate of Sinji Vrh. In the 19th century a few envisaged parishes were granted autonomy at the intervention of the Prince Bishops Wolf and Pogacar. Since Bishop Gregorij Rozman was prevented from exercising the authority of a bishop in the province after the partisans had declared it a liberated territory, he appointed Vice-Dean Andrej Ilc as Vicar General of White Carniola on 7 June 1944. Ilc remained in his office until 19th 1945. The newest chapter concerning the diocesan affiliation of White Carniola was begun on 7 April 2006, when the Deanery of Crnomelj passed under the newly established Diocese of Novo mesto.