učitelj varovali dobičkarije pri papirju i. (. d. iskati. Otroci vsako reč veliko popred zapazijo in prcvidijo, kakor bi si kdo mislil, — tedaj se je (rcba vsake take napake že o začetku skerbno varovati. Kar učenci doma spišejo in učitelju v šolo prinesejo, naj so pregleda, popravi in zopet vsakemu posebej razloži in nazaj odrajta. —
Tako bi so lahko naštelo še več drugih napak pri Šolskem kaznovanju, — toda moder učitelj jih sam lahko zapazi, če le enmalo preudari in premisli, preden jc treba strahovati in kaznovati.	A. Proprotnik.
v
Narodski običaji v Zeleznikah. VII. Velikonočne veselice.
(Dalje)
Zamoreke igrajo navadno prav majhni otroci in scer takole: Igrajoči se skupaj vstopijo , fsklučijo perste v pest, si postavijo pesti eden drugemu (lovo al desno, kakor je kteremu bolj na roke) eno na drugo in scer tako, da vsih igrajočih listi pcrslui udje, ki se dlani deržijo, pridejo ravno eden nad druzega. Zdaj se začne eden igrajočih 7. perstom gor omenjenih udov dotikovati, in začemši pri nar zdoljnem udu nar nižje pesti vpraša: Kaj je to? — Vsi odgovore: Pčc. Tako izprašaje se dotikuje uda za udom, dokler pri verhni pesti do palca, kije čez pesi položen nc pride. Za palec primši, vpraša:
Kaj je? in na to odgovore
Vsi:	Poličica.
Vprašavcc: Kaj je blo na poličici?
Vsi:	Mesce (meso).
Vprasavec: Kje je tisto mesce ?
Vsi:	Mucka (mačka) ga je vzela.
♦) Zamorski, samorci, )e po nioj«m mnenju prava slovenska beseda, ii« pa X a m rt i-r i, kakor se pngostoraa tu ln lani bore. — Pri. more« uavadno I« prlmorce lo ne priiuurce Imenujemo, desi. ravno tako dobro pomeni pervo prebivavc« pole; morja, kakor drugo prebivavce za morjem. V a kako viio bi k« tedaj pri »pri-morclh« in »icainorrih'1 o v u spremenilo, resnično ne vem! Nuj nam pove to kuri drogi, ie ve?	Pisatelj.
Vprašavec:	Kje je tista mucka ?
Vsi:	V hrib je letela.
Vprasavcc:	Kje je tisti hrib ?
Vsi:	Pogorel je.
Vprasavcc:	Kje je tisto pogorišče?
Vsi:	Voda ga jo poplaknila.
Vprasavcc:	Kje je tista voda?
Vsi:	Zamorčki so jo popili.
Vprasavcc:	Kje so tisti zamorčki?
Vsi:	V hrib so sli količke sekat, da bodo
mo.stkc ravnali, da bodo babce in dcdčke čez metali, in da se bomo mi zdaj malo pokecali; in zdaj se eti čas kccajo eden dru-jsega po perstih in rokah. Potem začnejo igro zopet od konca, dokler se no naveličajo. —
Kolter iirajo fantje in dekleta; kakor se že zaslopi, vsaki posebej. Igrajoči se vstopijo v pare eden za drugim, tako, da je po sredi med njimi ulica. Zdaj se »primejo vsak r. svojim parom za roke taiste kviško dvignejo, da se skoz celo ulico kakor pod obokom iti zamore. Par za parom se zdaj podajo, ves čas se 7.a roke deržaje, skoz omenjeno ulico; zadnji par namreč narpoprej, in pred sprednji par dospevši, se ibČno prcc v red postavi, kakor je na uneni koncu stal; za njim stoječi in pridši par zopet tako, in lako gredo par za parom skoz ulico, na drugem koncu zopet v red stopivši, brez da bi se ulica kej razderla. Tako ibčno včasih ta igra gre, da je prav (letno gledati. Po celo četertinko daleč šivajo lako kolter po cesli al kakem travniku, včasih še delj časa.
To so tedaj poglavitniše igre, ki jih mladina pri nas o velikonočnih praznikih, in ludi včasih drugekrati med letom igra, vender r. takim veseljem nikdar, kakor ravno velikonočne dni. Imajo res velikonočni dnevi nckej posebnega v sebi, ki Človeka nekako za veselice vsega pripravnega naredi. — Spominja vredno pa je, da se vse te igre pod lipo sred terga, al saj v nje bližni okolici igrajo, al saj igrati začenjajo, kar me velikokrat živo opomne na starodavne čase, ko je bla lipa nosim pradedora še sveto drevo. Ljubezen do tega drevesa je resničiio vkljub vsim novinarijam vcepljena v serca slovenskega naroda. Pri nas se
— toe —
več nc plese pod njo o somnjih in shodiičih, kakor je ae v nekaterih slovenskih krajih navadno; vmaknila se jc ta sega pak pri nas drugi slovesnosti, pervemu blagoslovu na dan sv. rešnjega telesa, kar bi bilo mende po vsem Slovenskem posneme vredno.— Od „Kresa" drugipot kaj. —
Velika skerl».
V nekem samostanu je živel redovnik (ranili) po imenu Florentin. Bil je on vsak večer ves slab, vtruden in zdelan. .Vj a gvardian ga enkrat vpraša, odkod je kej to? Floren lin zaverne: „Kaj bi vzrok drugega bilo kot delo, ki ga od jutra in še po noči toliko imam, da bi zdavnej žo bil čisto oslabel, ko bi rac sam Bog nc podpiral. — Imam dva sokola krotili, dva zajca vstavljali, dva kragulja priučevali, zmaja vžugati, oroslaua vtažiti in io bolniku streči." Gvardian odgovori: "To jo abotna beseda. Takih poslov nima noben mojih bratov v samostanu." „Јаи vender, častiti gospod gvardian, zaverne redovnik!" —- »Dva sokola so moje oči, ktero moram poskerbeti, da jim kaj (accga ne dopado, kar bi moji duši škodovalo. Dva zajca so moje nogo, koje vedno vstavljati moram, da za praznim veseljem ne tekajo, in po grešnih potih nc hodijo. Dva kragula so moje roke; moram jih dela privajali in priganjati, da sobralom postrežejo. Moj jezik je zmaj; treba gaje berzdati, da nespodobnih in nepotrebnih reči ne govori. Oroslan je moje scrce, s kojim se skozi vojskovati moram , da ga nečimernost in sebičnost ne omamite, marveč duh Božji v njem biva in ga ravna. Bolnik jc moj živol, kteri zdaj to zdaj uno želji in ne presodi, ali so želje pravične in pripušcuc, v zdravje duše in večno izveličanje pomagljivc ali nc. To je, kar mene mediji in slabi." Ves začudjen posluša gvardian potožbo pobožnega brata Florentina in reče: „Dragi moj bral! li marljivi dclavcc v vinogradu Gospodovem, poterpi, ostani zvest svojemu poslu; Gospod bo tebi tudi zanaprej pomagal in tvoj trud obilno poplačal.	1'. Musi.
Hog; ick vse.
Španski kralj Kilipp JI. jc nekega due svojega mladega ca-reviča, ktcrcuiu je bilo ludi tako irao, na lov s seboj vzel. Mladi