lg4 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • I Nikola Milovanović, Generali izdaje I—II. Sloboda — Beograd, 1977, 453 in 463 strani. Ime avtorja; Nikole Milovanovića je jugoslovanskim bralcem že precej znano, saj so bile knjige Vojni puč i 27. mart 1941, Od marseljskog atentata do trojnog pakta, »Kraljev izaslanik« u redovima Udbe in Kroz tajni arhiv Udbe med njimi lepo sprejete. Će bi hoteli poiskati skupen imenovalec vseh njegovih del, vključno z Generali izdaje, bi lahko rekli, da so to> glavne značilnosti jugoslovanske zgo­ dovine polpretekle dobe nekako od smrti kralja Aleksandra, in to predvsem temne plati te zgodovine, se' pravi protiljudska politika buržoazmh vrhov, kapitulant- stvo, izdaja, kolaboracionizem, kontrarevolucija itd. Težišče njegovih prikazov je zato seveda na obdobju druge svetovne vojne oziroma narodnoosvobodilnega boja, sega pa delno tudi še v leta po vojni. Na to njegovo tematiko je verjetno odlo­ čilno vplivalo dejstvo, da je bil avtor dolga leta uslužbenec naših varnostnih orga­ nov in se je torej pokUcno ukvarjal z zatiranjem raznih protinarodnih sil, tako po vojni kot tudi že med vojno. .-, Milovanovičevo delo nima ambicij znanstvenega dela, čeprav bi to lahko bilo. To je predvsem publicistika v najboljšem pomenu besede, hkrati pa mešanica tudi drugih zvrsti pisanja. Ta »pričevalska« knjiga ni opremljena z nobenim znanstve­ nim aparatom, né navaja nobene literature in ne kontrolnih podatkov. Jasno pa je, da je avtor uporabljal obilno arhivsko gradivo, ki pa je žal pri nas zelo ne­ enakomerno ohranjeno. Zaradi omenjenih dejstev povprečnemu bralcu ni jasno, kje se dokumenti nahajajo, ali so bili že objavljeni, ali je bila njihova vsebina že znana ali ne itd. Dandanes lahko že rečemo, da je bila vsebina te knjige na nek način in v glavnem že znana, vendar pa lahko vseeno trdimo, da imamo pred sabo originalno branje. Zasluga za to tiči v načinu, kako je avtor to vsebino pri­ kazal, kako jo je metodološko oblikoval. Nosilci tem oziroma poglavij so glavni vodje kontrarevolucije, v tem okviru pa so potem prikazane različne veje, smeri in problematika te izdaje, ki je rdeča nit knjige. Lahko rečemo, da je to delo v precejšnji meri povzetek, pa tudi dopolnitev vseh dosedanjih avtorjevih objav, čeprav tudi na njegovi ravni ne zaobjema vse »geografije« jugoslovanske kontra­ revolucije. V glavnem se v knjigi skoraj ničesar ne bere o balistih, crnogorskih federalistih, makedonski kontrarevoluciji, slovenski beli gardi m o muslimanskih kolaboracionistih, niti ne o Ljotiču itd. . . . Omeniti gre tudi to, da se Milovanović po nepotrebnem ne zadržuje pri po­ drobnem opisovanju organizacije ali akcijskega delovanja posameznih skupin m organizacij, pač pa se osredotoča in ustavlja na bistvenih dogodkih, procesih, do­ kumentih in dokazih, skratka v tistih sferah dogodkov in oseb, kjer se je odločalo in kjer se je bistvo najočitneje in najhitreje pokazalo. Avtorjevi »generali«, ki poimenujejo posamezna poglavja so: Pavle Karađor- đević, Milan Nedić, Ante Pavelić, Draža Mihailovič, Lev Rupnik ter še Ministri v emigraciji. Prvi Milo vano vicu predstavlja poosebljen j e zgrešene notranje in zu­ nanje politike vladajoče garniture predaprilske Jugoslavije. Ta politika ni izra­ žala osnovnih. teženj jugoslovanskih narodov ter je državo gnala v objem faši­ stičnega tabora, kar je končno pripeljalo do pristopa k Trojnemu paktu. Pri tem avtor ni pozabil omeniti »nezrelih« poskusov fašizacije jugoslovanske družbe, npr. delovanje Stojadinoviča. Vsa ta politika je po svojih nosilcih, usmerjenosti in po: sledicah nujno postala predzgodovina izdajstva in kontrarevolucije v dobi na­ rodnoosvobodilnega boja. To avtor izrecno poudarja in nasploh to politiko kot ce­ loto ocenjuje kot izdajalsko. Seveda pa je treba upoštevati, da si je kraljevina Jugoslavija le prizadevala ohraniti svojo neodvisnost, in to tudi glede na odnose s fašističnimi državami in ob priliki pogajanj za pristop k Trojnemu paktu. Vpra­ šanje je seveda koliko je bilo v tej politiki načelnosti in skrbi za nacionalne in­ terese Težko je v mednarodnih odnosih ločiti med normalno diplomatsko dejav­ nostjo ter oportunizmom na visoki ravni in izdajo. Avtor bi pri tem imel lažje stališče ko bi najprej ovrednotil notranjo politiko Pavla in Stojadinoviča ter bi nato bolj izrazito izstopilo bistvo zunanje po znani formuli, da je zunanja politika le nadaljevanje notranje. Pisec pa se je pri vsem tem vzdržal poskusa neke sin­ teze tega dogajanja in je zaradi značaja svojega pisanja storil prav. Približujemo pa se razjasnitvi teh vprašanj, v precejšnji meri po zaslugi raziskovanj dr. Du­ šana Bibra. „„., ., „. • Osrednja tri poglavja so posvečena Nedicu, Pavehcu in Mihailovicu. btvan, ki jih avtor opisuje, so bile več ali manj že znane z izjemo vloge srbskega kviz- linga Nediča in nekaterih podatkov okrog osrednje figure jugoslovanske kontra­ revolucije generala Mihailoviča. Ta trditev velja predvsem za slovenskega bralca, ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 Л 195 kajti nimamo natančnega pregleda nad srbsko strokovno literaturo. Avtor nas pri Nediču uvaja z njegovo aretacijo ter samomorom leta 1946 ter nato nadaljuje z opisom »osvobojene« Srbije pod nemškim protektoratom. Podobno se pri Pa- veliću najprej seznanimo z atentatom nanj v Buenos Airesu ter njegovo smrtjo v-Španiji leta 1959. Sledi kratek opis zgodovine ustaškega gibanja pred vojno, prevzem oblasti po razpadu Jugoslavije, terorja v.NDH, pri čemer po zanimivosti izstopajo momenti kot so vloga Abwehra, puč Vokić-Lorković, dvoumna vloga HSS in Mačka, stiki s četnikiitd.tPri tem je avtorju treba priznati, da je po svo­ jih močeh izkoristil razpoložljive vire.ter.vse to izdajalsko dogajanje postavil v določen mednarodni okvir. To velja seveda še posebej za poglavje o Mihailovicu, saj je bil to sploh mednarodni problem.prve vrste. Tu nam avtor postreže tudi s svojimi, lastnimi spomini na razgovore z izdajalskim generalom in njegovimi so­ delavci. Dobro je obdelan problem zavezniških misij pri Mihailovicu, pri čemer lahko sledimo prevladi realne politike pri Churchillu oziroma pri Britancih, česar ni mogoče reči v taki meri- za Američane. Nekaj zvemo tudi o nastanku četniške organizacije, njenih spremembah, ciljih in ideologiji. Vse to nam predoči veliko zaroto oziroma smo priča poskusu,. kako vleči za nos svetovno javnost na račun narodnoosvobodilnega gibanja, ki se je resnično borilo proti okupatorjem. Slednje je v neposredni zvezi s poglavjem o ministrih v emigraciji, ali na­ tančneje o emigrantski vladi. Avtor tu sledi dogajanjem z vlado od 27. marca 1941 naprej, odhodu oz. begu v tujino, nestalnosti v notranjih trenjih v vladi, sporo™ med Hrvati in Srbi, težavam s kraljem, glavno pa je seveda politika te vlade do dogajanja v domovini, konkretno, podpiranje Mihailoviča proti narodnoosvobodil­ nemu gibanju ter stalno prizadevanje pri zaveznikih za to podporo. Vse to je bral­ cem več ali manj že znano, zato se ob tem ne bi dlje zadrževali. Pozitivna stran tega poglavja je predvsem v tem, da podaja tudi pregled delovanja kraljeve Jugo­ slavije v ostalih centrih mednarodne politike. V glavnem je tu šlo za obveščevalno in propagandno dejavnost, ki se je odvijala konkretno v Carigradu, Ankari, Ber­ nu, Vatikanu, Washingtonu in Rimu. Slovenski »general izdaje« je seveda Lev Rupnik. Pri tem poglavju, ki je iz­ recno posvečeno kontrarevoluciji v Sloveniji, je kot sodelavec naveden Dušan Ze- ljeznov. Pri tem ni jasno, v koliki meri je slednji avtor poglavja, v celoti ah le deloma. Vsekakor pa je ta del knjige sestavljen veliko bolj enostavno kot drugi. V glavnem se je avtor- naslanjal na zapisnik s procesa proti Rupniku ter na izjavo, ki jo je general napisal v zaporu. Torej ničesar novega. Drugače pa je v knjigi še nekaj kratkih razdelkov, ki govore o Sloveniji in slovenskih problemih kot npr o beli gardi kot »edini opori ' četniškega gibanja v Sloveniji«, o pismu Ziv- kovića Kramerjevim prijateljem, o Mihi Kreku v emigraciji ter predvsem o ma­ jorju Karlu Novaku, Mihailovičevem komandantu za Slovenijo, ki je vzdrževal tudi obveščevalne zveze z1 emigracijo' itd. Kljub nesporni kvaliteti knjige kot celote ne moremo biti zadovoljni z na­ činom, kako obravnava slovenske probleme: To ne velja za količinsko plat pri­ kazovanja, temveč za kakovostno. Pri vsem tem je simptomatično, da je tiskarski škrat najbolj radoživ ravno pri slovenskih imenih. Opaziti je tudi nekaj stvarnih napak kot to, da je Anton Korošec umrl leta 1939, prava cvetka pri tem pa je navedba, da je Marko Natlačen ob koncu vojne skupaj s kvizlingi in okupatorji pobegnil iz države! Boris Mlakar Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni. Ljubljana — Koper — Trst 1975, 660 + XV strani. V počastitev tridesete obletnice osvoboditve in zmage nad fašizmom je iz­ dala Cankarjeva založba iz Ljubljane skupaj s Ćasopisnozaložniškim podjetjem Primorski tisk iz Kopra in Založništvom tržaškega tiska iz Trsta obsežen zbornik Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni, ki zajema 660 + XV strani raznih član­ kov, razprav, analiz in dokumentov, ki skušajo osvetliti z zgodovinskega, gospo­ darskega, pravnega, socialnega in drugih vidikov položaj naše narodne manjšine v Italiji predvsem v obdobju po drugi svetovni vojni. Zbornik, ki se nam predstavlja v razkošni opremi, je nedvomno pomembna publikacija, saj vsebuje mnogo dragocenih podatkov in misli. K sodelovanju je uredniški odbor pritegnil najvidnejše strokovnjake s področij, ki jih ta knjiga ob­ ravnava, in sicer z obeh strani meje.