Slovenskim pravnikom!
Odkar imamo društveni zakon, napočil« je nova doba združevanju na vsem širnem polji človeškega življenja. Združujejo se tovariši po poklicu, da z združenimi močmi dosezajo skupne jim smotre. Tudi pri Slovencih že ga ni poklica, ga ni stanu, da bi ne imel društva, menda edino nehvalevredno izjemo delal je pravniški stan. Temu se je tem bolj čuditi, Čem večji je njegov pomen in čem bolj je poklican po svojem socijalnem stališči in svojih duševnih silah biti vodilni faktor pri raznovrstnih započetjih. Se bolj se je dalje temu čuditi, če se oziramo na potrebe, katere ima ravno slovenski pravniški stan.
Slovenci si hočemo svoje narodno življenje vsestransko razviti. Ustava zagotovila nam je mnogo pravic, pa ni še dolgo tega, da smo le akademično deklamovali o teh pravicah ter da smo od različnih vlad zahtevali, da nam na primer izvrše § lil. tem. zak., ne da bi ponujali tudi sredstva, ki so v iz-vršenje potrebna. Doba takega platoničnega gojenja narodnih pravic je k sreči za nami, lotili smo se dela in pripravljamo sredstva, — pravice se nam bodo, reklo bi se skoraj, same oživotvorile. I'vide vsi toraj potrebo pravniškega društva, določila so se
i
—   2   -
mu pravila na shodu pravnikov dne 29. decembra p. L, katera so tudi že zadobila vladno potrjenje.
O tem, kaj bode pravniško društvo zasledovalo in kako delovalo, ni slovenskim pravnikom nič novega povedati. Vsak slovenski pravnik ve in Čuti, česa nam je treba; vendar naj s kratkimi besedami naglašamo poglavitne naloge, katere bode društvu izvrševati.
Poleg splošnih in vsem društvom te vrste enakih nalog, poleg tega namreč, da bode društvo gojilo pravne in državne vede na najširši podlagi ter svojo pozornost obračalo tudi na stanovska vprašanja, imelo bode naše društvo celo vrsto predmetov, na katere bode raztezalo svoje delovanje.
Prva in poglavitna naloga pa mu bode vkore-niti in vzdržavati strokovni list
Besede, ki so bile Citati v prvi številki „Slov. Pravnika" iz leta 1888. spoznavajo se danes občno za resnične. Dvakrat je že prenehal ,,Slov. Pravnik"! Prvemu prenehanju ni bilo krivo samo pomanjkanje gmotnih in duševnih sredstev, ampak tudi Slovencem nepovoljni politični odnošaji. Prišla je bila, kakor za vsako drugo vrsto narodnega življenja, tako tudi za pravniško, doba, ki ni ugajala razvijanju narodnih teženj. Razlago v Pravnik je zamrl in pretekla je cela vrsta let, dokler se je s požrtvovalnostjo gospod dr. Mosche lotil na novo naloge, izdajati pravniški list. Trajal je le tri leta, tega pa niso zatrli ne politični odnošaji, ne pomanjkanje gmotne, pač pa pomanjkanje duševne podpore.
Od te dobe je pa število slovenskih juristov narastlo. Po vedno dalje se razširjajočem slovenskem
-  3  -
uradovanji postal je list še bolj potreben in če se mu posreči dati v pravniškem društvu trdno podlago, če mu bode društvo do vedlo vsestranske podpore iz vseh slovenskih pokrajin, potem ni dvombe, da se bode list vkoreninil in na Čedalje širšo podlago postavljen, tem uspešneje deloval. V narodno zaslugo moramo dosedanjemu gosp. izdajatelju šteti, da je brezpogojno svoj list prepustil društvu in tako omogočil njegovo nepretrgano izdavanje.
Poleg izdavanja lista bode dalje ena poglavitnih nalog dognati slovensko pravno terminologijo. Ne more se reči, da terminologije nimamo, toda virov terminologije nima vsakdo pri rokah in so mu deloma nepristopni. Terminologični izrazi raztreseni so v slovenskih zakonih. Ko je komu rabiti eden ali drugi pravni izraz, večkrat zakona nima, iz katerega bi ga zajel.
Ne da se pa tajiti, da termini za eden in isti pravniški pojem niso vseskozi enaki. Državni zakoni dobivajo pravne termine pri uredništvu državnega zakonika na Dunaji, — deželni pa v različnih pokrajinah, ki niso v nikaki zvezi. Ni toraj čudo, da se večkrat ne vjemajo. Tej nepriliki bode moralo pravniško društvo s tem v okom priti, da dogotovi terminologijo.
Občna je med Slovenci želja in potreba po slovenskem uradovanji, da pa je to mogoče, treba je najprej slovenskih zakonov. Vsakdo ve, kako na slabem smo v tem oziru. Kazenski zakonik je pošel, državljanski je dobiti le še v malo iztisih, nepristopni so trgovinski in meniški zakon, — občni sodni red pa menda še eksistiral nikdar ni v slo-
—  4   —
venskem jeziku, če abstrahiramo od poskusa nekega pravnika, priobčenega v „Pravniku" 1. 1883. Vlada tudi sama zahteva, da se slovenskemu ljudstvu slovensko uraduje, — ona bode toraj previ-dela, da ji je skrbeti za to, da bodo juristom slovenski zakoni pristopni in poglaviten činitelj, to potrebo justični upravi naglašati, bode pravniško društvo.
Odveč bi bilo pozornost obračati in podrobneje razkladati še daljne naloge pravniškega društva, ker je jasno, da bode imelo društvo zanimati se tudi za slovenske tiskovine, da se v dovršenem jeziku namenu prikladno in juristiČno pravilno prirede, — da bode dalje imelo besedo, ko se bode urejalo obsežje notranjega uradnega jezika, kateri ne bode smel dalje segati, kakor kolikor je to potreba v občevanji domačih uradov z onimi po neslovenskih pokrajinah med seboj in z višjimi instancami in kateremu bode treba predlagati meje, da bode kolikor mogoče malo zaviral slovensko uradovanje.
Konečno nam je še dostavljati, da bode društveni list prijavljal sodno medicino iz peresa strokovnjaka skušenega na tem polji. Dosedaj imamo »Slovenci v tem oziru le Erjavčevo „Somatologijo", ki pa zdravniškim zvedencem za izvide in mnenja v kazenskih zadevah povsem ne zadostuje. S slovensko sodno medicino bodo polagoma izginili nemški izvidi iz slovenskih kazenskih spisov in bode to velika olajšava za kazenske razprave.
To bodo poglavitne naloge novemu društvu in ker se njegova potreba čedalje bolj uvideva, je to tudi  porok, da bode njegovo delovanje vspešno.
—   5  —
Člani društva morejo postati tudi nepravniki. Obračamo se toraj na slovenske pravnike in rodoljube v obče, da kar najširše vzbujajo zanimanje za novo društvo, da mu pristopajo sami in pridobivajo Članov, da ono postane kos postavljeni si zadači. Posebno pa tudi prosimo in priporočamo, da slovenski pravniki svoje duševne sile posvetijo društvenemu listu ter ga s spisi in dopošiljanjem pravnih slučajev zalagajo.
Slovenski narod je dokazal, da hoče obstati, in napreduje vkljub mnogim neprilikam, — naj dokaže svojo sposobnost tudi na pravniškem polji in dokazal jo bode, če slovenski pravniki storijo svojo dolžnost. Da se to zgodi pod zastavo pravniškega društva, v to Bog pomozi!
PRAVILA
društva „Pravnik" v Ljubljani.
§ i.
Smoter društvu je gojiti pravne in državne vede. Društvo ima svoj sedež v Ljubljani.
§ 2.
To doseza društvo s tem a) da izdaja strokovni list,
l) da pospešuje izdavanje zbirk, zakonov in drugih strokovnih knjig v slovenskem jeziku,
c) da si osnuje strokovno knjižnico,
d) da si naročuje strokovne liste in jih prepušča članom v svojih sobah v porabo in
e) da prireja predavanja, čitanja in razprave v društvenih shodih.
—   6   -
§ 3.
Člani so častni in redni, a morajo biti vsi avstrijski državljani.
§ 4.
Častni člani morejo biti oni, ki so si stekli posebnih zaslug kot pravniki v obče, ali osobito za društvo in njegove smotre.
§ 5.
Redni člani plačujejo vsako leto:
a) stalno v Ljubljani stanujoči 8 gld.;
b) vsi drugi po 5 gld.
Plačuje se celi znesek začetkom leta, ali v dveh poluletnih obrokih naprej.
§ 6.
Vsi člani dobivajo brezplačno po društvu uredovani strokovni list (Slovenski Pravnik) in iz knjižnice knjige v porabo.
Tudi imajo pravico vdeleževati se društvenih shodov in glavnih skupščin. Tu smejo nasvetovati in o društvenih in strokovnih zadevah razpravljati, tu morejo glasovati, voliti in voljeni biti.
§ 7.
Redna glavna skupščina se snide vsako leto meseca septembra, izvanredna pa, ako jo skliče odbor ali zahteva to 20 dru-štvenikov pismeno in hkrati naznani predmet posvetovanja.
§8.
Dan in ura glavne skupščine in predmet razprave mora se vsaj 14 dnij pred zborovanjem razglasiti po dveh v Ljubljani izhajajočih dnevnikih.
§ 9.
Glavna skupščina:
a) voli načelnika in 10 odbornikov (kojih sedmorica mora stanovati v Ljubljani) in dva preglednika računov za jedno leto;
b) imenuje na predlog odborov častne člane:
c) presoja odborovo in društveno delovanje;
—   7   —
d) razpravlja in sklepa o računu minolega leta na poročilo preglednikov;
e) prenareja pravila;
f) sklepa o razdruženji in
/j) o pritožbah zaradi izobčenja iz društva.
§ 10.
Društvene posle opravlja odbor, vsprejema in izobčuje člane, prireja društvene shode, izvršuje sklepe skupščine, nadzoruje in oskrbuje uredovanje društvenega lista, naročuje liste in kupuje knjige, sestavlja proračun in zaključek in sklicuje glavne skupščine.
§ 11-
Odborniki volijo iz svoje srede načelnikovega namestnika, tajnika, blagajnika in tri odbornike v nadzorstvo društvenega lista,
§ 12.
Odborove seje so tajne. Odbor je sklepčen, ako je z načelnikom vsaj 5 odbornikov navzočnih in sklepa z nadpolovično večino. Pri jednako razdeljenih glasovih odločuje predsednik.
§ 13.
Načelnik zastopa društvo, sklicuje in vodi odborove seje, vodi shode in skupščine, podpisuje s tajnikom društvena pisma in listine, potrjuje račune blagajniku ter s tem nakazuje plačila.
§ 14.
Načelnikov namestnik podpira načelnika v poslovanji, posluje mesto njega, ako bi prvega kaj oviralo, ali ko bi odstopil.
§ 15.
Tajnik piše o sejah zapisnike, vzdržuje zapisek članov in red v knjižnici.
§ 16.
Blagajnik prejema denar, iztrjuje in izplačuje.
§ 17-
Delokrog društvenim shodom določen je v § 2. Shodi se naznanjujejo po dveh v Ljubljani izhajajočih dnevnikih.
—   8   — §. 18.
Da sklepi v skupščinah in v društvenih shodih obveljajo, treba je nadpolovične večine navzočih članov, samo predlogu o izobčenji rednih članov, o prenaredbi pravil in o razdruženji morata pritrditi dve tretjini.
S 19.
Član, ki hoče popustiti društvo, mora to najkasneje meseca decembra prijaviti društvenemu odboru, sicer ostane društvenik še jedno leto.
S 20.
Poslovni jezik društvu je slovenski.
S 21.
Prepire članov društva med seboj razsoja brez priziva raz-sodništvo, v katero voli vsaka stranka jednega sodnika (člana), odbor pa imenuje tretjega, ki vodi razpravo.
§ 22.
Kadar preneha društvo, pripade njegova imovina „Slovenski Matici" v Ljubljani z nalogom, da jo vporablja v smislu teh pravil.
Pravosodje.
a) Nasprotje med tožbeno zahtevo in podlago tožbe ne ovira vgoditi zahtevi,      povračilo v smislu § 877, o. d. z.
A. prodal je s kupno pogodbo z dne 7. novembra 1883. opatu tra-pistov „de la Grace Dieu" R. svoje posestvo „Nova vas", nahajajoče se v deželni deski kranjski, z vsemi pritiklinami za kupnino 18.810 gld. 72 kr. Ker je deželno sodišče v Ljubljani A-jevo prošnjo za vknjižbo lastninske pravice na opatovo ime in zastavne pravice za kupnino v korist prosilčevo glede na to, da opat trapistov po obstoječih zakonih pravo-veljavno ne more zavezati se, odbilo in višje deželno sodišče v Gradci dotični odlok potrdilo, toži A. opata R., da ima isti zaradi svoje nezmožnosti pridobiti lastnino, pripoznati neveljavnost sklenjene
kupne pogodbe, „vsled katere naj bi bilo posestvo „Nova vas" za kupnino 18.810 gld. 72 kr. in za v pobotnici 1. novembra 1883. sporazumno pod naslovom za prodane pritikline in različno, na posestvu nahajajoče se blago, pobotano kupnino 6.000 gld, prodano" — ter da ima toženec posestvo zopet izročiti tožniku.
Deželno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24. julija 1886., št. 4599 tožbeno zahtevo odbilo iz
razlogov:
Tožnikova zahteva nasprotuje kupni pogodbi z dne 7. novembra 1883, v katerej je kupnina za posestvo „Nova vas", kakor stoji in leži, z vsemi pritiklinami vred, določena na 18.810 gld. 7'2 kr. in v katerej o nadalnej kupnini 6.000 gld. niti govora ni. Tedaj se sodba v smislu take zahteve nikakor izreči ne more.
Ali tudi tedaj bi bilo tožbeno zahtevo odbiti, ako bi tožnik onih 6.000 gld. kot kupnino za pritikline in različno blago v zahtevo ne sprejel, ker bi tožnik v smislu § 877, o. d. z. vničenje kupne pogodbe le proti povračilu vsega, kar je iz kupne pogodbe v svojo korist prejel, zahtevati mogel, on pa tega povračila v tožbeni zahtevi ponudil ni.
Da pa je tožnik iz navedene kupne pogodbe res nekaj v svojo korist prejel, dokazuje pobotnica z dne 1. novembra 1883, iz katere je razvidno, da je za pritikline in različno blago — katero je bilo s poznejšo kupno pogodbo prodano — v resnici dobil od toženca znesek 6.000 gld.
Na tožnikovo apelacijo je višje deželno sodišče v Gradci s sodbo z dne 10. novembra 1886., št. 11426 sodbo deželnega sodišča v Ljubljani spremenilo ter tožbeni zahtevi popolnem vgodilo iz nastopnih
razlogov:
Neprepirno je, da je toženec opat francoskega samostana trapi-stov, tedaj redovnik, kateri je vsled obljube ubožnosti ad personam nesposoben pridobivati lastnino in sklepati pravno-zavezne pogodbe, kar sledi iz dv. dekr. 28. oktobra 1772., 21. in 24. maja 1774., 30. maja 1780., 9. novembra 1781., št. 30 zb. p. z., 30. avgusta 1772., št. 72 zb. p. z., 23. marcija 1809., št. 887 zb. p. z., 27. aprila 1816, št. 1235 zb. p. z., 7. junija 1833., št. 2618 zb. p. z., člen VIII. razglaš-nega ukaza k obč. drž. zak., § 182. zakonov z dne 9. avgusta IS54., št. 208 d. z. in zakona z dne 7. maja 1874., št. 50 d. z.
—   10   -
V tem slučaji ni vporabljiv § 356. o. d. z., po katerem ima oni, ki trdi, da kedo osebno ni zmožen pravnih opravkov, to dokazati, ker v tem oziru obstojijo zakoniti propisi, na katere ima sodnik glasom dv. dekr. 15. janvarja 1787., št, G21 št, ii zb. p. z. uradoma ozirati se.
Nevažno je tudi vprašanje, je li toženec avstrijski državljan ali inozemec, kajti prvič bi toženec glasom § 33. in 34. o. d. z. in po analogiji dv. dekr. z dne 22. decembra 1814., št. 1118 zb. p. z. moral osobno svojo zmožnost po zakonih svoje dežele dokazati, kar pa je opustil, drugič pa avstrijski zakon ne pripoznava veljavnosti takih pravnih opravkov, katere so sklenili redovniki.
Ce se tedaj sklenjeno kupno pogodbo smatra za nično, potem pa vprašanje, ali se je kupnina dogovorila z zneskom 18.810 gld. 72 kr. — kakor to stoji v kupni pogodbi A ad I. -- ali pa vrhu tega še z zneskom 6.000 gld. — o katerem govori priloga J ad I. — popolnem odpade, osobito ker tukaj ne gre za bistvene znake kupne pogodbe v smislu § 1054. o. d. z.
Res je, da ima tožnik po propisu § 87 7. o. d. z. vse povrniti, kar je iz nične kupne pogodbe v svojo korist prejel; toda ta pravna dolžnost je le posledica izrecila ničnosti, nikakor pa ne pogoj izrecila samega. Tedaj tudi tožniku ne more škodovati, ako v tožbi povračila teh 6.000 gld. ni ponudil.
Sicer pa tožnik navaja, da je onih 6000 gld. prejel kot zadav (arrha) ter da ga v smislu § 908. o. d. z. kot nekriva stranka noče povrniti.   A o tem vprašanji bilo bi v posebni pravdi soditi.
Da mora toženec posestvo tožniku zopet izročiti, je le posledica izrečene ničnosti kupne pogodbe.
Na toženčevo revizijo je najvišje sodišče s sodbo z dne 3. februarja 1887., št. 844 sodbo višjega deželnega sodišča iz njegovih razlogov potrdilo ter še pridejalo:
Ker je ničnost absolutna in se tedaj ne more vdeležencem prepuščati, pravni opravek smatrati za ničen ali pa za veljaven, bilo je kupno pogodbo izreči za nično in ker toženec nikakor ni zmožen pre-pirno zemljišče pridobiti ali obdržati ga v posesti, ni moči ovirati, da se ne bi izročilo tožniku.
Že zato je brez pomena, če tožnik prejetih 6.000 gld. niti vrniti noče, niti v tožbi ne ponuja tega povračila. Povračilo na podlagi nične pogodbe, tedaj brez pravnega naslova izročene reči, zahtevati je edino le tožbenim potom.
— 11 —
b) Tradicija z izrecilom.
Dne 21. avgusta 1874. umrl je v Z. samski goštae Miha S., kateri je sicer stanoval v St. L., vsled ran, katere je zadobil pri padcu iz nekega drevesa. Oporoke ni zapustil, ker je ves trud, pripraviti ga k temu, da bi oporočal, bil zaman. Drugi dan po smrti Mihe S. šel je njegov nečak Janez T. v St. L., poklical župana in učitelja za priči ter je v njih navzočnosti dal sobo Mihe S. od ključavničarja odpreti, rekoč, da je prišel po hranilnično knjižico, katero je umrli Miha S. daroval njemu in njegovi sestri Mini T. Vsled prošnje Janeza T. razklal je župan s sekiro gornjo desko nekega stolca, katerega so dobili v stanovanji Mihe S., in iz nje padla je hranilnična knjižica št. 2946 7, glaseča se na 1680 gld. Janez T. vzel je knjižico, a v Ljubljani, kamor se je drugi dan podal, da njo realizuje, mu nje niso izplačali, ampak vsled brzojavnim potom izrečene prošnje okrajnega sodišča v L. bila mu je odvzeta. Tekom zapuščinske razprave po Mihi S. trdili so ostali sorodniki, da ta hranilnična knjižica spada v zapuščinsko premoženje in tako je spoznala tudi zapuščinska oblast ter je Janeza in Mino T., ki sta trdila, da je umrli Miha S. to knjižico njima daroval, napotila na redno pravdo.
Janez in Mina T. zahtevala sta vsled tega tožbenim potom od ostalih sorodnikov in dedičev, da so dolžni pripoznati, da sta tožnika lastnika hranilnične knjižice št. 2946 7 z vlogo 1680 gld. da se ima ta knjižica izločiti iz zapuščinskega premoženja ter izročiti tožnikoma.
Okrajno sodišče v L. je to zahtevo s sodbo z dne 27. oktobra 1876., št. 2202 zavrnilo iz nastopnih
razlogov:
Tožbena zahteva oprta je na naslov daritve med živimi. Tožnika namreč trdita, da je Miha S. — težko ranjen vsled nekega padca iz drevesa — svojo hranilnično knjižico št. 29627 z vlogo 1680 gld. njima daroval za trud in skrb, katero sta imela ž njim za časa njegove bolezni. Tožnika morata to trditev natanko skazati. Če pa se v tem oziru pretehtajo izpovedbe prič, se vsakomur vsiluje prepričanje, da je vsakako tožnikoma bilo mnogo na tem ležeče, da pridobita last knjižice, da pa je obratno navideznemu daritelju bilo le za to, do svoje smrti imeti hranilnično knjižico kot svojo. Izmed vseh prič potrjuje le Jaka P., gostač v hiši tožnikov, da je zares daroval Miha S. omenjeno knjižico za živa. Iz njegove izpovedbe pa ni razviditi, katero
—   12  —
številko da ima ta hranilnična knjižica, kolika da je svota darovane glavnice i. t. d. Te okornosti pa bi bile vsakako potrebne, da je moči tej izpovedbi pripisovati kaj pomena. Ako se pa pomisli, da priči, ki ste bili takrat navzoči v sobi navideznega daritelja, Luka S. in Anton M., o tej daritvi ničesar določnega povedati ne morete, da po izpovedbi priče Antona M. priča Jaka P. ni bil v sobi ampak je stal med vra-tami in da je tudi priča Anton M., kot sam pravi, le pripognjen prišel v sobo, da ga navidezni daritelj ne bi zapazil' če se nadalje pomisli, da so po izpovedbi prič Jaka P. in Anton M. še po tej navidezni daritvi skušali pripraviti Miho S., naj napravi oporoko, da pa je slednji odlašal to opravilo za poznejši čas, in če se konečno uvažuje, da je imela priča Jaka R. večkrat, toda le kadar je bil sam pri Mihi S., pogovor ž njim zarad te daritve, potem z izpovedbo Jake P. niti polovica dokaza ni dognana. Ker toraj tožnika daritve niste dokazala, morala se je njih tožbena zahteva zavrniti.
Višje deželno sodišče v Gradci je s sodbo z dne 23. maja 187 7., št. 2721 sodbo prvega sodnika potrdilo.
Razlogi.
Tožnika vpirata tožbeno svojo zahtevo, merečo na priznanje svoje lastninske pravice do hranilnične knjižice št. 29467 z vlogo 1680 gld. od strani tožencev kot nepogojno oglašenih dedičev po Mihi S., na iz-recilo zapustnikovo, da njima prepušča to hranilnično knjižico za veliki trud in skrb, katero sta imela ž njim za časa njegove bolezni. Ker tožnika nista oglasila posebne terjatve za to oskrbovanje in je trajala bolezen — kot pravita tožnika sama v tožbi — le približno pet tednov, dotični troški toraj svote, na katero se glasi hranilnična knjižica, nikakor doseči ne morejo, imeti je to izrecilo za ustno daritno pogodbo po §§ 940. in 943. o. d. z., katera je po § 943. o. d. z. le v tem slučaji veljavna, ako se je darovana reč zares izročila obdarovancu.
Tožnika sama ne trdita, da bi njima bil zapustnik izročil knjižico v roke, ampak le trdita, da njima je izročil knjižico v smislu § 428. o. d. z. z izrecilom, ker njima je povedal kraj, kjer jo ima shranjeno, namreč v nekem stolcu v svojem stanovanji v St. L. ter njima je naročil, vzeti si knjižico, ko bode on slab postal. Da je Miha S. povedal tožnikoma kraj, kjer ima knjižico shranjeno, pa ni moči imeti za prepodajo, kajti da je nameraval zapustnik izročiti knjižico za časa svojega življenja tožnikoma, izročil bi njima gotovo tudi ključ k svo-
—   13   —
jemu, kot je dokazano, zaklenjemu stanovanju in sicer takoj ter ne bi določil za trenutek izročitve čas, ko bode on slab. Ta dostavek kaže, da je mislil na daritev, ki bi se imela spolniti še le po njegovi smrti, taka daritev pa v smislu § 956. o. d. z. zarad pomanjkanja potrebnih obličnosti ne bi bila veljavno volilo, niti, ker ni napravljena nobena listina, veljavna pogodba. Ker toraj ni bilo resnične prepodaje treba je tožbeno zahtevo zavrniti, ne da bi bilo treba pretehtati dokazov, ponujenih od tožnikov za izrecilo zapustnikovo in zarad tega potrdila se je sodba prvega sodnika.
Najviše sodišče zavrnilo je s sodbo z dne 7. februarja 1878., št. 9128 izredno revizijo tožnikov, ker sama ne trdita nobene ničnosti in v sodbah nižjih instanc tudi ni dobiti očitne krivice, ker tožnika nista skazala niti pravega naslova niti veljavnega načina za pridobitev lastninske pravice do hranilnične knjižice št. 29467.
c) Odškodnina za vknjiženo zakupno pravico iz skupila prodanega zemljišča.
Z zakupno pogodbo z dne 19. junija 1875 vzel je Blaž D. v zakup zemljišče Josipa M. vi. št. 6. kat. obč. Loke za čas od 1. januarja 1876 do 31. decembra 1881, zakupna pravica bila je tudi v zemljiško knjigo vpisana. Na poznejšem stavku vknjižena je bila zastavna pravica za terjatev Rozalije M. v znesku 480 gld. in v izterjanje te terjatve prodalo seje zastavljeno zemljišče dne 14. februarja 187 7 na zvršilni dražbi. Zemljišče je dostal zakupnik Blaž D., kateri je zahteval pri dnevu, določenem za napovedovanje in vgotovljevanje iz skupila plačljivih terjatev, naj se mu prisodi kot odškodnina za njegovo v javni knjigi vpisano zakupno pravico, katera je prenehala vsled zvr-šilne prodaje, v zmislu § 1121. o. d. z. za ostali pogodbeni čas, t, j. od 14. februarja 1877 do 31. decembra 1881, 500 gld. Ker sta zvr-šenec Jože M. in hipotekama upnica Rozalija M. temu vgovarjala, je sodišče svoto 500 gld. iz skupila ad depositum dekretovalo ter Blažu D. naročilo, naj skaže svojo pravico v redni pravdi ter vloži v 30 dneh dotično tožbo.
Nastopivši pot pravde trdil je Blaž D. v tožbi, da trpi s tem, da mu Jože M. ne more več prepuščati zemljišča v smislu zakupne pogodbe v porabo, najmanje 100 gld. škode na leto toraj za ostalo zakupno dobo 4 let 10x/2 mescev 487 gld. 50 kr. ter je zahteval, naj
—   14   —
so razsodi, da morata Josip in Rozalija M. škodo, katero on trpi vsled zvršilne prodaje od njega v zakup vzetega zemljišča vi. št. 6 kat. obč, Loke, pri katerem je bila zakupna pravica vpisana v zemljiškej knjigi, v znesku 487 gld. 50 kr. pripoznati ter dovoliti, da se mu izplača ta znesek iz svote 500 gld., sprejete v smislu razdelilnega odloka v sodno shrambo.
Okrajno sodišče v Litiji je s sodbo z dne 31. decembra 187 7, št. 8033 tožbeni zahtevi popolnoma vgodilo za slučaj, da dokaže tožnik visokost svoje škode s cenilno prisego. Višje deželno sodišče v Gradci pa je vsled apelacije tožencev s sodbo z dne 11. aprila 1878. št. 2379, spremenivši sodbo prvega sodnika, tožbeno zahtevo popolnoma zavrnilo iz nastopnih
razlogov.
Tožnik zahteva, naj priznata toženca škodo, katero baje trpi vsled tega, da je bila hiša toženca Josipa M. vi. št. 6. kat. obč. Loke, v katerej je tožnik imel gostilnico na podlagi zakupne pogodbe sklenjene s tožencem za pet let, t. j. za čas od 1. januarja 1876 do 31. decembra 1881, in vknjižene pri imenovanem zemljišči, dne 14. februarja 187 7 prodana na zvršilni dražbi.
Tožbena zahteva oprta je toraj na predpologo,   da tožnik vsled zvršilne dražbe ni mogel nadalje opravljati gostilničarske obrti v pro-danej hiši, da toraj za ostalo zakupno dobo zgubiva dobiček, katerega je imel od te obrti,  ki je znašal po tožnikovih povedbah  150 gld na leto.
Ta predpologa pa v tem slučaji ni dognana, ker je tožnik, kar sam pripoveduje v tožbi, dostal zvršilnim potom prodano zemljišče in zamore tudi v prihodnje, kot dosedaj, opravljati gostilničarsko obrt v dotičnej hiši ter dobivati kot lastnik hiše iz te obrti najmanje ravno toliko dobička, kolikor bi ga dobival kot zakupnik.
V očigleil temu v predležečem slučaji ni moč trditi, da je djanski odšla tožniku kaka korist vsled zvršilne prodaje zemljišča ter da bi on imel vtrjeno odškodninsko zahtevo in za to tudi nikakor ni odločilno, da tožnik ne opravlja gostilničarske obrti več kot zakupnik ampak kot lastnik hiše.
Tudi daljno vprašanje, ki izvira iz neke od tožnika vporabljene trditve, je-li trpel vsled tega, da je moral plačati 2030 gld. skupila za zvršilnim potom dostalo zemljišče, škodo,   katero mu mora oziraje
—   15   —
se na zakupno pogodbo povrniti zvršenee, treba je zanikati. Za plačano skupilo dobil je tožnik dostalo zemljišče v svojo last in tudi če bi bil kupil zemljišče le zavoljo napominane zakupne pogodbe — česar sicer tožnik sam ne trdi — in če je zemljišče dostal pri zvršilni dražbi, da mu ne bi odšla korist iz gostilničarske obrti, katero je opravljal v tej hiši, je to storil dobrovoljno. Da je prišel tožnik vsled tega v kako zadrego, zarad katere bi imel pravico zahtevati odškodnino od zvršenca, o tem pa sploh ni moči govoriti, ker tožnik niti ne trdi, toraj tudi ni dokazano, da je trpel vsled kupa zemljišča kako škodo.
Ker toraj tožnik resnično nastale mu škode ni dokazal in ker opira odškodninsko svojo zahtevo prav za prav le na slučaj, da on zemljišča ne bi bil dostal, kar se pa ne strinja z djanskimi razmerami, tožbena zahteva ni vtemeljena in morala se je zavrniti.
Najviše sodišče vgodilo je reviziji tožnikovi ter mu s sodbo z dne 12. decembra 1878, št. 7018 priznalo odškodnine 200 gld., če priseže, da mu je vsled dne 14. februarja 1877 vršeče se z vršil ne prodaje od njega v zakup vzetega zemljišča vi. št. 6. kat. obč. Loke prizadjana skupna škoda v znesku najmanje 200 gld.
E a zlo g i.
Toženca priznata, da je tožnik z zakupno pogodbo z dne 19. junija 1875 v zakup vzel zemljišče vi. št. 6. kat. obč. Loke za šest let t. j. za čas od 1. januarja 1876 do 31. decembra 1881 za zakupnino 100 gld. na leto, da bi tam opravljal gostilničarsko obrt ter da je bila ta zakupna pravica vsled prošnje de praes. 7. julija 1875 vpisana v javno knjigo.
Toženca nadalje priznata, da je bil lastnik tega zemljišča prvo-toženec Josip M. ter da je bilo zemljišče v zvršilu, napetem proti njemu od njegove žene drugotoženke Rozalije M. zarad 480 gld., dne 14. februarja 1877 na javni dražbi prodano.
Ker Josip M. imenovanega zemljišča, odkar je bilo zvršilnim potom prodano, ne more več prepuščati tožniku v porabo, odgovoren mu je za krušenje njegovih zemljeknjižno zavarovanih zakupnih pravic po določilih §§. 1120, 1121, 1295 in 1323 o. d. z. ter mu mora barem dovoliti, da išče odškodvanja za nastalo mu škodo iz zastavlje-ninc oziroma iz skupila, strženega za njo.
Tako odškodnino zahteval je tudi tožnik v predležečem slučaji ter ponujal dokaz s cenilno prisego in z zvedenci o tem, da zgubiva
—   16   -
vsled zvršilne prodaje v zakup vzetega zemljišča za ostalo zakupno dobo od 14. februarja 1877 do zadnjega decembra 1881 na leto po 100 gld. čistega dohodka, toraj za 4 leta lOVa mescev vkupe 487 gld. 50 kr.
Ponujen dokaz po zvedencih glede količine te zgube sicer ni bil dopuščen in tožnik tudi ni navedel djanskih okolnosti, po katerih bi bilo moč natančneje dognati naravo in mero nastale mu škode. To pa je dokazano in tudi od tožencev priznano, da je bilo njemu v zakup dano zemljišče že 4 leta in lO1/^ mescev preden je potekla domenjena zakupna doba in sicer vsled zahtevanja Rozalije M. zvršilnim potom prodano, ter vsled tega tožniku po pogodbi zasigurana poraba tega zemljišča odvzeta, preden je potekla zakupna doba, tako da ni mogel primerno izkoristovati izdatkov, katere je že imel za to dobo. V smislu §§ 214. in 217. o. s. r. sme za to zgubo vsakako zahtevati odškodnino in skazati škodo s cenilno prisego.
Ker pa tožnik količine nastale mu škode natančneje ni skazal, moralo je sodišče njegovo zahtevo glede na cenitveno vrednost zemljišča, na letno zakupnino in ostale, po zakupni pogodbi z dne 19. junija 1875 pojasnjene razmere znižati ter mu priznati 200 gld. iz skupila prodanega zemljišča, če priseže cenilno prisego.
Okolnosti, katero naglasa višje deželno sodišče, da je tožnik zemljišče pri zvršilni dražbi dne 14. februarja 1877 sam dostal ter ga neprenehoma porabljal, pri razsoji o zahtevani odškodnini že zarad tega ne treba v poštev jemati, ker je bil tožnik že po zakupni pogodbi opravičen, zahtevati to porabo za ostalo zakupno dobo in ga je le zvršilna prodaja zemljišča prisilila k temu, da si je osigural nepre^ » trgano porabo z novim pravnim opravilom, ponudivši kupnino 2030 gld.
d) O vporabnosti § 904 o. d. z.
B. M. terjal je s tožbo de praes. 29. avgusta 1885, št. 3590. od J. C—a plačilo eventualno zavarovanje kupnine za smreke v znesku 1400 gld. s. p. trdeč, daje ta terjatev do plačila dospela že 24. junija 1885. Toženec vgovarjal je prvič, da je kupil smrek le za 1300 gld., drugič trdil je pa in dokazal tudi po pričah P. A. in E. P., da mu je pri sklepu dotične ustne kupne pogodbe prodajalec sam, ko je on (toženec) izrazil bojazen, da morda ob določenem času, t. j. 24. junija 1885 ne bo imel dovelj denarja, dovolil, da sme plačati za ta slučaj
-   17   —
tudi še-le, ko bo ena ali druga prodajalčeva hčer postala polnoletna, ali pa godna za možitev.
C. kr. okrajno sodišče v L. je s sodbo z dne 8. decembra 1885, št. 5132, tožbeno zahtevo na plačilo kupnine dilatorično, ono na zavarovanje kupnine pa nepogojno zavrnilo ter naložilo tožniku tudi povrnitev troškov iz nastopnih
razlogov:
Uvaževaje, da ste priči obeh strank P. A. in E. P. soglasno potrdili, da se je resnično tožencu na korist določil plačilni rok takisto, da mu je treba plačati event. še-le, ko bo ena ali druga izmej hčera prodajalčevih postala polnoletna, uvaževaje nadalje, da se je tedaj pred-stoječa plačilna tožba vložila prerano, morala se je tožnikova zahteva začasno zavrniti, ne glede na prepirno visokost kupnine.
Zahteva na zavarovanje kupnine pa se je morala nepogojno zavrniti ker tožnik za to zahtevo niti pravnega imena De navede; sicer pa je ta zahteva že sama na sebi neopravičena.
Glede troškov ravnalo se je po propisih § 24. zakona z dne 16. majnika 1874, št. 69 d. z.
To sodbo je c. kr. višje deželno sodišče v Gradci vsled apelacije obeh strank s sodbo de intim. 3. aprila 1886, št. 1665 deloma potrdilo deloma razveljavilo ter spoznalo, da je toženec J. B. dolžan plačati tožniku delni znesek kupnine, t. j. 1300 gld. in 5°/0 zamudne obresti od 24. junija 1885, sicer ne v 14 dneb, pač pa v nastopnih obrokih: do 1. januarja 1887 433 gld., do 1. januarja 1888 zopet 433 gld. in slednjič do 1. januarja 1889 ostanek 434 gld., ter pro rata tem-poris et quanti zapadle obresti.
Glede ostanka kupnine 100 gld. in zahteve zavarovanja pa je II. instanca tožnika zavrnila ter razsodila konečno tudi še, da ima vsaka stranka trpeti svoje stroške.
Razlogi:
Priznano je, da dolguje toženec tožniku kupnine za smreke 1300 gld. in da teko od tega zneska od dne 24. junija 1885 naprej 5°/0 obresti.
Kar se pa tiče nad to priznano kupnino zahtevanega zneska 100 gld., moral se je zavrniti tožnik definitivno, ne pa dilatorično, kakor je storil to prvi sodnik, ker je nesumljiva priča E. P. izpovedala,
2
—   18   —
da se je kupnina določila na 1300 gld. ne pa na 1400 gld, fer vsled tega od tožnika v dokaz višje kupnine ponudena glavna prisega ni več dopustljiva.
Glede zahtevanja zavarovanja pa se je morala prva sodba potrditi, ker tožnik zavarovanja pri sklepu kupne pogodbe zahteval ni.
Jasno je nadalje tudi, da se je sprva določil plačilni rok do 24. junija 1885, kajti toženec priznal je excipiendo sam, da je obljubil tožnik čakati n« kupnino brez obresti le do ravno imenovanega dne, pozneje pa se je kupec skušal osigurati tudi za slučaj, ko bi se temu plačilnemu roku odzvati ne mogel.
Iz razprave same in dognanih dokazov razvida se na dalje, da ni bilo v smislu § 869 o. d. z. obveznega dogovora na točen, 24. junija 1885 presegajoč dopolnilen rok.
Toženec trdi, da mu je tožnik na njegovo prošnjo, naj ga še par let čaka, obljubil čakati „bis seine (namreč tožnika) lOjahrige Tochter den Stand andere, oder grossjahrig geworden sei".
Ta nemška izjava toženčeva se pa nikakor ne strinja niti z iz odgovora razvidnimi, lastnimi besedami toženčevimi, „če bi ji bilo treba doto šteti", ali „če bo dosti stara", niti s svojeročnimi zabelež-bami toženca sub št. 2 ad II. „če bo dobra za možiti" ter istotako tudi ne z izpovedbo priče P. A. trdeče, da je tožnik rekel „če bo (hčer) leta dopolnila" ; vrh tega pa druga priča E. P. pravi, da se je določil rok „dokler bo ena izmej hčera dosti stara", določbo razvidno iz za-beležbe toženčeve, „če bo dobra za možitev" pa taji.
Iz tega se razvida, da se je navezal plačilni rok na dogodljaje, ki se morda niti pripetili ne bodo, ter da se stranki in priči nikakor ne vjemajo glede določbe časa, da tedaj o določbi gotovega momenta za izpolnitev (§ 904 o. d. z) ni moči govoriti, osobito, ker iz besedovanja tožnikovega, „da denarja sedaj ne rabi", nda ga je določil hčeri", „da lahko čaka, dokler bo treba doto šteti", prouzročenega le vsled bojazni kupčeve, da 24. junija 1885 morda ne bo imel dosti denarja, ni moč osvedočiti se, da bi bil prodajalec volje, čakati na plačilo zdatne vsote nedoločen in nedoločljiv čas.
Jasno je iz izpovedb toženca in prič le, da je tožnik položaj tožencev, ki je rabil ravnotakrat mnogo denarja za zidanje novega hleva, v toliko v poštev jemal, da mu je dovolil plačevati „kadar in kakor se bo dalo". („nach JVloglichkeit und Thunlichkeit").
—  19  -
Za ta slučaj pa je po glasu § 904. o. d. z. stvar sodnikova, določiti primeren rok za izpolnitev.
V tem zmislu je bilo treba razsoditi ter v poštev jemati pri določitvi roka imovinske razmere tožen čeve in osobito tudi priznano okolščino, da ga je stala 1. 1885. zgradba hleva nad 4000 gld., kar ga je seveda hudo zadelo.
Troški pobotali so se osobito zato, ker je prouzročila prepir največ tožnikova zahteva, da se mu mora kupnina takoj plačati, s to zahtevo pa prodreti ni mogel
Vsled revizije obeh strank je najviše sodišče na Dunaji de int. 12. novembra 1886, št. 5401 sodbo druge instance glede prebitka kupnine 100 gld, oziroma zahtevanega zavarovanja kupnine potrdilo v ostalem pa razveljavilo in tožnika tudi z zahtevo na plačilo kupnine 1300 gld. dilatorično zavrnilo ter spoznalo konečno, da ima povrniti tožencu tudi troške vseh treh instanc.
Razlogi.
Iz zabeležbe toženčeve št. 2. ad II. in iz izpovedb prič P. A. in E. P. razvida se, da je tožnik dovolil tožencu, ker se je le-ta bal, da 24. junija 1885 ne bo mogel plačati, odmora za plačilo kupnine, dokler bo ena ali druga izmej njegovih hčera godna za možitev. Ta čas pa še ni prišel, ker je najstarejša tožnikova hčer po njegovi lastni iz-povedbi še le 8 let stara.
Danes tožnik tedaj nikakor še ne more terjati, je-li bo pa ob svojem času in za gotove slučaje mogoče realizovati pravico prodajalčevo, in kedaj ter kako bo to mogoče, o tem pa tudi danes še ne more biti govora, ker za danes zadosti prepričanje, da je bila pred-stoječa tožba de praes. 29. avgusta  1885, št. 3590, prerano vložena.
e) Dosežaj oficijoznosti pri odmerjanji vzdrževanja zakonski ženi z ozirom na vloženo tožbo za ločitev zakona od mize in postelje. Troški rekurza v izvenprepirnem postopanji.
Zakonska žena vložila je de praes. 28. avgusta 1888., št. 2« 1573 pri okrajnem sodišči prošnjo, naj se jej z ozirom na to, da s tožbo zahteva ločitev zakona od mize in postelje, dovoli odločeno bivališče, njenemu možu pa ukaže, da nji mora začenši s 1. septembrom 1888. vsak mesec naprej plačati 60 gld alimentacije in povrniti stroške.
2»
-   20  —
K naroku, ki se je o tem določil na dan 10. septembra 1888., se zakonski mož ni zglasil in na zahtevo prosilke izdalo je sodišče odlok „in contumaciam" z dne 21. septembra 1888.r št. 22148. V njem se prošnji povsem ugaja in jemlje se v razlogih ozir na zapuščinski akt po očetu zakonskega moža, kakor prosilka zahteva v zapisniku o naroku.
Proti temu odloku vložil je zakonski mož prošnjo restitucije „ob terminum elapsum", a tudi r e k u r s.
V rekurzu se pravi: Mislilo je sodišče, da sem jaz nasprotnici popolnem dan v roke, ker nisem prišel na odgovor. Toda pri ločitvi zakona ima se uradoma postopati več ali menj. V prošnji se je nasprotnica sklicavala na tožbo svojo, a ni je niti predložila sodišču. Sklica vala se je tudi na dokaze s pričami, v tej tožbi ponudene. Sodišče je tedaj bilo zavezano, da zahteva tožbo in zasliši priče. Imelo je tudi uradoma odmeriti po svoji previdnosti znesek vzdrževanju (ali-mentaciji), a ne takoj prisoditi 60 gld. Z ozirom na kmetske razmere, v katerih živim in ki so poznate sodišču, je jako pretiran prisojeni znesek. Zategadelj upam, da bode višje sodišče primerno znižalo vsaj znesek vzdrževanja.   Zaznamujem stroške rekurza.
Višje sodišče je, reševaje rekurz dne 3. oktobra 1888., št. 9921, odlok prvega sodnika deloma potrdilo, deloma pa vničilo; potrdilo ga iz razlogov prvega sodnika, kolikor se tiče dovoljenja odločenega bivališča in troškov, uvažuje, da v prošnji navedene okolnosti, katere je za resnične imeti vsled izostanja, mogo utemeljiti zahtevo odločenega bivališča, ne da bi bilo treba poiskati tožbo ločilno niti zaslišati tam-, kaj navedene priče; — vničilo, kar se tiče ostalega dela, češ, da je začasno dostojno vzdrževanje odmeriti oficijoznim potom, da je pri tem ozirati se zgolj na dohodek in stan zakonskega družeta, da pa se ni ničesar uradoma pozvedavalo o teh za določitev važnih razmerah, da torej ni dana podlaga za presojanje, je li primeren vzdrževanja znesek, ki se zahteva. Nalaga se okrajnemu sodišču, da razpiše nov narok, pri katerem se pojasnijo te važne okolnosti. — O troških rekurza ne izreče se ničesar, ker za to niso dani pogoji.
V revizijskem rekurzu se naglasa, da je nedosledno, ko se za določitev vzdrževanja zahteva oficijozno pozvedovanje, a ne tudi za dovoljenje odločenega bivališča, nadalje, da so gospodarske razmere zakonskega moža prvemu sodišču  kot   zapuščinskemu in  varstvenemu
—  21  —
oblastvu pa tudi drugače dovolj poznate, da torej nadalnjega oficijoz-nega pozvedovanja treba ni.   Zaznamujejo se troški.
Najvišje sodišče je z odredbo z dne 20. novembra 1888., št. 13544 revizijski rekurz prosilke odbilo in odredbo višjega deželnega sodišča v izpodbijanih točkah potrdilo, v ostalem pa neizpremenjeno pustilo in sicer uvažuje, da se tačas le vpraša, ali se ima pridržati od nadsodišča odrejena dopolnitev razprave ali pa, da ima nadsodišče spoznati v stvari vsled rekurza prosilke; — uvažuje, da se ima znesek zahtevanega vzdrževanja določiti, ko so se skrbljivo preudarile okol-nosti (§ 2. odst. 5, ces. pat. z dne 9. avgusta 1854., št. 208 d. z.); — uvažuje, da v prošnji ni navedena nobena dejanska okolnost, na katero bi se določitev zneska za vzdrževanje opirati mogla in da se na to, kar je navedano v zapisniku z dne 19. septembra 1888., že zato ne bi moglo ozirati, ker zakonskemu možu, ki je izostal od naroka, ni bila dana prilika, da bi o tem bil povedal svojo misel; in uvažuje, da se glede na stroške rekurza, ki se je vpoložil v postopanji izvenprepirnem, ne vporablja zakon z dne 16. maja 1874., št. 69 d. z.
Razpisal se je tedaj nov narok za razpravljanje predmeta.
f) Spodobno bivališče v smislu § 107. o. d. z.
Hkrati s tožbo zaradi ločitve zakona vpoložila je tožnica H. K. proti svojemu soprogu F. K. posebno prošnjo, s kojo prosi, trdeč, da jo soprog na kruti način trpinči, da jej ne daje jedil in slednjič da jo je od hiše zapodil, da tedaj k njemu nazaj ne sme in tudi tje iti noče:
1. Naj se nji dovoli za čas pravde odločeno spodobno bivališče;
2. naloži tožencu, da mora prosilki na zastani alimentaciji vse od dne 1. decembra 1886. (katerega dne jo je od hiše zapodil) pa do pravomočnosti tega izreka v plačilo zapadle obroke, znašajoče po 8 gld. na mesec, v 14 dnevih proti zvršilu plačati;
3. da mora isti prosilki od dne pravokrepnega tega izreka dalje na mesec po 8 gld. anticipando za alimentacijo proti zvršilu plačevati.
Deželno sodišče v Ljubljani je z odlokom z dne 11. septembra 1888., št. 742 7 tej prošnji, izvzemši zahtevo o dajanji preživila pro praeterito — vseskozi vstreglo in sicer iz sledečih razlogov:
Po § 107. o. d. z. zamore sodnik stranki, ki toži zaradi ločitve zakona od mize in postelje, tudi pred izrekom o ločitvi sami dovoliti
—   22   —
odločeno spodobno bivališče, ako spozna, da bi nadaljevanje skupnega bivanja z zakonskim družetom vtegnilo biti nevarno za življenje, zdravje ali telesno varnost.
V predležečem slučaji je pa po pričah dokazano, da je H. K. leta 1883, 1884., 1885. in 1886. čestokrat bežala iz hiše pred svojem po-dečim jo soprogom F. K.; ter da jo je le ta, če jo je dohitel, trpinčil, pretepaval in navadno po njeni glavi vdrihal.
Gotovo je tedaj, da bi daljno bivanje pri F. K. za telesno integriteto H. K. nevarno bilo ; in se je moralo prosilki dovoliti zaprošeno odločeno bivališče.
Po § 91. o. d. z. gre možu skrbeti za spodobni živež zakonske svoje žene. To velja v prvej vrsti za čas skupnega zakonskega življenja, velja pa tudi za slučaj, ko bi bilo daljno skupno bivanje soprogi nevarno ; ter se jej je zaradi tega moralo dovoliti posebno bivališče. V zakonu vtemeljena je toraj tudi zahteva H. K., naj se jej hkrati prisodi tudi alimentacija; — in vprašati je le, je li zahtevani alimenta-cijski znesek mesečnih 8 gld. primeren moževemu premoženju, kakor zahteva to § 91. o. d. z., ali ne.
To vprašanje gre povsem potrditi; kajti dotična razprava dognala je, da je F. K. — kar on sam priznava — posestnik celega zemljišča, koje je sicer s 4000 gld. zadolženo, med katere dolgove pa spada tudi dota 1100 gld., ki mu njo je donesla H. K. in že z ozirom na to znamenito doto in nje obrestovanje bilo je prosilki prisoditi zahtevani, nikakor ne pretirani alimentacijski znesek.
H. K. zahteva pa, naj se nji prisodi alimentacija že od časa, ko je primorana bila zapustiti svojega soproga, to je: od 1. decembra 1886. dalje.
Temu delu zahteve se pa ne more vgoditi, kajti odločeno bivališče in primerni živež v zmislu § 107. o. d. z. se zamore v obče še le po dnevu, ko se je vložila tožba za ločitev zakona dovoliti, in se sme alimentacija pro praeterito le takrat pripoznati, če soproga za-pustivša zakonskega družeta nima nikakega preživila, ter ločilne tožbe takoj  vpoložiti ne more; o čemur pa v tem slučaji ni bilo govora.
Ravnokar navedena načela so se morala tudi pri H. K. v poštev jemati ter jej je bilo alimentacijo prisoditi še le z 22. majem 1888., to je od tistega dne naprej, koje vpoložila tožbo; in to tem bolj, ker troškov, ki so jej med tem časom za njeno preživilo nastali, niti omenila ni; iz česar sledi, da pro praeterito ni nikake podpore od strani
-   23   —
svojega niužu potrebovala ter si pridohljevala kakor to prizna sama svojo hrano itd. potom službovanja.
Rekurz F. K. je višje deželno sodišče v Gradci z dne 24. oktobra 1888., št. 10542 zavrnilo in odlok prve stopinje potrdilo, ker je po iz-povedbah prič M. in N. W. dokazano grdo ravnanje proti H. K. od strani rekurenta po zopetnem združenji strank leta 1886., posebno z ozirom na to, da so napadi istega v vseh slučajih merili proti glavi njegove soproge, in toraj v resnici vtegnili nevarnost za telesno celovitost H. K. provzročiti; ker je dalje v § 107. o. d. z. navedeno besedo „s podobno bivališče" smatrati kot spodobni živež v smislu § 91. o. d. z. in ne, kakor to misli rekurent, samo kot sta-novališče; in ker je slednjič mesečni alimentacijski znesek 8 gld. razmeram priličen, nikakor pa ne previsok.
g) Nepristojnost po § 15 črka «, odst. 2. c. j. n.
Zidarski mojster A sozidal je B-ju, posestniku v Ljubljani šupo in popravil mu druga poslopja ter na ta način zaslužil skupaj 697 gld. Na račun te terjatve poplačal je B 610 gld., glede ostanka 87 gld. pa je A vložil sumarno tožbo pri c. kr. za mesto deleg. okr. sodišči v Ljubljani
V pravdi ugovarjal je B nepristojnost tega sodišča v smislu §§ 1. in 2. j. dv dekr. 24. oktobra 1845 št. 906 z. p. z. in § 15 črka a odst. 2. c. j. n.
Imenovano sodišče je s sodbo z dne 30. novembra 1887, št. 27676 temu ugovoru vgodilo iz sledečih
razlogov:
Tožnik dogotovil je tožencu zidarska dela, vsled česar je nastal račun 697 gld., katerega pa je toženec le v znesku 610 gld. pripoznal, tako da je ostanek 87 gld. predmet tožbene zahteve.
Ker ima toženec na sedežu sodnega dvora kot lastnik zemljišča vpisanega v deželno desko svoje bivališče ter je proti njemu naperjena zahteva očividno oddelek 500 gld. presegajočega zneska, oziroma, ker je del terjatve že poplačan, prebitek takega zneska, bilo je ugovoru nepristojnosti v smislu § 15 črke a odst. 2. c. j. n. tembolje vgoditi, ker razsoja o pravnem obstoju tožbene zahteve zavisi od razmotrivanja in obstoja posamičnih, po tožencu zanikanih delov celega računa in ker
—   24   —
bi se tedaj moral celi račun v znesku 697 gld. razmotrivati, kar pa po propisih ces. ukaza z dne 24. oktobra 1845 št. 906 z. p. z. v su-marnem postopku ni dopustno.
Na tožnikovo apelacijo je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 7. marcija 1888, št. 2442 sodbo prvega sodnika predrugačilo, ugovor nepristojnosti zavrglo in c. kr. za m. d. okr. sodišču zaukazalo o stvari sami razsoditi ter toženca obsodilo v povračilo apelacijskih troškov.
Razlogi.
Da bi bil toženec posestnik zemljišča vpisanega v deželno desko, v razpravi nobena stranka trdila ni. Pristojnost sodnega dvora po § 14 črka c. c. j. n. tedaj tukaj ne pride v poštev, ter je le mero-dajno, če je tožencev ugovor nepristojnosti c. kr. za m. d. okr. sodišča z ozirom na določbe § 15 črka a c j. n. vtemeljen. To se mora glede na prepirni predmet zanikati.
Po navedenem § so za m. d. okr. sodišča pristojna za vse pre-pirne reči o določenih denarnih svotah, katere brez obrestij in drugih pripadkov 500 gld. ne presegajo, ter je znesek dolga računati po svoti, katere plačilo se v tožbi zahteva. Izjema je po § 15. a odst. 2. c. j. n. le tedaj, ako tožnik zahteva del 500 gld. presegajočega dolga ali pa prebitek, kateri sledi iz obračunanja več terjatev obeh strank.
Tu pa se nobeden teh dveh slučajev ne nahaja, kajti tožba namerava le poplačilo ostanka zidarskega računa v znesku 87 gld. Kar je prvotni račun več znašal, je po soglasni povedbi obeh strank poplačano ter ni več predmet tožbi in zahtevani ostanek 87 gld. tedaj ni več del prejšnje, sedaj ne več obstoječe terjatve 69 7 gld.
Tega tudi okolščina ne spremeni, da toženec ugovarja istinitosti posamičnih delov celega računa 697 gld., zato ne, ker je toženec že poplačani oddelek terjatve v znesku 610 gld. pripoznal, tako da je tudi v tem oziru le ostanek 87 gld. prepiren.
Ravno tako tudi ne nasprotujejo propisi skrajšanega postopka, ker se določbe § 1 do 4. dv dekr. z dne 24. oktobra 1845, št. 906. z. p. z. bistveno zlagajo z določbami § 15 črka a c. j. n.
O prebitku iz obračunanja obojestranskih terjatev pa tu ni govora, ker stoji terjatev le na strani tožnikovi.
Po § 24. in 26. zakona z dne 16. maja 1874, št- 69. d. z. bilo je toženca obsoditi v povračilo apelacijskih troškov,  razsojo o
troških razprave pa pridržati končni sodbi, ker se o ugovoru nepristojnosti ni posebej razpravljalo in tudi ne razpravljati moglo, posebni, z ugovorom nepristojnosti narasli troški pa niso zaznamovani.
Na revizijo toženčevo je najvišje sodišče z odločbo 3. oktobra 1888 št, 7198  sodbo višjega deželnega sodišča potrdilo iz teh le
razlogov:
Toženec v  dupliki sam navaja, da je tožniku za zidanje hleva
zaračunjeni znesek.............   470 gld.
za apno.................40   „
za delo zidarjev..............100   „
tedaj skupaj      ...............610 gld.
plačal, vsled česar gre sedaj le za 87 gld., katere je tožnik utožil.
Ta znesek pa ni del cele tožnikove terjatve, ker večji oddelek 610 gld. pravno ne obstoji več, ampak samo ostanek. Da pa je c. kr. za m. d. okr. sodišče pristojno, ni dvojbe, kajti utoženi ostanek ni posledica obračuna več obojestranskih terjatev.
Višje sodišče je tedaj po pravici izreklo se za pristojnost z. m. d. okr. sodišča in po pravici obsodilo toženca v plačilo apelacijskih troškov, kajti toliko je gotovo, da je toženec s svojim neopravičenim ugovorom nepristojnosti v drugi instanci, katera je sodila edino le o tem ugovoru, popolnoma propal.
/0 Zemljeknjižni slučaji.
I.
Vknjižba na podlagi prisojila?
Dedič A. prosil je okrožno sodišče v R. kot zapuščinsko oblast, da na podlagi prisojila z dne 13. marcija 1888., št. 325, dovoli:
1.) vknjižbo njegove lastninske pravice na zapustnikova zemljišča;
2.) vknjižbo zastavne pravice na ta zemljišča za terjatev ml. B. v znesku 2000 gld.
Okrožno sodišče je vpis poi 1) dovolilo, ter za njega izvršitev, kakor tudi za pristojno rešilo prošnje pod 2) naprosilo c. kr. deželno sodišče v Ljubljani kot zemljeknjižno sodišče.
To pa je prošnjo pod b) odbilo, ker se v prisojilu ne nahaja potrdilo, da je dedič tekom zapuščinske razprave dovolil vknjižbo za-
—   26   —
stavne prauce za terjatev 2000 gld. in ker se ml. B ju po prisojilu pristoječa pravica do stanu primernega preskrbljenja mesto obresti po § 14. z. z. ne da vknjižiti.
Vsled tega pa naprošeno sodišče tudi ni izvršilo vpisa pod 1), ker je zapuščinsko sodišče ta vpis dovolilo le pod pogojem vknjižbe pod 2).
Vsled rekurza dediča A. je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo dne 22. avgusta 1888, št 8557 odlok deželnega sodišča ljubljanskega potrdilo iz njegovih razlogov ter uvaževaje, da so glasom § 26. z. z. vknjižbe in probeležbe le na podlagi takih listin dopustne, ki obsegajo veljaven pravni naslov; uvaževaje, da je tudi probeležbo zastavne pravice glasom § 36 ibid. možno doseči le, ako je pravni naslov zastavne pravice dovolj posvedočen; uvaževaje, da mora to tembolj za vknjižbo zastavne pravice veijati; uvaževaje da se v prisojilu z dne 13. marcija 1888, št. 325 ne nahaja pravni naslov niti terjatve niti zastavne pravice, katera naj bi se vknjižila, ker ta listina navaja le zaveze, pod katerimi je rekurentu izročiti zapuščino in pod katerimi more isti doseči vknjižbo lastninske pravice, nikakor pa ne dokaže pravnega naslova terjatve in zastavne pravice, kateri dokaz dognan bi bil z rekurentovo izjavo, da v istini dolguje in da hoče v istini prepustiti zapustnikova zemljišča v zastavo.
II.
Vkupna zastava z zemljišči, nahajajočimi se v zemljiških knjigah inozemskih sodišč?
Trgovsko sodišča na Dunaji kot pravdna instancija dovolilo je na zvršiteljevo prošnjo vknjižbo zvršilne zastavne pravice na troje zvršen-čevih zemljišč, katera se nahajajo v zemljiških knjigah sodišč v Zagrebu, v Ogulinu in v Buccari ter na dvoje zemljišč, katerih jedno je vpisano v deželni deski kranjski, drugo pa v zemljiški knjigi okrajnega sodišča v Kočevji; zaznamovalo zemljišče v zemljiških knjigah zagrebškega sodišča kot glavni vložek, vsa druga zemljišča pa kot sovložke ter navedena sodišča naprosilo za izvršitev dovoljenih vpisov.
Deželno sodišče v Ljubljani je z odlokom 26. julija 1888, št. 5024 vknjižbo zvršilne zastavne pravice na zemljišče, nahajajoče se v deželni deski, pač izvršilo, a zabeležbo skupne zastavnosti odklonilo, ker ima zemljeknjižni zakon z dne 25. julija 1871, št. 95 d. z. veljavo samo
—   27   —
za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane in so tedaj pro-pisi 5. oddelka zemlj. zak. o vkupni zastavi v predležečem slučaji le glede zemljišč, nahajajočih se v deželni deski kranjski ter v zemljiških knjigah okrajnega sodišča v Kočevji vporabljivi, mej tem ko je hrvaškim sodiščem prepustiti, da po določbah ondotnega zemljeknjižnega zakona izvršijo skupno zastavnost glede hrvaških zemljišč, ter se bode ob svojem času pri tu-deželnem glavnem vložku jedino le v razvidnost sprejel obstoj hrvaških skupnih zastav, toda ne, da bi se dotični vložki zaznamovali kot sovložki.
Na zvršiteljev priziv je višje sodišče v Gradci z odločbo 26. septembra 1888, št. 9602 odlok deželnega sodišča potrdilo iz njegovih razlogov ter je potem deželno sodišče odločilo zemljišče v deželni deski za glavni vložek, zemljišče v zemljiški knjigi okrajnega sodišča v Kočevji pa kot sovložek.
III.
K § 14. zemlj. zak.
A. prosil je c. kr. deželno sodišče v Ljubljani, da na podlagi zastavne listine dovoli na njegovo zemljišče, nahajajoče se v deželni deski, vknjižbo zastavne pravice za kreditne terjatve zemljiško-kredit-nega zavoda na Dunaji v najvišjem znesku 15000 gld., potem za dogovorjene obresti do 7°j0 od posamičnih kreditnih terjatev, ter za 2°/0 letne provizije od zneska 15000 gld. Konečno za najvišji znesek 1000 gld. kateri naj služi v pokritje vseh onih dogovorjenih postranskih dolžnosti, ki z glavnico nimajo jednake prednosti.
Deželno sodišče dovolilo je z odlokom z dne 25. junija 1885, št. 4798 vknjižbo zastavne pravice za oba najvišja zneska 15000 gld. in 1000 gld. zahtevo za vknjižbo zastavne pravice glede obresti in provizije pa je odbilo, ker določbe §§ 16. in 17. z. z. vsled njih pravne narave nimajo veljave tudi za kreditne terjatve, kak poseben najvišji znesek pa se za obresti in provizijo v zastavni listini ni določil in tudi v prošnji ne navel. Deželno sodišče je nazora da so propisi §§16. in 17. z. z. vporabljivi le glede terjatev, katerih zneski so za časa vknjižbe natančno določeni, ne pa tudi glede terjatev, katere iz dovoljenega kredita utegnejo še le nastati in katerih pripadki se po naravi takega obveznega razmerja navadno tudi prilično ne morejo preračunati.
—   28   -
če se tedaj noče, da bi obseg hipoteke popolnem nedoločen bil, mora tudi glede obresti in provizije določiti se v § 14. z. z. propisani najvišji znesek.
Za ta nazor govori odločno § 14. z. z.
Pri kreditnih terjatvah določiti je najvišji znesek, do katerega sega zastavnost.
Ce bi se prosilčevi zahtevi ugodilo, bila bi zastavljena zemljišča ne samo za najvišja zneska 15000 in 1000 gld. zavezana, ampak tudi za 7°/0 obresti in 2°/0 provizijo, kar pa nasprotuje bistvu določb navedenega § 14. z. z.; kajti ako bi zakonodajalec hotel kreditne hipoteke smatrati za jednake z drugimi hipotekami moral bi zadnji stavek prvega odstavka § 14. z. z. postaviti za drugim odstavkom tega §. Ker pa tega ni storil, dokazuje, da zastavnost pri kreditnih hipotekah sega le do določenih najvišjih zneskov, bodisi da ti nastanejo iz kapitala obresti ali pa druzih postranskih obveznostij. To tudi vstreza načelu specijalnosti hipoteke.
Na prosilcev rekurz je c. kr. višje sodišče v Gradci z odločbo z dne 6. avgusta 1885. odlok c. kr. deželnega sodišča spremenilo, uvaževaje, da je rekurent svoje zemljišče zastavil tudi glede obresti do 7°/0 od posamičnih terjatev ter glede 2°/0 provizije; uvaževaje, da je z določbo 2°/0 letne provizije in najvišjih 7°/0 obrestij od posamičnih terjatev, visokost, do katere sega zastavnost, jasno in natanko določena; uvaževaje, da se s tem ne kruši načelo specijalnosti hipoteke, katero načelo je izraženo v § 14. z. z., ker se iz zemljiške knjige natančno razvidi, do katerega zneska je zemljišče obremenjeno in se tedaj namenu zemljiških knjig, v prid realnega kredita poizvedeti natančno visokost kakega zemljeknjižnega stavka, vstreza; končno uvaževaje, da imajo po § 17. z. z. itak le triletni zastanki obresti isto prednost z glavnico.
Opomba uredništva. Nazor deželnega sodišča v Ljubljani izražen je tudi v odločbi najvišega sodišča z dne 23. aprila 1879., št. 4514. Glej „Jurist. Bliitter" 1879., št. 25.
i) Zasebni obtožitelj ne zadosti propisom     46. in 255. k. p. r., ako predlaga le vporabo zakona (S 457. k. p. r.).
Friderik B. ovadil je Antona B. zarad prestopka zoper varnost časti, storjenega s tem, da je Anton B. v neki gostilni se izustil o
—  29   -
zasebnem obtožitelju, da je nemškntar, da ni mož in zarad tega ne spada v občinski zastop.
Priče pri razpravi teh besed potrdile niso, a povedale so, da je Anton B. glede Friderika B. rekel: take so volili, kateri so bili nem-škutarji, kateri v cerkev ne hodijo in z drugimi babami barantajo. Glasom razpravnega zapisnika je zastopnik zasebnega obtožitelja vzdržal zgolj obtožbo ter predlagal, naj se vporabi zakon.
Okrajno sodišče v L. je s sodbo z dne 26. septembra 1888., št. 1386 obtoženca krivim spoznalo prestopka zoper varnost časti v zmislu § 491. k. z. storjenega s tem, da se je o zasebnem obtožitelju izrazil „da so takega človeka volili, kateri z drugimi ženskami baranta in kateri v cerkev ne hodi."
Vzklicu obtoženčevemu je deželno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 16. novembra 1888., št. 9125 vgodilo in obtoženca oprostilo.
Sodba prvega sodnika kaže v sebi dvoje ničnosti, ono po § 281. št. 9, črka c in ono po § 281., št. 7 k. p. r. Prva ničnost zakrivljena je s tem, da je sodnik obdolženca obsodil zarad izrazov „ki z drugimi ženskami baranta" in „ki v cerkev ne hodi." Ti izrazi se v ovadbi ne nahajajo in obtožitelja zastopnik tudi ni pri glavni razpravi pred prvim sodnikom raztegnil obtožbe na te izraze. Če je prvi sodnik mislil, da je z zasebnega obtožitelja predlogom na vporabo zakona obtožba raztegnena, je krušil zakon, kajti propis § 457. k. p. r. velja le za opravitelja državnega pravdništva, a zasebni obtožitelj ž njim ne zadosti zahtevi §§ 46. in 255. k. p. r. in je v predležečem slučaji tem manje zadostil, ker je teško verjetno, da bi zahteval razpravo o djanjih, katera mu je po izpovedbi pred prvim sodnikom zaslišanih prič obtoženec predbacival. Prvi sodnik obsodil je tedaj obtoženca zarad djanja, o katerem ni tožbe, s tem pa je krušil zakon.
Druga ničnost pa tiči v tem, da v sodbi ni dognano, ali je obtoženec kriv ali ne v ovadbi omenjenega žaljenja z besedami, da je obtožitelj nemškutar in da ni mož. Sodba toraj ne reši obtožbe. Ker se pa obtoženec na zadnje imenovano ničnost ne sklicuje, a uradoma na njo glasom § 47 7. k. p. r. ozira ni jemati, vzklicno sodišče ne more vporabljati § 475. odst, 3. k. p. r., ampak je postopati po § 477. k. p. r. vzklicu vgoditi ter obtoženca oprostiti po § 259 , št. 2. k. p. r.
Razlogi
—   30   —
Drobne vesti.
(Osobne vesti.) Višji državni pravdnik dr. Viktor Leitmaier v Gradci odlikovan je z redom železne krone III vrste.
Predsednikom okrožnega sodišča v Novem Mestu imenovan je višjega deželnega sodišča svetnik Josip G e r d e š i č v Ljubljani.
Deželnega sodišča svetnikom v Celovci je imenovan tamošnji državnega pravdnika namestnik dr. Karol Sulzer; sodnim pristavom v Celji sta ime-movana okrajnega sodišča pristava Karol Martinak v Mariboru in dr. Herman Schaftlein v Št. Lenartu; okrajnega sodišča pristavom avskultanta Anton Rozina za Ribnico in Rihard Bratusch za Kozje.
Premeščeni so okrajnega sodišča pristavi Anton L i e b i s c h iz Šmarja k okrajnemu sodišču Maribor d. b. D., Josip R o t n e r iz Ribnice v Šmarje, Josip Kronvogel iz Kozjega v Št. Lenart.
Okrajnega sodišča pristav v Černomlji Pij baron L a z a r i n i prestopil je definitivno v bosensko službo, sodni pristav v Celji dr. Vladimir K 6 v e s s prideljen je tajništvu najvišega sodišča.
Notar Miroslav F o r m a c h e r pl. Lilienburg premeščen je iz Kozjega v Deutschlandsberg.
(Društvo „P ravnik" v Ljubljani), ki bode zanaprej izdajalo ta list, razloženo je glede svojega pomena po pravilih in članku, katerega objavljamo na prvem mestu. Naj bode tukaj nekoliko povedano o postanku društva. Dne 15. decembra 1888 sešlo se je v Ljubljani nekoliko pravnikov, ki so sklenili storiti potrebne korake, da se društvo osnuje. Izvolili so osnovalni odsek peterih članov in pod prvosedstvom g. deželnega sodišča svetnika J Vencajz-a določili so ti gospodje — Gogala, Gutman, dr. Papež in Pleško — pravila ter sklicali v smislu dne 15 decembra storjenega sklepa shod slovenskih pravnikov v dan 29. decembra 1888 v Ljubljano. Pozivu, ki je bil objavljen v javnih listih, odzvalo se je precejšno število ljubljanskih pravnikov ter tudi gospodov iz dežele in pri tem shodu določili so konečno pravila, kot so bila predložena vladi v potrjenje ter so tiskana v tej številki. Začetkom razgovora razvijal je g. dr. Ferjančič v glavnih potezah namen in nalogo društva v smislu članka tiskanega na čelu lista, potem pa se je vnela živahna debata o posameznih določilih pravil. Posebno obširna bila je glede prašanja, smejo li biti članovi le pravniki ali pa tudi drugi olikanci, ki se zanimajo za društvene namene in z veliko večino pritrdil je zbor slednjemu nasvetu, ker bode itak imel po § 10. društveni odbor diskrecijonarno oblast, sprejemati oglašujoče se članove. Glede odbora določilo se je, da mora sedmorica odbornikov stanovati v Ljubljani, troje pa se jih bode volilo izmed slovenskih pravnikov po drugih slovenskih pokrajinah, da bode imelo društvo tako rekoč svoje organe po vsem Slovenskem. Ko se je oglasilo primerno število članov, se bode društvo konstituiralo ter pričelo svoje delovanje. Začasno vodi društvene posle ter sprejema Oglasit ve za pristop g. dr Fran Papež, odvetnik v Ljubljani.
—   31   —
(Pravnicka Jednota Moravska) s sedežem v Bnra osnovana je stoprav zadnje dni po izgledu Pravnicke jednote v Pragi, katere pravila so z malimi spremembami sprejeli tudi moravski pravniki za svojo strokovno društvo. Duša novemu društvu je dvorni svetnik Zapletal v Brnu. Pravnicka Jednota Moravska ne namerava izdajati posebnega strokovnega lista, ampak domenili so se s Pravnicko jednoto v Pragi, da bode „Pravnik" društveni organ obeh društev, kar je povsem umestno, da se moči ne cepijo, ampak združujejo. Pravnicka Jednota v Pragi je v zboru dne 21. decembra 1888 ponudbo sprejela in zajedno pooblastila svojega podpredsednika dvornega svetnika Rando in tajnika dra. Trakal-a, da zastopata praško društvo pri osnovalni glavni skupščini Pravnicke Jednote Moravske v Brnu. 0 delovanji društva poročali bomo svojim bralcem v našem listu.
(Alfabetičko i zakonsko kazalo k Mjesečniku p ravni č k o g a društva u Zagrebu za godine 187 5. do 188 7.) Tako se glasi naslov knjižice, obsegajoče 212 strani v vel. 8°, ki je bila priložena 12. broju Mjesečnika za 1. 1888. Pomen tega delca nam razjasnuje njegov pisec Stjepan Kranjčič z besedami:
„Odbor pravničkoga drnžtva u Zagrebu, uvidjajuč potrebu generalnih alfabetičkih i zakonskih kazala k „Mjesečniku", po kojih istom dobivaju pravo vriednost do sada izdani godišnjaci, pak potaknut na to radnjami u tom pogledu presvjetloga gospodina Kajetana Hrubija, viečnika kr. stola sedmorice i poglavitoga gospodina Luke Matasoviča, kot. sudca u Ogulinu, povjerio je pod-pisanomu uredjenje alfabetičkih i zakonskih kazala za prvih trinajst godišnjaka „Mjesečnika'-.
Kod sastavljanja tih kazala držao sam za shodnije, da se u alfabetičkom kazalu nerazdieli gradivo po materijah, jer je traženje mnogo laglje xi jednom kazalu, nego li u više njih, a i izpalo bi po materijah razdieljeno alfabetičko kazalo mnogo veče, pošto bi se morao jedan te isti slučaj po više puta uvrstiti u razne materije n. p. u odsjek gradjanskoga zakona i podjetno u odsjek par-benoga postupnika, zatim izvanparbenoga postupnika i. t. d. Zakonsko kazalo p ako razdieljeno je po materijah, kako i nemože drugčije biti."
Gotovo taka dela za diuge nego za one, katerim so pristopni dotični letniki „Mjesečnika" nimajo važnosti, če vkljub temu govorimo o tej zadevi v našem listu, storili smo to, da hrvatskemu našemu sodrugu najsrčneje čestitamo na lepem uspehu dosedanjih 14 letnikov, katerih bogata vsebina je natanko skazana v tem kazalu. Dal Bog, da bode tudi uredništvo „Slovenskega Pravnika" enkrat v srečnem položaji, izdavati tako knjigo.
(Pravnicko družtvo u Zagrebu) priredilo je tekom prošle jeseni večkrat svojim članovom predavanja, da zadosti v smislu svojih pravil „promkanju i razvoju prava uteor ji i praksi" tudi s predavanji, zajedničkimi razgovori in razjašnjivanji. Glavni tema zadnjim razpravam bila je rešitev prašanja: rmože li zastupati ostavinu pred sudom skrbnik na čin?" Okrajno sodišče v Vel. Gorici in soglasno ž njim banski stol v Zagrebu izrekla sta načeloma: „Ostavine remožeš tužiti po kuratorju jid aetum, nego treba postupati po § 811 o. g. z." Ta rešitev bila je povod, da je viecnik kr. sudb. stola v Za-
—   32   —
grobu Adolf Ruš nov pri shodu dne 29. maja 1888. zastopal načelo, da se rešitev banskega stola ne more vporabljati na vsak slučaj, da jo treba ločiti tožbe, katere ima v mislih § 37. c. j. n. od onih, ki spadajo pred kavzalno sodišče, da je pri tožbah, naperjenih proti zapuščini kot tožencu, ako spadajo pred kavzalno sodišče, povsem neumestno imenovati skrbnika zapuščinskega, da je to proti duhu in snrslu ustanove § 811. o. d. z. ampak je treba postaviti ku-ratorja od actum (skrbnika na čin). Sodnik v Vel. Gorici, g. Drag. Markovac prišel je osobno v Zagreb, da brani nasproti predavatelju svoje stališče, izraženo v sodbi, ki je bila povod celej razpravi. Dne 27. oktobra 1888. nadaljevala in dognala se je razprava o napomenutem prašanji, a 3. novembra 1888. predaval je prof. dr. F. Spevec „ob osnovi zadružnoga zakona", toraj o prašanji, ki je v Hrvatskej baš na dnevnem redu. Vsi shodi bili so dobro obiskovani in predavanja objavil je društveni organ „Mjesečnik". V novem letu nadaljevalo bode društvo ta predavanja, katera so pohajali tudi izven Zagreba stanujoči članovi. Bode li pri našem „Pravnik-u" tudi kaj enakega mogoče? Zakaj ne? Si hi potuerunt et hae, cur tu non?
(Juridičesko Spisanie,) bolgarski strokovni list, o katerem smo poročali v 12. številki preteklega leta, vrlo napreduje. Kakor je razvidno iz dopisa urednika dra. Dančova češkemu Pravniku", ste prvi številki, ki ste bili tiskani v 500 izvodih, že razprodani ter je treba tiskati drugo izdanje, ker se je oglasilo nad 600 predplatnikov. Radi pritrjujemo mnenju „Pr;ivnika", da sme biti naro t bolgarski ponosen na takem vspehu, posebno če se primerja, da je imel celo češki „Pravnfk" 1. 1869. le 309 predplatnikov, a 1. 1865. le 247 in 1. 1866. 287. Izmed več nego 400 odvetnikov in notarjev po Češkem in Mo-ravskem bilo jih je naročenih na list 1. 1866 — celih 49.
(Zagovornik, ki ne zna zagovarjati.) V 19. številki „Branie-a" čitamo sledečo dogodbico. Pred kralj, sodiščem v S. A. Ujhelji izjavil je od sodišča postavljeni zagovornik odvetnik E. Č. v javnej seji, da vsled svojega neizkustva v kazenskih poslov,h ni v stanu obtoženca zagovarjati nasproti javnemu obtožitelju. Javni obtožitelj je predlagal, naj se odstopi akt odvetniški komori, da uvede disciplinarno preiskavo nasproti odvetniku Č. V svojej prijavi veli javni obtožitelj, da je moral odvetnik Č., ako je v istini tako neuk v zakonih, da pozivu v tem povsem lahkem slučaji ni mogel zadostiti, to poprej naznaniti sodišču. Ker se je odvetnik Č. s svojim postopanjem pregrešil proti ugledu zagovornikov, zahteva javni obtožitelj, naj se proti njemu postopa po zakonu.
Organ srbskih odvetnikov dostavi: morebiti je hotel gospod kolega č. napraviti kompliment javnemu obtožitelju ter ni ravno toliko neuk „da na primljenoj odbrani u pomenutom sasma lakom slučaju nije mogao da zadovolji..."
VtF~ »Slovenski Pravnik" izhaja 15. dan vsakega meseca ter stoji za tiste, ki niso članovi društva „Pravnik" v Ljubljani, za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld. Društveniki dobivajo list brezplačno. Naročnina pošiljaj se začasno v roke gosp. dr. Fran Papeža, odvetnika v Ljubljani.