PREŽIHOV

VORANC

JAMNICA

\

v

I

* . ... I.H

Srezihov voranc

%

SLOVENSKI KNJIŽNI ZAVOD V LJUBLJANI

OPREMIL BOJAN STUPICA
NATISNILA ZADRUŽNA TISKARNA V LJUBLJANI

A

PREŽIHOV VORANC

JAMNICA

ROMAN SOSESKE

TA ROMAN JE BIL SPISAN LETA 1941.
TIK PRED RAZPADOM STARE JUGOSLAVIJE


49423

s

p

Triinš

adlim  za
bo

tiridesetim junakom
iz Kotelj,

domovino v osvobodilni
rbi 1941  — 1945

Lovro Kuhar




v

PRVI DEL

I


Prvo poglavje

V zvoniku svete Marjete v Jamnici se je mogočno
zibal veliki, nad dva tisoč kil težki zvon. Čeprav je
njegov glas močno bučal v mirno, delavniško jutro, se
mu je vendar poznalo, da je livarna, ki je zvon šele
pred kratkim dobavila, Jamničane grdo prelisičila. Zvon
je bil kupljen in plačan kot bronast, toda livarna je
bronu primešala precejšen del jekla, ki je zdaj s svo¬
jim topim prizvokom motilo čistost glasu in s tem seveda
tudi razvajena ušesa jamniških faranov. Pred vojno so
namreč pri sveti Marjeti imeli zvonove, ki so bili zaradi
krasnih glasov znani daleč naokrog. Toda med svetovno
vojno so razen najmanjšega, že nad štiri stoletja starega
zvona, pobrali Jamničanom vse zvonove in jih prelili v
topove. Jamničani bi se bili gotovo še huje jezili nad
goljufivo tovarno, ako bi bili zvon sami plačali, toda
ker je vse stroške poravnal bogati kmet Munk, so sko-
mizgali z ramami in se tolažili: «

»Kaj si hočemo, podarjenemu konju pač ne moremo
na zobe gledati.«

Kljub pomanjkljivemu glasu je bilo zvonjenje ven¬
dar tako močno, da ga je mogla slišati vsa fara do naj¬
oddaljenejšega praga najskritejše globače; slišala sta ga
oba dvora, ki sta kraljevala sredi najlepših jamniških
polj, slišala ga je lahko desetorica velikih kmetov, sli¬
šalo ga je kakih štirideset srednjih posestnikov, kakih

7

trideset malih posestnikov in večjih bajtarjev in še onih
štirideset ali koliko gostaških in preužitkarskih bajt, ki
so samevale v zapuščenih globačah ali pa na pustih bre¬
govih, kamor iz doline sicer zlepa ni segel kak glas.
Več hišnih številk pa Jamnica s svojimi tremi njej za-
faranimi selišči, s Hojami, z Drajno in s Sončnim, kra¬
jem ni premogla.

Ob mogočnem zvonjenju so se prebivalci Jamnice,
zaposleni tedaj pri raznih hišnih in poljskih opravilih,
spomnili, kar so bili od nedelje morda že pozabili, da
namreč vabi k velikemu opravilu za vse na Munkovem
gruntu pomrle, po katerem bo splošna obdaritev občin¬
skih revežev.

Mežnarici Trezi, ki je že skoraj četrt ure vlekla za
mastno in vozlato vrv velikega zvona, se je naposled
zazdelo, da se niti bahaški Munki ne bodo mogli prito¬
žiti zastran njenega vabljenja. Jamnica namreč ni imela
mežnarja, ker je stari, dolgoletni cerkveni službovale«;
že pred leti umrl. Od njega, svojega deda, se je mlada
Treza naučila orglanja in je zdaj že nekaj let oprav¬
ljala mežnarski posel pri fari. Občani so bili z njo v
glavnem zadovoljni, čeprav so bili med njimi tudi taki,
ki so se nad njenim življenjem očitno zgledovali. Treza
je bila namreč lepo dekle in se je rada pečala z mo¬
škimi. Toda ker si z novim mežnarjem niso marali na¬
kopati na glavo večjih izdatkov — Treza pa je bila zelo
skromna in tudi župnik je bil zadovoljen z njo — so
jo pustili; upali so, da se bo naposled vendar obesila
na ■ kakega ženina in bo s tem konec spotike.

Počasi je jela ustavljati težki zvon, kar pa ni bilo
tako lahko. Krčevito se je oprijela vrvi, toda zvon je
s svojim nihanjem njeno suho, komaj dobrih petdeset

8

kil težko telo dvigal visoko pod črnikasti obok. Bila je
vsa zasopla; od prevelikega napora ji je znoj zalival
zarjavelo lice. Ce bi se njeni znojni prsti ne ustavili ob #
velikem vozlu, bi ji bila vrv zdrknila iz rok. Z velikim
naporom je nazadnje le obvladala zvon, čigar poslednji
glasovi so se iz visokih lin izgubljali tja po lepi, od
spomladi prerojeni Jamnici.

Lepo, predpoletno jutro leta devetnajst sto ena in
dvajsetega se je smehljalo čez okroglinasto kadunjo, v
katero je bila položena Jamnica. Sonce, ki je bilo že
tako visoko nad Pohorjem, da bi ga človek ne dosegel
več z ranto, je prepodilo zadnje meglice tudi iz naj-
zakotnejših drag. Po poljih, po lokah in po gozdovih se
je še bliskala bogata rosa in nešteto bisernih očesc se
je svetlikalo od vseh strani. Jamnica s svojo kotlino, ki
so jo od severa, vzhoda in zahoda obdajali srednje-
visoki hribi, od juga pa mogočna, širokopleča gora s
skalnatim, razritim čelom, tem visokim znamenjem, vid¬
nim od Visokih Tur pa do hrvaških mej, je ležala kakor
v prelepi zibelki. Moral si verjeti samoljubnemu zatrje¬
vanju ondotnih prebivalcev, da je Jamnica, ležeča med
vzhodnimi Karavankami, Pohorjem in laboškimi plani¬
nami, najlepši kraj dežele.

Ta zavest je menda tudi kriva jamniške bahatosti
in mogočnosti; zaradi nje Jamničani pri svojih sosedih
niso kdo ve kaj priljubljeni. Celo to jim očitajo, da si
niti svoje farne patrone, svete Marjete, niso pridobili
na popolnoma pošten način. Pred sto in sto leti sta baje
sveta Marjeta in njen tovariš, sveti Ožbolt, skupaj po¬
potovala po koroški deželi in iskala cerkev, kamor sta
bila določena za patrona. Sveti Marjeti je bila name¬
njena cerkev v Črni, svetemu Ožboltu pa cerkev v Jarn-

9

niči. Toda na jamniškem polju je sveto Marjeto pičila
kača in hočeš nočeš je morala ostati v Jamnici, sveti
Ožbolt pa je zaradi tega moral odpotovati v Črno. Za¬
tegadelj baje jamniška farna patrona, sveta Marjeta, še
dandanes ni zadovoljna s svojimi farani.

Še ni dobro odvabilo, ko se je na poti, ki je držala
s Hoj proti Jamnici, pokazal občinski revež Moškoplet,
petdesetleten, krepak in tršat, a malo slaboumen možak
z dolgo, gosposko suknjo in s polcilindrom na glavi.
Moškoplet, ki prav za prav ni bil pristojen v jamniško
občino, a je živel večinoma v njenih mejah, je bil berač
svoje volje: včasih se je lotibjsakega lažjega dela in je
vzdržal nekaj tednov, potem pa se je skujaf in spet
nekaj tednov pohajkoval. Včasih je bil popolnoma pri
zdravi pameti, dokler se mu v glavi zopet ni nekaj stem¬
nilo in ni bil za noben pogovor. Toda ene lastnosti ni
nikdar izgubil, namreč svojfega hudega, neprizaneslji¬
vega jezika ter neke visoke, mrzle oholosti.

Vihteč v rokah svojo podarjeno gosposko palico, jo
je počasi mahal proti jamniški vasi. Zopet se mu je bilo
zmračilo v možganih. Že nekaj dni je taval naokrog in
zadnjo noč je prebil v starinski veži ložeške graščine,
kjer je celo noč sedel na skrinji in premišljeval, kako
bi jo mogel kupiti. Zdaj je nekoliko motnih oči strmel
po mladi in bohotni rasti okrog sebe in zdaj pa zdaj
zamahnil s palico po kaki cvetlici. Ko je prišel v vas, se
je zdrznil, kajti pred vhodom na pokopališče je zagledal
beračico Ajto, čepečo v koprivah, ki so rasle ob zi¬
dovju. Ob njeni prikazni mu je zastala noga in iz ust
se mu je izvil strupen vzklik:

»O ti prekleta baba ti...!«

Moškoplet Ajte ni mogel trpeti. Upal je, da bo prvi

10

v cerkvi, zdaj pa mu je šlo to upanje po vodi, na pot pa
mu je legla še ta otaržena babnica. Navzlic temu je po
kratkem premišljevanju kdo ve iz kakega nagiba pri¬
sedel k njej, ne da bi se pri tem ozrl v svojo sosedo.

Ajta se je delala, ko da bi novega tovariša niti ne
zapazila. Naslonjena na pokopališki zid je mežečili oči
z eno roko držala za ročaj svoje večne spremljevalke,
majhne košare, z drugo pa prebirala bpbike ogromnega,
črnega patnuštra. Kakor Moškoplet, tako je bila tudi
Ajta svojevrstna beračica. Znana je bila ne le v Jamnici,
kamor je spadala, temveč po vsej Podjuni in vse tja gor
do svetih Višari j, /kamor je na leto večkrat romala. Bila
ni le beračica, temveč je prenašala tudi tajne pošte, po¬
sredovala med skrivnimi zvezami, hodila na božjo pot za
odpuščanje tujih grehov, barantala z jajci, semeni in
drugimi drobnarijami. Zato so nekateri trdili, da mora
biti neznansko bogata, čeprav pri njej še nihče ni videl
beliča. Oblečena je bila, odkar jo je Jamnica poznala,
v široko temno krilo, na glavi je imela židano aderco,
vrhu nje pa okrogel, črn in žametast klobuček z dolgimi
zidanimi pantlji, ki so ji na hrbtu segali dol do križa.

V tej podobi jo je poznalo že nekaj jamniških rodov
in nihče ni vedel, koliko je Ajta prav za prav stara.
Sodeč po njenem negibnem, prstenem obrazu bi utegnila
imeti šestdeset ali pa tudi sto let. O njeni mladosti se je
vedelo le toliko, da se je rodila na Drajni, v neki bajti,
ki že davno ne stoji več, in da je kot mlado dekle slu¬
žila na neki sosednji graščini, kjer je imela razmerje z
graščakom. Iz te zveze se ji je rodila hčerka, katere pa
v Jamnici nihče ni videl. Sama je trdila, da je njen otrok
v svetu našel srečo. V Trstu se je baje poročil z njo neki
bogatin, ki ji je milijone položil pred noge, zdaj pa živi

11

v sami svili. Vedno je sanjala o tem, da se bo otrok ne¬
kega dne pripeljal v Jamnico v veliki, svetli kočiji, jo
vzel potem s seboj v mesto in jo tako rešil vseh težav
in nadlog ...

Komaj se je Moškoplet dobro zleknil za zidom, se je
na trgu pred cerkvijo že prikazal nov berač, božjastni
Riharjev Miha, velik siromak. Rodil se je in odraščal kot
zdrav otrok. Ker je bilo pri hiši menda štiri in dvajset
otrok, je moral že v zgodnji mladosti od hiše za kruhom.
Služil si ga je kot pastir pri nekem trdnem kmetu, kjer
so vsak večer molili rožni venec. Zaradi utrujenosti je
Miha ined molitvijo večkrat zaspal, kar je velikega hlap¬
ca, ki ga je s klofutami in z gorjačo zaman budil k ve¬
černi molitvi, tako raztogotilo, da mu je nekoč med spa¬
njem zlil za vrat žehtar mrzle vode. To je Mihi sicer
spanje temeljito pregnalo, toda od tistih dob ga je začela
metati božjast. Skraja ga je bolezen mučila bolj pored¬
koma, toda z leti ga je obiskovala vedno bolj pogosto in
ga je s petdesetimi leti tako zdelala, da ni bil za nobeno
rabo več, in postal je berač.

»Miha, pojdi no malo sem!« ga je že od daleč pokli¬
cal Moškoplet in mu takoj začel delati prostor poleg sebe.

, To je storil iz same zlobe, Ajti na mrst, ker je vedel,
da baba tega božjastnika ne more trpeti.

Miha, ki je šele pred nekaj dnevi zapustil kup stelje
v Dvornikovem hlevu, kjer ga je zalotil zadnji božjastni
napad, je s plahimi, še okrvavljenimi očmi takoj prisedel.

»Prav za prav bi morali že v cerkev, ker je že od-
vabilo,« je dejal Miha z nekoliko zavaljenim, še izmu¬
čenim glasom. Ker je videl, da Ajta že prebira patnušter,
je tudi on izvlekel svoje molilno orodje in si ga po¬
ložil na krilo.

12

»Jaz.že ne bom molil!« je pov;zel Moškoplet z upor¬
nim glasom.

»Zakaj pa potem sem hodiš?« je menil Miha začudeno,
ker je pozabil, da je Moškoplet bil znan kot pravi brez-
božneš, ki je včasih celo samega boga tajil.

Moškoplet ga je zmedeno pogledal in obmolknil. Nato
sta oba tiho obsedela za zidom in molče strmela po mirni
vasi, kjer ni bilo skoraj nikjer zapaziti kakega življenja.
Ljudje so bili po polju ali pa še po hišah. Le potok je
polglasno šumljal proti severu k dravskim vodam. Tu
pa tam je z najbližjega dvorišča Apatove hiše pokukalo
kosmato ščene in zalajalo proti beračem za zidom. Tudi
v velikem, starinskem župnišču za potokom, kamor sta
berača dolgo strmela, se ni še nič ganilo, celo glavna
vrata so bila še zaprta.

Na prvi pogled se je videlo, da je bilo jamniško žu¬
pnišče za razmeroma majhno faro mnogo preveliko in
da je v svoji preteklosti videlo gotovo že boljše čase. In
res je bila nekdaj jamniška fara mnogo obširnejša kakor
dandanes. Ko je škof Slomšek v preteklem stoletju svojo
škofijo preselil iz Koroške na Štajersko, so tudi veliko
jamniško faro raztrgali skoraj na dva dela, kar je žup¬
nik takratnim faranom s prižnice oznanil s temile be¬
sedami: »Ravno nocoj ob polnoči nam je hudič pol fare
požrl...«

Zagonetne občutke, s katerimi sta berača strmela proti
farovžu, je prekinil Moškopletov radovedni vzdih:

»Bog ve, zakaj je Munk plačal danes tako veliko
opravilo ...?«

»Ne vem!« je s trudnim glasom odgovoril Miha.

»Jaz pa vem!« je rekel Moškoplet važno in se skrivno
nasmehnil.

13

»Zakaj pa?«

»Na preužitek misli iti...«

Ker ijni Miha ni odgovoril, je zlobno dodal:

»Munk se bo spravil v kot, ti pa za kos kruha moli
za vse na Munkovem gruntu pomrle. Lepa reč to...«

Njuna soseda Ajta je bila doslej tiho, kakor bi je
sploh ne bilo poleg, zdaj pa se je naenkrat oglasila:

»Za vse na Munkovem gruntu pomrle in za vso rajno
žlahto. Če bi imela tako velik patnušter, da bi ga lahko
okrog jamniške fare ovila, bi mi bil za tak namen še
prekratek. Kaj pa mislite, da se je pri tej hiši že vse
zgodilo...? Stari Bunk, ki je dal vso svojo bogatijo Mun-
kinji, čeprav mu ni bila niti krop niti voda, še na svo¬
jem domu ni smel umreti. Neki stari Munk je imel s
sestro svoje žene troje otrok. Pred desetletji je umrl pri
hiši hlapec, ki je nekje za planino ubil nedolžnega člo¬
veka ... Še huje kakor z onimi na gruntu pomrlimi
je z rajno žlahto. Ta rajna Mlatejka je trikrat mišnico
jedla, ker je njen mož vlačugo kar doma imel. Nato se
je sredi lepega dneva obesila na izbi. Neki Kamnik je
svojemu sosedu posodil tri sto goldinarjev; le-ta mu je
vrnil denar brez prič. Kamnik je vračilo utajil in sosed
je moral denar še enkrat vrniti. Res je, da o sedanjih
Munkih ni mogoče reči nič slabega, posebno še o gospo¬
dinji ne. Že nekajkrat sem šla zanjo na svete Višarje
po odpustke. Gospodar je sicer tako trd, da bi siromaku
še kija ne posodil, če bi se hotel ubiti...«

Njen glas je bil suh in sovražen in njene oči, ki so
se šele zdaj na pol odprle, so neprijazno gledale po vasi.
Roka, ki je dotlej prebirala patnušter, pa se je za tre¬
nutek ustavila. Moškoplet in Miha sta molčala; prvemu
se je prav za prav za malo zdelo, da se je zoprna

14

beračica Ajta vtaknila vmes, Mihi pa je bilo preveč,
kar je pravkar slišal. Čez nekaj čash je Ajta dodala
sama pri sebi:

»Ni lahko nam siromakom, ker moramo za kos kruha
drugim pridelovati nebesa, za lastno pokoro pa še časa
nimamo...« Potem so se ji oqj zaprle in prsti so ji spet
začeli prebirati bobike na patnuštru. Toda koj nato jo
je zmotil nov dogodek. Povod za to je bil nenaden vzklik
njenega soseda Moškopleta:

»A — poglejte ga no...!«

Naglo je odprla oči in videla, da se bliža cerkvi stari
Vohnet. Poznalo se mu je, da stopa težko, kakor da bi
vlekel za seboj pol Drajne. Oprt na palico in gledajoč
v tla, se je naporno pomikal mimo njih na pokopališče
ter potem urno izginil v cerkev. Bilo je očitno, da ni
prišel v cerkev kar tako, saj ni bil v žlahti z Munko-
vimi...  In skoraj celo uro pred opravilom!.

Čez šestdesetletni Vohnet z rdečimi očmi in malo
modrikastim licem je bil v mladosti lastnik lepe kmetije
v Sončnem kraju. Oče mu ni zapustil niti krajcarja
dolga, pač pa polne shrambe blaga in polne gozdove
zrelega, doraščenega lesa. Vohnet se je dolgo časa ženil,
toda preden si je utegnil najti ženo, je nekega dne v
kratkih urah vse svoje premoženje zmetal po kegljišču
v sosednih Dobrijah. Opoldne premožen posestnik, je
bil zvečer berač. Posestvo je prikegljal njegov tovariš
in prijatelj, bajtar Obertavc iz Dobri j, ki je ravno
takrat pričel barantati z lesom in je tako prišel do
potrebnega obratnega kapitala. Medtem ko je za pod¬
jetnega Obertavca ta začetek pomenil pravi božji bla¬
goslov ter je zdaj lahko mirno čakal svoje smrti na
lepem, obširnem posestvu blizu Dobri j, je Vohnet potem

15

kakih štirideset let drvaril in dninaril, dokler mu niso
moči popolnoma odpovedale.

Vohnet dosihmal še ni bil berač, toda opazovalci za
zidom so takoj uganili, da je mož zdaj toporišče za¬
menjal z beraško palico, kar je soseska sicer že dolgo
slutila. Danes je Vohnet prvič stopil na beraško pot in
zato mu je bilo težko.

»Glej, glej, tudi ta se je začel z nami pipati za kruh!«
je pikro dejal Moškoplet in še vedno zijal za izginulim
Vohnetom. Tudi Miha se je čudil, Ajta pa je takoj z
globokim vzdihom zopet zaprla oqi.

Dalje pa berači niso utegnili obirati novega tovariša,
ker so za njim pričeli prihajati že drugi siromaki v
cerkev. Najprej je hušknila mimo njih stara Kardevka.
na pol dninarica, na pol beračica. V mladosti je svojima
sinovoma poleg materinske ljubezni podarila tudi svoje
zdravje, da jih je tako spravila h kruhu. Sedaj pa, ko
sta bila že oba velika in je starka omagala, je nobeden
ni hotel več poznati. Za njo je prišla stara, na očeh
bolna Pernatovka s svojima vnukinjama, petletnim in
triletnim dekletcem, kateri ji je zapustila hči, preden
je pred kakim letom umrla za sušico. Dekletci sta se
rodili v Gradcu, kjer je hči služila, in nista poznali
očeta. Pernatovka ni beračila v pravem pomenu besede,
ampak je živela še od dnin, preje in od dobrih ljudi,
ki so se sem in tja usmilili zapuščenih sirot. Ker je bilo
danes obdarovanje ubogih, je tudi ona prišla v cerkev.
Prihajali so tudi še drugi siromaki, nekateri celo iz
sosednjih občin.

Ura molitve se je naglo bližala in za berače pred
cerkvijo je bil zadnji čas, da se spravijo izza zidu.
Najprej je odšla Ajta, za njo pa Moškoplet in Miha.

16

Na obzidanem pokopališču, ki je obdajalo cerkev in
kamor so že stoletja nosili Jamničane k večnemu po¬
čitku, je bilo tiho; le vrabci so skakali po zidovju in
se ženili. Pri glavnem vhodu in za velikim korom so
bili pokopani skoraj sami premožnejši občani. Tu so stali
mramorni spomeniki Munkovih, Ložeških, Apatovih, Mu-
dafovih, Ardevovih in drugih družin. Na senčni strani
cerkve so bili po večini grobovi siromašnih Jamničanov
z lesenimi, pokvečenimi križi ali pa brez njih. Čisto
na koncu je bil v senci visokih jesenov kot za samo¬
morilce. Tja so čez leto metali razne odpadke, iz katerih
so potem na veliko Kresnico žgali sveti ogenj.

Ko sta Moškoplet in Miha prišla v cerkev, okorno
zgradbo iz sedemnajstega stoletja z neprijaznimi zidovi,
je v njej rožljala že cela vrsta beraških patnuštrov.
Večina je počenila po koteh ali na stopnicah stranskih
oltarjev. En sam pogled po cerkvi je zadostoval, da je
Moškoplet vzdihnil:

»Moj bog, danes bo moral Munk pa z vozom priti...!«

Miha se je spravil v kot k stranskemu oltarju, Moško¬
plet pa je meni nič tebi nič sedel v klop ložeške gra¬
ščine. Njemu in nekaterim drugim siromakom molitev
še ni šla od rok in so rajši gledali svetnike v oltarjih.
Pritajeni in hlastni šepeti molitev so odmevali po hlad¬
nem prostoru. Iz kota, kjer se je stiskala Pernatovka s
svojimi sirotami, se je kmalu zaslišal jokajoč glasek:

»Babica, mene pa zebe ...«

Odgovoril mu je raskavi glas starke:

»Tiho bodi in moli, da se nas bo bog usmilil.«

Iz nasprotne kapelice se je slišal stari, enozvočni
glas Ajte: ». .. daj nam danes naš vsakdanji kruh .

Tedaj je v zvoniku zaklenkalo z malim zvonom k

2

17

molitvi in ko j nato se je oglasilo ropotanje tudi že iz
žagrada. Kmalu je prišel iz njega cerkveni ključar Mu¬
daf, postaren in bogat kmet iz Stoj in začel prižigati
sveče najprej na velikem oltarju, kjer jih je nažgal
čez trideset, potem pa še po dve na vseh štirih stranskih
oltarjih. Nazadnje je odšel na sredo cerkve, kjer je na
črnih nosilih, stala velika črna rake v s svetlimi robovi in
z velikim svetlim križem na pokrovu. Na njem sta ležali
navzkriž dve veliki kosti človeških nog, med njima pa
velika, še dobro ohranjena lobanja. Okrog rakve je
stalo v takisto črnih svečnikih osem debelih sveč, ki jih
je Mudaf tudi prižgal. Vsega skupaj je gorelo v cerkvi
nad petdeset sveč, ki so mračni prostor na mah napol¬
nile z rumeno svetlobo. Ker se je medtem tudi že sonce
povzpelo tako visoko, da so njegovi žarki pokukali
skozi okna velikega kora, je mračna cerkev postala
svetlejša in prijetnejša.

Ko se je Mudaf vrnil v žagrad, je tako glasno rekel
mežnarici Trezi, da se je slišalo po vsej cerkvi:

>Danes bo treba paziti na sveče, ker je Ajta v cer¬
kvi ...«

Slišala ga je gotovo tudi Ajta, toda njen trdi obraz
se ni zganil.

Medtem so jeli prihajati v cerkev tudi že drugi
ljudje, predvsem seveda Munkova žlahta ter Munkovi
sosedje. Najprej je prišel župan Stražnik s svojo ženo,
potem Sečnjak s svojo ženo, oba iz Sončnega kraja. Za
njimi je prišel Ardev, za njim pa stara Permanca, oba
iz Drajne; iz Hoj je prišla Mudafica in še nekaj dru¬
gih, iz Jamnice pa je prišel kot prvi Dvornik, lastnik
ene izmed obeh jamniških graščin; le-ta sicer z Munki
ni bil v žlahti, pač pa ga je vezala z njimi vaška ugled-

18

nost, socialni položaj in politično sorodstvo. Za njim so
vstopali še drugi, večinoma ženske in otroci, ki so se
na delavnik laže odtrgali od dela kakor možje, ter vaške
ženkice, običajne obiskovalke tedenskih maš.

Naposled so se prikazali tudi Munki. Gospodar, suh¬
ljat, a še raven mož svežega, zdravega obraza, star okrog
šestdeset let, je s svojim mlajšim sinom Anzanom za¬
vzel prostor, ki ga je Munkova hiša že davno iinela v
prednjih vrstah klopi; njegova, kakih deset let mlajša
žena Agata, in drobna, lepušna hčerka Mojcka sta sedli
v hišni sedež v vrsti ženskih klopi. Manjkal je le sta¬
rejši sin Lade j, ki ni mogel priti, ker je bil za učitelja
v sosednjih Dobrijah. Ko je zazvonilo skupaj, je bilo
v cerkvi skoraj polovico toliko ljudi, kolikor jih je
ob navadnih nedeljah prihajalo k maši, kar je očitno
dokazovalo, kak ugled in vpliv je v Jamnici imela Mun¬
kova družina.

Jamniški župnik Virej — na fari je bil šele nekaj
let — kakih petdeset let star mož suhofnega obraza in
za svojo postavo preobilnega trebuha, ki ga je dobil
zaradi prevelikega uživanja piva, se je takoj nato pri¬
kazal pred velikim oltarjem v svojem slavnostnem, žal¬
nem ornatu. Hkrati so na koru zabučale tudi orgle in
se je oglasila Treziria pesem; slovesno opravilo za vse
na Munkovem in Bunkovem gruntu pomrle se je pričelo.

Zbrani farani so se takoj zatopili v molitev; nekateri
so tiše ali glasneje molili rožne vence, medtem ko so
drugi brali iz mašnih bukev. Cerkveni obred jim je bil
že tako v krvi. da so tisti, ki so bili zatopljeni v branje,
na paniet poznali vsako župnikovo kretnjo in so ob po¬
trebi mehanično vstajali in zopet sedali. Molitve naj¬
različnejših občutkov in želj so vrele iz prsi. Pri takih

19

žalnih svečanostih se navadno moli za zveličanje duš
tistih, katerim je maša namenjena, ter za lastne rajne
sorodnike, toda v cerkvi razen Moškopleta gotovo ni
bilo nikogar, ki bi mislil, da je kdo izmed njegovih raj¬
nikov v peklu. Celo vice so se jim zdele neverjetne. Saj
je skoraj vsak, na kogar so mislili, živel kolikor toliko
spodobno življenje, si teže ali laže prideloval svoj vsak-
■ danji kruh, nazadnje pa skesan in spravljen z bogom
umrl. Zato so se mnogi v duhu kmalu odstranili iz cer¬
kve in se naenkrat znašli sredi posvetnih brig. Bil je
začetek leta in takrat ima kmet vse polno skrbi. Kako
je prezimila ozimina, kako je vzkliki jarina, kakšno
leto se neki obeta. Razen tega so bili časi še zelo ne¬
mirni in posledice vojne še niso bile zaceljene. Nihče
še ni vedel, kaj bo z valuto in kako bo s cenami. Pa
tudi meje še niso bile popolnoma urejene. Nekateri so
se na tihem skoraj jezili na Munke, ki so jim požrli
skoraj pol delavnika... Bog ve, kaj neki namerava
Munk s tem slovesnim opravilom in s to obdaritvijo
revežev? Slišalo se je, da namerava izročiti enega izmed
obeh gruntov mlajšemu sinu Anžami, to pa baje zato.
ker po deželi še vedno strašijo s to agrarno reformo ...
To je vsekakor verjetno, kajti starec je previden in
zvit. Da bi izročil že kar oba grunta in šel na preužitek,
pa skoraj ni mogoče verjeti, saj sta še oba Munka trdna
in še čisto pokonci sedita v stoleh.... Siromaki so imeli
spet svoje lastne misli. Najbolj jih je zanimalo, kako
jih mislijo Munki po maši obdarovati. V prejšnjih časih
so poleg kruha nekateri dajali tudi še denar. Ali bodo
tudi Munki storili tako? Seveda je to povsem odvisno od
namena, ki ga imajo z današnjim opravilom. ..

Župnik Virej je hitel z opravilom, kar je najbolj mo-

20

gel. Danes namreč ni vstal najboljše volje in najtrdnej¬
šega zdravja. Včeraj popoldne je našel v gostilni pri Lu¬
kaču pijanega graščaka Loželcarja in z njim sta potem
dolgo v noč pila pivo. Ob takih priložnostih sta se med
seboj zmerom nekam tiho kosala in tudi sinoči je bilo
tako. Ko sta vstala izza mize, je imel Ložekar na svo¬
jem oglu mize petnajst praznih steklenic, župnik Virej
pa šestnajst. Ponoči je potem slabo spal in danes zjutraj
ga je v želodcu nemarno grizlo; še zdaj je le s težavo
in s hrapavim glasom odpeva!. Kakor nalašč pa je bilo
današnje opravilo nenavadno dolgo, kajti razen maše je
bilo treba o!) krsti sredi cerkve opraviti še mrtvaške-
obrede, ki jih je Munk posebej plačal...

Druga polovica maše je minila še hitreje kakor prva-
Med njo je vzbujal pozornost Mlatejev Terc, znan slabo-
umnež, ki je pri hiši že dolgo let delal za hrano in za
staro ponošeno obleko. V cerkev je zahajal redno vsako
nedeljo in se postavljal sredi cerkve ob moških klopeh,,
kjer je venomer molil, zraven pa se ogledoval zdaj po
oltarjih, zdaj po ženskih klopeh. Tudi danes so ga do¬
mači poslali v cerkev, najbrž z namenom, da bi tudi on
bil deležen obdarovanja. Ves čas je z grgrajočim glasom
ponavljal: »Ceščena si, Marija... češčena si, Marija...«
Ko pa se je župnik vrnil k oltarju, se je njegov grgra¬
joči glas na mah spremenil v strasten, hihitajoč smeh.
Zgodilo se mu je isto kakor skoraj vsako nedeljo. Med
molitvijo se je siromak zagledal v Munkovo Mojcko, ki
je sedela nekaj korakov od njega v ženskih klopeh, pri
čemer je takoj pozabil na molitev, izbuhnil oči in se s
celim telesom obrnil k njej, kakor da bi ne bil v cerkvi,
ampak kje zunaj na prostem. Njegov obraz se je pri tem
poželjivo režal, iz ust pa so se mu pričele cediti ostudne

21

sline. Munkova Mojcka, ki je to opazila, je od sramu
zardela in se še bolj sklonila nad klop. Vendar Mlatejev
Terc še dolgo ni mogel odtrgati pogleda od nje. Šele ko
ga je najbliže sedeči Dvornik sunil v rebra, se je siro¬
mak spet zavedel in znova začel godi jati svojo molitev:
»Češčena si, Marija ...«

Po maši se je župnik z ministrantoma odpravil k črni
rakvi in se lotil žalnih obredov. S tem je tudi za navzoče
vernike nastala zanimiva sprememba in oči vseh so se
obrnile k rakvi. Že prej je ta ali oni poškilil proti ne¬
prijazni, črni pošasti, na kateri so se belile človeške kosti
in je strmela velika, brezzoba lobanja. Zdaj pa, ko je
poleg nje stal župnik, je bilo laže prenesti neprijetno
prikazen. Z neko tujostjo so strmeli verniki v rakev ter
navzlic župnikovemu petju postajali raztreseni...

Župnik je s hreščečim glasom pel in odpeval ter tu in
tam poškropil kosti in lobanjo z žegnano vodo, s katero
mu je stregel ministrant. Na koru mu je latinski odpe-
vala Treza in sicer s tako gorečnostjo, ko da bi besedilo
razumela. Po končanih obredih je poleg rakve glasno
odmolil tri očenaše za isti namen, za katerega je bilo
opravilo naročeno.

Ljudje so začeli zapuščati z dišečimi kadili napol¬
njeno cerkev. Na trgu pred njo jih je že čakal Munkov
hlapec Voruh s konjem in z belo plahto pokritim vozom.
Medtem ko so drugi ljudje naglo odhajali domov ali pa
so nekoliko še radovedni postajali, sta se Munk in nje¬
gova žena takoj lotila obdarovanja revežev. Berači, ki
so zadnji zapustili cerkev, so se nagnetli ob pokopali¬
škem vhodu. Cisto spredaj sta stala Ajta in Moškoplet,
nekateri, med njimi tudi Pernatovka in Vohnet, pa so
se skrivali za zidom, ko da bi jih bilo sram.

22

Munkova je odgrnila z voza plahto, da so se pokazali
polni jerbasi lepega, rumenega kruha. Munk je že po¬
tegnil z voza velik krušni nož in se pripravil k delitvi.
Med siromaki je završalo in nekdo je presenečeno za¬
šepetal :

»Stolnik je, jaz sem pa mislil, da bo le miznik.«*

Moškoplet pa se je z brezobzirnim glasom obrnil k
svoji sosedi:

»Ko bi nas bilo manj, bi na enega več prišlo ...«

»Moškoplet, ne bodi tako nejosen,«** mu je odgovoril
nekdo iz zadnjih vrst.

»Alo, zdaj pa le hitro sem! Doma moramo danes še
turščico ogrobati,« se je tedaj zadrl Munk proti poko¬
pališču. Toda njegov poziv je bil nepotreben, ker sta
medtem Ajta in Moškoplet že moško in čisto ravnodušno
odkorakala proti vozu. Munk je z nožem razpolovil ogro¬
men hleb kruha in ga dal vsakemu polovico, rekoč:

/Mislili smo, da bo na vsakega prišel cel hleb, pa se
je vas preveč nabralo.«

Toda to še ni bilo vse. Munkinja je dala še' vsakemu
po deset kron.

Ajti se je kar sam od sebe razlezel obraz in, ko ji je
denar izginil v skrivni žep, kakršnih je v njenem širo¬
kem krilu bilo več, je govorila:

»Bog vam povrni in sveta višarska mati božja. Bom
že šla letos na svete Višarje, kjer bom prosila, da bi vam
bog vse grehe odpustil.«

Munk jo je malo zabodeno pogledal, Munkinja pa ji
je dejala:

* Stolnik je bel, pšeničen kruh, miznik je ržen kruh.

** Nevoščljiv.

23

»Le moli, Ajta, za naše grehe.«

Moškoplet je stal nekaj korakov stran od voza in se
delal, kakor bi spadal med radovedneže, a ne med reveže.

»Kaj pa ti, Moškoplet?« ga je poklical Munk in že
držal proti njemu hleb kruha. Ker se možak ni takoj
premaknil, je dodal: »No, menda boš ja vzel božji dar.«

Moškoplet je pristopil s počasnim, oholim korakom
in sprejel kruh s tako kretnjo, kakor da bi on izkazoval
milost Munku, a ne ta njemu.

»Pa na molitev ne pozabi, Moškoplet!« ga je pozval
Munk.

Berač je kmeta prezirljivo pogledal, potem pa dejal:

»Meni molitev ni potrebna, morda pa je za vas ...?«

Po teh besedah se je obrnil in dostojanstveno zapustil
sejmišče, s katerega je počasi izginila tudi Ajta.

Munka sta nekaj časa strmela za oholim in zbadljivim
beračem, dokler ju ni zmotil Riharjev Miha,- ki je pri¬
stopil k vozu.

»Miha, pa moli za našo hišo,« sta mu dejala.

»Bom,« je vdano odvrnil Miha.

Kardevka se je obotavljaje bližala vozu.

»Meni ne bi bilo treba iskati dobrotnikov, če bi me
sinova ne zapustila,« je rekla skoraj plašno, okrvavljene
oči pa so se ji še močneje zasolzile.

»Na tem svetu je že tako,« jo je potolažila Munkinja
in ji izročila dar.

»Bom že molila za vaše zdravje,« je starka rekla z
ganjenim glasom in izginila iz vasi.

Za njo se je strahoma približala Pernatovka z dekli¬
cama, ki sta se je držali za krilo.

»Vi ste pa trije!« je dobrohotno vzkliknil Munk, po¬
grabil hleb in ji celega položil v naročje. Njegova žena

24

ga je po strani pogledala in, ko je dobila odgovor nje¬
govih oči, izročila starki dvajset kron.

Obdarovankin obraz je spreletel hvaležen, a navzlic
temu bridek smehljaj in skoraj jecljala je, ko je rekla:

»Ko bi se našel oče teh otrok ... Sama bi se že še
nekako pretolkla, saj rada delam, tako pa. ..«

»Vidiš, Pernatovka, to je mesto,« je velikodušno dejal
Munk. »Jaz sem to vedno trdil. Ako bi tvoja hči ostala
pri nas v službi in ne odšla v mesto, bi vsega tega ne
bilo ...« Hči Pernatovke je namreč pred leti služila pri
Munku.

Toda Pernatovka se je delala, ko da bi Munka ne
bila slišala, ter se je takoj obrnila k svojima vnukinjama.

»Le lepo se zahvalita dobrotnikom, ki vama kruh
dajejo.«

Dekletci je bilo strah, da si nista upali pogledati
okrog sebe, vendar sta na babičin ukaz sklenili svoje
male ročice, jih dvignili proti Munkovi materi ter eno¬
glasno zapeli, kakor sta bili za današnji dan posebej
naučeni:

»Bog vam povrni, oče in mati. ..!«'

Munlcinja ju je pobožala po glavicah in rekla:

»Le pridni bodita, kadar bosta odrastli, pa lahko k
naši hiši prideta kruh služit. To bo lepo.«

Deklici sta kmetico zamaknjeni gledali, ko da bi se
pred njima odpiral neznani raj. Preden je Pernatovka
izginila s sejmišča, je še zaklicala proti vozu:

»Kadar boste imeli kako delo, mi pa le povejte, saj
rada pridem!«

Obdarovani so bili že vsi reveži in tudi Miatejev Terc
je že nosil kruh pod pazduho, ko je Munk zagledal Vo-
hneta, ki se je še vedno obotavljal pri pokopališkem

25

zidu. Stari tesač se je očividno boril sam s seboj, ali naj
tudi on pristopi k obdaritvi ali ne. Munk je to uganil,
nekoliko pomislil, potem pa ga je poklical k vozu:

»Hej! Vohnet, le sem, le sem, kaj se bos obiral!«

Starec se je počasi približal vozu, ne da bi se upal
ozreti; mislil je, da so vse oči radovednih vaščanov uprte
vanj. Pot, ki jo je danes nastopil, je bila zares bridka
in malo je manjkalo, da se mu ni stemnilo pred očmi.

»Tu imaš, Vohnet, saj sva včasih še skupaj fantovala.
Samo da si ti nekoliko starejši od mene,« je dejal Munk
in mu porinil v naročje cel hleb kruha.

»A tako!« se je zavzel novi berač in otrl solzo v
očeh. Več ni mogel spraviti iz sebe.

Munku je bilo še nekaj drugega na jeziku, toda ko
je videl pred seboj sključenega prijatelja iz mladih let,
je rajši molčal in si mislil: Saj je mož tako dovolj ka¬
znovan, kaj bi mu še zdaj oponašal njegov grunt!

Ko je tudi Vohnet kot zadnji berač izginil s sejmišča
in so bili obdarovani že vsi siromaki, je ostal na vozu
še vedno cel hleb kruha. Munka sta se spogledala, toda
ravno v tem trenutku se je na pokopališkem pragu po¬
kazala mežnarica Treza. Mož in žena sta si pokimala in,
ko je Treza odšla proti mežnariji, je Munkinja vzela
hleb in ga odnesla za njo. V Jamnici je že od nekdaj
bila navada, da pri obdaritvah revežev tudi mežnarjeve
hiše niso pozabili.

Komaj pa je Munkinja izginila med hišami, ko je
prirobantil iz cerkve ključar Mudal’:

»Ti prekleta baba ti! Ali ste videli Ajto? Kam je šla
Ajta? Z oltarja sv. Florijana sta izginili dve sveči.. .<<

In ne da bi čakal odgovora, jo je ucvrl okrog poko¬
pališča za tatico. Vendar Ajte že nik jer ni bilo ...

26

Drugo p o g 1 a v j e

Jamničani so se pripravljali na lepo nedeljo, ki so jo
vsako leto obhajali drugo nedeljo meseca julija. Jamni-
ške lepe nedelje so bile znane daleč naokoli po svojih
velikih in mogočnih slovesnostih, združenih s postavlja¬
njem mlajev, streljanjem, godbami in veselicami, ki so
včasih trajale po več dni zaporedoma. Med svetovno
vojno je obhajanje jamniških lepih nedelj seveda pre¬
nehalo in tudi po vojni jih iz raznih vzrokov še niso
mogli obhajati na nekdanji slovesen način. Predvsem ni
bilo mogoče dobiti smodnika za možnarje. In tudi ljudje
so postali tako samosvoji, da jih je bilo težko spraviti
skupaj, posebno pa k takim rečem.

Letos pa se je obetala povrnitev k starim časom.
Razmere so se kolikor toliko ustalile in denarja je bilo
več kakor kdaj koli. Cene kmečkim pridelkom so se
kar vrtoglavo dvigale, posebno pa cene lesu, ki ga je
v Jamnici bilo še vedno dovolj navzlic posekam, ki so
kazile gozdnato okolico. Razen tega je razvrednotenje
starega avstrijskega denarja v splošnem kmete rešilo
dolgov, da so zopet laže dihali. Nekatere je to razvred¬
notenje sicer zadelo, zlasti tiste, ki starih avstrijskih
kron niso hoteli prinesti k žigosanju v upanju, da se bo
Avstrija prej ali slej spet postavila na noge. Senčna stran
so bile seveda tudi visoke cene v trgovinah, nič manj pa
nova državna meja, ki je kmetom in prekupčevalcem

27

/

zaprla sejme po sosednji koroški deželi, kjer so bile cene
živini še mnogo višje kakor tostran meje. Vendar so se
razmere v splošnem mnogo zboljšale in prišel je čas, ko
so se ljudje pričeli razen za vsakdanje brigati tudi še
za druge reči. Na bajtarje, razne majhne fretarje in
na delavce, ki so hodili v lesove in tovarno v sosednje
Dobri je in ki so kleli draginjo, se kmetje niso mnogo
ozirali; trdili so, da ima ves svet denar, če ga ima kmet.. .

jainniške lepe nedelje so se že od nekdaj odlikovale
po postavljanju zelo visokih mlajev. V jamniških glo-i
bačah so rastle neznansko visoke smreke, ki jih je dru¬
god bilo težko najti. Najlepša drevesa je imel poleg grofa
v svojih gozdovih Munlc. In ravno Munk je za letošnji
praznik dal za mlaj najvišjo smreko, kar jih je imel v
gozdovih svojih dveh kmetij.

Fantje so organizirali streljanje; Permanov Ahac iz
Drajne in Munkov Anza iz Hoj sta prevzela vodstvo.
Cel teden sta hodila po hišah in zbirala denar za smod¬
nik, ki se je zdaj že dobil. Včasih so jamniške vasi ob
takih priložnostih med seboj tekmovale; če so streljanje
organizirali fantje iz Drajne, oni iz Hoj niso hoteli sode¬
lovati in narobe. Letos pa so pokazali veliko solidarnost.
Denarja so zbrali toliko, da ga je razen za smodnik
ostalo še za strelsko veselico.

Lepa nedelja se je pričela že v soboto, ko so v
zvoniku zatrijančili k delopustu. Mogočno streljanje s
hribčka za vasjo, spremljano z nekaterimi salvami mož-
narjev, je tudi daljni okolici naznanjalo, da bodo Janini-
čani obhajali svoj vsakoletni praznik. Vreme je bilo
lepo, nebo je bilo brez oblačka in sončna jasnina je
bila tako prozorna, da so se na daljnih gorah razločile
posamezne čeri.

28

Med trijačenjem so z dvema paroma konj pripeljali
v Jamnico posekani mlaj, To je bil pravi velikan. Meril
je dva in petdeset metrov in je bil torej za štiri metre
višji od jamniškega zvonika. Tako visokega mlaja niso
pomnili niti najstarejši občani.

Proti večeru se je na vasi zbralo nad sto ljudi, da
dvignejo drevo kvišku. Tu je bila predvsem fantovska
mladina, v prvi vrsti vsi strelci; njihova poveljnika.
Permanov Ahac in Munkov Anza, sta hodila že v širo¬
kih, belih predpasnikih. Razen mladine so jorišli tucli
mnogi kmetje'. Tudi oba jamniška graščaka, Ložekar in
Dvornik, sta bila tu, da s svojo navzočnostjo pripomo¬
reta stari šegi še do večjega slovesa. Skoraj polnoštevilno
pa so bili navzoči revnejši ljudje iz cele fare. To so bili
razni gostači in bajtarji, dninarji in tesači, ki so živeli
od danes do jutri in so za take reči imeli vedno dovolj
časa, posebno ker so upali, da bodo kmetje dali za pijačo.

Tu je bil Tehant, nenavadno rejen dninar, Prežvek,
hud delomrznež pri najboljših letih, tesača Bajnant in
Dovganoč in še nekaj takih. Večina ni bila znana po
pravih imenih, ampak po priimkih, ki so jih Jamničani
radi dajali takim ljudjem. Okoličani so celo trdili, da
bi le krava, ki bi zbezljala skozi Jamnico, ostala brez
priimka, kdor pa se v njej količkaj pomudi, ga že ima.
Tehant je svojega dobil zato, ker je zaradi svoje reje¬
nosti bil podoben pliberškim dekanom, Prežvek zato,
ker je bil pravo, netečno teslo, Bajnaniu so rekali tako
zaradi tega, ker je jecljal, a tesača Dovganoča se je to
ime prijelo zaradi tega, ker se je pred leti oženil z neko
lepo, mlado Štajerko in je ta, ko so jo radovedneži vpra¬
šali, kako je zadovoljna z zakonskim stanom, odgovorila:
»Jej, so koj dolge noči...«

29

Sonce je bilo še na nebu, ko so se lotili dviganja
mlaja. Še prej so ga vaška dekleta pod zelenim vrhom
ovila z dolgim vencem iz hojeviiie, pod katerega so mu
obesila velik/okrogel svitek iz rož, na vrh pa so možje
pritrdili drog z veliko slovensko zastavo, ki takrat še
ni bila prepovedana.

Dviganje mlaja je vodil sam Munk, ki se je postavil
k drevesni ritini pred skoraj dva metra globoko luknjo,
tako da je imel pred seboj ves mlaj. K deblu je pristo¬
pilo toliko ljudi, kolikor je bilo prostora, le pri debelem
koncu in pri vrhu se ni postavil nihče. Pri luknji sta se
postavila tudi Bajnant in Dovganoč, ki sta imela nalogo
varovati ritino, da bi se ne zmuznila mimo jame. Že od
nekdaj je bil to njun posel. Ženske, otroci, starci pa so
v gručah od daleč opazovali zanimivo delo.

»Ali je vse pripravljeno?« je vprašal Munk s svojim
visokim, poveljujočim glasom.

»Vse!« so odgovorili pomagači in. gledalci.

»Torej križ božji — pa začnimo,« je dejal Munk.
stopil še dva koraka nazaj in nato zavpil na vso moč:

»Ho—ho—o — j - !«

Nad sto rok je zgrabilo za olupljeno deblo in ga
dvignilo od tal, medtem ko so nekateri porinili pod
deblo nekaj že pripravljenih tesarskih stolov. Toda
dvignili so mlaj le v sredini, kajti ritina in vrh sta
se še dotikala zemlje. Prvi zalet v orjaka se je posrečil.

Ali je šlo?« je zadovoljno vprašal Munk.

»Šlo!« je odgovorilo skoraj enoglasno sto glasov.

»Pa spet popriinimo.«

Mlaj so morali spraviti še nekoliko više od tal, da bi
potem mogli podstaviti žavre, nakar se bo pravo dvi¬
ganje šele pričelo. Toda Munk je moral še nekajkrat

ponoviti svoj klic, preden so mogli podstaviti še višje
naprave. Dvigači so napenjali mišice, da so jim pokale,
in kmalu so se prvi že pričeli znojiti. Novi občani, ki so
medtem prihajali v vas, so se molče pridruževali dvi¬
ganju. Culo se je sopenje pljuč in težko stokanje. Munk
pa ni odnehal in je venomer ponavljal svoj: »Ho — ho —
o — j ...«  Naposled je zavpil Mudaf:

»Žavre!«

Mlaj je bil v sredini že tako visoko od tal, da so ga
dvigači imeli skoraj na ramah. Ogromna teža je ležala
na njih.

»Hitro, hitro!« je rohnel Pfežvek, ki je bil na tem,
da popusti, ako takoj ne pride pomoč.

»Le drži, le!« so se mu rogali nekateri, toda tudi njim
se je poznal prevelik napor.

Nekaj ljudi je skočilo po žavre, posebne dvigalne
priprave za mlaje, ki so že ležale pripravljene po tleh.
To so bili pari močnih ostrvi in drogov, prevezani pri
gornjih koncih z verigami in vrvmi. Pri razkrečen ju
spodnjih, močnejših koncev so se nad prevezami napra¬
vile velike čeljusti, ki jih je bilo treba podstaviti in ki
so potem držale mlaj pokonci. Pri vsaki ostrvi so potlej
dvigači porivali drevo kvišku. Komaj so možje trudoma
podstavili nekaj kratkih žaver, ki so dvigačem težino
takoj vidno olajšale. Vendar še nihče ni smel popustiti,
ker bi drugače podstavljene žavre zaradi prevelike teže
takoj odpovedale.

Zdaj se je pričel najtežji del dviganja, ker še ni bilo
mogoče podstaviti vseh žaver, deblo pa je bilo vendar
že tako visoko od tal, da človek z golimi rokami ni
veliko zalegel. Pričelo se je dolgotrajno in sila naporno
vzdigovanje, pri katerem so ljudje curkoma pretakali

31

znoj. In ko da bi Munk bil zraščen z dvigači, so tudi
njegovi, prej tako čisti in kratki klici postajali daljši in
zateglejši. Navzlic ogromnemu naporu človeške sile se
deblo skoraj ni hotelo premakniti. Pri vsakem drugem
ali tretjem »hohoju« so podstavljali novo žavro, razen
tega pa so ljudje pomagali dvigati mlaj še z raznimi
podajavniki, ki so jih pobrali po vaških gumnih. Po pol-,
urnem dviganju je Munk zavpil tistim, ki so se mučili
blizu vrha:

»Ali je vrh še zmeraj na tleh?«

»Še zmeraj ...!« so odgovorili zasopli glasovi od vrha.

»Hudič!« je zaklel Munk in po kratkem molku ukazal
odpoeitek.

Toda že čez nekaj minut so se spet zagnali v mlaj.
Podstavili so še nekaj zaver, da jih je bila zdaj že cela
vrsta, in znova začeli porivati deblo kvišku. Toda na¬
enkrat se je Tehant glasno zadrl od vrha:

»Je že prost!«

Mlajev vrh se je bil naenkrat ločil od zemlje in se
dvignil meter nad njo. To je bilo veliko zadoščenje za
vse. Drevo je zdaj v velikem loku z izbočeno sredino
z vso težo ležalo na žavrah, ki so bile napete kakor
strune. Bil je najnevarnejši trenutek; ako bi le ena sama
zavra popustila, je pretila nevarnost, da bodo odpove¬
dale tudi druge. Vendar so bili ljudje veseli in nekateri
so med brisanjem znoja začeli celo zbijati šale.

»Ta bo pa več stal kakor sodček piva,« je glasno
dejal Pernjakov sin Tevžuh.

Opazka je šla na Munkov račun, toda ta se je na¬
pravil gluhega ter se spustil z Dovganočem v prazen
pomenek. Kmalu nato pa je že zavpil:

»Sonce že žagarja,* mi pa še do polovice nismo. Le
še naprej za božjo čast!«

Medtem je sonce res že začelo zahajati za celovško
ravnino in obzorje jd zagorelo v živih barvah, ki so
oznanjale lepo vreme tudi še za prihodnji dan. Vedno
modrejše nebo se je sklanjalo niže in niže nad zemljo
in dnevna sopara je ponehavala. Z jamniških polj se je
začel oglašati zbor najzgodnejših večernih čivkačev.

Munkov poziv k delu za božjo čast je gluho in brez
odmeva zamrl. Pri dviganju nekaj ton težkega drevesa
ni nihče posebej mislil na božjo čast, pač pa so vsi čutili,
da se trudijo za ohranitev stare jamniške časti. Zato
nikogar ni bilo treba spodbujati. Ko se je Munkov klic
znova razlegel v večerni mrak, so se dvigači s podvoje¬
nimi silami uprli v žavre in začeli goniti mlaj kvišku.
Sprva je šlo zelo trdo in pri marsikaterem zagonu se
čudest** sploh ni hotela premakniti. Vendar je mlaj po
nialem le lezel navzgor. Dvigači so vpili proti ritini na
moža, ki sta pazila pri jami:

»Ali že voha?« Toda odgovor se je še vedno glasil:
»Še ne ...!«

Mlaj še ni bil tako visoko, da bi se ritina pričela
pomikati v luknjo. Trajalo je še skoraj pol ure, preden
sta moža zavpila:

»Že voha, že voha ...«

Nenadoma je deblo vidno zdrknilo po žavrah in ritina
je butnila proti opažu luknje. To je bil drugi veliki
uspeh. Brž ko se ritina nagne v luknjo, je dviganje
mnogo lažje. Bajnant in Dovganoč sta jo vsak od ene
strani s težkimi ostrvmi pritiskala navzdol, medtem ko

* Gre za goro, zagoreva.

** Velika, ogromna stvar, nestvor.

:t

33

so dvigači z novo vnemo začeli porivati žavre. Kmalu se
je mlajev vrh s praporcem zibal že visoko v zraku.

Dvigači so se začeli kosati, kdo ho močnejši, in znova
je jel teči človeški znoj. Včasih je kaka zavra zaostala
za svojo vrstnico na drugi strani, kar je pri gledalcih
vzbujalo smeh in porogi ji vost. Tehant in Prež vek sta
porivala vsak svoj kraj žavre in Prež vek je vidno za¬
ostajal.

Moškoplet, ki je postajal okrog dvigačev, se je vtaknil
vmes:

»Pa ti namesto mene porivaj!« je zavpil nadenj Pre-
žvek in izpustil žavro.

Moškoplet se je v začudenje vseh ljudi podstavil pod
žavro in v dveh, treh zagonih je bila njegova žavra z
ono na drugi strani izravnana. Vsi so se čudili beraču
in njegovi moči. Toda dalje Moškoplet ni hotel pomagati
in je-žavro spet pustil Prežveku, sam pa izginil v vas.

»Ho—ho—m — o — j ...!« je vpil Munk in pri vsakem
njegovem klicu se je mlajev vrh vidno pognal kvišku.
Cim više se je čudest dvigala, tem lažja je bila. Za vrh
so bile žavre že prekratke in nazadnje je bilo v drevo
uprtih le še nekaj porivalnih naprav. Navzlic temu je
mlaj hitro meril zadnjo četrtino poti, kajti zdaj ga je
naravnavala tudi že ritina, ki sta jo Dovganoč in Bajnant
imela v oblasti in ki je hitro drkala v luknjo. Da bi
se drevo ne pognalo na drugo stran, so ga od vseh strani
prestregali in podpirali s podajavniki in podporniki.

Ko je ura odbila devet, se je izgubil v mrak zadnji
Munkov rahli in previdni hohoj in mlaj, mogočni juna¬
ški mlaj, je bil postavljen. Nekaj prešernih vriskov se
je oglasilo. Toda že so se izgubili v bučanju zvona, ki
je zazvonil večno luč. Vse skupaj pa je preglasila salva

34

možnarjev, ki se je postavljenemu mlaju na čast usula
z bližnjega hribčka in naznanjala širni okolici, kaj se je
v Jamnici tedaj zgodilo.

Tedaj se je Munk odkril in začel glasno moliti, za
njim pa zbrana soseska. Po molitvi je Munk zavpil:

»To je moj ta zadnji mlaj! Prihodnje naj pa mladi
dajejo ...!«

Soseska se je pričela počasi razhajati. Večina je
krenila v Apatovo gostilno, kjer je za dvigače bilo na¬
stavljeno pivo, ki ga je plačal Munk, nekateri pa so se
porazgubili domov. Od mlaja sem so odmevali poslednji
udarci kijev in kladiv, s katerimi so Bajnant in Dovga-
noč ter njihovi pomagači zabijali okrog mlaja opornike
in tlačili zemljo.

Nad Jamnico se je že zgrnila topla, poletna tioč. Temne ,
sence so pokrile deželo na dolgo in široko, od ene gore
do druge, in jo odele z globokim nočnim mirom. Jasno j
nebo, ki je na zahodu še zardevalo pod poljubi umirajočih
daljnih sončnih žarkov, je bilo naenkrat posuto z zvez¬
dami, tako živimi in gorečimi, kakor da bi z neba gledalo
milijon radovednih oči. Kakor daleč je segalo oko, je
ležala sama temna širjava, ki so jo stražile še temnejše
podobe strahotnih gora. Tudi sape so počivali in glasovi,
ki so tu in tam vstajali, so bili čisti in jasni. To je bila
prava koroška noč . ..

V gostilni pri Apatu je vrelo veselo razpoloženje in
Pivci so naglo praznili nastavljeno pivo. Z možmi so prišle
tudi nekatere žene ter druge postojavke. Sodček piva je
bil kmalu prazen. Najbolj vesel je bil nocoj sam Munk,
ki je smejočega se obraza hodil med pivci in ogovarjal
vsakega, kar drugače ni bila njegova navada. Pri sle¬
herni mizi je ponavljal:

3 '

35

»Danes sem dal svoj zadnji mlaj. Prihodnje naj pa
mladi dajejo.«

S tem je pred vso sosesko potrdil ljudske glasove, da
bo eno posestvo kmalu izročil. Ko je bil sod prazen, ga
je Dovganoč nenavadno lahko pregovoril, da je dal še
za enega. Iz tega je Munk pred vsemi ljudmi napil
Kovsu, bajtarju in fužinarskemu delavcu iz Drajne, ki
je bil star socialist, v Jamnici včasih bela vrana, in s
katerim se nikoli nista prav mogla:

»Na, Kovs, veseli me, da si tudi ti prišel postavljat
mlaj. Živio!«

»Živio!« je odgovoril Kovs in izpil vrček piva do dna.

Stara nasprotnika sta si dolgo stala nasproti in se
drug drugemu zagonetno nasmihala.

»Kaj pa fabrika?« je vprašal čez nekaj časa Munk,
ki je bil znan kot hud sovražnik industrije.

»Še vedno gre!« mu je odgovoril Kovs s pomenljivim
glasom in nato dodal: »Ali boš res izročil posestvo?«

»Bom, kaj pa hočem v takih časih, kot so dandanašnji?
Kdaj boš pa ti šel v pokoj, Kovs? Saj imaš že leta.«

»Leta že imam, toda kaj naj počnem s tako majhno
pokojnino v sedanjih časih? Čakam novega pravilnika
bratovske skladnice.«

S tem sta izčrpala svoj pogovor in se razšla. Počasi
so se jeli ljudje razgubljati iz gostilne in vračati na
domove. Pred hišo je stala gruča fantov in se po tihem
pogovarjala. Njim se še ni mudilo domov.

»Veste kaj, fantje, poglejmo v cerkev, kjer dekleta
pletejo vence,« je predlagal Ardevov Tonač.

Predlog je bil z veseljem sprejet in takoj so se fantje
usuli proti cerkvi, ki je s svetlimi okni stala pred njimi.
Poleg Tonača so bili še Permanov Ahac, Munkov Anza,

36

Pernjakov Tevžuh in še nekateri drugi. Tiho so se pri¬
plazili do glavnega vhoda, toda vrata se niso dala od¬
riniti; bila so zapahnjena. Nato so se fantje obrnili k
stranskemu vhodu, toda tudi ta vrata so bila zaklenjena.
Fantje se niso mogli vzdržati smeha; dekleta, ki so naj¬
brž slutila fantovsko namero, so jih pravočasno ukanila.

»Bojijo se nas,« je zašepetal Permanov Ahac.

Munkov Anza je začel prvi razbijati po vratih.

»Odprite, zakaj pa se zapirate pred nami...?«

»Saj vas ne bomo požrli...!«

»Pomagali vam bomo, da boste prej končale ...«

V razsvetljeni cerkvi, kjer je ducai^leklet pletlo vence
in krasilo cerkev in od koder se je še malo prej razlegal
prešeren smeh, je postalo naenkrat mrtvaško tiho.^antje
pa niso nehali razbijati po vratih. Tedaj se je oglasila
mežnarica Treza:

»Kaj pa vohnjate tod okrog? Domov pojte, bomo že
same opravile ...«

Nekje globlje v cerkvi se je oglasil Mudafov votli
glas:

»Tu ni krčma, tu je božji kraj ...«

Košat smeh se je usul iz fantovskih grl. >

»Nocoj imate pa dobrega pastirja, ha, haje  dejal
predrzno Munkov Anza.

Mudaf je bil namreč znan kot potuhnjen babjak, ki
je vedno kaj onegavil z domačimi deklami in sta se z
ženo zaradi tega pogosto pretepala. Permanov Ahac je
se zabrusil v. cerkev:

»Saj se za Pepo ni treba bati...«

Pepa je bila Mudafova dekla.

Tedaj je Mudaf utihnil, pa tudi Treze ni bilo več
slišati.

37

Iz cerkve so se zdaj zaslišali poredni, hihitajoči *se
smehi posameznih deklet. Fantje so z novim upanjem
klicali dekleta, naj vendar odprejo, ker bodo drugače
razbili vrata.

»Kaj bi pa radi...?« se je z vabljivim glasom oglasila
Munkova Mojcka.

»Nič, samo odprite nam . . .«

Zopet jim je odgovorilo pritajeno, polstrastno hihi¬
tanje.

»Lonca, no daj, bodi vsaj ti pametna in odpri,« je
začel Munkov Anza klicati svoje dekle. Tudi drugi so
prigovarjali svojim dekletom. V cerkvi je znova utih¬
nilo; čulo se je 1? pregibanje nog in komolcev. Potem
je spregovorila Mojcka:

»Lonca, odpri mu no, če že hoče...«

»Nočem ...« se je drhteče branila Lonca.

Toda navzlic.temu so se prožni koraki približali vra¬
tom in koj nato je skozi špranjo zašepetal proseč glas:

»Ne bodi siten, Anza, in pojdi rajši domov ...«

Zdaj so se oglasili vsi fantje in začeli še huje siliti
v cerkev. Nato je zapah čisto na rahlo zarožljal in že so
fantje odrinili vrata ter se usuli v cerkev. Lonca je urno
skočila proti stopnišču Marijinega oltarja, kjer je sku¬
pina deklet sedela sredi, rož in zelenja, in se tako izmuz¬
nila Anzanovim rokam, ki so jo hotele prijeti.

>Ho, ho, smo vas pa le ujeli,« so se režali fantje in
se radovedno ozirali po cerkvi.

»Se dolgo ne...« so smejoč se odgovarjala dekleta.

Kakor je bilo videti, dekleta’ v cerkvi res niso držala
rok križem; ena skupina je pletla vence, druga je iz
papirja delala umetne rože, ker je bilo pravih premalo,
tretja skupina pa je s pomočjo Treze in Mudafa sproti

38

z venci in cvetlicami krasila cerkev. Navzlic temu je
bilo še veliko dela. Izza velikega kora sta se tedaj
prikazala Treza. za njo pa Mudaf, ki je kakor vsako
leto tudi nocoj veljal v cerkvi za nekakega dekličjega
varuha.

»Ah, vi ste! se je začudila Treza z dobrodušnim gla¬
som, potem pa dodala: »Ce ste že tukaj, nam boste pa
pomagali.« Iznenaditi dekleta pri krašenju cerkve, je
bila stara fantovska pravica ob lepi nedelji.

Cel kup že narejenih vencev je čakal na krašenje,
med njimi je eden meril skoraj dvajset metrov in ga je
bilo treba pripeti od ene strani ladje na drugo ter ga
' sredi pritrditi na lestenec. Fantje so se res takoj lotili
dela in začeli pomagati skupini deklet, ki so krasile
cerkev. Toda Munkov Anza, Ardevov Tonač in še ne-
kat eri drugi pri tem niso prišli na svoj račun, ker so
njihova dekleta bila zaposlena pri pletenju vencev. De¬
lati so morali z drugimi dekleti. Ardevov Tonač je držal
lestvo Stražnikovi dekli Žavbi. precej živemu dekletu,
ki je obešalo venec na zid in so se ji videle lepo obli¬
kovane noge daleč po cerkvi.

»Svinja, kaj pa delaš, glej rajši Mojcko, ne pa mene,«
se je zadrla Žavba raz lestvo, videč, kako jo Tonač kar
požira z očmi.

»Saj ne gledam!« se je v zadregi pred Mojcko opra¬
vičeval Tonač.

Dekleta pri Marijinem oltarju so prasnila v smeh,
Mojcka pa je zardela. Ključar Mudaf je z deklo, debe¬
lušno Pepo krasil veliki oltar. Pepa je mirno stala na
lestvi, ki jo je podpiral Mudaf. Tisti, ki so ju opazili,
so se pričeli polglasno nasmihati in se suvati s komolci,
toda Mudaf in njegova pomočnica sta bila tako zavero-

39

vana v delo, da nista ničesar slišala ali videla. Mezna¬
riča Treza je tudi takoj našla svojega pomočnika, Apa-
tovega sina Žepna, s katerim so jo že dolgo dolžili in ki
sta se takoj lotila enega izmed stranskih oltarjev.

Delo je kmalu začelo zastajati; fantje in dekleta so
se pričeli igrati. Fantje so začeli že kar kvantati, de¬
kleta pa po malem vriskati. Večina deklet je fante sicer
zmerjala, toda njihov sineh jih je hkrati dražil in pod¬
žigal k še večji razposajenosti.

Med smehom in šalami so dekleta, ki so bila dolo¬
čena, da bodo drugi dan nosila Marijo, krasila še velik
Marijin kip, ki je z Jezusom v naročju sedela na tronu
pod belim baldahinom, z veliko pozlačeno krono na vrhu.
To so bila Munkova Mojcka, Pernjakova Lonca, Arde-
vova Metka in Mudafova Pepa. Vse so veljale še za
device, čeprav so si o Mudafovi dekli ljudje šepetali vse
mogoče stvari. Toda ker je bil Mudaf cerkveni ključar,
Pepe ni bilo mogoče izpodriniti. Njim so pomagala še
druga dekleta, ki so Marijine nosilke pri procesiji sprem¬
ljale z gorečimi svečami. Ta dekleta so bila šele šolskim
letom odrasla, nedolžna bitja. Za lcrašenje Marijinega
kipa so dekleta uporabljala le belo cvetje; z žarečimi
očmi so skrbno ovijala podobe z venčki in cvetlicami,
dokler niso skoraj vse podobe zadelala z rožami. Za no¬
sila, katera je cerkvi zastonj izdelal pijani mizar Ro-
prat, je bilo pripravljenega še nekaj zelenja, katerega
so dekleta naglo ovijala okrog lesov. Komaj je bilo
tudi to opravljeno, je Ardevov Tonač zgrabil Munkovo
Mojcko za roko in jo odvlekel v kot za krstnim kamnom,
medtem ko je Munkov Anza odvlekel Pernjakovo Lonco
nekam med klopi. Dekleta so se upirala, a ^so vendar
odšla za fanti.

40

»Mojcka,  jaz  ti  rečem..je  sopihal Tonač in nasi-
loma objemal dekle.

»Kaj pa delaš, Anza, na tem svetem kraju se ne
spodobi...«

['oda Tonač je bil že tako razdražen, da ni odnehal.
Tedaj je Mojcka vsa prestrašena zakričala. Izza veli¬
ke ga oltarja, kjer je imela še nekaj opravka, se je pri¬
kazala Treza, pogledala s strogim pogledom po cerkvi in
odločno zaklicala:

»Zdaj je pa dovolj tega inučkanja in slinjenja. Pojte
domov, jaz bom cerkev zaprla!«

Toda še dolgo je morala goniti zadnje pare iz cerkve.
Potem je ropotajoče zaprla cerkvena vrata z besedami:
»Zunaj pa delajte, kar hočete!« nakar se je vrnila v
žagrad, kjer jo je čakal Apatov Zep.

Bilo je že davno čez polnoč, ko so se pletilke vencev
in njihovi spremljevalci znašli na temačnem pokopali¬
šča, polnem temnih, skrivnostnih senc. Vas je bila tiha
in pod nebo sta se izgubljala vrhova širokega zvonika
in vitkega mlaja. Na vzhodu še ni bilo nobenega zna¬
menja kakega svita.

»Pojdimo, spremljali vas bomo,« so se dekletom po¬
nujali fantje. Najprej se je iz vasi zgubil Mudaf z deklo
Pepo, za njim pa druge skupine. Posamezni pari so
kmalu jeli zaostajati in se tesno objeti izgubljali v noč.

Že koj pri prvih hišah je Ardevov Tonač pridržal
Munkovo Mojcko, ki bi prav za prav morala iti domov
s svojim bratom. Molče mu je dekle sledilo na stransko
pot. Tesno objeta sta počasi korakala po mehkih tleh in
pri vsakem koraku je fant dekle prižemal tesneje k sebi.
Mojckino deviško telo je bilo omamljeno od fantove gor-
kote in od tople, skoraj opojne noči. Na prsi, na oči, na

41

usta ji je legala čudna sladkost in ji zapirala dih in vid.
Pozabila je, da ima šele sedemnajst let, pozabila je, da
je Munkova hči, ki bi ne smela hoditi s fantom sama
ponoči .. . Pod vplivom sladkih občutkov je pozabila tudi
na to. da ta Ardevov gambelač* še niti ni bil njen izvo¬
ljeni fant in da še nista bila dogovorjena, dasi jo je že
dolgo zalezoval in ga je tudi ona rada videla.

Zunaj na polju sta obstala in Tonač jo je objel s še
večjo silo.

»Mojcka!« ji je dahnil v lice. »Ali ne veš, da te imam
že dolgo rad....?«

»Vem. ..« je komaj slišno odšepetala Mojcka in se še
tesneje privila k fantu. Cez nekaj trenutkov ji je prišla
na misel čudna stvar, da je nekoliko glasneje in skoraj
boječe rekla:

»Saj ne bom imela grunta jaz ...«

Tonač se je skoraj hripavo zasmejal:

»Kdo te pa vpraša po tem?«

Toda kakor da bi se na nekaj spomnil, je hitro dodal:

»Seveda ga boš imela, če boš le hotela, norica ...«

Dekliške oči so se začudeno odprle, a so se takoj spet
zaprle. Nenadna misel jo je nanagloma zapustila in spet
ni občutila drugega kakor omamljivi vonj poletne noči.
nasičen z duhom polj, lok in trat. Samo toliko je še
razločila, da korakata proti neki temni podobi, ne vedoč,
da je to star, na pol razpadel zidani križ ob poti, in ne
sluteč, da jo njen spremljevalec nalašč vodi tja. Za kri¬
žem jo je Tonač objel tako močno, da je vsaka njena
žila začutila njegovo kipeče poželenje. Kriknila je s
slabotnim glasom:

* Dolgin.

42

Ali ne, Tonač, ne, danes še ne... Jutri lahko, samo
danes še ne ...«

Zakaj pa danes ne?« se je zavzel fant.

»jutri bi še rada nosila Marijo...«

»Oh lola!« je veselo vzkliknil Tonač, »saj jo tako
tudi lahko nosiš. Poglej druge...«

Zgrabil je Mojckino drobno, trepetajoče telo in ga
brez odpora prižel k sebi...

Ko je čez nekaj časa spet odprla svoje velike, začu¬
dene oči, so iz njih tekle solze sramu, strahu in tihe
sreče... Na vzhodu, ki je bil še malo prej tako teman
kakor zahod, pa se je zdaj pokazal prvi svit. V loki za
potokom so se oglasile prve ptice ...

Tretje poglavje

Cista in sončna, od rose okopana, polna razkošja in
lepote, taka, kakršna mora biti, je jamniška lepa nedelja
vstajala izza gora. Sončni žarki so kmalu popili rahle
jutranje meglice in vsa dežela se je pričela odevati v
svatovsko prazničnost. Množina barv na ppžetih in še
zorečih njivah, na pokošenih travnikih, v zelenih gozdo¬
vih in temnih sencah se je počasi zlivala v široko, bar-
\iio in drhtečo prosojnost, ki je kmalu napolnila ozračje
od enega obzorja do drugega. Gore okrog Jamnice so
mirno in motno štrlele pod prazno nebo. Iznad vasi
sredi kotline se je dvigal orjaški mlaj, ki je vidno pre¬
segal zvonik. Prapor na njegovem vrhu kakor da bi bil
otrpnil, niti najmanjša sapica ga ni zganila .. .

Ob štirih zjutraj je trijančilo jutranjico in salve
možnarjev.so budile sosesko iz spanja. Bobneči odmev
se je razlegal po kotlini, grozeče treskal nekaj časa med
gorskimi pleči in se naposled izgubljal v široki prostra¬
nosti dežele pod Karavankami. Strel se je ponovil ob
sedmih in ob osmih, ko je prvič in drugič vabilo v cerkev.

Že skoraj celo uro pred opravilom so se farani jeli
zbirati pred cerkvijo in z njimi vred so se od vseh strani
zgrinjali proti Jamnici tudi jamniški sosedje. Salve
možnarjev so jim naznanjale, da bodo v Jamnici ta dan
zopet obhajali lepo nedeljo po stari šegi. Kmalu je bila
cerkev polna do zadnjega kotička in na sejmišču pred

44

njo se je ljudstva kar trlo. Trde, okorne postave kmetov
in delavcev so se danes očitno razgibale in povsod je
vladalo veselo razpoloženje.

Ob devetih se je iz cerkve razvila dolga procesija,
kakršne že ni bilo videti od trinajstega leta. Prednji del
je že zapuščal vas, iz cerkve pa so se množice še vedno
valile. Na čelu procesije je korakal debeloglavi in ple¬
šasti tesač Cof lov Peter, ki je ta posel že od nekdaj
opravljal. Bil je zanimiv zaradi tega, ker na glavi ni
imel nobenega lasu, zato pa je nosil mogočno črnorjavo
hrado, ki mu je segala na prsi. Sinoči se je po končanem
Postavljanju mlaja spet napil in je potem šel spat na
Apatov skedenj, kjer ga je prebudilo šele streljanje pri
drugem vabljenju. Po spanju se je hitro okrepčal s
fraki jem žganja in tak, kakršen je vstal, neumit in poln
sena v razmršeni bradi, odšel pred cerkev, kjer ga je za
žagradnim zidom že čakal ogromen, črn in z velikim
vencem iz hojevine ovit križ, s katerim je začel voditi
procesijo.

Takoj za njim so se uvrstili šolarji in šolarice, ki
sta jih vodila nadučitelj Jauk in učiteljica Marta Drobnič,
ki se živa nista mogla videti. Dekleta so bila skoraj vsa
oblečena v bele oblekce, katerih priprava je jamniške
matere stala strašanskih skrbi, stroškov in tudi nič manj
solza; dečki pa so imeli vsi rdeče nageljčke za klobuki
Mi na prsih. Za šolskimi otroki so se razvrščali drugi
^deležniki obhoda. Najprej so vstopali jamniški sosedje
3n  tujci in šele za njimi so prihajali domačini. Večina
Sl  je pare izbirala med znanci in prijatelji, medtem ko
so drugi stopali v vrste, kakor je pač nanesla priložnost.
Pako se je zgodilo, da je Ložekar imel za par Rihar¬
jevega Mihana, ker se mu je ta meni nič tebi nič pri-

4t

družil, medtem ko je Moškoplet dostojanstveno korakal
poleg Tehanta, kateremu njegova druščina očividno ni
bila dobrodošla. V zadnjem delu moškega oddelka so
korakali predvsem trdnejši kmetje, kakor graščak Dvor¬
nik. Rudaf, Perman, Zabev, Stražnik, Rebika in drugi
vaški veljaki.

Potem so prišli na vrsto polnoštevilni jamniški godci,
tik za njimi pa skupina belo oblečenih deklet, ki so no¬
sila Marijo. Kip so nosile Munkova Mojcka, Pernjakova
Lonca, Ardevova Metka in Mudafova Repa, ob vsaki
strani pa so korakala še po štiri dekleta z gorečimi sve¬
čami v visokih svečnikih. To so bile kandidatinje bodočih
nosilk kipa, kadar se bo kako mesto izpraznilo ...

Takoj za skupino deklet so kmetje Munk, Pernjak.
Rudalf in Ardev nosili nebo, pod katerim je župnik Vi¬
re j, odet v slavnostno, z zlatom izvezeno odelo, nosil
monštranco. Tik za njim sta stopala cerkvena ključarja
Mudaf in Sečnjak. To je bilo središče procesije. Za njim
se je pričel ženski del, ki so ga začele najprej kmetice
Mu ukinja, Pernjakin ja, Mudafica, Rudafica, Ardevovka
in druge. Veleposestnici Ložekariea in Dvornica sta bili
za par. Potem se je vrstila dolga procesija kmetic, baj-
taric, dekel in delavk ter drugih žensk, ki so na ta dan
prišle od blizu in daleč. Čisto zadaj na repu procesije
so korakale najsiromašnejše ženske, kakor Ajta, Perna-
tovka z obema sirotama, Kardevka in druge beračice.
V primerni razdalji za njimi je postopalo za procesijo
nekaj letoviščarjev in drugih okoliških radovednežev,
nad čemer so se nekateri verniki glasno spotikali.

Poleg župnika Vireja, ki je med postajami evangelij¬
skih oltarjev pevajoče molil, so nekateri glasno molili
rožni venec, drugi pa so jim mrmrajoče odgovarjali.

46

Uiko sta ga molila med moškimi tudi berač A ohnet, med
ženskami pa Ajta, katere votli glas je suhoparno od¬
meval po polju. V moškem delu procesije so uosili dvoje
velikih bander, v zadnjem delu pa enega. Prednjega so
nosili tesači Bajnant, Dovganoč in še en tovariš. Bandero
Je bilo že dokaj staro in precej razcefrano. Podoba sve¬
tega Jožefa na njem je bila že čisto pobledela in tesarsko
orodje v njegovih rokah se je komaj še razločilo. To
bandero so kupili včasni jamniški tesači, ko so še hodili
v  gozdove okrog Svinje in Golice ter veliko zaslužili.
Zato so ga smeli nositi le tesači. Drugo bandero so nosili
kmetje iz Hoj in Sončnega kraja, ker je bilo kupljeno
ž  njihovim denarjem, tretjega pa so nosili kmetje iz
Drajne, ker so ga oni nabavili.

Med tiho in glasno molitvijo, med prisluškovanjem
evangeljskih obredov, ki jih je župnik Virej danes
opravljal s svežim, spočitim glasom, med prisluškova¬
njem trijančenja, godbe in možnarskih salv, ki so se ob
vsakem evangeliju usipale z brega za vasjo, se je pro-
eesija pomikala na polje in v velikem polkrogu nazaj
Proti cerkvi. Poleg tega je množica prisluškovala še
stoterim drugim mislim in čustvom lastnega srca ter
skrbem za vsakdanje življenje, čeprav so se večini ust¬
nice neprenehoma premikale v navajeni molitvi. Polja,
gozdovi, gore in vsa prazniška prostranost okrog Jam¬
ice je ljudi dvigala nekam visoko, visoko, kjer se vsak¬
danje težave niso tako močno občutile. In to je bilo
le Po... In Jamničani so se počasi zibali za Coflovim
vetrom takšni, kakršni so pač bili, niti dobri niti slabi,
takšni, kakršne je izoblikovalo polje, po katerem so
bodili, gore, ki so zdaj tiho strmele nanje in na globače,
ki so se skrivale pod njimi ...

47

Munkova Mojcka se je že tedne veselila lepe nedelje,
ko bo prvič smela nositi Marijo. Dosihmal je namreč
smela poleg nosilk le svetiti. Letos pa je prišla vrsta
nanjo, dasiravno je bila še zelo mlada. Neka čudna,
tajna strast je napolnila njeno verno, bogaboječe srce.
Ti občutki so se z ljubeznijo do Ardevovega sina zlili
v eno samo pričakovano slast, ki ji je vedno močneje
vrela v prsih.

Ko se je danes, vsa bela in ponižna s sklonjeno
glavo približala Marijinpmu kipu, jo je skoraj obšla
slabost. Njenim tovarišicam se je čudno zdelo, da ima
tako zatekle oči in da je tako bleda, toda tolmačile so
si to s prečuto nočjo ob krasen ju cerkve in z njeno
nežnostjo. S težavo je zadela nosilnico na ramo; ročica,
ki jo je držala z obema rokama, se ji je zdela ledeno
mrzla, Marija sama pa neznansko težka. Zdelo se ji je,
da dela nekaj, česar bi ne smela, in grde misli je niso
nehale nadlegovati, čeprav jih je trdovratno podila od
sebe. Naposled se je vendar zavlekla iz motne, s kadili
prenapolnjene cerkve. Toda motnjava tudi zunaj na
soncu ni hotela iz njenih oči. Popolnoma odsotna in slepa
za okolico je korakala s svojimi tremi tovarišicami. Vse,
kar je bilo okrog nje, se ji je zdelo, da ni od tega sveta,
da so le sanje. Spomin na preteklo noč jo je vedno
huje zbadal, čeprav sladki, prirodni občutek slasti njene
biti še ni nehal napolnjevati.. .

Pot mimo prvih dveh evangelijskih postaj se ji je
strašansko dolgo vlekla. Medpotoma so jo obhajale vse
mogoče slabosti; nekajkrat je morala napeti vse svoje
sile, da se ni opotekla. Včasih jo je kuhala vročina, toda
izpod belega venca na glavi, vdetega v njene zlate lase,
ji je lil mrzel pot, da si ga je komaj utegnila sproti

48

otirati. Uspavajoče brnenje raznih glasov po sončnem
ozračju jo je malone mučilo. Njeno srce je bilo zdaj
prepolno sladkosti, zdaj zopet grenkobe in zoprnosti...

Tedaj je opazila, da se bližajo zadnjemu evangeliju,
postavljenemu na koncu njiv pred razpadlim križem,
čigar golo kamenje se je svetilo izza brez in mladih
smrek. Coflov Peter je bil že mimo njega, tudi prvo
bandero že in zdaj se je pomikalo mimo že tudi drugo.
Razpadli križ za postajo ji je vedno jasneje stopal pred
oči. Napravila je še nekaj korakov, potem pa ji je tema
zalila 6či, nosilo ji je kar samo zdrknilo z rame in ta
hip se je tudi že onesveščena opotekla iz vrste proti be¬
lemu dekličjemu špalirju s svečami...

Mudaf, ki je nosil enega izmed štirih oglov neba tik
za njo, je z eno roko naglo ujel izpuščeno ročico nosila,
dvoje deklet iz špalirja je ujelo omahujočo Mojcko.
tretje dekle, Rudafova dekla Ančka, pa je hitro skočilo
na izpraznjeno mesto nosilke. Vse se je zgodilo tako hitro,
da so dogodek opazili le najbližji obhodniki. Dekleti,
ki sta prestregli Mojcko, sta jo naglo odpeljali za križ,
pred katerim se je prav tedaj ustavilo tudi nebo z žup¬
nikom, ki je'takoj začel odpevati evangelij. Za njima
je odhitela tudi Munkovka s svojim parom Ardevovko.

Nezavestno Mojcko so dekleta položila na tla in ženske
so jo takoj pričele spravljati k zavesti. Trgale so isto
traVo, na kateri je ponoči ležala Mojcka, in jo ž njo
drgnile po čelu in sencih. Trajalo je precej časa, preden
si je Mojcka opomogla. To se je zgodilo skoraj ob istem
času, ko je župnik Virej dvignil monštranco, ko je vsa
procesija kleče odgovarjala obredu in ko je za vasjo
bobnela salva možnarjev, ki jo je vžigal kuščar Arde-
vovega Tonača.

4

49

Kaj pa ti je, Mojcka, za božjodel j . . .?« je Munkinja
jokajoče.silila v hčerko, medtem ko jp procesija že hitela
mimo postaje.

Mojcka je široko odprla oči, pogledala okrog sebe,
a jih takoj spet zaprla, zraven pa skoraj zakričala:

Nič mi ni. mati, nič ... samo od tod. takoj od tod ...«

In z močjo, katere bi ji še malo prej nihče ne bil
prisodil, je Mojcka planila kvišku in hotela zbežati izza
križa kamor bi že bilo, da so jo mati in tovarišice komaj
zadržale.

»Kam pa hočeš?« jo je izpraševala obupana mati.

»Proč, proč ...« je prosilo dekle in se skušalo otresti
nje in tovarišic.

Mati in Ardevovka sta hoteli Mojcko podpreti vsaka
od ene strani in jo počasi voditi od tod, toda dekle se
jima je iztrgalo, naglo planilo na cesto in za procesijo
prqti vasi, da so jo ženske komaj dohajale. Tam se je
skrila v Apatovo kuhinjo...

Za Mojckino omedlevico so najprej zvedeli strelci.
In kakor da bi nekaj slutili, so se začeli krohotati Arde-
vovemu Tonaču, vendar se ta ni izdal. Po opravilu pa
je vedela že vsa Jamnica, da je Munkova hčerka pod
Marijo omedlela. Munkovi so sicer trdili, da je Mojcki
že odleglo in da je slabosti kriva najbrž prevelika vro¬
čina, toda mnogi ljudje so se samo zagonetno nasmihali
ter si zločesto namigavali, čeprav niso ničesar gotovega
vedeli. Mojcke same pa ta dan ni bilo več na spregled ...

Po darovanju okrog velikega oltarja, ki se ga je ob
zvokih veselih poskočnic jamniške godbe udeležilo staro
in mlado in med katerim je okrog tisoč ustnic poljubilo
svetinjo v župnikovih rokah, so Jamničani* napolnili
Apatovo in Lukačevo gostilno do zadnjega kotička.

50

Ljudje so jedli in pili in si nazdravljali, kakor da bi
se to leto šele prvikrat srečali. Zdelo se je, da so se
ljudje nenadoma spremenili ter iz tihih, v svoje skrbi
in težave -zatopljenih samosvoježev postali veseli in
brezskrbni dobrodušneži. Celo taki ljudje, kakor je bil
zgubeči Kupljen, so napivali znancem z besedami:

»Na, le pij. saj je le enkrat na leto lepa nedelja...«
Coflovemu Petru, ki se je iz ene gostilne selil v drugo,
so napivali:

»Na, Peter, pij, ker si dajies spet tako dobro boga
vlekel.«

Ko se je nekje pokazal Mudaf, mu je mizar Roprat
nazdravljal s polnim vrčkom piva in klical na ves glas:

»Na, Mudaf, potegni ga! JDanes si zaslužil, ker si mo¬
ral sveti Marjeti dvakrat noge obrisati...«

/ To je pomenilo, da je moral Mudaf med darovanjem

dvakrat odnesti darovani denar z oltarja. Mudaf je po¬
sodo izpraznil do dna in, ko jo je vračal, dejal z ne¬
spremenjenim obrazom:

»Res je, danes pa je bilo za božjo čast.«

Hrupen, zajedljiv smeh se je po teh besedah razlegel
po sobi. kar je šlo na račun župnika Vireja, kateremu
je darovanje bilo namenjeno. Vendar v tem smehu ni
bilo nobene zavisti, niti pri siromakih, ki so težko živeli.
Bil je dan, ko so bili farani dobrega srca.

Drugi del jamniške lepe nedelje se je pričel po ve¬
černicah. Popoldansko cerkveno opravilo so strelci na¬
gradili z dolgimi, grmečimi salvami možnarjev, da se
jamniška okna skoraj niso nehala tresti.. Izstrelili so ves
smodnik, ki je še ostal, le za večno luč so še pustili nabitih
vseh petdeset možnarjev. Svet naokoli je moral vedeti,
da se zdaj začenja jamniško veselje. Takoj po končanem

4* j

51

streljanju je bila licitacija mlaja, ki je bil last strelcev.
Okrog njega se je zbralo nekaj interesentov, mecj. njimi
tudi krčmar Apat in Lukač, ki sta oba baratala z lesom,
ter velika skupina radovednežev. Klicati je začel Mun-
kov Anza.

»Dvajset kron, k prvemu...!« Drevo je bilo vredno
vsaj dvajsetkrat toliko.

Iz množice se je oglasilo:

»Trideset, štirideset, šestdeset... sto kron ... dve sto,
tri sto kron ...«

Tekmovalci so se kar sami preglašali in Munkovemu
Anzanu še ust ni bilo treba odpirati. Ponujali so samo
taki, ki niso bili pravi kupci, medtem ko so lesni trgovci
molčali.

»Tri sto dvajset kron!« je zdajci ponudil Apat.

»Tri sto petdeset!« ga je preglasil Lukač.

»Šestdeset in tri sto!« je zaklical tesač Dovganoč.
Izbruhnil je splošen smeh, kajti ves svet je vedel, da
Dovganoč v žepih razen par kron gotovo ničesar ne
glešta.* Oglasili so se še dva ali trije, dokler cena mlaja
ni ustrezala njegovi stvarni vrednosti. Nato se je lici-'
taci ja nekoliko zamašila in Munkov je že petič ponavljal:

»Štiri sto, k tretjemu ...«

»Deset zraven!« je zavpil Apat in se po strani ozrl
na Lukača, s katerim se nista marala. Apat je bil že star
lesni črv, Lukač pa, ki se je pred kratkim priženil k Lu¬
kačevi bajti, je šele nedavno začel barantati.

»Dvajset zraven!«

To je bil Lukač.

»Petdeset!« je zavpil Apat.

Nima.

»Pet sto!« mu je odgovoril Lukač.

Ozračje je postalo napeto. Drugi se zdaj niso več
vtikali vmes, dobro vedoč, da je vsak primaknjen krajcar
gotova zguba. Toda podžigali so oba tekmeca:

»Le dajta, le dajta, saj je za božjo čast...!«

»Kako božjo čast, saj ga bodo strelci zapili!« se je od
strani zadrl Moškoplet, ki tudi ni smel manjkati zraven.

Odslej sta se gnala le še trgovca, najprej po deset
kron, potem po pet in nazadnje le še po eno krono,
dokler ni Lukač preskočil in vzkliknil:

»Osem sto kron, naj bo, kar hoče...!«

Mlaj je torej šel za dvakratno ceno in strelcem so se
smejala srca. Poraženi Apat se je obrnil k Lukaču in
mu dejal s sladkim glasom:

»Dobro si napravil, saj bo denar pri tebi ostal . . .«

Pri Lukaču so namreč strelci imeli veselico...

Koj po licitaciji se je iz Apatove gostilne oglasila
godba in jamniški svet se je izgubil tjakaj na ples. Pri
Apatu so za lepo nedeljo izpraznili vse razpoložljive
prostore, ki so bili z velikim vrtom vred na mah zasedeni.
Pu je bila zbrana vsa Jamnica z izjemo nekaterih hiš,
katerih gospodarji so bili znani skopuhi. Manjkal je na
primer Kupljen in še nekateri drugi, ki se kljub svoji
starokopitnosti niso hoteli držati stare šege jamniških
gospodarjev, da morajo na ta dan svoje družine gnati
na ples. Za mizami so sedele cele družine z otroki in
posli. Navzoči so bili Munkovi, Mudafovi, Rudafovi, Per-
njakovi, Ardevovi, Ložekarjevi, Dvornikovi in še mnogi
drugi. Nekatere gospodinje so prinesle s seboj tudi jed
in so jo delile med svojce pa tudi med znance in prija¬
telje. Tembolj pa je vse pilo in deset natakaric je komaj
utegnilo streči. ^

53

V veliki sobi je neugnano igrala slavnoznana jam-
niška godba, ki se je lahko bahala, da je od svoje usta¬
novitve igrala že na več kakor tisoč svatbah. Pred ka¬
kimi štiridesetimi leti so jo ustanovili štirje sinovi kmeta
Podpečnika iz Hoj, od katerih sta danes godla le še dva,
drugi pa so bili mlajši Jamničani. Viža za vižo je šla
in od plesalcev nabiti prostor se je zibal, znojil, paril,
da se je sopuh v debelih oblakih kadil skozi odprta
okna. V sobi je dišalo po znoju, po zemlji, ki se je luščila
od podplatov, po smoli, ki se je tajala na žuljavih rokah,
in slabotni duh skrivnih dišav posameznih deklet je tu
kar izginjal. Bilo je le malo takih, ki niso šli plesat.
Stari ljudje so se vrteli in pri tem vžbujali spomine in
občutke na mlada leta, na dovoljeno in nedovoljeno lju¬
bezen in pozabljali pri tem za trenutek vsa razočaranja
poznejšega življenja, vse tegobe in vse skrbi. Zdelo se
je, kakor da hoče Jamnica vsaj za nekaj ur zaživeti
neko drugo življenje, kot pa je tisto, s katerim se mo¬
rajo ubijati sleherni dan. Vsi nagubani, vsi grdi obrazi
so za hip postali lepi in dobri. Drug drugemu so klicali
ljudje:

»Le dajmo ga, saj je lepa nedelja le enkrat v letu.;

Kdo ve, če bomo doživeli še prihodnjo lepo nedeljo?;

Proti večeru so začeli odhajati prvi gostje, predvsem
kmetje in kmetice s svojimi posli in družinami.

Moramo domov k živini!« je vpil sosedom Munk, ki
bi bil odšel že prej, ako bi mogel spraviti na noge sina
Anzana. Ta je le s težavo ubogal hudega očeta, vendar
je naposled le odšel z njim, trdno odločen, da se bo
ponoči izmuznil dd doma in se vrnil.

Tudi Rudaf se je ob mraku dvignil, dasiravno je bil
Apatov sosed, rekoč: 0

54

»Se ne spodobi sedčti predolgo. Mi smo svoje žc
opravili...« Pri tem je po strani pogledal svojo deklo
Ančko, kakor bi hotel reči: »Taka mlada dekleta se
ponoči ne smejo potikati po gostilnah.«

Za njima so se počasi odpravljali tudi drugi staro-
kopitnejši Jamničani, med njimi kmetje Pernjak, Mu-
daf, Ardev, veleposestnik Dvornik in drugi. Ostali pa so
poleg mnogih kmetov skoraj vsi prosti ljudje, tesači.
mnogi gostači, pijanci in mladina. Zaradi odhoda neka¬
terih Jamničanov pa gneča ni ponehala, ker so ob mra¬
ku začeli pritiskati k Apaiu gostje iz sosednjih občin,
pa tudi mnogi domačini, ki podnevi niso mogli ali hoteli
priti. Jamnica je dalje rajala...

Permanov Ahac po končani veselici ni mogel najti
prave zabave. Svojega dekleta prav za prav ni imel.
čeprav so mu podtikali razna razmerja, tudi taka s po¬
ročenimi ženami. Zato je sam prevzel zažiganje mo¬
rnarjev ob večni luči, spravil z nekaterimi drugimi fanti
možnarje in strelno orodje v mrtvašnico in začel znova
postajati okrog'. Medtem ko čez dan pijače skoraj okusil
m, je na noč začel piti. Pogosto je postajal pri vhodih
n a plesišče in molče opazoval plesalce. Sem in tja se mu
je kaka deklina začela smehljati čez rame svojega ple¬
salca, toda tudi to ga ni moglo pritegniti ter se je znova,
kakor sam pred seboj umaknil. V pivski sobi ga je bajtar
Kozjek povabil pit. Ko je izpraznil kozarec do dna. mu
je še okroglolična Kozjekova žena ponudila svojega in
moral je izpiti še tega. Ne vedoč, kaj bi počel, se je
nato poleg nje spustil na klop. Toda kmalu je Kozjek
začel grdo gledati in ni bilo dolgo, pa je začel vinjeni
mož s pestjo biti ob mizo in vpiti: »

»Moja žena pi nobena kurba...!«

Ljudje so se pričeli krohotati in nekateri so slutili
že zanimiv pretep, ker so poznali srboritost obeh na¬
sprotnikov' tedaj pa je Permanov meni nič tebi nič vstal
in se odstranil iz sobe.

»Zakaj mu pa nisi dal ene po gobcu?« ga je vprašal
pri vratih Kovsov sin Tinej, strugar v tovarni na Do¬
bri jah.

Ahac pa se je molče izgubil na cesto. Danes, ko je
vsa Jamnica bila tako brezskrbna in vesela, se njega
ni moglo prav nič prijeti in so mu po glavi rojile čisto
druge skrbi. Že nekaj časa pred lepo nedeljo je bil za¬
mišljen in redkobeseden, kot bi ga nekaj posebno mu¬
čilo. In res so ga čedalje huje mučile skrbi za prihodnost.

Ahac je bil že v osemindvajsetem letu in drugi sin
kmeta Permana iz Drajne. Iz svetovne vojne, kjer je
prebil od začetka, se je vrnil pred dvema letoma in ostal
doma pri bratu, ki se je vrnil iz vojne malo pred njim.
Doma je imel še mater in sestro Nežo, oče pa mu je
umrl takoj v začetku vojne. Pred smrtjo je oče napravil
testament, s katerim je posestvo prepustil starejšemu
bratu, njemu in sestri pa vsakemu po tri tisoč kron. Za
tiste čase je bila to precej lepa dediščina, za katero sta
se brat in sestra imela zahvaliti lepim permanškim go¬
zdovom. Šestnajstega leta je njegova mati, v skrbi za
blagor svojih otrok, vložila njegovo in Nežikino doto v
pupilarno varno občinsko hranilnico v Pliberku, da bi
se tako nabirale obresti zanju. Toda materina skrb se
je zaradi kapitalistične inflacije preobrnila v popolno
razvrednotenje njunih dot. Niti Ahac niti Neža nista
po vojni hotela dvigniti denarja iz hranilnice, ker sta
s tisoč in tisoč drugimi nesrečniki upala, da se bo valuta
popravila. S tem pa sta prišla z dežja pod kap, kajti

56

medtem je prišel plebiscit, hranilnica je ostala v Avstriji,
kjer je stari denar izgubil vsako vrednost. Ahac si zdaj
za svojih tri tisoč kron, ki mu jih je hranilnica drage
volje hotela izplačati, ni mogel kupiti niti ene žemlje...

Po vrnitvi iz vojne se Ahac za to stvar še ni preveč
menil, nekaj zato', ker njegovi preprosti možgani kar
verjeti niso mogli, da je na tem svetu kaj takega mo¬
goče, nekaj- pa tudi zato, ker ga skrbi za vsakdanje
življenje niso preveč tiščale. Vojna in povojne homatije
so, kakor toliko drugih, tudi njega napravile precej
lahkoživega, razen tega pa je doma gospodinjila še nje¬
gova mati, ker se njegov brat, novi gospodar, še ni ože¬
nil. Pri hiši je bilo torej še nekako po starem, dovolj
jela in dela, denarja pa, kolikor ga je sproti potre¬
boval, tudi ni stradal.

Zadnje čase pa mu je njegovo stanje začelo stopati
pred oči v vedno .neugodnejših oblikah; brat se bo prej
ali slej oženil, mati mu nima kdo ve kaj dati, leta te¬
čejo precej hitro, jon pa je še vedno brez trdne živ¬
ljenjske podlage. Ako bi bil ravno hotel, bi se bil medtem
res lahko kam priženil, ker raznih pristav zaradi mnogih
vojnih vdov ni pianjkalo, vendar dosihmal še ni čutil
pravega veselja ža kaj takega, čeprav je ljubil zemljo
cez vse. Življenje, ki ga je živel, se mu je zadnje čase
zdelo vedno praznejše in nesmiselnejše in začel se je
ukvarjati z mislijo, kako bi si ga za bodočnost najbolje
nredil. Vedno ne more ostati pri bratu. Ali naj pojde dru¬
gam služit, ali naj gre v les ali pa v tovarno? Na kak
grunt pa prazen tudi ne more priti. Že dolgo je raz¬
mišljal o tem, kako bi se lotil brata, ki je bil zdaj
premožen kmet, da bi mu ta pomagal iz zagate. Z bra¬
tom sta si bila, kakor je pač na kmetih. Ni se moglo

57

reči, da bi se ne imela rada, vendar se o teli stvareh
nista nikoli pogovarjala. Včasih je Ahac na tihem upal,
da bo brat sam pričel z razgovorom o nesreči brata in
sestre, kar pa se ni nikdar zgodilo, čeprav sta mu sem
ter tja oba nekaj namigavala. Zadnje časa pa je Ahac
iskal priložnosti, da bi z bratom odkrito govoril.

Ko se je s svojimi težkimi mislimi znašel Ahac sam
na cesti pred gostilno, je naenkrat zagledal pod kostanji
svojega brata, ki je sam sedel za mizo. Pri drugih mizah
je sedelo še nekoliko gostov. Ves prostor pod kostanji
je slabo razsvetljevala ena sama svetilka. Nenadna od¬
ločnost se je pojavila V Ahacu in ga gnala naravnost k
bratovi ,mizi. Pri tem si je mislil: nocoj ali nikoli!

»Ali bova skoraj šla domov?« je začel Ahac in pri¬
sedel k bratu.

»Jaz bom že šel, ti pa še gotovo ne,« je odgovoril
brat skoraj pikro in ošinil Ahaca s svojimi nezauplji¬
vimi očmi. Bil je že nekoliko pijan, kar se mu je po¬
znalo na zaspanem obrazu. Pred njim je stal na pol
izpraznjen vrček s pivom brez pen. Po kratkem molku
je Perman porinil vrček pred brata in rekel suho:

»Na. pij, Ahac ...!«

Ahac pa ni takoj pil, ker je prenapeto razmišljal,
kako naj pride s stvarjo na dan. Zdelo se mu je, da bo
vse odvisno od tega, kako bo začel, kajti na to, da bi
mu brat odbil, še mislil ni. ker je bila zadeva vendar
tako jasna in pravica očitno na njegovi strani. Tedaj ga
je predramil skoraj nevoljni bratov glas:

»No, ali ne boš pil...?«

Ahac je prijel za vrček, mu nazdravil, kakor bi na¬
zdravljal tujcu, in odpil požirek:

»Na tvoje zdravje, Perman...«

58

Iz nerazumljivega vzroka ga ni imenoval po krstnem
imenu, kakor ga je doma vedno klical, temveč po hišnem.

»Na tvoje tudi, Ahac,« mu je takoj odvrnil brat s
pomerfljivim glasom, kakor bi bil slutil, da brat nekaj
namerava. '

Ahac je postavil vrček s čorbasto pijačo pred brata,
ki je naslonjen z obema rokama na mizo ves čemeren
sedel pred njim. Hotel je že pričeti, toda v grlu ga je
se nekaj stiskalo. Zato si je prižgal cigareto in ponudil
tudi bratu eno. Ko sta cigareti že goreli in sta oba iz-
Puhala že nekaj dimov, je Ahac rekel:

»Veš kaj, brat, čas bi že bil, da bi se tudi midva
Pogovorila o najini stvari...«

»O kaki stvari?« se je zavzel Perman, ne da bi se
zganil.

»No saj veš kaj? Ona stvar o moji dediščini...«

Ahac se je moral siliti, da je ohranil miren. glas.

»O tvoji dediščini! Saj si jo vendar že dobil!« je
nadaljeval Perman s prejšnjim mirom.

»Ne delaj se no neumnega, ko vendar veš, kako je!«
Jo vzkliknil Ahac, vesel, da je brat pograbil za kost.
»Za doto, ki sem jo dobil iz grunta, si danes še žemlje
ne morem kupiti. Ali se ti ne zdi, da bi bilo pošteno
111  prav, ako bi še nekaj dobil iz grunta? Danes so čisto
druge cene, čisto druge razmere_ «

Po pravici povedano, ni bil Perman prav nič izne-
natlen nad tem, kar je pravkar slišal, posebno še, ker
Sl  je na tihem moral priznati, da je brata in sestro res
zadela nesreča, ki je pa v srcu ni prav nič občutil.
Življenje na domu mu nikakor ni bilo pogodu. Po eni
strani je brata prav rad videl doma pri delu, ker mu je
zalegel za dva hlapca, po drugi strani pa mu je njegova

59

prisotnost bila na potu, ker je slutil bližnji spopad. Vedel
je, da je tudi mati bila na bratovi strani. Temu stanju je
hotel napraviti konec z ženitvijo, o katSri je zadnji čas
vztrajno razmišljal. Da se še ni oženil, je bilo krivo to,
ker pač ni bil takšen ženskar kakor njegov brat. Ven¬
dar se je zdaj napravil iznenadenega in z začudenim
glasom odgovoril:

»A tako misliš ti? Zakaj mi tega nisi že prej ra¬
zodel ...?«

»Saj ni nič zamujenega. Dozdaj se mi še nikamor ni
mudilo,« je hitel Ahac, opogumljen zaradi bratovega
glasu. »Vendar boš tudi sam priznal, da večno ne mo¬
remo tako živeti. Človek hoče, naposled vendar vedeti,
pri čem da je. Nekoliko desettisočakov se danes na Per-
manovem gruntu ne bo poznalo, meni bodo pa zelo prav
prišli. Tudi Neže ne smemo pozabiti, čeprav se bo, kakor
vse kaže, kmalu izkopala iz težav. Zato sem ti pa odkrito
rekel ...«

Ahacov glas je postajal topel, zaupljiv. Ker ga je
brat molče poslušal in je njegov senčnati obraz ostal
neizpremenjen, si je mislil, da so se ga njegove besede
prijele, zato mu je rastel pogum. Bilo mu je hudo pri¬
jetno, da se je o bratu vendarle motil, ker je mislil, da
mu bo zahtevo odbil.

Nekaj časa sta brata molčala in strmela drug v dru¬
gega. Prvi se je zganil Perman, se naslonil s hrbtom
na kostanjevo deblo, iztegnil roke po mizi, nato pa mir¬
no in odločno dejal:

»Tako misliš ti, a jaz ti povem, da boš en host dobil!
Kar si dobil, si dobil ...«

Ahac je po bratovem vedenju pričakoval vse kaj
drugega, zato je zdaj skoraj onemel. Grlo se mu je tako

60

stisnilo, da ni mogel spraviti druge besede iz sebe kakor
zakrknjeno vprašanje:
jZ akaj ...?«

Zato, ker bi mi tudi ti nič ne dal, ako bi bil ti
Pertnan, jaz pa na tvojem mestu ...«

Nepričakovani bratov izgovor je Ahaca še huje za¬
del kakor njegova prva izjava, zato je obsedel kakor
lipov bog ter topo bolščal predse.

Perman je to zapazil ter zmagoslavno silil dalje:

Povej, Ahac, ali bi mi ti dal, ako bi bil na mojem
mestu? Odkrito, od srca mi povej ...«

Ahac je molčal. Drugega tudi ni mogel, zakaj uda¬
rec. ki je prišel tako nepričakovano, je bil prehud. Pri
v seh svojih sklepih ni nikdar pomislil na nasprotno
možnost. Ko mu je brat zdaj stavil vprašanje, sta se
v  njegovi notranjosti oglasila dva čuta: prvi, čisto se¬
bični, mu je odgovarjal, da bi najbrž in slej ko prej
tudi on tako ravnal, ako' bi bil lastnik Permanovega
grunta, drugi, mnogo slabotnejši, pa mu je hotel dopo-
v edati, da bi on morda le drugače ravnal, bolj človeško
iu bratovsko. Naposled sam sebe ni mogel več razumeti.
Pazniisijanje o tem, kar je brat povedal, se mu je za¬
klelo abotno, zato se je odločil, da bo branil svojo za¬
htevo, naj velja kar hoče, ker je pravična in ker bi jo
v  nasprotnem primeru gotovo tudi brat tako branil. Ko¬
likor mogoče mirno mu je začel prigovarjati:

>Bodi no pameten, brat! Poglej danes naš grunt:
Poln hlev živine, par volov -ti vrže danes že celo pre¬

moženje, kašče so spet polne, gozd pa tak, da ga cela
ihajna ne premore. Tri sto, štiri sto tisoč kron lahko
jutri izkupiš zanj. Cene se dvigajo iz dneva v dan.
1 o pomisli, če imaš kaj srca... Za doto, ki so mi jo oče

61

namenili, za tistih tri tisoč kron bi takrat lahko kupil
pet parov najlepših volov. Ako bi oče danes delali te¬
stament, bi potemtakem moral dobiti iz grunta okrog
sto petdeset tisoč kron. To poriiisli, brat, ako imaš še
kaj srca... Drugo je vse prazna slama. Ali se ti nič
ne smiliva s sestro? Ali nijsva tudi midva Fermanova,
kakor si ti ...? Ali nisva tudi midva delala na gruntu
od najinih mladih let? To pomisli, Franc...«

Zadnje besede je izgovarjal že tako glasno, da so
ga slišali k sosednjim mizam. Toda to zdaj nobenega ni
več motilo.

Brat pa se ni dal omehčati. Prav tako hladnokrvno
kakor prej je rekel:

/Povej mi zdaj še. kaj bi bilo. ako bi valuta ne bila
padla, ampak bi tudi po zadnji vojni,, kakor že po ne¬
katerih prejšnjih, vrednost gruntov padla, vrednost de¬
narja pa narastla, in bi na primer zdaj ves Permanov
grunt ne bil več vreden kakor vajina dota? Ali bi mi
v tem primeru vidva kaj odstopila od nje...? Nikdar
in nikoli... Poznam take stvari. Tu brat brata ne po¬
zna. Kaj morem jaz za to, ako je zdaj ravno narobe
prišlo... Vojna je pač vojna...«

»Franc, ali naj grem za hlapca služit, ali naj grem
na fužine, ali naj grem h knaponi? Pri takem premo¬
ženju. ..« je skoraj s prosečim glasom moledoval .Ahac,
ki je ob bratovi nepristopnosti začel izgubljati glavo.

>Pa pojdi...!« je tedaj bruhnilo iz Permana polno
sovraštva in prezira, »pojdi za hlapca, pojdi na fužine,
pojdi h knapom, pojdi kamor hočeš, Permanovega grun¬
ta zaradi tebe ne bo hudič vzel. Kaj te sploh briga moj
grunt...?«

Perman .se je nagnil čez mizo čisto k Ahacovemu

obrazu in še vedno, ni zaprl ust. Temna votlina njego¬
vega goltanca je kakor odprto žrelo režala v brata, iz
njegovih oči pa je švigalo nepopisno sovraštvo, njegov
sivkasti, suhotni obraz je potemnel in zdelo se je, ko
ba bi iz te spake' sovraštva iit pohlepa štrleli bregovi
in odori .Perma no v e kmetije, ko da bi iz nje gledale
temne jame permanških mogočnih gozdov ...

Permanov neizprosni, hladnokrvni glas in njegov
spačeni, pohlepni obraz sta Ahaca zabolela, hkrati ga
Pa tudi iztreznila. Iz srca mu je mehkoba naglo izginila
'•> prevzelo je tudi njega sovraštvo, da so se mu pesti
bar same od sebe skrčile. Prezirljivo je zrl v obraz
svojega komaj dve loti starejšega brata; že se je mislil
zakaditi vanj ter ga zrušiti in poteptati v tla kakor po¬
žrešno divjo zver. Toda zadržala ga je misel na ,bratovo
Papirnato pravico; ker je bil v njenem duhu vzgojen
bi ker bi se je bil tudi sam rad posluževal, ako bi jo
mogel doseči in obrniti sebi v prid. se je spet umaknil.

Tako sta prežala drug na drugega kakor dvoje zveri;
vna brani plen, druga pa ga ji hoče oteti z zobmi. No¬
beden ni mislil na to, da sta rodna' brata, ki sta se ro¬
bila oba iz iste krvi, da so oba božale iste materine
roke, da sta oba začela jesti iz iste sklede, z iste mize,
ba sta oba pod istim križem začela moliti in da sta
Potem, ko sta odrasla, s potom svojih obrazov gnojila
hto zemljo... Iz njunih oči, iz vsake gube njunih obra¬
zov je zdaj gorel le pohlep po premoženju, po tistem
'nietju, ki si ga je Permanov rod v stoletjih pristradal
'n prigaral...

Kakor onemijo kačje oči, tako so počasi onemele
tubi gube sovraštva na njunih obrazih, toda strup v
srcih je ostal. Ahac je sprevidel, da je igro izgubil in

63

/

da tu nima ničesar več iskati. Zato je prvi vstal od mize
ter rekel z mrzlim glasom:

»Kar sem hotel zvedeti, sem zvedel. Hvala ti, brat...«

Potem se je obrnil in naglo izginil v krčmo.

Ves zadovoljen nad dobljeno zmago se je tudi Per-
man dvignil izza mize. Ne da bi za trenutek^ podvomil
o pravilnosti in pravičnosti svojega stališča, ali da bi ga
prevzel kes zaradi njegove krutosti, se mu je vendar
zazdelo, da ni prepametno podreti vseh mostov med
njim in med bratom. Kdo ve, kako bo še z njim, in
preden bi delal pri tujih ljudeh, bi bilo pač koristneje,
ako bi ostal pri njem. Zato je naglo zaklical za odha¬
jajočim:

Ahac, pojdi pit! — Kakor koli pride, pri meni boš
vedno našel streho ...«

Toda brat se ni več obrnil. Perman, ki je še nekaj
hipov nemo stal ob mizi, je nato zgrabil za vrček ter
zlil vase ostanek čorbaste pijače, potem pa počasi od¬
kolovratil po cesti proti Lukaču, ne meneč se za ljudi
pri sosednjih mizah, ki so na njun račun začeli delati
glasne opazke.

Čeprav je bilo od mize pod kostanji pa do pivske
sobe le dobrih deset korakov, se je v Ahacovi notra¬
njosti medtem vse prekopicnilo. Srd, ki ga je še malo
prej skoraj dušil, se je zdaj spremenil v objestno tve¬
ganje. Brž ko je stopil v gostilno, je s pestjo lopnil po
prvi mizi za vrati, kjer so sedeli Coflov Peter, Bajnant.
Dovganoč in še nekateri di;ugi, že dokaj natrkani pivci,
da so kozarci na njej kar odskočili. Ako bi po tem
udarcu Ahac takoj ne zaklical: »Pijače na mizo, kdo
hoče pomagati?« bi se bil iz tega najbrž izcimil pretep,
toda^-zdaj nihče izmed omizja ni mislil na kaj takega.

64

Kakor da bi že čakal na to, je Apatov Zep že pritresel
dva Štefana piva na mizo; prvega je takoj zgrabil Ahac,
ga dvignil visoko nad mizo ter zaklical:

»Tovariši, le dajmo ga, danes bomo mojo dediščino
zapili...«

»Katero pa, ali tisto žemljo iz Pliberka?« mu je na¬
gajal zlobni in neprizanesljivi Moškoplet, ki je bil na¬
enkrat zraven.

»Tiho bodi in pij!« je zakričal nad njim Ahac, nagnil
svoj Štefan k ustom ter ga v dušku do polovice izpraznil.

»A tako!« so rekli pivci, se spogledali in kakor da
bi se razumeli, so si takoj začeli podajati drugi Štefan
lz  rok v roke.

Vsa soba se je ozrla v Ahaca, ker ga tako radodar¬
nega še nihče ni poznal. Ta pa je trdo postavil svoj
Štefan na mizo in odkorakal naravnost na plesišče, kjer
je bil ravno kratek odmor, stopil h godcem, potegnil iz
žepa šop žigosanih bankovcev, jih vrgel prednje na mizo
bi zavpil:

»Jamniško polko!«

Nato je pri bližnjem podboju zgrabil vitko dekle
Zavbo, najboljšo plesalko v Jamnici, in planil z njo po
plesišču v divji vrtinec! Jamniška polka je bila čudovit
ples, ki so ga znali plesati le Jamničani; bil je eno
samo neprestano divje vrtenje, med katerim pa se je
plesalec smel le redkokdaj in le toliko dotakniti tal, da
se  je spet mogel zagnati naokrog. Za spremembo je ple¬
salec zato smel nekaj časa z obema nogama biti ob tla
s tako silo, da se je tresla vsa hiša. Sukanje je bilo tako
n aglo, tako neugnano, da so pri tem izgubljale zavest
tudi najbolj izurjene plesalke in se kričeč vdajale svo¬
jini plesalcem, ki so jih nazadnje že na pol nezavestne

65

vrteli naokrog. Pri teni je tekel znoj v potokih in kadar
je bilo že prevroče, so plesalci v vrtincu metali od sebe
jopiče, pokrivala, rute, bluze in se vrteli dalje...

Zaradi dobrega plačila so godci že tako in tako dolgo
vlekli, toda ko so prenehali, se je oglasilo celo plesišče:

»Naprej, naprej...!«

Plesalci so se gnali dalje. In ko da bi ta raj bil
nalezljiv, so vstopali še novi pari, stari in mladi, in se
spuščali v vrtinec, tisti pa, ki niso plesali ali niso več
imeli prostora, so kakor zamaknjeni gledali v vrtečo se
gmoto. Le malokateri gledalec je zmajal z glavo in se
počasi odstranil. Godba pa jo je drobila in drobila dal je.
Prah že ni mogel več skozi okna in je začel zavijati
plesalce v goste oblake. Godba je spet prenehala. In ka¬
kor prvikrat, je tudi zdaj grmelo po sobi:

»Dalje, dalje;...!«

Godci so bili že utrujeni, a so vendar ubogali, ple¬
salci pa, ko da bi jih obsedel hudi duh, so se kakor nori
vrteli dalje in se popolnoma prepustili derviški strasti.
Le nekaj slabotnejših parov je utrujenost zagnala iz
vrtinca, večina pa se je gnala dalje in dalje v sladkem,
vrtoglavem zavzetju, ki je plesalce dvigalo iznad vsak¬
danjega življenja v opojno pozabljenje ...

Naposled je godba utihnila rezko in kratko in ple¬
salci so se vsi omotični opotekali po sedežih. Njihove
moči so bile izčrpane, slišati je bilo kratke, živčne smehe
ali vzdihe, njihove oči pa so se začele široko odpirati,
kakor da bi se plesalci prebujali iz težke omotice. Šele
čez nekaj časa se je večina začela vedelo in brezskrbno
smejati...

Ahac je odgnal popolnoma mehko in voljno Žavbo
pit. Odslej je Žavba sploh ostala gost pri mizi, za katero

66

je Ahac plačeval, čeprav se poslej na njeno nemalo za¬
čudenje ni več veliko menil zanjo. Medtem se je po so¬
hah tudi že razneslo, da sta se Ahac in Perman dajala
z a dediščino; nekateri so mislili, da morajo Ahaca to¬
lažiti.

»Ahac, ne meni se za to,« mu je prigovarjal Coflov
Peter. »Mene poglej, tudi jaz sem imel lepo dediščino,
a danes nimam nič. Vse je šlo tu dol...«

In kakor da bi mu hotel pokazati pot, kamor je po¬
gnal svojo doto, je z obema rokama zgrabil za poln Šte¬
fan in začel iz njega izlivati tekočino v svoje breznu
podobno grlo.

»Jaz nikoli nisem imel kake dediščine, pa tudi živim,«
ga je tolažil Bovganoč.

Ahac je oba obupano pogledal in se izgubil v sosednjo
sobo, kjer so sedeli kmetje. Dasiravno so bili to njegovi
ddbri znanci, je videl zdaj v njih same sovražnike. Ko
ga je Ložekar, ki je že tri dni popival, zagledal, je vstal
°d mize in začel rjoveti svoje vsakdanje pijano geslo:

»Tri dni, pa oleja ni..,.«

Ahacu se je to zdelo navadno roganje,, zato je za¬
pustil sobo. V veži ga je srečal Munkov Anza, ki se je
medtem skrivaj izmuznil z doma, v upanju, da bo še
"ašel Pernjakove pri Apatu, kar pa se ni zgodilo, ter
ga je ustavil:

»Kaj pa ti je, Ahac, da si nocoj tako zamuljen?«

Tudi v teh besedah je Ahac čutil le tiho zasmeho¬
vanje, zato se mu je brez odgovora ognil nazaj v sobo
P mizi za vrati, kjer so sedeli menda njegovi še naj¬
odkritejši prijatelji, in nadaljeval s pitjem. Po polnoči
Se  je gostilna vendar pričela nekoliko prazniti, čeprav

67

je ostalo še dovolj ljudi. Na plesišču je bilo zdaj vedno
več prostora in godba je neutrudljivo igrala dalje. Do-
polnočno razpoloženje gostov je počasi začelo prehajati
v pijanost, prejšnje petje se je izpremenilo v vpitje,
vse je bilo nemirnejše. Nato se je pričelo to, kar se je
godilo še. ob vsaki lepi nedelji, da so namreč posamezni
moški in ženske izginjali v noč in se čez nekaj časa
spet vračali, podobni oskubenim golobom, ki se rešu¬
jejo nazaj v'svoja gnezdišča... Tako početje pri drugih
gostih ni izzvalo nobenega zgražanja, temveč krohot in
šaljive opazke. Še Apatovka, ki je bila sicer vzorna
žena, a je o sebi vendarle trdila, da je človek bliže
pekla, čim bliže cerkve živi, se je pri tem tako zaba¬
vala, da se je od navdušenja tolkla po tolstih bedrih.
Tako sta izginila Kupljenova Ančka in Kovsov Tinej,
Ložekarjeva dekla z Dvornikovim hlapcem in še več
drugih. Tudi Žavbo je Tehant že vlekel izza mize, tftda
brez uspeha, ker je ta večer imela oči za Ahaca in se
ji je dedec, kakor je bil Tehant, za malo zdel. Tehant
se je kmalu razburil in ji očital:

»Še dober ti bom, ti stanoga* ti...!«

Bilo je kaj čudno, da se nad tem početjem ni nihče
zgražal, ako pomislimo, da so v teh rečeh Jamničani
bili zelo strogo vzgojeni in še kvanta! i niso veliko. Da¬
nes pa je bilo z njimi ravno narobe. Te lahkoživosti
je bila kriva tudi svetovna vojna, ki je tudi Jamnici
izpodkopala moralo.

Tedaj se je nepričakovano pojavil pri Ahacovi mizi
neogibni Moškoplet in poltiho zašepetal Coflovennj.
Petru:

* Suhljata stvar.

68

»Ti, zunaj za kegljiščem leži Dovganočka. Če hočeš,
pa pojdi...«

Pijani Peter je najprej osupnil, nato je zavrtel oči
kakor sova in kosmati obraz se mu je razlezel v slinast
nasmeh. Nato se je počasi dvignil iz izginil v noč.

Da je Dovganočka pijana obležala za kegljiščem,
je vzbudilo viharno, pijano veselost. Seveda to danes
ni bilo prvikrat. Ta lepa, živahna in črnooka štajerska
stanoga se je ob veselicah le prerada napila. Tudi danes
je bilo tako; ker so ji dedci od vseh strani napijali, je
imela kmalu dovolj, kar pa ji je še manjkalo, ji je dala
jamniška polka, katero je do onemoglosti besno rajala.
Njen mož Dovganoč se že ves večer ni menil zanjo, ker
je na svojo roko pil. Naposled se ga je toliko navlekel,
tla je sede zaspalna klopi.

Coflov Peter se je kmalu vrnil, kakor da bi se ne
bilo nič zgodilo. Za njim je izginil v noč Prežvek, takoj
za njim pa Tehant. Bilo je, kakor da bi odhajali k daro¬
vanju. Skoraj vsi so se ob splošnem krohotu spet vra¬
čali v krčmo, le Tehanta je bilo toliko sram, da jo je
rajši pobral domov, zbog česar pa je nastal še bučnejši
rezget. Prav posebno je to razburjalo ženske, ki se z
Apatovko na čelu kar niso prenehale krohotati.

»Oh ta Dovganočka, ta Dovganočka ...«

Nekateri so hodili gledat spečega moža in se ob po¬
gledu nanj krivili od smeha, vendar ga ni nihče zbudil.
Medtem je v pivski sobi nastal prepir. Kmet Skitek,
vdovec iz Hoj, se je namreč hotel izsliniti iz sobe. Skitek
je bil znan star babjak in Ajta je trdila o njem, da je
svoji rajni ženi ponoči med spanjem celo leto skrivaj
odkrival noge, zaradi česar je potem umrla. Hotel je
dobiti drugo, toda delal je račun brez svojih otrok, ki

69

so takoj padli po njem in ga vzeli v strah ter vsako
žensko, katero je zalezoval, temeljito odgnali. Dve hčer¬
ki, ki sta bili poleg njega, sta začeli vpiti nad njim:

»Kam pa se hočete izsliniti? Tu ostanite.... Vam bova
že pokazali!«

Skitek se je moral pokoriti in se potuhniti nazaj za
mizo. Sosedje so se mu grdo režali, toda bojeviti hčerki
sta takoj padli tudi po njih in jih zafrkavali:

»Pa vi pojte, če si upate...«

Permanov Ahac je živčno stopical iz sobe v vežo, iz
veže nazaj v sobo. Bil je že popolnoma pijan in tudi
njega je prevzela skrita strast, kateri se ni mogel več
upirati. Bajnant se mu je neumno smejal, in ta smeh ga
je še huje dražil. Žavbo, ki ga je tudi spregledala in
mu začela nekaj oponašati, je sunil stran.

»Saj je tako vseeno, saj je tako vse izgubljeno,« si je
šepetal in se popolnoma vdal obupu, nato pa izgini! skozi
vrata ... Ko se je čez nekoliko časa vračal, je pred hišnim
vhodom butnila vanj Moškopletciva postava.

»Kako pa je bilo . . .?« ga je vprašal berač čisto mirno.

»Molči, če ne, ti razbijem glavo... Fej te bodi...!«

Ahac se je iztreznil in postalo ga je nepopisno sram;
zavedal se je, da je storil nekaj grdega, nečloveškega,
kar si nikdar ne bo smel odpustiti. Spoznanje ga je tako
močno peklo, da nikjer ni našel obstanka; iz veže se je.
vrnil ven na cesto, kjer je strmel brezciljno nekam pod
nebo, nato pa je oddirjal po vasi...

Prihodnji, ki je izginil v noč, je bil kapelnik godbe,
basist Podpečnik, velik kmet iz Hoj, ki pa je še komaj
visel na gruntu.

Medtem je zaigrala godba, a brez basista; menda se
je zaradi te nenadne izpremembe Dovganoč na svoji

70

klopi pretegnil in se predramil. Prav tedaj pa ga je
kotel prebuditi tudi sam Apat, ki so mu stvari za plotom
vendarle začele presedati. Sicer on ne more nič za to,
vendar pa bodo ljudje govorili, kaj se je godilo na nje¬
govem svetu. Župnik bo prihodnjo nedeljo upravičeno
rogovilil na leči. Zato je stopil k pijanemu tesaču in mu
rekel:

»Ti, poglej nekoliko ven na kegljišče, da boš videl,
kaj se tam godi...!«

»Kaj, kaj ... kaj ...?« je začel Dovganoč blebetati in
postajati še bledejši, kakor je že bil. Njegova prikazen
je bila tako žalostna, da se je nekaterim prejšnjim naj¬
glasnejšim krohotačem začel smiliti. Vsem je namreč bilo
znano, da ima Dovganoč svojo ženo zelo rad, čeprav mu
je večkrat podobno zagodla. Naenkrat so se nekateri
začeli zgražati in marsikdo, ki je prej še obžaloval, da se
mu ni posrečilo izmuzniti se iz sobe, je zdaj začel vpiti:

»\saka stvar ima svoje meje.,Ali smo v Jamnici same
svinje . . .?«

Navzlic temu pa jih je še veliko ni nasitilo svoje
nasladnosti; hoteli so biti priča še zadnjemu nastopu
Do vganočke z njenim možem ter so iz hiše drli za njim.
Toda za ta užitek so se morali le obrisati, ker je Dovga¬
noč svojo ženo srečal že na cesti pred hišnim pragom.

»Marička, kje pa hodiš?« jo je poklical s čudnim
tl asom.

»Malo slabo mi je postalo, pa sem šla na zrak,« je
z  zavaljenim jezikom odgovorila Dovganočka.

Do vganoč je bil tako nadelan, da je z lahkoto potlačil
zle slutnje, ki so ga sprva navdajale. Videl je pred seboj
le svojo ženo in naenkrat se je tudi on začel spozabljati.

71

»Marička, Marička ...« je začel siliti vanjo kakor za¬
ljubljenec.

»Kaj bi pa rad, svinja pijana?« se je zadrla žena in
se inu pričela umikati čezcesto, on pa za njo.

Gledalci so se krohotali, da so jim solze silile v oči.
Na cesto je prihajalo vedno več ljudi, ki so hoteli biti
priče tega dogodka. Oba Dovganoča sta se motovilila že
tam pred hlevom.

»Marička, Marička ...«  je prosjačil mož.

»Dobro!« se je tedaj oglasila žena, »deset kron, če
hočeš, drugače ne ...«

»Ko jih pa nimam, ko jih pa nimam ...«  je bridko
zatulil Dovganoč in še dalje silil v ženo. Oba sta izgi¬
nila nekam v noč . ..

Kakor da bi se ljudje zaradi bližajoče se jutranje
rezke sape, ki je pihljala od pogorja v ozadju doline,
začeli nekoliko iztreznjevati in se zavedati, da so priče
nepopisno nizkotnega in nečloveškega početja, jim je
smeh nekako zmrznil v grlih in drug za drugim so molče
izginjali v noč ali pa se vračali nazaj v krčmo, kjer so
znova začeli piti, da bi laže pozabili svoje lastno nravno
propadanje, s katerim jim človeški red ni več prizanašal.

Iz gostilne pa se je začul Ložekarjev glas:

»Tri dni pa oleja ni...«

Četrto poglavje

Tesač Bajnant se ni malo začudil, ko se je prihodnjega
dne proti večeru še ves vrtoglav prizibal iz Jamnice in
Je pod hruško za bajto našel Permanovega Ahaca, ki je
ležal vznak na tratini in strmel v krivenčasto vejevje,
kakor da bi tam gori bilo odprto samo nebo. Bajnant si
Je z drugimi tovariši privoščil plavi ponedeljek, kakor
je to pri tesačih bila stara’ navada. Včasih so tesači vlekli
iepo nedeljo tudi še v torek in marsikdaj tudi še v
sredo, toda letos jih je Apat, pri katerem so večinoma
delali, že v ponedeljek popoldne začel izganjati iz hiše,
ker je imel v gozdovih nujna naročila in jih je hotel
čimprej spraviti k delu. Sicer bi jih bil gotovo pusti!
popivati do mile volje ne ie do zadnjega krajcarja, am¬
pak Še na račun bodočega zaslužka.

Ko je Ahac ponoči zapustil krčmo, najprej ni vedel,
kam naj gre. S težko glavo in razjedenim srcem je
kolovratil nekaj časa po cestah in potih okrog vasi.
Jutranji hlad, ki je kmalu nastopil, ga je začel pola¬
goma trezniti. Toda čim treznejši je postajal, tem bolj
se je jezil nase. Lepa nedelja z-vsemi doživetji mu je
neprijetno stopala pred oči. Kmalu ga je začel prijemati
tudi spanec, zato je premišljeval, kam bi se spravil.
Domov ni hotel več iti, a da bi se zavlekel v kako vaško
-gumno, mu tudi ni dišalo, ker bi ga ljudje kmalu iztak¬
nili, on pa je hotel biti sam. Ker je bil ravno na cesti, ki

73

je iz Jamnice ob potoku držala proti gori, se je spomnil
satnotne Bajnantove bajte ter jo je mahnil naravnost tja.

Primernejšega kraja za prespan je mačka in za raz¬
mišljanje si Ahac res ni mogel izbrati. Podpeška bajta,
ki je v njej samotaril Bajnant, je stala v ustju soteske,
kjer je izpod gore izvirala Jamnica. Tik za bajto je
zijala soteska s svojim večnim šumenjem razburkanih
voda, na vsaki strani pa so bili gozdovi. Čeprav Ahac
hiše ni bil navajen, je vendar zlahka odprl bajto, kajti
Bajnantovo bivališče ni bilo tako, da bi zanimalo tatove
ali kake druge nepoklicance. V edini tesni izbici je ta¬
koj legel na jaslim podobno posteljo, kjer je kljub bolšji
armadi, ki se je takoj vrgla nanj, hitro zaspal. Prebudil
se je šele, ko je sonce bilo že tik nad najvišjim vrhom
gore, kar je pomenilo, da je poldne. Ker je bil na tem
kraju brez skrbi pred ljudmi, je odšel za bajto, legel
na trato in se prepustil ne preveč veselim mislim.

Bilo mu je jasno, da je njegovo življenje na pre¬
lomnici. Doslej je bil tako rekoč na cesti. K bratu ni
več mogel ali bolje, ni več hotel in treba je bilo začeti
novo življenje. O tem je razmišljal ves popoldan, ven¬
dar se ni mogel za nič pravega odločiti. Bilo je več
možnosti: lahko bi šel za silo kam za hlapca, na primer
k Ložekarju, ki vzame vsakega človeka, lahko bi šel v
gozdove k tesačem, lahko bi odšel v tovarno v Dobrije,
lahko pa bi tudi odšel k Mlatejki in ji rekel, da jo
vzame. S tem bi postal samostojen gospodar, kakor je
njegov brat, čeprav le za toliko časa, dokler njeni prvi
otroci ne bi dorasli. Potem bi bil za preužitkarja in
bi tudi živel. Razmišljal je tudi še o drugih pristavah,
toda najti ni mogel nič privlačnega. Najpreprosteje se
mu je za zdaj še zdelo, da bi odšel v tovarno, kjer bi

74

Potem utegnil čakati na kaj drugega. Delo v tovarni mu
ni bilo preveč pri srcu in je kot kmetski sin z močnim
čutom za posesl imel hude pomisleke proti njemu, če¬
prav si je sproti skušal dokazovati, da tudi tam živijo
ljudje, včasih še bolje kakor na kmetih. Veš čas je v
njegovem srcu prav močno odmevalo butanje in sopi¬
hanje parnih kladiv, ki je odmevalo iz Dobrij prav do
soteske.

Bajnant ga je našel' še popolnoma razdvojenega in
neodločenega.

»Ha-ha-ma, kaj pa ti tu delaš?« je začel ječati nad
njim med odlaganjem polnega nahrbtnika, ki ga je za
ves teden založil z živežem iz Apatove trgovine.

»Tiho bodi, Bajnant, in takoj skuhaj, kar imaš. Meni
se že moti, tako sem lačen,« mu je odvrnil Ahac ves vesel
njegovega prihoda.

»Ha-ha-hama, počakaj!« je dejal dobrodušni tesač in
se ko j lotil kuhe, ne da bi se dalje zanimal za nena¬
vadnega gosta. Kmalu je v majhnem železnem štedilniku
za vrati izbice prasketal vesel ogenj in dobre pol ure
pozneje sta Bajnant in Ahac že sedela za vegasto mizico
v kotu pred ogromnim hlebom dišeče polente in ponvico
vroče zabele. To je bila vsakdanja hrana Bajnanta in
drugih jamniških tesačev. Dokler ni zadnji kos polente
izginil s pladnja, ni nobeden spregovoril besedice. Šele
"ato je prvi dejal Bajnant:

»Ha-ma, ali smo ga včeraj kronali.«

Toda Ahac ni hotel o tem slišati niti besedice, ker
mu tudi občutek sitosti ni pregnal skrbi. Z Bajnan-
tom nista bila prava znanca, še manj pa dobra prija¬
telja, kateremu bi človek zaupal svoje težave, saj je
bil skoraj dvajset let starejši od njega, povrh pa je

veljal za človeka malo počasne pameti, vendar je bil
poštenjak od pet do glave. Ahacu se je kmalu razvezal
jezik ter mu je zaupal svoje skrbi.

»Povej mi no, Bajnant, kaj naj storim, kam naj \
grem? Kaj praviš, če bi s teboj odšel v gozd? Ali bi
me naučil tesati?«

Tesač ga je nekaj časa gledal s strmečimi očmi, po¬
tem pa se je loti! odgovarjanja; skraja ni mogel nič,
pametnega spraviti iz sebe. Šele čez nekaj časa se mu
je razvezal jezik:

»... ha-ha-ma ... Veš, kaj ti svetujem, Ahac? Midva
si nisva nikoli bila prijatelja, pa tudi sovražnika ne,
toda če me hočeš poslušati, potem ti rečem: kamor koli,
samo k tesačem ne... Jaz te rad vzamem k sebi in v
enem tednu bi že delal na svojih stoleh. Tudi Apat bi
te bil vesel, saj mu manjka dobrih delavcev. Toda jaz
ti še enkrat pravim — samo k tesačem ne! Veš, naš kruh
je trd. Kadar je delo, moraš delati dvanajst, šestnajst
ur na dan. In kaj se pravi, ves božji dan vihteti pet kil
težko cimrako v rokah! Zvečer si tak, da kar padeš po
slami. In kaj imaš od tega? Pokaži mi le enega tesača,
ki si je opomogel. Ko ti odpovedo roke, si berač... Na¬
štejem ti jih, kolikor hočeš. Trgovci, za katere si garal,
te več ne poznajo, tudi Apat je tak. Kaj si hočeš...
naš poklic je pač tak. Nikjer nisi zavarovan in, ko si
star, se nihče ne briga zate. Živiš od danes do jutri, od
sekire do ust. To je vse, kar imaš na tem svetu... Po¬
glej, tudi meni se bo godilo tako. če me prej kako deblo
ne ubije. Zato kamor koli, Ahac, le k nam ne...«

»Kaj pa naj potem počnem?« ga je vprašal Ahac,
ki ga je skoraj težko poslušal, kakor bi vsega ne razu¬
mel, in se čudil nenadni tesačevi zgovornosti.

76

»Na fužine pojdi! Ako bi bil jaz mlad, bi šel na fu¬
žine... Tam je red in fužinarji nekaj veljajo. Poglej,
kakšno moč imajo dandanes... Tam imaš osemurnik.
si zavarovan, Pojdi na fužine ...«

In ko da bi udarci parnih kladiv odmevali v njego¬
vem srcu z dvojno silo, se je zgarani tesač zamislil in
zagledal pod nizki strop.

»Si boni še premislil,« je dejal Ahac počasi, potem
pa pristavil: »Ali smem še kak dan ostati pri tebi, če
bi drugače ne bilo?«

»Kakor dolgo hočeš. Jaz sem tako ves teden v skorjah
in bajta je sama,« mu je odvrnil Bajnant.

Prihodnje jutro se je Ahac zbudil, še preden je sonce
našlo bajto v soteski, toda njegovega gostitelja Bajnantša
že ni bilo več doma. Namesto njega pa je našel na mizi
v izbici pol živeža, ki ga je dan poprej prinesel iz Apa-
tove trgovine. Ahac je vedel, da je to zanj, in tesačeva
dobrota ga je skoraj ganila. Kot kmetski sin dotlej ni
dobro poznal teh podrejenih ljudi in zato se mu je zdaj,
ko je bil sam v zadregi, dobro zdelo, da je našel sočut¬
nega človeka.

Ostal je še ves dan v bajti in se do večera ni nehal
baviti z raznimi načrti, proti večeru pa, ko se je sonce
ze  močno bližalo zapadu, se je naenkrat odločil, da
gre h Kovsu na Drajno in njega poprosi za posredo¬
vanje v tovarni. Kqvs je bil delavski zaupnik in je imel
v tovarni kolikor toliko besede. Ker je Kovsova bajta
stala onkraj Jamnice, je čakal somraka, da bi mu ne
bilo treba pri dnevni luči iti skozi vas. Tri ga je spomin
na tisto smolo z Dovganočko, še bolj pa zavest, da je
človek, ki je popolnoma nepotreben na svetu. Naposled
Jo je mahnil po dolini. Precej dolgo ni nikogar srečal,

toda naenkrat se je znašel pred svojim sošolcem in sta¬
rim znancem, Munkovim Ladejem. ki je bil na poti
proti Munkovini. \ ljudski šoli sta si bila dobra prija¬
telja, pozneje pa so vezi med njima popustile, ker sta
živela vsak svoje lastno življenje. Ladej je pozneje od¬
šel v mestne šole, nato je izbruhnila vojska, kamor sta
odšla oba, a odkar sta se vrnila domov, sta se šele nekaj¬
krat videla.

»Kam pa ti, Ahac?« ga je prvi pozdravil Ladej in mu
podal roko.

»Domov,« se je zlagal ta, ker mu kaj drugega ni takoj
prišlo na misel. Kako drugo srečanje bi ga morebiti
jezilo, svidenja z Ladejem pa je bil skoraj vesel, saj
je bil to človek, ki ni bil na lepi nedelji, drugič pa
mladostni tovariš, s katerim je lahko govoril. Zato je
zelo rad sprejel vabilo, naj sedeta ob cesto in se malo
pomenita. In še preden se je Ahac prav zavedel, je že
zaupal Ladeju svojo smolo in svoj nocojšnji namen.

»Veš kaj, Ahac, ako je pa tako, ti tudi jaz lahko
pomagam!« je dejal Munkov Ladej po kratkem pre¬
molku. »Imam zveze z ravnateljstvom tovarne in lahko
rečem besedo. Ravno sedaj spet jemljejo nove delavce.
Ali ti je všeč tako?«

»Zakaj naj bi mi ne bilo všeč?« je vzkliknil Ahac
veselo. »Kar napravi, prosim te, in čimprej, tem bolje.«

Bilo bi krivično trditi, da Ladej ni sočustvoval s
svojim mladostnim prijateljem, ki mu je tako odkrito¬
srčno orisal svoj položaj, vendar je imel pri svojem
predlogu še druge namene. Ladej je bil slovenski na¬
cionalist in za razliko od svojega očeta, ki je držal s
cerkvijo, naprednjak. Dobrijanski naprednjaki so ravno
takrat začeli ustanavljati svoja prva društva in so se

78

Pri tem začeli zavedati važnosti tovarne, kjer so vedrili

oblačili še socialisti. Vedno vztrajneje so si prizade¬
vali, da bi prodrli tudi tja. In na to je mislil Ladej, ko
Je Ahacu obljubil pomoč.

»Boš pa k našim društvom pristopil, saj si domačin.

* i si tudi dober pevec in mi smo pravkar ustanovili
•se pevsko društvo.. . Pridi k meni kar jutri po šoli.«

»Bom pa pristopil, če te to veseli,« je menil Ahac,
nič hudega misleč.

Ladej pa je bil nocoj posebno dobre volje in je
kmalu začel govoriti o vseh mogočih jamniških zadevah,
nazadnje pa še o sebi.

»Jaz imam sicer še neko drugo misel o tyoji bodoč¬
nosti, vendar *je za to še čas. Saj te vsako uro lahko
najdem v tovarni. — Slej ali prej bom namreč prevzel
■i posestvo in takrat bom potreboval zanesljivega človeka
na domu. Nate bi se lahko zanesel. Ti si priden in po¬
šten in prepričan sem, da bi mi dobro oskrboval po¬
sestvo, dokler sam ne pojdem v pokoj. Kadar bo prišel
listi čas, bova govorila, kaj ne, Ahac?« .

»Zakaj pa ne?« je odgovoril Ahac, ne da bi pri tem
kaj več razmišljal o prijateljevem predlogu. Kdo ve,
kak nagib ga je vodil, ali je bila to potreba po odkrito¬
srčnosti do prijatelja ali pa nekoliko stanovske škodo¬
željnosti, ko je hitro nato še pristavil:

»Ladej, sicer pa ne vem, če boš ti kdaj Munk...«

»Kako misliš to?« je skočil pokonci Munkov sin in
takoj pozabil na tovarno, na pevsko društvo in na vso
Politiko dobrijanskih nacionalistov, zraven pa seveda
tudi na Ahacovo usodo. »Kalco to, ali si kaj čul...?«

Po zaslugi samih Munkov je cela Jamnica vedela,
da bo Munkov grunt dobil sin, učitelj Ladej. Tako je

79

namreč želel stari Munk, ko je sedanjima gospodarjema
izročal svoje posestvo, kar sta mu ta dva seveda rade
volje obljubila. In čeravno učitelj, je mladi Ladej od¬
raščal in živel v mislih, da bo nekoč podedoval yeliko
premoženje, kar ga je vedno povzdigovalo nad tovariše,
navezane le na pičle službene dohodke.

»Ničesar takega nisem cul, da bi mogel reči,« se je
Ahac skoraj ustrašil, »toda tako se mi zdi... Mojcka
je postala zelo pično* dekle

»Mojcka ne bo dobila grunta, ampak denar. Grunt je
moj...!« je skoraj zavpil Ladej.

»Tudi se Ardevov Tonač precej ognjevito suče okrog
nje. In ta doma ne bo dobil grunta...« je nadaljeval
Ahac kakor v svojo obrambo.

Sedaj Ladej ni več vzdržal; brez pozdrava jo je
mahnil po cesti proti Munkovi kmetiji.

»Ali naj pridem jutri zvečer vprašat?« je klical Ahac
za njim.

»Pa pridi!« mu je že iz daljave odgovoril Ladej, toda
s tako tujim glasom, da je Ahacu takoj upadlo vse
upanje na tovarno.

Vendar se je prihodnji dan ob dogovorjenem času
odpravil v Dobrije in ga poiskal na stanovanju.

»Vse je urejeno, kar jutri se že lahko zglasiš v to¬
varni,« mu je Ladej že od daleč ves vesel klical.

Ker mu Ladej ni ničesar omenil o društvih, o ka¬
terih mu je včeraj govoril, je molčal tudi Ahac. Ravno
tako ga tudi ni maral izpraševati o tem, kako je doma
uredil, po njegovi veselosti pa je sodil, da je dobro
opravil tudi to.

* Živo.

80

Tako je tretji dan po jamniški lepi nedelji postal
kmečki sin Permanov Ahac fužinski delavec v Dobrijah.

Že prihodnji dan je z drugimi tovariši vred šel na
Popoldanski šilit. Imel je srečo, ker je bil takoj dodeljen
Za  vozača k martinovi peči in mu ni bilo treba začeti,
kakor se je novincem navadno godilo, z običajnimi dni¬
nami na zunanjih delih. Pri najemanju mu tudi nihče
ni povedal, koliko bo zaslužil, le k zdravniku je moral
di na pregled. Zdravnik ga še pogledal ni, le vprašal
Sa je čez rame:

»Ali ste oženjeni?«

»Še ne!« mu je odvrnil Ahac.

»Potem ste zdravi,« mu je dejal zdravnik in ga od¬
pravil.

Bil je dodeljen preddelavcu Čeruju, kjer je moral
s  še tremi sodelavci dovažati v martinovko staro železo
'n rudo. Delo ni bilo lahko, toda še vedno lažje kakor
tisto, ki mu je bil priča ob vsakem, dovozu v martinarno,
kjer je pred pečjo vladala zanj neznosna vročina. To¬
pilci in njihovi pomagači so delali na pol nagi, a kljub
temu jim znoj ni nehal curljati iz kože. Prostor pred
P ec jo, kjer so odlagali rudo, se mu je zdel kakor pekel
1,1  vsakikrat je komaj čakal, da ga je smel zopet zapu¬
stiti. Ob pogledu na prežgane, skoraj črne tovariše v
*nartinarni ga je obhajala malodušnost in že se je začel
kesati, ker je šel v tovarno. Vendar se je kmalu zmotil
2  novimi mislimi.

»Kako si pa ti zašel sem?« ga je kmalu vprašal Ro-
Pas, eden izmed njegovih treh sodelavcev.

Ahac je prostodušno povedal in pristavil, da se bo
z ato .moral vpisati v pevsko ali sokolsko društvo.

»Če je pa tako, potem boš kmalu lahko na .cesti pel,«

d

81

mu je hladno odgovoril Ropal in pomežiknil svojima
tovarišema.

»Zakaj?< je ves začuden vprašal Ahac.

Kmalu nato je zvedel, kakšne politične razmere vla¬
dajo v tovarni. Delavci so bili skoraj vsi včlanjeni v
rdeči strokovni zvezi, precejšen del pa je bil razen tega
še politično organiziran. Zaupniki so imeli skoraj vso
moč v rokah; kdor ni hotel tako plesati, kakor so hotele
te organizacije, mu na fužinah skoraj ni bilo obstanka,
gotovo pa novincem ne. Novi vozač se je čudil, da dotlej
razmer v tovarni ni poznal, čeprav je živel tako blizu
nje. Toda s tem stvar še ni bila končana. Tretji vozač
se je delal, kakor bi pripovedoval svojemu tovarišu,
četrtemu vozaču, ko je govoril:

»Prav za prav to nobena pravica ni. V tovarno pri¬
hajajo sinovi trdnih kmetov in izpodjedajo kruh takim,
ki doma nič nimajo. Ali ni to krivica?«

To že ni bila več šala in Ahac, ki je razumel, da leti
to nanj, je hotel tovariša že osorno zavrniti, kar pa .je
preprečil Ropaš, rekoč:

»To pa ni taka stvar, saj se po vseh naših žilah pre¬
taka kmečka kri. Tudi ti si s kmetov. Vsak zase ve in
kdor ne bi moral, bi gotovo ne silil v tovarno. Ko smo
pa že tukaj, moramo lepo skupaj držati, da bomo lahko
čim več dosegli. Zato je najbolj pametno, da se tudi ti
pri nas organiziraš.«

Zoper 'take besede tudi Ahac ni nič imel in zvečer
se je še pred končanim šihtom pri preddelavcu Ceru ju
že vpisal v strokovno organizacijo. > ■

Prvih štirinajst dni je Ahacu zadostovalo, da je spre¬
videl, kako ničeva. je bila njegova domišljija, da je v
tovarni vse kakor z rožicami postlano. Sprevidel je, da

82

si mora človek denar krvavo zaslužiti, kajti to, kar je
moral že čez nekaj dni pretrpeti, ko je bil zaradi svoje
močne postave prestavljen od vozačev k čistilcem po¬
nev in kolcilj v livarno, je bil zares krvavo prislužen
kruh. Vročina ga je kar prekuhala in pomagalo ni no-
henf zalivanje s pijačo. Bil je tako zdelan, da mu skraja
niti najboljša jed v kantini ni več dišala, in po šihtu
se je s poslednjimi močmi komaj privlekel v podstrešje
visokega perzonala, kjer je z drugimi tovariši vred pre¬
bival v samskih sobah. Komaj se je zvrnil v posteljo,
je že tudi zaspal, ne glede na to, da so se samske sobe
tresle od neprestanega butanja kladiv in tuljenja žer¬
javov. Skoraj s trpkostjo se je tedaj spominjal časov,
ko je po strani gledal fužinske delavce, ki so se ob ne¬
deljah bahali z denarjem. Tudi ni mogel razumeti tistih
ljudi s kmetov, ki ne marajo industrijskih delavcev in
jih imajo celo za svoje nasprotnike.

Včasih je bil že na tem, da ne bo šel več na šiht,
toda pred tem korakom ga je varoval predvsem per-
manški trdovratni ponos pred jeziki, ki bi gotovo rekli,
ha ga je tovarna zdelala. Nekoliko pa ga je zadrževala
tudi skrb, kam naj se potem obrne. Tako je minilo prvih
štirinajst dni. Medtem so se mu udje in kite že neko¬
liko privadile, od železa in opeklin razjedena koža se
Je začela celiti in cviljenje žerjava mu ni več tako silno
odmevalo po ušesih in žilah. In ko je potem dobil prvi
denar, lci ga sicer ni bilo preveč, vendar pa toliko, da
je plačal hrano in mu je še nekaj ostalo za vsak dan,
se mu že ni bilo treba več odločevati, ali bo ostal ali ne.

Ostal je in začel počasi pozabljati na vtise vsak¬
danjega življenja pri Permanu in v Jamnici. To mu je
bilo tem laže, ker prejšnjih domačinov kljub bližini

c*

83

•skoraj ni srečaval. Sprva je bil tako • izmučen, da niti
ob prostem času ni rad hodil okrog, v Jamnico ali na
Drajno pa sploh ni šel. Ko je bil že mesec dni na fu¬
žinah, je neke nedelje srečal v trgu mater in z njo
prebil nekaj ur. To je bilo vse, sicer pa se za dom ni
brigal. Enkrat ali dvakrat se je srečal tudi z učiteljem
Ladejem in ga pozdravil, vendar se ta tudi zdaj ni
zmenil za tisto društvo, ker je imel menda preveč drugih
skrbi. Njemu je bilo pa tudi prav. Tako se je pričel
vraščati v svoje novo življenje in počasi pozabljati na
pretekle stvari. Vendar to še ni bilo pravo pozabljenje,
marveč šele pričetek preraščanja starega življenja, pre¬
raščanja stare rane, ki je pod plitvim površjem še vedno
močno zaskelela, ako se je je le rahlo dotaknil. V Ahacu
je vrela še stara kmetska kri in glad in žeja zemlje
sta ga še močneje mučila kakor žeja v livarni...

Nekega dne ga je v samski sobi nenadoma obiskala
sestra Neža. Bil ■ je je tako vesel, da ji je pozabil od¬
zdraviti. Sestro, ki je bila pri hiši najmlajši otrok,
je imel resnično rad in je tudi vedno sočustvoval z
njeno nesrečo. Pred vojno je imela ženina in sicer mla¬
dega Tumpeža iz Hoj. Jeseni, ko bi mladi Tumpež imel
od očeta prevzeti posestvo, sta se mislila poročiti, na¬
mesto tega pa je fant odšel v vojno, iz katere se ni
več vrnil. Neži je poleg spomina nanj ostal le sinček,
ki se je k*malu po očetovem odhodu rodil in ki je
potem odraščal pri Permanu. Neža je bila zdaj pridna
samotarka, ki ni več mogla upati na kakega posebnega
ženina, ker je imela namesto dote že skoraj sedemlet¬
nega otroka.

Zato se Ahac ni malo začudil, ko mu je sestra zaupala
pravi vzrok svojega obiska’.

84

»Za jsvet sem te prišla vprašat, Ahac,« je rekla po¬
časi in mu pri tem med polsmehom kazala dvojno vrsto-
svojih lepih, močnih zob. »Ženina imam, Zabev iz Hoj
me hoče vzeti. Saj poznaš tega suhega počasneta?«

»Kaj bi ga ne poznal?« je zazijal Ahac in se ni nehal
čuditi. Zabev je bil trden lastnik srednjevelike kmetije,
star kakih petdeset let, že nekaj let vdovec in oče treh
še majhnih otrok, ki so ostali brez matere. Bil je znan
poštenjak, o katerem so mogli trditi le to, da je bil
nekoliko počasen.

»Midva sva se vedno razumela in ti mi boš gotovo
odkritosrčno svetoval, kaj naj naredim. Z bratom se ne
morem mnogo pogovarjati,« je nadaljevala Neža, sedeča
na robu postelje, na kateri je ležal.

»In kaj pravijo mati?« je vprašal brat.

»Da naj storim, kakor se mi zdi.«

»In kako se ti zdi. . .?«

»Kako...? Povedala ti bom tako, kakor mislim. Rada
ga nimam čisto nič in bi rajši imela koga, ki bi mi bil
bolj pogodu. Tudi vem, da ga s tisto pravo ljubeznijo
ne bom nikoli mogla rada imeti. Po drugi strani si pa
ludi dopovedujem, da ne smem preveč izbirati in da
nimam kam odlašati. Ima hišo in lep grunt, najstarejši-
njegov otrok ima šele dvanajst let, mož je tih in miren,
otroci ga spoštujejo in ubogajo. Življenje pri Zabevu
bi menda ne bilo prehudo... In jaz, brez denarja in
z  otrokom, koga pa naj še čakam? Bila sem pač ne¬
srečna z ženinom in z denarjem ...«

Ahac je medtem sedel na posteljni rob, se sklonil,
si del dlani med kolena ter se kratko zamislil. Iz tega,
bar je ravnokar cul, je sprevidel, da se je njegova
sestra prav za prav že odločila. Tu ni bilo več mnogo

85

svetovati. Čeprav ga je permanška s.ebičnost precej bo¬
lela, ker sestra ne bo dobila boljšega moža, ji je na
tihem vendar moral dati prav. Zato ji ni takoj odgo¬
voril, ampak le neodločeno vzdihnil. Neža pa se je zbala,
da pripravlja brat kake tehtnejše pomisleke, zato je hitro
nadaljevala:

»In navsezadnje, Ahac, me kmečke hčere si tudi ni¬
mamo kaj prida obetati. Pomisli le na to, koliko grun¬
tov je v Jamnici in koliko je pri nas na kmetih deklet.
Ce prištejemo h' gruntom še bajte, kjer se lahko vsaj
dve kravi redita, nas je vsaj trikrat preveč za pristave,
ki so potrebne gospodinj. Kam bomo pa druge šle ...?
Služit kot dekle na kmete ali v mesto, ali pa nastregat
za kakim fužinarjem. Posebno me, ki smo sfretane*,
nimamo kaj pričakovati. Gradiška, Tumpejeva, Kozje-
kova in druge so že odšle v mesto, Skitekova se od¬
pravlja, Ardevova bo menda vzela nekega fužinarja.
Ta pesem nima konca... Vsi, kar nas zemlja rodi, na
njej pač ne najdemo kruha ...«

Ves zavzet je Ahac poslušal sestro. Kako pametne
so bile njene besede! Še nikdar je ni slišal tako govo¬
riti kakor danes in takih misli bi ji poprej nikdar ne
bil prisodil. Vse, kar je rekla, je gola resnica. Vsi, ki
se rodimo na kmetih, tam ne moremo ostati, ker je
premalo zemlje ali pa je prerevna. S fanti je prav tako
kakor z dekleti; ko odrasteš, ti je svet odprt in moraš
— rad ali nerad — stran, ako hočeš živeti... Tako se
je zamislil, da je skoraj pozabil, po kaj je Neža prav
za prav prišla k njemu. Čeprav je slutil, da je njegov
svet že odveč, je zaradi lepšega vendarle dejal:

* Sfretane so nezakonske matere.

86

»Napravi, kakor hočeš, saj si dovolj pametna. Toda
ce je tako, kakor si mi zdaj govorila, potem kar prav
storiš, ako ga vzameš ...«

Neža, ki mu je medtem odvila zavoj s kruhom, sla¬
nino in sadjem, katerega je prinesla s seboj, ga je hva¬
ležno pogledala, potem pa rekla:

»Kaj pa z bratom? Ali se bosta še dolgo tako gledala?
Veš, kako jaz o tem mislim? Da teh stvari med žlahto
ni treba prehudo jemati! Kakršen je on, so vsi kmetje
v Jamnici in drugod in tudi ti bi ne bil drugačen, ako
bi ostal doma. Tudi jaz bi bila taka, če bi imela kaj
govoriti. Kar prav bi storil, če bi spet prišel k hiši.
Mater to zelo boli, brat te pa nima nič rajši, kakor te
je imel, preden sta se sporekla, in tudi bolj tuj mu
zdaj nisi, kakor si mu bil popred. Kaj si hočemo, po¬
stava je postava... Bolje, da si z njim dober, ker ti bo
vedno rad kaj pomagal, posebno, dokler še ni oženjen
in so še mati.«

Toda Neži se kljub zgovornosti ni posrečilo, da bi
Ahaca zapletla v razgovor o tem; brat je bil še vedno
užaljen in jezen na Permana. Namesto odgovora se je
naglo opravil in sestro pospremil iz trga proti Drajni.
Neko posebno, še neobčuteno nagnjenje do nje ga je
delalo mehkega in čustvenega. Tudi ona odhaja iz dru¬
žinskega kroga in odslej ne bo več Permanova, ampak
nekoga drugega. Tako se vse podira. ‘V tej osamljenosti
mu je bila zdaj sestra na j bližja. Rad bi ji bil razodel
nekaj, kar ga je še vedno vznemirjalo, toda kadar koli
je mislil začeti, se mu je v grlu znova zataknilo. Tako
sta prišla daleč ven na polje, od koder se je videlo po
vsej raztegnjeni Drajni, ki se je parila v soncu, da je
bila vsa siva. Tam za tretjo rebri jo se je nad strmimi

87

njivami svetlikal Permanov dom. Še nekaj hipov sta
molče stala drug poleg drugega in tedaj je Ahac hitro
spregovoril:

»Neža, tiste stvari z ono babo na lepo nedeljo mi ne
smeš zameriti. Človek včasih ni pri pravi pameti...«

Na obrazu se mu je poznalo, koliko truda in samo-
premagovanja so ga veljale te besede. Namesto da bi
gledal v sestrine oči, od koder j6 pričakoval odpuščanja,
je v zadregi strmel mimo njih tja nekam v motno ob¬
zorje. Bil je kakor otrok.

»Oh, ti Ahac ti,« se je Neža skoraj razposajeno, a
dobrodušno zasmejala, »o takih rečeh ni vredno govo-.
riti. To pride in mine, kakor sanje. Kdo na svetu pa že
ni napravil kake neumnosti? ...«

Potem ga je naglo prijela za roko, mu jo stisnila
in se napotila proti domu. Ko je napravila že nekaj
korakov, se je še enkrat obrnila proti bratu, ki je še
vedno nemo strmel za njo, in mu veselo zaklicala:

»Torej mi boš za camarja, Ahac...?«

»Bom, sestra...!« je kakor v sanjah odgovoril Ahac.

88

Peto poglavje

Sredi Hoj, kakor se imenuje vsa podgorska stran
jamniške soseske, ležita druga nad drugo dve veliki
jami, v vsaki pa stoji po en star kmečki dom. V spodnji,
nekoliko močadni jami z obširnimi njivami in travniki,
je Munkova kmetija, v zgornji, ki se začenja takoj za
vegasto gubo, na katero pritiska v vznožju orjaška gora
v ozadju, pa se razprostira Bunkova kmetija, ki je še
z a spoznanje večja in rodovitnejša od Munkove. Guba
nad Munkovo in pobočje nad Bunkovo hišo sta bili po¬
kriti z že davno doraslim črnim lesom; stoletne smreke,
borovci in macesni so stali tu kakor veličastna, temno¬
zelena straža obeh domov pred viharji, ki si pod gorov¬
jem utirajo svojo lomastečo pot iz ene dežele v drugo.
Čeprav je bila več kot polovica Hoj pokritih z lesovi,
so bili Munkovi in Bunkovi poleg grofovih daleč naokrog
bahatejši. Strašni so bili, kadar so se borili viharji, ki
so se tuleč zaganjali vanje, da je hrumelo po vsej Jam¬
nici, veličastni.so bili, kadar so s svojimi sencami tiho
ln  nepremično stražili domačiji pod seboj. Prebivalci,
ki so v njihovih sencah živeli, so jim prisluškovali od
rojstva do smrti in zdelo se jim je, da slišijo v stokih
in lomih, v šepetu in molku, ki so prihajali iz njih, pri¬
povedovati goro o svojih tisočletnih skrivnostih...

V teh jamah so že stoletja domovali Munki in Bunki.
Mogoče se v njihovih žilah ni več pretakala kri nekda-

89

njih njihovih prednikov, ki so te jame in te gube začeli
krčiti s kopači, z motikami in plugi, mogoče so se ti
rodovi že večkrat premešali z drugimi, toda njihova
prvotna bit je ostajala skozi stoletja, kajti tiste, ki so
na novo prihajali rit na ta prostor, so gube in jame in
sence kmalu pregnetle, da so postali taki, kakršni so bili
njihovi predniki.

Čisto tak je bil tudi sedanji Munk. Bunkovo kmetijo
je v svoji mladosti dobil od svojega očeta, Munkovino
pa je potem priženil. Že blizu štirideset let sta z ženo
gospodarila na tem prostoru. In gospodarila sta tako, da
sta ohranila vse bogastvo, kar sta ga prevzela, predvsem
pa sta ohranila gozdove nedotaknjene, čeprav se je
zaradi njihove starosti tu in tam pričela delati že škoda.
Sam Munk je trdil, da je bilo medtem pri hiši vsega
in marsikaj, toda ne glede na vse to je imel Munk
pred očmi le koristi obeh svojih gruntov; kar se je
postavilo po robu, se je moralo brez usmiljenja uklo¬
niti in ogniti.

Stari Munk je izročil svoje posestvo Muukinji, ki mu
ni bila niti krop niti voda, a je moral na stara leta od
hiše, ker je za gospodarstvo tako bolje kazalo. Hlapci,
ki so ob novem letu hodili k Munku v službo, so na
vprašanja, kam gredo, mogočno in bahato odgovarjali:

»Na Munkovo ...!«

Ko so prihodnje leto isti hlapci zapuščali to službo,
so na vprašanja radovednežev, od kod prihajajo, odgo¬
varjali s cmeravimi, izčrpanimi' glasovi:

»Od Munka .. .1«

Kruh je bil včasih tak pri hiši, da je voda tekla iz
njega, dasiravno je vsa Jamnica vedela, da so Munkove
kašče še polne starega žita, ali pa se je kadil kakor

90

pleve. Neki hlapec je nekoč vprašal gospodarja pri

malici:

»Oče, ali ste zlagalno lojtro imeli za putljo.. .?«"

V kruhu je namreč našel toliko osja in drugega dro-
Bja, da se mu je v ustih skoraj napravil podlep.

Kakor <io drugih je bil Munk tudi do sebe trd in
neizprosen; dasiravno bi nni' ne bilo treba, je vendar
delal vse od kraja, delal za dva, prvi vstajal in zadnji
legal. V javnem življenju je nastopal vseh štirideset let.

Bil

je občinski odbornik, cerkveni ključar in glavni za¬
upnik slovenske stranke. Čeprav je pred vojno večina
Bogatejših kmetov bila pod vplivom oportunistične nem¬
ške vladne stranke, se je zoper to vrsto oportunistov
celo življenje neizprosno boril, dasi s kako javno funk¬
cijo kot jamniški župan nikdar ni hotel stopiti na čelo.
Vendar se je v vsem okraju čutila Munkova krepka po¬
litična roka. Kakor je bil v tem pogledu napreden, je
bil sicer zapet, nazadnjaški in je sovražil vse, kar je po
njegovem mnenju ogražalo kmečki stan: gospodo, indu¬
strijo, mesto, socializem, brajte, delavstvo.

Nekoč je oral na njivi in je začel odoravati najlepši,
svetločrni premog. Takoj je prenehal orati; bal se je,
da bi ga kdo ne opazil in neprijetnega odkritja ne
raznesel po okolici. Skrbelo ga je namreč, da bi se kaka
industrija premoga ne polakomnila in ga začela izkori¬
ščati. To, da bi njegovo posestvo v vrednosti neznansko
poskočilo in bi sam zraven lahko zaslužil težke denarje,
mu ni bilo prav nič mar. Odsihmal se njive nikdar več
ni dotaknil z ralom, trdeč, da je postala prelužasta...

V tem duhu je vzgajal tudi svoje tri otroke. Najsta-

Z zlagalno lojtro kmetje nalagajo kope.

rejšega sina Ladeja je dal v šole, a ne, kakor je bila pri
kmetih njegovega kova navada, v gimnazijo, od koder
bi potem šel v semenišče učit se za duhovnika, temveč
ga je kot daljnoviden nacionalist poslal na učiteljišče,
da bi tako z novo močjo pomagal zamašiti narodno
praznino v tem poklicu. V šolah se mu je sin sicer poli¬
tično izpridil, toda učitelj je postal. Svojega drugega
sina Anzana je določil za naslednika na Bunkovi kme¬
tiji, kjer bi nadaljeval njegovo delo. 1  Vendar je bilo
več kakor čudno, da mu tudi pri Anzanu ni šlo vse
gladko izpod rok. Sin je bil sicer delaven, toda medtem
ko pri hiši nikdar nisi slišal kletvine, je Anza preklinjal
kakor cigan; medtem ko starega Munka nikoli niso vi¬
deli pijanega, se ga je Anza že večkrat navlekel. Razen
tega so bile z deklami vedno kake homatije pri hiši...
To je bila pač senčna stran njegovih življenjskih uspe¬
hov. Vendar se je oče tolažil s tem, da so to nekake
mladostne muhe, ki bodo pozneje same od sebe izginile.
Le o najmlajšem otroku, sedemnajstletni hčerki Mojcki,
se ni imel kaj pritožiti, ker je bila še na pol otrok. —

Neke jesenske nedelje popoldne je pri Munku vladal
posebno svečan mir. Po poljih je svetilo-bledikasto sonce
in se. borilo za prostor z vedno daljšimi sencami gozdnih
sten in gorskih vrhov. Gora v ozadju je bila mrtva in
tiha, z njenih pleč je rumenela barva že umirajočih bu¬
kovih in macesnovih gozdov ter oznanjala nižavam, da
se bliža prihod zime ... Nad vso Jamnico je ležalo nekaj
kakor veliko poslavljanje, in niti vpitje pastirjev, ki se
je razlegalo po poljih, ni moglo porušiti slovesne tišine.
Gozdnata stena nad poljem je danes molčala ko grob ...

Kdor je prišel k Munku, se je lahko takoj prepričal,
da je pri tej hiši star denar doma, kakor so rekali v

92

Jamnici; poleg trdno zidanih poslopij so stale še stare
zgradbe iz prejšnjih stoletij, vendar še dobro ohranjene
in oskrbovane. Po dvorišču je bil red, vsepovsod se je
Poznala roka skrbnega in strogega gospodarja.

V veliki sobi z lepo, zeleno pečjo v kotu je za po¬
grnjeno mizo sedel gospodar Munk in bral iz svojega
nedeljskega časnika. Skozi okna so padali v sobo sla¬
botni sončni žarki ter jo barvali z isto svetlobo, ki je
ntedlela zunaj. Navzlic neki okornosti zidov, vrat in
Pohištva je bila soba videti bolj gosposka kakor kmečka.
Na oknih so visele snežnobele zavese, miza in kredenca
sta bili pokriti s čistimi prtiči, edina postelja, ki je stala
v kotu, pa s pogrinjalom iz belega, domačega platna.
Črna, starikava božja martra v kotu in podobe svet¬
nikov, ki so visele po stenah, so bile ovite z venci, lla
so bila čista in bela:

Bila je podoba, da pri Munku nekoga pričakujejo,
bajti kdaj pa kdaj je gospodar privzdignil glavo in
Prisluhnil proti vratom v vežo. Iz kamre poleg sobe je
Prihajalo poltiho šepetanje Munkinje in Mojcke. Skozi
okno je bilo mogoče opaziti sina Anzana, ki je postopal
Po dvorišču ter se oziral po cesti proti Jamnici.

Res je družina pričakovala sina Ladeja iz Dobrij. Za
Popoldne je namreč Munk sklical nekak*družinski posvet.
Časi ravno je bil pri hiši samodržec, je bil vendar tudi
zelo pameteij in se je hotel v važnih stvareh posvetovati
z  družino, posebno kadar je šlo za sklepe, odločilne za
vso Munkovo rodbino. Že prej je bil namreč sklenil,
oa bo Bunkovo posestvo izročil sinu Anzanu. S tem je
hotel na en mah rešiti dve sitni in neprijetni vprašanji.
Bredvsem ga je vznemirjala nevarnost agrarne reforme.
Čeprav ni rad verjel v možnost, da bi se pri njenem

93

reševanju lotevali tudi takih posestnikov, kakršen je bil
on, si je vendar mislil, da je previdnost božja mast. Drugo
tako vprašanje je bil sin Anza sam. V njem je namreč —
v svojo veliko nejevoljo — spoznal neukročenega bab¬
jaka, ki se je že zelo zgodaj začel motoViliti po hlevih
in parnah z deklami. Za zdaj je Munk to vprašanje
reševal in odpravljal s tem, da je zadnje čase imel pri
hiši za dekle le slaboumne in postarne čampre.* * S tem
pa tega vprašanja seveda ni bilo mogoče popolnoma
rešiti, in vest, da se je sin zadnji čas spečal s Pernja-
kovo Lono, mu je prišla kakor nalašč prav. Dekle je
bilo iz trdne, poštene hiše in mu zato ni bilo kaj očitati.
Opravičevala ga je tudi njegova mladoletnost.

Medtem pa je šele pred kratkim prišla hiša v novo
zagato, ki ni bila sitna le z moralnega vidika, ampak bi
mogla škodovati hiši tudi premoženjsko, predvsem pa
bi lahko razrušila dotedanjo, v vsej Jamnici spoštovano
Munkovo družinsko skupnost. Pred kratkim mu je nam¬
reč žena zaupala, da je Mojcka zanosila z Ardevovim
Tonačem... Vse to pa je Munk imel za temel je zdrave
kmečke politike in je zato sklenil sklicati družinski po¬
svet, kjer je pred lastnimi otroki hotel uveljaviti sklepe,
ki sta jih z ženo že napravila, oziroma dobiti za to vsaj
njihov pristanek, da pred svetom vsaj navidezno reši
Munkovo skupnost.

Naposled se je sin Lade j vendarle pokazal. Prišel je
domov kakor vedno, oblastno in veselega, brezskrbnega
obraza. Že od mladih nog se je zavedal, da bo nekoč
dedič spodnjega, Munkovega dela domačega posestva.
Stara dva bosta seveda še gospodarila, toda on utegne

j,

* Avše.

94

čakati. Razne črne misli, ki so ga napadale posebno po
onem sestanku s Permanovim Ahacom, si je kot neute¬
meljene sproti odganjal, posebno še, ker je od matere,
do katere se je obrnil, šele pred kratkim dobil pomir¬
jevalne zatrditve. O Mojckini smoli, oziroma sreči in da
g e je medtem doma. proti njegovim 'koristim že stvorila
nekaka tiha fronta, pa seveda še slutil ni...

- Očetu, materi in bratu je stisnil roke, a sestro Mojcko,
ki mu je prišla naproti lepega, svežega in ljubkega obra¬
za, je poljubil na lice. Do svoje sestre, ki jo je še vedno
imel za nedolžnega otroka, je že od mladih nog gojil
Posebno nežna bratovska čustva. Kadar je kot dijak
prihajal na počitnice in ko se je potem često oglašal
doma, ni nikdar prišel brez kakega.daru zanjo. Tako
je tudi danes prinesel s seboj lep zelenkast volnen šal
in ga ji takoj ogrnil okrog vitkega vratu, da je bila še
lepša kakor sicer.

»Ti Mojcka ti...!«  je ves vzradoščen vzkliknil.

Kakor on njo, je tudi sestra imela Ladeja rajši kakor
Anzana in tudi zdaj je za hip pozabila na vse drugo in
s e prepustila starim čustvom. Dolgo sta si tako stala
nasproti in se gledala kakor dva nedolžna otroka.

Medtem pa je mati že stopila v sobo z velikim lese¬
nim krožnikom narezanega svinjskega mesa, ki ga je
Postavila na sredo mize. Nato je prinesla še velik hleb
črnega kruha, zraven pa še krajec belega. Munk je
stopil k peči, kamor je že prej dal greti velik vrč mošta,
ln  ga molče postavil k jedi, nato pa je zaukazal s trdim,
mrzlim glasom:

»Tako, zdaj pa jest!«

Družina je takoj začela jesti naglo in hlastno, kakor
J e  bila pri Munku že od nekdaj navada, grabeč z eno

95

roko kose prekajenega mesa, iz druge pa prigrizujoč
k mesnini črni kruh, kajti belega se ni nihče pritaknil.
Med jedjo ni nihče spregovoril, le kdaj pa kdaj je kdo
poželjivo zamrmral, kadar mu je šel kak zalogaj po¬
sebno v slast. Velik tek so imeli posebno moški. Mojcka
se je kmalu ugnala in je začela jesti kot kako pišče.
Cez nekaj časa je Munk ukazal Anžami:

»Nalij!«

Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti,
zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri
kozarce.

»Meni samo polovico,« je zaprosila Mojcka in pokrila
svoj kozarec z roko. Toda brat jo je nenavadno nežno
odrinil in tudi njej nalil poln kozarec, rekoč:

»Danes na ta dan ga moraš tudi ti piti.«

Ko so se napili, so zopet molče nadaljevali z jedjo.
Naposled so imeli dovolj tudi moški in prvi je nehal
gospodar; potem ko je izpil svojo mero pijače ter se
naslonil na zid, je dejal:

»Kdor hoče, naj je in pije.. J«

»Vrč je prazen,« je tedaj opomnil Anza in čakal na
očetovo znamenje, toda Munk ni mignil sinu, ampak
hčerki, ki je takoj odšla po novo 'pijačo. Stari se je
namreč bal, da bi se sin v kleti ne okoristil in se morda
prehitro ne opil.

Potem je nastal precej dolg, nekoliko neprijeten molk,
poln nekega pričakovanja. Munk je nepremično slonel
ob zidu in brezizrazno gledal proti vratom, mati Mun-
kinja je zlezla za mizo in njen trudni obraz se je začel
pogrezati v dremavico. Sin Anza se je mrko pretegoval
na svoji klopi, Mojcka pa je sedela, kakor bi sploh ne
spadala zraven. Vse to se Ladeju ni zdelo čudno, ker je

%

bil takega vedenja domačih že vajen. Redkokdaj je med
tako zbrano družino zavladala prava prisrčnost, pri mizi
pa gotovo nikdar ne. Kar se mu je danes zdelo malo
čudno, je bila nenavadno velika obzirnost, katero so oče,
mati in brat izkazovali sestri Mojcki. Tega prej ni bilo.
Skušal je iz samega Mojckinega lica uganiti vzrok te
spremembe, vendar se mu ni posrečilo, čeprav se mu je
zdela sestra bolj izmučena kakor navadno.

Tedaj pa je Munk zahrkal, se od zidu naslonil na
mizo in družinski posvet se je pričel. Gospodar je pričel
govoriti:

»Otroci, poslušajte! Midva z materjo sva se odločila,
da bova izpregla. Že skoraj štirideset let hišujeva na
obeh gruntih, zdaj sva pa sklenila, da bova vse prepu¬
stila vam otrokom. O teh rečeh se bomo danes nekoliko
pomenili...«

Po tem kratkem uvodu je oče umolknil in pogledal
po omizju z bodečimi, sivimi očmi. Te oči so obstale
najprej pri materi Munkinji, kakor da bi pri njej iskale
prve pritrditve, potem so obstale pri sinu Anzanu, kjer
pa so se le mimogrede pomudile, nato so obstale na licu
hčerke Mo jeke, s katerega so dolgo nekaj brale, nazadnje
pa so se zapičile v obraz sina Ladeja, kamor so se naj¬
dlje in najmočneje upirale. Potem so se umaknile in
postale skoraj plašne.

Vsi štirje so se zdaj zganili; mati je molče prikimala
in se poterh še bolj zgrbila za mizo, Anza je tudi pri¬
kimal, Mojcka je sramežljivo sklonila svoj obrazek
nad mizo, Lade j pa je od iznenadenja skoraj zazijal.
Tako velikega preobrata doma ni pričakoval. Starši so
bili dovolj trdni, da bi na eni kmetiji še sami gospo¬
darili. Vendar ga je njegova lastninska strast hitro pre-

97

magala, da je takoj pozabil razmišljati o vzrokih, ki so
starše nagnili k predčasni izročitvi celega premoženja.
Ves ginjen zaradi nenadne sreče je začel iskati materinih
oči; iz skušenj je namreč vedel, da se ima le njej za¬
hvaliti za tako hitro odločitev sebi v prid, toda materinih
oči nikakor ni mogel ujeti, ker je ves čas strmela v mizo.

Zopet se je začul očetov glas:

»Nerodno je le to, da imava samo dva grunta, a vas
je troje. Zato sva sklenila, da dava Bunkovega Anzanu,
a Munkovega — Mo jeki...«

In spet so njegove oči pogledale po omizju. Zdaj se
je opogumila tudi mati, dvignila glavo in pogledala po
otrocih, a ko je prišla do Ladeja, se je stresla po vsem
životu in umaknila oči. V sobi je zavladal mučen molk.
ki je trajal tako dolgo, dokler ga spet ni pretrgal Mun-
kov suhoparni glas:

»No, otroci, kaj pravite k temu ...?«

Anza in Mojcka sta molčala, čeprav se je na njunih
obrazih moglo citati tiho odobravanje. Za Ladeja pa je
bilo vse tako nepričakovano in tako neverjetno, da se
ni mogel takoj zbrati in je preteklo precej časa, preden
si je opomogel. Kaj se je za božjodelj neki primerilo
doma, da so starši spremenili svoj sklep, ko je vendar
še nedavno vse tako mislilo kakor on, da bo namreč
Munkovina njegova? Kaj ju sili k predaji? Mojcka je
tako rekoč še otrok, kaj bo ona 'z gruntom... Lade j bi
ne bil Munk, ako bi se mu kljub privzgojenemu spošto¬
vanju do staršev vendar takoj ne oglasil odpor proti
njihovemu sklepu. Mirno in preudarno je vprašal:

»Čudno se mi zdi, zakaj ste tako sklenili. Dozdaj je
bil Munkov grunt vendar meni namenjen ...«

Ker so tak odgovor vsi pričakovali, ni nikogar vzne-

98

miril. Vendar je moral še precej časa čakati na pojas¬
nilo. Oče je zbiral misli. Res je bilo, kar je trdil sin, da
je Munkova kmetija tako rekoč že od njegovega rojstva
bila določena zanj. Stari Munk je pred izročitvijo pose¬
stva sedanji Munkinji večkrat dejal: »Grunt ti dam, toda
zaklinjam te, da ga moraš izročiti Ladeju, kadar bo do¬
rasel!« Tako je že čisto mali Ladej dobival bahato go¬
spodarsko vzgojo hišnega naslednika. Za njim jfe bilo le
še dvoje otrok in tako tudi s te strani vprašanje ni bilo
težko rešljivo. Ta odločitev tudi potem, ko je sin šel v
šole in postal učitelj, ni izgubila svoje veljave. Včasih
so v Munkovi glavi res nastali pomisleki proti temu, in
sicer zaradi sinovega političnega zadržanja, zaradi nje¬
govih liberalnih nazorov. Kaj takega v Jamnici, najmanj
pa pri Munku niso potrebovali. Tudi župnik Virej mu
je v tem smislu že namigaval... Razen tega se je pri
Munku proti temu upiralo tudi še neko drugo, čudno
čustvo, ki si ga ni znal razložiti, a mu je dajalo vedno
več. opravka. Toda vse skupaj bi gotovo ostalo, kakor je
bilo določeno, ako bi se z Mojcko ne bila zgodila taka
nesreča...

Kakor da bi sam ne hotel govoriti o tem, je pod mizo
sunil ženo z nogo, češ zdaj pa govori ti! In Munkinja je
res takoj ubogala.

»Ladej, ti še ne veš, da se je z Mojcko nekaj zgo¬
dilo ...« je rekla z glasom, ki je bil potrtejši od njenega
srca.

»Kaj se je zgodilo ...,« je vzkliknil Ladej in široko
odprl oči. Hkrati se je ozrl v Mojcko, ki se je že sklonila
k mizi, si z obema rokama zakrila obraz in tiho zaihtela,
^daj se je Ladeju šele zasvitalo, kaj se je pripetilo doma.
Temu spoznanju skoraj verjeti ni mogel, videč pred seboj

99

svojo drobno, še čisto otroško sestro. Obšlo ga je naglo
čustvo sočutja in neke užaljenosti hkrati. Toda to čustvo
je hitro potlačilo sovraštvo do sestre in do vsega, kar se
je z njo zgodilo, saj bo zaradi tega, ker se mu je sestra
spridila, morebiti zgubil grunt in z njim vse sanje, ki so
mu bile vedno več ko pol življenja...

>>S kom pa...?« je skoraj zakričal, čeprav je to že
slutil, ker se je spomnil srečanja s Permanovim Ahacom.

»Z Ardevovim Tonačem...« je pojasnila mati.

»S tistim zvonarjem, s tistim prisiljencem...!« je z
nepopisno zaničljivim glasom dejal Ladej, zraven pa iz¬
bruhnil v prav tako zaničljiv smeh. V resnici bi ne mo¬
gel reči nič slabega o Tonaču, ki je bil pošten kmečki
sin, le da je bil otrok velike družine in da pri Ardevu
bogatija ni bila taka kakor pri Munku. Bil je pač tak
kakor večina jamniških fantov. Toda Ladeju je bilo zdaj
na tem, da bi zasramoval, da bi domače kar najbolj ranil
in jih tako nemara le še odtrgal od“sklepa.

Mojcka se je spustila v jok, debele solze so ji tekle
iz oči in močile mizo. Drugi so srdito molčali.

»Mojcka pa takega, Munkova hči pa takega...« je
gnal Ladej strupeno dalje.

Tedaj je vzkriknila Mojcka:

»Meni je vseeno, komu daste grunt. Jaz se ne pipi jem
zanj, hočem imeti le Tonača. Tudi brez Munkovega
grunta bova živela . ..«

Ladeja pa njene solze niso prav nič ganile, čeprav
je bil malo prej še poln nežnosti do svoje sestre, temveč
je izzival dalje:

»V tuje roke hočete torej spraviti grunt, v tuje roke.«

»V kake tuje roke,« se je tedaj zadrl Munk in skočil
pokonci. »Ali je Mojcka tuj človek ...?«

100

)

»Ako na primer Mojcka umrje,« se je Ladej brez¬
obzirno in kruto branil dalje. »To se lahko zgodi, ker
je slabotna in bolehna. Potem bo grunt ostal temu pri¬
tepencu ...«

»Saj sem rekla, dajte grunt komur hočete!« je Mojcka
kričala solznih oči.

Ladej je gorel od zmagoslavja.

»Poglejte, Mojcka ima več pameti kakor vidva!«

Podoba je bila, ko da jih je že ugnal, in sovraštvo
do Mojcke, ki ga je še malo prej popolnoma obvladalo,
je začelo plahneti. Spet se mu je zbudilo čustvo usmi¬
ljenja do nje. Tedaj pa sta oče in mati oba hkrati zare¬
zala vanj:

»Kaj pa Mojcka, ali jo naj kar tako pustimo ...? Kaj
bodo pa ljudje rekli...?«

S tem sta vrgla na mizo vprašanje, pred katerim je
tudi Ladej obsedel brez takojšnjega odgovora. Kaj po¬
četi z Mojcko in njenim otrokom, s pankrtom pri hiši?

»Stvar ni tako preprosta,« je začel Munk s pomirje¬
valnim, a obenem prepričevalnim glasom. »Kar je, je, in
mi je ne moremo spremeniti, četudi bi se na glavo po¬
stavljali. Od naju z materjo je Mojcka že dobila plačilo,
ne boj se, Ladej. Nekaj dni ni mogla sedeti na stolu ...
P otem sva z materjo razmišljala, kako naj bi se to naj¬
bolje napravilo. Ali naj pustimo, da rodi pankrta v naši
hiši? Ali naj jo pustimo, da gre iz hiše in se poroči z
onim na palec. Doma grunta in dediščine tako dolgo
ne bo dobil, dokler bo stari Ardev živ, in to bo še
dolgo, poznam ga. S čim naj jo Tonač potem preživlja?
Ali naj gre za tesača, ali naj gre na fužine...? Munkova
Lei pa kovačica, pomisli malo ... Z grunta ji pa tudi ne'
morem dati toliko, da bi si mogla kaj primernega kupiti,

101

ako se vzameta. To boš tudi sam priznal... Zato sva z
materjo sklenila, da je najpametneje, omožiti jo, čimprej
omožiti, da se še ne bo poznalo ... Anza, ti pa le glej,
da se ne boš preveč napil...!«

»Saj že ni več kaj v vrču,« je pripomnil sin, ki je
imel med razgovorom najugodnejše stališče, ker se niso
prepirali zaradi njega. Zato je izkoriščal čas in si pridno
nalival kar iz vrča. Oče pa ni namignil, naj stopi po novo
pijačo, temveč se je nagnil daleč naprej po mizi in upri
oči naravnost v Ladeja.

Ladej je razmišljal očetove besede. Edino, čemur je
mogel takoj pritrditi, je bila očetova misel, da sestri ni
mogoče izplačati tako velikega deleža, da bi si s svojim
bodočim možem mogla kupiti kako drugo, četudi manj
vredno posestvo. Sicer pa je glodal dve misli, ki sta mu
zdaj druga za drugo ušli iz ust:

»Naj pa doma ostane. Ce drugih doslej ni vrag vzel,
tudi Mojcke ne bo.« Pri tem je mislil nase in na Mojcko
kot hišno deklo. Take dekle so navadno najpridnejše in
najzvestejše hišne pomočnice. Ker mu nihče ni odgovoril,
je dodal:

»Ali pa naj se poroči. Nekako bosta z onim že živela.«

»Tako torej želiš svoji sestri,« je rekel tedaj Munk
trdo in mrzlo, da je šlo skozi živce. »Jaz pa pravim, da
ne bo niti za deklo, niti ne bo šla od hiše, ampak da bo
prevzela Munkovo kmetijo in se poročila. Tako smo
sklenili in tako bo ostalo ...«

»Tako bo in nič drugače,« je poudarila za njim tudi
mati s prav tako odločnim glasom.

»Saj Ardevov Tonač ni slab človek. On bo skrbel za
grunt...« se je zdaj prvič oglasil brat Anza.

102

. Tedaj je Lade j sprevidel, da so vsi proti njemu; tudi
sestrin trdovratni molk, v katerega se je zavila, si ni
tolmačil drugače kakor s solidarnostjo z drugimi. Če¬
prav je imel vse proti sebi, se vendar ni dal ugnati. Mir,
s katerim je dozdaj napadal, je medtem sicer izgubil in
postajal je strasten, kakor so postajali strastni tudi nje¬
govi nasprotniki. Imel je v rokah zadnji adut, katerega
je hotel še izigrati. Obrnjen proti materi, ki je bila prav
za prav samolastnica Munkove kmetije, ji je s hropečim
glasom zaklical:

»Mati, ene stvari bi pri tem ne smeli pozabiti. In to
je beseda, katero ste dali našemu dedeju, ko vam je
izročal Munkovino. Takrat ste mu obljubili, da boste,
ko dorastem, izročili grunt meni in nikomur drugemu.
Ali ni bilo tako? Odkar živim, ste mi to pripovedovali
in cela Jamnica ve za to. Vprašam vas, kako pa mislite
na zadnjo uro dajati odgovor, ako boste svojo besedo
prelomili? Mati...!«

S tako strastjo je vrgel to poslednjo karto pred ma¬
ter, da je ta hip sam verjel v nauk odgovornosti na zad¬
njo uro pred bogom, čeprav se mu je sicer zdel smešen
m namišljen. Na prvi mah se je zdelo, da je zadel v živo,
kajti oba, oče in mati, sta prebledela; in mater je napad
ocividno presunil, ker se je stresla po vsem životu, med¬
tem ko sta sestra in brat obsedela kakor dva kipa. Že
niu je vriskalo srce, ko je skočil oče pokonci, udaril s
pestjo po mizi in zavpil, da se je slišalo ven na dvorišče
m dalje po polju:

»Tadej, kar ti govoriš, ne drži. To so prazni marnji.
Kes je, da je stari oče to dejal, toda v testament tega ni
dal zapisati. Grunt je materin in lahko stori z njim, k^r
hoče. Kaj pa,-ko bi ga bila zapila ali zapravila...? Kaj

m

103

pa, ko bi ti bil pijanec, cafudrač* ...? Ali bi potem de-
dejeve besede tudi držale? Ne bi...! Jaz se tu ne bojim
ne boga ne hudiča. Grunt je grunt in gledati moramo,
da bo obstal. Zato bova že midva z materjo odgovarjala,
kaj ne, mati...?«

»Nihče drug kakor midva!« je izjavila Munkinja s
takim glasom, kakršnega Ladej še ni čul iz njenih ust.

V Lade ju sta zavihrala gnev in bridkost. Naenkrat
je bil sredi ljudi, katerih ni več poznal, čeprav so bili
to njegovi rodni starši, njegova rodna brat' in sestra.
Ali so to še isti ljudje, ki hodijo vsako nedeljo v cer¬
kev, ki se redno spovedujejo, ki se ob vsaki priložnosti
zatekajo k molitvi k bogu...? Čutil je, kako se v njem
vse podira, in bil je že na tem, da se onemogel zruši
za mizo, ko so njegove oči zagledale na steni za očetom
velik hišni patnušter z ogromnimi bobikami, s katerim
so vsako soboto zvečer molili rožni venec. Ta molek,
na katerem se je prežebralo** že več tisoč rožnih vencev
in kaierega so ovijale roke že toliko Munkovih rodov,
se mu je zdaj naenkrat zazdel kot rešilni angel. Planil
je ponj, ga snel z zidu in ga z obema rokama držeč
začel moliti proti očetu in materi ter z  obupanim gla¬
som kričati:

»Poglejte, kaj'držim v rokah...! Ali ga vidite, ta
patnušter, na katerega tudi vi molite? Na tega so tudi
moj dedej žebrali... Spomnite se zdaj, kaj so vam na¬
ročili, spomnite se tega . ..«

Dalje ni utegnil vpiti, ker je stari Munk skočil po¬
konci, mu z enim samim prijemom iztrgal patnušter iz
rok in ga zagnal na kredenco, pri tem pa zarjul:

* Lump, postopač.

** Premolilo.

104

»Kaj boš onegavil s temi štori jami...? Ne bojim se
niti boga niti hudiča in tako bo, kakor mora biti...!«

Ladej je ves osupel obstal sredi sobe, ne vedoč, kaj
naj stori. Ali tedaj so že vsi planili po njem.

»Kaj se boš tako usajal, Ladej, saj imaš vendar
službo in ješ bel kruh!« je srdito dejal brat Anza, se
dvignil izza mize in ga hotel predreti s svojimi od
pijače že nekoliko okrvavljenimi očmi.

»Ti si gospod, Ladej...!« je vpil oče s sovražnim,
strastnim glasom.

»Kdo bo pa delal na gruntu, če bi ga ti dobil?« je
vpila mati, ki se je tudi dvignila izza mize. »Na gruntu
ni kar tako, na gruntu je treba delati...«

»Ce si pa tak, Ladej, tedaj pa nalašč ne odneham!«
se je vtaknila vmes Mojcka, ki je tudi vstala od mize.

Nekaj trenutkov so si Munki stali nasproti kakor
največji sovražniki, pripravljeni, da se za svoje bo¬
gastvo spopadejo, in če treba, zanj živi zgrize jo._ Iz
vseh oči je švigala strast lastništva in pohlepa po njem,
vse drugo v njih je bilo mrtvo, pokopano, vse medse¬
bojne krvne, čustvene in družabne vezi so bile pre¬
trgane. Eden je napadal, kar so branili drugi štirje,
in ti štirje se bodo morda že jutri, pojutrišnjem spet
razdvojili na dve, tri fronte ter se med seboj grizli in
napadali. In otroci, ki jih bodo morda vsi ti Munki
imeli, bodo skupaj jokali v zibelkah, skupaj odraščali
na tratah okoli hiš, skupaj prepevali svete in posvetne
Pesmi, dokler se nekoč ne bodo spopadli za premoženje,
kakor so se spopadli njihovi roditelji...

Ladeju so se od vrtoglavosti majala trdna tla pod
zemljo, Ladej ...?«  mu je zvenelo po ušesih, v srcu in
nogami. »Ti si" gospod, Ladej — kdo bo pa obdeloval

105

v krvi. To je bolelo, to je žgalo, da bi se bil najrajši
zgrudil na tla. Njegova pamet ni bila tako bistra, da
bi razumela, kako niso proti njemu oče, mati, brat in
sestra, ampak da je to, kar govori iz njih, beseda, krik
grunta, zemlje, ki se brani zajedavca, da so njihove
pesti orožje zemlje, ki se brani nezaželenega tujca...

Cesar Ladejeva pamet sama ni mogla razumeti, pa
je slutilo njegovo izmučeno telo. Ko se je spet opotekel
na klop, je skril svoje bele, onemogle roke pod mizo,
kakor bi se bal, da jih bodo drugi Munki, njegovi na¬
sprotniki, opazili... Tedaj so se ti spogledali in, ko
so ga videli pred seboj premaganega, so se tudi oni
omehčali.

»Ti, Mojcka, ali si pozabila, da je vrč že davno pra¬
zen?« je vzkliknil Munk z glasom, kakor da bi se bil
pravkar dvignil od molitve.

Mati pa je vsa prestrašena dejala:

»Jej, Marinka, jaz sem pa na krape pozabila!«

In mati in hči sta takoj odhiteli iz sobe.

Medtem je sonce že izginilo za gorami in na Hoje
se je jel ulegati mrak. Na vzhodu se je na jasnem,
mrzlem nebu že pokazala žarka luč večernice in kmalu
se je pričelo tako naglo noči ti, da ni .bilo mogoče opa¬
ziti, kdaj so temne sence legle na jesensko pokrajino
in kdaj se je vse skupaj zlilo v eno samo črno plast, ki
je pokrila Hoje.

Munk je vstal, prižgal luč in pozdravil po sobi:

»Dober večer!«

Potem je začel na glas moliti angelsko češčenje, ne
brigajoč se za to, da žene in hčerke ni bilo v sobi. Oba
sinova sta vstala in molila za očetom. Anza s praznim,
vsakdanjim glasom, Ladej pa odsotno in mrmrajoče.

106

Nato sta se vrnili mati in hči. Mati je prišla z velikansko
skledo rumenih in lepo dišečih kmečkih, dve- in trino-
gatih krapov ter jih postavila na mizo. Družina se jih
je takoj lotila, bija je že spet lačna, zakaj komaj kon¬
čana borba jo je temeljito izmučila. Ladej se je spo¬
četka malo obotavljajoče pripravljal k jedi, toda kmalu
je tudi on začel s slastjo jesti in piti. Soba se je napol¬
nila s tleskanjem dlesni in goltanjem grtancev. Iz ku¬
hinje je bilo slišati korake in glasove poselske družine,
ti ni smela v sobo.

Vsi so vedeli, da boja med njimi še ni konec in da se
bo kmalu pričelo njegovo drugo dejanje, za katero so
se zdaj naglo krepčali. In res ga je kmalu pričel Ladej
sam, ko je prvi spregovoril:

»Dobro torej, če ste se tako odločili! Po mojem mne¬
nju je to krivica in odklanjam vsako odgovornost, ki
ho s tem legla na Munkovo hišo. — Zdaj mi pa povejte,
kaj mislite dati meni... ?«

»Ti boš dobil od Mojcke petdeset tisoč kron, mladi
Bunk bo meni dajal preužitek, mlada Munkinja pa ga
ho dajala svoji materi...« je odrezal Munk kratko in
jasno. Spet so šle njegove oči po omizju, kakor prej,
ko je napovedal, kdo bo dobil oba grunta. Spet sta Anza
m Mojcka molčala, a mati je s kimanjem tiho pritrje¬
vala izgovorjeni besedi.

»Petdeset tisoč kron ...?«

Ladeju se je izvil iz grla glas, ki je hkrati izražal
nejevero, kletev, smeh in jok. Da bi njemu namenili
tako majhno, sramotno vsoto iz večmilijonskega premo-
2en ja, se mu niti sanjati ni moglo. Zato se je z ogorčenim
•glasom skoraj zakrohotal:

»Petdeset tisoč kron...  Ali ste znoreli...?«

107

»Petdeset tisoč kron po enoletnem, brezobrestnem
čakanju... To menda ni predolgo...?« je ponovil in
popravil oče s svojim suhim glasom.

»Ne, nikdar in nikoli!« je zavpil sin in skočil po¬
konci. Ladeja je popadla naravnost sveta jeza, ker doma
tako teptajo ne le njegovo dedno pravico, temveč člo¬
veško pravico sploh. To je zasmeh vsake pravice, to
še navadna napitnina ni, kar mu ponujajo. Razjarjenost
ga je hotela skoraj zadaviti in moral je napraviti nekaj
korakov po sobi, da je spet prišel do sape. Nihče ga
pri tem ni opazoval, šele ko se je postavil pred mizo,
je mogel ujeti nekaj pogledov. Bil je trdno odločen,
da se zdaj ne bo vdal. In začel je kričati:

»Petdeset tisoč kron pri dveh posestvih, pri takem
bogastvu...! Samo pri Munku so gozdovi vredni mili¬
jon. Danes, pri današnji ceni, jutri bodo lahko vredni
dva-, trikrat toliko in še več. Kaj pa mislite, ali mislite
vse enemu vtakniti? Vse tistemu pritepencu. Rajši nič
nočem, ako mi več ne daste. Zapomnite si to...!«

Njegova razjarjenost pa je izzvala razjarjenost dru¬
gih. Tudi oče se je dvignil in začel vpiti:

»Ti misliš, da je tako, pa ni tako! Res je, da je pri
Munku danes največja vrednost v lesu. Toda o milijonih
nikar ne govori! Danes je les nekaj vreden, jutri je
lahko še več ali pa manj. Cena lesu lahko pade, da
morda ne bo vreden niti tistih petdeset tisoč kron. Tega
nihče ne ve, niti ti, niti mi kmetje... In kaj bo potem?
Grulit mora biti trden, ako hoče živeti. Pri njem je
potreben zdrav stržen, da lahko prenaša nesreče, bolezni,
vojne in vse, kar lahko pride nad kmeta. To je naša
politika in druge za kmeta ni. Kar hočeš ti, je boljše¬
vizem. Vse razdeliti... In kaj naj počne potem lastnik?

108

> — Meni les ni nikdar hasnil. Ali nisva z materjo leto
in dan vstajala ob treh, štirih... Tisti, ki pride za me¬
noj, in vseeno je, kdo pride, mora imeti stržen, mora
imeti rezervo. Pri nas ne bomo delali, kakor delajo
drugod, kakor so napravili pri Pavšetu, pri Mvačniku
in pri drugih, kjer so dajali take dediščine, da je lastnik
moral že prihodnji dan z grunta. Ta, ki ostane pri hiši.
mora imeti največ... Anza, jaz sem ti že prej rekel,
da se ne smeš kar naprej zalivati...«

Malo je manjkalo, da ni Munk sinu Anzanu, ki je
spet izkoriščal svojo brezposelnost pri mizi, iztrgal vrč
iz rok in ga postavil na drugi konec mize.

»Petdeset tisoč, kron — nikdar, nikdar...!« je trobil
Laclej gluho dalje. »Tudi če bi mi ponudili dve sto tisoč.
M ne hotel privoliti.«

Razjarjeni sin je zgrabil za vrč in pozabil, da se to
z nnj ne spodobi, si potisnil cuc v razgreta usta in vle¬
kel, dokler ni moral spet po sapo. Oče pa je dalje bra-
n *l grunt:

»Ne pozabi, sin, da si dediščino prav za prav že pre¬
jel- Ali je tvoje šolanje bilo zastonj? Stalo je nekaj
hsoč kron, ne sedanjih, temveč zlatih.«

To je bilo znamenje za splošen napad na trdovrat-
llfe ga dediča, ki se ni dal kar tako spraviti od hiše, kajti
1°> kar so mu ponujali, je bilo res smešno malo.

»Ti, Tadej, imaš tako in tako najlepšo dediščino,«
Je povzela mati stroga. »Ti boš hodil okrog z belimi
r °kami in jedel bel kruh, Munki in Bunki ga pa ne
b°do..

1 u di brat Anza se je tedaj vmešal:

»Zakaj toliko-sitnariš? Ali hočeš nama z Mojcko vse

109

požreti? Ali nimaš službe? Poslušaj vendar očeta in ma¬
ter, kaj ti pravita...?«

Sestra Mojcka pa je namrgpdila obraz in se vsadila
vanj s strupenim glasom:

»Ce bo preveč dolga, nočem prevzeti hiše.«

Spopad za denar se je spet razvnel. Vsota, za katero
se je bil boj, je bila za Munkovo premoženje tako ma¬
lenkostna, da bi za to ne- bilo treba izgubiti niti ene
odvečne besede. Toda ljudem, ki so branili grunt, tu
ni šlo za vsoto, ampak za načelo. Branili bi bili tudi
desetkrat manjšo krivičnejšo vsoto, kakor je bila ta. Ta¬
deja so spet lastni ljudje odrivali kakor nadležnega
trota in celo Mojcka s svojim deviškim obrazom se je
začela usajati. Kdo bi si bil mislil? In brat, ta Anza,
kako je nastopal? Vedno sta skupaj kovala načrte, kako
bosta gospodarila kot soseda, zdaj mu pa niti poštene
dote ne privošči. Ladeju je od same ogorčenosti začela
kri siliti v glavo. Da bi ne vzkipel, je spet zgrabil za
vrč in začel hlastno črepati pijačo. Ko se je oddahnil,
je skoraj s prosečim obrazom zastrmel v Anzana, češ
spomni se vendar name, na svojega brata . . . Toda pri
bratu je to izzvalo ravno nasprotna čustva.

»Kaj se boš delal poštenega, Lade j!« ga je iznenada
nahrulil brat. »Koliko bi pa ti dal Mo jeki? Se nedavno
si mi dopovedoval, da bo imela dovolj deset tisoč kron.
Ali ni res ...?«

Anza je brata res kruto in neusmiljeno izdal in ga
s tem skoraj razorožil vseh pravnih in moralnih sred¬
stev. Ošinil ga je s pogledom, polnim neodpustljivega
sovraštva, a vdati se tudi zdaj ni hotel, čeprav se je
domačim že zdelo, da ga imajo pod klopjo.

»Take beraške dote ne vzamem, ker me je sram, ako

vas ni. Rajši gretji prazen od hiše, zapomnite si...!« je
zatrjeval sin in postajal vedno srditejši.

Ker tudi oče in mati nista hotela odnehati, je drugi
del borbe za premoženje ostal brez pravega konca, če¬
prav je bilo iz vsega že tudi Ladeju jasno, da bo najbrž
tudi sedaj podlegel. Kakor da bi sprevideli nesmiselnost
nadaljnjega boja, so drug za drugim utihali in kmalu
tudi drug za drugim zapuščali prizorišče. Prvi se je od¬
stranil oče ter odropotal iz sobe, za njim je odšla mati,
takoj za njo pa še Mojcka. Brata tudi nista dolgo sama
strpela v hiši, in kakor da bi mlajši Anza imel nemir-
uejšo vest, se je prvi skušal izmuzniti se na prosto. V
veži p a  g a  je dohitel Ladej, stopil tesno k njemu in ga

vprašal:

»Zakaj si pa nocoj tako proti meni...?«

Za trenutek sta si stala rodna brata iz oči v oči.
Toda čeprav so bile obojne široko razprte, so bile ven¬
dar še premajhne, da bi mogla skoznje vsa jeza in vse
sovraštvo, ki se je v zadnjih urah nakopičilo v njunih
srcih in možganih. Zato si je sovraštvo iskalo še drugega
lz hoda. Od težke pijače motni možgani so otopeli. V svitu
^ u či, bi je skozi špranjo padala iz sobe v vežo, sta se
videla dva onemela obraza.

®ratu Ladeju se je zdelo, da se Anzanov obraz za-
sniehljivo reži.

»Zakaj se mi režiš...?« je zapihal vroče vanj.

1 oda odgovora ni bilo več; brata sta se spoprijela
lI ' se  koj nato zavalila po tleh. Tam sta se začela daviti,
delovati s pestmi, z zobmi in nohti. Iz njunih možgan
J e  izginila zadnja trohica človeške zavesti in razsodnosti,'
11  bi v tem hipu eden izmed njiju dosegel nož ali
lr °, bi jo bil .slepo in z naslado zasadil v bratovo

111

telo. Tla so odmevala od butanja kosti in lobanj, usta
pa so hropela od plamena živalskega sovraštva, ki je
gorelo iz votlin. Ti glasovi so bili nazadnje tudi edina
priča, da je gruda človeškega mesa pred vežnim pra¬
gom še živa ...

Ropot v veži je vznemiril najprej Mojcko, ki je pri¬
hitela pogledat, a se je takoj umaknila, zbežala pred
kuhinjska vrata in pričela kričati:

»Oče, pojte pomagat, brata se bosta pobila...!«

Na pragu se je zdaj pokazala tudi Munkinja in s
povešenimi rokami in sklonjeno glavo nemo gledala
prizor v poltemi, vendar se njena usta niso odprla, le
ustnice so se ji tresle, kakor da bi strmela nad sicer
strašnim, a neogibnim dejanjem življenja.

Medtem so se zunaj na stopnicah začule očetove težke
cokle in takoj nato je Munk kakor ris planil v vežo.
Najprej je odprl vežna vrata, potem pa sta se mu roki
sklonili v živo gmoto na tleh, zgrabili, kar sta dosegli,
ter vrgli vsaksebi s tako silo, da se je gmota takoj raz¬
delila na dvoje; en del je zletel po veži tja za zid, druga
polovica pa je zletela daleč ven pred hišni prag. Tako
se je zgodilo, da je sin Anza zletel v vežo, sin Lade j
pa iz hiše na prosto ...

Ko je spet hotel zaloputniti vežna vrata, se je med
podboji prikazal bledi, dostojanstveni obraz berača Mo-
š^opleta, ki je pozdravil:

»Dober večer, oče, kaj pa počnete...?«

112

Šesto poglavje

V prvih povojnih letih se je kakor pbvsod moralno
življenje tudi v Jamnici zelo poslabšalo. Človeška spola
sta skoraj podivjala in pričela živeti v nebrzdani po-
hujšljivosti. Pankrti so se pojavljali kakor gobe po dežju,
zreli dedci in poštene žene so skakali čez plotove, kakor
še nikoli tega, toda na koruzi je živelo že nesramno
veliko družin... Hčerke poštenih kmečkih hiš so druga
za drugo postajale široke, dekle so rodile kar mimo¬
grede, a ko je bilo treba napovedati očete, jih skoraj
polovica ni mogla z besedo na dan. Ljudje so se muzali
in šepetali o levih bratih in sestrah pri Ložekarju, pri
1 umpeju, pri Mvačniku ... Krona vsega tega pa je bila
zanositev Cern jakove sirote, napol mutaste gospodarjeve
sestre, ki je imela kot pri hiši. Govorilo se je o treh,
štirih različnih očetih... Vendar te stvari še niso bile
poslednje zlo — prvič se je v Jamnici pojavila tudi
spolna bolezen.

Najhuje je v tem pogledu seveda bilo z bajtami. Ker
je bilo v Drajni največ bajt, je bil z njo tudi največji
križ. Ker je Drajna mejila na Dobrije, je bila že zaradi
tega privlačno bivališče za fužinarske delavce in podobne
odvečne ljudi. Vse bajte so bile polne in parilo se je
vse križem. Tudi v Hojevi globači, v kateri je imel
svojo bajto Bajnant, ni bilo veliko bolje; prvič je v
tej globači stanoval Dovganoč, kar je že tako dovolj

s

113

pomenilo, razen tega pa je bilo še veliko drugih bajt,
koder se je natlačilo polno podobnih ljudi, ki jim je
ljubezen bila poglavitno opravilo ...

Stari ljudje so se posmehovali in si prikimavali:

»Da, da, ljubezen je res siromakov beli kruh! Zdaj
vidimo,, da je to res...«

Župnik Yirej pa teh stvari ni jemal tako preprosto.
S strahom je ugotavljal, da bo pri letošnji novoletni
bilanci število nezakonskih otrok prekosilo število za¬
konskih, čeprav bodo zadnjim pomagale še navidezne
zakonske postelje. Nedeljo za nedeljo je rohnel s priž¬
nice nad farani in jih rotil k poboljšanju. Pri tem se
je spozabil celo tako daleč, da je na vsem lepem začel
udrihati po vojni, tem zlu, ki je pri ljudstvu razrušilo
vso moralo in izpodkopalo temelje staremu redu, poza-
bivši pri tem na to, da je še pred nedavnim on sam in
toliko njegovih tovarišev rotil isto ljudstvo, da naj ven¬
dar potrpežljivo prenaša vojno, ki ni nič drugega kakor
očitna šiba božja, in da naj trdno stoji za vojskovodji,
dokler ne bodo zmagali...

Jamničani, ki so pridno zahajali v cerkev, so ga zve¬
sto poslušali, mu celo pritrjevali ali se mu pa smejali,
toda spreobrnil se ni nihče. Vojna s svojimi posledicami
je res razjedla stare nazore in spremenila ljudsko misel¬
nost ne le v političnem, temveč tudi v drugih pogledih.
Vse je še vrelo in ljudje niso zaupali trenutnemu stan ju,
pričakujoč še nadaljnjih preobratov. Gospodarske raz¬
mere so bile še tako negotove, da so si upali ustanavljati
nova ognjišča le gospodarsko najbolj zavarovani ljudje,
večina se pa ni ženila in si je rajši pomagala, kakor je
čula in vedela.

Zato je bilo iznenadenje tem večje, ko se je jeseni

istega leta zvedelo po Jamnici, da se bodo kar naenkrat
poročili štirje pari. Pri Munku se bosta poročila sin in
bči, prvi s Pernjakovo Lono, hči pa z Ardevovim Tona-
čem. Dalje se bosta poročila kmet Zabev in Permanova
Neža, kot četrta v vrsti pa se bosta naposled vendarle
vzela Cern jakov bajtar iz Drajne in njegova koruznica
Lena. Za Jamnico je bil to kar lep začetek in župnik
Virej je postal zadovoljnejši.

Predvsem pa je bil zadovoljen z Munkovinii. Ženitev
mladega Bunka je imela svojo vrednost v tem, da bo
Munkov Anza s tem enkrat za vselej trdno privezan na
zakonski stan in ne bo več nevarnosti za kake druge
sitnosti. Veliko večje vrednosti pa je bila možitev Mojcke
z Ardevovim Tonačem. Že prej je župnik Tire j večkrat
namigoval Munkoma, da bi nemara bilo le bolje, ako bi
drugi grunt dobila Mojcka, ne pa Ladej, ki je tako že
Preskrbljen, vendar se ju ta stvar nikoli ni prav pri¬
jela. Bal se je, da bi na Munkovo ne prišel za gospodarja
kak nov politični zgagar, pri čemer se je župnik seveda
grdo motil, kajti Ladej v temeljnih nazorih obstoječega
družbenega reda, v socialnih ozirih ni bil nič manj kon¬
servativen kakor njegov oče Munk, čeprav se je prište-
v al k naprednjakom.

Tudi z ženinom Munkove Mojcke, z Ardevovim To-
načem, je bil župnik zadovoljen. Bil je eden tistih
redkih fantov, ki jih tudi vojna ni vrgla iz starega ko-
loseka. Samo povod tako nagle in odločilne spremembe
v  korist Mojcke seveda ni bil prehvalevreden. Župnik ga
je zvedel iz ust same Munkinje. Vendar se tudi Virej
ni mogel ubraniti vtisa, da je pravilo, kako cilj posve-
enje sredstvp, vendarle zlata vredno.

Toda župnik Virej je bil postavljen še pred novo

8 *

115


skušnjavo, preden so se vse stvari spravile v red. Nekega
dne je Mojcka čisto nenadoma prišla v farovž.

»Kaj bi pa rada, nevesta?« jo je vprašal župnik, ves
zaskrbljen nad sencami, ki so pokrivale njen beli obraz.

Namesto odgovora si je Mojcka z robcem zakrila lice
in vzdihnila. Trajalo je precej časa, preden se je toliko
umirila, da je mogla z besedo na dan:

»Gospod župnik, ali smem na poročni dan imeti ve¬
nec na glavi...?«

Vprašanje, ki ga je pravkar slišal, je bilo za župnika
kočljiva stvar; čeprav je v svojem življenju reševal
mnogo zamotanejše stvari, zdaj ni mogel takoj najti
odgovora. Mojcka, ki si je medtem že opomogla, je na¬
daljevala:

»Nekateri trdijo, da ga lahko imam, drugi pa, da ne,
ker sem ga že zapravila. .. Take, kakršna sem jaz, smejo
baje nositi le. polovico venca. To je pa rep...  Mene pa
je sram nositi rep. Tudi Tonač mi ne pusti. Kaj naj
storim, gospod župnik? Saj se mi še nič ne vidi, kajne?«

In Mojcka je pred starim župnikom vzravnala svojo
drobno vitko postavo, ko da bi ne bila sedemnajstletno
kmečko dekle, ampak kaka barska plesalka. Res bi ji še
nihče ne mogel očitati, da je noseča. Medtem ko je bila
še malo prej vsa ponižna, je je bila zdaj sama ženska
nečimrnost.

Župnik Vire j se je naglo odločil:

»Mojcka, kar venec si daj na glavo. Cerkev ti to
dovoljuje; ker si dosihmal bila pridno dekle in ker sem
prepričan, da boš odsihmal pridna, vzorna gospodinja,
kakršna je bila tvoja mati. Kaj ti mar, če se bo kdo
spotikal...«

Mojcka je pomirjena zapustila župnišče. '

116

Zadnji ponedeljek je bila spet vsa Jamnica pokonci.
Dan je bil.meglen, a suh; kazalo je, da utegne kmalu
začeti nasipati prvi sneg. Že pred dobrim tednom je
pričelo zmrzovati in zemlja je bobnela pod koraki. Obe¬
tala se je lepa, suha zima z dobrim sanincem, kar je bilo
za Jamnico velike važnosti; gozdovi okrog nje so bili
polni za vožnjo pripravljenega lesa. Vsa druga dela so
bila že opravljena in srežasta pokrajina je čakala le še
na belo snežno odejo.

Že zgodaj zjutraj so začeli pokati možnarji in ozna¬
njati Jamnici, Hojam, Drajni, Sončnemu kraju in daljni
okolici, da vstajajo ženini, neveste, camarji in družice.
Najprej je začelo pokati pri Munkovih, a skoraj obenem
Pri Permanu, takoj nato pa pri Zabevu, pri Ardevu,
Pri Pernjaku, kjer so vstajali ženini in neveste; potem
je pokalo pri Kupljenu, kjer je vstajala družica Perma-
nove Neže, domača hči Roza, nato pri Mudafu, kjer je
vstajal camar Munkovega Anzana, sin Jakej. Pri Munku,
Pri Ardevu, pri Pernjaku, pri Permanu in pri Zabevu
so se kmalu nato oglasili tudi godci. Vsa Jamnica je
prisluhnila odmevom možnarjev in glasovom godbe, ki
so oznanjali, da se bodo po dolgem času slavile kar tri
Poroke po starih šegah. In čeprav Jamničani, vsaj kar
se zunanjosti tiče, niso več živeli po starih šegah in niso
nosili več narodnih noš, ampak so se oblačili po modi, so
bili v takih rečeh za stare šege vendar navdušeni. To je
namreč pomenilo, da bo kdaj spet vsega v izobilju. —
Le pri Černjakovi bajti se niso oglasili ne možnarji, ne
godba, tam sta svatovala dva reveža, ki sta bila skupnega
življenja že vajena, in njuna zunanja združitev ni mogla
nikogar zanimati.

V Jamnici je bilo le malo hiš, kjer ne bi bilo svatov;

117

ako niso bili svatje pri eni poroki, so bili pri drugi ali
tretji. Najhrupneje je bilo pri Munku. Že samo Mun-
kovih svatov je bilo okrog štirideset parov. Njim so se
pridružili pozneje še Pernjakovi in Ardevovi. Že navse¬
zgodaj sta jih ženin in nevesta sprejemala pred hišo.
Stvar ni šla od rok s tisto brzino, kakor so si želeli
Munki. Ura odhoda v cerkev se je vedno bolj pribli¬
ževala, toda manjkala je še polovica svatov. Ženin Anza,
sedaj že mladi Bunk, je ves nestrpen stopical pred hišo
in strmel proti gozdu pod njivami, od koder se je vila
cesta iz soseske. Naposled je izgubil potrpežljivost in je
glasno dejal:

»Kadar se bom še enkrat ženil, bom napovedal prihod
svatov namesto ob osmih ob štirih zjutraj. Takrat bo
menda zadostovalo ...«

Svatje, ki so že bili pri hiši, so ženina, ki je že pred
prvo poroko govoril o možnosti druge, debelo gledali in
se na tihem muzali. Do zadnjega trenutka so pri Munku
čakali na sina Ladeja, toda nazadnje so morali oditi
brez njega. Najstarejši sin je s svojo odsotnostjo hotel
pokazati vsej Jamnici, da je z domačo hišo pretrgal vse
vezi in da so mu tisti, ki se ženijo in možijo, tujci.

Poročna maša, ki so jo plačali Munki,.je bila napo¬
vedana ob desetih, toda minila je že enajsta ura, a vseh
svatov še vedno ni bilo. Župnik Virej je že nestrpno
čakal nanje. Černjakov par je sicer pravočasno prispel,
toda z drugimi radovedneži vred sta morala tudi ta dva
čakati na glavne svate, ki jih še dolgo ni bilo v vas;
še vedno je bilo od Permana in od Pernjaka slišati tre-
skanje godb, ki sta zbirali 'zakasnele svate.

Naposled so salve možnarjev vendar sporočile v vas,
da so svatovski sprevodi zapustili obe hiši in da se bli-

118

žajo vasi. Župnik Virej je inoral zelo hiteti, da je stisnil
mašo še pred dvanajsto uro, poročati pa je moral že
popoldne. Najprej so prišli na vrsto Munki, za njimi
Zabev in Permanova Neža, a najzadnja sta bila Cernja-
kova bajtarja.

Sejmišče pred cerkvijo je bilo podobno kaki boljši
nedelji, ko so jeli svatje zapuščati cerkev. Najprej so
prišli Munki. Na čelu njihovih svatov, ki jih je bilo
skoraj sto parov, kajti zbrani so bili žlahta in sosedje
štirih gruntov, sta stopala oba ženina s svojima neve¬
stama, mladi Bunk z ženo in mlada Munkinja z možem.
Takoj za njima sta stopala oba para starešin, in sicer
veleposestnik Dvornik z ženo in župan Stražnik z ženo.
Nato sta šla oba camarja z družicama, Mudafov Jakej z
Ardevovo Metko in Pernjakov Tevžuh s Skitekovo Lizo.
Nato so šli v vrsti stara Munka, stara Pernjaka in stara
Ardeva, za njimi pa podpeška godba in drugi svatje.
Ko j za njimi so prišli svatje Zabevove poroke z Zabevom
in njegovo mlado ženo Permanovo Nežo na čelu, s sta¬
rešinama, s camarjem Permanovim Ahacom in družico
Kupljenovo Rozo, nato pa drugi povabljenci, ki jih je
bilo tudi okrog trideset parov. Tudi ti svatje so imeli
svojo godbo, ki so jo dobili iz soseske. Kot zadnji so
Prišli iz cerkve Cern jako vi svatje s pričami in nekaj
parov povabljencev.

Brez kakih rediteljev in kakor bi se pokorili starim
izročilom, so se Munkovi svatje postavili na desno, ugled¬
nejšo stran sejmišča, Zabevovi in Permanovi svatje so
ostali na njegovem levem kraju, Cern jaki pa so se sti¬
skali pri vhodu na pokopališče. Ljudje so si nazdrav¬
ljal i, se šalili, klicali drug drugemu, nekateri svatje so
ze  vriskali, da, se je razlegalo po vasi, vse pa so pregla-

sili dvojni godci, ki so ves čas neutrudno godli in pod¬
žigali svatovsko razpoloženje.

Medtem se je tudi dan začel popravljati; sivo nebo
se je dvignilo tako visoko, da je odkrilo celo goro v
ozadju in vsa pokrajina je postala svetlejša in prijaz¬
nejša, čeprav sonca ni bilo na spregled. Rahel, a oster
veter, ki je bril od zahoda, je ljudem bistril obraze, da
so bili še vedrejši, kakor jih je že barvalo svatovsko
razpoloženje.

Naslonjena na svojega moža in obdana s svati se je
mlada Zabevka vesela smejala svetu. Nič je ni motilo,
da je dobila starega moža, ki bi ji bil lahko oče, njen
obraz je bil miren in njene oči zadovoljne. Tudi Zabev
je bil videti srečen, ker je dobil mlado in lepo ženo in
njegov obraz je bil poln drobnih, rahlih potez. Perma-
nova Neža je bila v svoji sivi obleki res lepa in stasita
nevesta; posebno kadar je odprla usta in pokazala svoje
snežnobele in močne zobe, je od nje ženska moč kar
bliskala. Vsi, ki so ju zdaj opazovali, so si na tihem
priznali, da je ta zveza sklenjena po pameti.

Naenkrat pa se je jela gruča, ki je obdajala Zabeva
in Nežo, razdvajati in pred novoporočencema se je poja¬
vila Brezuiška Male, ki je Zabevu ves čas njegovega
vdovstva kot dekla gospodinjila in je to službo šele pred
kratkim zapustila. Male je bila nekoliko mlajša od Za¬
beva in je bila na glasu, da je še počasnejša od njega,
čeprav je nikdo ni prišteval med slaboumnice. Lepa sicer
ni bila, a tudi grda ne; a ne za eno ne za drugo stvar
se kmetje niso zanimali, kadar so govorili o njej, temveč
so vsi bili istega mnenja, da je Male ena najbolj pridnih
in zvestih dekel v Jamnici.

Pri Zabevu je z enim samim zaslužkom garala za dve

120

dekli. Soseska je kmalu začela šepetati, da hodi Zabev
k njej skrivaj spat. Nekateri so iz tega že prerokovali
Zabevovo ženitev, čeprav niso radi verjeli, drugi pa
tako daleč niti mislili niso, temveč so si mislili: »Kaj
si hoče, priložnost je priložnost in človek navsezadnje
le ni iz lesa ...«

Dober mesec pred ženitvijo jo je Zabev jel zanemar¬
jati, vendar ji službe ni odpovedal. Zato pa je Male
nekega dne, ko je zvedela, da se njen gospodar ženi pri
kermanu, sama povezala culo in zapustila hišo, ne da bi
^ Pri tem rekla žal besedo, le njene dobre in vdane oči so
hile nekoliko vlažne. Zabev si je oddahnil, ker tako
lahke rešitve iz te zagate res ni pričakoval. Ljudje, ki
so takrat še nekaj klepetali, pa so brž pozabili na to
zgodbo in kmalu se nihče ni več spomnil razočarane
sirote, ki je odšla služit nekam v sosednjo občino.

Zato je bila množica tembolj prepadena, ko je na
vsem lepem zagledala Malo pred seboj. Svatje niso niti
utegnili pomisliti na to, da bi bila njih dolžnost zapreti
Mali pot do novoporočencev. Preden so se prav zavedeli,
je Male že stala vsa široka in raztlačena pred ženinom
in nevesto in zaklicala z očitajočim, a umerjenim glasom:

»Zabev, ti si lažnivec, velik lažnivec! Samo zato, da si
se smel tevhati v moji postelji, si mi obljubljal, da me
hoš napravil za Zabevko. Ti lažnivec ti...«

Pri zadnjih besedah je Male dvignila veliko, okorno
Pest in jo zavihtela proti prepadenemu ženinu, kakor da
b* ga hotela udariti v lice. Toda to je bila le grožnja
Prevarane dekle. Šele po dolgem tuhtanju se je odpravila
k obračunu v Jamnico, toda tukaj sredi možice ji je
voka še pred Udarcem omahnila. Njeno izdano, dobro

121

srce je mahoma napolnil bridek gnev in odsev srčnega
gorja se ji je razlil tudi po licu. Komaj je še nadaljevala:

»Zabev, ti si lažnivec, goljuf_!«

Ženinu Zabevu se je prvi hip od presenečenja zavrtelo
v glavi. Ne le da kaj takega ni pričakoval od Male,
katero je tudi sam imel za žensko nekoliko kratke pa¬
meti. Hujša je seveda bila še sramota, ki mu jo je ta
terba* s tem napravila. In ravno njega je moralo to
zadeti? Saj vendar ni napravil kdo ve kaj. Kdo pa bi
tega na njegovem mestu ne bil storil? Saj vendar ni
nobenih posledic... za drugo se pa na tem svetu tako
nihče ne meni. Sramota ga je tako stisnila, da prvi hip
ni vedel, kje stoji.

Tudi nevesta: Neža prvi hip ni bila malo presenečena.
Zavedala se je sramote prav tako kakor njen mož in
vedela, da so take reči za sosesko prava dušna paša in
da se bodo lastni svatje nad tem zabavali. To je žalilo
njen ponos. Tudi ona je bila čula za Zabevovo skrivno
razmerje z deklo, vendar se za te govorice pri odločitvi,
ali naj ga vzame za moža, ni zmenila. Razmerje z manj¬
vredno žensko je ni motilo in kakor toliko drugih, je
tudi ona- nad vsem tem skomizgnila z rameni. Kaj bo
tako zi jalo, taka pošast...

Ženin in nevesta sta s svati Vred nekaj časa molče
strmela v Brezniško Malo. Po sejmišču je zavladala
mučna tišina. Potem pa je nekdo skoviknil s škodoželj¬
nim smehom. Tedaj je Neža stisnila moža za komolec in
mu z močnim glasom rekla:

»Pusti jo, gremo ...«

Neumnica.

»Da, gremo, gremo,« so zaklicali še nekateri drugi
svatje in se pričeli razmikati.

Ko pa sta se novoporočenca hotela prestopiti, sta
zadela ob Malo, ki jima je znova zastavila pot. Prav
za prav jo je obroč gledalcev, ki jo je obdajal od zadaj,
pritiskal pred ženina in nevesto. Čeprav so nekateri
svatje pozivali k odhodu, je bila gruča okrog Zabeva
in obeh žen vedno večja. Prevarana Male je tedaj iz¬
vlekla iz svojega nedrja, katerega so njeni raskavi prsti
hitro razpeli, svileno haderco* rumenkaste barve ter jo
v hipu zagnala ženinu v glavo, zraven pa zatulila, da je
njen glas odmeval po vsem sejmišču:

»Tu imaš svojo cunjo, ki si mi jo prinesel s sejma.
Naj ti zgori na tvoji črni duši...! Da bi nikdar ne imel
sreče na tem svetu! Da bi se ti ta krivi zakon pokazil!
To ti želim, ti črni zlodej ti...!«

Zadnje besede so siroti 'od same togote šle skoraj na
jok. Njene besede in še bolj njen bolestni, preklinjajoči
glas je za hip zmedel še tiste, ki poprej niso izgubili
Prisotnosti duha. Toda le za hip, kajti tedaj se je začul
glas neveste Neže, ki se je spet prva znašla. Mogoče bi
do tega ne bilo prišlo, ako bi nevesta tedaj, ko je pre¬
varana dekla odpirala nedrje in potegnila izza jopice od
Zabeva podarjeno haderco, ne bila zapazila del golih
Malinih prsi. Tega pogleda njena ženska bit ni mogla
Prenesti, čeprav so bile prsi manjvredne ženske. Med¬
tem ko je bila prej mirna ter je na vse, kar se je okrog
n je dogajalo, gledala nekako zviška, jo je zdaj popadla
togota. Postavila se je tik pred Malo ter jo z desnico

* Ruto.

123

sunila v prsi, da je sirota omahnila proti gledalcem za
njenim hrbtom:

»Teslo, kaj hodiš sem. Kar si dobila, si dobila, zdaj
pa nimaš več kajjj iskati tukaj ...«

Pri tem Neža ni mislila na podarjeno haderco, ampak
na druge stvari... Osupli obraz Brezniske Male se je
nakremžil na jok. Toda ravno zaradi tega se je množica
obrnila proti njej. Medtem ko so se poprej nekateri nad
prizorom zabavali in je velik del te zabave šel tudi na
račun ženina in neveste ter se je temu in onemu uboga
reva na tihem celo smilila, se je zdaj javno mnenje obr¬
nilo proti njej.

»Korito, po kaj si pa prišlo? Izgubi se ...!« se je zadrl
nad Malo starešina in jo porinil od sebe.

Njegovemu nastopu je takoj sledil sovražen hrup.

»Domov se poberi, če imaš kam iti...!«

»S kom si pa še ležala, avša ...?«

Med splošnim hrupom glasov, klicev, žvižgov in smeha
so Malo porivali iz tesnobe. Preden je prišla iz gneče, je
dobila marsikak krepak sunek s pestmi in komolci in le
malo je manjkalo, da je niso pobili na tla in pohodili.
Naposled je le pretrgala obroč in jo urno pobrala nekam
po vasi. Vse to se je zgodilo v silni naglici. Nekdo je
tedaj glasno zavpil:

»Godci, kaj pa delate? Zagodite vendar kaj ...«

Kakor da bi se prebudili iz spanja, so zaigrali godci
Zabevovih svatov hrupno in veselo koračnico. Nekdo
v ozadju množice je začel vriskati in svatovsko razpo¬
loženje je začelo takoj urno rasti; ljudje so mučni do¬
godek z Malo naglo pozabljali in kmalu se je po sejmišču
razlegal prešeren smeh. Nikogar več ni bilo, ki bi soču¬
stvoval s pravkar pregnano Malo. Kljub temu pa svatje

124

pred cerkvijo niso imeli več pravega obstanka in naglo
so se množili glasovi:

»Gremo, gremo ...«

Najbolj se je seveda mudilo Zabevovim svatom, ki
so jo takoj začeli zavijati proti Lukačevi gostilni, kjer
jih je čakala pojedina. Tudi posamezni Munkovi svatje
so se jeli obračati na cesto proti Hojam, kjer je pri
Munku bila pripravljena svatba. Le obe godbi sta še
neutrudljivo igrali pred cerkvijo, kakor da bi se kosali
med seboj.

Toda komaj se je sejmišče pričelo izpraznjevati, se
je zgodilo še nekaj. Medtem ko so malo prej imeli sen¬
zacijo Zabevovi svatje, so jo kmalu nato imeli tudi Mun¬
kovi, čeprav ta ni bila tako neprijetna kakor prva. Med
radovedneži je bil tudi Riharjev Miha. Naenkrat ga je
sredi sejmišča popadla božjast in ga s tako silo vrgla
■ob tla skoraj pred noge obeh ženinov in nevest, da je
pod njim zabobnela zmrzla zemlja in so blizu stoječi
ljudje mislili, da mu je razbilo glavo.

Nevesti sta od strahu onemeli in Munlcova Mojcka je
grozotno vzkriknila. Ako bi je njen mož Tonač ne bil
zgrabil okrog pasu, bi se bila gotovo zrušila poleg bo-
žjastnika na tla. Ženina sta svoji nevesti takoj odvlekla
stran, okoli Mihe pa se je zbrala velika gruča veselih in
■vinjenih svatov vseh štirih porok.

Miha je imel danes posebno hud napad, ki se je po¬
navljal le vsakega pol leta enkrat; krči so ga davili z
nečloveško silo in mu lomili roke in noge, da so se kri¬
vile, kakor bi bile iz testa, pri tem pa mu je hotelo oči
Poriniti iz očesnih jamic. Iz spačenih, pošastnih ust, kjer
50  nečloveško škripali zobje, so božjastniku prihajale
belkaste, ostudne pene in se mu lepile po kocinasti, že

več mesecev stari bradi. Iz vzbočenili prsi se mu je iz¬
vijal hropeči, živalskemu rjovenju podoben stok. Bila
je podoba, da bo nesrečnika zadavilo.

Prvi trenutek je okrog božjastnika zavladala grobna
tišina, iz katere je bilo slišati le lomljenje njegovih
sklepov, škrlinkanje njegovih močnih zob in hropenje
glasov:

»Ko — o — vah... ko — o — vah... o — ah . ..«

Gledalcev, ki so se kopičili drug čez drugega, se je
polaščal strah, obenem pa čudna, surova radovednost 7
Redki so bili tisti, ki so že bili priča Mihovim božjastnim
napadom, toda vsi so vedeli, da napad kljub groznim
mukam za božjastnika ni smrtonosen in da se bo končal,
kakor so se končali že dotedanji: najprej bo božjastnika
zdelalo do nezavesti, mu vrglo vse ude iz sklepov, nakar
bo hropenje prenehalo in bo Miha obležal kakor mrtev
na tleh. Potem bo ležal nezavesten dan ali dva, kakor
ga bo pač zdelalo, nato bo začel strmeti okrog sebe in
se ničesar ne bo spominjal. Z vrnjeno zavestjo se mu bo
začel oglašati vprav zverinski glad, ki si ga bo najprej
tešil s kako juho, s krompirjevko ali s prežganko, kar
mu bodo pač dali ljudje, pri katerih bo obležal. Ko si
bo spet opomogel, bo vstal in se molče odpravil od hiše
do hiše, da se bo najedel kruha.

Vse te misli so navdajale gledalce ob pogledu na kup
zvijajočega se mesa in kosti na zmrzli zemlji. Stali so
kakor pred strašnim pojavom narave, pred katerim ima
človek zvezane roke. Tisti, ki so stali predaleč stran, so
hoteli vedeti, kako je z božjastnikom.

»Lomi ga...« so jim odgovarjali oni iz prvih vrst in
skomizgovali z rameni.

126

»Kaj naj to pomeni...?« je clejal nekdo. Mnogo oči
se je zagonetno spogledalo.

»In ravno pred nevesto ga je vrglo... Ne bo sreče.«

Radovednežem je po živcih mrzlo zagomazelo.

Podpeška godba, ki je hotela Munkove svate spraviti
na noge in od tod, je hrupno igrala ne daleč stran,
vendar brez pravega uspeha; le nekaj svatov je šlo za
novoporočencema in za starešinstvom, večina pa se je
še vedno motovilila na sejmišču. Edini uspeh godbe je
Pil ta, da je zadušila božjastnikovo hropenje in stokanje.
H gruči, ki je obdajala Miho. je pristopila mežnarica
T reza in dejala z očitajočim glasom:

»Norci, kaj pa zijate vanj! Stran ga odnesite...«

Trezi je besno škrlinkanje božjastnikovih zob in nje¬
govo hropenje šlo skozi mozeg.

Njenega nasveta pa ni bilo mogoče koj izvršiti, kajti
Mihi je še lomilo kosti in če bi ga hoteli obvladati, bi se
moralo nanj vreči pol ducata močnih moz. Iz skušnje pa
jo bilo znano, da bi to bolnika še huje zdelalo, zato so
ra jši čakali, da se napad sam poleže. 1 o pa je trajalo še
Precej časa.

Medtem so se radovedneži že vsega naveličali in sej¬
mišče se je pričelo naglo prazniti. Zadnji Zabevovi svatje
so se izgubili proti Lukaču, tudi Munkovi so v dolgem
sprevodu odkorakali po polju proti Hojam. Daši sta obe
godbi igrali poskočnice in so se slišali tudi vriski, so bili
obojni svatje precej poparjeni. Ako so se najprej Mun¬
kovi svatje režali Zabevovim, so se zdaj Zabevovi posme¬
hovali Munkovim, kajti vsem se je zdelo, da dogodek
z  Riharjem Mihanom nekaj pomeni... Zadnji so za¬
pustili sejmišče Cernjakovi ljudje, ki so odšli k Apatu
Ud  kter vina in ki so še najbolje odrezali.

127

Naposled, je božjastnika toliko zdelalo, da je kakor
mrtev obležal na tleh, ponehalo je tudi hropenje, le ze¬
lenkaste pene so mu še silile iz ust. Dovganoč je od
nekod prinesel konjsko plahto, kamor so ga položili,
potem pa so ga Dovganoč, Coflov Peter, Tehant in Pre-
žvek odnesli v Rudafov hlev, kjer so ga položili na kup
slame v kotu.

Ko so odnašali Mihana s prizorišča, se je na sejmišču
prikazala suha postava beračice Ajte. Nihče ni vedel, od
kod se je vzela; zapazili so jo šele, ko je vsa mirna in
lesena korakala po vasi. Sredi sejmišča pa je Ajta nena¬
doma obstala, pobrcala po tleh s svojo palico, ter se nato
počasi sklonila in pobrala s tal pohojeno rumenkasto
stvar. Ajta ni našla ničesar drugega kakor ono svileno
haderco, katero je malo prej Brezniška Male vrgla Za-
bevu v lice in jo je potem množica pohodila in pozabila.
Beračica je zadovoljnega lica ugotovila, da je ruta sicer
povaljana in umazana, da pa ni raztrgana. Takoj je snela
svoj žametni klobuček in si najdeno ruto navezala še
vrh one rute, katero je že imela na glavi. Pri tem opravku
se je njen rumeni obraz pokril z zagonetnim, samozado¬
voljnim nasmehom...

Od Lukača je takrat zadonela godba k prvemu plesu,
iz daljave pa ji je vriskajoče odgovarjala godba Mun-
kovih svatov. Glasovi obeh godb so se dvigali nad vas,
nad polja, nad gozdove proti pustemu nebu in vabili
vsakdanjo Jamnico in njene vasi k veselju, k uživanju.

128

Sedmo poglavje

Jamnica je bila za razne lesne črve, za domače in tuje
lesne trgovce že odtihmal pravi raj, pa tudi prava skuš¬
njava, odkar je les začel imeti ceno. Čeprav je to tra¬
jalo že nekaj desetletij, je vsa trgovska dobičkarska
strast in vsi slabi časi niso mogli oropati njenega za¬
klada — prekrasnih smrekovih, hojevih in macesnovih
gozdov. Res je, da so sčasoma nekateri kmetje propadli
in da so njihove kmetije pobrali lesni barantači. Marsi¬
katero jamniško rebro je kazalo svetu svojo goloto in
marsikaka jama se je spremenila v puščavo. Vendar je
bilo v Jamnici še dovolj lepega lesa tudi po svetovni
vojni. Nekaj let imperialističnega klanja je jamniškim
gozdovom zaradi zastoja lesne trgovine kar dobro sto¬
rilo; bolj, kakor so se med vojno zredčile vrste jamniških
mož in fantov, so se zgostili jamniški gozdovi.

Prva povojna leta lesna kupčija ni šla prav posebno
v klasje; kmetje so imeli dovolj denarja, razen tega pa
je šepal izvoz. Toda za sedmimi suhimi leti, ki so jih
lesni trgovci morali prebiti, je prišlo sedem debelih,
mastnih let. Največ je k temu pripomogel račun, ki ga
je ljudstvo plačalo za osvoboditev slovenskega naroda
s tem, da je moralo iz svoje mošnje oddati tri četrtine
gotovine. Posledice te poravnave seveda niso mogle iz¬
ostati — vse se je podražilo.

Tudi cene lesu 'so se začele hitro dvigati. In tedaj

9

129

so se v bližnji in daljni jamniški soseski dvignili razni
nosovi in se začeli obračati proti vasi pod goro, kjer so
ovohali bogat plen. Duh jamniških lesov tudi domačima
trgovcema, krčmarjema Apatu in Lukaču, ni dal mirno
spati. Vsa ta žlot že bogatih ali bogatije željnih nastri-
govalcev je imela natančno preračunjeno, koliko znaša
jamniško lesno bogastvo in koliko od tega odpade na
posamezne posestnike. Niti kmetje sami niso tako dobro
vedeli, koliko imajo, kakor pa lesni trgovci.

Munkovi gozdovi so lesne črve seveda že desetletja
jezili, ker se tja noter nikakor ni bilo mogoče zariti.
Kdaj pa kdaj se je res dobilo kaj malega, kar pa je
bilo treba drago plačati. A še teh redkih izjem so bili
deležni le bogati veletrgovci iz okolice, medtem ko šuš-
marji in začetniki pri Munku niso nič opravili. Zdaj pa
je vendarle prišel čas, ko bo tudi v teh gozdovih zapela
sekira, kajti pri Munku in pri Bunku so gospodarili
mladi ljudje, ki sicer niso bili zadolženi, a so nekaj go¬
tovine v prvih časih vendar potrebovali.

Podobno je bilo tudi pri nekaterih drugih posestni¬
kih, ki so zadnje čase prevzeli kmetije in so morali
izplačevati dote. Tako je bilo pri Ložekarju, pri Tum-
peju, na Gradiši in drugod. Povsod so se obetali zaslužki.
Med oboževalce lesnih trgovcev je spadal tudi mladi
Perman iz Drajne, ki se s svojim bogastvom sicer ni
mogel meriti z Munki, ali je za razmere v Drajni, kjer
je bil svet suh in borov, imel vendar lepe dorasle goz¬
dove. Godni gozdovi pa tu še niso zadostovali, kajti
Permana niso tiščali k poseki dolgovi.

Najprej je prodal del svojega gozda mladi Bunk.
Tudi njega ni gnal kak dolg, ali potreboval je nekaj
gotovine za začetek, za modernizacijo in izboljšanje svo-

130

jega gospodarstva. Takoj za njim je prodal mladi Munk
najstarejši del starodavne temnozelene straže nad do¬
mom. Tudi Munk ni potreboval vsega denarja, ki mu
ga je les vrgel, zakaj vsota, ki jo je dolgoval sinu La¬
de ju, je bila v primeri z izkupičkom malenkostna. Tako
Munka kakor Bunka pa so zapeljale visoke cene, ki so
jima bile ponujane, obenem pa strah, da bi lesne cene
kmalu ne padle, kakor so to prepričevalno prerokovali
vsi lesni trgovci. 'Celo stari Munk, ki je pri obeh kup¬
čijah odločilno posredoval, se je misli na prodajo lesa
vdal le iz strahu pred skorajšnjim padcem cen. Oba
gozdova je kupil star hišni prijatelj, lesni trgovec Ober-
tavc iz Dobrij, a ne v svojem imenu, kakor je delal do-
sihmal, ampak za lesno družbo »Podjuna«, ki je bila
pravkar ustanovljena in katere soustanovitelj je bil. Ta
stvar je posebno smrdela staremu Munku, vendar se je
dal potolažiti, ko je zvedel, da so poleg samega Ober-
tavca člani družbe še nekateri drugi lesni magnati iz
doline, o katerih je vedel, da so denarni. Kaj več mu
o delniških družbah prijatelj Obertavc seveda ni nič
povedal.

Nekega dne pa se je zvedelo, da je tudi Perman pro¬
dal svoj gozd in to krčmarju Lukaču iz Jamnice. Zaradi
tega je nastalo precej razburjenja in ljudje niso mogli
zdobriti, zakaj je Perman prodal kar dve tretjini svojega
gozda, ko vendar ne potrebuje denarja, drugič pa, zakaj
ga ni prodal kakemu težjemu kupcu, ampak Lukaču, ki
je bil prav za prav šele začetnik in o katerem se je
vedelo, da nima kapitala. Pred kratkim se je priženil
k Lukačevi krčmi in je poleg nje imel še majhno trgo¬
vino z mešanim blagom. Kaj drugega pri hiši ni bilo.

To so bile največje poseke, ki so jih tisto leto prodali

9 *

131

v Jamnici in kakršnih že dolgo ni bilo. Drugi kmetje so
prodajali manjše dele, da je bilo denarja za sproti. Naj¬
več tega je pokupil Apat. Komaj je preteklo dobrih
štirinajst dni, odkar so bile te kupčije sklenjene, ko so
po Jamnici že pričeli šušljati, da so kmetje prodali les
mnogo prepoceni, ker se cene zdaj še nagleje dvigajo,
kakor pa so se prej. Lesni trgovci ponujajo že tretjino
več. Zraven pa so se širile novice, da les -nikakor še ni
dosegel najvišje cene, ker so se medtem odprli stari trgi
za dragoceni koroški les na Ogrskem in na Laškem.
Potemtakem so si Munk, Bunk in Perman zavrgli sto
tisoče. Posebno Perman je bil s tem hudo prizadet, ker
je prodal največji del, medtem ko sta Munk in Bunk
imela še bogate zaloge lesa. Kmalu je vsa Jamnica go¬
vorila, da si je Perman, ki je prodal les za okroglo dve
sto tisoč kron, zavrgel kar celo tretjino. Ni preteklo
štirinajst dni, ko so že govorili, da si je zavrgel kar
polovico, in kmalu so ljudje na ves glas trdili, da si ni
zavrgel samo polovice, ampak da je prodal les enkrat,
dvakrat prepoceni... Pri tem so se nekateri hitro spom¬
nili tudi Permanovega Ahaca in mlade Zabevke, katerima
brat ni hotel ničesar pridodati k starim, razvrednotenim
dotam, ter govorili:

»Bratu in sestri ni hotel nič dati, namesto njima pa
je dal doto Lukaču ...«

Prodajalce je seveda hudo grizlo, posebno še, ker so
bili vsi znani kot posebno zgubeči ljudje. Vendar sta
Munk in Bunk ponosno molčala in se tolažila s tem, da
sta prodala le majhne dele svojih gozdov. Drugače pa
je bilo s Permanom, ki je izgubil skoraj polovico pre¬
moženja. Lukač je brž po sklenjeni pogodbi poslal de¬
lavce v gozd in so začeli takoj podirati, tesači pa so

132

sproti hiteli z obtesavanjem stavbenega lesa. Skraja je
Lukač pri svojih obiskih v gozdu hodil vedno tudi k
Permanu, toda soseska je šepetala o zavrženih Perma-
novih stotisočakih. Ker so Permanu zaradi nesrečne pro¬
daje kmalu začeli vstajati lasje na glavi, je nekaj dni
zaman oprezoval, da bi Lukača zalotil v gozdu in se z
njim pametno pogovoril. Ko ni mogel strpeti, se je ne¬
kega večera napotil k njemu v gostilno.

Ko je vstopih je našel v sobi le župnika Vireja in
veleposestnika Ložekarja, ki sta se že popoldne pričela
kosati, kateri bo izpraznil več steklenic piva, in sta
imela konec mize že precej zastavljen s praznimi poso¬
dami. Perma n ni prisedel k njima, ampak si je izbral
mesto pri mizi za vrati. Družba, ki jo je našel, mu ni
bila preveč pogodu.

»Perman, kaj boš pa pil?« ga je pozdravil Lukač z
vsakdanjim glasom, ker ga Permanov nenadni prihod
ni popolnoma nič presenetil in je bil že na vse pri¬
pravljen.

Perman je naročil pol litra mošta.

»Kaj, mošt boš pil?« se je začudil krčmar. »Vino pij
zdaj, ko si les tako dobro prodal.«

Po Permanovem licu je švignil bridek nasmeh, toda
ostal je pri že naročeni pijači. Sam zase je kmet žtilil
pijačo in molče kadil cigareto za cigareto; čakal je, da
bo Lukač prisedel k njegovi mizi, kakor je to delal do-
sihmal. Toda krčmar je odhajal iz sobe in se spet vračal,
časa zanj pa ni našel. Perman je naročil še eno mero,
še vedno upajoč, da bo pričakal zaželeni pomenek. Bil
je tako poln lastnih misli, da ga pogovor med župnikom
in Ložekarjem, ki sta se po stari navadi prepirala zaradi
politike in je župnik hvalil Jugoslavijo, Ložekar pa so-

133

sednjo Avstrijo, ni prav nič zanimal. Ker je čas tekel,
je Perman poklical krčmarja in mu poltiho rekel:

»Ti, jaz bi se pa s teboj rad nekaj pomenil.«

»Kaj pa?« se je Lukač delal neumnega.

»No, saj sam dobro veš! Zaradi lesa...«

»Zaradi lesa...! Dobro, pa pojdi z menoj.«

Lukač še ni imel svoje pisarne, kakor jo imajo večji
lesni trgovci, zato je Permana odpeljal v trgovino, kjer
sta bila sama. Ne da bi sedel na ponujani stol, mu je
Perman takoj dejal:

»Cuj, Lukač, zaradi lesa sem prišel. Sam veš, da sem
ti ga dal mnogo prepoceni; nekaj mi moraš še dodati, pa
bova lepo bot...«

Kmetov glas je bil sicer nekoliko zadržan, a še vedno
zaupljiv kakor njegov obraz, ki je bil ves uprt v trgovca
pred seboj. Lukač in Perman sta bila enakih let in sta
skupaj hodila v šolo in skupaj odraščala. Nikdar ni bilo
med njima kakega nesporazuma in veljala sta kot pri¬
jatelja. Tej njuni medsebojni naklonjenosti se je Lukač
imel tudi zahvaliti, da mu je-Perman prodal tako mno¬
žino lesa v času, ko Lukač kot lesni trgovec med kmeti
še ni imel pravega zaupanja in potrebnega kredita.

.Tudi Lukačev obraz je bil domač, brez vsake nape¬
tosti, ko mu je mirno odgovoril:

»Perman, jaz res ne vem, kaj naj bi še besedovala,
ko sva vendar'že'podpisala pogodbo. Vem, kaj trobijo
ljudje o cenah, a ne verjemi vsega, kar trdijo nepoučeni
ljudje. Stvari niso take, dragi moj ...«

Permanu je ušel kratek nasmeh.

»Beži, beži, saj se mi krave smejejo, tako poceni sem
prodal...«

134

Lukač mu je namesto odgovora natočil frakelj žganja
in mu ga ponudil. Kmet je pokusil in nadaljeval:

»Takrat, ko sva delala pogodbo, je bil čevelj lesa
po osem, a zdaj ga plačujejo že po petnajst, a ne takega,
kakršen je moj. In cene še rastejo. Sprevidi sam in
pridaj mi nekaj! Saj niti ne zahtevam vsega tvojega
profita, ker vem, da mora trgovec tudi živeti in da ne
dela za božji glas.«

»Res je, Perman, kar praviš, da se je cena medtem
nekoliko dvignila. Toda jaz lesa še nimam obdelanega
in tudi ne prodanega; do takrat, ko bo vse pripravljeno,
cene spet že lahko padejo. Saj veš, kakšni časi so dan¬
danes. Nadalje ne smeš pozabiti, da se dvigajo tudi stro¬
ški, delavski zaslužki, davki in vse, kar hočeš. Ni vse
zlato, kar se sveti...«

Lukač je hotel biti prepričevalen, zato je govoril
počasi in s poudarki. Vendar se njegove besede Permana
niso prijele.

»To je vse res, kar praviš, toda razlika v ceni je
prevelika. Nekaj mi moraš pridati. Koliko boš dal iz
svoje lastne volje?«

»Nič...!« je vrgel trgovec vanj kratko in odločno v

»Ne uganjaj neumnosti, Lukač. Saj vendar sprevidiš,
da ti lesa ne morem tako rekoč podariti.. .<<  Permanov
glas je postal vroč, njegove oči so se zapičile v trgov¬
čevo postavo.

Toda Lukač mu je zopet odbil s prejšnjim mirom:

»Perman, ne bova spreminjala pogodbe! Cene so se
res dvignile in morda se bodo še. Vse to je resnica. Toda
vprašam te, Perman, kaj bi pa bilo, ako bi cene po skle¬
nitvi najine pogodbe padle? Ali bi se to ne moglo zgo¬
diti, ali se ni že lani, predlanskim? Kaj bi bilo potem ...?«

Na tak odgovor kmet ni bil pripravljen, zato je za
trenutek obmolknil in iskal drugega izhoda. Toda Lukač
je hotel izkoristiti Permanovo zadrego in je neusmiljeno
tiral dalje:

»Ako bi se to zgodilo, ali bi mi potem popustil pri
ceni? Čisto po pravici, po tvoji pošteni vesti mi odgo¬
vori, Perman: Ali bi mi popustil pri ceni, ako bi se ne
dvignila, ampak bi padla...?«

Vsa Permanova zunanjost, njegova postava, oči, stis¬
njene ustnice, vse je kazalo, da bi v tem primeru tudi on
ostal trd, neizprosen. Njegova kmečka lokavost pa tega
ni mogla priznati, zato se je pričel izvijati:

»To bi šele videli. Mogoče bi pa...«

»Ne govoriči, Perman!« je vzkliknil Lukač zmago¬
slavno. »En host bi mi ti popustil! Ne ti in ne kdo drug.
Sam bi moral trpeti škodo, kakor bi vedel in znal. Tako
je na tem svetu. Če ne boš ti mene, bom pa jaz tebe.
To je trgovina, Perman ...«

Mladi trgovec seveda ni hotel povedati kmetu še ene
povsem verjetne možnosti: ako bi si bil kupil les pre¬
drago, bi ga kmetu preprosto ne plačal po dogovorjeni
ceni, ker bi mu namreč kmet ne imel kaj vzeti in bi se
moral zadovoljiti s tem, kar bi od njega dobil.

In kakor je Ahac pred nekaj meseci sedel pred bra¬
tom Permanom, ko mu je ta hladno zabrusil v obraz:
»En host boš dobil!« tako je sedaj Perman sedel pred
Lukačem ves strt in razorožen. Toda tudi zdaj se Per¬
man ni spomnil upravičene zahteve svojega brata in
svoje sestre po zvišanju dote, ampak je mislil le na
svojo nesrečo. Smilil se je sam sebi, ko je sprevidel,
kako ga hoče ta njegov mladostni prijatelj hladnokrvno
ociganiti morda za nekaj sto tisoč in s tem tako rekoč na

136

cesti pobrati trud nekaj permanških rodov. On bi danes
ne sedel tukaj pred trgovcem, ako bi njegovi predniki
živeli, kakor se ljudem spodobi, ako bi si privoščili, ne
pa stradali in bodili na pol goli naokrog. Ves ta les, za
katerega se zdaj prepirata, bi bili lahko sproti pojedli.

Nastal je kratek, a mučen molk, med katerim je
Lukač gledal proti /vratom, Perman pa je strmel v tla.
Iz gostilniške sobe se je slišalo rogoviljenje pijanega
Ložekarja, ki je spet vpil:

»Tri dni pa oleja ni...!«

Kijiet je naporno razmišljal o tem, ali naj Lukaču
takoj vrže v obraz poslednjo grožnjo ali ne. Bil je
namreč pretrdoglav, da bi se bil že vdal v usodo. Imel
je na razpolago še eno sredstvo, o katerem je zadnje
čase veliko razmišljal, in to je bila sodnija. Vendar kot
kmet ni imel dovoljnega zaupanja niti v postave niti
v tiste, ki postave merijo. Po kratkem preudarjanju pa
je vendar bruhnilo iz njega:

»Dobro! Če nočeš zlepa, boš moral zgrda. Sam dobro
veš za postavo, da kupčije, sklenjene za polovico pre¬
poceni, niso veljavne. Kakor hočeš .«

Lukač se je nasmehnil:

»Stori, kakor se ti zdi, toda rečem ti, da ne boš nič
opravil. Les ni grunt...«

»Dobro, ako je to tvoja zadnja beseda, se bova pa
drugod pogovorila.«

Permana je kuhal srd, zato je vstal in zapustil hišo,
ne da bi poravnal popito pijačo. Odstranil se je predvsem
zato, ker se je bal, da bi nesramnega kupca ne udaril in
si s tem nakopal še kakih nepotrebnih sitnosti na glavo.
Tudi lepa pomladna noč, ki je bila razgrnjena čez tiho
pokrajino, ga s svojim svežim, toplotnim zrakom, s svo-

137

jimi brezštevilnimi lučkami na jasnem nebu ni mogla
razvedriti. Gredoč je preklinjal vse trgovce tega sveta
in delal načrte, kako bi se izkopal iz mreže, kamor se
je zamotal. Ves moker od razburjenja je prišel domov.
Doma pa je storil to, kar še nikoli ni naredil: preden
se je ulegel spat, je odšel v klet in se hlastno napil
mošta, hoteč si pogasiti žejo, ki ga je neznansko mučila.

Prihodnje jutro pa ni storil tega, kar je bil sinoči
zagrozil Lukaču. Namesto na sodnijo je odšel v gozd.
Čeprav je bilo še zelo zgodaj, je vendar našel tam že
Lukačeve delavce, ki so podirali in tesali. Tehant in
Prežvek sta z nekaterimi drugimi delavci lupila, a Dov-
ganoč, Coflov Peter in drugi so tesarili. Dasiravno so
delavci bili šele dober teden v gozdu, je vendar nastalo
že pravo razdejanje, ki ga je Perman šele zdaj z bolestjo
občutil. Skrčenega srca je strmel po belem, lepem lesu,
ki je na debelo pokrival tla. Zaradi doraslega gozda je
s podiranjem nastajala prava golota in Perman se je
zavedal, da tukaj on ne bo nikdar več sekal lesa, morda
tudi njegovi otroci še ne. Ob pogledu na to ga je na¬
vdala še večja odločnost in že od daleč je začel vpiti
nad delavci:

»Nehajte podirati, takoj odnehajte in se mi izgubite
iz gozda!«

Delavci so ga debelo gledali, vendar so se kmalu
prepričali, da se Perman ne šali. Razumeli so ga tem
laže, ker so sami najbolj poznali lesno kupčijo med Per-
manom in Lukačem ter vedeli, koliko si je kmet pri tem
zavrgel. Vendar kar tako dela niso hoteli zapustiti.

»Kdo nam bo pa šilite plačal?« je izpraševal Dovganoč.

»Kdor hoče, zaradi mene sam zlodej!« je vpil Perman
dalje in razgrajal, ko da bi bili tesači tisti, ki so ga

138

oskubli. Videč, da delavci res prenehava jo z delom, se
je umiril in postal prijaznejši.

»Sami boste sprevideli, da moram tako ravnati. Ali
so Permani mar zato garali, da bo zdaj nekdo tretji
obogatel? Tu sem jaz gospodar in nihče drug...«

Trenutno ni bilo za delavce drugega izhoda, kakor da
so oprtali orodje in Zapustili gozd, čeprav se jim je za¬
deva zdela zelo neverjetna. Vesel, da je s tako lahkoto
uspel, jih je Perman gredoč povabil na grčo mošta, česar
se delavci seveda niso branilk čeprav je bilo še zelo
zgodaj in so bili še vsi tešč. Zaradi tega so ga kmalu ču¬
tili in, ko so odhajali proti dolini, so poskušali vriskati.

Sredi poti pa jih je srečal Lukač. Ko je zvedel, za
kaj gre, je delavce oblastno zavrnil:

»Takoj nazaj, v lesu imam jaz besedo ...«

Delavci so se z Lukačem na čelu vrnili v gozd in na¬
daljevali z delom. Odmevi sekir so kmalu privabili Per-
mana nazaj; med prodajalcem in kupcem se je razvnel
srdit prepir. Perman je postal kar divji in si ni dal nič
dopovedati. Naposled se je zagnal v stole, na katerih je
tesal Dovganoč, in jih prevrnil z lesom vred. Delavci so
bili med dvema ognjema; Lukač jih je silil k delu, kmet
jim je branil delati. Ker se je bilo treba ozirati na oba,
so delavci prenehali delati in čakali! kaj bo. Naposled so
z Lukačem vred zapustili Permanov gozd in odšli v
Jamnico, kjer naj bi počakali na odločitev. Lukač jih
ni pustil nikamor, trdeč, da se bo še tisti ali vsaj pri¬
hodnji dan odločila njegova pravica in bo Perman moral
plačati delavcem zamujene šilite: Čeprav je bilo sredi
tedna, so delavci ostali in začeli piti. Ker se zadeva z
lesom ni odločila niti prihodnji, niti tretji, niti četrti
dan, so delavci ostali pri Lukaču do nedelje in zapili

139

vse, kar so imeli pri trgovcu prisluženega, ter se nazad¬
nje še zadolžili.

Lukač in Perman pa sta hodila na sodnijo. Lukač je
imel lažje stališče kakor Perman, ker je imel podpisano
pogodbo, in izid prepira je bil tako rekoč vnaprej jasen.
Vendar je najeti advokat Permanu obljubljal, da bo
pravdo on dobil, da jo tako rekoč mora dobiti, ker je
pravica na njegovi strani. Perman je res dosegel začasno
prepoved sekanja ter odstranitev že posekanega lesa iz
gozda. Toda že v prvi instanci je pravdo izgubil, razen
tega je bil obsojen še na plačilo škode, ki jo je trgovec
Lukač zaradi zamude utrpel pri trgovini njegovega lesa,
dasiravno ni imel prav za prav nobene škode, ampak je
s tem pričakal še večji dobiček, ker je cena lesa še po¬
skočila.

Izgubil je pravdo tudi v drugi instanci.

Perman je divjal in na potu domov razgrajal proti
pravici, ki jo je sodnija odmerila, trdeč, da je postava
naperjena proti kmetom, da je sploh ves svet proti njim.
Spotoma je pil že v Dobrijah in proti večeru vinjen pri¬
spel k tretji jamniški gostilni pri Cernjaku, ki je stala
ob občinski cesti iz Dobrij v Jamnico. Tam je našel že
nekaj pivcev, ki so srebali žganje in pili mošt. Vstopivši
v gostilno je Perman zavpil:

»Štefan vina na mizo! Če je šlo danes pol grunta,
naj gre še cel...!«

Perman je iz obupanosti vso noč popival ter napajal
cel trop pijancev. Kakor da bi se-v njem nekaj zlomilo,
se je odtihmal ves premenil, postajal delomrzen in se
vedno huje vdajal pijači. Jamnica pa jp skomizgala z
ramami in rekala:

»Perman bo pač šel...«

140

Osmo poglavje

Po dolgem času je jamniški župan Stražnik spet skli¬
cal sejo občinskega odbora. Od zadnje seje se je nako¬
pičilo že toliko raznega gradiva, uradnih in drugih vlog,
da je niti tak človek, kakršen je bil župan Stražnik, ki
je iz dna svoje duše sovražil dolgovezna posvetovanja
in prerekanja, ni mogel več odlašati. Županu kakor vse¬
mu občinskemu odboru je volivna doba sicer že davno
potekla. Prav ob izbruhu svetovne vojne bi morale biti
nove volitve, ki pa jih seveda ni bilo, in tako so bili ob¬
činski možje zdaj že deseto leto na krmilu, ker jih je
politična oblast kot pripadnike slovenske stranke tudi po
prevratu pustila pri miru ter jih ni nadlegovala s kakim
gerentstvom. Med vojno je ta izjema županu Stražniku
bila kar dobrodošla, ker mu zaradi tega ni bilo treba k
vojakom, po vojni pa je njemu kakor mnogim drugim
občinskim možem zaradi mnogih novotarij in drugih ho-
matij stvar začela presedati in večina si je želela novih
volitev, ki bi jih rešile neprijetnih občinskih opravkov.

Zunaj je bil mračen jesenski dan, v občinski sobi pa
je bilo prijetno in toplo, ker je v peči prasketal ogenj.
Seja je bila napovedana ko j po maši, vendar je učitelj
Jank, ki je opravljal posle občinskega tajnika, moral
dolgo čakati, preden so se občinski možje zbrali. Ker
pa je bil tega že navajen, je mirno sedel pred kupom
papirjev in strmel "skozi okno proti sejmišču pred cer-

141

kvijo, kjer so nekateri občinski odborniki še vedno po¬
stajali, kakor bi ne vedeli, kam naj se denejo.

Čeprav je župan Stražnik pred cerkvijo izklical polno
pest raznih uradnih oznanil, ki jih je prebivalstvo z ne¬
zaupanjem poslušalo, je bil vendar prvi v pisarni. Takoj
za njim je prišel stari Munk, ki je bil vedno najtočnejši.

»Pri vas ste pa gosposki, ker že zdaj netite peč,« je
namesto pozdrava zbodel župana in tajnika.

Župan Stražnik se je v zadregi obrnil k tajniku Janku,
ker je bil on kriv te potrate, toda ta se še zmenil ni za
Munkovo opazko in je dalje nepremično strmel skozi
okno. Počasi, drug za drugim so prihajali tudi drugi od¬
borniki, najprej Mudaf, Pernjak in Ardev, potem Dvor¬
nik, za njim Obad in Černjak. Občinska seja bi bila
zdaj že sklepčna, toda po stari navadi so čakali še na
druge zamudnike. Potem je pridirjal še Mudaf. Sedaj
je župan že hotel pričeti s sejo, toda Mudaf ga je za¬
ustavil, rekoč:

»Počakajmo še na Kupljena. Rekel mi je, da pride.«

Vsi sq  se spogledali, kajti odbornik Kupljen že dalje
časa ni prihajal na seje, zaradi česar pa se nihče ni pri¬
toževal, ker je bil Kupljen znan kot velik sitnež, kate¬
remu ni bilo nikoli nič prav. Zato so znova čakali. Med¬
tem je prišel še bajtar Kovs. Kupljena še vedno ni bilo.

»Zdaj pa začnimo. Kdo bo vedno čakal na tega za¬
mudnika?« se je pričel jeziti stari Munk, ki je nestrp-
ljivo osal na svojem stolu.

»Kam se ti tako mudi, saj si vendar že preužitkar?«
ga je pičil Obad iz Sončnega kraja. Obad je bil pred
desetimi leti izvoljen kot kandidat prvega razreda na
nemški listi in se z Munkom, ki je vodil slovensko stran¬
ko, nikdar nista mogla.

142

Naposled se je Kupljen vendarle prikazal in seja se
je mogla pričeti. Manjkal je sicer še dvanajsti odbornik,
kmet Tumpež, ki pa zadelj starosti tako ni prihajal na
seje. Vseh enajst mož, ki so bili zbrani, je zadnja leta
na zunaj pripadalo prav za prav eni sami politični stran¬
ki, čeprav sta bila Obad in Kovs svojčas izvoljena na
nemški listi. Bajtarja Kovsa so izvolili nemškonacionalni
oportunisti prvega volivnega razreda, čeprav je Kovs
bil volivec tretjega razreda in socialni demokrat, to pa
zato, da bi jim socialno demokratska stranka pomagala
pri slovenski nacionalni večini v drugem in tretjem raz¬
redu do zmage. Vendar je ta kompromis med bogatimi
in siromaki ostal brezuspešen, ker je v drugem in tre¬
tjem razredu zmagala Munkova stranka. Edini rezultat
dogovora je bil, da je prišel v jamniški občinski svet
tudi delavec Kovs. Da sta Obad in Kovs tudi po nastanku
nove države lahko ostala v občinskem sVetu, sta morala
oba podpisati posebne izjave. S tem je enotnost jamni-
škega občinskega sveta bila na zunaj dosežena.

Z deljenimi občutki so odborniki strmeli v učitelja
Janka, ki je sedel pri mizi, kakor da bi ne spadal zraven.
Večina ga ni marala, dasiravno ni vedela, zakaj. V njem
so kmetje gledali pač pripadnika omražene oblasti, če¬
prav je ta oblast šele pred kratkim premenila svojo
zunanjost in postala slovenska. Potem so videli v nje'm
gospoda, ki živi od dela njihovih rok, čeprav so vsi ve¬
deli, kako uborno prav za prav živi. Vsi so ga poznali
kot čudaka, ki živi samotarsko življenje, se izogiblje
gostiln, a se vendar vsake kvatre enkrat tako rekoč mi¬
mogrede napije. Vsa Jamnica je vedela, da ima naduči¬
telj Jank samo dvoje hlač. Pred letom dni je Jank v eni
sapi pridirjal z enimi izmed obeh hlač k jamniškemu

143

krojaču Juriju in ga zarotil, da mu jih mora do prihod¬
njega dne popraviti, ker jih nujno potrebuje. Krojač
Jurij se jih je res takoj lotil, čeprav je bil še pijan,
toda Janka ni bilo po hlače ne prihodnji dan, ne prihod¬
nji teden, ne prihodnji mesec in vsa Jamnica je vedela,
da hlače še danes visijo pri krojaču, ki jih razkazuje
soseski, rekoč:

»Poglej, to so Jankove hlače...!«

Naposled se je seja vendarle pričela, čeprav brez
pravega prehoda na dnevni red. Tajnik Jank je pričel
brati razne uradne spise višje oblasti, ki jih je bilo
treba vzeti na znanje, kar so navzoči odborniki molče
storili. Vse te reči niso bile zvezane s kakimi izdatki.
Nekaj časa je šlo vse gladko in enodušno od rok, ko pa
je prišla na vrsto poprava mostu čez potok Jamnico na
veliki cesti proti Dobrijam, je bilo enodušnosti na mah
konec. Občina je predlagala napravo, novega betonskega
mostu, in sicer je župan Stražnik utemeljeval predlog
z dokazovanjem, da stane občino večna poprava lesenega
mostu že zadnjih deset let toliko, kolikor bi občino stal
nov, betonski most, ki bi vzdržal pol stoletja, če ne še
več. Občina bi s takim mostom le pridobila.

Mučen molk, ki je nastal po županovih besedah, je
pretrgal Kupljenov suhi glas:

• »Dobro, betonski most... Ali imate že pripravljen
potreben denar za to ...?«

Po Kupljenovih besedah je nastal še mučnejši molk
kakor prej po županovih. Nekateri odborniki so gledali
v župana-kakor v sovražnika, medtem ko so drugi topo
strmeli po sobi. Župan Stražnik, ki je bil sam kmet in
se je kakor njegovi tovariši bal novih izdatkov za ob¬
čino, je začel z opravičevalnim glasom razlagati, da so

144

mu napravo novega mostu nasvetovali na glavarstvu, ker
je stari most na tem, da se vsak hip podre. Dostavil je
še, da bi stroški za tak most ne bili tako silni, ker je vse
gradivo kar na licu mesta, le cement in delo bi bilo treba
plačati.

Zdaj so se razvezali jeziki tudi drugim. Dvornik je
bil za to, da se napravi betonski most. Z njim je prvi
potegnil krčmar Černjak, ker je bil prepričan, da bi nov
most tik pred njegovo gostilno ne bil napačen; Kupljen,
Pernjak in Ardev so bili odločno za popravo lesenega
mostu, medtem ko se Munk, Obad in Kovs še niso do¬
končno izjavili, za kaj so prav za prav. Tedaj se je
naenkrat oglasil Kupljen:

»Most naj popravijo tisti, ki ga rabijo, tisti, ki so
starega razdrli. Saj smo ga šele pred nekaj leti popravili.
Lesni trgovci in tisti, ki prodajajo les ...«

Besede skopuškega Kupljena so se takoj oprijele ne¬
katerih odbornikov, čeprav se jim je zdelo, da mlati
prazno slamo,, ker je bila cesta, na kateri je bilo treba
napraviti novi most, glavna občinska zveza z drugim
svetom. Takoj so se jeli spogledovati in ker v občinskem
svetu ni bilo nobenega lesnega trgovca, so skoraj vse oči
obstale na starem Munku in ga izzivalno gledale. Iz nje¬
govih bivših gozdov so to leto izvozili velike količine lesa.

»Jaz čez ta most še nisem peljal lesa,« je godrnjal
Kupljen dalje, ko je opazil učinek svojih besed.

Za kratek čas je nastala zmešnjava, toda kmalu so se
Munk, ki je predstavljal hotč ali nehote lesno trgovino,
dalje Dvornik, Obad in Cern jak, ki so imeli vsak dan
po par konj na cesti, znašli v skupnih koristih in jeli
pobijati Kupljenov predlog.

»Bodi vesel,'Kupljen, da pride z lesno trgovino denar

10

145

v občino,« je na široko razlagal Munk. »Kaj bi pa sose¬
ska počela, če bi les ne šel v denar. Berači bi bili mi
kmetje in tudi delavci bi ne imeli zaslužka. Koliko ljudi
živi od sečnje, od vožnje, od prodanega lesa. Tebi je
lahko, Kupljen, ker nimaš nobenih izdatkov, ker imaš le
enega otroka, toda poglejmo druge. Ničesar nimam proti
temu, da bi tudi lesni trgovci kaj prispevali za popravo
ceste. O tem se lahko posvetujemo. Toda most na naše
sklepe ne bo čakal, ker je že na kupu.«

Njemu je pritegnil tudi Obad in z enako vnemo za¬
govarjal takojšnjo popravo mostu. Obad, ki je bil v duši
še vedno pristaš svoje nekdanje oportunistične stranke
in za Munka nikakor ni maral, se je zdaj znašel na
istem stališču kakor njegov nasprotnik. Drugi odbor¬
niki so pritrjevali zdaj enemu, zdaj drugemu.

Kazalo je, da bo zakrknjeni Kupljen pogorel, toda
tisti, ki so mislili, da so ga že ugnali., so se grdo motili.
Znova je zazijala njegova brezzoba čeljust:

»Naj pa država popravi most, ker nas je za toliko
ociganila...«

Vsi so vedeli, kam Kupljen meri. Pri nedavnem kol-
kovanju starega avstrijskega denarja je skril doma baje
celih petdeset tisoč kron, ker ni hotel izgubiti treh četr¬
tki denarja, v upanju, da bo pokrajina z Jamnico napo¬
sled le pripadla Avstriji. Ker mu je to upanje za enkrat
splavalo po vodi, je začel ponujati denar po davkarijah
in pri oblasteh, kjer je namesto uspeha žel zasmeh in
škodoželjno zbadanje. Nekaj čqsa je starec besnel in
norel, nato pa se je navidezno umiril in se oklenil tajne
propagande tiste stranke, ki je začela delovati za revi¬
zijo versajskega miru, ne meneč se za to, da v Avstriji,
kamor je spet želel priti, denar ni izgubil le tri četrtine

146

svoje prejšnje vrednosti, ampak je popolnoma propadel.
Tudi danes je pozabil, da ga je pred leti slovenska na¬
cionalna stranka poslala v občinski svet kot svojega
vernega pristaša, in je brezobzirno izlil svoj gnev tova¬
rišem v obraz.

Čeprav v občinskem svetu ni bilo niti enega, ki bi
ne bil prepričan, da stari sitnež že davno ne spada več
na sedež občinskega moža, je njegov izpad takoj povzro¬
čil, da so posamezni odborniki spremenili stališča. Napad
je veljal predvsem staremu Munku kot glavnemu pred¬
stavniku slovenske nacionalne misli v kraju. Njega je
Kupljen v prvi vrsti krivil zaradi izgube svojega de¬
narja. Obad je bil takoj na Kupljenovi strani, tudi
Kovs, ki mu je bilo prav tako žal stare države, se je
nagibal na njegovo plat, na tihem pa je bil tudi Ardev
z njima. Celo župan Stražnik ni bil popolnoma zanesljiv.
Stari Munk je vse to dobro vedel. Toda kot spreten
politik je odbil proti njemu naperjeno ost s skoraj
zmagoslavno izjavo:

»Dobro, pa napravimo prošnjo na glavarstvo za pod¬
poro pri zgradbi novega mostu_«

S tem so bili nasprotniki na mah poraženi in predmet,
o katerem so razpravljali tako neradi, je bil spet v vsej
svoji goli nujnosti pred njimi na mizi. Treba ga je bilo
rešiti. Večina je slutila težko odločitev, mračni obrazi so
se sklonili na prsi ter pričakovali, kdo bo rekel prvo
besedo. Vendar je nenadoma prišla še ena rešitev, ki je
odločitev vsaj za nekaj minut odložila.

»Prekleta vojska, ki nam je vse pokvarila!« je zaklel
Obad s prepričevalnim glasom. »Pred vojsko smo vedno
dobivali podporo od dežele za našo cesto, zdaj pa ni niti

10 *

147

»dežele niti kaj drugega, kamor bi se lahko obrnili za
pomoč. Vsega tega je kriva vojska ...«

»Da, vojska, vojska...« so pritegnili Ardev, Mudaf,
Pernjak in drugi, vsi veseli, da-se jim še ni treba, odlo¬
čiti za glasovanje.

»Da, ta vojska je res vraga naredila,« je zamrmral
tudi župan Stražnik, kakor da bi vzdihnil.

Vsa družba se je spet oddaljila od predmeta in se
zazibala v brezciljno razmišljanje. Nekaj časa je bilo
popolnoma tiho v sobi, potem pa se je zganil stari Munk,
kateremu je bilo že dovolj tega cincanja, ter dejal z
izzivalnim glasom:

»Vojska ... Bila jo seveda veliko zlo za tiste, ki so jo
plačali z življenjem ali z zdravjem. Za nekatere pa ni
bila tako veliko zlo.. . Niso redki tisti, ki so po njej
obogateli. Tudi mi kmetje se nimamo pritožiti... Voj¬
ska ... Poglejmo le nekoliko nazaj, kako je bilo pri nas
v Jamnici pred desetimi leti. Razen nekaj izjem je bila
vsa Jamnica do vratu zadolžena. Ali ni tako...? Kje bi
bili danes Ložekar, Hravat, Gradišnik, Mvačnik in toliko
drugih, ako bi jih vojska ne rešila dolgov? Vse bi šlo
na kant. Tudi ti, Mudaf, in tudi ti, Obad, bi lahko o tem
kaj povedala. Tako je bilo... Časi so bili slabi in kmet
se je še komaj držal. Vse je drlo v mesto, v tovarne,
kmetije pa so druga za drugo propadale in prehajale v
gosposke roke. Pa danes poglejmo okoli sebe in videli
bomo čisto drugačno podobo. Ali ni tako...?«

Munk je bil sam sebi všeč in je z bleščečimi očmi
pogledal po omizju. O takih stvareh je rad razpravljal
in bil pri tem celo neprizanesljiv. Prvi je Munku pri¬
tegnil Mudaf, ki je vzdihnil:

»Da, to je res ... Toda čeprav je vojska trajala štiri

148

letči, pri nas celo pet, je vendar še toliko ljudi preveč
na svetu...« Tudi Mudaf je bil eden izmed tistih, ki je
bil celo vojno doma za pečjo, kjer je naglo bogatel.

Toda večina ni bila zadovoljna z Munkom, govoril
ji je preodkrito. Tako kmet ne more in ne sme nikdar
govoriti. Zato ga je Cernjak ošinil z neprijaznim po¬
gledom in pikro dejal:

»Ti Munk lahko tako govoriš, ker si že pri polni
skledi, mi, ki še fretamo, ne vemo. kaj nas še vse čaka.
Kdo ve, kako bo spet v desetih letih...?«

Nato so govorili o vojni in njenih posledicah na dolgo
in široko, dokler jih ni zmotil glas nadučitelja Janka:

»Možje, kaj bomo pa z mostom napravili...?«

Res, nobeni marnji niso pomagali, zaradi mostu se je
bilo treba le odločiti. Spet so gledali drug drugega in
čakali, kdo bo prvi spregovoril odločilno besedo. Bil je
Pernjak, ki je dejal:

»Pa ga popravimo, še enkrat iz lesa, betonskega pa
naj delajo tisti, ki bodo prišli za nami. Mi tako ne bomo
več dolgo vladali...«

Predlog je bil brez nadaljnje razprave sprejet. Druga
točka dnevnega reda je bila ustanovitev tretjega raz¬
reda pri vaški šoli. V Jamnici se je namreč število otrok
po vojni nenavadno povečalo in število šolarjev je že
preseglo številko sto petdeset. Oba razreda sta bila pre-
nabita z otroki ter sta učitelja komaj zmagovala pouk.
Višja šolska oblast je pritiskala na ustanovitev tretjega
razreda in nadučitelju Janku se je posrečilo, da je bil
predlog v šolskem odboru sprejet. Sedaj ga je moral
potrditi še občinski odbor.

Dvornik, Kovs, Cern jak in Ardev, ki so bili člani
šolskega odbora, so zdaj v zadregi povesili oči, pogledi

149

vseh drugih mož pa so se očitajoče obrnili k njim kakor
h krivcem velikega poraza. Vsi so se zavedali, da bodo
z novim razredom nastali tudi novi stroški, ki jih bo
treba kriti z novo občinsko novico.

»Prekleta šola...!« je prvi vzdihnil Mudaf in s tem
odprl zapah splošne zadrege.

»Ali mora biti?« je vprašal Pernjak razdraženo.

»Mora, ker tako zahteva šolska oblast. Razen tega
vlada zdaj v šoli zares obupno stanje. Otroci se ne uče,
kakor bi se morali. Sicer pa s tem ne bo tako huda reč,
ker prostor za novi razred že imamo ...«

Dvornik je bil načelnik šolskega odbora ter je sku¬
šal zagovarjati njegov sklep. Razen tega je bil izmed
vseh občinskih mož tudi najnaprednejši ter se šole in
novih stroškov tudi ni tako bal kakor drugi, ker jih je
kot veleposestnik laže zmagoval. Vendar je njegov glas
tuje odmeval po sobi.

Da bi spravil stvar z mrtve točke, je župan Stražnik
kratko in malo rekel:

»O tem naj pa gospod nadučitelj več pove.«

Oči vseh so se zdaj obrnile proti Janku. Iz njih je
sijalo nezaupanje, iz nekaterih pa tudi odkrito sovraštvo,
ker je večina njega imela za krivca novega zla, le Munk
in Dvornik sta ga opazovala nedoločno, kakor da bi bila
radovedna, kako se bo Jank izmotal iz zagate.

Čeprav Jank ni bil govornik in tudi drugače ni imel
daru prepričevalnosti, se je vendar z vso vnemo lotil
posla ter je začel dokazovati potrebo novega razreda.
Besede so mu kar vrele iz ust in poznalo se mu je,
da mu je stvar pri srcu. Z neverjetno spretnostjo je
popisoval razmere v šoli in če bi večina občinskih mož

150

šole ne sovražila, bi jih bil gotovo ganil, tako prisrčno
je znal opisati muke šolskih otrok v prenapolnjenih
prostorih ter težave in neuspehe učiteljstva pri takem
pouku. Trdil je, da se v takih razmerah otroci ne mo¬
rejo kaj prida naučiti, da veliko otrok sploh ne prihaja
v šolo, da jih uprava niti ne more siliti, ker je šola prav
za prav vesela, če jih ni blizu. Namesto da bi šola bila
ponos občine. Jamnice, je pravo leglo raznih bolezni.
Končal je s trditvijo, da tako ne more iti dalje in da
pod takimi pogoji ne bo ostal noben učitelj v Jamnici;
bolje bi bilo, da se šola sploh zapre.

Uspeh njegovega govora je bila precej dolga, tiha
zadrega, ki se je brala na vseh obrazih in ki jo je končal
Pernjak z dolgim, vzdihu podobnim vprašanjem:

»Koliko bo pa ta špas veljal...?«

Nadučitelj Jauk je imenoval neko približno vsoto, ki
je znašala morda komaj desetino dobička, katerega je
družba »Podjuna« z enim samim podpisom pogodbe z
Munki vtaknila v žep, toda vsota je v občinskem svetu
vzbudila vihar ogorčenja in strahu.

»Kaj, kdo bo pa to plačal...? Že zdaj ima Jamnica
naj višjo novico v vsej okolici. Ali naj kmetje res pro¬
pademo? Kaj nam bodo rekli davkoplačevalci? Kdaj bo
neki konec teh novotarij? Včasih je bilo mnogo bolje
na svetu, ko še ni bilo toliko šol...« so vzkliknili vse
vprek najzakrknjenejši odborniki kakor Kupljen, Per¬
njak in še nekateri. ,

Člani šolskega odbora so.sramežljivo molčali, molčal
je tudi Munk. Ker je sam imel sina učitelja, mu je bilo
sploh težko govoriti, razen tega je bil šoli prijaznejši
kakor večina njegovih tovarišev. Čutil je, da počivajo
na njem nezaupljivi pogledi njegovih lastnih pristašev.

151

Čeprav ni bil več davkoplačevalec, se novih izdatkov
tudi on ni veselil. Razburjeni glasovi se še niso polegli,
ko je tudi on skočil pokonci:

»Šola je šola in mora biti. Tudi moj sin je učitelj.
Toda zajec tiči za nekim drugim grmom. Zakaj je pa
toliko otrok — kar naenkrat...? V Jamnici sto petdeset,
ali kakor pravi gospod učitelj, že skoraj dve sto šolo¬
obveznih otrok. Moj Bog, kam bomo pa prišli, ako bo
šlo tako dalje? Dokler je Jamnica bila še kmetska, tega
ni bilo, zadostoval je celo en sam razred. In vendar je
število gruntov v Jamnici vedno enako, odkar pomnimo.
Ali se spominjate, da bi pri nas kdo napravil, izkrčil
in skopal nov grunt? Nihče se tega ne spominja. Vsega
tega so krive bajte, ki rastejo kakor gobe po dežju.
In v teh bajtah se kvotijo* vsi ti odvečni- otroci. Temu
se ni treba čuditi, saj ljudje, ki prebivajo v bajtah, tudi
nimajo kaj drugega delati... Kdo živi v njih? Koruzniki,
razne dobrotnice in izgubljenci, ki prej ali slej padejo
občini v breme. To je javna nadloga . . . Tega je največ
v Drajni. Poglejte samo tisto globačo ob cesti. Samo bajta
pri bajti in okrog vsake je kar črno otročjih dros.**
Največ nezakonskih otrok je iz Drajne. Vsega tega so
krivi tisti kmetje, ki gradijo bajte, ki dajejo svet, da se
postavijo nove bajte. Poglejte, ali niso v zadnjih treh
letih v Drajni zrastle tri nove bajte? In kdo je v njih?
Ne kaki preužitkarji, niti ne domačini, ampak neki tujci
iz spodnjih krajev, ljudje, ki »delajo na fužinah. Eden iz¬
med teh ima menda osem otrok, drugi pet. To je vse od
drobljenja gruntov, kmetske zemlje. Večrha otrok je iz
Drajne, Jamnica, ti pa zidaj nove šole, plačuj novico.

* Kvotijo, se množijo.

** Množica.

152

Poglejte, to je zlo, ki razjeda kmečki stan in ki nas vse
skupaj ugonablja ...«

Podoba je bila, da so besede starega izkušenega
Munka potegnile za seboj veš občinski svet. Večini je
govoril iz srca, le Kovs se je kislo namrdnil, ko je
Munk začel udrihati po bajtah in po Drajni. Toda kakor
Munku, ki je s svojimi drobnimi, sivimi očmi gledal po
omizju, se je zdelo tudi drugim občinskim možem, da je
vse to, kar so pravkar slišali, sicer gola resnica, a da je
boj proti bajtarskemu zlu podoben boju z zmajem, ki
ima devetero glav in kateremu od vsake odsekane zra¬
stejo tri nove... Res je bilo, da je bližina fužin privab¬
ljala tudi v Jamnico nove prebivalce, vendar so se bajte
največ polnile z lastno krvjo, s prirastkom same jamni-
ške zemlje... Ker je bila ta resnica prebolestna, so možje
iskali mazila, ki bi neprijetno pekočino omililo. In našli
so ga hitro.

Odbornik Ardev se je obrnil proti somišljeniku in
sorodniku Munku in mu s pikrim glasom oponesel:

»Zakaj vidiš le Drajno, Hoj pa ne vidiš? Ali ni Ho-
jeva globača tudi polna bajt? Poglej samo v Podpeški
kot. Bajta pri bajti! In kaka žlot je tam doma? Po¬
glejmo Dovganočevo droso, Tehante, Kumre. Kaj hočeš
še več? Ni samo Drajna tisto zlo. Tudi drugod prihaja
na dan ...«

Munk se ni več upiral in branil svojega stališča, po¬
glavitno je bilo, da je prišlo na dan to, kar mu je le¬
žalo na srcu in mu ga olajšalo. Z izjemo Kovsa so bili
vsi odborniki kmetje, a celo Kovs je bil s tretjino svo¬
jega boja za vsakdanji kruh navezan na zemljo. Dobro
se je zavedal, da bi moral zdaj on povzdigniti glas za
obrambo bajt, toda temu se je uprlo v njem neko

153

močno čustvo in trajalo je precej dolgo, preden je mo¬
gel dejati:

»Ali so res same bajte krive vsega tega? In če so, saj
so v njih večinoma kmečki otroci, ki nimajo iti kam
drugam. Otrok pa je tudi po kmečkih hišah dovolj. Je
pač tako ...«

Mogoče so kmetje iz delavčevih ust pričakovali ostrej¬
ših besed, ker jih pa ni bilo, so se počasi pomirjali, ven¬
dar so še vedno letele neprijazne besede na račun šole,
države in vse te dragocene in neprijetne navlake, s ka¬
tero se niso mogli sprijazniti, čeprav so že rodovi in
rodovi njih krvi živeli sredi nje. Ko so si izpraznili žolč
proti brezobzirno nastopajoči dobi družbenega razkroja,
ki je tukaj pred njimi v obliki tretjega šolskega raz¬
reda režala vanje, so drug za drugim obmolknili.

Vprašanje tretjega razreda pa je bilo še vedno ne¬
rešeno. Nadučitelj Jank sicer ni bil človek, ki bi znal
ljudi okrog prstov navijati, toda danes se mu je to po¬
srečilo. Da bi že prenehalo neprijetno jezikanje na račun
šole pa tudi na njegov račun, je hitro predlagal, da s
tem, ako se občina odloči za nov razred, tega še ne bo
treba ko j odpreti, ker bo potrebno še veliko drugih ad¬
ministrativnih priprav, pisarij in tako dalje. Najbrž se
bo razred odprl šele čez leto ali dve.

»Torej ste vsi za to?« je vprašal župan Stražnik.

Odgovoril mu je zbor mrmrajočih, pol neodločnih,
pol pritrjujočih glasov. S tem je Jamnica dobila svoj
tretji razred ljudske šole.

Medtem se je zunaj še bolj stemnilo in čeprav je
bilo šele poldne, je bil dan podoben večeru. Polagoma je
začelo deževati in okna so se pokrila s polzečimi dežnimi
kapljami. V sobi je postalo še neprijazneje. Občinski

154

odborniki so grdo gledali skozi okna in se pričeli glasno
jeziti na vreme. Jesen je bila še zgodnja in malone vsi
jesenski pridelki so bili še na njivah, ozimina pa še ne
v zemlji.

Zavoljo splošnega nerazpoloženja občinskih mož je
bila prihodnja točka dnevnega reda vzeta na znanje z
velikim nezadovoljstvom. Ako bi bil župnik Virej le
količkaj slutil, da bo ta dan na vsem lepem pričelo de¬
ževati, bi bil županu Stražniku gotovo rekel, da naj ne
daje na dnevni red poprave farovških poslopij.

Obširna jamniška farovška poslopja z mogočnim fa¬
ro vžem, velikim hlevom in pritiklinami so delala videz
reda in trdnosti, v resnici pa je vsa Jamnica vedela, da
so strehe že v skrajno slabem stanju, da se podi na
nekaterih mestih že skoraj vdirajo in da se je kmetu
Rudafu, ki je imel v najem farovška polja in gospo¬
darsko poslopje, nedavno en vol skoraj ponesrečil, ko
je zapeljal voz mrve na skedenj. Popravo farovških po¬
slopij so na občini že večkrat obravnavali, toda ker je
bila dozdaj še vedno odložena, je prišla danes ponovno
na vrsto.

Župan Stražnik je možem najprej temeljito obrazlo¬
žil nujnost vsaj poglavitnih popravil, kakor strehe na
vseh poslopjih, položitve novega poda na gumnu in v
kuhinji, ter poudaril, da se že res godi škoda, ki je vsak
dan večja, in da bodo pozneje tudi stroški popravil
večji kakor zdaj. Nato pa je čakal, kaj bodo možje rekli.

In kakor se je malo prej dvignil vihar proti izdatkom
za šolo, tako se je zdaj dvignil vihar proti izdatkom za
farovške potrebe. Še hujše opazke kakor poprej na nad¬
učitelja Janka so zdaj letele na račun odsotnega župnika
Vireja, čeprav So  z izjemo odbornikov Obada in Kovsa

155

vsi odborniki pripadali isti stranki kakor župnik. Pri
tem pa so bili vsi odborniki možje, ki so brez pridržka
priznavali cerkvene nauke in mislili, da se j ih v življenju
tudi držč.

Najbuje so se repenčili tisti, ki so bili gotovo vsako
nedeljo v cerkvi.

»Zakaj moram pa jaz sam popravljati moja poslopja..
če so potrebna?« je trdil Mudaf in izzivalno gledal po>
omizju, češ kaj mislite vi drugi.

»Župnik ima vendar svoje dohodke, ki niso tako
majhni. Naj pa manj hodi v gostilno,« je dejal Obad,
ki je vendarle našel priložnost, pokazati svojo strankar¬
sko razliko kot pripadnik naprednjaštva.

Kupljen pa je šel še dalje in je vprašal, kam gre
neki tisti denar, ki ga ob nedeljah pobirajo v cerkvi?
Tudi Kovs se je postavil v bran in zahteval, naj cerkev
iz lastnih sredstev popravlja farovška poslopja. Tako so
govorili, čeprav so vsi dobro vedeli, da mlatijo prazno
slamo, ker je občina tista, ki popravlja cerkvena po¬
slopja. Vendar jim je bilo laže, da so si mogli izprazniti
žolč vsaj v ožji družbi, ne da bi se jim bilo bati kake
zamere.

Župan, Munk, Dvornik in Mudaf, ki so bili tesneje
zvezani s ■ farovžem, pa so rajši molčali, čeprav tudi
oni niso bili navdušeni za nove izdatke in je ta ali oni
tudi napravil kako dvoumno opazko na račun popravil.
Kljub vsemu so bili le davkoplačevalci.

Naposled se je vihar polegel in nastala je mučna
tišina. Tudi najglasnejši kričači so sklonili glave in za¬
mišljeno strmeli predse. Zdelo se je, ko da se je mož
začela polaščati neka skrivna, nevidna sila, tista sila, ki

je lije kakor toliko prejšnjih jamniških rodov držala v
tesnem objemu in v nekem strahu do vsega, kar je bilo
zvezano s cerkvijo. Mistika zemlje, mistika onega sveta,
o katerem sicer nihče ni vedel ničesar določnega, jih je
držala kakor vprežene v jarem. Svet čustev, domnev in
navad jim je začel legati na možgane, in molk, ki je
nastal, je bil posledica čudne negotovosti...

Jank je čakal z zapisnikom. Dvorniku je postalo že
neprijetno, zato je prvi spregovoril:

»Nekaj moramo storiti, ker nam sveti Peter ne po¬
maga. Postava je postava. Vsaj streho moramo dati po¬
praviti, ker je škoda zgradb. Kaj mislite...?«

Po kratkem, toda že ne več tako hudem prerekanju
so sklenili, da se za silo pokrijejo in popravijo strehe,
da vsaj noter ne bo teklo, glavno popravilo pa naj se
odloži, da bo tudi novi občinski odbor imel za kaj skrbeti.

Druga neprijetna točka dnevnega reda je bila s tem
odpravljena. Toda ta dan je bil kakor zaklet, kajti zdaj
je prišla na dnevni red zadeva, še stokrat neprijetnejša
od prejšnjih. Tumpež, trden kmet iz Ploj, je namreč
sporočil občini, da ne more dalje vzdrževati svojega
betežnega hlapca Foltana in da je zaradi razmer pri¬
moran prepustiti ga občinski oskrbi. Foltan je imel sicer
šele nekaj čez šestdeset let, toda nogi sta mu že popol¬
noma odpovedali, tako da skoraj ni mogel več hoditi.
Od svoje mladosti si je služil kruh pri kmetih, najprej
kot pastir, potem pa kot hlapec. Kdaj pa kdaj ga je
služba zanesla tudi izven jamniške domovinske občine,
toda vedno se je vrnil spet v Jamnico. Pri Tumpežu je
služil vsega skupaj čez dvajset let, čeprav je službovanje
pri tej hiši dvakrat ali trikrat za kratek čas pretrgal in
se potem spet vrnil. Zadnjih deset let pa je bil stalno pri

157  .

hiši, kjer je zadnji dve leti mogel le še steljo sekati. Od
letošnje pomladi pa niti za to delo ni bil več poraben.

Občinski možje so sicer že davno slutili, da bo Foltan
prej ali slej prišel na občino, ako ga prej ne pobere smrt,
zdaj pa, ko se je to naposled le zgodilo, je legla nanje
težka mora. Mučila jih je odgovornost za novo občinsko
breme, razen tega pa se je v njihovih srcih oglašala
tudi neka neprijetna, dasi rahla zavest, ko da bi se ne¬
komu godila krivica. Toda ta rahla zavest je zelo hitro
izginjala iz njihovih možgan, namesto nje pa se je tja
naseljevalo neko drugo, tuje čustvo, ki se je kmalu iz-
prevrglo v jezo do Foltana. Edino Kovs ni podlegel temu
in je z radovednimi očmi opazoval svoje zamuljene to¬
variše, kako so se zvijali na stolih.

Potem so odborniki začeli počasi tipati okrog sebe.

»Hm, sitna stvar, zopet novi stroški. Kakor da bi že
ne imeli dovolj siromakov na občini ...« je prvi zamr¬
mral Cernjak.

»Foltan je bil sicer priden delavec in je tudi pri meni
služil. Toda denar se ga ni držal. Ko bi ne bil vse sproti
zapil, bi danes ne bil občini v breme,« je dejal Mudaf.

»Saj to je tisti hudič! Prej vlij, potem pa na stara
leta rit zabij,« je poudaril Pernjak.

Kupljen pa mu je takoj segel v besedo:

»To, kar ti praviš, ni nič. Če bi bil Foltan tudi zbiral
denar, kakor ga sicer ni, bi bil danes na istem, kakor je
sedaj. Izgubil bi ga bil, kakor ga je toliko drugih. Če
tako pomislimo, je bolje, da ga je zapil, ker je imel
vsaj nekaj od tega ...«

Zlobni Kupljen s, tem ni nameraval braniti Foltana,
ker mu je bil prav tako neprijeten kakor drugim, v

158

resnici pa ga je nehote le branil. Kar je trdil, je bilo
res in zato je na sejo legla očividna zadrega.

Potem je Munk hotel vedeti, če je Foltan res še vedno
pristojen v Jamnico in če se ni kdaj v kaki sosednji
občini tako dolgo zadržal, da bi si bil tam pridobil do¬
movinsko pravico. Možje so nato na dolgo in na široko
prerešetavali Foltanovo uborno življenje ter nazadnje
na veliko jezo dognali, da novi občinski revež najbrž iz
gole sebičnosti nikjer ni vzdržal tako dolgo, da bi bil
izgubil jamniško domovinsko pravico. Račun je tako
pokazal, da je bil vedno Tumpež tisti, ki ga je stalno
jemal nazaj v službo. To je izzvalo ogorčenje in Ardev
se je začel hudovati na neprevidnega kmeta.

»Zdaj pa ima čorbo skuhano. Ce bi ga Tumpež ne
jemal nazaj, bi Foltan gotovo ostal kje na Selah ali na
Vrheh. In mi bi se ga zdaj lahko iznebili...«

Tedaj se je opogumil tudi Kovs, katerega je jezik že
dolgo srbel, a si še ni prav upal z barvo na dan.

»Vraga — meni se pa čudno zdi, da tak kmet, kakor
je Tumpež, rine svojega hlapca na občino. Saj je ven¬
dar pri njem pustil največ svojih moči. Pet in dvajset
let ali kaj služiti pri eni hiši! To je prava sramota...
Vsi vemo, da Tumpeži niso siromaki. Naj ga imajo pri
hiši do smrti...«

Kovs je govoril, kakor je mislil in kakor mu je na¬
rekoval njegov socialni čut, kmetje pa so mislili, da
govori iz njega gola politična, strankarska strast. In ker
so vedeli, da Kovsova stranka s kmeti mačehovsko ravna,
Je njegova izjava pri vseh izzvala politični odpor. In
medtem ko je bolehni hlapec Foltan tisti čas ležal na
zatohli slami v zadušnem, a toplem Tumpeževem hlevu

na Hojah ter se pogovarjal s svojimi rogatimi, prežve¬
kujočimi sostanovalci, kakor je vedel in znal, se je na
občini razvilo hudo prerekanje o njegovi življenjski pra¬
vici. Deset občinskih mož zdaj ni več branilo občine
pred novimi izdatki, ampak je odločno branilo Tumpeža
pred hlapcem, je branilo svoj razre.d pred drugim raz¬
redom. S tem, da so se s Tumpežem vred otepali odslu¬
ženega in njim popolnoma nepotrebnega prisklednika,
so načelno branili stališče, da povprečen slovenski kmet
dejansko ne more iz svojega nadomeščati socialne pre¬
skrbe svojih poslov, ker takšen, kakršen je, sam ko¬
maj živi. In z golim socialnim čutom, kolikor so ga imeli,
si niso znali mnogo pomagati.

Medtem ko so drugi možje Kovsa srepo gledali, se ga
je Munk naravnost lotil:

»Ce misliš, da je to tako lahka stvar, se motiš, Kovs.
Kam pa bi mi kmetje prišli, ako bi moral vsak posa¬
meznik vzdrževati tiste, ki ne morejo več delati? To bi
bilo preužitkarjev po hišah! Sami preužitkarji... Zato
imamo občino tukaj. Vi imate bratovsko skladnico, ker
pa naši posli te nimajo, imajo občino. Prepričam sem, da
Foltana tudi Tumpež ne bo pustil popolnoma na cesti,
ampak mu kdaj pa kdaj še kaj dal. Toda zahtevati, da
ga popolnoma vzdržuje, ne moremo -r- ako sam tega
noče ...«

»Zakaj pa potem kmetje vedno vpijete, da noče nihče
več služiti, da vse dere v mesta, V tovarne. Neumen bi bil
tisti, ki bi ne šel!« mu je uporno odgovarjal Kovs.

»Kaj boste pa potem delavci in mestjahi žrli, ako nihče
ne bo delal na zemlji. V fabrikah kruha ne delate...«

Troje, četvero čeljusti je hkrati sovražno zarežalo v
nergača. Prav tako sovražno jim je odgovarjal Kovs:

160

»Sramota, pravim, sramota. Za pet in dvajset let dela
pri eni hiši pa beraška palica ...«

Iz tišine, ki je potem nastala, se ni slišalo drugega
kakor naporno, razburjeno dihanje nekaterih pljuč. Po¬
doba je bila, ko da se hočeta dve tajni sili dejansko
spopasti in se raztrgati z golimi zobmi. Polagoma pa je
tista sila, ki je navdajala ogromno večino, začela čutiti,
da se nasprotna sila čuti ogroženo, nadvladano in da
popušča. Zdelo se je, kakor da nekje v ozračju pokajo
napete kite in se vdajajo ... Vsi so še prisluškovali, le
nadučitelj Jank je bil edini, ki se ni vživel v ta strastni
boj dveh svetov, ker ga ni«razumel, in je ves čas odsotno
strmel skozi okno, za katerim je neprenehoma lilo.

Cez nekaj časa je odbornik Dvornik spregovoril že •
s čisto mirnim, navadnim glasom:

»Škoda, da nimamo svoje hiralnice...«

»Da, toda kdo bi jo vzdrževal...?« se je takoj pre¬
strašil Ardev.

Župan Stražnik je skušal zadevo spraviti na svoj tir
in je začel razlagati, da stvar morda ne bo prehuda, ker
Foltan najbrž ne bo dolgo trave tlačil. Nadušljivce', ka¬
kršen je bil ta hlapec, navadno hitro stisne. Toda uspeha
n i imel.

»He zlomka, na to se je zanesti kakor ha sit trebuh,«
je hladnokrvno dejal Pernjak in lokavo poškilli po omi¬
zju, kakor da bi hotel reči: Pazimo, da nas ta hlapec ne
bo prelisičil.

Munk, ki je z Dvornikom vred razen Kovsa edini
imel nekaj smisla za modernejšo urejevanje takih sitnih
primerov, je prišel z novo mislijo na dan:

»Kaj pa, ko bi Tumpež Foltana obdržal pri hiši za
mal denar. To bi'"bilo. še najpametneje ...«

u

161

Dvornik in Kovs sta bila takoj za to in tudi županu
in Obadu se misel ni zdela napačna, toda drugi so se
takoj obrnili proti njej.

»Spet novi izdatki. Kdo bo pa vse to plačal,« se je
uprl Mudaf. »Najbolje bo še tako, da Storimo s Foltanoni,
kakor se je delalo dosihmal, da gre od hiše do-hiše. Saj
tak betežnež ne sne veliko. Pri meni je lahko nekaj
tednov...«

»Pri meni tudi,« je menil Cernjak.

Medtem ko so bila kmečka srca še malo prej trda ko
skale v gori nad Jamnico, se je tesni prostor okrog njih
pričel zdaj napolnjevati s topio, velikodušno usmiljeno¬
stjo, ki je rastla z upanjem, da se bo ta zadeva vendar
ugodno rešila. Izjema je bil le Kupljen, ki je še vedno
ostal trd.

-Hum, stari pijanci so znani kot veliki snedeži . . .

Munk, Dvornik in Kovs pa so še dalje vztrajali pri
jiredlogu, naj se stvar s Tumpežem tako uredi, da ga ta
za majhno mesečn*o odškodnino obdrži pri hiši, trdeč, da
je tudi zanj sitno, ako bo njegov dolgoletni hlapec moral
romati od hiše do hiše. Kmalu se jim je pridružil še
Obad in ko je župan Stražnik dodal, da bo pri tem ob¬
čina imela le dobiček, je bila za predlog pridobljena
potrebna večina. In nekako isti čas, ko je hlapec Foltan
v Tumpeževem hlevu srebal iz velike sklede svojo krom¬
pirjevo juho, ki mu jo je prinesla domača hči v hlev, se
je na občini odločila usoda zadnjih, morebiti še dolgih
dni njegovega življenja...

Cas se je nagnil že čez poldne in nekateri odborniki
so pričeli postajati že nestrpni; njihove oči so nezaup¬
ljivo uhajale na mizo, kjer je Jauk še vedno sedel pred
plastjo nerešenih papirjev.

»Koliko pa je še tega?« je zeval Crnjak, kateremu
se je zaradi gostilne najbolj mudilo doniov.

In res, kolo nesreč se ta dan za jamniški občinski
odbor še ni nehalo sukali. Prvi papir, ki ga je tajnik
vzel s kupa, je bila prošnja stare Pernatovke za občin¬
sko podporo njenima vnukinjama. Starka je občini spo¬
ročala to, kar je vsa okolica vedela, da je namreč zaradi
bolezni postala za delo skoraj nesposobna in da ne ve,
kako bi preredila svoji siroti. Njej da za življenje tako
ni več, toda skrbita jo vnukinji, ki šta zaradi tega ob¬
sojeni na gladovno smrt, ako se jih občina ne bo usmilila.

Brž ko je tajnik prošnjo prebral, je večina bruhnila
po sobi:

»Koga? Kdaj bo pa konec teh štorij ...?«

Nekatere je začel oblivati znoj strahu in groze. Zdelo
se jim je, da se občinska soba spreminja v grozno, temno
žrelo, kamor se vse skupaj z njimi vred počasi, a ne¬
vzdržno pogreza. Ko da bi se ves svet zarotil proti Jam¬
nici in jo hotel pogubiti. Zdaj ni bilo treba šele Munka,
da bi začel razvijati svoj nazor o škodljivosti mest, ker
so Ardev, Kupljen in Peru jak skoraj drug drugega pre¬
klicali, ko so rohneli:

»Vedno ista stvar: nihče noče delati na kmetih, vse
dere v mesto in hoče. igrati gospodo, se lepo oblačiti in
hoditi v rokavicah naokrog... Poznamo take reči. In
potem se vračajo dekleta nazaj s pankrti... Kaj pa je
bilo treba hoditi v mesto tej Pernatovi Lizi...? Mar bi
oslala doma! Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot.
Ničesar ne damo...!«

»Saj vendar baba prosi! Kaj pa hoče še več?« se je
ves ogorčen vpraševal Ardev.

Govorili so,, kakor bi bila Jamnica občestvo samih

Pr¬

ir

svetnikov in jo župnik Vire j na novega leta dan, ko je
s prižnice razlagal moralno bilanco minulega leta, ne bi
bil primerjal z jamo prešuštnikov.

»Pri tebi je Liza nazadnje služila .. '.«  je skoraj oči¬
tajoče zaklical Mudaf Munku čez mizo.

»Seveda! Toda ali mislite, da ji je bilo mogoče ubra¬
niti iti v mesto? 1£akor da bi bilo vse zakleto...« je
tožil Munk s svečanim glasom in zatajil, da je Liza
prav za prav morala od hiše, ker jo je bil nekega ve¬
čerji zalotil v hlevu s še skoraj negodnim sinom Ladejem.

Ko je bil dotok odvečnih ljudi z dežele v mesta že
dovolj in vsestransko obdelan, se je ogorčenje poleglo.
Nesrečna papir s prošnjo Pernatovke je negibno ležal na
mizi pred tajnikom in izzival oči večine odbornikov.
Toda najsi so ga še tako prebadali s pogledi, nesreče
vendar niso mogli zadušiti. Tudi če bi do noči tako- se¬
deli, bi stvari » ne mogli rešiti. Zato je župan Stražnik
dejal:

»Po toči zvoniti je prepozno, kar je, je. Otrok vendar
ne morejno pustiti kar tako. Najbolje bi bilo, ako bi
siroti kdo vzel za svoje ...«

»Kaj pa je z očetom?« je vprašal Kovs, kot da bi
bil preslišal županov predlog.

»Z očetom ali z očeti...? Moj Bog, saj nobenega ni
mogoče iztakniti. Oče mlajše sirote je neki oficir, kakor
je izpovedala Liza pred smrtjo, toda išči ga zdaj v so¬
sednji državi, ko je vse propadlo. Tudi s prvo siroto
je tako.«

»Koliko je star večji otrok?« je vprašal Pernjak pre¬
udarno čez nekaj časa.

»Pet let, mlajša pa šele jri...« je razložil župan z
malodušnim glasom.

164

»Moj Bog, še dve leti ne bo za pašo!« je vzkliknil
Pernjak razočarano.

»To zelo hitro mine, čez dve leti boš imel že pasti-
ričko, čez nekaj let pa deklo. Dobro delo pa tudi* nekaj
velja,« je hitel Pernjaku prigovarjati Munk.

»Vem, kako je s temi rečmi. Ko bo odrasla, ti bo pa
figo pokazala,« je odgovarjal Pernjak, a po kratkem
premisleku vendar dodal: »Kljub temu bi dekletce vzel
v rejo, samb z materjo se moram še prej zmeniti. Toda,
koliko bi pa dobil rejnine za otroka, dokler ni za rabo?«

Pernjak je zvedavo pogledal po možeh. Malo prej
je še sam z drugimi robantil zbog nepotrebnih stroškov
za take pankrte, a zdaj, ko je šlo za njegov žep, ga ni
bilo sram zastaviti vprašanja. Toda mož je videl same
dolge obraze, podobne tisti pasmi svinj, ki so jih redili
na ložeški graščini.

Kdo ve, kako bi se bila ta reč zasukala, ako bi takrat
Dvornik ne izjavil bahato:

»Jaz vzamem mlajšo deklico v rejo, ne zahtevam pa
nič.«

Pernjak zdaj.ni mogel drugače:

»Starejšo pa jaz. Menda nas takle pankrt ne bo zdelal.«

»Ta zadeva je bila pa hitro rešena!« je veselo vzklik¬
nil župan in se z dlanjo udaril po kolenih, kakor po kaki
dobro uspeli kupčiji.

Tisti čas, ko je tajnik Jank s škrtajočim peresom za¬
pisoval sklep občinskih mož v zapisnik, je stara Perna-
tovka ležala na postelji, poleg katere sta stali njeni mali
vnukinji in ji strmeli v okrvavljene, bolne oči. Njena
slabotna roka je božala drobni glavici otrok in njena
brezzoba usta so polglasno govorila:

165

»Oh, vidve sirotici moji. Nikoli vaju ne bom zapu¬
stila. Ko bom spet zdrava, bosta imeli spet dovolj kruha.
Za zdaj bodo pa dobri ljudje pomagali. In ko bosta od¬
rasli in bom jaz že popolnoma'na kupu, bosta pa vidve
meni pomagali. In tako bomo skupaj, vedno skupaj, do¬
kler bom živa. Saj nimam nikogar drugega na svetu
kakor vaju ... Moji drobni sirotici...«-

Zadeve, katere je bilo po tej točki še treba rešiti,
niso bile tako zamudne kakor že rešene in zato je ob¬
činskemu svetu posihmal šlo delo hitreje od rok. Bila je
tu seveda še prošnja reveža Vohneta za podporo, dalje
prošnje nekih dobrodelnih društev ter raznih odborov
za postavljanje spomenikov širom po domovini, toda vse
te reči občinskim možem niso belile glav. Domače zadeve
niso bile pereče, tuje prošnje pa so kratkomalo so¬
glasno odklonili. Seja se je naglo bližala svojemu koncu.
Bil pa je tudi že čas. ker se je popoldan močno nagibal,
možem pa je začelo kruliti po želodcih.

Že prej se je zunaj v veži culo ropotanje težkih ko¬
rakov in, ko je občinski svet ravno reševal zadevo Per-
natinih sirot, so se vrata na pol odprla in noter je po¬
gledala glava beračice Ajte. Sele ko jo je župan Stražnik
nahrulil, je glava izginila in so se vrata spet zaprla.
Ko so se pa možje pričeli dvigati s sedežev ter glasno
preklinjati slabo vreme, ker je večina bila brez dež¬
nikov, so se vrata spet odprla in v sobo je stopila najprej
Ajta, za njo pa stara Kozjekinja iz Drajne. Medtem ko
je Kozjekinja boječe obstala pri vratih, je Ajta stopala
s počasnimi, enakomernimi koraki proti mizi, pri kateri
je sedel še tajnik Jauk v pogovoru z nekaterimi možmi.
Njen obraz je bil trd in mrzel, njene oči pa kakor mrtve,
ko je spregovorila s svojim navadnim, votlim glasom:

166

»Ljubi moji možje! Ko ste doslej toliko govorili, uaj
bo zdaj še meni dovoljeno, da rečem besedo. Kaka pra¬
vica pa je to, da sme eden vse imeti, drugi pa nič. Bo¬
gati Obertavc je iz Bunkovega in Mimkovega gozda
dobil zastonj nekaj sto kubikov lesa, jaz pa niti toliko
Iresk ne bi smela odnesti, kolikor jih morem na glavo
naložiti. Ko sem šla zadnjič skozi Bunkov les, sem ho¬
dila po samih treskah. Ker doma nimam s čim netiti,
sem naredila butaro in jo hotela odnesti v bajto. Tedaj
pa je skočil iz hoste mladi Bunk in začel vpiti nad me¬
noj kakor obseden: »Ajta, le nagrabi, le odnesi, kolikor
moreš! Vse boste požrli, le nosite, le žrite, da se boste
enkrat nažrli...« Nato mi je iztrgal butaro iz rok in jo
razmetal na vse strani. Povejte mi, možje, kakšna pra¬
vica je to ...?«

Pri tem se starka ni ozrla v nobenega in se niti zme¬
nila ni za pristojnost starega Munka, ki ji je napeto
prisluškoval.

Nastala je mučna zadrega in možje so se jeli skrivaj
spogledovati. Stari Munk je pozelenel, nekaterim pa je
začelo iti na smeh. Toda glasu nihče ni dal od sebe.
Mirni in čisto vsakdanji pojav te stare ženske s stra¬
hotnim, neznansko starim glasom je vse zmedel. Ajta
je bila kakor prikazen z onega sveta. Nihče se ni maral
spuščati z njo v prepir, ker so vedeli, da bi jo vsak iz-
kupil, kajti biibnica je vedela za skrivne grehe sleher¬
nega Jamničana. Nekateri so bili mišljenja, da je naj¬
bolje, če jo čimprej odkurijo. In Dvornik, Pernjak.
Mudaf ter Obad so se res obrnili proti izhodu in se
mislili na tihem izmuzniti. To pa jim je preprečila druga
starka, Kozjekova preužitkarica, ki je ostala pri vratih
in je zdaj razširila roke, kakor da bi branila izhod.

167

ter začela vreščati z jokajočim, obupanim glasom, ki je
bil pravo nasprotje Ajtinega mirnega glasu:

»Možje, za božjo voljo, usmilite se me...! Ta mladi
mi je peč podrl, moj lastni sin mi je peč podrl... In zdaj
na zimo, pomislite, na zimo... Ta mlada Cafuta ga je
nahujskala. Mene pa tako rado zebe ... Pomagajte, po¬
magajte ...!«

Občinski svet je bil mahoma zagozden med dve ve¬
liki zadregi; ena starka je stala kakor štor pri mizi in
je še vedno zahtevala odgovor od nadučitel ja Janka, ki
se je zgrbil kakor jež in sramežljivo strmel v kup pa¬
pirjev pred seboj, druga starka pa je kričala pri vratih
in še vedno z razpetimi rokami branila izhod. Z lic tistih
mož, katerim se je še malo prej vse skupaj dozdevalo
smešno, je izginil zadnji smeh.

Šele čez nekaj časa so si možje iz ihtenja stare Kozje-
kinje mogli napraviti pravo sliko: Mladi Kozjek, večji
bajtar iz Drajne, ki nikoli ni premilo ravnal s staro
materjo, je svoji preužitkarici podrl peč v njeni kamri,
da bi ne mogla kuriti in tratiti drv. Starka je imela
pri hiši zapisan boren kot, ni pa imela zapisanih drv.
Če bi bilo pri Kozjeku vsega toliko, kolikor je bilo
drv, bi bil Kozjek brez dvoma najbogatejši posestnik
v Drajni...

Iz zagate je občinski svet rešila sama Ajta, ki se je,
ne da bi čakala na njegov pravdorek, naenkrat obrnila
od mize in s trdimi koraki molče odšla proti vratom,
odrinila stran še vedno stokajočo preužitkarico te'r od-
ropotala na cesto. Zdaj je bila pot odprta in nekaj mož
je takoj planilo za njo pod milo nebo, ne oziraje se na
dež, ki je lil, kakor da bi se. bil kdo obesil. Kot bi

168

trenil, so v sobi ostali le še Kozjekinja, župan in ob¬
činski tajnik.

»Domov pojte, mati, mladega bomo pa enkrat na
občino poklicali,« je še mimogrede župan Stražnik dejal
obupani starki, nato pa tudi on naglo izginil skozi vrata
ter v nekaj skokih dosegel vhod v Apatovo gostilno,
kamor se je bila zatekla tudi večina občinskih mož.

169 .

6

/

DRUGI DEL

Prvo poglavje

Dobro leto pozneje je bila vsa Jamnica podobna kotlu,
ko najhuje vre. Prvič po dolgih letih so spet bile raz¬
pisane občinske volitve, s katerimi je bilo občanom
dano, da si lahko izvolijo nOvo občinsko upravo. Stare
so se res že vsi naveličali, saj se že skoraj niso mogli
spomniti, kdaj je bila izvoljena. Tudi občinski možje
so se že sami sebe naveličali. Na občini je šlo vse na¬
vzdol; prišli so novi časi, nove razmere, nove potrebe
in novi izdatki, ki so delali občinskim možem sive lase.
Vedno več je bilo tudi občinskih revežev, ki jih je bilo
treba podpirati, a od starih ni hotel nobeden umreti.
Celo Ajta je še zmerom tlačila travo po Jamnici. Naj¬
zgovornejši dokaz propadajočega občinskega gospodar¬
stva pa je bila cesta, ki je Jamnico vezala z zunanjim
svetom, z Dobrijami. Nekdaj je bila ta cesta ponos vseh
Jamničanov, ker je bila lepša kakor sama deželna cesta,
sedaj se je pa spremenila v pravo reko blata, luž in
kotanj. Drugače tudi biti ni moglo, ker se je zadnja
leta vsak dan vila po njej procesija domačih in tujih
vpreg, s katerimi so odvažali les iz Jamnice na postajo
in na dravski brod. Spočetka so kmetje prodajali les
zaradi dobre cene, pozneje, ko so cene znatno padle,
so ga prodajali še več, da so mogli z izkupičkom kriti
svoje vsakdanje, stalno naraščajoče potrebe. Ceste pa
skoraj niso popravljali. Poskušali so sicer naložiti lesnim

173

1 rgovcem i)oseben davek, kar pa občini ni uspelo. Lesni
trgovci so zagrozili, da bodo ta davek odbijali kmetom
pri lesnih cenah. In tako je vse ostalo pri starem in
čakalo boljših časov.

In ti časi so, kakor je kazalo, zdaj nastopili. Novost
pri razpisanih občinskih volitvah je bila, da je zdaj
smel voliti vsak polnoleten prebivalec občine in da je
tudi vsak, komur se bi ljubilo, lahko vložil svojo listo.
Kmetje so sicer majali z glavami nad takimi volitvami,
toda večina se ni menila .za to in ljudje so dobili pravo
veselje do njih. Drajna, ki je imela največ volivcev, je
rekla, da bo vložila svojo listo. Hoje so grozile z isto
*  stvarjo. Kmalu so tudi tesači, ki jih je zdaj kar mrgo¬
lelo po Jamnici, začeli trditi, da bodo storili isto, in
Dovganoč se je očitno hvalil po gostilnah, da bo tudi on
nosilec liste.

Najprej se je z vso resnostjo pričela pripravljati na
volitve stranka, ki je bila po razpadu Avstrije prav
za prav edina stranka v občini in ki je dosihmal bila
tudi na krmilu. Njej se sicer ni bilo treba bati za oblast,
ker kake organizirane nasprotnice ni imela, toda ker so
bile razmere tako razburkane in nestalne, so jo vendar
pričele obhajati razne skrbi. Ta stranka tudi ni imela
pravega vodstva, kakršnega je imela včasi. Sedaj je bil
stari Munk, ki je svoje dni bil njena duša in je s po¬
močjo farovža vse take reči dobro pripravil in vodil,
kot preužitkar tudi na političnem polju potisnjen v kot.
Dvornik je bil sicer najvidnejša oseba njegovega na¬
sledstva, toda bil je še premalo izkušen in kot vele¬
posestnik tudi ni imel pravega i vpliva na vse te nema-
niče, ki so naenkrat lahko soodločevali na občini in bili
tako rekoč v večini.

174

Župnik Vire j je bil seveda na svojem mestu, na čelo
vsega gibanja pa vendarle ni mogel stopiti, ker zhradi
novih razmer ni kazalo, da bi bil farovž preveč na očeh.
Razen tega je pri teh volitvah manjkal tudi glavni adut,
ki ga je ta stranka imela v rokah pri volitvah v pro¬
padli Avstriji in ki je močno vžigal, namreč nacionalna
borba proti imperialističnemu nemškemu življu. Vse te
stvari so vodilni stranki delale dovolj preglavic.

Na drugi strani res še ni bilo ničesar, kar bi spomi¬
njalo na kako stranko. Bila je tu le velika množica tako
imenovanih prostih ljudi, delavcev, bajtarjev, poslov in
podobnih, ki niso bili povezani v kako opozicijo. Ta
množica je sicer slutila, da je nekje neka vodilna moč,
ki bi jo mogla združiti, čutila je tudi željo in potrebo
po taki združitvi in po skupnem nastopu, toda vse to
je bilo neotipljivo, kakor v nedosegljivi višini.

Kmalu pa je začela po Jamnici brenčati neka taka
sila, ki je mahoma vzbudila pozornost vsega prebival¬
stva. Ta sila so bile fužine, v sosednjih Dobrijah. Znano
je bilo, da je delavstvo v tovarni organizirano pri so¬
cialistih in da bodo delavci pri volitvah v Dobrijah to
pot pomedli z dosedanjim gerentstvom. Iz Jamnice je
hodilo v tovarno kakih trideset delavcev, ki so bili po
večini seveda tudi pri socialistih. In njihov vpliv je
kmalu začel brneti po jamniški kadunji. Za jamniško
občinsko večino je bila sreča le v tem, da dobrijanslci
delavci sami niso bili enotni, temveč razcepljeni na desno
in levo strujo. Vendar tej razcepljenosti voditelji vlada¬
joče jamniške stranke niso kaj prida zaupali, boječ se,
da bi se obe struji utegnili zediniti, kadar bi šlo za pri¬
dobitev novih pozicij v okolici.

Najbolj so se bali Permanovega Ahaca, ki je že nekaj

175

let delal v tovarni, a se je še vedno imel za Jamničana
in je ob vsaki priložnosti prihajal v vas. O njem je
bilo znano, da se je kmalu po svojem prihodu na fužine
priključil drobni levičarski skupini in postal njen za¬
grizeni pristaš. Svoje stike z Jamnico je vedno vztrajno
izkoriščal za širjenje ideje, kateri je pripadal. In neza¬
dovoljnih ljudi, katerim so bile take reči všeč, je seveda
tudi v Jamnici bilo več ko dovolj. Tu je bil potem še
stari Kovs, katerega je strankarska žila gotovo šc vedno
srbela. Ako bi ti ljudje res zlepili kako listo, je bila
nevarnost, da se ji ne bi pridružila vsa bajtarska in
druga žlot, iz česar bi potem lahko nastal neprijeten
položaj za večino.

Prva leta, ki jih je Permanov Ahac preživel v tovarni,
so kajpada nanj močno vplivala. V tovarno je prišel kot
nezadovoljen, z zemlje. pregnan kmetski človek, ki to¬
varne ni ljubil in je delo v njej imel le za manjše zlo.
Z zemljo je ostal še nadalje povezan s svojimi čustvi,
mislimi in sanjami. Njegova želja, da bi se čimprej mo¬
gel povrniti k zemlji, ako ne drugače, pa vsaj s kako
primerno priženitvijo, je bila tudi največji vzrok, da
se še vedno ni oženil, čeprav mu  nevest ni manjkalo.
Kakor skoraj vsi novinci, tako se je tudi on hitro vpisal
v socialistične organizacije. Toda čudno je bilo, da v njih
in v novem življenjskem krogu ni našel pravega miru
in zadovoljstva. Program, katerega so ga njegovi tova¬
riši pričeli učiti, mu ni dajal vseh potrebnih tolažb. Bil je
prenaglo vržen iz  enega življenjskega toka v drugega,
da bi se v novem mogel takoj zakoreniniti. Kakor okrog
njega, tako je vrelo tudi še v njem. Še vedno mu je
manjkalo nekaj in še vedno mu je pogled iskal novih
rešitev.

176

In prav ta stalni nemir, ta nezakoreninjenost ga je
nevede pognala še dalje po toku, hitreje kakor mnoge
njegove, v tovarni in političnih borbah že precej oto¬
pele tovariše, zato se je kmalu znašel pri manjšini na
skrajni levici. Tam je bilo glasneje, vihrave je, a tudi
topleje in je njegovim čutom in mislim mnogo bolj
ugajalo, čeprav si/-je  svoje vsakdanje življenje s tem
precej zagrenil in se večini tovarišev hudo zameril.
Toda Ahac je bil v novi skupini zadovoljen ter se mu
je zdelo, da je tu našel odmev tistih tajnih misli, ki
so ga v času, ko je bil vojščak, prečestokrat obhajale.
Njegov življenjski neuspeh, njegovo pregnanstvo z zem¬
lje ga je navdajalo z maščevalno silo proti vidnim in
slutenim krivcem in ta sila ga je z vedno močneje ob¬
čuteno socialno krivico vred v novem življenju delala
naravnost strastnega, nepomirljivega pristaša levega dela
dobrijanskih fužinarjev.

Ves čas svojega bivanja v Dobrijah je ostal z Jam¬
nico v tesnih zvezah. Več kot pol njegovega čustvenega
življenja se je izživljalo še v njej; tam je imel mater,
sestro, znance, prijatelje. Tudi z bratom Permanom, s
katerim nista govorila več kakor leto dni po tisti lepi
nedelji, ko ga je ta- tako surovo odbil, sta se pozneje
sprijaznila in vsaj za silo govorila, čeprav mu Ahac
na tihem še vedno ni mogel odpustiti njegovega rav¬
nanja z dediščino. Daši je tudi on črtil trgovca Lukača,
ker je ta obogatel na račun njegovega brata, se vendar
ni mogel ubraniti tudi nekega skrivnega čustva škodo¬
željnosti, da je brat imel smolo in da mu je šlo vse
narobe.

Ko so bile razpisane občinske volitve, se je Ahac
takoj spomnil svoje domače Jamnice. Najprej mu je

12

177

postalo silno žal, da ni ubogal matere, ki ga je toliko¬
krat vabila, naj se preseli k njej v Drajno, ker bi zdaj
imel v Jamnici volivno pravico ter bi lahko naravnost
posegel v volitve. Takoj pa se je odločil, da bo tudi
kot nevolivec posegel vanje. K temu ga je gnala neka
potreba, neka sla, vznemiriti Jamnico z opozicijsko listo
ter se tako maščevati svoji rodni občini, ki ga je tako
lahkosrčno izločila iz svoje srede.

Takoj so pričeli sklepati s tovariši o udeležbi pri vo¬
litvah v Jamnici. Stvar se ni zdela pretežka, ker je za
udeležbo že bil na razpolago potreben stržen akcije. Ta
stržen so bili delavci, ki so delali v tovarni in stanovali
v Jamnici. Tu je bil Kovs in še nekaj drugih, ki hodo
takoj dali potrebne podpise za vložitev liste.

Preden so utegnili pričeti s pripravami, je nekega dne
Permanov Ahac dobil nepričakovan obisk. Na njegovo
stanovanje je prišel Munkov Ladej. Ahac in Ladej sta
se zadnji dve leti zelo redko in le po naključju sreča¬
vala, čeprav sta oba živela v eni in sti občini. Skraja se
je Ahacu zdelo, ko da bi se Ladej nekaj kisal zaradi
tega, ker ni držal besede in se pridružil Tadejevim po¬
litičnim krogom, ki so pričeli vedno krčevite je stikati
za pristaši med samim delavstvom. To je bilo tudi res,
na srečo pa Munkov sin zaradi neuspeha z lastno dedi¬
ščino ni imel preveč časa in smisla za prehudo kujanje.
Pozneje sta se včasih videla kakor dva človeka, ki sicer
živita drug poleg drugega, a živita vsak svoje življenje.
Vendar je imel Ladej za Ahacovo politično pripadnost
vedno le zbadljiv nasmeh.

Ahac se nenadnemu obisku ni mogel dovolj naču¬
diti, toda preden je utegnil uganiti njegov vzrok, je
Ladej že sam prišel z njim na dan.

178

»\ Jamnici bodo občinske volitve. Slišal sem, da tj
nekaj vrtaš. Prišel sem ti povedat, da sem tudi jaz
tukaj, ako potrebuješ moje pomoči...«

Ahac se je zdaj še bolj začudil, ker je pričakoval
vse kaj drugega kakor pa to. Ladej se je doslej očitno
rogal njegovemu političnemu prepričanju. V samih Do¬
bri jah je bil celo eden najhujših nasprotnikov Ahacove
struje. Ahac pa je takoj zvedel za pravi vzrok prija¬
teljeve gorečnosti in navdušenosti.

»Tem zakrknjenim farskim kidejem* je treba poka¬
zati. Zdaj je najboljša priložnost za to. Zadnji čas je, da
se farovžem iztrga oblast. Saj bi Jamničani ne bili tako
slabi, ako bi jih ta Virej ne imel v svojih krempljih. On
je tudi največ kriv, da jaz nisem dobil Munkovega ...
Bal se je pač naprednega človeka v občino, takega, ki
bi poleg tega imel še gospodarski vpliv. Njemu so se¬
veda ljubši taki kideji, kakršen je ta Ardevov Tomič.
Zato jim je zdaj treba posvetiti. Vsekako moramo na¬
praviti opozicijsko listo ...«

Ko je slišal, za kaj gre, sta Ahaca takoj prevzeli dve
misli: prva je bilo takojšnje nezaupanje do ponudnika,
druga pa, da j.e našel sodelavca, s katerim ga veže neka
močna, nepolitična sila. Kot-delavec in levičar ni imel
mnogo zaupanja v ljudi Ladejeve vrste, toda tisti so¬
rodni čut, ki ga je vezal nanj in ki ni bil drugega kakor
zavest skupne usode in užaljenosti, je bil dokaj močan
in Ahac je takoj začel sam pri sebi tehtati težino novega
zaveznika. Uspeh tega tehtanja je bil sedaj še dvomljiv,
ker si je moral priznati, da Ladej nima doma kakiht

* Zaničevalna beseda za manjvredne, počasne, nakidane
ljudi.

12 *

179

posebno vplivnih prijateljev, ki bi jih lahko privabil v
tabor njegove liste. Kvečjemu bi bil to nadučitelj Jank.

»Mene se ni treba bati, Ahac,« je nadaljeval učitelj
Ladej po kratkem molku. »Jaz ne računam na mandat
ali na kake strankarske koristi ter vam bom popolnoma
nesebično pomagal. Imam le en sam cilj, in ta je, da tem
ljudem pošteno posvetimo ...« ,

Ahacova skupina, ki je pripravljala listo v Jamnici,
je z različnimi občutki vzela na znanje Ladejevo po¬
nudbo. Nezaupanje do novega zaveznika iz takega tabora
so imeli vsi; nekateri so glasno trdili, da jim tak pomoč¬
nik lahko več škoduje kakor koristi, ker je stranka,
kateri pripada učitelj Munk, med ljudstvom osovražena
in ker taka pomoč lahko marsikoga odbije. Na drugi
strani pa so si bili edini, da bi jim mogel tak agitator
v Jamnici tudi koristiti, posebno med kmeti. Naposled
so na Ahacov predlog vendar sprejeli Ladejevo sodelo¬
vanje s pogojem, da se ne bo vmešaval v njihove stvari
pri sestavi liste, pri izbiranju v poštev prihajajočih kan¬
didatov in v podobnih stvareh.

Čas volitev se je naglo bližal in treba je bilo sestaviti
listo; zanjo je bilo treba vsega skupaj štiri in dvajset
podpisnikov, in sicer dvanajst kandidatov in dvanajst
namestnikov. Sklenili so, da bo nosilec liste bajtar Kovs
iz Drajne. Kovs sicer ni pripadal levičarjem — bil je na
desnici delavskega gibanja — toda za Jamnico to sedaj
ni prihajalo kdo ve kaj v poštev. Ta sklep je potrdil sum
večinske Stranke, da se ne sme preveč zanesti na delav¬
sko razcepljenost, kadar gre za stvari, kakor je vdor v
tako nasprotno trdnjavo, kakršna je bila Jamnica.

Toda že pri nosilcu liste so se takoj pokazale težave:
Kovs za nič na svetu ni hotel podpisati liste.

180

»Kaj bom jaz, ki sem že prestar za take reči? Delo¬
vanja v občini sem že do grla sit in se nočem več mešati
v občinske zadeve. Izberite si kakega drugega. Volit bom
že šel, toda na listo ne grem...«

Delavskemu votivnemu odboru se je zdelo, da ima
Kovs še druge in tehtnejše pomisleke zoper nosilstvo
liste. V prvi vrsti so sumili, in to čisto upravičeno, da
Kovs kot desničar nima zaupanja do tovarišev levičar¬
jev in da jih misli pustiti na cedilu. Nemara je njegovega
zadržanja bil kriv tudi obzir na večino v soseski in kdo
ve kaj še vse.

Ahac, njegovi tovariši in učitelj Ladej so se kmalu
prepričali, da prvotni veliki optimizem, ki so ga vsi sku¬
paj gojili, nikakor ni bil upravičen, kajti kmalu so zadeli
na nove težkoče. Kot drugega podpisnika je bilo treba
dobiti na listo kakega kmeta, ki bi še druge pritegnil za
seboj. Tu pa je nastal še večji križ kakor z nosilcem liste.

Ahac, ki je mnogo dal na svoja stara znanstva in
prijateljstva, se je nekega dne lotil dobrega mladost¬
nega prijatelja, mladega Bunka, katerega je'nekega dne
srečal v gostilni v Dobri j ah in ga začel pridobivati za
opozicijsko lisio. Toda ta je pričel rohneti nanj:

»Kaj? Ali misliš, da sem že popolnoma znorel? Da bi
šel z vami — s prekucuhi...? Še na pamet mi ne pride!
Mi bomo že sami napravili našo listo, takšno, ki bo ustre¬
zala našim interesom... Ahac, kaj pa se ti prav za prav
mešaš v jamniške zadeve? Saj še volivne pravice nimaš
pri nas. Ti si Dobrijan, pusti nas pri miru...«

Ahac sicer že spočetka ni imel velikega upanja na
uspeh pri mladem Bunku, ali da ga bo njegov nekdanji
znanec odbil tako odločno in surovo, in s tako politično

181

jasnost jo,, tega si pa le ni predstavljal. Neuspeh ga je
močno zabolel.

Tedaj je Munkov Ladej vzel na piko kot drugega
kandidata kmeta Obada iz Sončnega kraja. Culo se je,
da je Obad zelo rezko odklonil kandidaturo na listi
večinske stranke. Ladej sicer nikoli ni maral Obada,
ker ga je imel za starega avstrijakanta, vendar bi bil
za njegove namene zdaj kot nalašč, ker je bil ugleden
in prebrisan kmet in je bil v marsičem blizu njegovih
idej.

Toda tudi Obad je odločno odbil, ko je čul, za kaj gre:

»Ne — ne, podpišem pa ne — na taki listi. Bi se mi
krave smejale. Jaz sem sicer proti prvi listi, ker -sem
naprednjak, toda kako naj se kot kmet podpišem na
listi, za katero agitirajo Dovganoč, Coflov Peter in celo
Prežvek, ta lenuh. Najbrž se bodo vsi ti tudi podpisali
na njej. Interesi takih ljudi in naši kmečki se pač ne
ujemajo. Iz te moke ne bo kruha ...«

»Tudi kot nosilec liste ne...?«

»Tudi kt)t nosilec liste ne...!«

Z raznimj izgovori je podpis zavrnilo še nekaj drugih
kmetov.

»Listo podpisati...? Ne, tega pa ne morem storiti.
Ali naj se sosedom kar v zobe dajem...? Le napravite
listo, ker je potrebna, da ne bodo vedno eni in isti smr¬
deli na občini. Volit vas bom tudi šel, toda podpisati se
ne morem ...«

Nekateri pa so odbijali s hudovanjem:

»Vraga, pravite, da je vaša lista delavska in kmečka.
Zakaj pa se potem oni Munkov učitelj tako poganja
zanjo .. .?«

182

Drugi pa so spet godrnjali:

»Vi že, vi — ko bi le onih Dovganočev ne bilo zraven.«

Ahac, Ladej in tovariši so kmalu spoznali, da pri po¬
litični opredelitvi prijateljstvo, staro poznanstvo in po¬
dobne reči nimajo kdo ve kakšnega pomena; Ladej je
spoznal tudi še to, da Jamničani nazadnje le niso taki
kideji, kakor je on mislil.

Ker je bila vložitev liste že pred durmi, odbor ni
mogel drugače, kakor obrniti se do tistega, o katerem
niso dvomili, da bi jih pustil na cedilu, čeprav ni bil
privlačen za volivce. Ahac se je napotil k svojemu bratu
Permanu. Z njim je zadnje čase šlo zelo navzdol, ker se
je vedno bolj zapijal in vedno bolj zanemarjal gospo¬
darstvo, toda bil je vendarle kmet, ki je plačeval davke
kakor drugi. Z njim je šlo mnogo laže, kakor si je brat
predstavljal:

»Podpisal bom samo zato, da bom one malo razkačil.
Saj so tako vsi proti meni in že komaj čakajo, da me
bo vrag vzel. Naj vedo, kdo sem jaz! Za vse drugo, za
tisto vašo politiko mi je pa toliko kakor za lanski sneg.«

Tako je delavsko-kmečka lista dobila podpis, ki jih
je tako dolgo zadrževal, da niso mogli pobrati še drugih.
S temi je šlo laže, čeprav tudi ne brez težav. Nekateri
prosti ljudje so se bali podpisati, ker se niso hoteli
izpostavljati sitnostim in preganjanju svojih gospodar¬
jev, delodajalcev, boječ se za stanovanje, za delo.,.
Drugi so se morali spet ozirati na žene, ki so bile preveč,
pod vplivom farovža. Stvari so se razvijale tako, da so
naposled listo res morali podpisati še Dovganoč, Coflov
Peter in nekaj podobnih siromakov ter tveganih ljudi,
katerim je soseskapoleg siromaštva lahko očitala še
druge stvari, ako so hoteli listo vložiti še o pravem času.

183

In ko je bila lista naposled vložena, so se njeni orga¬
nizatorji globoko oddahnili. Bili so prepričani, da bodo
pri volitvah bolje odrezali, kakor pri pobiranju podpi¬
sov. Obenem pa so se prepričali še o marsičem drugem:
prepričali so se predvsem o tem, da je na tem svetu
človek lahko tudi pijanec, prešuštnik in najgrši pohuj-
ševalec, ako se pri tem lahko skrije v kak še tako pro¬
zoren plašč družabnega položaja, ugleda, veljave, boga¬
tije ali strahovanja soljudi. Siromaki, ki takega plašča
nimajo, postanejo preveč očitni grešniki, ob katere se
spotikajo celo siromaki.

Tudi jamniški večinski, ali kakor se je zdaj imeno¬
vala, kmečki stranki se pri nabiranju kandidatov in
podpisov za volivno listo ni godilo veliko bolje kakor
njihovim nasprotnikom, dasiravno so njene težave bile
popolnoma drugačne. Tej stranki kandidatov in podpis¬
nikov res ni primanjkovalo, čeprav se je tudi njej pri¬
petilo, da je ta ali oni, ki so ga imeli za trdnega pripad¬
nika, podpis odbil, toda težave so bile prav zaradi pre¬
velike izbire kandidatov.

Seveda so te težave nastale predvsem zaradi nasprotne
stranke. Ko bi ne bilo teh prekiicuhov, bi se ne bilo
treba ozirati na vse mogoče ovire in lastnosti prista¬
šev. Voditelji kmečke stranke so se nasprotnikov bolj
bali, kakor pa je to bilo treba. Imeli so pač nemirno vest
sredi same nestalnosti, v kateri so živeli.

Stari Munk liste ni mogel več podpisati, ker je postal
preužitkar. To še ni bila taka stvar, ker sta na njegovo
mesto lahko stopila mlada gospodarja na Munkovini in
na Bunkovini. Tudi Ardev, Pernjak in Mudaf se niso
podpisali, trdeč, da so občine že čez  glavo siti. Župana

184

Stražnika, ki se je med vojno mnogim občanom zameril,
stranka sama ni hotela več kandidirati, prav tako tudi
starega sitneža Kupljena ne. Največje težave pa so na¬
stale pri izbiri nosilca liste, kar je bilo toliko, kakor
skoraj že vnaprej določiti bodočega župana. Samo za
izbiro primernega prvega moža so imeli že celo vrsto
sestankov, a dosihmal še vedno brez uspeha.

Stvar pa seveda tudi ni bila tako preprosta. Vele¬
posestnik E|yornik, ki je s pomočjo župnika Vire ja prav
za prav veljal za voditelja stranke in je tako rekoč vodil
vse priprave za volitve, bi bil po svoji neoporečnosti in
sposobnosti gotovo najpripravnejši mož za nosilca liste.
Toda imel je le eno veliko napako in ta je bila, da je
bil — veleposestnik. Daljnovidni župnik Vir e j se je naj¬
odločneje uprl njegovi kandidaturi na prvem mestu:

»Dvornik ni primeren za nosilca liste. Za župana- ga
lahko potem izvolite, toda zdaj naj bo na drugem ali
tretjem mestu. Pomislite: veleposestnik nosilec kmečke
liste, medtem ko se nasprotniki lahko bahajo z bajtar¬
jem in delavcem. Ne pozabimo, v kako razburkanih časih
živimo. Dandanes noben volivec ni zanesljiv in na take
stvari prežijo tudi naši pristaši. Sami veste, koliko vo¬
livcev je med prostimi ljudmi. Izberimo koga drugega-.«

Kakor pri opoziciji, je bilo tudi pri kmečki stranki
laže reči: izberimo koga drugega, kakor pa to storiti.
Nekateri so mislili na Lukača, ki se jim je zadnja leta
začel vztrajno približevati; ta bi res imel najbolj pisan
čas za županske stvari, toda ker je bil lesni trgovec, še
misliti niso siveli nanj, da si ne bi odgnali kar polovice
kmetov. Mlada Munk in Bunk sta bila še premlada za to,
kmet Tumpež, ki bi Sicer prišel v poštev, pa ga je po¬
lomil s tistim svojim hlapcem Folianom, ki še vedno

185

ni umrl, čeprav je že več ko dve leti jedel občinski
kruh.

Po zopetnem dolgem preudarjanju se je nekdo do¬
mislil posestnika Rudafa iz same vasi Jamnice. Vsem po¬
svetovalnem se je zdelo naravnost čudno, zakaj se do-
zdaj še nihče ni spomnil nanj, saj je bil kakor nalašč
mož za to in je povrhu bil še pred nosom. Rudaf je imel
vse vrline za tako mesto: bil je trden, dasiravno ne po¬
sebno bogat kmet, živel je, kakor se je spodobilo, svoje
krščanske dolžnosti je v redu opravljal, skratka: ni mu
bilo kaj očitati. Razen tega je bil tudi zvest njihov pri¬
staš, čeprav ni nikdar silil v ospredje, kar pa je bilo za
njegovo sedanjo vlogo kakor nalašč.

In nekega ne preveč vedrega novembrskega dne so
se k Rudafu napotili trije možje: Dvornik, Černjak in
mladi Munk. Ko bi bili možje količkaj slutili, kaj jih
tam čaka, bi se bili za nosilcem liste rajši odpravili na
konec sveta.

Rudafova hiša je stala za cesto kraj vasi. Prostorno
dvorišče sta od ene strani zakrivala hiša in gospodarsko
poslopje, z druge strani pa ga je obdajalo polje in sadov¬
njaki. Ko so možje prikorakali na dvorišče počasnih in
skoraj prazniških korakov, jih je zajel tisti zimski mir,
ki vlada po kmečkih dvoriščih, kjer je vsako delo lepo
in o pravem času opravljeno. Dvorišče je bilo lepo po¬
meteno in očiščeno tudi tistega snega, ki je pred nekaj
dnevi za spoznanje pobelil jamniško kadunjo. Drvarnica
in steljnica sta bili kar nabiti za dolgo prezimovanje.
Pred hišo se je mirno sprehajalo nekaj kur, ki se za
prihajajoče niso prav nič zmenile; tudi psu se ni zdelo
vredno zalajati in je le glavo pomolil iz svoje luknje
pod mostom, ki je držal na skedenj. Od tiste strani.

s katere je dvorišče obdajal kos polja, je gledala vanj
široka zimska prostranost s praznimi, belimi polji, z
robom gozda za njimi in s pobočji že nevarno izsekanih
draj tiskih reber.

Skoraj hkrati z njimi je z druge strani stopila na
dvorišče beračica Ajta v svoji navadni obleki, katero je
nosila tudi o kresu. Ne da bi se bila zmenila za može,
se je tudi ona radovedno ozirala po praznem dvorišču,
čudeč se, kje neki so domačini.

»Hudič, smolo bomo imeli,« je dejal Černjak in grdo
pogledal proti Ajti. »Najbolje bi bilo, da se vrnemo...«

Delegacija je mislila kreniti že v hišo, ko je mladi
Munk zapazil Rudafico na odkritem hodniku, ki se je
vlekel okrog gospodarskega poslopja. Munk je hotel kme¬
tico pravkar pozdraviti, ko se je ta obrnila proti njim
in jim začela mahati,- naj bodo tiho. Vse obnašanje Ru-
dafice je bilo tako proseče in hlastno, da so možje z
Ajto vred kat onemeli na dvorišču. Med dajanjem čud¬
nih znamenj je Rudafica kdaj pa kdaj pokukala skozi
planke v parno, kot bi tam kaj zanimivega opazovala.
Potem se je spet obrnila na dvorišče in pričela mahati
tamkaj stoječim, naj pridejo bliže. Ker se na dvorišču
nihče ni premaknil, je Rudafica z veliko vztrajnostjo
še dalje mahala in vabila k sebi. Pri tem pa ni pozabila
z eno roko kazati na usta, naj bodo tam doli tiho.

»Kaj neki ima Rudafica ...?« so si mislili možje, za¬
čudeni nad njeno tajinstvenostjo, toda ubogali je še niso.
Tedaj je Ajta, ki je dotlej kakor štor-stala na dvorišču,
pričela korakati proti hodniku s svojim navadnim, ena¬
komernim korakom, ki ga ni pospešila niti potem, ko je
kmetica očividno nestrpno začela hitreje mahati, češ da
naj pohiti, ako hoče sploh še kaj videti.

187

Zdaj tudi delegacija ni več strpela ter se je napotila
čez dvorišče proti mostu, ki je vodil do hodnika. Gospo¬
dinja, ki je bila kakor zamaknjena, jih z eno roko ni
nehala vabiti k sebi; z drugo pa je še vedno dajala zna¬
menja, naj stopajo previdno, neslišno. Vse njeno obna¬
šanje je bilo tako zagonetno, da se je vdala celo Ajta in
se popolnoma neslišno približevala kmetici, čeprav je
imela težke cokle na nogah.

Ko se je Ajta pritipala do Rudafice, se. ji je ta ne¬
slišno umaknila, da je mogla beračica po*kuknti skozi
planke. Kaj je starka tam videla, je bilo z njenega obraza
silno težko razbrati. Starkin obraz se namreč tudi potem
ni čisto nič spremenil, ko se je odmaknil od špranje v
plankah. Ajta se je počasi obrnila od kmetice in z ena¬
kimi koraki, s kakršnimi je prišla, tudi odšla na dvorišče.
Ko je bila spet na trdnih tleh matere zemlje, se je ven¬
darle zdelo, kakor da bi pospešila korake in jo z nena¬
vadno naglico, katere pri njej še nihče ni opazil, ucvrla
na cesto ...

Za Ajto je stopil k špranji Cernjak, ki je bil naj-
radovednejši izmed delegacije. On se je nekoliko dalje
pomudil pri špranji kakor Ajta in, ko se je naposled
umaknil od nje, je bil njegov obraz pokrit s čudnim
sijajem, ki ni bil podoben ne smehu angela ne režanju
peklenščka. Komaj pa je napravil prostor svojemu na¬
sledniku, je tudi že planil s hodnika, a's tako neslišno
prožnostjo, kakršne bi človek njegovim zgaranim udoin
nikoli ne bil mogel prisoditi. Z dvorišča je izginil še
hitreje kakor malo prej Ajta ...

Za Černjakom je pokukal skozi špranjo Dvornik,
toda umaknil se je od plank prav tako hitro, kakor se
je bil prej prislonil. Njegov obraz je bil ves prepaden;

188

bil je podoben človeku, ki je nenadoma dobil smrtni
sunek v srce. Okrog njega se je vse zazibalo; da bi se
ne sesedel, se je mož z obema rokama zgrabil za rob
liodnika. Toda slabost ga je takoj zopet minila, nakar
se je v dveh, treh skokih pognal s hodnika na dvorišče
in jo hlastno odkuril na cesto ...

Zadnji je prišel na vrsto mladi Munk. Njega je rado¬
vednost že kar zvijala in početje njegovih prednikov
mu j.e bilo vse prepočasno. Naglo je pritisnil oko na ozko
špranjo v plankah, skozi katero se je pa dobro videla v
s senom in slamo natlačena parna, po kateri je zimska
luč metala svoje bledikaste pramene skozi okroglo od¬
prtino v nasprotni steni. Kaj je zagledal tam...? Nič
drugega kakor to, kar je najprej odkrila Rudafica, potem
videla Ajta, nato Cern jak, nato pa Dvornik: Rudaf se
je z deklo Ančko valjal po kupu slame...

Na mladega Munka je nenavadna prikazen delovala
popolnoma drugače kakor na njegove predhodnike. To
ni bilo nič čudnega, ker je bil še premlad, da bi se
mogel zavedati vseh posledic takega dejanja. Najprej
mu je skoraj ušel iz ust poreden smeh, ki pa ga je še
pravočasno požrl. Potem se je naglo zasukal in jo, kar
so ga noge nesle, pobral na cesto, od tam pa tja.
kamor sta se bila zatekla že njegova tovariša — čez
potok in na drugi konec vasi v samotno Lukačevo
krčmo . ..

Rudafica je med tem sicer le nekaj kratkih minut
trajajočim dogodkom ves čas nepremično in tiho stala
na hodniku; njen vedno bledi, a lepi obraz zrele žen¬
ske je razodevalo., čuden, slasten mir in čudno, nepoj¬
mljivo notranjo samozadovoljnost. Vsej Jamnici se je
pozneje zdelo čudno, kako je mogla ta vročekrvna.

189

stroga in oblastna žena tako dolgo ostati hladnokrvna
spričo tega izdajstva in ponižanja.

Kmetica si je že dolgo vlekla na uho, da z njenim
možem in z domačo deklo Ančko nekaj ne more biti v
redu. Medtčm ko je na vse strani podesetorila svojo
opreznost, se je na drugi strani znala spremeniti v naj-
ravnodušnejše in najzaupljivejše bitje na svetu. V taki
pripravljenosti je tedne in tedne kot divja zver čakala
na tisti trenutek, ko bo lahko kriknila v svet bolečino
ogoljufanega srca. In ta trenutek je naposled prišel. Ta
dan je vedela, da bosta gospodar in dekla pripravljala
rezanico za živino, zato se je pod pretvezo, da gre v
Dobrije, odstranila iz hiše. Rudaf in Ančka sta bila brez
skrbi. Toda Rudafica se je neopaženo vrnila domov ter
se ravno o pravem času priplazila k parni, kjer ju je
zalotila...

Mladi Munk se je še komaj dobro ognil na cesto, ko
se je z Rudafico zgodila čudna sprememba. Njen prej¬
šnji hladni, vzvišeni mir ji je mahoma zginil z obraza,
vanj pa je planila strašna togota zveri, ki je dotlej v
zasedi .čakala na svoj plen. V njene tople, skoraj vdane
oči je zdajci šinil strupen ogenj. Telo se ji je napelo
in kakor divja mačka se je zagnala v vrata, jih z
enim samim reskorn odrinila ter z nečloveškim krikom
planila v p"arno nad osupla ljubimca. Z enim samim
skokom je bila pri paru; preden sta se onadva prav
zavedela, je mož že dobil dva udarca s prek!o v tilnik,
da se mu je izza ušesa pocedila kri. Koj nato je mož že
pridirjal ven in stekel nekam za hleve. Iz parne pa se
je med vpitje Rudafice mešalo prestrašeno napomaganje
zalotene dekle, ki pa ga je krik kmetice takoj zadušil.

Kmetica se je vrgla na deklo kakor blazna. Vsa bo-

190

lečina, ki jo je doslej zadrževala v svoji duši, je zdaj
planila iz nje. Toda nekaj Rudafici ni dalo. da bi s svojo
nasprotnico obračunavala med štirimi stenami, temveč jo
je gnalo, da obračuna z njo na prostem, pred očmi cele
vasi. Z eno roko jo je zgrabila za krila, z drugo pa za
lase in jo tako odvlekla ven na most, kjer se je z ne¬
človeškim krikom spet vrgla nanjo in jo pričela obde¬
lovati z rokami in nogami.

Ha-a-aaa ... vlačuga, kurba, prašiča, psica ... Ti ho¬
češ žreti moje meso...? Kuzla, jaz ti bom že pokazala,
kaj se to pravi! Kje imaš svojo sramoto^ da ti jo iztr¬
gam ... Ho-o-ooo ...!«

• Dekla se je otepala, kar se je mogla, toda ves njen
trud, da bi se osvobodila nasprotnice, je bil zaman. Njeno
vpitje je v primeri z divjim hropenjem Rudafice bilo
podobno slabotnemu čivkanju. Z velikim naporom si je
dekla poskušala zakriti tudi gole noge, toda Rudafica jih
je vedno znova odkrivala, trgajoč ji krila s telesa, ko
da bi ji bilo v posebno tolažbo, gledati in svetu razka¬
zovati nagoto svoje nasprotnice ter z golimi nohti grebsti
po njej.

»Ho- o-ooo ... prašiča, svetnica ... Jaz ti bom pokazala
nositi Marijo. Fej te bodi....« je tulila Rudafica kakor
obsedena.

Že na prvo vptije so prihiteli k hiši prvi vaški rado¬
vedneži, misleč, da se je pri Rudafu zgodila kaka nesreča.
Prizor pred skednjem pa jih je takoj poučil, za kaj gre.
S sito radovednostjo so opazovali obračunavanje med
ženo in priležničo. Ker vpitja ni hotelo biti konec, so
prihajali vedno novi radovedneži, ki so od daleč zasedli
vse dohode na Rud afovo dvorišče. Le Ajte, Dvornika,
Cernjaka in mladega Munka ni bilo več na spregled ...

191

Ob prisotnosti gledalce je bila razjarjenost Rudafice
vedno hujša in vedno brezobzirneje so njene noge in
roke mesile po dekli. Polotil se je je pravi spolni bes;
še z večjo vnemo .kakor doslej je razkrivala deklino
telo, da so njene gole noge bleščale tja do strmečih gle¬
dalcev. Zraven je vpila s sladkosnedim glasom zavržene,
izdane žene:

»Ljudje božji, poglejte no sem! Ali je njena sramota
boljša od moje...? Pri moji duši da ni...  Fej te bodi,
taka zelenoba ...«

Potem je znova pričela vlačiti deklo po tleh. Ljudje
so se pričeli že glasno muzati. Naposled se je dekli le
posrečilo, da se je izmuznila iz Rudafičinih pesti, se
pobrala in glasno kričeč vsa kuštrava in razgaljena po¬
begnila nekam na vas.

Kmetica pa še ni nehala besneti; prsti in nohti so jo
še vedno skeleli od mesa njene pobegle nasprotnice in,
ker se niso mogli več ohladiti v njeni vroči krvi, se je
spomnila njenih oblek, ki so bile shranjene v veži. Takoj
se je zakadila v vežo in, čeprav je deklina skrinja bila
zaklenjena, je zadostoval en sam pritisk njenega telesa
in pokrov je kakor pero odletel kvišku. Njene skeleče
roke so se takoj z nepopisno naslado zagreble v skrinjo;
prihodnji hip je vsa njena vsebina že zletela v velikem
loku čez hišni prag na dvorišče. Rudafica pa se ni za¬
dovoljila le s tem, da je zmetala iz hiše vse dekline
skromne obleke in druge stvari, njena ženska užaljenost
je hlepela še po nadaljnjem uničevanju nasprotnice. Iz
veže se je zagnala nad stvari, ki so ležale raztresene
pred hišo, ter jih tam še dalje razmetavala in teptala
v tla. Pri tem so se ji na ustnicah prvič pojavile bel¬
kaste pene.

192

Naenkrat je zagledala pred seboj na tleh pomandrano
belo obleko, ki jo je dekla Ančka nosila pri procesijah
kot nosilka Marije. Z obema rokama je dvignila v zrak
pomandrane bele cunje in jih z veliko naslado začela
razkazovati radovednežem, ki so se medtem pričeli umi¬
kati že na cesto:

»Poglejte svetnico, našo svetnico, našo psico... Fe j
te bodi...!«

In kot bi obleka v njenih rokah pričdla smrdeti, jo
je v visokem loku zagnala pred noge odmikajočih se
radovednežev.

Ko je bilo vse, kar je smrdelo po dekli, že razmetano,
pohojeno in uničeno in ko se je zdelo, rla se je Rudafica
že popolnoma izčrpala in da je že na koncu svojih moči,
se je z njo znova zgodila nenadna sprememba. To je bila
že tretja sprememba njenega bitja v času ene same
kratke četrt ure. Medtem ko je bila Rudafica pri od¬
kritju moževe nezvestobe mirna in je skoraj samozado¬
voljno opazovala svojo nesrečo ter se je nato spreme¬
nila v besnečo uničevalko posteljne nasprotnice, se je
zdaj, ko je bilo njeno spolno sovraštvo že izčrpano, ma¬
homa izprevrgla v obupano, izdano in nesrečno ženo in
mater. Medtem ko se v svoji drugi podobi niti z besedo
ni spomnila nezvestega moža in je njena bit klela in
teptala le njegovo priležnico, je v svoji tretji spremembi
začela objokavati in tožiti tudi svojega moža. In ko je
še malo prej bila vsa strašna, visoko vzravnana, napa¬
dajoča žena, se je zdaj skrčila v gubo velike, uničene
nesrečnice. Z obema rokama si je zakrila obraz in iz prsi
se ji je izvil presunljiv, jokajoč glas, ki v ničemer ni
bil podoben prejšnjemu:

»Joj meni, nesrečnici, kaj sem dočakala ...? Kaj sem

13

193

storila, ti moj mož, da si mi to naredil...? Vse je proč,
proč in ni mi več živeti. O jej, o jej...«

Tisti radovedneži, ki so do kraja vzdržali, so se pri
tretji spremembi Rudafice pričeli dolgočasiti; bojevita,
napadajoča žena jih je zanimala, a jokajočih, nesrečnih
žen niso bili ževčni* gledati. Medtem ko so bili prej vsi
brez izjeme na njeni strani ter odobravali njeno početje,
so se zdaj nekateri pričeli očitno zmrdovati in začul o
se je polglasno mrmranje:

»Kateri gospodar pa še ni imel svoje dekle...?«

Nato so se še bolj umaknili od nesrečne žene.

Toda tudi Rudafici je prazno dvorišče postalo pre¬
tesno in gnana od nekega čudnega strahu pred osamlje¬
nostjo, je tudi ona planila na cesto, kjer je začela še
obupneje jokati. Njeno ranjeno srce je zahtevalo pro¬
stora, zraka, tolažbe in sočutja. Bilo ji je v velikansko
zadoščenje, ako je s svojo žalostjo mogla spraviti na noge
čim več ljudi. Zato je to, kar se je ravnokar zgodilo, z
nepopisno žalostnim vekom oznanjala dalje po vasi.

»Joj meni nesrečnici...! Moji otroci, moji otroci...!
Poslušajte, ljudje božji! Ali sem si to zaslužila...?«

Vsa razmršena in kuštrava, kakor kaka velika spo-
kornica, je hodila po vasi. Najprej je izkričala svojo
usodo v vežo Apatove hiše, od tam se je odpravila k
Žerjavu, s katerimi so bili-v sorodstvu, od Žerjava je'
letela k Honečniku, nazadnje pa se je vsa izčrpana in
uničena napotila proti farovžu . . .

\

Dva dni pred volitvami je dninar in postopač Prežvek,
kandidat na listi delavcev in kmetov, stopil v Lukačevo
krčmo. Prišel je prav za prav vedrit, ker je bilo zunaj

* Radovedni.

194

zelo slabo vreme. Pred nekaj dnevi je namreč nastopilo
južje, zemlja je postala tala in cesta; ki je vodila v
Jamnico, je bila spet neznosna. Povsod se je vdiralo do
kolen, a da bi bila žlobudra še večja, je že od jutra
padal mrzel, neprijeten dež. Prežvek je brez kakega po¬
sebnega namena stopil v krčmo, kajti denarja tako ni
imel. Navzlic slabemu, mrzlotnemu vremenu je bil oble¬
čen zelo slabo; kratek jopič mu skoraj ni mogel pokriti
dolgega hrbta, na nogah pa je kljub žlobudri nosil na¬
vadne cokle. Ko se je na hišnem pragu najprej znebil
največjega blata na obuvalu, je odprl vrata v gostilniška
sobo in, ne da bi se dobro ozrl po gostih, važno dejal:

»Veliko rajši nosim cokle kakor pa kako drugo obu¬
valo. Noga je v coklah veliko prostejša in gibčnejša in
človek mnogo laže hodi v njih kakor pa na primbr v
škornjih, ki te stiskajo kot kleščar.«

Tako je govoril Prežvek, kadar ni imel drugega na¬
takniti na noge kakor cokle. Kadar pa je sredi leta bil
oblečen v kožub in obut v močne, svetle škornje, je samo¬
zadovoljno potrkaval s petami po tleh in govoril:

»Veliko rajši nosim škornje. Noga je v taki obuji bolj
na suhem in se veliko bolje počuti...«

V sobi sta bila le dva gosta — že nakajeni graščak
Ložekar, ki je - bil že dva dni zdoma, in mladi Bunk, ki
je šele prišel pit. Ker sta se silno dolgočasila, posebno
pa Ložekar, ki je že dva dni zastonj oprezoval za žup¬
nikom Virejem — ta se je zaradi volitev zadnji čas
gostiln ogibal — sta takoj planila nad novega gosta.

»Hej, kandidat, pojdi no pit!« ga je klical k sebi
Ložekar. »Boš pa kaj povedal, kako gre agitacija.«

In kar bi se sicer nikoli ne bilo pripetilo, se je zgodilo
zdaj: pivca sta Prežveku napijala iz svojih steklenic.

13 *

195

Prežvek je moral prisesti in piti. Kmalu potem je na
Ložekarjevo zahtevo moral krčmar prinesti novemu gostu
posebno mero, kar je bilo tembolj čudno, ker Ložekar
nikdar nikomur ni dajal za pijačo. Dninar je bil vedno
v nekaki zadregi in tudi zdaj ga je veljalo precej truda,
preden se je privadil noVe družbe. Kmalu sta ga pivca
zopet začela zbadati z volitvami.

»Se pred tednom dni sem mislil nate, da bi mi prišel
in nasekal steljo za zimo, zdaj pa, ko si stopil k tisti
stranki, te več ne maram,« mu je skoraj strupeno očital
Bu nk.

»Vidiš, Prežvek, ti si lahko kandidat, jaz pa ne mo¬
rem biti, čeprav sem prvi davkoplačevalec v občini,« mu
je oponesel Ložekar, ki je bil v opoziciji proti vsem
strankam.

Prežvek se je držal kakor lipov bog; o politiki sploh
ni rad govoril, s tema dvema, ki sta pripadala tako
rekoč njegovim delodajalcem, pa se o tem ni imel kaj
pomeniti. Le tedaj, ko sta postajala že preveč nadležna,
jima je kratko odgovarjal:

»Dva dni še počakajte, pa boste videli...«

»Kaj bomo videli?« sta silila vanj pivca. Ker sta po¬
stala prevsiljiva, jima je Prežvek zabrusil čez mizo:

»Zakaj bi enkrat tudi siromaki ne smeli imeti svoje
stranke?«

Prežvek je bil preprost siromak, ki ga je socialna
kri vica že v mladih letih vrgla na tisto pot, po kateri se
je sedaj klatil. Malo se je preživljal z deloip, malo pa
s postopanjem. Soseska ga ni marala, ker ga je imela
za delomrzneža in neodkritega človeka, nekaj pa tudi
zaradi tega, ker je v njem videla bodočega občinskega
reveža. Ljudje so sodili, da mu je vseeno, ali je bel ali

196

črn kruli. Svoje življenje je Prežvek pred ljudmi zago¬
varjal s tem, da je na svetu mnogo ljudi, ki tudi nič ali
še manj delajo kakor on, pa vendarle dobro in udobno
živijo.

Čeprav Prežvek ni bil bojevit človek, ampak je
spadal med neodporneže, se je opozicijski listi vendarle
pridružil iz gole solidarnosti ter z 'najboljšimi in čistimi
nameni. Kaj več o politiki ni razumel in tudi ni želel
razumeti. Tudi ni imel do ljudi, ki so ga pridobili, več¬
jega spoštovanja kakor do pristašev nasprotne stranke,
kajti do njega so se skoraj vsi enako oblastno in pre¬
zirljivo vedli, pa naj je bil to siromak Dovganoč ali
bogataš Munk. Vendar mu je neznansko ugajalo,- da vo¬
litve ne bodo potekle brez njega.

Ložekar, ki je stal nad obema strankama, je kazal
čudno slast, da bi oba strankarja, Bunka in Prežveka,
spravil v lase, zato je skrbel, da je imel Prežvek vedno
kaj piti. Bunk si je v svoji zagrizenosti hotel nasprot¬
nika dobro privoščiti. Toda Prežvek je vsak njegov na¬
pad odbil s skomizganjem ram in z ravnodušno izjavo:

»Dva dni še počakajmo, pa boste videli...«

Tedaj ga je Bunk vprašal s premetenim glasom:

»Ali nisi ti že vbogajme sprejemal, Prežvek ...?«

»Kdaj...?« se je začel hudovati Prežvek.

»Pred dvema letoma je moj oče obdaroval občinske
reveže in ti si bil tudi zraven. Veš, da taki, ki so bili že
deležni občinskih dobrot, nimajo volivne pravice...«

Prežvek je zardel kakor mlada devica ob kvantah,
potem pa je skušal vzrojiti:

»Saj ni res, tvoj oče mi je sam dal kruh!«

Vendar se je možu 'poznalo, kako mu je neprijetno.
Ložekar, ki je precej zavohal, da Bunk nekam meri, ju

197

je pričel navidezno miriti, toda glas je imel tak, da bi
ju lahko še huje razvnel:

»Molčita in pijta. Tri dni pa oleja ni...«

Nato so spet pili. Kdaj pa kdaj je Prežvek imel mir,
potem pa sta se sita posestnika, ki sta ne ve se kako
prišla do lepih premoženj in sta jih lahko brezskrbno
zapravljala, spet začela kavsati. Večkrat je prisedel še
krčmar Lukač, ki jima je pomagal. Prežveku je nekaj
dopovedovalo, naj vstane in odide ter se jima tako ogne,
toda neprijeten občutek pred slabim, mrzlim vreme¬
nom mu ni dal zapustiti tople sobe in polne mize. Ko
je nastala noč, je bil kandidat opozicijske liste že čisto
mehak od zaužite pijače, saj jo je ves čas vlival v
prazen želodec, medtem ko sta Ložekar in Bunk pila
na dobro podlago. Kmeta sta ga opijala dalje, čuteč pri
tem veliko škodoželjnost, kot bi s tem opijala vso delav¬
sko kmečko listo.

Že pozno zvečer je Ložekar naenkrat vprašal Pre-
žveka:

»Kako si pa ti sploh podpisal listo, ko pa ne znaš
pisati...?«

»Saj nisem sam podpisal. Pernjak je podpisal zame,«
se je v zadregi branil Prežvek.

»Ti si se pa podkrižal, kaj?« ga je kakor brez na¬
mena pobaral Bunk.

»Tudi podkrižal se nisem. Zakaj naj bi se podkrižal?«
je odgovarjal že popolnoma pijani in vrtoglavi siromak.

»Ha-ha-ha.. .!« se je glasno zakrohojal Bunk, poln
strankarskega veselja.

»Ha-ha-ha...!« se je za njim zakrohotal Ložekar,
poln stanovskega veselja.

Potem so še dalje pili, a Prežvek je imel zaradi vo-

198

litev mir. Bilo je menda že blizu polnoči, ko je krčmar
hotel hišo zapreti. Lukač se je obrnil k Prežveku:

»Kam boš pa hodil ob takem vremenu? Lahko pre¬
nočiš pri meni.«

Lukač ni imel navade, da bi ponoči obavljal siromake
pri sebi. Toda Bunk ga je takoj prestrigel z besedo:

»Ne, Prežvek pojde z menoj. Pri meni je topel hlev
in tudi v sobi lahko leži, če ni drugače. Steljo bo pa le
sekal pri meni ...«

In res je Bunk-vzel Prežveka s seboj na dom. Bog ve
kaj se je ta večer zgodilo z Bunkom. Ko sta prikolo¬
vratila domov, kmet ni gnal siromaka takoj spat, ampak
ga je -posadil še za mizo, gospodinja mu je morala sku¬
hati klobaso, sam pa mu je postregel še z vrčem mošta.
Šele potem mu je prinesel v hišo otep slame in mu po¬
stlal pri topli peči, kamor se je pijani Prežvek zvrnil,
ne da bi se mu sanjalo, kaj pomeni vsa ta velika skrb
sicer dovolj neprijaznega in zgubečega gospodarja ...

Ko so v nedeljo zjutraj prišli prvi volivci na občino,
so namesto votivnih skrinjic našli na občinskih vratih
nabit odlok okrajnega glavarstva, da občinskih volitev
ne bo, ker je delavsko-kmečka lista zaradi krivičnih pod¬
pisov razveljavljena in je edina, pravilno vložena lista
sama od sebe izvoljena ...

Drugo poglavje

Moškoplet je tisto noč spal na Permanovi parni. Per-
mai) že od nekdaj ni maral beračev, zdaj pa, ko je pri
hiši šlo vse narobe in je bil že sam sebi na potu. jih je
še teže prenašal. Moškoplet je vse to vedel, a je nalašč
ostal čez noč pri hiši, čeprav bi pred temo še lahko
šel h kakemu sosedu. Spal je zelo dobro, toda prihodnje
jutro ga je navsezgodaj zbudilo brušenje kose tik pod
parno. Nevoljen si je pričel mencati oči in godrnjati
tako glasno, da ga je človek, ki je kosil, lahko slišal:

»Sama sveta nedelja, pa ti kosijo pri nogah in pri
glavi. Kako more pri taki hiši biti blagoslov ...«

Navzlic svojemu bogotajstvu je Moškoplet ob nede¬
ljah in praznikih vendar hotel imeti svoj mir, razen tega
pa še kaj boljšega v skledi. Ker vsega tega pri Permanu
ni bilo in tudi ni bilo pričakovati, je vstal, si očedil z
obleke poslednjo rušo mrve, nato pa odšel h koritu, kjer
se je umil. Medtem je prišla izza hleva stara Permanca
z jerbasom mlade trave za svinje; ta je namreč že tako
zgodaj kosila. Moškoplet je ni pozdravil, zato pa ga je
pozdravila Permanca:

»Dobro jutro, Moškoplet! Že tako zgodaj pokonci?<

Berač ji ni odgovoril, temveč je ponosno zapustil
dvorišče in se obrnil proti cesti, ki je vodila v dolino.
Permanca je nekaj časa osuplo strmela za njim; beračev
prezir jo je zabolel v srce, ker je mislila, da velja pro-

200

padajočemu Permanovemu domu. Tudi ji ni bilo pogodu,
da gre berač brez zajtrka od hiše, ker to v Jamnici ni
bila navada. Trajalo je precej časa, preden je mogla
zamrmrati:

»No, pa pojdi, moškopletska preobjestnost...«

Berač Moškoplet pa je stopal nizdol med njivami in
travniki s takim korakom, kakor bi bil ves svet njegov.
Njegov korak ni imel nobenega pravega cilja; bil je
podoben koraku gospodarja, ki stopa po svojem posestvu
in uživa nad svojo oblastjo. Bilo je tako zgodaj, da
sonce še ni vstalo izza štajerskih gora in je vsa jamniška
kadunja bila še prevlečena z jutranjimi meglicami. Sama
vas Jamnica se sploh ni videla, ker je ležala pregloboko
na dnu kadunje, toda videli so se vsi više ležeči kraji.
Videla so se rebra Drajne z dremajočimi hišami in baj¬
tami; onstran dolgega, meglenega jezika, ki se je nad
potokom stegal do soteske, v kateri so ležale Dobrije, je
molel kvišku okrogel vrh Sončnega kraja s svojim gozd¬
natim čopom na temenu; zadaj za kadunjo so se raz¬
prostirale široke in mogočne Hoje v dolžini pet, šest kilo¬
metrov z zakritim vznožjem in z že odkritimi pobočji,
s katerih so se belili zidovi mogočnih domačij. Zadaj nad
Hojami pa se je vzdigovala široka gora, spodaj črna od
samih gozdov, više gori pa siva in belkasta od samih skal
in pečin. Njen topi, bunkasti vrh je gorel v žarkem
plamenu prvih sončnih pramenov, ki so ga iz vsemirske
daljave pokrili s tako lepimi barvami, da jih nihče
drug na svetu, razen gore same, ne more pokazati...

Vsa ta prečudna lepota zgodnjega vigrednega jutra
je do vrha napolnjevala Moškopletovo bit. Njegovo uho
ni slišalo posameznih" glasov vstajajočega življenja na¬
okrog, njegove oči niso razločile lepote posameznih barv

201

in njegovo brezskrbno, potepuško srce ni čutilo zlivanja
posameznih krasot, toda vsa njegova bit je čutila eno
samo veliko, prečudno razkošje narave in življenja. Ta
občutek je dvigal jamniškega siromaka visoko nad sa¬
mega sebe in njegov prezirajoči pogled je postajal še
prezirnejši, njegov trdi korak pa še smelejši. Vse, kar
so dogledale njegove oči, kar je moglo objeti njegovo
srce, se mu je zdelo njegova last, njegovo kraljestvo.

Poln svojega lastnega doživetja in uživanja se je
Moškoplet spuščal s hriba v nižavo, ne da bi se zavedel,
da ga je gredoč obdal gozd, in da je v dolini spet prišel
iz njega.' Sele tedaj se je zavedel svoje okolice, ko je
stopil na trdo cesto. Ne da bi razmišljal, ali naj krene
ua desno ali na levo, je usmeril korak na levo proti
kadunji, proti gori. Megla nad cesto in okrog nje se
je pričela topiti in že so se pred njim začeli bliskati
s soncem pokriti bregovi Sončnega kraja. Kmalu je pri¬
spel do Cernjakove krčme, ki je stala ob cesti in je
zaradi zgodnje ure bila še zaprta.

Moškoplet bi bil gotovo mirno šel mimo nje, ako bi
ga ne bili pritegnili kričavi, bolestni glasovi, ki so se
razlegali z dvorišča. Obstal je in prisluhnil. Takoj je
vedel, da se dere Cernjakova terba, slaboumna gospo¬
darjeva sestra. Nihče drug v Jamnici ni imel tako izra¬
zitega, zadirčnega, revskajočega in blaznega glasu kakor
ona. Kakor cela Jamnica, je vedel tudi Moškoplet, da
ima Cernjakova terba pri hiši zapisan dosmrten kot, ki
ga pa že od smrti njenih staršev, starih Cernjakov,
preživlja v kotu živinskega hleva. Vedel je tudi, da je
pri hiši ne marajo, da jim je na potu ter da bi najrajši
videli, ako bi je zmanjkalo, oziroma, ako bi jo bog vzel
k sebi, čeprav je pri hiši zalegla za hlapca ali za deklo,

202 '

kajti bila je na nogah od zore do mraka in je opravljala
najtežja in naj slabša dela.

Na gnoju pred hlevskimi vrati je stala terba, visoka,
suhljata ženska tridesetih let, manj grda kakor neumna.
Glave ni imela pokrite, zato so se ji videle debele,
krasne kite kostanjevih las* ki so nekoliko razmršene
ležale v velikem svitku za tilnikom. Njen goli vrat
je bil lep in čeprav ni bil umit, je vendar bleščal v
spočiti ženski lepoti. Raztrgana in od vrha nezapeta
jopica je izdajala polnost lepih prsi. Tudi nogi, ki sta
do gležnjev tičali v gnoju, sta bili lepo oblikovani.
Glede zunanjosti narava ni skoparila pri tej siroti, le
njeni možgani niso bili v redu in njene preizrazite,
pregloboke, skoraj vedno prestrašene ter s prekošatimi
obrvmi zasenčene oči so ji kazile obraz. Razen tega je
bila še na pol gluhonema, in vse to je zadostovalo, da
je tridesetletna ženska, Cern jakova terba, bila izobčena
iz vsakdanjega človeškega življenja ter bila prisiljena
živeti življenje zanemarjene, poživi n jene sirote.

Moškoplet, ki je bil gluh za vsako žensko mesenost,
je ob pogledu na prizor pred hlevom začutil hkrati dve
veliki zadovoljnosti; prva je bila ta, da ljubi bog še
vedno ni vzel k sebi Cernjakove sirote in da njeno bitje
še vedno vznemirja to hišo, druga pa je bila ta, da je
terba bila pravkar tepena.

Černjakova fanta — prvemu je bilo deset let, drugi
je bil dve leti mlajši — sta jo vsak z enim krepelcem
v roki na vso moč tolkla po bedrih in stegnih in, kadar
so jima bile napoti terbine roke, ki so hotele zakriti
boleča mesta, sta tolkla po njih. Terba je tulila, da je
šlo skozi mozeg in dd" so jo slišali k sosedom, a dečka
sta molčala, kakor da bi bila popolnoma zaverovana v

205

posel, ki ga je bilo treba temeljito opraviti. Ne daleč
stran je lajal domači pes in se zaganjal z verigo proti
kupu gnoja, kot bi se tudi on hotel zakaditi v siroto.
Zadaj za hišo so po kamenja ropotale težke cokle, kar
je pomenilo, da je nekdo domačih že tudi bil na nogah,
vendar ga prizor, mimo kaferega je šel, očividno ni za¬
nimal.

Pred Moškopletovimi očmi se je godilo to, kar se
je pri Černjakovih dogajalo zelo pogosto, ako ne vsak
dan: otroci so se iz dolgega časa znašali nad domačo
siroto. Brž ko so se pričeli zavedati življf^ija, so lahko
opazovali, da je terba, ki jim je prav za prav bila rodna
teta, neprijeten, popolnoma odvečen ter nezaželen član
hišne družine. Čeprav je oče in mati nista pretepala,
sta jo vendar z drugimi vred očitno prezirala in sem
pa tja jo je kateri mimogrede vendarle hrnil.* Tudi pri
mizi zanjo ni bilo prostora, temveč je smela jesti v ka¬
kem kotu to, kar je drugim ostalo. Pri vsem tem pa so
se starši pred drugimi ljudmi delali, kakor da jim je
bog s hišno terbo naložil kdo ve kakšno kazen. Vse to
se je seveda prijelo tudi otrok, ko so, kakor vsi drugi
otroci, začeli dojemati tisto življenje, sredi katerega
so odraščali, in so si iz pridobljenih vtisov oblikovali
značaj.

Čestokrat so se z Cern jakovega dvorišča ali s polj
razlegali obupni, bolestni kriki domače terbe. Skraja so
ljudje dvigali glave, ko da bi jih nekaj neprijetnega
zbadalo.

»Cernjakovo terbo že spet tepejo...« so rekali in
skomizgali z rameni.

* Udariti,, suniti = hrniti.

204

Polagoma pa so se tega vpitja že navadili in le redko¬
kdaj je kdo pri odmevu blaznih krikov še rekel: •
Johtana,,menda jo bodo ubili...!«

Še huje je postalo, ko se je terbi, kakor so ljudje
sodili, pripetila velika nesreča. Čeprav je bila na pol
neumna ter do moških ni kazala ne le nobenega nagnje¬
nja, ampak jih je skoraj mrzila, kar je vedno izpriče¬
vala z glasnim kričanjem, ako se ji je kateri preveč
približal, je bilo vendarle znano, da se je včasih kak
pijanec, ki je iž gostilne zašel okrog oglov, poželjivo
ozrl za njenimi polnimi udi. Marsikoga so tudi že ob¬
dolžili, da do Cernjakove sirote ni tešč. Zgodilo se je
tudi, da je terba ponoči nenadoma zbežala iz hleva in
začela kričati okrog hiše kakor blazna. Pred dvema le¬
toma pa je nenadoma postala noseča. Odsihmal so jo še
bolj zaničevali in še huje preganjali. Soseska sicer ni
z enakimi očmi gledala na vse to in mnogim se je terba
smilila ter so Cernjakove celo glasno obsojali. Vendar
je bil Cern jak še vedno ugleden mož, ki je lcrčmaril,
hodil s svojo družino v cerkev in se obnašal kakor vsak
drug Jamničan. In ljudje so soseskovali s Cern jaki, kup¬
čevali z njimi in se mirno usedali z njimi za mizo kakor
z vsemi drugimi.

Te lepe in rosne nedelje zjutraj sta bila Černjakova
dečka zelo slabe volje, ker sta morala zaradi paše zgo¬
daj vstati, zato pa sta se iz jeze že navsezgodaj jela
znašati nad siroto. Vsa zmešana, ker ni vedela, zakaj je
tepena, je terba od bolečin glasno vreščala:

»Av - av - va - a - a .. . Hu - u - u . ..«

Njen tožeči glas je bil tako zagrljen, da ni bilo mo¬
goče razumeti nobene jasne besede, ki jih je skušala
izkričati v svojo obrambo.

205

Dečka sta jo neutrudljivo tolkla dalje in ko bi si-
rotin krik ne prevpil vsega, bi se gotovo slišalo njuno
napeto sopenje, posebno mlajšega dečka, ki je vihtel
v rokah pretežak oklešček. Medtem ko sta skraja mol¬
čala, je starejši pričel zdaj kričati:

»Na, kurba, tu imaš, kurba ..

Moškoplet je nekaj časa z veliko naslado gledal na
dvorišče ter si od veselja mel roke, potem pa ni več
vzdržal ter je fantoma glasno zaklical:

»Le dajta jo, le dajta jo... Kaj bo taka baba...?«

Fanta sta res krepkeje pritisnila, da je sirota še
glasneje vzkrikala.

Moškoplet je tlesknil z rokami in navdušeno zaklical:

»Po goli riti, po goli riti...«

Starejši deček je tedaj res hotel s prosto roko pri¬
vzdigniti siroti modrikasto krilo, da bi lahko uspešneje
mazal po goli koži. Takrat pa se je sirota menda za¬
vedela svojega položaja, izpustila iz prs hropeč, sovra¬
žen vzkrik, se dečkoma iztrgala iz rok ter se v nekaj
dolgih skokih pognala okrog hleva, od koder je bilo še
dolgo potem slišati bolestno javkanje. Izza hišnega ogla
se je prikazal gospodar in zavpil proti fantoma:

»Paludje*, kaj pa zganjate? Ženita no že past...«

V tem glasu ni bilo toliko očitanja dečkoma, kolikor
splošne nevolje na vse tri, da so že navsezgodaj napra¬
vili tak hrup pri hiši. Tudi Moškoplet je bil po svoje
zadovoljen ter se je spet z istimi ponosnimi koraki, s
katerimi je prišel, odpravil dalje po cesti proti Jamnici.

Takrat, ko je postalo že očitno, da je Černjakova
terba res v drugem stanu, je zavalovil po Jamnici cel

* Zmes, ropotija.

206

požar zlobnih, resničnih ter neresničnih govoric. Ljudje
so na vse pretege ugibali, kdo bi bil kriv, ter so dolžili
najrazličnejše dedce, predvsem pa pijance, ki so zaha¬
jali k Cern jaku. Sum je šel od Coflovega Petra preko
Permana do Apatovega Žepna. Marsikatera ljubica ali
žena je takrat prebedela dolge noči iz strahu, da more¬
biti nesreča ni zadela njenega fanta ali njenega moža.
Na pobudo Cernjaka se je za stvar pričela zanimati
tudi žandarmerija, vendar je bilo njeno stikanje za
krivcem popolnoma brezuspešno tudi še potem, ko je
terba že porodila. Ravno tako so ostali brezuspešni vsi
nadčloveški napori Cernjaka in njegove žene, da bi iz
hišne sirote izvlekla ime krivca, čeravno sta ga posku¬
šala zvedeti z vsemi mogočimi sredstvi prigovarjanja
in nasilja. Navzlic temu, da je bila terba na pol mu¬
tasta, so domači vendar razumeli njeno grgranje in. ker
je pri vsej svoji zaostalosti dobro poznala veliko ljudi,
so mislili iz nje izsiliti ime tajnega priležnika.

Najprej je Cern jak sestro do nezavesti pretepel; ker
pa to ni pomagalo, jo je pretepel še enkrat. Ker še to
ni pomagalo, jo je pretepel še tretjič, tako da se osem
dni ni mogla ganiti na svojem gnilem ležišču v hlevu.
Sirota je prenašala mučenje z nekim čudnim mirom, ki
ga prej ni bilo opažati pri njej. Sedaj ni več toliko kri¬
čala, namesto tega pa so ji neprestano lile debele solze
iz prestrašenih, prosečih oči. Potem so jo zaprli v neko
temno luknjo v kašči, kamor so sicer nasipali žito, in
jo pustili tam tri dni brez vsake jedi. Četrti dan pa so
zvedeli od nje ravno toliko kakor prvi dan. Ko so se
že vsega naveličali, so nehali siliti vanjo in jo pustili
živeti, kakor je živela dosihmal. Brcam, ki jih je dobi¬
vala, se je pridružila le še psovka: »Vlačuga...« Napo-

207

sled se je tudi soseska umirila, videč, da je vsako vrtanje
za to stvarjo zaman. Ljudje so rekli:

»Če Ajta tega ni mogla iztakniti, tudi mi ne bomo .. .

In Černjakova sirota je naposled rodila. Rodila je
zdravega, krepkega dečka, kateremu se je nasmejala z
blaženim, presrečnim nasmehom, da je presunilo celo
staro Kardevko, katero so najeli k porodu.

»Še nikdar nisem videla kaj podobnega, čeprav sem
že veliko otrok položila v zibelko,« je pripovedovala
vsa solzna.

Soseska pa se ni utegnila brigati toliko za materinska

čijstva porodnice kakor za to, komu bi novorojenček

zaman, kajti otrok je bil podoben materi.

Kar je soseska imenovala nesrečo za siroto, je bila
zanjo prava in na j večja sreča, ki jo je nov^a mati kdaj
občutila. Postala je najboljša, najskrbnejša mati in je
negovala dete z največ jo ljubeznijo in nežnostjo ter ga
varovala kakor levinja svojega mladiča. Nosila ga je
vedno s seboj, ne glede na to, kako delo je morala
opravljati; bogvaruj, da bi se otroku približal kdo, do
katerega sama ni imela zaupanja. Medtem ko je pred
svojim materinstvom nekako vdano prenašala vsako pre¬
ganjanje celo s strani otrok in je le z blaznim ihtenjem
tožila svetu svojo bol, je kot mati počasi postajala od¬
pornejša, srditejša in nepristopnejša ter se je znala tudi
dejansko braniti pred preganjalci. Nenavadno močan in
skoraj živalski čut materinstva, ki jp skraja kar gorel
iznjenega bitja, je celo tiste, ki so sicer ravnali z njo
 z živino, navdajal s čudnim strahom in spošto¬
vanjem.

Otrok se je razvijal nenavadno dobro iti hitro, če-

neki bil podoben. Toda tudi tu je vsako ugibanje bilo

208

prav je z materjo vred preživel največ časa v hlevu
poleg živine; z devetimi meseci je že shodil, s poldrugim
letom je že govoril. Ko je mutasta mati spoznala, da
njen otrok ne bo mutast, se je od veselja začela jokati,
kakor da bi. se zavedala tega največjega bogastva člo¬
veškega bitja.

Nekega dne pa je svet iznenada zvedel za očeta ter-
binega otroka in to na tak način, kakršnega ni nihče
pričakoval. Dete je bilo takrat že dve leti staro in mati
je bila z njim na njivi nad cesto, kjer je okopavala. Nad
poljem je ležala mehka in nežna spomlad, duh rasti in
mladega življenja je širil prsi tudi tistim, ki so trdoto
zemlje! najbolj občutili. Tedaj je na cesti zaropotal voz.
Cernjakova sirota, ki se je bila pravkar zazrla proti
cesti, je obstala kakor prikovana na zemljo, potem je
iz njenih oči švignil čuden plamen in ves njen obraz
se je pokril z zagonetnim sijajem. — Na cesti je za¬
gledala njega...

Pojav otrokovega očeta na cesti je v terbi povzročil
nenadno, viharno spremembo. Naenkrat je bila vržena
iz svoje dotedanje otopelosti in zakrknjenosti. Niti udarci,
niti glad, niti prezebanje in najhujše preganjanje je ni
moglo omehčati, da bi izdala tistega, do katerega je
njeno srce čutilo vso nežnost skrivne sreče in o katerem
je presanjala toliko dolgih noči, prepričana, da prav tako
sanja tudi on. Kolikokrat jo je ponoči vzbudil kak skri¬
ven šum, o katerem je mislila, da so to njegovi koraki,
da se ji zaščiten od neprodirne teme približuje ter hoče
pobožati njo in njenega otroka. Njega pa ni bilo blizu
in ga tudi ni bilo kje videti. Včasih jo je prijelo, da bi
zgrabila otroka ih ponoči stekla na njegov dom, za ka¬
terega je dobro vedela, čeprav je bil pol ure stran skrit

u 209

•v

za gozdnatim hrbtiščem Drajne. Toda od tega koraka
jo je vselej odvrnil neki čuden, skoraj svet strah pred
veličino tistega, za katerega je čutilo njeno materinsko
srce. Bila je prepričana, da bo nekega dne prišel, a da
ne more, kakor bi rad, ker ga gotovo ovirajo važni in
tehtni vzroki. In tako je čakala dalje...

Zdaj pa, ko ga je nenadoma uzrla pred seboj na
cesti, je njeno srce mahoma vzdrhtelo v močnem, než¬
nem čustvu materinstva, ki ga je njena narava takoj
hotela deliti z očetovstvom. Pozabila je vse drugo okoli
sebe in je videla le njega, otroka in sebe. Izvil se ji je
presrečen, vriskajoč krik in že je bila z enim samim
skokom pri otroku, ki je ležal v starem nase^aču na
žarah, ga dvignila, prižela na svoje vroče prsi in v
dolgih skokih odvihrala z njim proti cesti, kjer se je
ustavila pred voznikom — Pernjakovim Tevžuhom.

Vsa prevzeta je z iztegnjenimi rokami molila otroka
očetu, pričakujoč, da ga bo ta pri priči vzel, ga prižel
nase in se opojil s toploto njene krvi, njenih razbur¬
jenih nedrij, na katerih je otroka zagrela. Tako silno
je drhtela od sreče in materinskega ponosa, da ni bila
zmožna niti tistih svojih redkih besedi, ki jih je mogla
razumljivo izgovarjati, in je iz njenih ust prihajala le
ploha nerazumljivih, radostnih vriskov:

»A-a-v.,.. V-a-a-v... H-a-a-v...«

Pernjakov Tevžuh se je skoraj onesvestil in, ko hi
se ne bil naslonil na konja ter se oprijel njegovega ko¬
mata, bi se bil gotovo od presenečenja zgrudil na cesto.
Zares je bil on tisti, katerega Cernjakova terba ni ho¬
tela izdati svetu, kakor da bi z nikomer ne hotela deliti
tajnosti svojih materinskih čustev. Tisto se je pripetilo,
ko je Tevžuh z drugimi fanti nekoč veseljačil pri Čer-

210

lijaku, kjer so se zamudili dolgo v noč... Tega dejan ja
se je že takoj drugi dan prestrašil, čeprav na kake po¬
sledice takrat ni mislil. Ko pa so ljudje začeli govoritk
kaj je s terbo, si je od same sramote najprej mislil
vzeti življenje. Iz previdnosti pa je s tem odlašal in
čakal, da se konča takrat, ko bodo po soseski pričeli
govoriti tudi o njeni kot o krivcu sirotine nosečnosti.
Namesto tega pa je slišal le, kako sirota trdovratno
molči in je ne morejo omehčati niti udarci, niti obljube
domačih ljudi, da bi izdala svojega ljubimca. To ga je
spet napolnilo z veseljem do življenja. Skoraj je bil
prepričan, da ga terba takrat ni dobro spoznala in da
zato ne ve, koga bi imenovala. Iz previdnosti pa se je
odslej Černjakove hiše kar se da izogibal, čeprav to
zaradi mimo Vodeče ceste ni bilo ravno lahko. Večkrat
se je moral postaviti domačim po robu, ker ni hotel
peljati lesa na postajo. Ker je ostalo očetovo ime ne¬
znano tudi potem, ko je terba že rodila, in se je na¬
posled zadeva že nekako pozabila, se je tudi Tevžuh
opogumil ter si je po dveh letih spet upaj na cesto mimo
Černjaka. Toda že njegova prva pot je postala zanj
usodna...

Najprej se je fantu zazdelo, da se je pričela majati
gora nad Jamnico in se podirati nanj; nekaj trenutkov
je v sladki omotici čakal, da se bo to zgodilo. Ker pa
ga gora le ni hotela zakriti pred soncem in pred ljudmi,
ki so gledali z obcestnih polj, ga je postalo nepopisno
sram, a hkrati tudi strah. Naenkrat je bil ves moker
od smrtnega znoja... Namesto presrečnih oči rodnice
in začudenega obraza na njenih rokah capljajočega
otroka je videl, kako strmijo vanj režeče oči njegovih
domačih, njegovih prijateljev, znancev, ljubic, cele so¬

li*

211

seske. Vse te oči so se združile v eno samo škodoželjno,
zaničljivo spako ...

Do otroka, katerega mu je nepokvarjena, samo člo¬
veško čuteča mati, a zanj le nesrečna pohabljenka, tako
ponosno rinila v naročje, ni čutil nobene vezi. Neki rahli
opomin, ki ga je prešinil za trenutek in ki ni neprijetno
odjeknil čisto v globini njegovega srca, se je takoj
umaknil pred neznosnim občutkom sramote. In tam, kjer
bi moral občutiti vsaj človeško dolžnost do svoje krvi,
ga je zalivala le sramota... Zasenčenih oči je strmel
predse, a videl ni drugega kakor svojo pogubo, s katero
bo moral sedaj plačati en sam trenutek strasti. Pred
njim se je pogrezal v Nedosegljivost lepi Pernjakov
grunt, vse premoženje, katerega dedič je bil, z vso nje¬
govo bodočnostjo .. . Ob spominu na vse to je mahoma
zazijal med njim in med onima dvema velikanski, ne¬
premostljiv prepad... Možgani, ki so počasi spet začeli
delovati, so se tedaj hitro domislili, da mogoče le ni še
vse izgubljeno, ako se bo znal braniti. Skoraj s prosečim
glasom je zahropel:

»Pošast, kaj režiš vame? Pusti me pri miru ...«

Njegov glas je bil tako strašen, da je v cape zaviti
otročiček pričel prestrašeno vekati, na mater pa je nje¬
gov izbruh deloval še huje. Mahoma je postala podobna
osupli zveri, ki je nič hudega sluteč nepričakovano dobila
smrtni sunek v srce. Njena materinska bit je bila zadeta
sredi srca prav v trenutku, ko je hotela s svojim sočlo¬
vekom deliti najnežnejšo srečo človeškega rodu, da bi
jo s tem sama še močneje občutila. Želela mu je, da bi
tudi on vsaj enkrat doživel dotik njunega plodu, njunega
otroka, toda tisti, ki je imel v rokah njeno srce, njeno
dušo, se je spačil in jo surovo odbija...

212

Prešlo je nekaj strašnih, napetih trenutkov, v katerih
je jokavi glasek otroka sproti skoprnel. Z bližnjih njiv
in bajt so ljudje opazovali prizor na cesti in zdelo se
je, da njihovi pogledi kakor strune brenčijo po zračju.
Celo vpreženi konj je nekako otrpnil in nepremično stal
v ojnicah.

Videč preplašenost matere sirote, se je Tevžuh še mo¬
čneje oprijel svojega stališča. Boječnost in strah sta pola¬
goma zapuščala njegove žile in začelo ga je prevzemati
sovraštvo in jeza do onih dveh, pred katerima je branil
svojo namišljeno človeško vzvišenost. Srdito je strmel
v siroto, v to žival,-' š katero se je enkrat spozabil in s
katero zdaj ne ve kaj početi. Ko bi se bil s terbo in
z otrokom srečal kje na samem, bi bil gotovo postal ubi¬
jalec lastnega otroka in njegove rodnice ...

»Kaj me strašiš, pošast...? Beži od mene, jaz te ne
poznam ...«  je zapihal v skoraj otrplo siroto z nepo¬
pisnim sovraštvom in prezirom v srcu.

Udarec, ki ga je mati dobila tako nepričakovano in
s tako surovo silo, jo je v prvem hipu tako presunil, da
ji je obraz začela pokrivati siva, mrtvaška barva, oči
pa so ji od presenečenja hotele skočiti iz jam. Telo se
ji je od udarca sključilo in, kakor da bi zaslutila zločin¬
ske misli svojega sočloveka, je prižela otroka na prsi ter
se začela zadenski odmikati od njega. Podoba je bila, ko
da bi se zdrav človek umikal pred gnusobo, boječ se,
da se ne bi še on zastrupil. Zatajeni otrok v njenem na¬
ročju je utihnil in se krčevito oklenil materinega vratu.

Vsa skrčena in zbegana je obstala kakih deset kora¬
kov stran, kjer je odprtih ust pričela loviti sapo. Zdelo
se ji je, da jo hoče zadušiti strašna, nepoznana bolečina.
Prepadene oči so se ji napolnile s suhim, brezsolznim

213

jokom . . . Kar naenkrat pa- jo je pognalo kvišku in pri¬
tiskajoč z eno roko dete na prsi. je z drugo zakrilila
proti nebu, iz ust pa ji je privrel strašen, nezaslišan
krik bolesti, groze in strahu. Potem pa se je z otrokom
vred zgrudila na zemljo in obležala kakpr mrtva ...

Pernjakov Tevžuh je takoj naglo skočil na voz, po¬
gnal konja v dir ter bežal z njim po cesti, ko da bi bežal
pred samim peklom... Z bližnjih njiv  pa so prihitele
na cesto najbližje priče nenadno odkritega očetovstva
ter se sklonile nad nezavestno mater in njenega otroka.

214

Tretje poglavje

Že osein dni so ljudje po Jamnici govorili:

»V soboto bo pa pri Munku steljaraja...«

Munkove steljaraje so bile znane daleč naokrog in še
izven mej Jamnice. Ko je ta stara šega kmečkega med¬
sebojnega pomaganja pri težkih delih pred desetletji za¬
čela z drugimi šegami vred izumirati, se je je Munkova
hiša trdovratno držala. Pozneje so zaradi pomanjkanja
delovne sile tudi mnogi drugi kmetje spet začeli posegati
po tej starodavni samopomoči, vendar se steljaraje zlepa
niso kje obhajale tako slovesno kakor pri Munku. Trp¬
ljenje na steljarajah je bilo sicer včasih živinsko, ali
ljudje so radi hodili nanje, ker so v enolično, vsakdanje
življenje prinašale nekaj spremembe in zabave.

Zlobni jeziki so sicer trdili, da je v koledarju štiri¬
deset mučenikov, pri Munku pa jih je včasih po petdeset.
Munki so namreč ob dobrih sadnih letinah naprešali do
petdeset polovil jako v sadjevca. To je pomenilo, da je
tudi voda pomagala pri stiskanju sadnih tropin. Navzlic
temu se pri Munku steljarajcev niso mogli ubraniti. In
ko je naposled prišla sobota, se je pri Munku še pred
svitom kar trlo ljudi. Povabljena je bila vsa žlahta, vsi
sosedje, znanci in prijatelji. Pri zajtrku je sedelo že
nad trideset oseb, a prihajali so še vedno novi steljarajci
s sekirami za pasovi in s kremplji čez rame. Munki so
s ponosom ugotavljali, da ne manjka nihče od povab-

215

ljencev. Ko se je naredil dan, se je proti gozdu usula
tropa kakih petdesetih ljudi.

Sonce tega jesenskega dne je zelo zgodaj razpršilo
jutranjo meglo ter z neko prerojeno močjo posvetilo po
Jamnici. Dasiravno je šlo že proti koncu oktobra, se je
obetal lep dan, eden tistih jesenskih dni, ko se sonce
tako rekoč s svojo zadnjo močjo poslavlja od ljudi na
zemlji.

Jamniška kadunja je še enkrat zažarela v vsej svoji
lepoti in barve, ki so se tako rade nabirale v njej in nad
njo, so se začele svetlikati v svoji jesenski raznoličnosti.
Rdečkasta pobočja z bukovjem in macesnov jem obrasle
gore so gorela daleč po deželi, njih odsev pa je na rahlo
barval tudi svetlobo, razgrnjeno po kotlinah pod goro.
Iz te jesenske podobe se je v ozadju dvigala široka gora,
ki še ni imela snežnega klobuka, in strmela v širni svet
z neko oddaljeno veličastnostjo. Na sinjem obzorju so
bledeli grebeni koroških in štajerskih gora.

2e zgodaj zjutraj se je iz Munkovega gozda dvignil
visok, bel steber dima. Čeprav ni bilo niti zjutraj pre¬
mrzlo, so steljarajci po stari šegi vendar najprej za¬
netili ogenj, da bi s tem daljnemu svetu naznanili, kaj
se pri Munkovih ta dan godi. Skoraj hkrati kakor pri
Munku pa je dim, ki se je pokazal iznad Skitekovega
gozda v Drajni, sporočil, da je v Jamnici ta dan še ena
steljaraja. Zato je Dovganoč skoraj nekam izzivalno
zajuckal v vstajajoče jutro. Ni pa še zamrl odmev nje¬
govega vriska, ko se je iz Drajne oglasil še skoraj izzi-
valuejši, močnejši vrisk enega izmed Skitekovih stelja-
rajcev. Skitekove steljaraje se sicer niso mogle meriti
z Munkovimi, vendar sta dve steljaraji na en in isti dan
v Jamnici bili poseben dogodek.

2)6

Stari Munk je steljarajce takoj opozoril:

»Ho, ho, fantje, danes pa pazite, da vam Drajnovci
ne pošljejo abšajdasnika!«*

»Ali pa ga jim bomo mi,« je odgovoril Gačnikov Cene.

Moški, ki so bili v veliki večini, so se razdelili na več
delovnih skupin: v prvi so bili kleščarji, katerih je bilo
največ in ki so imeli nalogo, klestiti vejevje smrek in
hoj. Kleščarji so bili zopet dvojni, eni so klestili s po¬
močjo lestev, drugi pa s pomočjo železnih krempljev,
privezanih na noge. Ta način klestitve je bil sicer pre¬
povedan, ker se je drevje pri tem poškodovalo, vendar
se kmetje za ta zakon niso zmenili, dobro vedoč, da goz¬
dovom še huje škoduje sekira, katero so morali vihteti
celo nad nedoraslim drevjem, ako so hoteli priti do de¬
narja. Krempljači so imeli zelo nevarno delo, ker so
morali klestiti stare smreke, kjer se z lestvami ni bilo
mogoče povzpeti do vejevja. Razen kleščarjev so bili
vlačilci vlak; ti so vlačili steljo do kupov, ki so jih na¬
lagali kupčarji. Vlačilci so bili taki, ki se jim je motilo,
da niso mogli na drevje, kupčarji so bili pa specialisti,
ki so znali steljo skladati v kupe in jih tako dobro po¬
krivati, da stelje nobeno deževje ni moglo premočiti.
Ženske so nakleščeno steljo nalagale v plasti.

Stari Sečnjak, ki je imel že precej nad petdeset let
in je bil znan kot eden najdrznejših krempljačev, se je
prvi zakadil na debelo, do polovice golo smreko. S pre¬
zirljivim glasom je zavpil iz višave:

»He, mladina, ali te ni sram, da moramo mi stari
natikati kremplje?«

»Pusti mlade ljudi na miru! Ali ne veš, da se mladini

* Ostanek stare koroške šege. Prim. nem.: der Abschied.

217

moti...?« mu je z druge smreke prav tako izzivalno
odgovarjal stari Pernjak, ki je tudi klestil s pomočjo
krempljev.

Krempljači so bili res sami stari, izkušeni ljudje, ka¬
kor Sečnjak, Pernjak, Dovganoč in še nekaj drugih.
Izmed mladih si je edino mladi Bunk upal natakniti
kremplje na noge.

»Nas ni več škoda, mladina hoče pa še živeti. Kaj?«
je prezirljivo odgovarjal Coflov Peter z druge smreke.

Mladi, krepki možje in fantje, ki so klestili z lestvami
ali pa so bili za vlačilce, so poparjeno molčali. Bolje je
bilo biti tiho, kakor pa se iti kosat s temi starimi kore¬
ninami. Delo se je pričelo z velikim zamahom in kmalu
je Munkov gozd začel odmevati od udarcev sekir, bob¬
nenja starih debel, smehov, vriskov in veselih, razposa¬
jenih klicev. Kleščarji so mogočno drobili razne stelja-
rajske pozdrave in pozive tja na Drajno, od koder so
jim skušali odgovarjati Skitekovi steljarajci. Toda niti
Skitekove niti kake druge smreke v Jamnici niso donele
tako staro in tako mogočno kakor Munkove.

Bilo je že proti devetim, ko se je Bajnant, ki je že
pričel nakladati prvi kup, začel dreti kakor tele v hlevu.
Vsi steljarajci so se obrnili proti cesti, na kateri se je
s svojim počasnim korakom prikazal zadnji zamudnik
Prežvek. Kdor je prišel zadnji na steljarajo, je po stari
šegi privlekel tele. In vsi so vedeli, da za Prežvekom
ne bo nobenega več na delo. Od vseh strani, z drevja,
od ravnilk, od vlačilcev so zamudniku doneli na uho
zasmehi ji vi, telečji glasovi:

»V-e-e... E-e-e-... O-a-a ...!«

Prežvek pa se za vse to ni zmenil, temveč je rekel
vdano:

218

Nekdo mora biti tele.«

Že s prvim vozom, s katerim je mladi Munk prišel
po steljo, je pripeljal v gozd dvestolitrski sod mošta.
Takoj so ga postavili kraj ceste, ga dali na pipo in stari
Munk je pričel točiti. Toda Tumpež je takoj začel vpiti
z vrha visoke smreke:

»Danes bo suša. suša, ker je stari Munk pri pipi!«

»Drugega k pipi!« so se oglasili še drugi glasovi.

Ujedijiv smeh se je razlegel po gozdu, z drugimi
vred se je smejal tudi stari Munk. Na dan steljaraje
je bilo dovoljeno povedati vse, kar je kdo imel na srcu,
in tudi Munk ni zameril smeha na račun njegovega
skopuštva. Da bi zamašil gobce, je takoj začel točiti
pijačo v velike vrče, katere je potem domača dekla raz¬
našala od skupine do skupine. Navzlic zgodnji uri so
steljarajci, moški in ženske, začeli piti z veliko slastjo.
Pijača je bila izbrana nalašč za ta čas in je bila rezka
in pitna. Steljarajci so se ob njej ogreli in razvedrili.

Ob desetih je stari Munk začel klicati k malici, toda
trajalo je skoraj pol ure, preden so se vsi steljarajci
zgrnili okrog ognja, ki ta dan ni nehal goreti. Zdaj je
bilo šele mogoče videti, kdo vse je prišel na steljarajo.
V tesnem krogu okrog soda so posedli moški, prostor
bliže ognja so zasedle ženske. Kakor je bilo v navadi.
* so jedli za prvo malico suhi, dasi malo bolj bel kruh,
kakor je bil vsakdanji. Spočetka so steljarajci malicali
skoraj molče in se opazovali. Med moško in žensko sku¬
pino skoraj ni bilo stika. Nekateri so skušali ta stik
poživiti, toda ženske so bile danes nekako zamišljene in
so se samo nasmihale.-Žensk je bilo veliko, večinoma
mlade in lepe. Tu je bila Zabevka, potem dekla Žavba,
inežnarica d reza, Rudafova Ančka, ki je zdaj služila pri

219

Ložekarju, Ardevova Metka, Gradiška Nanče, ki je šele
pred kratkim prišla iz mesta domov, in druge. Nekatere
kmetice so bile zaposlene v Munkovi kuhinji in jih ni
bilo v gozdu.

Tedaj je stari Munk zapazil, da manjka med stelja-
rajci Zabev.

»Kje imaš pa starega, he?«

Vse je pogledalo proti Zabevki, ki je mirno žvečila
kruh sredi drugih žensk. V zadnjih letih se je nekdanja
Permanova Neža razvila v lepo, stasito kmetico. Njeno
lice je bilo še vedno tako mladostno kakor nekdaj, bilo
je samo nekoliko polnejše, kar pa ji je dajalo še bolj
zdrav izraz. Njene velike, z gostimi, črnimi trepalnicami
zasenčene oči so bile-polne nekega tihega, močnega ognja.
Poznalo se ji je, da ji pri Zabevu ne gre slabo, in ni
bilo malo takih, ki so staremu Zabevu zavidali tako pri¬
kupno ženo.

»Saj res, kje pa je Zabev ... ?« so se spomnili še drugi.

»Ce ni starega tukaj, imam pa mladega,« je odgovo¬
rila Zabevka čez nekaj časa s porednim glasom.

Zabevka je s tem mislila na najstarejšega Zabevovega
sina, sedemnajstletnega Aneja, ki je namesto starega
prišel na steljarajo. Bil je še zelen, tih fant, ki se tudi
potem ni zganil, ko so steljarajci začeli govoriti o njem,

»To je še bolje ..

Steljarajci so se hrupno zasmejali, kakor da bi uganili
kako veliko skrivnost. Vsej Jamnidi je bilo znano, da
se mlada Zabevka dobro razume s primoženimi otroki
in da jim je dobra mati. Smejali so se lahkoti, s katero
je kmetica govorila, toda kaj drugega si zraven niso
mislili. Potem so prisluhnili mogočnemu vrisku, ki je
prišel iz Skitekovega lesa na Drajni.

220

i'o je stari Stražnik...«

(oda izgovorjena beseda še ni utegnila zamreti, ko
je vse steljarajce vrgel kvišku silen, skoraj nečloveški
krik, ki je planil iz hoste nad njihovim taboriščem.
Vsem je zastala kri po žilah in sleherni je vedel, kaj
to pomeni. Krik je pomenil, da so jim Skitekovi stelja-
rajci poslali abšajdasnik. Ko so pogledali tja, od koder
je krik prišel, so videli med grmovjem čudno našem¬
ljeno moško postavo, ki jim je še hitreje spet izginila
izpred oči, kot se je izgubil njen glas po lesovju.

Takoj je več kot polovica steljarajce« skočila po¬
konci in se zagnala za bežečo šemo.

»Moškoplet, Moškoplet...!«

Kljub našemljenosti so ga namreč nekateri stelja-
rajci spoznali, kar pa ni bilo tako težko, ker je bilo
znano, da je bil berač Moškoplet najpogostejši nosač
abšajdasnikov. Skitekovi so ga gotovo nalašč za to najeli.
Po stari šegi je moral nosač abšajdasnika svoj prihod
naznaniti s krikom ter je šele potem smel prineseno
darilo odložiti in pobegniti. Da bi ga ne spoznali, se je
lahko poljubno našemil, se namazal s sajami in si dal
na glavo kako staro pokveko. Ako je nosač preganjal¬
cem odnesel pete, je ostala sramota steljarajcem, ki so
jo lahko oprali le s tem, da so tudi oni skušali dostaviti
nasprotnim streljarajcein svoj abšajdasnik. Toda to že
ni bilo več tako preprosto, ker bi nasprotni steljarajci
kaj takega pričakovali in nosaču nastavili past.

Divje kričeč se je tropa steljarajcev zaganjala po
gozdu za bežečim Moškopletom. Bilo je, ko da bi pre¬
ganjali kako divjo zver., iz davnine. Za njim je letelo
staro in mlado. Krempljači so si morali pred tem odve¬
zati kremplje z nog, ker se drugače niso mogli ganiti.

221

Čuti je bilo sopihanje in kletve. Ako bi preganjalci
nosača ulovili, bi se mu ne godilo dobro. Najprej bi si
ga privoščili preganjalci sami, potem pa bi ga izročili
ženskam, ki bi si ga spet po svoje privoščile; najprej
bi ga osramotile pred vsemi steljarajci. nato pa bi mu
zatlačile za obleko resja in drugih bodečih stvari, mu
zvezale roke na hrbtu ter nanje pritrdile prineseno
košaro z abšajdasnikom; tako bi ga steljarajci pognali
nazaj, od koder je prišel. S tem bi bili rešeni sramote.

Lov je besnel v notranjost gozda.

»Primite ga, primite ga!« so ženske podžigale moške
in zraven tulile, kakor da bi bile obsedene, kakor da bi
jih neka tajna sila opijanjala. Nekatere so se same za¬
čele udeleževati lova.

Lov se je vedno bolj oddaljeval, ali to je že pome¬
nilo neuspeh.

»Nimajo ga, ušel jim bo,« so skoraj bolestno tulili
nekateri.

Nekateri lovilci so se že pričeli vračati.

»Ali je ušel?« so žalostno in togotno izpraševale Za-
bevka, Žavba in še nekatere druge izkušenejše ženske.

»Če ga Sečnjak in Dovganoč ne ujameta, drugi ga
ne bodo.«

Sečnjak in Dovganoč sta bila znana tekača, s kate¬
rima se noben mladi ni mogel kosati. Sečnjak je nekoč
v teku ujel celo tele, ki je pobegnilo iz Tumpeževega
hleva in so ga nekaj dni zaman lovili. Toda nesreča je
bila, da sta oba, Sečnjak in Dovganoč, bila krempljača
in sta se pri lovu zamudila z odvezovanjem krempljev.

Naposled so se pričeli vračati tudi že tisti lovci, ki
so se najprej pognali za ubežnikom.

222

»Prekleti Moškoplet, leti, kot bi ga peklenšček smo¬
dil!« je klel mladi Bunk ves zasopljen.

Kmalu je v daljavi utihnil divji lov in zadnji lovilci
so se pobiti vračali.

»Presnete kveke, kakšni možje pa ste?« so jim srdito
očitale ženske. »Taka šluta,* kakor je ta Moškoplet. pa
vam uide ...«

Šele potem so se spomnili cajne, katero je Moškoplet
odložil gori nekje v hosti. Prežvek je odkobacal v breg
in se vrnil s staro, raztrgano cajno! Le največ ji rado¬
vedneži so se zgrnili okrog njega in začeli pregledovati
vsebino. Abšajdasnik je obstojal iz samih sramotilnih
daril: na pepelu je ležalo nekaj plesnivega kruha, nekaj
starih, neužitnih potic in podobnih stvari, a v papirna¬
tem zavoju so našli crknjeno miš ...

»Prekleti Drajnovci!« je ušlo Dovganoču, ki je po¬
zabil, da so tudi tukaj steljarajci iz Drajne. Takoj ga
je vsekal stari Pernjak:

»Babe so vam pa koj dobre iz Drajne...«

Abšajdasnik je Munkovim steljarajcem korenito po¬
kvaril veselje; precej časa je trajalo, preden so si spet
opomogli. Ni jim preostalo drugega, kakor misliti na to,
kako bi Skitekovim steljarajcem darilo vrnili. Toda pred
nočjo na kaj takega ni bilo niti misliti. Tisti, ki bo
abšajdasnik vračal, ne bo imel lahkega posla.

Ko da bi v delu iskali utehe, so se steljarajci z vso
silo zagnali vanj in gozd je vnovič zaživel. Kleščarji so
klestili na vse pretege in ravnilke so komaj sproti uteg¬
nile ravnati plasti. Sonce se je naglo dvigalo proti pol¬
dnevu in gozd je postal svetlejši in prijaznejši. Delavci

* Slabič.

223

so začeli piti kot za stavo in nosilka pijače je imela
polne roke dela, ako je hotela napojiti vsa žejna grla.
Mladi Munk in Bunk, ki se je tudi še imel za hišnega
člana, sta venomer priganjala ljudi k pitju:

»Pijte, le pijte_k

»Ne gonita ljudi preveč k pijači. Če se bodo prehitro
opili, ne bodo več delali. Kdo bo pa potem spravljal
steljo ...« je ugovarjal stari Munk, toda njegov opomin
je bil zaman, kajti zalegel ni niti, pri mladih dveh go¬
spodarjih. Že pred poldnevom so se po gozdu začeli raz¬
legati pijani kriki, ki so z vsako uro naraščali.

Krempljači so klestili smreke, same mogočne velikane,
ki že desetletja niso bili okleščeni ter so bili določeni
za spomladno poseko. Zato jih niso obrili le do vrha,
ampak so jih tudi štorali, to se pravi, da so jim obse-
kavali vrhove, ki so z velikanskim hruščem padali iz
višave. Delo je bilo smrtno nevarno; preprosteje bi bilo,
ako bi drevje kar posekali in ga na tleh oklestili. Toda
Munk tega ni pustil, ker bi se spomladi smreke ne lupile
in bi imel škodo pri čreslu. Tega dela pa se ni upal lotiti
vsak krempljač in mladi Bunk, ki je bil od pijače že
vrtoglav, ni Štorah Tisti pa, ki so si upali, so bili sami
stari junaki.

Sečnjak ni nehal razbijati s sekiro po obsekanem
deblu starega drevesa, da je bobnelo po vsej Jamnici.
Plezal je že v višini nad trideset metrov in sproti ob-
sekaval vejevje; tako je ril po golem deblu proti vrhu
drevesa. Počasi in previdno je zasajal kremplje v trdi
les, se pri tem z levico ovijal okrog debla, z desnico pa
vihtel sekiro. Pod njim ni bilo nič več; in ako bi mu
odpovedali kremplji ali leva roka, bi se zrušil v globino,
doda Sečnjak se je zanesel nase. To je bila prava vrato-

224

lomnost, kajti navadno so kriempljači najprej splezali
med vejevjem do mesta, kjer je bilo treba vrh odsekati,
ter klestili šele nazaj grede.

Naposled je Sečnjak priklestil do mesta, kjer je na¬
meraval drevo oštorati.

»Ho • • • hoj ... pazite na tleh!« se je začul njegov
svarilni glas iz višave.

Steljarajci so se še bolj oddaljili od Sečnjakove
smreke in kmalu nato se je vrh že zvalil na tla. Pokonci
je stalo le še golo visoko deblo, vrhu katerega se je
sumljivo majal Sečnjak. Toda ta drzni krempljač je
imel še nekaj pred seboj. Cisto pri vrhu štora je pustil
še dve veji, ki sta kakor roki moleli na vsako stran.
Namesto da bi kleščar odsekal še ti dve poslednji veji,
se je zgodilo nekaj povsem drugega. S štora se je zaslišal
prešeren, skoraj mladosten vrisk, potem pa sta Sečnja-
kovi nogi zabingljali kvišku in kleščar je stal na glavi
vrh štora, držeč se za tisti dve veji, katerih prej ni hotel
odsekati. Po precej dolgi stoji se je ta ljudski akrobat
spet počasi qklenil debla, kjer se je s kremplji uprl vanj,
potem odsekal še zadnji dve veji in se polagoma spustil
na zemljo.

Ob pogledu na to vratolomnost je gledalcem na tleh
zastajala kri po žilah in nekatere ženske so od strahu
začele vriskati. Ko pa se je Sečnjak vrnil na zemljo
zdrav, so se vriski strahu spremenili v vihar navduše¬
nosti in odobravanja. Vse je drlo k njemu.

Dobro, dobro, Sečnjak... Živio, korenika...!«

Mož je stal med njimi kakor junak. Steljarajci so
dobro vedeli, da takega, kakršen je Sečnjak, ni daleč
naokrog, morda nikjer in zato so bili ponosni nanj.

»Vi mladi se morate skriti,« so vpile ženske.

15

225

In res so se morali vsi skriti.

Sečnjak je smehljajoče strmel okrog sebe in njegovi
košati brki so se mn nalahno tresli. Potem pa se je
usedel na koreniko drevesa, vrhu katerega je še malo
prej stal na glavi, in tedaj se je njegovo zgarano telo
šele začelo krčevito tresti. Cez nekaj časa pa je spre¬
govoril s težkim glasom:

»Šest in petdeset let sem star in kar ste videli, sem
danes zadnjikrat napravil. Ni več tiste moči, kakor je
bila včasih ...«

Sledil je kratek, nekam težak molk.

»Za menoj bodo pa drugi prišli...«

Steljarajci pa so mu klicali od vseh strani:

»Takega, kakršen si ti, ne bo več...«

Sečnjakti so prinesli poln vre mošta, ki ga je pil v
dolgih, zmagoslavnih požirkih. Ko se je napil, je šel
spet na delo.

Ob dveh je stari Munk začel klicati h kosilu, ki pa
je tudi zdaj bilo brez tople jedi. Namesto kruha je bila
pogača. Steljarajci so bili izmučeni in lačni ter so jedli
z veliko slastjo. Kakor so se nekateri prej kosali v delu,
tako so se zdaj kosali v jedi, pri tem pa krepko pili.
Čeprav so bili steljarajci izmučeni, je razposajenost
rasla in nekateri moški so pričeli na vse pretege kvan-
tati, ne ozirajoč se pri tem na mlade, komaj šoli odrasle
ljudi. Po kosilu so se znova vrgli na delo, ki ga je bilo
še veliko. Stari Munk, ki je zaradi svoje treznosti imel
dober pregled nad storjenim delom, je dal razumeti, da
ni zadovoljen z doseženim uspehom. Storjenih je bilo
šele pet kupov, a po njegovem bi jih moralo biti že vsaj
šest. Pet kupov stelje je seglo komaj do svečnice, a kje
je še velika noč? In zimska nastilja mora seči mimo

226

velike Jioči, tja do maja meseca. Zato je godrnjal nad
sinom in nad zetom, ki sta izgubila glavo in sta preveč
šurjala* s ponujanjem pijače.

Toda po kosilu je bilo z delom še slabše: nekateri
steljarajci so se namreč že tako opili, da niso bili več
sposobni za delo in so se kakor megla vlačili po gozdu,
ovirali še druge pri delu, lovili ženske in se valjali z
njimi po stelji ali pa kar obležali na kaki plasti. Stari
Pernjak se ga je tako navlekel, da ni bil za nobeno
rabo več. Toda temu se je moglo še nekako spregledati,
ker je bil hišni sorodnik, ali tudi s Coflovim Petrom
ni bilo mnogo bolje, čeprav je delal tako rekoč kot
dninar. Najprej se je zvrnil na kup stelje in zasmrčal,
ko pa so ga tovariši naposled le prebudili in spravili na
noge, je koj nato planil nad Ložekarjevo deklo Ančko,
jo vrgel na najbližjo plast stelje ter jo z njo vred vle¬
kel po gozdu; navsezadnje jo je s pomočjo drugih vrgel
na kup stelje kupčarju Bajnantu v roke, in ta jo je
z velikim vriščem povaljal po njej. To je bila stara
pravica kupčarjev in steljarajci so se na vso moč kro¬
hotali, dekle pa je pihalo kakor kača, ko se je naposled
oprostila smolnatih pesti kupčarjev in vsa razmršena
zbežala po gozdu, kričeč na ves glas:

»Svinje ste, kar vas je ...«

Pijani, razposajeni glasovi pa so ji odgovarjali:

»Seveda, stelja je trša od slame in otave ... ho-ho-ho!«

S tem večjo vnemo pa so delali drugi steljarajci.
Stelje je bilo še veliko po tleh ter jo je bilo treba do
noči spraviti na kupe. Ženske so ravnale, da jim je pot
tekel po životu, a vlačilci, ki so bili še trezni, so jo

* Hitela.

15 '

227

vlačili li kupom, da so jim pokale kosti v sklepih. Na¬
stalo je pravo tekmovanje, katera ravnilka bo naložila
več plasti in kateri vlačilec bo naložil najvišji vlak. Za
najmočnejšega- vlačilca je veljal Tehamt, ki je nalagal
velikanske vlake. Z njim so se skušali kosati nekateri
mlajši vlačilci. Pernjakov Tevžuh je imel naloženo že
celo grmado, a je še vedno pobiral plasti izpred ravnilk.

»Ali ne bo preveč?« ga je vprašala mežnarica Treza
z nagajivim glasom.

»Zame ni nikdar preveč ...«

»To je pa res ...«

In Treza se mu je nasmehnila z značilnim nasmehom.

Mudafov Jakej, ki se je že celo popoldne smukal
okrog Zabevke in sumljivo oprezoval na njene plasti,
da bi mu jih kdo drug ne otel, je stopil k njej in ji
šepnil:

»Škoda, da imaš tega zelenjaka s seboj ...«

Razigrana, vedno vesela Zabevka ga je pogledala z
začudenimi očmi, kakor da bi ga ne razumela.

»Drugače bi šel jaz s teboj domov ...«

Kmetica se je zasmejala z nedoločnim, širokim sme¬
hom, kar je Jakeja še huje razburilo. Hotel je reči še
nekaj, toda tisti hip je prišel k njima Zabevov Anej in
moral je odnehati. Tudi pozneje se je še večkrat skušal
približati Zabevki, a vedno je bil kakor strah nekje
blizu ta sedemnajstletni mladič.

Ložekarjeva dekla in Gradiška hči, malo medlo, a
nekam gosposko dekle, ki se ji je poznalo mesto, sta
ravnali druga poleg druge.

»Ti, povej mi no, kako je v mestu? Meni je že tudi
dovolj dežele,« je rekla Ančka, ki se je že dolgo bavila
z mislijo, pustiti službovanje na kmetih in se odpraviti

228

v mesto. Posebno po tisti smoli z Rudafom pri zadnjih
občinskih volitvah ji je bivanje v Jamnici zelo presedalo.

»Bolje kakor na deželi. Kaj pa imaš od služb na kme¬
tih? Kaj te čaka na stara leta... Brž ko najdem kaj
poštenega v mestu, se vrnem.«

Gradiška, ki je govorila s ponosnim, vzvišenim glasom,
ji seveda ni govorila resnice. Ni ji povedala, da je bila
v mestnih službah tudi ona razočarana in da je zaradi
njih prejokala že marsikatero noč. Niti na kmetih niti
v mestu ni bilo za služkinje kaj prida. In vendar je
rekla:

»Čakam, da mi iz mesta pišejo, in takoj pojdem spet
nazaj.«

»Kadar poj deš, grem tudi jaz s teboj ...«

Čas je zelo hitro tekel in preden so se steljarajci
prav zavedeli, je bila noč. V starem delu gozda, ki je
bil nedostopen tudi za steljarajo, se je hitro stemnilo.
Zdelo se je, kakor da se v njem rodi tema, ker se je

vprav iz tega dela naglo širila na vse strani. V tistem

delu gozda, kjer so napravljali steljo, pa se je svetloba
.še nekaj časa trdovratno upirala nastopajoči temi. Sonce
je sicer že prej nehalo sijati na Munkov gozd, ker se je
vmes postavila gora na zapadli in mu zasenčila žarke.
Zato se je gozd že prej napolnil z otožnimi, temačnimi
barvami daljnega odseva, a ko je tudi ta odsev v višavi
zamrl, so se dolge sence naglo širile in kmalu zasegle
gozd in vso pokrajino. Znočilo se je.

»Hvala Bogu . ..!«

Ta vzdih, ki je mnogim privrel iz srca, ker so se

zaradi utrujenosti že komaj držali na nogah, pa se je

že vtopil v mogočnem glasu zvona, ki je tedaj zabučal
iz lin jamni.ške cerkve ter naznanil faranom, da je pri-

229

šel čas večne luči. Pri zadnjem kupu stelje, ki so ga
pravkar pokrili in ki je bil navzlic Munkovim skrbem
že deseti, pa je tedaj stari Munk začel moliti z visokim
in močnim glasom večerno molitev. Steljarajci so molili
za njim tako, kakor so prenehali z delom; nekateri držeč
v rokah sekire ali lestve ali pa veje posameznih plasti,
ki so še ostale v gozdu. Skoraj nihče ni molil sklenjenih
rok. Tudi nihče ni mislil na besede, ki so mu vrele iz
ust, temveč je vsak prisluškoval svojim lastnim mislim
in čustvom, ki jih tudi ta veseli, a naporni dan ni mogel
udušiti, ali pa je rodil celo nove misli in skrbi. Vendar
je bila to težka, zvesta molitev src, ki so vsa utrujena
poslušala vesoljni in spravljivi glas Munka, ki je molil
naprej.

Po malem je tropa zapuščala temni gozd in se pomi¬
kala proti hiši v dolini. Njeni koraki so bili težki in
utrujeni, prav tako težko in izmučeno jim je odgovar¬
jala tudi zemlja, po kateri so hodili. Noč okrog njih se
je pričela gostiti, a na vzhodu je že pričelo rumeneti
nebo, ki je naznanjalo, da bo kmalu izšel mesec in da
bo nastopila lepa jesenska noč.

Naenkrat se je čelo trope zaustavilo, nato se je začul
glas starega Munka: »Zapojmo...« in že se je začela
razlegati pesem po jamniški kadunji; pelo jo je pet¬
deset grl ne glede na to, ali jim je pesem bila znana
ali ne in če so glasovi bili pevski ali ne. Starim in mla¬
dim, moškim in ženskam je vrela iz prsi pesem zmago¬
slavja po opravljenem delu, rahla in Zategla, vesela in
žalostna, kakor je pač posameznik preživel ta dan. No¬
benega pravega besedila ni imela pesem, ki se je zibala
po tihi pokrajini, čez katero je bilo sklonjeno zvezd¬
nato nebo.

230

Sele ko je njen odmev trepetajoče odbežal od njih
in se izgubil v daljavi, so steljarajci slišali, da pojejo
tudi Skitekovi steljarajci onkraj doline. Tudi njihova
pesem je bila podobna petju Munkovih delavcev, po¬
časna, zmagovita, osvajajoča. Kakor ti, so tudi oni po¬
zabili na ves trud in so peli...

Odmev pesmi Skitekovih steljarajcev pa je Munkove
delavce spomnil še neprijetnega obračuna z abšajdasni-
kom. Ta stvar se je morala vsekakor še nocoj urediti,
ker bi bila sicer sramota prevelika in bi je Munkova
hiša ne prenesla. Steljarajci so ugibali, kako bi se iz te
zagate najlaže izmazali in kdo bo sramoto odnesel na
Drajno. Nazadnje se je Dovganoč sam ponudil, da bo
stvar opravil. Toda ko so prišli domov, so nenadoma našli
drugi, še boljši izhod. Pri Munku se je namreč mudila
beračica Ajta, ki je prišla že popoldne na večerjo. Ta
je bila takoj pripravljena odnesti Munkov abšajdasnik
na Drajno. Odnesla pa ga ni z Moškopletovo cajno, am¬
pak v svoji raztrgani košari. Munk ji je zato dal desetak,
in ko je starka izginila v noč, so se vsi oddahnili, pre¬
pričani, da bo Ajta stvar tako dobro opravila, kakor bi
je nihče drug ne mogel.

Šele tedaj, ko so se steljarajci usedli za dolge mize,
so občutili, da so pošteno zdelani, roke in noge so imeli
pretegnjene in so jih skelele, čeprav so bili vajeni trdega
dela. Toda občutek utrujenosti pri njih ni trajal dolgo,
ker ga je takoj premagal občutek gladu. Ves dan so
steljarajci krmili želodce le s suhim kruhom, s pogačo
in z moštom, zato so bili zdaj lačni. Toda za lakoto je
bilo preskrbljeno; kakor vsako leto, tako so tudi letos
pri Munku zaklali govedo 'in prašička, ki so ga nalašč
za to spitali. Medtem ko so v gozdu delali steljo, je bila

231

doma polna kuhinja žensk, ki so ves dan cvrle, kuhale
in pekle. Steljarajcev je bilo okrog petdeset, toda jedi
je bilo pripravljenih za trikrat toliko. Že pri starem
Munku, ki je bil skopuh, ob steljaraji niso varčevali s
hrano, tem manj seveda zdaj, ko je bil mladi gospodar
v hiši. Pri teh večerjah je prišla do izraza vsa kmečka
bahavost ljudi, ki so leto in dan skoparili, a so se potem
enkrat v letu hoteli pokazati v svoji veličini, za ohrani ¬
tev dobrega hišnega slovesa.

Na Munkovo mizo je ta večer prišlo okrog pet in
dvajset jedi, juh, obar, mesa, mesa in spet mesa, solat,
potic in pogač, štrukljev, raznih žeht* in krapov in kar
koli je premogla kmečka kuharska znanost, ki je ta
dan bila v rokah stare Munkinje. Skraja so se vsi ste-
ljarajci zagnali nad jedi, ko da bi ne vedeli, da jih čaka
še toliko drugih dobrot. Toda že po tretji jedi je najprej
Sečnjak odložil žlico, rekoč:

»Moram odnehati, ker bo še kaj boljšega prišlo na
mizo.«

Tudi nekateri drugi so storili isto, večina pa je s
slastjo jedla dalje, čeprav so si moški kmalu začeli
odpenjati pasove in vzdihovati. Po deseti jedi so se
ljudje še komaj dotikali jedil, čeprav so jih domači
venomer priganjali:

»Jejte, ljudje, jejte, da ne boste lačni...!«

Steljarajcev, ki so skraja brez razlike na stan mašili
jedila vase, kar so le mogli, se je ob tolikem razkošju
začela polaščati preobjestnost; tisti, ki so bili že pijani,
so drug drugemu začeli tlačiti jedila v žepe ter jih
tako uničevati. Bajnant, Coflov Peter, stari Pernjak in

* Sokov.

232

še nekateri drugi, ki so bili znani kot veliki pojedeži,
so se nekaj časa kosali med seboj, koliko bo ta ali oni
pospravil. In pospravili so neverjetne količine. Ko je
menda kot osemnajsta jed prišla na mizo strdena potica,
je Pernjak pojedel še štiri kose, a Coflov Peter .ga je
s petimi še prekosil. Potem pa so požeruhi omagali in
obsedeli kakor troti na satovju. Jedi pa so prihajale na
mizo tudi še po polnoči, še med rajanjem. In ljudje so
spet jedli. Domači pa niso nehali pozivati:

»Jejte in pijte, jutri ne bo več kaj takega...«

Ko je bila glavna večerja pri kraju, se'je pričel lov
na pušeljce. Pri hiši so bile tri ženske, mlada gospodinja,
stara Munkinja in dekla Male, ki so po stari šegi morale
dati loviti svoje pušeljce. Prvi predmet lova je bil skoraj
meter dolg smrekov prizemnikovec, lepo očiščen in gib¬
čen kot žila. Kdor bo ta koš drugim iztrgal iz rok, ali
kdor bo vsaj debeli konec prizemnikovca mogel odlomiti
in izpipati, ta bo dobil pušeljc mlade gospodinje. Mladi
Munk je prinesel koš in ga položil na mizo, kjer so se
ga takoj oprijele roke najbližjih moških. Sele ko ga je
gospodar izpustil iz rok, se je lov pričel.

Gruča moških, ki je najprej prijela za koš, se je
nekaj časa ruvala zanj za mizo, toda kmalu sta Bajnant
in Tumpež potegnila gručo izza mize v sredino sobe. Tu
je bilo več prostora in zato so se udeležili lova še ne¬
kateri drugi moški. Koš je bil na debelo pokrit s samimi
žilastimi, smolnatimi rokami. Pričelo se je divje ruvanje,
trganje in prerivanje po sobi. Nekateri so hoteli z na¬
penjanjem skrajnih moči iztrgati koš drugim iz rok in
so se gnali, da jim je kmalu začelo curkoma teči po licih.
Kmalu sta Bajnant in Tumpež, ki sta se najhuje gnala,
omagala, izpustila koš in se vsa izčrpana zatekla na klop.

233

Pristopili so novi lovilci, vendar je še mnogo moških boj
rajši samo opazovalo. Med temi je bil tudi znani zma¬
govalec v takih borbah, stari Sečnjak, ki se ni premaknil
izza mize.

Borba se je brezobzirno nadaljevala, da so pokale
kosti. Ženske so lovilce, neprenehoma podžigale. Že to,
da je mladi Munk položil koš na mizo pred starega Per-
njaka, je pomenilo željo domačih, da bi pušeljc šel k
Pernjaku. In res se je pri lovu moglo opaziti, kako se
stari Pernjak drži koša, ne da bi se preveč poganjal in
si črpal moči z ruvanjem. Ob njegovi strani je lovil tudi
sin Tevžuh. Borba je trajala že skoraj pol ure, ne da bi
se odločila in ne da bi se je že vsi moški udeleževali.
Naenkrat sta Pernjaka potegnila vozel lovilcev k vratom
v vežo in ga poskušala potegniti skozi odprtino. To je
bila zvitost starih izkušencev, ki so se s tem hoteli otresti
nevarnih nasprotnikov in dobiti premoč nad njimi. Ne¬
kateri so začeli vpiti:

»Ne pustite jih skozi vrata...1«

Pernjaka, ki sta bila že onstran praga, bi bila klobčič
lovilcev gotovo potegnila za seboj, čeprav so ga drugi
skušali obdržati v sobi, ako bi ta hip ne bila pristopila
Sečnjak in Dovganoč, ki sta prijela za verigo rok in
obdržala lovilce v sobi. Z novimi spočitimi lovilci se je
ruvanje nadaljevalo z novo silo. Nekateri so spet popu¬
stili in šli počivat. Toda borba se ni več dolgo vršila v
sobi, kajti medtem sta se Sečnjak in Dovganoč, ki sta
očividno bila domenjena, že dokopala do samega koša.
Pernjaka sta se še vedno vztrajno držala. Še nekaj vrtin¬
cev se je zasukalo po sobi, potem pa sta Sečnjak in
Dovganoč naenkrat potegnila vozel proti vratom in pre¬
deli je kdo utegnil zakričati, se je klobčič že zmotal

234

skozi vrata v vežo. Toda Sečnjak in Dovganoč še nista
bila zmagovalca, kajti razen obeh Pernjakov se je koša
držalo še nekaj rok. Vendar zdaj nobena roka ni bila
več zanesljiva, ker je bil koš od grabljenja rok že docela
gol in zaradi tajajoče se smole opolzek in masten. Izne-
nadenje ni bilo izključeno. Boj v veži se je nadaljeval
z vso srditostjo in vozel ni več stal na mestu, ampak se
je burno premikal iz kota v kot. Naenkrat se je dvignil
olupljeni koš visoko nad vozel rok in nato se je začul
Sečil jakov kratki vrisk:

»Juhej ...!«

Pušeljc mlade gospodinje je dobil Sečnjak iz Son¬
čnega kraja.

Medtem ko je v sobo legla nekaka poparjenost, je
prinesla Munkinja zmagovalcu svoj pušeljc. Morala ga
mu je dati, čeprav bi ga bila rajši dala novi žlahti.
Pušeljc je bil bogat: lep, velik šarkelj, sredi katerega
je tičal pravi pušeljc iz nageljna in rožmarina, a iz skorje
poleg njega je gledal kos dvajsetaka.

Brž ko so si steljarajci nekoliko oddahnili, je prišel
drugi pušeljc na vrsto. Gospodar je prinesel v hišo de¬
belo repo in jo dal loviti. Lov na repo je bil mnogo
lažji kakor lov na koš in je spretnost lovilca več po¬
menila kakor njegova moč. Kar je bilo Drajnovcev, so
se gnali tudi za ta pušeljc, da bi vsaj drugi odšel z
njimi s Hoj, če že prvi ni. Toda tudi zdaj jim usoda
ni bila mila; lov je trajal le .nekaj minut in že je vriskal
Dovganoč, držeč repo visoko nad glavo.

Drugi pušeljc, ki ga je dajala stara Munkinja, je
bil brez šarkeljna; zmagovalec je dobil le lep šopek z
nageljnom in rožmarinom, ..povitim v desetak.

Potem je prišel na vrsto pušeljc dekle Male. Munk

235

se ni prikazal uiti s košem niti z repo, ampak je pri¬
nesel na mizo debelo, trdo bučo, ki jo je z nekako jezo
zagnal po prazni mizi, da se je skotalila najprej pod
klop, od tod ,pa na sredo hiše. Če bi bil Bajnant manj
okoren, bi bil bučo lahko brez težave ujel, ker se mu
je skotalila prav pod noge. Ali preden se je sklonil,
so bili okrog njega že drugi lovilci in mu zbili bučo
iz rok. Pol sobe se je kotalilo za bučo, ki je bila včasih
i pri tleh, včasih pa visoko nad glavami lovilcev. Toda
boj za bučo je bil kmalu končan, kajti nenadoma je
buča od nekod padla v naročje Zabevovemu Aneju, ki
se lova ni udeleževal, ampak je samo mirno gledal.
Tretji pušeljc, ki je bil res samo pušeljc brez kakega
dodatka, je od dekle Male dobil Zabevov Anej. Po eni
strani mu je sreča zelo ugajala, po drugi pa je že temu
negodnemu.fantu bilo neprijetno, da je dobil pušeljc od
zapostavljene, grde dekle.

Bilo je že blizu polnoči, ko se je lovljenje pušeljcev
končalo in se je pričel ples. Izmučeni in pijani stelja-
rajci so se pričeli vrteti, kakor da bi ne imeli za seboj
napornega delavnika. Spet jih jp  popadla stara jamni-
ška strast. Ako ni bilo dovolj moških plesalcev, kajti
stari steljarajci so se rajanja kmalu naveličali, so ple¬
sale ženske same.

Mudafov Jakej in tudi drugi bi bili rddi plesali z
Zabevko, toda ženska si je nocoj vtepla v glavo, da mora
naučiti plesati svojega pastorka Aneja, ki še ni znal.
Bila je že ves dan dobre volje, zvečer'pa se je njena
razposajenost še razpasla. Z nekim doslej neznanim in
nedoločenim občutkom v srcu je držala v rokah svo¬
jega mladega pastorka in njen obraz se je nekako sito
smejal čez njegove še ozke rame po sobi. Nekajkrat

256

jo je pri plesu prehitel Mudafov Jakej, da je morala
iti z njim na raj. jakej je imel nocoj posebno piko
nanjo.

»Zakaj vlačiš vedno Aneja naokrog...?« ji je očital.

Zakaj? Saj vidiš, da bi se rad naučil plesati, in čas
je že tudi. Stare babe smo za kaj takega dobre...«

»Zlodeja, ako nimaš kaj z njim...?« *

Smeh, ki je na te besede privrel iz Zabevkinih prsi,
je bil tako prostodušen in tako zdrav, da je še Jakeja
prevzelo veselje. Pri zopetnem plesu ji je zašepetal
na uho:

»Se enkrat ti rečem, da bi te spremljal domov, ako
bi Aneja ne bilo ...«

Vidiš, da je straža le dobra ...«

Naposled se je Jakej naveličal in je Zabevko pustil
pri miru. Potem je spet plesala s svojim pastorkom.

Kadar koli se je kdo domačih prikazal iz kuhinje,
je klical na ves glas:

Pijte, jejte in rajajte ...«

In ako je kdo začel odhajati, tedaj so klicali za njim:

»Kaj boste že odhajali! Saj imate čas. Jutri je ne¬
delja ...«  '

Da, drugi dan je bila nedelja, zato se steljarajcem
ni mudilo.

Po malem pa se je hiša le pričela prazniti. Vsak
steljarajec je po stari šegi dobil s seboj velik kos potice.

Zabevka in Anej sta odšla skupaj z Dvornikovimi
in Ložekarjevimi steljarajci, ker so nekaj časa imeli
skupno pot. Zunaj je bila lepa jesenska noč, polna me¬
sečnega svita. Zdelo se je, ko da bi ne bil jesenski čas
v deželi, ampak tja na vigred. Zrak je bil mlačen in
tih. To je pomenilo, da se bo vreme skoraj spremenile

237

in da utegne zapasti celo- oktobrski sneg, toda na vse
to ni nihče mislil. Misli in čustva steljarajcev so se zlila
z bledo in mlečno svetlobo noči ter so bila mehka in
pijana. Motno, skrivnostno goro nad seboj, ki jih je
vedno spremljala, so steljarajci komaj zapazili, vendar
so jo čutili kakor dobrega, zvestega tovariša...

Zabevka je hodila s počasnim korakom in je skoraj
zaostajala za svojimi spremljevalci. Čutila se je utru¬
jeno, nekoliko jo je motil tudi zaužiti mošt, ki ga je
krepko pila, toda utrujenost in omotica sta ji bili pri¬
jetni. Vse, kar bi možgani radi mislili in kar so mislili,
je bilo komaj na pol občuteno in na pol dojeto. In zato
je šla, kakor bi tavala skozi mesečino, ter se je komaj
zavedala, da stopa pastorek poleg nje. Stresla se je šele,
ko so se drugi steljarajci ločili od nje in odšli svojo
v  pot.

Zabevka in Anej sta počasi krenila po poti v breg,
na katerem je temnela Zabevova domačija sredi veli¬
kega sadovnjaka. Pod njo in nad njo se je razprostiralo
lepo, koprenasto polje, ki je bilo v mesečini še mnogo
lepše kakor sicer. Skoraj jo je zajel občutek neke bla¬
žene samozadovoljnosti in tihega ponosa, ker si je znala
urediti sicer delavno, a vendar mirno življenje. Tam
gori jo čaka mož, dober mož, ki pa je polovico starejši
od nje. In ko se je spomnila na to, je skoraj nehote
vzdihnila. Sele ko je na sebi občutila začudene oči Ane ja.
se je zavedela in naglo rekla:

»Anej, kaj ne, lepa noč nocoj ...?«

»Lepa noč, mati. ..«

V njegovem glasu je njeno utripajoče srce začutilo
r tih nemir.

Nekje so vriskali vračajoči se steljarajci. Bili so

238

Munkovi in na Drajni Skitekovi in tam nekje na Selah
so vriskali še neki tretji. Toda najredkeje so se ogla¬
šali Skitekovi, jezni, ker jih je stara Ajta tako ne¬
sramno prelisičila s tistim Munkovim abšajdasnikom.
Prišla je k hiši, da dobi svoj del večerje, a ko je odšla,
je pustila za pečjo svojo košaro z abšajdasnikom.

Že blizu Mudafa je nekdo, skoraj gotovo Jake j, pi¬
skal na list tisto ničemur podobno pesem:

»Sonce sije, dižej gre,

siva mačka v briezje gre ...« '

Listov pisk je rezal tako čudno v srce. Zabevki je
zastal korak in ne da bi pri tem le trenutek mislila na
piskača, ki se je danes ves čas motal okrog nje, je rekla
spremljevalcu:

»Anej, usediva se malo tukaj na rob, ker je tako
lepa noč ...«

Usedla sta se nad cesto v mehko vresje; šop boro¬
vega gozda je metal nanju senco, tako da ju nihče ni
mogel videti, onadva pa sta imela lep razgled pred se¬
boj, razgled, ki nocoj v njunih očeh ni imel ne konca
n'e kraja.

Zabevka se je sklonila na koleni, kakor da bi jo
bolele prsi in bi si jih hotela olajšati. Na videz je bila
mirna, sanjava, toda v njej je bučal nemir, podoben
odmevu daljnega slapa nekje v gori. Še vedno je čula
tisti neumni napev, čeprav je že davno utihnil... Ne¬
kaj časa je sedela molče, vsa razdvojena, kakor da bi
se bala jasno misliti. Počasi pa so se ji misli čistile
in tedaj se je pred njo razgalila praznota njenega živ¬
ljenja. Že dolgo je čutila v "sebi to praznoto. Moža sicer

239

ni imela rada, a ga je spoštovala. Da bi praznoto svojih
čustev nekako napolnila, se je gnala za delom; pri hiši
ni bilo treba dekle, ker je bila ona vse, gospodinja in
dekla. Drugega izhoda ni našla, niti ga ni iskala. Mož,
ki bi ji bil lahko oče... Zadihala je globoko in težko.

Šele tedaj se je spomnila /fanta poleg sebe. V. prvem
hipu jo je skoraj zabolelo, ko se je domislila njegove
mladosti in da je sin njenega moža. Ob njej je doraščal
in se razvijal in zdaj postaja goden... Kdo ve, kdo bo
jedel to meso, to Zabevovo meso ...? Včasih je kakor
skozi meglo videla njegovo rast, njegove vsak dan moč¬
nejše ude. Nocoj, ko ga je učila plesati in ga je držala
v rokah, je čutila drgetanje njegovih žil. Tudi njej je
ob tem občutku rastla moč. Fant vidi v njej ženo, če¬
prav ji pravi »mati« .. I Težko je mislila na vse to; kar
ji je šlo skozi glavo. Naenkrat pa se je v njenih prsih
utrgalo in iz njih se je izvil kratek, neumen smeh...

»Mati...!« je kriknil tudi njen pastorek s spreme¬
njenim glasom.

Zabevko je prešinila vroča strast, ki je iz nje pre¬
gnala vsako drugo misel, vsak obzir, vsak sram; kakor
da bi se za svojo praznoto hotela oškodovati ravno pri
sinu tistega, ki jo je zakrivil, sta se njeni proseči roki
iztegnili in priželi pastorka Aneja nase... Tihota okrog
obeh je požrla še zadnji viharni, presrečni krik:

»Mati...!«

240

>Č ctrto p o g I a v j e

Bili so tisti časi, ko je že smrdelo po svetovni gospo¬
darski krizi, čeprav takrat še najpametnejši meščan¬
ski gospodarstveniki niti pojma niso imeli, kaj se godi,
kake posledice bodo kmalu nastale in kako bo sploh
tej pošasti ime. Vse gospodarstvo je pričelo nekako go-
mazati in kar je dosihmal šlo samo od sebe, je postajalo
z vsakim letom, z vsakim mesecem in dnem vedno ote-
pavnejše.

Tako je bilo tudi v Jamnici. Ako sta se srečala dva
Jamničana, kmeta ali prosta človeka, sta se pozdravila
z besedami:

»Kaj .. .?«

»Hudič .. .!«

Če so se kje srečali trije, štirje občani, ali pa če
se je sešlo pol Jamnice, najsi bo na cesti, v krčmi, pred
cerkvijo ali na sejmu, so se slišali še bolj čudni pogo¬
vori, ki so obstajali malone iz samih vprašanj, medtem
ko odgovorov nanja skoraj ni bilo.

»Munk, kaj pa ti praviš ...?«

»Bunk, kaj pa ti sodiš ...?«

»Rudaf, Mudaf, kaj pa vidva mislila...?

»Pernjak, Černjak, Sečnjak, kaj pa se bo zgodilo,
ako bo šlo tako dalje ...?«

Postalo je kot začarano in kakor bi se obetal pri¬
hod sedmih suhih let. Resnici na ljubo je treba reči, da

k; ’ . 241

večina kmetov, kajžarjev in delavcev niti zadnjih sedem
let ni mogla imenovati tolstih. Tista doba, ko je bilo
nekako dovolj denarja, dovolj posla, je za večino ostala
brez pravega blagoslova. Vse skupaj skoraj ni nič za¬
leglo. Niti koza ni ostala cela, niti vol se ni najedel.
Letine so bile zelo nezanesljive, včasih je zima pobrala
ozimino, potem je spet moča škodovala, ako že suše ni
bilo. Nekaj časa so Jamnico držale pokonci lesne cene,
čeprav so s prvotne povojne višine kmalu zdrknile,. Lesa
seveda niso imeli vsi, toda imeli' so vsaj zaslužek. Zad¬
nje čase pa je tudi lesna trgovina popolnoma zaspala
in časi, ko so si lesni nakupovalci po hišah kar kljuke
podajali, so bili zapisani preteklosti. Lukač in Apat sta
skoraj popolnoma nehala trgovati in, če je kmet prišel
k njima ponujat les, sta mu začela govoriti o vremenu.
Celo Obertavc s svojo delniško družbo »Podjuno« je
neverjetno skrčil svoj obrat. Trgovci so jemali le še
kake posebne mere, a za to je bil potreben močan, do¬
rasel les. Tak les pa so v Jamnici imeli le Munk, Dvor¬
nik, stari Pernjak in še nekaj drugih. Če je pa kdo
le vzel kako malenkost, jo je moral kmet dati na pol
zastonj.

Kmetje so pričeli vedno glasneje tarnati, da lezejo
noter. Kam lezejo, ni nihče glasno povedal, kakor da bi
bila resnica, ki so jo slutili, pregrozna. In kmetije, ki
so se v vojni in prva pogojna leta rešile dolgov, so se
pričele, dasi ne vse, čisto po malem spet zadolževati.
Najprej je obviselo nekaj pri trgovcu, potem pri obrt¬
niku, nato pri delavcu; nekoliko je bilo tudi takih, ki
so postali sorodniki ene ali druge izmed obeh dobrijan-
skih posojilnic. Tisti pa, ki niso imeli na kaj delati
dolgov, so bili v še večji zadregi.

242

Z vsakim letom je bilo v Jamnici več prostih ljudi.
Čeprav so mnogi odhajali iz občine v mesta, v bližnji
rudnik, nekateri tudi v tovarno v Dobrije, so bile bajte
vendarle polne kakor še nikoli. Na Drajni so zrasle celo
tri nove bajte. Eno je postavil Ardevov sin, Munkov
brat, ki je dobil delo v tovarni in je od Permana od¬
kupil travnik ob cesti. Perman je bil že tako pri koncu,
da je pričel grunt razprodajati na drobno. Druga bajta,
podobna pravemu čebelnjaku, pa je zrasla na majhni
Kovsovi njivici, kjer jo je postavil stari, zdaj že upo¬
kojeni Kovs za svojo hčerko Čilo, ki je vzela fužinskega
delavca Ropasa za moža. Tako je tudi bajta rodila
bajto. Tretjo bajto pa je postavil Sečnjak, ki se je na¬
posled začel pripravljati, da proda svoj grunt in se pre¬
seli k manjšemu ognjišču. Sam je postal že zelo skesen*
za delo, njegova žena pa še bolj in z deklami je bilo
vedno slabše, kajti mož je zadnja leta že tako ostarel,
da ga kaka taka, ki je le malo dala nase, že ni hotela
vec pogledati, ako ga pa je, je bilo to predrago. Steč-
njakov grunt, ki je bil dosihmal brez bajte, je torej
tudi rodil bajto ...

Število jamniškega prebivalstva je z vsakim letom
raslo. Rojstev je bilo neverjetno veliko, medtem ko so
ljudje zelo slabo mrli. Zgodilo se je celo, da je na no¬
vega leta dan župnik Vir e j oznanil s prižnice: »...Pre¬
teklo leto je bilo v fari 45 rojstev, umrlo pa je 7 oseb ...

V zadnjih letih je umrlo tudi nekaj beračev in siro¬
makov; ni bilo več ne Foltana ne starega Vohneta, ne
Riharjevega Mihana ne Kardevke. Toda Ajta je še vedno
živela in se niti postarala ni. Število občinskih revežev

* /grozljiv.

16 *

243

pa se zaradi tega ni zmanjšalo, ker je vedno kdo drug
zasedel mesto umrlega predhodnika. Morala se je v fari
vidno zboljšala in župnik Vire j je vsako leto z zado¬
ščenjem ugotavljal, da pada število nezakonskih otrok,
število zakonskih pa stalno raste. O poreklu premnogih
zakonskih otrok pa je župnik ob navadnih nedeljah med
letom drugače govoril.

Jamničani so postajali mračni in zaskrbljeni. Niti
iz listov, ki so jih prebirali nedeljo za nedeljo, niti iz
pridig, ki so jih hodili nedeljo za nedeljo poslušat v
cerkev, niso mogli dobiti pojasnil za nastajajoče skrbi.
In če je bil kak političen shod doma ali kje v bližini,
so z drugimi soseskami vred napolnili prostor do zad¬
njega kotička, hoteč spoznati lek za zboljšanje življenja.
Toda vse je ostajalo pri starem, oziroma vse je kazalo,
da bo menda še slabše. Le gora, tisto jamniško zna¬
menje, po katerem je bila Jamnica znana pb vsej daljni
okolici, je ostala taka, kakršna je bila, in je vedno z
istim ponosnim mirom gledala na vas in na njene pre¬
bivalce pod seboj .. .

In naenkrat so se našli ljudje, ki so se začeli jeziti
na svoj ponos, na to goro:

»Prekleta gora, ta je tudi veliko kriva, da je pri nas
tako! Ko bi ta vrag stal na severni strani Jamnice, bi
bilo pri nas mnogo bolje. Mnogo več sonca, mnogo več
toplote bi imeli, proti severnim vetrovom bi bili mnogo
bol j zavarovani, lako nas pa še nicina stiska ...«

Spet drugi so dvoumno mežikali z očmi in govorili:

»Gospod in zima nič ne šenkata . ..«

In tako je prišlo do tega, da se je nekega zimskega
dne stari Munk iznenada znašel v hiši pri svojem sinu
Bunku. Iznenada zaradi tega, ker pozimi stari Munk ni

244

pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na
gorici* Munkove domačije. Poleti je še z drugimi vred
delal na domačih poljih in iudi pri Bunku je pridno
pomagal mlademu gospodarju, posebno prva leta po iz¬
ročitvi posestva. Pozimi pa je postajal že zgrozljiv in
je rajši ostajal v svoji bajti, kjer je za obe domačiji
pridno izdeloval razno hišno orodje in posodje.

Zunaj je bil lep zimski dan, da je celo tukaj pod
goro, kamor je sonce sijalo le nekaj kratkih ur jna dan,
vse bleščalo. Polja je pokrivala debela snežna odeja,
da se njiva ni razločila od travnika, in drevje okrog
domačije je bilo polno snežnega nakita, s katerim se
je sonce rahlo poigravalo. Bela daljava, ki se je videla
od Bunka proti trem smerem, je bila tako prostrana in
tako bleščeča, da je očem jemala vid.

Pri Bunku je našel stari Munk čelo družino v hiši.
Gospodar je sedel za mizo in prebiral list, gospodinja
je sedela pri oknu in šivala, z eno nogo pa zibala naj¬
mlajšega otroka, ki brez tega ni hotel zaspati, štirje
drugi otroci pa so se valjali okrog velike, tople peči.
Komaj dobrih sedem let sta mlada Bunka gospodarila,
a pri hiši je že bilo pet zdravih, lepih otrok; bila pa je
podoba, da je mlada gospodinja spet široka. Toda nek¬
danji Pernjakovi Lonci se to prečesto zibanje še skoraj
ni poznalo; bila je še vedno lepa in sveža, njene velike,
modre oči so bile še vedno spočite in koža njenega obra¬
za še jmladikasta in mehka. Pokazalo se je, da je bilo
prej sloko dekle kakor ustvarjeno za materinstvo. Dru¬
gače pa ji pri hiši ni bilo hudo in to jo je držalo tako
krepko pokonci.

* Dvorišču.

24=5

Dasiravno je bilo v sobi toplo, da so se znojila okna,
stari Munk vendar ni odložil debelega resastega jopica,
ki je že sam grel za eno peč. Tako obleko iz debelega,
surovo obdelanega volnenega sukna je v Jamnici nosil
le še on. Njegov obraz je bil kakor vsak dan' siv, smeh¬
ljajoč se in prijazen. Iz njega ni nihče mogel razbrati,
kako je razpoložen. Ker pa se oče niti na ponovno po¬
vabilo ni hotel usesti in je le z dolgimi koraki meril
sobo, sta mlada dva takoj vedela, da je slabe volje. In
res, nista se še utegnila dobro spogledati, je oče že pri¬
šel na dan s stvarjo, ki ga je prignala k njima. Naenkrat
je bruhnilo iz njega:

»Poa, tako pa ne bo šlo ...!«

Oče je imel navado govoriti le do polovice o tem,
kar je nameraval povedati. Le domači so vedno vedeli,
kaj hoče s tem reči. In tako sta tudi mlada Bunka takoj
vedela, da se očetov stavek prav za prav tako glasi:

»Vidva, Bunka, poslušajta me: tako, kakor sta gospo¬
darila dosihmal, ne smeta več gospodariti, ako nočeta,
da bi vaju zlodej vzel...«

Preužitkarja Munka je veljalo mnogo truda in mno¬
go premagovanja, preden se je odločil za svoj današnji
nastop. Svojega sina Bunka je imel zelo rad. V njem
je videl nadaljevalca Munkovega moškega rodu in je
želel, da bi se staro Munkovo pleme razvijalo odslej
na Bunkovi zemlji, ker se je doma pri samem Munku
moralo tako zgoditi, da je moški rod prevzela druga,
tuja veja. Ker se mu je sin poročil s takšno ženo, ka¬
kršne si je le mogel želeti tudi on, je imel rad tudi
snaho. Zakon je bil storjen iz ljubezni, razen tega je
imela žena še denar. Pri tem zakonu je bilo narobe le
to, da jo je stari Pernjak oddedoval ravno takrat, ko

246

kmetije še niso imele vrednosti, kakršno so zadobile
kmalu potem, in je zato njena dota bila prav za prav
neznatna. Njen oče se je lahko zadovoljno režal, da
je hčer tako poceni spravil od hiše. Rad je imel tudi
ljube otročičke, ki so bili kakor stopnice in je bil vsak
drugi podoben ali očetu ali pa materi.

Vendar so ga stvari, ki so se godile pred njegovimi
očmi, naposled prisilile, da je pri svojem nasledniku
napravil odločilen korak. Tega je bilo krivo Bunkovo
gospodarstvo, ki ni šlo, kakor si je želel. Kdo ve kako
zadovoljen ni bil oče niti z gospodarstvom v domači,
Muiikovi hiši. Mladi gospodar je preveč tičal v gozdu
in je neprestano ril v tisto črno steno, ki je bila stari
hišni ponos. Tudi je ob nedeljah le prerad ostajal po
maši v Jamnici. Drugače pa je bil doma zelo priden,
kar zdrt, tako da je bilo vsako delo ob pravem času
opravljeno. Z malimi pomisleki si je naposled le moral
priznati, da je zaradi Munkove hiše lahko miren.

Precej drugače pa je bilo pri Bunkovih. Medtem ko
se je po Munkovih gozdovih le nevarno svetlikalo, se
je po Bunkovih kar svetilo. Vse pobočje nad domom
je bilo popolnoma golo in sedanji rod na tem prostoru
gotovo ne bo več sekal. Nekaj malega lesa je bilo le še
ob robovih okrog polja in v globačah za potokom, toda
tudi to je bilo že hudo razredčeno. Nesreča se je začela
s tisto prvo, veliko prodajo gozda Obertavcu. Takrat
se je zdelo, da je les dosegel neverjetno ceno, pa so ga
veliko preveč prodali. Kmalu pa se je izkazalo, da bi
za izkupljeno vsoto bilo potrebno prodati le desetino
storjene poseke. Oče si je moral nerad priznati, da je
te prve prodaje v veliki meri tudi sam kriv, a prav
to je bilo tudi vzrok njegovemu molku in obotavljanju,

247

da bi spregovoril s sinom resno besedo. Denar, ki bi
moral postati podlaga novemu gospodarstvu, je splahnel
brez vidne koristi.

Vendar Bunkovo gospodarstvo tudi v drugih ozirih
ni šlo, kakor bi bilo želeti. Vse je bilo nekako smol¬
nato, pri hiši ni nič zaleglo, kakor bi bilo moralo, žita
niso obrodila najbolje, če pa so obrodila, niso zalegla.
Mladi Bunk gotovt) ni spadal med pijance, čeprav se
ga je sem in tja, največkrat sicer doma, tako nasekal,
da je bil čisto trd. To je bila sinova slabost že od rane
mladosti in stari nikakor ni mogel dognati vzroka za to.
Tudi lenuh ni bil in je znal prijeti za delo kakor malo¬
kdo. Se manj se je moglo očitati mladi gospodinji. Na¬
vzlic temu, da je bila vsa živa otrok, je bila skoraj pri
vsakem delu. Edino, kar ji je stari Munk mogel zame¬
riti, je bila njena mehkoba in njena popustljivost na¬
sproti možu.

Pred kratkim pa je očč zvedel o stanju sinovega go¬
spodarstva nekaj stvari, ki so mu pognale kri v glavo.
Zvedel je namreč, da je sin zadolžen pri raznih trgovcih
in da mu na primer Lukač menda že grozi, da bo moral
svojo terjatev s silo dobiti od njega. Ko je to slišal,
je takoj poiskal mlada Bunka.

»Poa, tako pa ne bo šlo dalje ...!«

Že drugič je poudaril svojo misel, ne da bi prenehal
hoditi po sobi. Mlada dva sta še vedno nepremično se¬
dela na prejšnjih mestih; sin ni nehal listati po časniku
na mizi, snaha pa je vztrajno šivala dalje. Njunim obra-
žom se je poznalo, da prav za  prav nista presenečena
in da sta kaj takega že sama pričakovala.

»Pravijo, da sta že dolžna ...«  je nadaljeval oče, ki

248

se je medtem usedel na rob postelje v kotu, kjer je
spala dekla.

V sobi je postalo tiho.

»Pri Lukaču ...?«

»Pri Apatu tudi . ..?«

»Pri Tripalu v Dobrijah tudi...?«

Oče je v kratkih odmorih naštel imena vseh tistih
trgovcev, za katere je vedel, da je sin pri njih zadolžen.
Po kratkem molku je dodal:

»Ali še kje...?«

Mlada Bunka sta se bala očeta, vendar vsak po svoje.
Snaha se ga je bala zato, ker je mislila, da bo tast začel
po stari navadi kričati, sin pa zato, ker je menil, da
ga bo oče morda iz jeze začel naganjati, naj mu iz¬
plača delež, ki je bil zapisan v gruntu. Hkrati pa je
bilo obema skoraj prijetno, da je oče že danes prišel
na dan s stvarmi, za katere bi bil prej ali slej zvedel.
Sin se je zganil in rekel z raskavim, skoraj surovim
glasom:

»Kdo vam je pa vse to natvezel. . .?«

»Vsa Jamnica to ve!«

»Kaj drugim mar, saj ne bo nihče plačeval zame.«

Sinov glas, ki je bil še bolj surov kakor prej, je s
tem očetu priznal, da je bil njegov sum popolnoma
upravičen. Zdaj pa je ta skočil pokonci.

»Kako pa je do tega prišlo? Jaz sem vama izročil
grunt brez dolga in s polnimi gozdovi. Zdaj pa nimaš
ne lesa ne denarja, namesto tega pa dolgove. Kako je
do tega prišlo ...?  Ti bom pa jaz povedal, kako se je
to moglo zgoditi: to so posledice tistega tvojega pose¬
danja po krčmah, tvojega bratenja s pijanci. Ložekar 1
na primer lahko sedi cele tedne pri Lukaču in prepeva

249

svoj: ,Tri dni pa oleja ni 4 , ker je graščak. Ce boš pa ti
z njim popival, bo tvoje pesmi prej konec kakor nje¬
gove, ker si le kmet. Če bo šlo tako dalje, prideš na
kant, moraš priti na kant...«

Ko je oče nehal kričati, so začeli vekati trije večji
otroci pri peči in hiša se je tresla od zdravih in pre¬
strašenih glasov mladih Bunkov. Vendar to odraslih ljudi
ni motilo; stari se je izkričal in je nato mirno obsedel
na postelji, mlada dva pa sta bila zadovoljna, dobro
vedoč, da je najhujši vihar že minil. Ko so se otroci
spet pomirili, je prvi spregovoril Bunk:

»Oče, tako hudo pa še tudi ni, kakor vi govorite. Saj
sami vidite, da je hlev poln živine, da je pri meni letos
vsejane več ozimine kakor pri Munku in, če bo količkaj
leto, nam kruha ne bo treba kupovati. Čisto brez lesa
pa še tudi nisem, samo ko bi imel vsaj približno ceno.
Dolgovi, sami drobni dolgovi me res ne skrbijo, dasi bi
rajši bil brez njih. Tisti, ki se morda veselijo, da bo
Bunk prišel na kant, se še prehitro, mnogo prehitro ve¬
selijo ...«

»Tako je!« se je zdaj oglasila Bunkinja s samozavest¬
nim glasom.

Očetu je bila samozavest Bunkov všeč in postajal je
že mehkejši. Sin pa je mislil, da bo prav. ako govori
dalje.

»Oče, sami boste razumeli, da so predvsem slabi časi
krivi teh dolgov, slabi časi in pa razne nesreče. Že
prodaja tistega lesa takrat. Potem mi je poginilo par
konj ravno takrat, ko sem ves ta les zvozil Obertavcu.
Nato pa letine. In potem otroci... Otrok vendar ni mo¬
goče živih proč zmetati... Včasih se res zgodi, da se
tudi v kaki gostilni malo zamudim, toda muha še ni

250

slon. Največkrat sem pa le doma. Poglejte mladega
Munka! Ta je več v gostilni kakor jaz. mu pa ko j gre,
kakor treba ...«

Stari Munk je pretehtal vsako sinovo besedo. Najbolj
ga je zadelo ono o otrocih. Otroci, da...  ti so bili tudi
njegov tihi ponos. On je imel le tri pri hiši, tukaj pa
je v tako kratkem času že šesti na potu. To seveda stane,
stane tudi denarja. Cisto na tihem si je sicer upal mi¬
sliti, ali jih za tako hišo, kakor je Bunkova, že ni do¬
volj ... Ali to so božje postave, v katere naj se človek
ne vtika. Ko bi le že odrasli, ti otroci, potem bi bil Bunk
rešen težav, ker bi imel doma dovolj delavcev in bi lahko
pogrešal delovno pomoč. Jeza ga je naglo minevala in
ob pogledu na mlado, tako rodovitno mater ga je pre¬
šinilo toplo, nežno čustvo.

»Ne rečem, nekaj sva si tudi sama kriva, toda še več
so krive razmere,« je dejal sin in vzdihnil.

»Tako je!« je ponovila za njim snaha in prav tako
vzdihnila.

Potem so hkrati vzdihnili oče, sin in snaha, kakor
bi hoteli reči: »Kdo ve, kako je vse to prišlo...?« Nato
so se vsi trije zatopili v misli. In misli vseh treh so bile
težke, utrudljive, brez pravega začetka in konca. In čim
bolj so napenjali možgane, da bi odkrili tisto krivico,
ki je povzročila to stanje, tem manj so si bili na jasnem,
tem nezadovoljnejši so postajali. Pred očmi so jim ple¬
sale čudne podobe. Ena taka podoba je bila velika parna
žaga blizu železniške postaje z mogočno, lepo vilo ob
strani; vsega tega nedavno ni bilo ... Potem jim je ple¬
sala pred očmi, trdovratno kakor vešča, Lukačeva hiša
v vasi, ki je pred kratkim zrasla za eno nadstropje ...
V to podobo je spet silila velika hiša trgovca Tripale v

251

Dobri j ah, kjer je včasib stala navadna bajta ... In še
druge take čudne podobe so se jim vsajale v oči, po¬
dobe, ki s stvarjo prav za prav niso imele nobenega
opravka. Skušali so s svojimi mislimi prodreti za te po¬
dobe, da bi tam našli neko razodetje, ki bi jih pomirilo
in spravilo v sklad vse to, kar je hipoma začelo stati
ua glavi, toda njihov trud je bil brezuspešen. In mlada
Bunka sta bila kar zadovoljna, ko je stari Munk rekel
s premišljenim glasom:

»Da — ker so časi tako slabi, bosta morala odsihmal
pač malo previdneje gospodariti. S takimi časi se ni
šaliti. Le eno vama rečem: bojta se trgovcev, bojta se
biričev, bojta se dolgov ...«

Da bi si olajšali srca, so začeli govoriti o drugih,
vsakdanjih stvareh in za kratek čas jim je to res po¬
magalo. Bunkinja je medtem prinesla na mizo malico,
Bunk pa je odšel v klet po pijačo. Ko so se že nekaj
časa krepčali, je oče zdajci rekel:

»In meni še tudi nista nič dala ...«

Njegov glas sicer ni bil očitajoč, vendar je mlada
dva očetova izjava močno zadela. Bilo je prvič, odkar
sta bila gospodarja, da je prišel oče s to stvarjo na dan.
V gruntu je imel zapisanih petdeset tisoč, od katerih
res še ni dobil niti krajcarja. Stari Munk jima ni hotel
delati še večjih težav, kakor sta jih že imela, vendar
se mu je le zdelo potrebno, da ju spomni tudi na to
in ju še bolj zresni. Njegov delež je bil tako in tako
zapisan na prvem mestu. Sicer pa ni nameraval jemati
tega denarja iz grunta, saj ga ni potreboval. Na tihem
se je bil že odločil, da bo del tega denarja zapustil
vnukom, ki ga bodo za to ohranili v lepšem spominu.

252

Mogoče bi nekaj malega • namenil tudi še sinu Ladeju.
da bi ga tako spet sprijaznil z domačimi ljudmi.

Bunk je o očetovem deležu • že davno imel narejen
načrt in je čakal samo na priložnost, da bi mu kaj na¬
mignil, naj odstopi svoj delež gruntu, torej njemu. Oče
denarja res ni potreboval. Sedaj pa, ko je oče sam načel
to vprašanje, se mu vendar ni zdelo pametno, da bi, ko
je oče zaradi njegovega slabega gospodarstva slabe volje,
prihajal na dan s svojim predlogom. Zato je kratko in
malo odgovoril:

»Seveda — a za zdaj tako ne potrebujete ...«

Oče ni silil dalje s to stvarjo, marveč se je že vrnil
k prejšnjemu predmetu, rekoč:

»No, kako pa zdaj mislita ...?«

»Jaz imam neko misel,« je dejal sin po kratkem obo¬
tavljanju, dobro vedoč, da bi oče rad vedel, kako mislita
poravnati dolgove.

»Kakšno pa ...?«

Bunk se je odhrkal, potem pa dejal:

»Vzel bi toliko denarja iz posojilnice, da bi lahko
zacelil te kraste ...

»Kaj si rekel...?« je jeknil stari Munk.z nenavad¬
nim, slabotnim glasom, ko da ne bi razumel, o čem sin
govori.

Stari Munk je bil tudi star, po vsej okolici znan za-
drugar. Pred več ko tridesetimi leti je pomagal v Do¬
bri j ah ustanavljati slovensko kreditno zadrugo, ki je
potem dolgo časa reševala kmete iz rok vaških in trških
oderuhov s tem, da jim je. dajala dolgoročna posojila za
nizke obresti. Ker so bili ti oderuhi večinoma nemški
meščani in trgovci ali pa njihovi politični pristaši, če-

tudi so bili Slovenci, je ta zadruga, kakor tudi toliko
drugih, obenem branila slovensko zemljiško posest pred
tujim kapitalom, slovensko ljudstvo pa pred raznaro¬
dovanjem. Zadruga se je lepo razvijala in je kmalu po¬
stala daleč naokrog najmočnejši zavod, ki je že dolgo
pred vojno imel v trgu lepo hišo. Med vojno se je za¬
deva s posojilnico sicer nekoliko zamotala. Tega so bili
predvsem krivi številni mali vlagatelji, ki so ob inflaciji
in zaradi povojnega tributa izgubili večino svojih pri¬
hrankov, pa vsega tega niso videli, temveč so dolžili le
zavod, v katerega so denar naložili, ki pa jim je potem
vračal le smešne drobce vrednosti, katere so mu bili
zaupali. Vendar se je to kmalu pozabilo, oziroma tisti,
ki starih izkušenj niso mogli pozabiti, po vojni tako
niso imeli več denarja, tisti pa, ki so -ga imeli, so bili
večinoma novi ljudje. In tako se je zadruga po vojni
spet naglo postavila na noge in postajala vedno vpliv¬
nejši denarni zavod. Stari zadrugarji novemu, narašča¬
jočemu delu niso bili veČ kos in zavod je moral nastaviti
nove, bolj šolane ljudi, ki so opravljali delo in stvar
prav za prav vodili. Vendar je stari Munk kot zaslužni
soustanovitelj zadruge bil še vedno njen odbornik in
je še vedno veljal za njenega glavnega zaupnika v Jam¬
nici, čeprav se že dolgo ni vtikal v njeno upravo in mu
je, da govorimo resnico, njeno poslovanje postajalo ne¬
kako tuje...

»Kaj si rekel...?« je še enkrat jeknil stari zadrugar
Munk skoraj s prestrašenim glasom. Nekaj težkega mu
je leglo na srce, ko je spoznal sinov namen, in pred
očmi mu je mahoma postalo kalno. Ako bi bil moral
komu z besedami razložiti, zakaj se je tako prestrašil
sinovega namena, bi tega najbrž ne mogel storiti, toda

254

t

naenkrat je bil poln sumov in dvomov o samem sebi.
Medtem pa je začel govoriti že sin: m

»Poglejte, oče, stvari so take: les bi moral skoraj po¬
dariti, ako bi ga zdaj prodajal, in če bi hotel v lesu
dobiti potrebni denar, bi moral res skoraj vse poplak¬
niti. Bolje je počakati z njim, ker bo prej ali slej gotovo
spet imel svojo vrednost. Par volov bi sicer zdaj res
lahko pogrešal, toda mnogo gospodarneje bi bilo, imeti
ga vsaj do spomladi, ko bo živina dražja. Krme imam
dovolj. In če bi zdaj najel denar v posojilnici, bi spo¬
mladi izkupiček za vola že lahko nesel nazaj. Najbolje
je biti dolžan v posojilnici. Tam ti nihče ne sedi na
vratu. Plačaš svoje obresti in imaš mir ...«

Stari Munk, ki je sam neštetokrat v svojem zadru¬
žnem delovanju govoril z istim jezikom, z istimi bese¬
dami, je zdaj z grozo poslušal sinove besede o prednostih
zadruge kot upnika. Sele čez nekaj časa je s težavo
spravil iz svojih ust:

»Bunk, ne delaj tega, rajši ne ...«

»Zakaj? Menda mi bodo dali posojilo, saj ste vendar
odbornik...?«

Sin se je bil že zagrizel v to stvar, ker bi se bil
tistih sitnih uši, ki so ga zdaj na več mestih grizle, rad
iznebil in si breme preložil z ene rame na drugo, na
kateri si je upal laže nositi. Razen tega je s tem upal
priti še do kakega krajcarja, ker je bil trenutno res
čisto suh. Ako bi vzel posojilo, bi bilo že vseeno, ako
bi vzel en tisočak več ali manj iz blagajne. — Oče pa
je s strahom mislil na to, da bi njegov sin zamotal Bun-
kovo kmetijo v tiste papirje, ki nosijo tako nedolžno
ime: zadolžnica. Zdelo se mu je, da bo neka tuja krvo¬
ločna žival v tistem trenutku zasadila svoje kremplje

255

v Bunkovo zemljo, kremplje, ki žrtev ne le držijo, am¬
pak so obenem votli in sesajo iz nje tudi kri in sok.. .
Sin in oče sta si v tem trenutku bila tako tuja kakor
dva človeka, ki sta se prvič v življenju srečala .. .

Zaupnik in odbornik posojilnice, stari Munk, se je
tedaj vzravnal za mizo in z raskavim, a odločnim glasom
dejal sinu:

»Anza, jaz ti pravim: ne delaj tega. Posojilnica je
že... toda rečem ti.... posojilnica je le — vrag ...«

Več mož ni mogel spraviti iz sebe, ker so ga že te
kratke besede preveč izmučile in so mu pri tem od
samega notranjega napora hotele skočiti oči iz jam.
Mlada dva sta ga začudeno gledala in ga nista mogla
razumeti. Oče je to opazil in tedaj se mu je zazdelo,
da je mogoče le preveč povedal in da je morebiti s
svojo jasno opazko zasejal v mlada dva škodljiv poli¬
tičen dvom. Zdelo se mu je, da mora stvar popraviti,
in kakor hitro se je nekoliko umiril, je začel govoriti:

»Saj ne rečem, posojilnica je že dobra, toda le v
skrajnem primeru, ako ni več druge pomoči. Kmet se
mora tudi posojilnice bati. Dolg je naposled le dolg...
Pri hiši, ki je zadolžena, so pri vsaki jedi za mizo ne¬
vidni jedači, ki jedo s trojnimi žlicami. Ne maram, da
bi bila tudi Bunkova hiša kje zapisana. Ali jih že ni¬
mamo dovolj v Jamnici? Dvornik, Permsin, Gradišnik,
Mlatej, Podpečnik, Kozjek, Mvačnik, Obad in kaj vem
kdo še vse . .. Ce bo šlo tako dalje, bo kmalu vsa Jam¬
nica zapečatena, kakor je bila že pred vojno. In v tako
kratkem času, kaj . .. Treba bo iskati drugega izhoda.«

»Kako tedaj mislite?« sta vprašala mlada Bunka
oba hkrati.

Kaj ko bi li mlademu Munku rekel . . .?-,

»Tega pa nikdar ne!« je kratko in z vso odločnostjo
odbil Bunk, da je očetu takoj zaprlo sapo. Bunku se je
njegov svak zadnja leta nekoliko priskutil, dasi si tega
sam ni znal prav razložiti. Najbrž je bilo tega krivo
tudi to, ker je Munku gospodarstvo bolje šlo kakor pa
njemu. S trpkostjo je začel misliti na to, da je njegov
bivši prijatelj Tonač s tem, da se je poročil z njegovo
sestro Mojcko, prav za prav prišel do največjega deleža
nekdanjega velikega imetja. In sam nase je postajal
jezen pri spominu na to, da mu je tudi on zelo veliko
pripomogel k tej sreči.

»Ne, tega tudi jaz ne dovolim!« je zdaj z nenavadno
odločnostjo ponovila mlada Bunkinja.

Ko da bi zbiral moči, je oče šel globoko po sapo,
nato pa pobaral s suhim glasom:

»Koliko bi pa potrebovala . ..?«

Mlada Bunka sta se spogledala, toda čeprav je ta
pogled trajal le kratek hip, so se njune oči popolnoma
razumele. Naposled je oče vendar spregovoril tisto be¬
sedo, na katero sta oba že ves čas nestrpno čakala. Denar,
ki ga potrebujeta, bosta dobila od očeta. Kako dobro bi
pa bilo, ako bi se ob tej priložnosti dalo iz očeta iztis¬
niti še nekaj več, kakor pa jima je potrebno za dolgove.
Vsak stotak bi jima prav prišel, posebno zdaj. Cernu
tudi očetu denar? Na oni svet ga nihče ne odnese s seboj,
tukaj pa ga oče in mati ne potrebujeta. Ali ga naj spet
mladi Munk pogoltne? Ali pa morda celo Ladej, ki ga je
še manj potreben, saj je v državni službi.. . Po kratkem
razmišljanju je dejal Bunk z odločnim glasom:

»Ce bi imela dvajset tisočakov, bi se iznebila vseh
krast...«_

»Dvajset tisoč: ali sta znorela...?«

17

257

Stari Munk je planil pokonci in začel tako strahovito
rohneti nad mladima, da so otroci spet zavekali. Toda
oče se zdaj ni zmenil za otročje dretje in je rohnel
dalje, očitajoč mladima zapravljivost, lahkomiselnost,
lenobo in vse, kar mu je prišlo na misel. Ko je čul
besedo: dvajset tisoč, je pozabil na vse obzire in je
moral dati duška svoji razburjenosti. Mlada Bunka sta
sklonjenih glav sedela vsak na enem koncu mize in
molče prenašala udarce, ki so deževali po njima, če¬
prav so bili malce krivični. Toda očetu zdaj ni kazalo
ugovarjati, ampak pustiti ga, da se izzmerja, ker bi ga
lahko še bolj razjezila in bi naposled denarja niti ne dal.

Kakor bi odrezal, je stari Munk prenehal vpiti; po¬
vedal je, kar je imel na srcu. Toda hiša se je še vedno
tresla od otročjega vekanja. Ko da bi prestregel neki
skrivni, nevidni udarec, je stari Munk skrivil hrbet, nato
pa rekel:

»Dobro, govoril bom z materjo ...«

Govoriti z materjo je pomenilo dati denar.

Obraza mladih Bunkov sta se pokrila s hvaležnim,
presrečnim bleskom. Tedaj se je pomirilo tudi vseh pet
otrok, katerim na ljubo je stari oče zamašil prvo raz¬
poko, ki je zazijala na Bunkovem gruntu.

Toda stari Munk ni mogel slutiti, da je vrgel denar
v žrelo, ki ni imelo dna...

258

Peto poglavje

Nekega cine je mati Pernjica dala poklicati k sebi
beračico Ajto. Pošta je dosegla Ajto v nedeljo, toda
čeprav je tisti nedeljski popoldan bil nenavadno lep,
vigreden in mil ter je imela pisan čas, je Ajta ta obisk
vendarle odložila za prihodnji dan. Tako ji je ukazo¬
valo njeno staro, dobro preizkušeno načelo, da je mnogo
bolje, pustiti kruhodajalke malo čakati, da postanejo
nestrpnejše in s tem tudi mehkejše. Posebno kadar je
šlo za delo, kakršnega je slutila pri Pernjaku. Razen
tega pa je bila nedelja neugoden dan; kakor povsod, je
bilo takrat tudi pri Pernjaku vedno dovolj nedeljskih
postopačev, ki so radi nastavljali ušesa. Zato se je na¬
potila k Pernjaku na Drajno šele v torek popoldne;
napravila pa je to tako, kakor da bi jo pot povsem po
naključju zanesla mimo.

Računala je popolnoma pravilno, kajti našla je go¬
spodinjo čisto zrušeno in samo v kuhinji. Domači so
bili vsi na polju, kjer se je že pričela setev jarih žit.
Pernjakove njive, malo brežne sicer, a lepe, sončne in
prostrane, so na Drajni skoraj najprej kopnele in, ko
je zemlja na Hojah bila še zmrzla ali pa s snegom po¬
krita, so Pernjaki hodili že goloroki za merjascem* po
njivah.

* Oralo z dvojnim lemežem.

17 '

259

Mati Pernjica, žena med petdesetimi in šestdesetimi
leti, ki so se ji tudi poznala, je bila prava podoba drajn-
skih gospodinj, suhljata, ožgana od sonc-a in z udi, ki
so pričali, da je njen delež na tem svetu neprestano
trdo delo od zore do mraka, čeravno gospodinji na precej
veliki kmetiji, pri kateri ni pomanjkanja. Celo nagnje¬
nost k rahli vodenici, ki se je je že dolgo polaščala, ni
utegnila vidno spremeniti njene zunanjosti. Drajnske
gospodinje so bile živo nasprotje gospodinj iz Hoj, kjer
so malone vse kmetice bile močne in rejene. Že to je
dokazovalo življenjsko razliko med obema krajema; na
Hojah je bilo življenje mnogo lažje, zemlja rodovitliejša,
pridelki obilnejši, na Drajni pa je bilo treba za manjši
pridelek več in naporneje delati. Na Drajni vodenične
gospodinje niso dosegle tiste obilnosti, kakor pa na Ho¬
jah zdrave gospodinje.

Pernjici se  je poznalo, da jo zadnje čase tarejo hude
notranje skrbi. To, kar jo je glodalo, pa ni bilo nič
drugega kakor odkritje sinove, Tevžuhove nesreče s
tisto Černjakovo terbo. Kaj vse je morala pretrpeti kot
mati, ve le tisti, ki je poznal starega Pernjaka. Vendar
je bila to malenkost v primeri s sramoto, ki se je s tem
zrušila nad staro, pošteno in ponosno hišo. In nazadnje
ni bilo mogoče odkupiti tega greha niti za ceno največje
sramote, kajti Černjak je kot varuh terbinega otroka
zahteval plačevanje alimentov. Hiši, ki sta si bili že
oddavnaj dobri, sta si naenkrat postali pravi sovražnici.
Za enkrat je bila še prava sreča, da sin Tevžuh ni imel
nič, kar bi mu mogli vzeti, toda to je bila le slaba to¬
lažba, ker je bil Tevžuh vendar določen za naslednika
in bo prej ali slej imel premoženje. Razen tega je bila

260

la smola tudi strašna ovira pri sinovi ženitvi, dvakrat
strašna prav zaradi greha s tako ničemur podobno žensko.

Pernjica se je po svoje borila proti nastalemu hiš¬
nemu zlu, toda dozdaj popolnoma brezuspešno. Skrivaj
je plačala že nekaj maš v dober namen, ki je vanj po¬
ložila skrivno željo, da bi se bog vendar usmilil ne¬
srečnega otroka in ga poklical k sebi ter tako rešil
sitnosti in nadlog njega in druge. Toda vsa Jamnica je
vedela, da se otrok Cern jakove terbe razvija nenavadno
naglo in krepko in da je začel celo že govoriti.

Po tem neuspehu se ji vendar niso vzbudili kaki
dvomi o vsemogočnosti in o pravičnosti tega, kar je slu¬
tila nad seboj, temveč je bila prepričana, da je njena
prošnja kot prošnja grešnice prešibka. Zato se je za¬
tekla k novi odrešilni misli. Povabila je Ajto v hišo in,
ko je ta naposled prišla k njej, sta ostali z beračico
zelo dolgo skupaj. Pri odhodu je Ajta še na pragu za¬
trjevala:

»Mati Pernjica, le pomirite se, višarska devica Marija
bo vse tako uredila, da bo prav. Ona je pri bogu velika
priprošnjica. In jaz jo bom še posebej prosila zate. Tri
dni prej ne bom niti grižljaja vzela v usta, da bom ja
uslišana. In bosa bom šla na goro, da bo več zaleglo...«

Ko se je Ajtino staroveško ohlapno krilo, polno
skrivnih žepov, v težkem loku skrilo za plotom, je Per¬
njica za hip obstala pred kuhinjskim oknom in s skle¬
njenimi rokami vzdihnila:

»Moj bog, menda mi vendar vse to ne bo všteto v
greh na mojo zadnjo uro? Saj ne želim nič drugega ka¬
kor srečo svojih otrok in pa ljubi hišni mir. Za onega
bi bilo pa tudi bolje, saj ga na tem svetu tako nič do¬
brega ne čaka ...«

261

/

Spet je namreč na skrivnem obdarovala Ajto in jo
poslala na božjo pot na svete Višarje, da bi božjepotnica
v svojem in njenem imenu izprosila to, kar po sveti
Marjeti v farni cerkvi ni bilo mogoče izprositi, namreč
da bi smrt rešila nesrečnega otroka življenja, hišo pa
hude nesreče...

Ajta je res takoj nato izginila iz Jamnice ter je nekaj
tednov ni bilo na spregled. Beračica Ajta je zadevo, ki
jo je vsa Jamnica mlela z veliko naslado, reševala po
svoje, otrokov varuh, obcestni krčmar Cernjak, pa spet
čisto drugače. Ko se je cela stvar odkrila tako nepri¬
čakovano, sta z njegovo ženo ugotovila, da cela zadeva
naposled le ni tako neprijetna in tako brezupna, kakor
se je zdela na prvi mah. Otrok je dobil očeta... Iz te
ugotovitve pa se je dala izpeljati cela vrsta raznih prej
nevidenih in neslutenih prednosti. Nova usta za hišo niso
bila seveda nikakršno breme — kaj ti neki tak otrok
poje? ... Na terbinem telesu seveda še vedno niso po¬
polnoma zarasli obrunki tistih bunk in udarcev, ki jih
je svojčas dobila zaradi tega, ker je začela vlačiti k hiši
nove zajedalce, ki bodo njunim otrokom odjedali kruh,
Otrokova mati sama se je potem, ko je dobila dete, zelo
prijetno spremenila in je postala za delo mnogo po-
rabljivejša, kot pa je bila pred porodom. In ko bo otrok
odrasel, bo imel pri hiši delo in kruh.

Najzanimivejša stran odkritja pa je bila nedvomno
ugotovitev, da otrokov oče ni bil revež. Cernjak in nje¬
gova žena sta naenkrat stala pred nenadnim virom no¬
vih, nejirevidenih dohodkov. Sicer jima takoj še ni bilo
jasno, kako bi te dohodke bilo mogoče speljati v tisti
žleb, ki je tekel v njuno krčmarsko gospodarstvo, ker
so te varuške stvari vedno zvezane z raznimi sitnostmi,

262

ali to spočetka ni bilo odločilno. Najbolje bi bilo seveda,
ako bi se dala doseči redna mesečna alimentacija, ki bi
jo porabljali za otrokovo vzdrževanje.

Černjak je po tistem dogodku na cesti nekaj mesecev
čakal, da se je stvar spet polegla in da se je rana, ki
je tudi po njegovi sodbi za Pernjaka morala biti boleča,
že nekoliko zacelila. Nato pa je nekega dne naletel na
Pernjakovega Tevžuha in mu rekel:

»No, Pernjak, kdaj boš pa prišel Lukeja gledat...?«
Kakor vsi krčmarji, je tudi on kmečke sinove klical,
kot bi bili že gospodarji.

Mladi Pernjak pa se mu je namrdnil, tako da je
Cern jak takoj napel druge strune.

»Bil bi namreč že čas, da bi s' tvojim starim storila
svojo dolžnost. Ali misliš, da bomo drugi redili tvoje
pankrte? Koliko pa misliš dati...?«

»Mi pa vzemite kaj, če mi imate,« mu je odgovoril
Tevžuh tako surovo in zametljivo, da je osupnil celo
Černjak krčmar. S tem je bil pogovor s Tevžuhom
za enkrat končan.

Mnogo pozneje je Černjak srečal starega Pernjaka
ter mu rekel:

»Pernjak, kaj bomo pa z otrokom napravili...?«

Toda stari ga je zavrnil še bolj surovo kakor sin:

»Kaj boš vame silil, ali je morda otrok moj? Sinu
vzemite, če imate kaj ...«

Tudi ta poskus je ostal brezuspešen in Černjak se je
prepričal, da je res, kar je vedel že sam in kar je vedela
vsa Jamnica: Pern jaki so trdi kakor ržen kamen, na
katerem stoji njihova domačija. Omehčali se niso niti
potem, ko je Černjakova krčma postala prava zarotniška
jama, ki je po vsej okolici Vztrajno opravljala Pern jake,

263

katerim še 'lastnih otrok ni mar, ki celo pri slaboumnih
sirotah otresajo svoj plod, a rediti ga morajo potenr
drugi ljudje.

Černjak je dal nezakonskega očeta poklicati na sod¬
nijo, da bi s postavo uredil zadevo, toda tudi postavi je
Tevžuh zabrusil v lice to, kar je rekel že njemu:

»Vzemite mi, če imate kaj...«

Tudi zgrda torej ni šlo nikamor. Černjak pa je hotel
stvar vendar za vsak primer urediti tako, da bi se Per-
njaki ne mogli izmazati. Njihovi trdobučnosti, posebno
pa staremu, ni bilo mogoče nič zaupati; utegnil bi dati
posestvo celo enemu izmed mlajših sinov, ki jih pri hiši
ni manjkalo. Po nasvetu varuške oblasti je hotel alimen¬
tacijo iztožiti, da bi bil pripravljen za tisti čas, ko bodo
pri Pernjaku delili dediščino. Naenkrat je postal tako
velik človekoljub, da je na vsa usta trdil:

»Meni je vseeno, četudi gre polovico Černjakovine,
samo da dobi sirotin otrok, kar mu gre iz hiše, kakor je
Pernjakova ...«

In ravno ko so se pričele te homatije, je mati Per-
njica še z zadnjim poskusom hotela poseči vmes ter je
poslala Ajto na Svete Višarje po tiho pomoč. Nestrpno
je pričakovala Ajtine vrnitve z božje poti. Seveda pa se
je beračica po stari navadi gredoč predolgo zadrževala
in se je vrnila štirinajst dni pozneje, kakor pa je pred
odhodom obljubila. Nekega dne se je vendar prikazala
v hiši, a s tako malodušnim obrazom, da je Pernjico
takoj zazeblo pri srcu.

»Kako pa je bilo, Ajta ...?«

Starka se je nevoljno mrdala. potem pa je začela
iskati primernih besedi.

264

»Ah mati, vse tako kaže, ko da bi tobart ne bilo
kaj ...«

»Zakaj...? Ali si izročila tisto, kar sem ti dala s
seboj ...?«

»Kako ne bi izročila,, mati . . .?«

Ko je Pernjiea premagala zle slutnje, ki so jo na¬
vdajale, je začela Ajto izpraševati o podrobnostih božje
poti; koliko je bilo romarjev, iz katerih krajev so prišli,
kakšne so bile pridige. Sama že več ko dvajset let ni
bila na višarski gori in jo je vse zanimalo.

Ajta je pripovedovala:

/Lepo je bilo in ljudstva se je kar trlo. Po vojni ga
še nisem nikoli toliko videla na gori. Neki misijonar
z brado je imel pridigo na prostem. In kako je pridigal.
Dve kozi sta se med pridigo za neko skalo neprenehoma
trkali. Človeku so kar solze stopile v oči...«

Pernjiea se je komaj vzdržala, da ni beračici zabru¬
sila grde besede v obraz.

»In kako je bilo drugače...?« je vprašala nestrpno.

»Dobro. Tobart je Bog namaknil, kakor že dolgo ne.«
Ajta je imela v mislih gmotni uspeh svojega romanja.

Pernjiea je vzdihnila. Ajta je bila vprav nedostopna,
in zla slutnja, da je nemara tudi njena poslednja zaob¬
ljuba ostala brezuspešna, je postajala vedno težja. In
vendar je tudi danes še bogato obdarovala beračico.
Pred svojim odhodom pa ji je Ajta dala čuden nasvet:

»Mati, veste kaj? Vzemite vi tistega otroka k hiši,
pa bo stvar opravljena, kakor se za tako hišo, kot je
vaša, spodobi ...«

Sprva se je Pernjici nasvet zdel zelo aboten, nemogoč,
toda čim dalje je o njem razmišljala, tem sprejemlji¬
vejši se ji je zdel. Otrok je zdrav in baje lep .. . Otrok

r

265

je nedolžen in ne more za to, da ima slaboumnico za
mater. In naposled je le Pernjakove krvi... Ako bi ga
vzela njena hiša, bi bilo na mah konec vseh homatij z
njegovo oskrbnino. In Černjaki bi bili morda kar srečni,
ako bi se otroka iznebili? Taka rešitev bi Jamnici tudi
zavezala dolge jezike, s katerimi zdaj tako neusmiljeno
grdijo njeno hišo . ..

Mati Pernjica je po dolgem preudarjanju zaupala
zadevo svojemu možu, in čudno: Pernjak, ki ni hotel niti
besedice slišati o kaki alimentaciji, je bil koj vnet za
ženino misel. Bližal se je tudi čas, ko bosta stara dva
izpregla in bo treba izročiti posestvo Tevžuhu, ki že ko¬
maj čaka na to. In če ne prej, bo morala biti pač takrat
urejena zadeva z otrokom. Bilo pa bi nad vse pametno,
ako bi se dala že prej tako urediti, kakor je predlagala
mati. Zmešnjava s tem otrokom je bila za Tevžuha kot
bodočega gospodarja seveda zelo neprijetna, toda ker
je otrok že na svetu, se ne da več pomagati; ako si bo
sin izbral pametno nevesto, bo to sprevidela. Otrok bo
kmalu odrasel in pri hiši bo delavec, ki ga ne bo treba
plačati, bo sin, ki obenem ne bo sin, da bi mu bjlo
kdaj treba šteti doto kakor navadnim otrokom, obenem
bo hlapec, ki ne bo hlapec, kateremu bi bilo treba dajati
plačo. In stara dva je naenkrat obšla neka čudna rado¬
vednost.

»Ali si že videl otroka?« je vprašala Pernjica moža.

»Se ne!«

Pernjak bi ga bil že nekajkrat lahko videl, ko je
hodil mimo Černjakove hiše, toda vselej se je nalašč
obrnil stran. Zdaj mu je bilo tega žal in tudi njega je
živo prijelo, da bi videl tega otroka. Ko je sin Tevžuh
slišal, kaj so sklenili starši, se je najprej namrdnil in

266

mu stvar ni hotela v glavo, potem pa se je vnel zanjo
tudi on.

Najprej so poskusili stvar zlepa. Tevžuh je nekega
dne srečal varuha Černjaka in mu povedal svojo očetov¬
sko željo, da bi rad vzel otroka k sebi. Otrok je njegov
in kar je, to je. On bo otroka laže vzgajal in laže skrbel
zanj kakor pa taka mati. In kot oče ima do otroka tudi
pravico. Toda naletel'je slabo. Varuh je vzrojil:

»Nikoli, in če za otroka nikdar ne dobim krajcarja,
bo ostal pri hiši...!«

Cernjakovi načrti so bili v osnovi isti kakor Per-
njakovi; obe hiši sta hoteli pridobiti, nobena ni hotela
nič dati. Otrok in njegova sirotna mati sta bila tu tretja
stvar.

In kar ni šlo zlepa, je moralo iti pač zgrda. Nista
pretekla dva tedna, ko je varuška oblast že klicala va¬
ruha Černjaka na sodnijo ter mu razložila željo in za¬
htevo nezakonskega očeta nezakonskega otroka Lukeja.
Varuh se je hudoval in rotil, da otroka nikomur ne izroči,
čeprav mu je sodnik dal razumeti, da je v tem primeru
več pravice na strani nezakonskega očeta kot pa na strani
nezakonske matere. Mati, kakršna je ta, pač ne more
dovolj skrbeti za svojega otroka. Kot dokaz neprimerne
skrbi za otroka je sodnik navedel, da spi mati z njim
v hlevu skupaj z volrni in kravami, kar da nikakor ne
gre. Vendar je sodnik govoril gluhim ušesom in Cernjak
je zahtevo kratko in malo odbil.

Še isti dan je Cernjakova sirota nejeverno izbulila
oči, ker ji je gospodar sam razdrl posteljo v hlevu,
zmetal slamo, na kateri je ležala, živini pod noge, po¬
steljo pa odnesel pod milo nebo, kjer jo je morala do¬
mača dekla temeljito oprati. Nato jo je odnesel v prazno

267

podstrešno sobo, kjer jo je zvečer našla visoko postlano
in pregrajeno z belini, svežini perilom. Kakor zamak¬
njena je sirota dolgo stala pred njo, strmela zdaj v po¬
steljo, zdaj po prijazni, majhni sobici, dokler je ni stresel
hripavi glas, ki se je nenadoma izvil iz njenih prsi in ki
ni bil podoben niti joku niti smehu. Ko se je pomirila,
je najprej dala v posteljo malega Lukeja; in videč otroka
sredi belega perila, je bruhnil iz nje glas, podoben sreč¬
nemu smehu. In spet je trajalo precej časa, dokler se ji
ni vrnil mir. Šele nato se je sirota počasi in previdno
slekla in se še previdneje ulegla v posteljo, kjer je
poleg že spečega otroka obležala s spremenjenimi, kal¬
nimi očmi...

Pernjakova in Cernjakova hiša sta se pričeli prav¬
dati za otroka, o katerem še nedavno nobena ni hotela
nič slišati. Vsaka stranka si je vzela odvetnika in va¬
ruška oblast, ki bi se morala boriti za boljše skrbstvo
nezakonskih otrok, se je naenkrat znašla v popolnoma
nasprotnem položaju: za skoraj pozabljenega in zavr¬
ženega otroka je naenkrat skrbelo toliko ljudi in s tako
vnemo, da je oblasti začelo primanjkovati paragrafov,
s katerimi bi to zamotano zadevo rešila. Dve, tri pomir¬
jevalne razprave niso nič zalegle. Tudi posebna komi¬
sija, ki jo je zahteval varuh, je morala priti in ugo¬
tavljati, kako živi otrok slaboumne nezakonske matere
na kmetih. Seveda je komisija našla otroka v popolnoma
novih hlačkah, čeprav jim otrok še ni bil kos. Posebna
zdravniška komisija je dobila nalog, da ugotovi duševno
stanje nezakonske matere. Na nesrečo te komisije pa je
graščak Ložekar iz Jamnice pred njenim zasedanjem tri
dni popival po dobrijanskih gostilnah in zapletel v svoje
mreže tudi okrajnega zdravnika, s katerim sta nato

skupaj prepevala: »Tri dni pa oleja ni..Ko  je Cer-
ojak siroto na koleslju pripeljal k pregledu, okrajnega
zdravnika od nikoder ni bilo. Cern jak se je vrnil domov,
rekoč:

»Enkrat ste me speljali na led, drugič me ne boste!«

In komisija je morala pozneje sama k Cernjaku na
dom. Ugotovila je, kar je vedel v Jamnici vsak otrok,
da je namreč sirota slaboumna, a da ima, kakor je videti,
razvit zelo močan materinski čut. Pravda se je neznansko
vlekla in stroški so kmalu tako narasli, da bi denar za¬
dostoval za lepo dediščino otroku, za katerega so se
pravdali. V Jamnici in še daleč naokrog ni bilo zadeve.
O kateri bi toliko razpravljali kakor o tej pravdi. Po
dolgem obotavljanju se je višja varuška oblast le sku¬
šala izmotati iz zagate in je odločila, da v tem primeru
po zakonu pripada nezakonski otrok Lukej Cernjak svo¬
jemu nezakonskemu očetu Tevžuhu Pernjaku ...

Ko je Cernjak to čuk je po kratkem molku skoraj
zavpil:

»Dobro, vi ste odločili! Toda jaz bi rad poznal tistega,
ki bi si tej materi upal otroka iztrgati iz rok...?«

Pcrnjakovi so pravdo dobili, v resnici pa so bili po
zmagi na istem kakor pred njo. Cernjakovim seveda ni
prišlo na misel, da bi otroka izročili komur koli na svetu,
a najmanj še Pernjakovim. Najliujše orožji: v njihovih
rokah pa je postala sirotna mati sama, katero so naučili,
da preti otroku od Pernjakovih velika nevarnost, ker ga
ji hočejo morda ugrabiti. Več materi seveda ni bilo treba;
njena že tako do skrajnosti razvita budnost glede otroka
se je še povečala. Njene oči so vedno nemirno prežale
okrog sebe in njena usta so bila vedno pripravljena
ugrizniti. Njena prvotna nezaupljivost do domačih je

26*1

zadnje čase vidno popustila, ker se je prepričala, da se
tudi oni bojijo za otroka, toda mirna je bila le takrat,
kadar je bil otrok v njeni neposredni bližini. Za stranico
svoje postelje je skrila težko sekiro, ki jo je med spa¬
njem pogosto otipavala. In ko je sirota nekega dne iz
podstrešne sobice zagledala na cesti starega Pernjaka, je
zgrabila za sekiro in mu od daleč grozila z njo, pošiljajoč
za njim strašne, sovražne glasove...

Pernjaki pa so tirali stvar dalje in so hoteli iztoženo
pravico do otroka uveljaviti s silo. Poslali so k Černjaku
sodno komisijo z nalogo, da siroti otme otroka ter ga
izroči njim. Komisija pa je slabo naletela. Komaj so se
tuji gospodje in žandarji prikazali na dvorišču, se je
sirota takoj zaprla v svojo podstrešno sobo in s sekiro
v rokah čakala za vrati. Ko je začula zunaj na stopnicah
korake, je takoj začela rjoveti z nečloveškim glasom.
Žandarmerijski poveljnik, kateremu je bila ta neprijetna
naloga zaupana, se je s svojimi tovariši vrnil na dvorišče
in skušal pripraviti domačine, da bi vplivali na siroto.
Domači pa so se mu prekrižanih rok režali in Cernjak
je škodoželjno vpil:

»Mene to ne briga! Kar sami opravite, ako vas sko¬
mina ...«

Hočeš nočeš se je komisija morala spet sama lotiti
posla. Dva orožnika, sodnijski birič in občinski sluga
Roprat so se znova splazili po stopnicah do podstrešne
sobice, hoteč siroto iznenaditi in ukaniti. Pri tem je ob¬
činski sluga stopal kot zadnji v vrsti, čeprav so ga nje¬
govi tovariši silili, da bi kot domačin šel prvi. V sobi
je bilo popolnoma tiho in komisija je bila prepričana,
da jih terba ni slišala. Orožniški poveljnik je pogumno
prijel za kljuko in hotel odpreti vrata. Tedaj pa so vrata

270

zahreščala in skozi les se je pokazalo rezilo sekire.
Možje so odskočili in jo takoj spet pobrali iz podstrešja
na dvorišče. Prevzel jih je čuden strah in ni bilo sile
na svetu, ki bi jih bila še enkrat spravila na podstrešje.

Komisija, kateri stvar ni dišala, je enodušno izjavila:

»Ne, v to lesniko pa ne bomo ugriznili. Zgodi se lahko
nesreča, pa za prazen nič ...«

Prvi je zapustil prizorišče mizar Roprat, za njim pa
drugi. Spremljal jih je škodoželjni krohot domačinov,
ki je donel za njimi še daleč po cesti. Jamnica se je
vsemu temu od srca smejala. Vse' je bilo na strani Čer-
njakove sirote in se hvalilo, da se je enkrat le našel
nekdo, kateremu nobena oblast na svetu ni kos ...

Bil je eden tistih pustih večerov zgodnje jeseni, ko
se mrak zelo dolgo vlači okrog oglov, preden nastopi
prava noč. Čez dan so se po globačah vlačile neprijetne,
deževne megle, ki se tudi na noč niso dvignile in raz¬
kadile, čeprav iz njih ni pršilo. Nekega takega večera
se je Černjakova sirota vsa blatna vrnila s polja. V hiši
so gorele že luči. Kuhinjska vrata so se ozko odprla in
skozi odprtino je pokukala terbina glava z vprašujočimi
očmi:

»Kje pa je Vuhej ...?«

Sirotna mati ni mogla izgovoriti besede »Lukej«, ka¬
kor je otroku bilo ime, temveč je zlogovaje izgovarjala
»Vu-hej«. Tega imena so se navadili tudi domačini ter
je otroku ostalo. Ker otroka ni bilo v kuhinji, so se vrata
spet naglo zaprla, a koj nato so se odprla vrata v go¬
stilniško sobo, kamor so njene oči spet hlastno pogledale:

»Kje pa je Vuhej...?«

271

Ker otroka tudi tam ni bilo, so se ji oči nestrpno in
naglo umaknile. Takoj nato so se slišali po stopnicah na
podstrešje nagli koraki, od koder se je spet zaslišal ter-
bin zaskrbljeni glas:

»Vu-heeej ...!«

Ker je ta klic ostal brez odgovora, so se težki siro-
tini koraki ropotaje vrnili po stopnicah v vežo, kjer so
obstali, kakor da bi terba prisluškovala. Nato so cokle
zaropotale iz veže na dvorišče proti hlevu, od koder pa
so takoj spet priropotale nazaj proti hiši. Izprfed praga
se je začul oduren, a topel klic:

»Vu-hej...!«

Preden se je klic izgubil v temi, so cokle odropotale
proti prvemu hišnemu voglu, od tam nazaj proti drugemu
in vsakikrat se je slišal isti zlogovani, težki, a še priča¬
kovanja polni klic:

»Vu-hej ...!«

Toda vedno temnejša noč ni odgovarjala. Tedaj pa
je planil v vežo strašen^ raztrgan in divji krik, ki je
napolnil hišo od vrha do tal in ki je spravil na noge vse,
kar je ta čas bilo v njej živega:

»Vu-u-h-e-j ...!«

Domači so spoznali, da je terba otroka zgrešila; sami
polni zlih slutenj so planili pokonci in začeli Vuheja
klicati in iskati. Ko se je pričelo po kotlini mračiti, je
bil otrok še pri hiši ter je racal tam nekje okrog hleva.
Bil je že dve leti star in ga je bilo povsod dosti, posebno
rad pa se je motovilil po hlevu in okrog njega, kakor
da bi ne mogel pozabiti kraja, kjer je začel spoznavati
svet. Cernjakinja je mislila, da je otrok v hlevu pri
hlapcu, in si ni mislila kaj hudega, mož pa, ki je sedčl

272

v krčmi je stregel edinemu gostu Tehantu, si je mislil,
da je otrok v kuhinji pri ženskah.

V petih minutah so Cernjaki pretaknili in presvetili
vse kote, kolikor jih je bilo pri hiši, toda Vuheja ni bilo
nikjer. Zaman so stikali tudi še okrog domačije, vsi klici
v noč so ostali brez odgovora. Zla slutnja in neznanski
strah, da bi se otroku kaj pripetilo, sta se kot grozna
resnica zrušili nad hišo; takoj je vsem postalo jasno,
da so jim Pernjakovi otroka ukradli. Nepopisen srd je
navdal vso hišo, kletve in grožnje na račun tatov so
odmevale v noč. Edini gost Tehant je v naglici popil
svoj frakelj žganja in jo urno pobral proti Jamnici. Y
prvem navalu jeze je bil Cernjak na tem, da bi takoj
odšel k Pernjaku in jim otroka s silo otel. Tudi hlapec
in sinova sta bila za to. Vendar jim tega ni bilo treba
storiti, ker je to storila -otrokova mati sama, preden so
se domači mogli odločiti za kaj takega.

Sirotna mati je v pravem pomenu besede podivjala:
njeno grgravo tuljenje je strahotno odmevalo iz hiše da-,
leč v gluho noč. Njen glas je bil nekaj časa jok, nekaj
časa spet kletev in obtožba. Včasih jo je bolečina zgrabila
iako silno, kakor da bi ji hotelo počiti srce, in tedaj se -
je grabila za prsi in se rušila v onemoglosti. Potem pa
jo je ogenj v njih spet huje zapekel in jo vrgel kvišku.
Domači so ji skušali prigovarjati, naj se pomiri, da bo
otroka spet dobila nazaj, toda nesrečnica jih v svoji
obupanosti ni slišala in razumela. Preden so se pri Čer-
njakovih prav zavedeli, je terba s hripavim glasom iz-,
ginila v noč ...

Zunaj je vladala gosta tema, tiho noč je motilo samo
šumenje potoka. Skozi to temno noč se je sama, brez
luči, prebijala Cernjakova sirota. Od Cernjaka do Per-

18

273

njaka je bilo skoraj pol ure hoda; ona te poti ni poznala,
ker še nikdar ni bila pri Pernjaku in tudi nihče ni mogel
slutiti, da sploh ve,'kje je Pernjakov dom. Toda njeni
» razbičani čuti so jo gnali naravnost proti njemu, proti
tistemu kraju, ki ga je v prvih dneh materinstva videla
pred seboj lepega in dragega, ki pa ga je po onem gren¬
kem razočaranju na cesti mrzila in sovražila. Ne brigajoč
se za blato, kamor so se ji vdirale bose noge, ne meneč
se za veje, ki so jo udarjale v lice in v oči, je dirjala
sirota brezumno dalje proti hiši, kjer je slutila svoj
ugrabljeni plod. Vsa blatna, razmršena in mokra je prej,
kot bi to mogel storiti popotnik ob belem dnevu, privi¬
hrala na Pernjakovo dvorišče.

V hiši je bila še luč in ob njeni svetlobi je srce
čudne ponočnice zavriskalo v grenki, a zmagoslavni sreči.
Pri hlevu je velik domači pes začel skakati na verigi in
divje lajati, toda sirota se za to še zmenila ni ter je
planila proti hišnim vratom. Ali bila so zaklenjena in
se njenim nadčloveškim sunkom niso hotela vdati. Naj¬
prej je osupnila, toda po kratkem odmoru je odvihrala
okrog hiše, sluteč, da so tam še druga vrata, ki vodijo
v hišo. Res je našla na zadnji strani hiše še ena vrata,
ali tudi ta se njenim pestem niso hotela vdati. Polna
divje nestrpnosti je stekla nazaj, kjer je znoya začela
razbijati po zaprtih vratih. Hropeči glasovi, ki so se ji
pri tem trgali iz ust, so postajali Vediio groznejši in
obupnejši.

. Že pri prvem stresijaju hišnih vrat se je zdelo, da
je luč v sobi nemirno zadrhtela. Vendar ni ugasnila:
Pernjaki so ta večer šli nenavadno zgodaj h kraju in
v hiši sta bila le še stara dva pokonci. Pernjaki so imeli
za seboj težak, skrbi poln dati. Po dolgem obotavljanju

274

so se namreč vendarle odločili, da na zvijačen način
pridejo do Tevžuhovega otroka. Podkupili so Moško-
pleta, da ugrabi otroka. Moškoplet, ki je bil za take
stvari vedno in rad na razpolago, je že nekaj večerov
oprezoval okoli Černjakove hiše, vendar se mu je tatvina
šele nocoj posrečila. Ni bilo še uro tega, kar je priso¬
pihal z otrokom v hišo. Bilo je pravo čudo, da otrok
medpotoma skoraj ni jokal, in tudi potem, ko ga je Mo¬
škoplet zmagoslavno postavil sredi sobe, se je bolj čudil
kakor pa cmeril. Ker niso vedeli, kaj naj z otrokom
počno, ga je mati kmalu odnesla v kamro. Drugi so vsi
odšli spat, stara dva pa sta še obsedela za mizo in čeprav
sta imela zadovoljne obraze, se jima je vendar poznal
globok nemir in nobenemu se ni ljubilo govoriti. Pravkar
sta se tudi onadva spravljala v posteljo, ko je pričelo
treskati po vi-atih.

Pernjaka sta se spogledala, kot bi si hotela reči:
»Aha, zdaj pa imaš vraga ...« ter sta kakor pokropana
obsedela za pečjo. Da bodo otroka tako brž pogrešili,
nobeden ni pričakoval. Mislili so pač, da bo drugi dan
priropotal v hišo sam Cern jak in jih začel zmerjati, da
jim bo morebiti poskušal otroka spet iztrgati, toda da
bo že kar za otrokom, sredi temne noči, planila v hišo
sama otrokova mati, jima še na um ni prišlo. In ko sta
cula zunaj nečloveško tuljenje, sta se jima skrčili srci
in občutek, da sedita za zaklenjenimi vrati, je bil nad
vse prijeten. ,

Prijetnega občutka pa je bilo konec v tistem trenutku,
ko se je speči otrok nenadoma prebudil in spoznavši
materin glas, pričel tako obupno jokati, ko da bi dete
'šele zdaj spoznalo, kaj se je..z njim zgodilo. V hiši je
vpilo dete: »Mati, mati...«, zunaj pred hišo pa je vpila

is*

275

mati: »Vu-hej, Vu-hej ...« Mati je s silno močjo razbijala
po durih, njen otrok je skočil s postelje in hotel planiti
tja, od koder je slišal mater. Nastal je strašen vriše in
čeravno stara Pernjaka nista bila mehkega srca, sta ven¬
darle občutila nekaj trpkega in tesnega v prsih. Njuno
upanje, da se bo terba naveličala razgrajati, se ni hotelo
izpolniti; ker je vpila mati, se je drl tudi otrok. Ni
pomagala nobena tolažba, niti poskus, da bi ga pomirili
s klicanjem istega imena, s katerim ga je klicala mati.
Stari Pernjak je začel kleti:

»Prekleta terba neumna, ali ne bo nehala razgrajati!«

»Moj bog, ko bi se zavedala, kaka sreča je zanjo, da
smo ji vzeli otroka!« je tarnala mati. Ko pa je starec za¬
čel snemati hlačni pas in se pripravljati, da bo planil na
dvorišče in nemirnico s silo pregnal, mu je mati zastavila
vrata in ga na ves glas pričela rotiti, naj vendar ne dela
tega, ker so slaboumni ljudje nevarni in je terba nemara
celo obsedena od samega vraga... Kmalu je sirota začela
razbijati tudi po oknih; v veži se je steklo cingljajoč
razdrobilo pod njenimi udarci. Ker pa so bila okna
močno zamrežena, je zaman poskušala vlomiti v hišo. Da
bi se skrila pred njenimi očmi, sta Pernjaka ugasnila luč.

Sin Tevžuh in njegov brat Joža pa nista spala v hiši,
temveč v stari kašči na gorici, razen tega je tisto noč
spal v hlevu še Moškoplet. Vpitje na dvorišču je takoj
vse tri spravilo pokonci. Takoj so vedeli, kaj to pomeni.
Moškoplet, ki je ležal oblečen in obut na otepu slame,
je takoj vstal, prisluhnil malo na desno, potem na levo,
in ko je čul, na kateri strani rohni Černjakova sirota,
je z zlobnim nasmeškom na ustih izginil skozi nasprotna
vrata iz hleva ter jo urno pobrisal od Pernjaka proti

276

Hojam, kjer je že vedel za topel kotiček v Ložekar-
jevem hlevu'...

Sinova pa sta v prvem hipu vsa trda obsedela na leži¬
ščih. Tevžuhu je ob neznanskem vpitju zagomazel po
udih čuden stud in naenkrat je bil ves moker. Njegov
nekoliko mlajši brat, ki še nikoli ni slišal takega vpitja,
se je najprej zgrozil, a ko ga je groza minila, ni mogel
kaj, da bi brata ne pičil:

»Cuješ, tvoja stara te kliče...«

V sobici, v kateri sta brata čepela, je bilo sicer temno
kakor v kozjem rogu, toda bratu Jozanu se je vendarle
zdelo, da je iz Tevžuhovih oči videl švigniti nevaren
ogenj, zato je takoj obmolknil. Cez nekaj časa pa mu
je rekel:

»Pojdi pa naženi norico!«

»Pojdi ti. .-.c

Brata sta molče prisluškovala glasovom, ki so pri¬
hajali od hiše. Zaslišali so se novi glasovi jokajočega
otroka. Tedaj je dejal Tevžuh s stisnjenim glasom:

»Joža, spusti Tirasa z verige ...« •

Fantu so zasijale oči. Takoj se je za silo oblekel in
izginil iz bajte. Veliki pes je divje renčal in le z veliko
težavo ga je fant toliko umiril, da mu je mogel odpeti
verigo. Misleč, da se bo pes takoj zagnal proti hiši, je
fant .obstal pri hlevskem zidu in čakal, kaj bo. Ali kar
se je zdaj zgodilo, je fantu pognalo vso kri v glavo: pes
se ni zagnal proti hiši, kjer je razgrajala sirota, ampak
se je prihulil k zidu in jo ucvrl okrog hleva, kjer je
izginil v temi brez vsakega glasu. Jozana je postalo
strah, da je komaj našel nazaj v bajto.

Cernjakova sirota jh razgrajala okrog Pernjak$>ve
hiše, dokler ji niso začele pešati moči. Njeno tuljenje je

277

postajalo vedno slabotnejše. Naposled je omagala in se
vsa izčrpana sesedla na kamnitni hišni prag. Njena čut¬
nost je bila globoko poražena in njeno telo je drgetalo,
ko da bi ga tresla božjast. Iz oči so ji začele teči velike,
skeleče solze. Noč je postala še gostejša in pošastnejša
in iz megle je začel vedno vztrajneje pršeti mrzel dež.
Kmalu je začelo liti izpod kapi in težke kaplje so ji
močile gole noge. Ko je utihnil njen glas, je umolknil
za stenami tudi otrokov in okrog Pernjaka je zavladala
grobna, skoraj strahotna tihota puste jesenske noči...

'Iz kupa na pragu se je kdaj pa kdaj izvil drgetajoč,
slaboten vzdih. Zdelo se je, ko da umira v njem poslednja
iskra življenja. Ko je kup postal že popolnoma nepre¬
mičen, se mu je vzdolž hišnega kapa jela približevati po¬
dolgovata gmota, še bolj črna od kupa samega. To je bil
veliki domači pes Tiraš, ki se je z veliko previdnostjo
prihulil do čepeče sirote in ji povohal noge; ko je v
njih začutil drget človeške krvi, je dvignil svojo veliko
glavo in se s svojim mrzlim gobcem dotaknil lica osam¬
ljene mateje. Ali kakor da bi se bil ustrašil, se je takoj
umaknil in jo koj nato hitro brez najmanjšega glasu
ubral okrog hišnega ogla.

Dotik Z živim bitjem pa je Cern jakovo siroto spet
oživil. S težavo in ko da bi se po težkem udarcu prebu¬
jala iz omotice, se je spet skopala na noge. Nekaj časa
je nepremično strmela v zaprta vrata in trepetajoč pri¬
sluškovala, da li ne bo za njimi začula dihanje svojega
Auheja. Ali hiša je bila tiha, mrtva. Njen prvotni divji
bes, ki jo je kot nevihto gnal. od Cernjaka do Pernjaka,
je v njej izgorel v onemoglem,, skoraj uro trajajočem
divjanju. Kakor njeno telo, tako so bili zdaj tudi njeni
čuti razbiti, izmučeni. Toda njeno upanje, da dobi otroka

278

nazaj, še ni umrlo. Nekje v njeni motni glavi se je utr¬
nilo slabotno spoznanje, da ji bodo otroka morda vrnili,
ako bo zanj prosila, ker ga ji ljudje niso hoteli vrniti,
ko ga je zahtevala. Že od svojega rojstva se je naučila
spoznavati ljudi kot suroveže in neusmiljeneže in jih je
kof take mrzila. Sedaj pa ji je ta rahla, motna zavest
dala novih moči; sklenjenih rok je z otožnim in pro¬
sečim glasom zavekala proti vratom:

»Vu-he-e-j ...«

Potem še enkrat in še enkrat, vedno otožueje in vedno
z usmiljenja polnejšim glasom. Potem je dolgo prislu¬
škovala, upajoč, da bo začula glasove in bližajoče se
korake ljudi, ki še je bodo usmilili. Iz notranjosti hiše
je prihajal cvileči jok otroka, ki je spet slišal svojo
klicajočo mater, nato je zagodrnjal tuj, karajoč glas,
a korakov, ki bi prihajali odpirat vrata, ni bilo. Misleč,
da je njena prošnja še nezadostna, še pretiha, je zagnala
še hujši krik. Spustila se je pred vrati na gola kolena
in krčevito sklenjenih rok prosila s tako presunljivim
glasom, da bi se je moral usmiliti kamen, na katerem
je klečala. Nerazumljivi glasovi, ki so ji vreli iz ust, so
prosili:

»Pernjak, daj mi mojega otroka nazaj, vrni mi mo¬
jega otroka, mojo kri... Jaz brez njega ne morem živeti.
Jaz sem njegova mati in mati mora imeti otroka pri sebi.
Moje srce bo postalo kamen, ako mi ne vrneš Vuheja.
Lepo te prosim, Pernjak, Pernjak... Usmili se me, ker
nimam nič drugega na svetu kakor tega otroka...«

Njeno vzdihovanje se je brez odmeva izgubljalo v
gluho noč in hiša je ostala mrtva, neizprosna kakor
temna skala. Odgovarjalo., ji je le slabotno čivkanje iz
kamre, kot bi otroka tlačila mora. Dolgo je klečala slabo-

279

umna mati na hišnem pragu in ponavljala svojo prošnjo
v hišo, kjer je v kotu za mizo sredi suhega in zelenega
cvetja visel križani bog, toda njeno vzdihovanje je ostalo
neuslišano. Iz njenih bolečih oči so lile solze, kakor je
lilo od kapi za njenim hrbtom. Grenka bolečina je po¬
krila njen obraz. Sčasoma je njen glas postajal vse tišji
in sunki njenih prsi vse redkejši in slabotnejši. Spet je
bila na koncu svojih moči. Njena motna zavest je zaha¬
jala v popolno, črno nejasnost uničenega bitja, ki ni
videlo nikamor več. Sirota je čutila, da se ji bliža ko¬
nec, kajti izčrpala je svoje zadnje upanje. Na to, da bo
jutri tudi še dan in da se bo še lahko borila za svojega
otroka, na to, da se bodo zbrali ljudje okrog nje, ki ji
bodo bodi.si iz usmiljenja ali iz sebičnosti pomagali v tem
boju, sirota ni mogla misliti.

Tedaj pa, ko so prestrašeni Pernjaki že upali, da bo
končno nastopil mir, se je zunaj na dvorišču zaslišal tako
strahovit, srce in mozeg trgajoči krik, da jim je zastala
kri po žilah. To pa je bil tudi zadnji krik te noči, nakar
je nastopila mrtvaška tihota ...

Prihodnje jutro je dninar Tehant že navsezgodaj šel
k Ložekarju na dnino. Ko je šel mimo Apata, je ta že
stal pred hišo in ogledoval vreme. Imel je nekaj lesa v
drajnskih globačah, ki ga pa zaradi moče ni bilo mogoče
potegniti k vozni cesti. Želel si je čimprej lepega vremena.

»Dobro jutro, Apat, še bo deževalo,« ga je pozdravil
Tehant. »Tam doli v Rudafovem jezu leži. neka baba . . .

Šli so gledat in našli so Černjakovo siroto ...

280

Šesto poglavje

'Žito  je pričelo zoreti tudi v Jamnici. Na Drajni in
v Sončnem kraju so nekateri kmetje že postavljali prve
kope, kamor so zlagali ozimni ječmen, ki je prvi začel
dozorevati. Vreme je bilo zadnji čas za žito zelo ugodno,
bilo je dovolj moče in sonca, da se je lahko delal klas.
Še osem tako lepih, toplih dni, pa bo v Jamnici in vse
naokoli žetev v polnem razmahu. Povsod, kamor je bil
iz Jamnice odprt pogled, na sever, na vzhod in na zahod,
je začela prevladovati rumena žitna barva, zelena pa je
z vsakim dnem plahnela, kakor da bi jo pilo sonce.

V nedeljo popoldne sta Bunka odšla na polje. Z njima
je bilo vseh pet otrok. Najmlajšega je nosila na rokah
Bunkinja, tistega, ki je prišel pred njim na svet, je nosil
na rokah Bunk. Drugi trije pa so se kotalili za njima
po travi. Spredaj je korakal mož s počasnim, zamišljenim
korakom, takoj za njim pa je stopala mlada žena s tež¬
kimi, trudnimi koraki, kajti čas njenega šestega poroda
je bil pred durmi. Otrok, ki ga je nosila na rokah, ni
mogel prenesti žgoče sončne svetlobe ter je mižeč in
negibno ležal v materinem naročju.

Z obrazov obeh Bunkov se je brala nekaka mračna,
zaskrbljena zadovoljnost. Kmetu je bilo letos prijetno
korakati med žitom, kajti že leta in leta ni tako dobro
kazalo. Žita so bila dobro odraščena, ravno prav gosta
in močno razvita, latovje je že takoj po odcvetu začelo

281

kimati. Bunk je pogosto segal z roko po latovju, ga
stiskal v šop in zamaknjeno gledal napeto klasov je. Po¬
tem je zamišljeno prikimal svojim čustvom in šel dalje,
a komaj je prestopil nekaj korakov, je že spet zamahnil
v žito in ulovil nekaj klasov, ki jih je potem božal
s svojimi debelimi prsti in z očmi. Bil je tako zavzet,
da ni mogfel spregovoriti nobene besede in si je le kdaj
pa kdaj molče prikimaval. Zdelo se mu je, ko da bi
njegove dlani, ki so se pred meseci odpirale in metale
seme po razorani zemlji, zdaj v kratkem dotiku občutile
vso žitno rast,- od njegove kalitve pa do njegove zoritve.
Prešinjala ga je čudna, opojna strast pridelovalca kruha,
kadar gleda uspeh svojega truda.

Žena ni šlatala latovja z rokami, ampak ga je božala
samo z očmi, polnimi mirne vdanosti. Njeno ohlapno telo
se je komaj pomikalo med njivami. Od vseh strani se je
k njej sklanjal bogati plod zemlje, polne neskončne ro¬
dovitnosti. Njena široka, vdana prikazen se je zraščala
z oplojenimi njivami v eno samo široko podobo mate¬
rinstva in rodovitnosti.

Prehodila sta prve žare, ki so delile gornje polje
na dva dela. Na desni strani je rasla pšenica, na levi
strani jara rž. Ena rast je bila lepša od druge. Potem
sta šla na spodnje polje, kjer sta se izgubila med novimi
žitnimi njivami. Spet pšenica, potem ječmen, nato oves.
Najprej so se iznad njiv dvignile moževe oči proti nebu,
kamor so za hip uprle nedoločen pogled, potem pa so
premerile vse širno obzorje. Pritajena skrb je trepetala
v njih. Za moževimi' očmi so storile isto pot tudi ženine.
Nato sta se mož in žena obrnila drug k drugemu in njune
oči so se popolnoma razumele.

»Poa, letos pa bo ...« je dejal Bunk.

282

>Poa, letos pa bo...  Le hude ure nas bog varuj!«
je dejala Lona.

Njune misli so se dolgo mudile pri kruhu, ki je od
vseh strani strmel vanju.

Tedaj sta se približala njivi, kjer je rasla ozimna rž.
Tja sta bila prav za prav tudi namenjena, da se prepri¬
čata, če žito morebiti le že ni godno za žetev. Rž je bila
posejatia na zadnji njivi ob Munkovi meji in je postajala
z vsakim dnem svetlejša. Od tam se je videlo, da je že
zrela, toda ko sta Bunka prišla do nje, sta sprevidela,
da je barva žita od daleč bila nekoliko goljufiva. Od
blizu se je rumenkasta svetloba n ji ve spremenila v rahlo
zelenkasto. Obširna njiva je bila pokrita z visoko, bahato
rastjo, ki od težkega klasja, iz katerega je zrno kar
režalo, ni mogla stati pokonci, ampak se je utrujeno
nagibala ob stran.

Bunk je zgrabil pest klasja, od katerega se je pokadil
rahel prah, in ga strokovnjaško opazoval. Ko da bi prvi
preizkušnji še ne mogel verjeti, je zgrabil še enkrat, a
tokrat globlje v njivo, in dvignil nov šop klasja pred oči.

»Hm, ni je še prehudo, jaz bi jo še pustil kak dan,«
je rekel nato.

Sedaj je tudi Bunkinja oprostila svojo desnico in
segla po latovju. Klasje, ki ga je držala v roki, se skoraj
ni razlikovalo od barve njene dlani. Naglo je izmulila
nekaj zrn, jih pozorno pogledala, nato pa jih dala v usta
ter jih pregriznila.

»Ne, zrela je,« je menila potem počasi in važno. »Rž
zori še v kopah.«

»Torej misliš, da bi se je že lotili:'«

»Kar jutri se je lotimo. Zdaj jaz še lahko kuham,
potem pa ne vemo, kaj utegne priti...«

283

V mislih je imela dan, ki ga je že v vseh občutkih
pričakovala.

»Da, na to se je tudi treba ozirati,« je odgovoril Bunk
z zmedenim glasom, medtem ko je bil glas žene čist in
jasen. Cez nekaj časa je pristavil:

»Koliko je pa sodiš?«

»Pet in dvajset birnov je je lahko,« je odgovorila žena.

Možev obraz je pokril zadovoljen nasmeh; tudi on je
cenil toliko pridelka. Nekajkrat je globoko vzdihnil,
potem pa dejal s slovesnim glasom:

»Kruha nam, hvala Bogu, ne bo treba kupovati...

Še tisto popoldne je Bunk letal za žanjicami.

Drugi dan je želo na Bunkovi njivi šest žanjic. Bunk
jih je hotel dobiti še več, toda štiri, ki so bile naprošene,
niso prišle, ker so isti dan želi še pri nekaterih drugih
kmetih. Prišle so Dovganočka, Mudafova hči, Gradiška
hči, stara Pernjica. stara Munkinja in Gačnikova baj-
tarica. Ker pri Munku še niso želi, bi morala.popoldne
priti še Munkova dekla. Rž je bila nenavadno dolga in
težka, zato je niso kosili, temveč so jo po stari šegi želi
in sproti skladali v kopice.

Dan je bil lep in vročina je začela že zgodaj pripekati.
Na nebu ni bilo nobenih oblakov, obzorje je bilo od
vročine skoraj motno in je proti poldnevu začelo na
zahodu nd lahno drhteti. Zrak je bil že od jutra nasičen
in nepremičen. In že takoj zjutraj je Bunk dejal:

»Ne vem, če bo danes ves dan vzdržalo..

Pri delu pa so kmalu pozabili na vreme. Ženske, ki so
skraja na vso moč hvalila lepo rž, so zaradi vedno večje
vročine pozabile tudi na 'to hvalo. Druga poleg druge

284

so v široki vrsti rile v žito in kmalu se je na njivi po¬
kazala zaplata rjavega strnišča, ki se je počasi večala.
Ker je bilo žanjic premalo, niso mogle vzeti cele. njive
hkrati, temveč le dobro polovico. Iz tega pasu kmalu ni
bilo slišati drugega kakor ostro sršenje srpov in šelest *
slame. Žanjice so se enakomerno zaganjale v nizko, ru¬
menkasto valovje pred seboj, 'se enakomerno pripogibale,
enakomerno vezale snopovje in ga v enakomernih kre¬
tnjah odlagale v vrste za seboj. Strnišče se je naglo raz¬
grevalo in iz žanjic je začel curiti ostro dišeč znoj. Nebo
je postalo svinčenosivkasto, po njem je žgoča sončna
krogla potovala z neusmiljeno počasnostjo.

Tudi Bunka, ki je skladal snopje v kopice, je vro¬
čina neznansko mučila. Navzlic temu pa le ni mogel
odvrniti pogleda od vrst, ki so rasle za žanjicami. Dovga-
nočka je bila brez dvoma najboljša, žanjica, kajti za
njo je ležala najdebelejša vrsta. Res je, kar so trdili
ljudje.: če je ženska dobra za svojo reč, je dobra tudi
za druge stvari. Takoj za njo je prišla njegova mati,
stara Munkinja, ki kljub starosti in zgaranosti ni veliko
zaostajala za Dovganočko. Dekleta, kakor sta bili Mu-
dafova in 'Gradiška, sta se sicer vidno mučili, a takih
kupov nista mogli nažeti kakor prvi dve. Mlada kost
stari pač ni kos. Stara Pernjica se je na vse pretege
trudila, da bi ostala vštric drugih, a vrsta za njo je bila
najtanjša.

Že proti poldnevu je postalo soparno in žanjice, ki
so se že komaj premikale, so trdile, da to ni prava vro¬
čina. Ta sopara je bila tudi kriva, da žanjice skoraj niso
mogle jesti, čeprav je bilo, kosilo dobro in mastno. Zato
pa jih je začela mučiti neznosna žeja. Po kosilu je po¬
stajala sopara vedno težja in žanjice je pričela napadati

285

omotica. Šest ur so se že pekle na razgretem strnišču,
iz katerega se je začel dvigati vijoličast, žgoč prali. Od
gozda, sem je sicer vabila hladna senca, toda ta očesna
vaba jih je še huje žgala. Abotno je bilo sedaj misliti
na senco, na oddih: bil je tisti hudi čas. ki ne pozna
usmiljenja, čas žetve.

Soparna plast je vedno teže legala na jamniško ka-
dunjo in vsa pokrajina, ležeča med zastrtimi obzorji,
se je vidno mrtvi čila. Naposled je vse otrpnilo. Oči ža-
njic, ki so komaj mežurkale, so sem ter tja vprašujoče
zastrmele kvišku proti nebu, ko da bi jih mučil daljni
strah. Naenkrat je stara Munkinja obstala kot okame-
nela in iz njenih ust je prišel suh glas:

»Kaj pa je tam . ..?«

Vsi so pogledali proti jseverozapadu, kamor je bil
obrnjen njen obraz. Na koprenastem obzorju so bili
komaj vidni obrisi široke gore, ki se je zdela prosojna
in še enkrat tako daleč, kakor je bila v resnici. Štiri
žanjice so takoj nato rekle vse začudene:

»Saj ni nič ...«

Dovganočka in Bunk pa nista mogla odtrgati oči od
severozapada. Z Munkinjo vred sta oba zapazila na te¬
menu gore slaboten, komaj viden‘podolgovat ris. Le naj-
bistrejše oči so ga mogle opaziti. Munkinja, ki je dobro
vedela, kaj to pomeni, je še enkrat vprašala:

»Kaj pa je to ...?«

Dovganočka ni rekla nič, temveč se je sklonila k
zemlji in pričela naglo žeti, Bunk pa je dejal s tujim
gl asom:

»To je svinja .. .<

Bilo je nemogoče spoznati, če misli na goro istega
imena, ali pa na kaj drugega. Tedaj ura še ni bila dve.

286

Želi so dalje. Ko je Bunk čez minuto ali dve spet po¬
gledal proti severozapadu, se mu je zdelo, da je belkast
ris izginil v motnem obzorju. Toda nadaljnji dve minuti
sta zadostovali, da se je na istem mestu pokazal raz¬
ločen, bel oblaček, edini na širnem obzorju. Sedaj so
ga mogle videti tudi tiste žanjice, ki prej slabotnega
risa niso zapazile.

Oblaček je rasel nenavadno hitro; čim večji je po¬
stajal, tem nagleje je spreminjal tudi svojo pohlevno
belo barvo. Kmalu je goro, iz katere se je nevidno rodil,
že popolnoma zakril in njegov trebuh je začel temneti.
Žanjicam je bilo zdaj že jasno, da nosi oblak v sebi dež.
Vidno je naraščal, in ko je zakril očem najprej goro, je
potem zastri že velik del koprenastega obzorja. Vendar
še je še vedno držal gore. Bunk je s hlastnimi pogledi
meril daljni oblak, potem pa dejal z glasom, polnim
upanja:

»Mogoče bo šlo pa na Nemško ...?«

In kakor z Bunkove njive, tako so oblak s strahom
v očeh opazovali tudi z neštetih drugih jamniških, pod¬
junskih in obdravskih njiv. Na južni strani oblaka so
ljudje vzdihovali kakor Bunk:

»Mogoče bo šlo pa na Nemško...?«

Na severni strani oblaka, na Nemškem, pa so ljudje
vzdihovali:

»Mogoče bo šlo pa na Slovensko .. .?«

Kmalu se je pokazalo, da je bilo upanje južne strani
prazno, kajti z vsako minuto ogromnejši in groznejši
oblak se je začel vidno valiti proti jugovzhodu. Njegova
barva je postajala vedno ostudnejša in je dobivala ru¬
menkast sijaj. Ostalo je le še eno upanje, da se bo bli-

287

žajoča huda ura mogoče oprijela dravske doline in šla
ob njej za vodo proti vzhodu, kakor se je to večkrat
zgodilo. In res je nekaj časa tako tudi kazalo. Toda pre¬
kmalu se je razpršilo tudi to, za Jamničane poslednje
upanje; grozeči oblak je plaval previsoko, da bi ga
moglo zadržati pohlevno hribovje, ki se je vleklo ob
dravski strugi. Prej kot je bilo mogoče misliti, se je
štrenasta, skoraj rumenkasta megla že oprijela hribovja
samega. Huda ura, raztezajoč se v širino nekaj desetin
kilometrov, se je s svojim središčem valila naravnost
proti gori za Jamnico.

Prihod hude ure je naznanjalo rahlo, zamolklo grme¬
nje. Toda prav to, da ni preveč treskalo in bliskalo,
temveč le grozeče mrmralo, je ljudi 'navdajalo s stra¬
hom. Oblaki, ki so se valili nad pokrajino, so bili že na
pogled težki, okorni in so očividno nosili v svoji notra¬
njosti točo. Grozoten šum je spremljal njih pošastno
lomastenje skozi ozračje. Breme, ki so ga oblaki nosili
v sebi, jih je pritiskalo vedno bolj k zemlji. \sa  severna
stran neba je bila že zakrita z njimi, medtem ko je bila
južna še polna sonca. Kmalu je potegnil od severoza¬
hoda mrzel, leden piš, Bunkova žitna polja so nemirno
zašumela in se sklonila še niže k zemlji, kakor da bi v
njej iskala varstva.

Žanjice so se tedaj zganile, se za trenutek zravnale
in p.replašeno pogledale proti bližajoči se rumenkasti
pošasti. Potem so se vse oči vprašujoče obrnile proti
gospodarju, ki je nemo metal snop je v kopice. Nato je
tudi on prenehal z delom in ko da bi vsi iskali rešitve
v naravi, so se oči vseh obrnile proti gori, ki je še vsa
čista in svetla stala za njimi. In ne da bi kdo sprego¬
voril besedo, so se vsi razumeli: gora je bila previsoka,

288

da bi liuda ura mogla odvihrati čez njo. Vse oči so se
zabliskale v onemogli kletvi:

»Prekleta gora ...«

Pred domačijo na hribu se je tedaj pokazala široka
in ohlapna postava Bunkinje. Bunk je zavpil proti njej
s hripavim glasom:

»Kadi, huda ura je tu...!«

Njegov poziv pa je bil nepotreben, ker je Bunkinja.
noseč v eni roki najmlajšega otroka, z drugo enako¬
merno zamahovala z loncem, iz katerega se je kadil
rahel dim. Žrtvovala je bližajoči se hudi uri.

Od daleč so se začuli zvonovi; pri vseh cerkvah, ki
so stale na tisti strani, od koder je huda ura potovala,
so že zvonili. Le jamniški zvonovi se še niso oglasili.
Bunk se je razburil in začel ves iz sebe kričati:

»Prekleta Treza, kaj pa še čaka? Mar se je baba celo
noč valjala s tem Apatovim Zepnom, da še zdaj spi?
Naj mi jeseni pride po bernjo ...«

Strah pred točo je prevzel njega in žanjiCe s tako
silo, da so grabili za vsako stvar, ki bi grozečo nevar¬
nost lahko odvrnila ali vsaj zmanjšala. Naposled so se
oglasili tudi jamniški zvonovi in zvonili s turobnimi,
tožečimi glasovi. Ob njihovem odmevu se je žanjicam
vrnilo rahlo upanje, čeprav so zvonovi zvonili tako malo-
dušno in skoraj boječe.

Medtem ko je hrumenje nevihte prihajalo vedno bliže,
so se Bunkove žanjice s podvojenimi, potrojenimi močmi
zagnale na žetev. Hrum je oznanjal točo in sedaj je bilo
treba oteti nevihti kolikor mogoče veliko klasja, široko
razkoračenih nog in skoraj vodoravno sklonjenih hrbtov
so žanjice zamahovale s srpi v velikih lokih po lepi,
težki rži. Medtem ko je v zraku nad njimi zamolklo

j s

289

vrelo, se je pri zemlji slišalo napeto pokanje kit in kosti
ter naporno sopenje pljuč. Dovganočki je vsak zama-
liljaj srpa pomenil pol snopa. Toda tudi druge žanjice
so napele vse moči in celo stara Pernjica je zdaj žela
za prejšnje tri. Snopje je žanjicam letelo izpod rok,
kakor bi se jim roke spremenile v hlastajoč kosilni stroj.
Žanjice si niso brisale oči, čeprav jih je sproti zalival
debel znoj; kakor njihove grabeče roke, so bile tudi
njihove oči obrnjene samo v tla, samo v sklonjeno žito.

Bunk je nehal delati kopice in je zdaj snopje metal
le v velike kupe, tako da je klasje obračal v notranj¬
ščino. ritine pa puščal na zunanji strani. Kot bi trenil,
je naložil že dva taka kupa in, ko se je lotil tretjega,
je hripavo vzdihnil:

»Vsak kup ena peka ...«

Tudi on je delal, da mu je pot curkoma lil po hrbtu.
Nevihta se je naglo bližala, vendar njeno središče, ki je
šlo naravnost proti gori, pod katero so Bunkovi želi, še
ni doseglo svojega cilja. Oba njena lažja konca sta na
severu in jugu že dosegla predgorje in se ga naglo opri¬
jemala. V sredini pa je bilo še vedno toliko prostora,
da je sonce lilo svoje žarke v prazen lijak. Zvonovi po
cerkvah niso nehali zvoniti, čeravno je bilo zdaj že
vsako upanje, da se odvrne nesreča, popolnoma prazno.
Glasovi so bili podobni že pogrebnemu zvonjenju.

Od Bunka sem je bilo slišati krčevito vpitje gospo¬
dinje:

»Pojte domov, drugače vas bo dobilo ...«

Žanjice pa vpitja niso slišale, ampak so z zadnjim
naporom žele dalje in ped za pedjo otemale žito bliža¬
joči se pogubi. Tedaj so po njihovih upognjenih hrbtih
začele padati prve težke deževne kaplje. A ko da bi

290

prve znanilke hude ure žanjice le še podžgale, so se te
še vztrajneje zagrizle v belo rast.

»Ne vezati, ne vezati...!« je hropel Bunk ves za¬
slepljen od boja z naravo.

Njegove besede pa so bile nepotrebne, ker so žanjice
že metale od sebe nepovezano žito, ki ga je on takoj
reševal v kupe. Malo prej se je bila borba še za peke
kruha, kmalu nato se je spremenila že v boj za posa¬
mezne hlebe, sedaj pa se je bila le še za posamezne kose
kruha. Vsaka pest bilk je pomenila oteti kos kruha.
Vsaka kretnja žanjice je molče rekla:

»Otet je še en kos kruha, še en kos ... še en kos .. .«•

Zagrizenega boja z naravo pa je bilo naglo konec.
Voda in led, ki sta v strahotnih, visečih meglah priti-.
skala proti gori, sta v kratkem spopadu s pod njo na¬
tlačeno soparo ostaki zmagovalca tudi v tem tesnem
prostoru. Strahovit, vrtinčast vihar se je dvignil narav-
nostviz zemlje proti višavam, kamor se je soparni zrak
v divjem begu umaknil. Bližnji gozd je bolestno za¬
stokal in s strahovitim pokom se je zrušilo nekaj starih
dreves po tleh.

»Bežimo!« je kriknil Bunk in se zagnal proti domu.
Za njim so se zagnale žanjice.

Od njive do doma je bilo le nekaj sto korakov, toda
žanjice so bile že po prvi tretjini pota do kože premo¬
čene. Huda ura je s svojimi ledenimi oblaki na mah
napolnila prostor pod goro in nastala je odurna tema,
iz katere se je najprej ulila močna ploha. \  gori, kjer
je huda ura preganjala še zadnjo soparo, je oral stra¬
hovit hrup. Preden pa so žanjice* dospele do Bunkovega
hleva, je že začela padati toča. Žanjice so bile srečne,
da so dosegle streho, in so ostale kar v hlevu, čeprav je

19 *

291

bilo od hleva do hiše le še nekaj skokov. Le gospodar
je med dežjem in točo zdirjal proti hiši, od koder se je
slišal obupen otroški jok.

Potem je zastokalo drevje okrog Bunkovega doma,
zastokalo je Bunkovo polje, zastokala je gora, zastokala
je vsa Jamnica. Huda ura je z vso silo butnila v široko-
plečo goro; ker se ta ni ganila, se je zbog silnega
treska odprlo njeno strašno nedrje ter izsulo svojo olede-
nelo vsebino. Dež je kmalu prenehal in začela je padati
debela, suha toča. Kaj takega niso pomnili niti najsta¬
rejši Jamničani, čeprav v njihovem življenju ni manj¬
kalo težkih hudih ur. Že je bilo polje pobeljeno, a iz
neba je led še vedno padal in padal. Vse megle, ki jih
je huda ura še podila po zraku, sy šle isto pot, butale
v goro ter izpraznjevale pred njo svoje ogromne tre¬
buhe. Skoraj pol ure je nepretrgoma vrela iz njih bela
smrt in uničevala rast, domove, Jamnico. Polje se je
pobelilo, kot bi ga pokril sneg. Nekaj časa je zemlja
še šumela, stokala in ugovarjala ledenemu udarcu na¬
rave, potem pa je postajala vedno tišja, dokler ni po¬
polnoma umolknila in obležala kakor velik mrlič ...

Cez dobro uro je ponehalo treskanje in grmenje
neba in na severozapadu, skoraj na istem mestu, kjer
se je huda ura rodila, se je najprej pokazal kos glo-
bokomodrega neba. Megla, ki se je še držala zemlje,
se je pričela naglo dvigati in tajati, kmalu so se že
videle na obzorju gore, za njimi pa so se pričele raz¬
krivati tudi nižave. Ni trajalo pol ure, ko se je širna
pokrajina spet razgrnila in prikazala z novimi, čistimi
barvami. Tedaj se je šele odprla očem vsa strahota hude
ure, ki je pravkar šla čez deželo.

Toča je potolkla obsežen kraj s štirimi občinami, ki

292

so ležale med obdravskim hribovjem in med goro na
jugu Jamnice. Tolkla je gotovo tudi že onstran Drave,
toda ker je nad temi kraji nevihta še bežala, njeno
razdejanje ni bilo prehudo. Že obdravski hribi so bili
sem in tja rahlo pobeljeni od toče, bregovi okrog Dobrij
so bili še bolj beli, jamniško kadunjo pa je pokrivala
nepretrgana bela odeja ledu, ko da bi zapadel sneg.
Vanjo je huda ura izsula vso svojo uničevalno zlobo.
Vse, kar je zadržala gora, je padlo pred njo na zemljo.
Jamniško polje, Drajna, Sončni kraj in Hoje so bile na
debelo pokrite s točo, najhuje pa so bile prizadete Hoje,
ker so ležale tik pod goro. Kmalu je posijalo sonce z
vedrega neba in od toče uničena pokrajina je zableščala
v mrzlem, mrtvaškem blesku, kamor je zamolklo strmela
spet mirna in tiha gora nad njo...

Bunkove žanjice si še potem niso upale izpod strehe,
ko je zadnja deževna kaplja padla od kapi. Se vedno so
vse otrple stale med hlevskimi vrati in topo strmele v
belo razdejanje okrog Bunkove domačije. Toča je na
debelo ležala okrog hleva in po poljih; od žita, ki je še
malo prej valovilo po njih, ni bilo niti sledu. Celo kopice
na rženi njivi so bile stolčene v neznatne kupčke. Drevje
je bilo golo in okleščeno in droban, negoden sad je s
točo vred na debelo pokrival zemljo. Okrog kapi so ležale
razcefrane skodle, ki sta jih toča in vihar stolkla s strehe.

Med hudo uro so žanjice najprej- glasno molile, upa¬
joč, da bo najhujša nevihta šla mimo. Ko pa je začela
padati gosta, suha toča, jim je molitev počasi zastajala,
dokler jim zaradi še nevidene groze naenkrat ni obtičala
v suhih grlih. Polastil se jih je top strah, da so druga
za drugo odrevenele; nenadoma so vse začele jokati, ne

293

da bi se zavedale solz v pekočih očeh. Isti strah je zajel
kmetico, dninarico in beračico ...

»Ali bomo šle v hišo?« je že tretjič rekla Dovganočka,
toda žanjice so še vedno neodločno stale med hlevskimi
vrati. Zdelo se je, ko da bi jim bližina živine bila v tre¬
nutno tolažbo in zaslombo.

Nazadnje so se le spustile proti hiši. Bunkova dru¬
žina je bila v sobi, gospodar je sedel pri oknu in še
vedno strmel na belo polje, gospodinja je sedela na po¬
stelji in brezizrazno gledala otroke, ki so čepeli v kotu
za pečjo. Mož in žena sta imela kalne, spremenjene oči.
S prihodom žanjic se je molk v sobi le še poglobil, kajti
vseh trinajst ljudi, ki so bili v sobi, ni moglo sprego¬
voriti glasne besede. Sele čez dolgo časa se je zaslišalo
rahlo ihtenje stare Pernjice, ki je prva rekla:

»Moj bog, kaj bomo pa jedli. ..«

Toda poraženost ljudi je bila tako silna, da se tudi
po tem vzdihu še dolgo niso mogli vzdramiti. Prva je
prišla k sebi Bunkinja, ki je rekla:

»Da, za malico je tudi čas ...«

In ne da bi se ozirala na nejeverne obraze žanjic, se
je dvignila, odšla k mizi in položila nanj velik hleb
pravkar načetega kruha. Bunk bi moral iti po pijačo
v klet, namesto tega je še vedno topo strmel skozi okno.

»Jejte, gotovo ste lačne,« je rekla Bunkinja s praznini
glasom.

Kruh pa je ležal na mizi, ne da bi se ga kdo dotaknil.

Polagoma je žanjice minil strah, da so naglo zapele
zapuščati hišo. Vsaka je odhitela na svoj dom, da čimprej
tudi tam vidi razdejanje. Le Pernjica se je še obotav¬
ljala, ko da bi ne vedela, kam naj se po tej nesreči
obrne, dokler ji Bunkinja ni rekla:

294

»Mati. vi pa nocoj tu ostanite.«

Čez nekaj časa je Bunk vstal in odšel iz hiše. Bela
poguba, od katere že ves čas ni mogel odtrgati pogleda,
ga je vlekla k sebi, v svojo uničujočo širjavo. Odšel je
na polje in hodil skoraj do mraka, tih, mrk in s sklonjeno
glavo po opustošenih njivah. Pri tem je pozabil celo na
živino, ki je začela v hlevu mukati od gladu. Vrnil se je
ves pobit, praznih oči in drgetajočih ustnic. Kratke ure,
ko je hodil po razvalinah uničenega dela in truda svojih
in drugih rok, so zadostovale, da se je njegov obraz
postaral . ..

Ko je stopil v hišo, se je delal že mrak. Na pragu
ga je čakala stara Pernjica in mu s sklenjenimi rokami
rekla:

»Bunk, ravno pravi čas si prišel. Sina si dobil ...«

•Iz kamre ga je pozdravil krik novih ust...

295

Sedmo poglavje

Bila je huda zima, huda tudi za Jamnico, ki je bila
ostrih zim navajena. Že pred božičem je padlo za dva
čevlja snega, nato je pritisnil hud mraz. Nebo se je
zastrlo z neprijaznimi meglami, se sklonilo tako nizko
nad kadunjo, da je v tej sivini izginilo polovico gore,
prostor med tem sivim obokom in zemljo je napolnil
mrzel zrak, ki je z vsakim dnem huje rezal. Zimske
ptice so omagovale in zmrzle padale z dreves. Opaži
jamniških hlevov niso več vzdržali in ponoči se je iz
bajtarskih hlevov razlegalo mukanje, meketanje in kru¬
ljenje prezeblih domačih živali.

Bil je čas, ko brez potrebe nihče ni rad zapuščal
toplih zapečkov. Vendar mnogo Jamničanov ni moglo
uživati zapečnih toplot, kajti s snegom in s sanincem
je nastopil čas planinskih voženj. Po zasneženih glo¬
bačah okrog gore se je razlegal krik in vik voznikov

ter zvončkanje kraguljcev iz dneva v dan.

•

Razen zimskega dela pa še druge stvari soseski niso
dale pokoja. To so bile v prvi vrsti občinske volitve,
ki so bile zdaj vnovič razpisane. Kljub temu je bila
Jamnica zadovoljna, da so bile volitve razpisane na zimo.
kajti pozimi je bilo za take stvari vedno več časa kakor
poleti. Volivni boj je bil tokrat zelo hud. Nasproti sta
si stala dva tabora. To pot je bilo že izven vsakega
dvoma, da bo Jamnica imela dve volivni listi. Glavni

296

in močnejši tabor so predstavljali župan Dvornik in
njegovi pristaši, opozicija pa se je spet zbirala pod vod¬
stvom Permanovega Ahaca in njegovih jamniških pri¬
padnikov. Globoko izhojene steze k jamniškim pragom
so pričale, s kakšno vnemo se je Jamnica to pot vrgla
na agitacijo.

Na svetih Treh kraljev dan je bilo pri Apatu kljub
pozni uri še precej gostov: bile so zasedene kar tri mize.
Dve mizi sta bili zasedeni s kmetskimi pivci, medtem ko
je bila miza za vrati kakor po navadi zasedena s pro¬
stimi ljudmi. Na koncu ene izmed kmečkih miz sta sedela
župnik Virej in nadučitelj JaUk, ki ga je tokrat prav
sredi zime prijela pivska strast. Večina gostov se je dr¬
žala tukaj že od jutranje maše, kajti župnik Virej v
takem mrazu ni opravljal popoldanskih večernic. Čeprav
so bili časi že dovolj slabi in so se, kakor je vse kazalo,
pbetali še slabši, se vendar krčmarji niso mogli prito¬
ževati nad njimi. Tudi župnik Virej se zadnje Aase ni
smel pritoževati, kajti cerkev je bila še kar dobro ob¬
iskovana. Vanjo so pričeli zahajati celo taki, katerih prej
od znotraj ni nikdar videla, namreč Ložekar in Tehant.
Edina izjema je ostal Moškoplet. Bilo je, ko da bi ljudje
čutili neko vedno hujšo zadrego, iz katere niso našli
nobenega izhoda; zato so se vdajali pijači in molitvi.

Sobo je grela velika, pločevinasta peč, v kateri je
gorela žagovina. Suha, lahka toplota je delala prostor
nad vse prijeten, čeprav so bile stene že zelo zakajene
in je skozi okna žmiril v sobo mračen in pust dan.

Kakor Jamnica, so tudi gostje pri Apatu bili razde¬
ljeni v dva tabora. Med njimi je bilo tudi nekaj takih,
ki so cincali sem in tja in so se pridruževali zdaj temu,
zdaj onemu mišljenju. Le nadučitelj Jauk in graščak

297

Ložekar sta bila popolnoma nevtralna. Jank sploh ni
zinil nobene besede, temveč je venomer strmel skozi
okno, ko da bi koga pričakoval, Ložekar je pa potegnil
vedno s tistimi, ki so se morali braniti. Zdaj pa zdaj sta
si tabora skočila v lase, začel se je krik in prepir, ki je
nekaj časa dušil vsako jasno besedo. Ko pa so si pivci
povedali, kar so imeli na srcu, je spet nastal mir, med
katerim so gostje razpravljali o hudi -zimi, o izvrstnem
sanincu, prešli potem spet na slabe čase, dokler ni ta
ali oni znova kavsnil v politiko, kar je povzročilo nov
vihar. Kakor po navadi, je bil skoraj vedno Ložekar
tisti zli duh, ki ni trpel miru v sobi in je vedno znova
dražil duhove. Župnik Virej pa, s katerim sta sedela
skupaj pri mizi in se kosala pri pivu, se skoraj ni mešal
v politične razgovore in prepire svojih faranov. Le kadar
je bila napetost najhujša in krik najglasnejši, se je obrnil
po sobi in dejal z lokavim nasmehom:

»No, no, saj ni tako hudo ...«

Pravkar so si spet bili v laseh. Pri kmečki mizi je
stal Bunk in kričal proti delavski mizi za vrati:

»Od koga pa delavec živi, to mi povejte, od koga
delavec živi? Ali ne živi od kmeta, ves svet živi od
kmeta ...«

Od delavske mize mu je Dovganoč prav tako kriče
odgovarjal:

»Bunk, vino govori, vino govori...«

Kdo ve, kako bi se bil zdaj ta vozel razvozlal, ko bi
ta hip ne stopil v sobo Apatov- sin Zep. Ko je sprevidel,
za kaj gre, je zmagovito zavpil po sobi:

»Zastonj se prepirate, volitev ne bo...!«

Ko da bi odrezal, je v sobi nastala tišina in obrazi
vseh pivcev so nejeverno zastrmeli proti Žepu. Ta je

298

napravil še važnejši obraz, pustil goste nekoliko čakati,
nato pa je vzkliknil:

»Volitev ne bo. Kralj je proglasil diktaturo, parlament
je razpuščen in volitve so prepovedane...«

Poznalo se mu je, da ga je novica'navdušila in da je
koj, ko jo je slišal, priletel naravnost iz Dobrij v Jam¬
nico, da bi jo prvi razglasil.

Razen župnika Vire ja so gotovo vsi gostje prvič v
življenju slišali besedo »diktatura«, posebno domača pa
ni bila niti njemu. Sprva je na vsa omizja legla neka
skrivna, pol radovedna, pol boječa zadrega, ki je povzro¬
čila, da so vsi sklonili glave. V sobi je nastala globoka
tišina. Že bolj ali manj okajeni možgani so zapeli na¬
porno vrtati v novico. Ker pa nihče ni mogel kaj pa¬
metnega reči, so pivske roke kar same od sebe začele
segati po posodi na mizi, nakar se je začulo grgranje
goltancev in pljuskanje pijače. Pijača je zadrego neko¬
liko poplaknila in posledica je bila, da so gostje začeli
strmeti najprej drug v drugega, potem pa je miza za
vrati začela strmeti kakor en sam obraz proti kmečkim
mizam in narobe. Od vsega, kar so gostje pravkar čuli,
so razumeli le dve stvari: volitev ne bo in parlament
je razpuščen. Prva stvar je pri vseh izzvala neke mešane
občutke in pivcem se je zazdelo, da so s tem nekako
prizadeti tudi sami. Novica o razpuščenem parlamentu
pa je v delavskih in kmečkih možganih vsaj v prvem
hipu zbudila občutke neke prijetne, škodoželjne naslade.
Parlament je bil Jamničanom nekaj tujega, sovražnega,
nanj so gledali kakor na nekaj nepotrebnega, ako že
ne popolnoma škodljivega. Podobno so, vsaj na tihem,
mislili tudi tisti, ki so kot strankarji pomagali tu pa
tam pošiljati poslance v parlament. Poslanca so videli

299

navadno le ob volitvah. Kdo ve, kaj vse se godi v tej
čudni hiši tam doli v Beogradu? Navadno ni prihajalo
kaj prida od tam. Vsa ta zadeva s parlamentom je bila
podobna človeku, ki žveči smolo, ki melje in melje, a
tvarina je vedno ista in vedno enaka.

Prvi se je vsekako znašel župnik Virej, ki je porinil
pravkar izpraznjeno steklenico piva k nastavljeni vrsti
na koncu mize; njegova vrsta se je s tem povečala na
pet praznih steklenic, medtem ko je Ložekarjeva vrsta
štela šele štiri. Uspeh nedeljske tekme z graščakom ga
zdaj ni več zanimal in, ko je spregovoril, je bil njegov
glas malodušen:

»Kaj si prav za prav zvedel, Zep?«

Apatov sin je začel pripovedovati, kar je pred dobro
uro čul iz ust-Munkovega Lade ja v Dobri jah, ki mu je
prvi sporočil čudno novico. Kralj je razgnal' parlament
in postavil diktaturo, to se pravi, da je sam vzel vso
oblast v svoje roke zato, da se enkrat za vselej konča s
korupcijo, z nepotrebnim politikantstvom in tako dalje.
Sedaj bodo prišli boljši časi in tak režim, ki bo vladal
v blagor ljudstva. Povedal je gostom še dvoje, troje
imen ljudi, ki so v novi vladi.

Gostje so se začeli na to pomenljivo spogledovati.
Razlaganje Apatovega Žepa je začelo na ljudi različno
delovati. Pri imenih novih ministrov je na obrazu žup¬
nika Vireja in prav tako na obrazih nekaterih njegovih
pristašev zaigral zadovoljiv nasmeh. Drugi pa, posebno
Permanov Ahac, so strmeli okrog sebe, ko da bi v tem
zimskem času slišali kukavico peti. Toda nasmešek na
Virejevem obrazu ni trajal dolgo, zatemnel je ob Zep-
novem poudarku, da je Munkov Ladej ves navdušen za
novi režim. A ta Ladej je bil s svojo politiko vendar

300

čisto na drugem koncu. Vse skupaj je zvenelo tako čudno
in zmedeno ...

Osuplost je najprej popustila pri kmečkih mizah.
Mladi Munk se je zmagovito obrnil proti delavski mizi
in zavpil:

»Ho, ho, zdaj pa imate volitve .. ,«

Za njim je zavpil Bunk, obrnjen v isto smer:

»Zdaj pa le zmagajte, če morete...!«

Ta izbruh je dokazoval, kako nezanesljivo se je po¬
čutila jamniška večina pred manjšino. Ker delavska miza
ni odgovarjala, so gostje znova začeli vlivati pijačo vase.
Apat in sin sta potem pobrala posodo in jo znova nato¬
čila, ne da bi to kdor koli zahteval. Pogovor se tudi pred
novimi merami ni hotel razživeti, zato je stari Apat na¬
enkrat važno vprašal Bajnanta:

»Bajnant, kaj pa ti misliš ...?«

Tesač je zastrmel po sobi ter nato zinil tako široko,
ko da bi nameraval govoriti celo uro. Namesto tega pa
je le kratko plahnil po sobi:

»Ha-ha-hama ...«

»No, vidiš,« je dejal modro Dvornik, ko da bi bil
Bajnant kdo ve kaj povedal.

Po kratkem molku se je vzdramil Mudaf in dejal z
glasom, kateremu se ni moglo poznati, ali je iskren ali
lažniv:

»Sedaj bo pa bolje ...«

Ker na to nihče ni nič rekel ali pritrdil, je Mudaf
sovražno pogledal po sobi in skoraj zavpil:

»Ali mislite, da ne ...?«

»Jaz tudi mislim,« je tedaj Ahac odgovoril z enakim
glasom kakor Mudaf.

301

»Ti pa že ne misliš zares!« je izzivalno zavpil nanj
mladi Bunk, ki je imel danes sploh veliko besedo.

Medtem je začel Zep, ki je prisedel k eni izmed kmeč¬
kih miz, razlagati okoli sedečim kmetom podrobnosti o
diktaturi. Kmalu so mu začele prisluškovati vse tri mize.
Slišal se je samo njegov glas:

»Zagotovo bodo prišli sedaj boljši časi. Dosihmal je
korupcija vse ovirala. Korupcija in strankarstvo. Sami'
stranke so bile; kdor ni maral delati, si je, ustanovil
svojo stranko. Sedaj je konec tega. Odsihmal se bo pred¬
vsem gledalo na gospodarstvo. Lesna trgovina, ki že sko¬
raj spi, bo spet začela iti. Gledalo se bo na izvoz. Država
mora dobiti valuto v biišo. Brez tega ne gre. Kralj je
prav storil, ko je vzel vso oblast v svoje roke ...«

Spočetka mu ni nihče pritrjeval, niti Apat ne, ki je
današnji položaj gledal s povsem drugega vidika. Potem
pa se je Zepova razlaga le pričela oprijemati tudi ne¬
katerih drugih. Pričeli so vsevprek govoriti o slabem
dosedanjem gospodarstvu, da so pri tem pozabili celo na
diktaturo. Še previdni Virej in še previdnejši Dvornik
sta jela tipati okoli sebe. Naenkrat so se vsi kmetje začeli
obračati proti delavski mizi in jim dopovedovati, da se
njim, delavcem, tudi pod novim režimom ni nič bati,
kajti če ima denar kmet, ga ima tudi delavec. Kdo ve,
kam bi bil pogovor nazadnje prispel, ako bi nadučitelj
Jank nenadoma ne bil vstal izza mize, udaril po njej,
da so steklenice odskočile, in hripavo zavpil:

»Živela diktatura!«

Njegovemu vzkliku ni nihče pritrjeval. Medtem ko
so se kmetje še malo prej ob Zepovem pripovedovanju
pričeli spri jazu jevati z' novim režimom, so zdaj molčali
in se kvečjemu zbegani spogledavali. Celo župnik Virej

302

je strmel v nadučitelja kakor zabodeno tele. Jank pa je
še enkrat udaril po mizi in zavpil:

»Živela diktatura!«

Z Jankom se je naenkrat zgodila čudna sprememba.
Dozdaj se ni vmešaval v politiko in se sploh ni spuščal
v politične pogovore; tudi pri zadnjih občinskih volitvah
se ni izjavil za nobeno stranko, sedaj pa je kar hipoma
zagorel za novo stvar. Bog ve, kaj se je v njem pretrgalo,
ali se mu je odprla kaka nova žilica, ali je k temu
pripomogel Peru jakov mošt, ki se je lahko kosal z vsa¬
kim vinom: res pa je bilo, da je mož ves zagoreLza
novo stvar. Gostje so bili iznenadeni in so začeli sumiti,
da Jank nima čistih namenov z njimi. Iz zadrege jih je
rešil Ložekar, ki je čisto neumno vprašal:

»Jank, zakaj pa ste vi za diktaturo?«

»Zato, ker je general za predsednika.«

Z generalom pa je Jank stvari napravil slabo uslugo.
To, kar je sledilo, je bilo podobno temu, kadar si kdo
globoko zajame sapo. Jank je začel - govoriti o vojski,
o zaupanju vanjo in tako naprej. Gostje so ga nemo
poslušali, on pa ni vedel, da jim "govori, ko da bi govoril
državljanom neke druge celine. Ob prvem premoru je
rešil položaj Dovganoč. ki je zgrabil za posodo z mo¬
štom, jo dvignil in zavpil:

»Pijmo ga, zdaj ni več parlamenta, .pa ga lahko kar
pijemo!«

Nato je Ložekar začel prepevati neko,dolgočasno pe¬
sem, ki ni imela ne konca ne kraja. Nehal je peti šele,
ko mu je tudi Bunk že začel pritegovati s svojim ne¬
znanskim glasom. To je Ložekarja ugnalo. Medtem se
je po sobi začelo temniti, dasi še ni bilo tako pozno.
Zunaj se je večerilo nenavadno hitro in vse je kazalo,

303

da bo znova začelo sipati sneg. Apat je prižgal veliko
svetilko sredi sobe. Toda pivcem svetloba ni bila dobro¬
došla, vsi so imeli občutek, da se jim zdaj na obrazih
pozna, kaj se godi v njihovih srcih.

Naenkrat sta vstala Permanov Ahac in Kovsov Tinej
in se hotela odpraviti. Tedaj pa so skočili vsi, ko da bi
se bali, da jih puščata same.

»Kam pa hočeta? Ali moraš na šiht, Ahac?« je silil
vanju Mudaf.

»To ne, šele jutri opoldne grem na šiht. Ali noč je
in v takem vremenu ponoči ni prijetno biti na cesti,«
je dejal Ahac.

Mladi Munk pa je bil še odkritejši:

»Saj vem, kaj vaju žene... Diktatura vaju skrbi,
saj se ti na obrazu pozna, Ahac. Tako poceni pa je nc
bosta odnesla nocoj. Ce moramo mi kmetje vzdržati,
morate tudi vi, delavci. Nikamor ne bosta šla!«

»Ahac, ostani še,« se je oglasil tudi pametni Dvor¬
nik. »Mislim, da z diktaturo ne bo tako hudo. Potem
bomo šli skupaj, Apat nam bo dal svetilko.«

Ko jima je začel prigovarjati še Apat, sta se Ahac in
Tinej vdala in ostala za mizo. Posedeli so in pili dalje.
Pogovor je začel postajati zdaj toplejši in zaupnejši;
nazadnje so se delavski in kmečki pivci pomešali med
seboj za mizami. - Kmalu so sedeli vsi vprek, in že čez
nekaj časa sta si napijala nadučitelj Jank in tesač Tehant
iz iste steklenice. Pri pitju niso niti zapazili, da je pijača
vedno močnejša. Tu je imel prste vmes Apat, ki je imel
navado, da je začel pijači na tihem prilivati nekoliko
beline,* kadar je hotel dvigniti razpoloženje in pridržati

* Neprečiščeno žganje.

304

goste. Uspeh je bil kmalu popoln, kajti v Jamnici se je
že davno stemnilo, a pri Apatu nihče ni mislil na odhod.
Gostje so še nekajkrat premleli diktaturo, pri čemer so
se pokazali vedno isti obrisi interesov kakor ob novici
o njeni razglasitvi. Jank je bil odkrito zanjo, župnik
Virej je delal to bolj prikrito in z nekim strahom, župan
Dvornik in nekateri drugi so sicer nekoliko omahovali,
nazadnje pa jim stvar le ni bila nevšečna; Mudaf ni
hotel pokazati svojega obraza, Ložekar se- je delal še
bolj pijanega, kakor je v resnici bil, Permanov Ahac je
ostal zamišljen tudi ponoči, Dovganoč je vpil za dikta¬
turo, ker mu je nocoj Jank prvič plačal za pijačo, drugi
tesači pa so bili za tistega, ki je pravkar bil na vrsti,
da plača zapitek. Tudi pozno v noč Dvornik in Mudaf
nista nehala siliti v Ahaca, naj vendar pove, kaj prav
za prav misli. Ahac pa se nikakor ni hotel izdati, le
enkrat ga je Mudaf pripravil do tega, da je odgovoril:

»Bomo čez nekaj let govorili!«

»Ti si tič!« je odvrnil Mudaf in se zagonetno smejal.

Pitje se je nadaljevalo, dokler župnik Virej ni po¬
tegnil ure iz žepa in rekel:

»Fantje, zdaj je pa zadnji čas, polnoč bo, jaz moram
iti domov.«

Pivci so iz skušnje vedeli, da govori zdaj župnik
Virej resnico: po polnoči nikdar ni pil. Nocoj je bil
izpraznil dva in dvajset steklenic piva, medtem ko je
imel Ložekar pet in dvajset praznih v vrsti. Ta poraz
pa župnika nocoj ni preveč bolel, ker je bilo očitno, da
jc pri onem sodeloval tudi Tehant s svojim nenasitnim
grlom.

Z župnikom vred so se dvignili tudi drugi pivci. Apat

20

305

jih ni skušal več zadrževati, ker je bila 'belina, ki jo je
prilival pijači, za nocoj že poravnana, uspeh pa viden
pri gostih samih. Zato je kratko malo prinesel petrolejko,
jo prižgal in dejal:

»Kdo pa bo svetil?«

»Jaz!« se je ponudil Bunk in že prijel za luč.

»Ti mi jo boš torej tudi vrnil,« ni pozabil reči Apat.

»Kdo pa drug, saj toliko mi vendar še zaupaš,« se je
razkošatil mladi kmet.

Potem so se pivci spravili na cesto, s, težavo sicer,
ker je skoraj vsak mencal in stopical za tri trezne ljudi.
Ko je družba bila na cesti, si je Apat globoko oddahnil,
pri tem pa vzdihnil:

»Da bi se le kaka nesreča ne zgodila.« '

Zunaj je bila temna noč, tako temna, da je kolobar
medle luči, ki jo je nosil Bunk v majavih rokah, svetil
komaj nekaj metrov naokoli. Za tem kolobarjem so se
videle temne, neprodirne stene neke mračne megle. Prav¬
kar je začelo znova mesti in zaradi tega je mraz precej
odjenjal. Na družbo so padali gosti in drobni kosmiči
snega s tako naglico, da se je delal šum, ko da bi na¬
mesto snega padalo suho listje. Sneg, ki je že ležal na¬
okoli, je skoraj popolnoma izgubil belo barvo. Sprememba
ostrega zraka na družbo ni popolnoma nič vplivala ravno _
zaradi take čudne noči.

»Najprej gremo k nam,« je dejal župnik Virej in se
obrnil po širokem, sedaj mehko postlanem sanincu mimo
Apatove hiše. Začeli so se pomikati dalje.

»Kako pa svetiš, Bunk?« je zaklel Ložekar, ki se je •
kmalu zapeljal po polzkem sanincu in si pri tem skoraj
razkrečil noge.

»Svetim, kakor morem,« je odgovoril Bunk in skušal

306

iztegniti svetilko daleč od sebe, da bi tudi drugi imeli
kaj od luči.

Spredaj so hodili kmetje, delavci pa zadaj. Tedaj je
Ložekar zapazil nadučitelja Janka, ki je korakal čisto
ob kraju tesnega kolobarja.

»Kam pa vi greste, Jank, šola je vendar na onem
koncu ceste,« je skušal svetovati pijani graščak.

»Vem, toda šel bom rajši malo naokoli,« je odvrnil
Jank mirnodušno in rinil dalje.

Družba, ki je štela blizu dvajset ljudi, se je počasi
pomikala dalje. Šlo je še kar dobro, ako bi ta hip ne
bilo izpodneslo tesača Bajnanta, ki je svojih osemdeset
kil naenkrat telebnil na saninec. Pri tem je z nogami
izpodnesel tudi soseda Mudafa, da se je ta prav tako
položil v sneg.

f Krava, ali nič ne vidiš?« je klel Mudaf, ki, se ni
mogel pobrati, čeprav je bil mnogo lažji od Bajnanta.

»Ha-ha-hama...« je zagodrnjal ta, ko se je tudi sam
izkopal iz snega.

Ko so hodili že nekaj časa, se je župniku Vireju
zdelo, da nekaj ni v redu, zato je rekel:

»Vraga, danes je pa daleč do farovža. Kako pa svetiš,
Bunk?«

»Smo že tukaj, gospod župnik,« je dejal tedaj Bunk
zmagovito, ker je pravkar v luči svetlega oboda, ki se
je pomikal z njimi po cesti, zapazil hišno steno, v nji
pa črna vrata.

»Dobro, da smo le doma,« je dejal župnik in se po¬
časi in previdno približal vratom, potegnil iz žepa ključ
in začel odpirati. Ko je nekaj časa ropotal s ključem
po ključavnici in pritiskal na kljuko, je odstopil za korak
nazaj in rekel s čudno vdanim glasom:

20 *

307

»Kako pa to, da ključ ne gre v luknjo...?«

»Ni hudiča, bom pa jaz odprl!« je menil Munk in
stopil naprej. Vsa družba je molče stala v polkrogu okoli
obeh odpiravcev in ju opazovala pri napornem delu.
Toda ne župnik ne Munk nista imela sreče, vrata se niso
vdala. Tedaj še je ponudil Dovganoč:

»Vidva sta oba pijana, poglejta mene!« Popadel je
kij uč in se lotil čudnih vrat. In res je imel takoj uspeh;
kakor bi trenil, so se vrata odprla in na hišnem pragu
je zdaj -vsa družba zagledala — krčmarja Lukača, ki je
zasilno obječen stal z' lučjo v rokah med podboji. Apa-
tovi gostje se še niso utegnili znajti, a Lukač, ki je vso
stvar drugače razumel kot pa ponočnjaki pred hišo, jih
je že nagovoril:

»Nocoj smo sicer že zaprli, ko je taka noč, toda ker
vas je toliko prišlo, le vstopite. Imam pravkar novo
vino na pipi.«

Gostje pred hišo so bili sicer nekoliko iznenadeni.
ker so namesto k farovžu prišli nehote k Lukaču. Pot
od Apata do farovža so vsi farani z župnikom Vire jem
vred poznali tako dobro, da bi jo lahko napravili z za¬
vezanimi očmi. Toda nihče se ni hotel izdati in zato so
vsi voljno šli za Lukačem, ki je pred njimi svetil v
pivsko sobo, kjer so posedli za mizami blizu peči. Lože-
kar, Bunk in Dovganoč so se koj znašli in so se napravili
čisto domače:

»Šli smo do Apata, pa smo si mislili, gremo še k
Lukaču, mogoče ima boljšo kapljico kakor pa ta hudi¬
čevi Apat.«

Ko je Lukač prinesel dva Stefana vina na mizO, ga
je Jank takoj vprašal:

»Lukač, ali že veš, kaj je novega?«

308

Lukač ni še nič slišal.

»Diktatura je, volitev ne bo. Kaj praviš k temu?«

Krčmar, ki je takoj spregledal položaj, ni rekel nič
in zato se pogovor ni mogel tako razviti, kakor si je
želel Jank. Njegovi sopivci pa so vso stvar že tako pre¬
mleli, da jih ni več zanimala. Lukač je nalil kozarce.

»Ali boš ti plačal?« se je obrnil med opravilom k
Bunku.

»Jaz že ne plačam!« je zavpil ta in hkrati že zvrnil
kozarec. Pili so vsi, le župnik se svojega kozarca ni
dotaknil.

»To pa ni prav, da ne držite z nami,« se je glasno
jezil Ložekar, »prej ste pa silili sem.«

Toda vse prigovarjanje župnika Vireja ni moglo pre¬
makniti, ostal je trd-in neizprosen. Zdelo se je, da vedno
manj razume, kako je moglo priti do tega, da sedi zdaj
pri Lukaču, namesto da leži doma v topli postelji, ki bi
se mu bila tako prilegla. Zadevo je rešil nadučitelj Jank,
ki je zgrabil za župnikov kozarec in ga zvrnil vase,
rekoč:

»Bom pa jaz pil, ne pričkajte se!«

Družba se je zdaj pa zdaj čudno spogledala, med¬
tem pa so le popili še dva Štefana vina, ki se je vsem
zdelo zelo dobro. Ta dva Štefana je naročil Bunk z be¬
sedami :

, »Lukač, nocoj plačuje Ahac, da boš vedel.«

»Ne, nocoj plačam jaz,« se je vtaknil vmes župan
Dvornik. Lukač je ves pomirjen prinesel na mizo še dva
Štefana.

Župnik Virej je sedel ko na trnju, vendar ga je bilo
nekam strah, ko je znova prosil, da bi šli. Sam pa si
zaradi čudnega dogodka ni upal oditi. Kazalo je, da je

>09

vedno bolj pijan. Tista Apatova belina je pri njem, na¬
vajenem pivcu, začela delovati pozneje kot pri drugih.
Naposled je goste le spravil pokonci. Ko so odhajali in
je Bunk spet zagrabil za svetilko, ki je ves čas gorela
na sosednji mizi, je župnik kratko malo dejal:

»Munk, zdaj boš pa ti svetil.«

Ko je Lukač zaprl vrata za njimi, je župnik zaprosil
Munka pred hišo:

»Lepo te prosim, dobro sveti, da se kaj ne zgodi.«

Družba se je takoj pred hišo nekoliko skrčila. Per-
manov Ahac in Kovsov Tine j sta neopaženo nekam izgi¬
nila in odšla svojo pot. Razen tega je izginilo še nekaj
drugih mož, ostali so skupaj le še župnik Virej, nadučitelj
Jank, župan Dvornik, Munk in Bunk, Mudaf, Ložekar in
vsi štirje tesači. Lukačevo vino je medtem tudi napravilo
svoje in vsi so bili zaradi mešanja alkohola bolj okajeni
kakor pa prej pri Apatu.

»No, pa pojdimo!« je vzdihnil z vdanim glasom Dvor¬
nik, ki je bil še najtreznejši med vsemi.

Začeli so se spet pomikati po sanincu, ki je bil zdaj
še bolj zasnežen, kajti sneg je močno naletaval. Vendar
se je v luči svetilke saninec še razločil od druge snežene
plasti. Zdaj je svetil Munk. Z njim na čelu so se Jam-
ničani začeli počasi pomikati od Lukačeve krčme. Tisti
tesni kolobar luči, ki je z njimi vred hodil po vasi, se
jim je zdel zdaj še tesnejši in zdelo se je, da ta tesnoba
tudi pijancem težko lega na duše, kajti hodili so tiho
kakor pogrebci. Čudno je bilo to, da pri svojem obhodu
in iskanju farovža niso videli nobene jamniške hiše,
čeprav so hodili po vasi, v kateri je bilo vsaj dvajset
poslopij skoraj na kupu.

Nenadoma je Munk zavpil:

310

»Tukaj so neka vrata!«

Res, prišli so do nekih velikih vrat, pred katerimi so
zdaj vsi obstali. Vsem se je zdelo, da bi to mogla biti
farovška vrata. Župnik Virej je takoj pristopil, da bi jih
odklenil, toda medtem se je Munk že zadrl:

»Vrata so odprta, ni treba odpirati!« ter jih porinil
predse v temo.

Župnik Virej se ni mogel načuditi, kako je mogla
kuharica v taki noči pustiti vrata nezaklenjena. Toda
dalje ni utegnil razmišljati; ker so se vsi njegovi tbvariši
rinili mimo njega v odprtino, je moral za njimi tudi sam.
Onstran vrat pa župnik nikakor ni mogel zazreti znane
mu veže, ampak je okrog njega in tovarišev še vedno
svetil tisti zakleti, svetli obod. S čudnimi občutki so se
pijanci pomikali dalje po nekaki gazi, dokler Dovganoč
ni glasno zaklel:

»Hudič, kaj pa je to?«

Gredoč je bil zašlepral z gazi nekam v stran in se
spotaknil ob nekaj, kar ni bilo ničemur podobno. Bil bi
telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok, če bi se ne bil
z rokami ujel za neko pokončno, ledenomrzlo stvar.

»O hu ... Bog nas varuj ...« Dovganoč je požrl kletev
in prestrašeno vzdihnil. Mož, ki je še malo prej ves one¬
mogel kobacal po nekem sneženem kupu, je zdaj odskočil
kakor jelen ter pri tem podrl na tla Bajnanta in Tehanta,
ki sta stala tik za njim.

Stvar je bila čisto preprosta, č.eprav se je Jainni-
čanom zdela nepojmljiva: možje so pri svojem obhodu
zašli na pokopališče, ki se je razprostiralo okrog jamniške
farne cerkve. Že Dovgunočev prestrašeni vzkrik, še bolj
pa podoba črnega železnega križa, ki je spominjal na
kdo ve katerega Jamničana, sta jih mahoma nekoliko

311

iztreznila. Urnih pet so jo pobrisali izza obzidja in Bunk,
ki je hodil zadnji, je skoraj pohodil Ložekarja, ki je
kolovratil pred njim. Nekateri bi se bili radi hudovali,
toda niso vedeli, na koga naj izlijejo svoj srd.

Pred pokopališčem so se skušali razgledati po okolici,
da bi se laže znašli pri iskanju farovža, kamor sp morali
spraviti župnika. Pri tem so v kolobarju svetlobe le za¬
gledali tudi eno izmed obeh lip, ki sta čisto črni in osku¬
bljeni stražili pokopališčih vhod. Prvi se je zdaj oglasil
župnik Vi rej:

»Zdaj ne moremo zgrešiti. Farovž je od tukaj le do¬
brih petdeset korakov.«

Virej je imel prav, farovž je bil res le kakih petdeset
korakov oddaljen, toda priti tja ni bilo kar tako. Tega
so se možje takoj spet lotili, le luč so vzeli Munku in jo
izročili Mudafu, ki se je sam potegoval zanjo, češ: »Nase
se najbolj zanesem.«

Sredi dobro znanega jim sejmišča sta se ločila dva
saninca. Ko je Mudaf dobro posvetil po tleh, je rekel
drugim:

»Farovž je na desni strani, tu pojdemo.«

»Mudaf, prav greš. Vidi se ti, da si še najpametnejši.«
ga je pohvalil župnik.

Tudi smer, kjer je stal farovž, je Mudaf zadel, toda
nesreča je hotela, da ni krenil po desnem, temveč po
levem sanincu, možje pa molče za njim. Potem so spet
šli dalje, z njimi vred pa tisti vedno tesni svetli obod.
To pot je bil pa Tehant, ki se ni dal ukaniti. Menda je
štel korake, kajti že čez nekaj časa se je zadrl iz zad¬
njega konca čudne procesije:

»Ne gremo prav, saj smo napravili že več kakor pet¬
deset korakov!«

312

»Teslo pijana, kaj žlobudraš,« ga je zavrnil od spredaj
Mudaf. »Mene boš učil, kod se gre v farovž.« Možato je
korakal dalje z leščerbo. Župnik Virej se ni vtikal v
prepir, temveč vdano stopal za družbo. Ker ni-štel ko¬
rakov, ni mogel vedeti, ali jih je napravil že deset ali
sto. Šli so dalje.

»Meni se tudi daleč zdi,« je vzdihnil Ložekar sredi
poti, ki je nikakor ni hotelo biti konec. Potem so bili
spet vsi tiho, dokler ni Bunk spet začel kleti:

»Preklicano daleč je ta prekleti farovž!«

Vireju se je zdelo, da se mu je nekaj obrnilo v že¬
lodcu, vendar je rajši-molčal in se vdano poganjal dalje
po sanincu, ki je bil dolg kakor hudo leto. Končno je
Mudaf slovesno zavpil:

»Smo že tu, saj sem vam rekel. Potrpeti je treba...

Obstali so spet pri nekih vratih, ki so bila, kakor se
je zdelo Mudafu, za silo podobna farovškim.

»Dajte ključ sem, gospod župnik,« je zahteval Mudaf;
ko mu je ta od zadaj izročil kiju«, je kmet zarožljal z
njim po ključavnici in takoj na široko odrinil vrata.
V resnici pa so bila vrata nezaklenjena in kmet jih je
lahko kar odpahnil. Do tukaj je šlo vse po sreči, zdaj
pa se je ponovila stara smola: za temi čudnimi vrati spet
ni bilo veže, ampak znova sneg in neka gaz, po kateri
so se po kratkem preudarku možje drug za drugim na¬
potili. Dasiravno jih je to odkritje začelo navdajati z
neko čudno grozo, so se vendar vsi vdali V usodo in
molče korakali dalje. Naenkrat je nočna procesija ob¬
stala v nekaki veži, kjer ni''bilo snega in kjer so se pred
njimi zarisala velika, temna vrata. Mudaf, ki je še nosil
župnikov ključ, se jih je takoj lotil. Toda preden je

313

mogel ugotoviti, da se ključ ne ujema s ključavnico, je
Coflov Peter prestrašeno zavpil v ozadju gruče:

»Bog nas varuj, to so vendar cerkvena vrata.«

Kazno je bilo, kakor da Jamničani sredi noči posku¬
šajo vlomiti v farno cerkev, in to pri glavnih vratih,
kamor jih je pripeljala skrivnostna gaz. Pregazili so
pokopališče, ne da bi vedeli, kod hodijo. Pri tem od¬
kritju je može oblil vroč znoj, čeprav je bilo najmanj
dvajset stopinj mraza. Ako bi ne stali na tako svetem
kraju, bi gotovo vsi z župnikom vred začeli glasno kleti,
tako pa so jo brž ubrali s pokopališča. Šele daleč zunaj
na sejmišču so vsi zasopli obstali. Manjkalo je le nekaj
korakov, da niso butili v prava farovška vrata. Posvet,
ki je zdaj sledil, je bil kratek, a jedrnat. Celo Ložekar
je zdaj pametno govoril.

»Zašli smo v nekak začaran krog in zdaj ne moremo
ven,« je menil Coflov Peter.

»Sedaj se moramo stvari resno lotiti. Menda vendar
ne bomo celo noč hodili okrog cerkve,« je dejal Dvor¬
nik odločno.

»Jaz grem rajši k Apatu,« je dejal Mudaf.

K Apatu bi bili seveda vsi rajši šli, toda bilo je
vprašanje, kako priti tja.

Ložekar je sklenil: .

»Nadučitelj Jank, zdaj boste vi svetili, jaz grem pa
za vami.«

Ko je imel Jank že luč v rokah, so vsi začeli iskati
pravo smer.

»Prej smo šli na desno in ni bilo prav, zdaj pojdemo
na levo,« je svetoval Munk. Ce bi zdaj šli na desno,
bi po nekaj korakih bili že na cilju, tako pa so se za-

314

sukali ravno v nasprotno smer in, ker je bila v bližini
•spet nova gaz, ki je vodila proti pokopališču, so seveda
zavili po tej gazi tretjič na isto pot. Romali so dalje,
kakor so vedeli in znali. Neki skrivni strah jih je držal
skupaj v tesni čredi, da so drug drugemu hodili po no¬
gah. Pri tem se niti zavedali niso, da že vsak nosi na
sebi debelo plast snega, kajti bili so že več kakor celo
uro na cesti in ves čas je vedno močneje snežilo. Ne¬
prestana hoja jih je jela tudi že utrujati, zato so zdaj
hodili počasneje. Kljub temu je Bunka naenkrat spod¬
neslo na zameteni saninec, da se je zvalil v sneg.

»Prekleta diktatura!« je bruhnilo zdaj iz njega, toda
navzlic temu spoznanju se sam ni mogel izkobacati iz
snega. Tedaj mu je prišel na pomoč Bajnant, ki je bil
redno pripravljen pomagati svojemu bližnjemu. Toda
namesto da bi spravil Bunka na noge, je še sam padel
v sneg in potegnil za seboj tudi Tehanta, katerega se je
v zadnjem hipu skušal oprijeti. Trajalo je precej časa,
preden so vsi trije spet stali pokonci. Takšni, kakršni
so bili, so se napotili dalje, da ne bi izgubili tovarišev,
katerim se je nenavadno mudilo naprej. Pot, po kateri
so hodili, nikakor ni hotela imeti konca. Reveži se se¬
veda niso zavedali, da se znova vrtijo po sanincu okrog
jamniške cerkve, le s to razliko, da kratkovidni Jauk že
dvakrat ni zapazil pokopaliških vrat. Župnik je sopihal
zadnji v vrsti in se je popolnoma vdal v usodo. Tedaj
pa je postalo tudi potrpežljivemu Ložekarju že pre¬
neumno.

Zdaj je pa več ko zakleto. Ti, Jauk, kam nas pa
vodiš, daj svetilko sem.« V svoji razdraženosti je pozabil
nadučitelja vikati.

Dovganoč pa je glasno izdal to, česar si nihče ni upal

315

izreči, a kar je že dolgo bilo vsakemu na umu. Pljunil
je zaničljivo v sneg in 'rekel:

'Veste kaj, vodi nas, trije hudiči, da nas vodi...«

»Kaj nas bi vodilo,« se je branilo nekaj slabotnih
glasov spredaj in zadaj. »Zakaj nas bi pa naj vodilo?«

»Jaz pa pravim, da nas vodi. In če ni ta diktatura
kriva^da nas vodi? Jaz vam pravim, da do svita ne bomo
prišli iz tega kolobarja. Teta Ajta mi je nekoč pravila,
kako je njo vodilo ...«

»Tiho bodi, kdo te bo pa poslušal,« je tedaj vzrojil
nad njim malo strahopetni Mudaf in si hotel s tem od¬
gnati lastne strahove.

Gospod župnik, najpametneje bi bilo, če bi vi zmo¬
lili angelsko češčenje. To bo pregnalo...« je resno
predlagal Cof lov Peter.

»To se lahko napravi,« je odvrnil fajmošter Virej,
se takoj ustavil ter začel na glas moliti zaprošeno mo¬
litev. Deset ali enajst jamniških pijancev je sredi zime
in debelega snega stoje molilo vdano molitev, da bi jim
bog preložil zakletev, o kateri so bili vsi prepričani.
Po molitvi je sam Ložekar vzel svetilko v roke in dalje
vodil nočno procesijo. Že čez nekaj korakov je ugo¬
tovil, da stoje pred eno izmed obeh jamniških lip.

»Saj sem pravil,« se je zmagoslavno pohvalil, dasi-
ravno je ugotovitev sama na sebi bila dovolj žalostna,
kajti kakor je dognal sedaj župnik Virej na svoji uri,
je bila nočna odprava že dobri dve uri na cesti, ozi¬
roma se je že toliko časa sukala okoli jamniške cerkve.

»Jaz ne grem nikamor več in če mi je do jutra stati
tukaj v snegu,« je obupano vzkliknil Dvornik in se spu¬
stil na zadnjico naravnost v sneg. Takoj sta skočila
nadenj Jank in Munk in ga spravila kvišku, kričeč:

316

'» Luko boš zmrznil. Človek božji!«

»Enkrat še poskusimo, potem pa se naj zgodi, kar
se hoče,« je dejal Dovganoč.

Nekaj časa je nesrečna gruča stala ob lipi. ne vedoč
ne kod ne kam. Čisto po nepotrebnem je Bajnant zinil:

»Ha-ha-hama, ni hudič, da bi ne našli poti, saj sto¬
jimo, vendar sredi vasi!« To so vedeli vsi, toda obenem
so se bali stopiti na pot, ki bi jih zopet lahko vodila
za nos. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar bi se bilo že
davno lahko. Naenkrat je ugasnila svetilka. Hkrati je
izginil tudi tisti zapeljivi obod svetlobe okrog njih. Vi¬
deli sicer tudi zdaj niso nikamor, vendar se je Dvor¬
niku zazdelo, da razloči vsaj to, kje je desna, kje leva.
Na levo je vodila pot k njegovemu domovju, ki je stalq
četrt ure od vasi na nizkem griču.

»Pojdimo na levo, naj pridemo, kamor pridemo,« je
dejal v zaupanju na svoj dober nos.

»Toda jaz moram domov!« se je obupano branil žup¬
nik Virej.

»Pa pojte, če znate!« mu je zabrusil Dvornik, ki je
bil že vsega sit. Nato so molče krenili za Dvornikom,
ki se je postavil na čelo sprevoda. Toda kletev usode,
ki jo je menda diktatura izrekla nad njimi, jih še zme¬
rom ni izpustila iz krempljev. Ko da bi se sam vrag
postavil za kažipota, Dvornik ob prvem razpotju, ki
ga je medlo otipal pred seboj, ni krenil na levo, temveč
ponovno na desno. Sreča pa je bila, da je pri nasled¬
njem razpotju krenil na levo, ker bi drugače spet za¬
čeli kolobariti okrog jamniškega -pokopališča, tako pa so
se možje le spustili iz vasi. Ko so bili sredi polja, se jim
je zazdelo, da vidijo nekoliko več sveta pred seboj, raz¬
ločili pa seveda tudi zdaj niso nobene smeri.

317

»Meni se zdi, da gremo proti Dobrijam,« se je po¬
hvalil Jank.

»Naj gremo, kamor hočemo, samo da gremo naprej,
nekam bomo že prišli,« ga je zavrnil Ložekar.

Utrudljivo, neskončno potovanje je može tudi že ne¬
koliko iztreznilo in njihova usoda jim je zdaj postala
jasnejša, zato pa še bridkejša, ker si niso mogli poma¬
gati. V nečem pa so bili na slabšem kakor prej v vasi:
tla saninca, koder so hodili, so bila razdrapana in gru-
dašta' in venomer je bil kdo na tleh. Ko je Ložekar že
tretjič pobiral svoje kosti iz snega, je polglasno zago¬
drnjal:

»Hudiča, meni se zdi pot nekam znana. Če to ni..,«

Mogoče bi bil povedal, kaj misli, če ne bi v tem tre¬
nutku nekje blizu zaskovikala sova s tako mrtvaškim,

S'

groze polnim glasom, da je možu kar sapo zaprlo. Ker
so bili vsi preprčani, da nocoj sam zlodej iz njih norce
brije, jim je sovin nedolžni glas pognal vso kri v glavo,
zato so se še bolj stisnili in hiteli dalje. Že prej so se
znojili, zdaj pa jih je pot začel curkoma oblivati. Pri
tem tudi župnik Vire j ni bil izjema, pa tudi brezbožni
Jank ne. Potem se je najprej zazdelo Tehantu, ki je mo¬
ral hoditi na repu, da nekaj strahotnega plahuta za
njimi, sčasoma pa so imeli vsi ta neugodni občutek, ki
jih je še huje tiral dalje v noč. Če bi bili hodili počas¬
neje, bi najbrž ne bili zgrešili poti, ki se je odcepila
k Ardevu, in se tako rešili zaklete poti; tako pa so ro¬
mali dalje v neskončno noč. Po kakem enournem tavanju
se jim je zazdelo, da so sredi nekega sadovnjaka ali
kaj, za njim pa so ostrejše oči zaslutile obrise nekakih
poslopij.

318

»Meni se vse tako znano zdi... se je skušal obotav¬
ljati Ložekar, toda Bunk se je zadrl nad njim:

»Znano ali neznano, pusti te čenče. Poglavitno je, da
pridemo nekam pod streho ...«

Res so dospeli do nekega dolgega poslopja, pri čemer
n  so imeli še srečo, da so skoraj butili v vrata. Z enim
mahom jih je odprl nadučitelj Jank, nakar so se stla¬
čili skozi črno luknjo, ne oziraje se pri tem na to, kam
bodo padli. Ker so vrata za seboj zaprli, so bili naen¬
krat v popolni temi. Tavali so skoznjo, dokler se Jank,
ki je bil prvi, ni ustavil pred nekim predmetom, ki se,
je s kolenom zadel obenj. Začel je grebsti pred seboj in
otipal nekake jasli, potem še nekaj toplega in mehkega.
Dalje ni utegnil preiskovati, ker se. je razlegel stra¬
šanski, nečloveški krik iz jasli. Za krikom pa se je iz
jasli dvignilo nekaj pošastnega, ga podrlo na tla in pla¬
nilo mimo prestrašene gruče proti vratom.

»Moj bog, to je pa Moškoplet...« je zatarnal Lože¬
kar, ki je zdajci spoznal, da stoji v svojem hlevu. Ta
hip se je popolnoma streznil, z njim vred pa tudi nje¬
govi tovariši.

Nevidna moč, ki jih je tako zagonetno vodila to
strašno noč, jih je naposled pripeljala v Ložekar jev
hlev, kjer jih je izpustila. Beograjska diktatura, ki se
je istega dne odpravila na svojo utrudljivo pot, je za
to potrebhvala celih enajst let, da je dospela tja, od
koder je prišla.

319

Osmo poglavje

V Jamnici je bil misijon. Za farane je bilo to nekaj
novega, kajti že najstarejši Jamničani se niso mogli
spomniti, kdaj bi bil v Jamnici zadnji misijon. Jamnica
, je bila menda za take reči premajhna fara. Ljudje so
trdili, da prinese misijon fari sicer blagoslov, farovški
kuhinji ga pa odžene. Župnik Virej že tako ni bil pri¬
jatelj kakih velikih ceremonij in je rajši imel mir. Že
v zares hudih in težavnih povojnih letih se ni maral
zatekati k takemu pripomočku, kakršen je bil sveti mi¬
sijon, čeprav bi se takrat pač nihče ne mogel čuditi, če
bi bil to storil. Pozneje pa, ko je življenje spet začelo
teči po starem, skoraj vsakdanjem tiru, je na kaj po¬
dobnega še manj mislil. Večje fare v soseski so sicer
prirejale misijone tudi medtem in Jamničani so lahko
hodili tja, ako so hoteli.

Razmere zadnjih let pa so prisilile tudi župnika Vi-
reja, da se je moral hočeš nočeš zateči k pomoči od
zunaj. Tista pošast, ki je začela pred leti dvigati nepo¬
znano glavo in ki je naposled le dobila svoje ime: sve¬
tovna gospodarska kriza, je v skoraj kratkem času na¬
pravila v Jamnici tako zmedo, kot je prej vsi preku-
cuški agitatorji, kakor so bili Permanov Ahac in nje¬
govi tovariši, v desetih letih niso mogli. V kratkem je
ohromila vse gospodarstvo in z nekaj redkimi izjemami
oropala ljudstvo skoraj že zadnjih možnosti tako skrom-

320

nega življenja, kakršnega je Jamnica bila navajena.
Farani pa so bili zanimivi ljudje; sprva so se v trumah
zatekali v cerkev, nato pa jih je kar na vsem lepem
minilo. Potem so začeli vedno glasneje zabavljati nad
slabimi časi, nad državo in nekateri tudi že nad bogom.

Zadnje čase si je župnik Virej zdravstveno sicer zelo
opomogel in. ga žolčni kamni skoraj niso več nadlego¬
vali. Tega je bilo krivo seveda to, da si župnik že skoraj
v nobeno krčmo ni upal. Najboljši verniki in lastni po¬
litični pristaši so ga gledali kot nekakega sovražnika.
Ložekar si je zadnje čase moral najti novo družbo za
svoje večno popivanje.

Ali navzlic boljšemu zdravju župnik ni mogel biti
zadovoljen. V fari je tudi sicer začelo iti rakovo pot.
Pankrti so se spet začeli množiti in neko koruzniško
gnezdo, na Drajni seveda, je žandarmerija le s težavo
razgnala. Iz gnezda pregnana mati, ki ni bila nihče drug
kakor nekdanja dekla Žavba, je potem prinesla dvoje
otrok na občino ter zahtevala, naj jih le-ta redi. O
Ložekar ju so se tudi slišale nevšečne govorice, a vse to
še ni bilo nič proti temu, kar se je godilo pri Zabevu.
Gotovega sicer ni nihče vedel, vendar je že vsa soseska
govorila, da ima mačeha razmerje s sinom svojega
moža ...

Vse te razmere so pripravile župnika Vireja do tega.
da je priredil v fari misijon.

Bil je majnik, najlepši mesec tudi za Jamnico. Po
nižavah je bujno cvetelo sadje, ki si po oni strašni toči
še dolgo ni opomoglo ter se je letos prvič razbohotilo.
Cvetel je vsak grm, vsaka" še tako majhna sadika. Do¬
mačije, bajte, robovi so bili štirinajst dni odeti s pisa¬
nim plaščem samih popkov in rož. Gora je sicer še imela

*

21

321

sneženi klobuk na glavi, ali 'macesnovi in bukovi go¬
zdovi, ki so v višini tisoč metrov v širokem pasu obje¬
mali njena pobočja, so začeli nenavadno naglo zeleneti.
Setev je bila že povsod končana, a do košnje je bilo še
daleč. V kmečkem delu je nastal kratek odmor, med
katerim sicer tudi nihče ni smel prekrižati rok in je
bilo treba opravljati razna manjša dela, vendar je bil
to najprimernejši čas za misijon.

V nedeljo popoldne po jedi je Zabev iztrcal svojo
kvoco in si jo natlačil z novim tobakom. Preden pa ga
je nažgal, je pogledal po družini in dejal:

»Ta teden imamo misijon, glejte, da bo vsak storil
svojo dolžnost.«

V sobi so bili gospodinja Neža, ki je držala v naročju
dveletno deklico, potem mlajša dva Zabevova sinova, ki
sta bila že oba šoli odrastla, krepka fanta, ter stara Per-
manca, Nežina mati, ki je nekaj časa bila pri hiši! Naj¬
starejši sin Anej je bil pri vojakih.

Zabev je.bil še vedno tak, kakršen je bil pred dese¬
timi lpti, ko je jemal Nežo za ženo, koščen, sivkast,
trdega obraza. Spadal je med tisto vrsto ljudi, ki se po¬
starajo že s tridesetimi leti in ostanejo potem skoraj
neizpremenjeni do pozne starosti, ako jo dočakajo.

Precej drugače pa je bilo z Nežo. Odkar je dobila
otroka, se je tudi ona pričela vidno starati. Ali to sta¬
ranje je bilo bolj podobno naglemu hiranju. Njeno telo
je začelo upadati in njena nekdaj zdrava, lepa lica so
izgubila prejšnji življenja željni sijaj. Največja spre¬
memba pa se je zgodila z njenimi očmi. Te velike, glo-
kobe oči so izražale nekdaj vso silo njene močne oseb¬
nosti, mir in ravnotežje. Zdaj je vse to izginilo ali pa
tako obledelo, da je nekdanja živost le še komaj tlela

322

v njih. Postale so čudno plahe in nemirne, zastrte s
temnimi sencami in, ker so včasih ravno oči dajale Neži
oni lepi, samosvoj izraz, so spremenile njen videz tudi
sedaj. Starostna razlika med Zabevom in njegovo ženo
se je vidno zmanjšala v prid moža.

Zabevka je odložila otroka in odšla v kuhinjo, želeč
si samote in dela. Zadnje čase ji je bila samota vedno
ljubša in celo tako majhna družba, kot je bila Zabe-
vova družina, ji je bila zoprna. Najneznosnejša pa ji je
bila prisotnost moža. Štiri leta je minilo od tedaj, kar je
storila prvi greh s pastorkom. Potem se je dolgo vda¬
jala prepovedanemu, skrivnemu uživanju, ne meneč se
za kaj drugega kakor za to, da bi razmerje ostalo pri¬
krito. Dolgo sta bila z ljubimcem prepričana, da za
njuno tajnost nihče ne ve.

V beganju za golo naslado je čas naglo tekel in Neža
je mislila, da preživlja srečne dni. To, kar jo je gnalo
za naslado, ni bila tista ljubezen, ki jo je občutila ta¬
krat, ko je imela T.umpeževega sina. Toda navzlic temu
je bilo to, kar je doživljala, lepo in močno. Ljubila je
nekako tako, kot je ljubila zemljo, na kateri je živela,
kot je ljubila premoženje, ki ga je pomagala upravljati,
s sebičnim, nekoliko težkim občutkom:

Njeno razmerje do moža se medtem ni prav nič
spremenilo; živela sta drug ob drugem kakor prejšnja
leta. On je ostal miren, zatopljen v delo in v skrb za
družino ter večno dober in zaupljiv. Bila je prepričana,
da je ni presodil in da je tudi ne bo. Kljub temu ni
postala lahkomišljena in je svoje razmerje s pastorkom
skrivala kot prej. Ne da bi se le za trenutek odpove¬
dala uživanju, je postala še obzirncjša do moža, ki mu
mora prizanesti z razočaranjem že zaradi njegove brez-

21 *

323

mejne dobrote in velikodušnosti, katero si je včasih,
ko je f  bilo njeno življenje še čisto, razlagala z omeje¬
nostjo, a jo je zdaj gledala z velikim spoštovanjem.
Istega tihega usmiljenja se je od nje navzel tudi njen
pastorek Anej,

Potem je postala široka. Tedaj se ji je kljub vsemu
skrčilo srce in se ji je prvič zazdelo, da se ne more za¬
nesti sama nase. V hlastni tvegavosti mu je povedala,
kaj je z njo. Mož pa se tudi zdaj ni spremenil, temveč
je ostal miren, kakor, je bil, kakor bi se zgodilo nekaj,
kar je sam že davno pričakoval. Bila je pripravljena
na najhujše, na odkritje svojega razmerja, na izpoved
in na vse posledice, ako bi jo tedaj mož prijel. Njen
strah pa ni mogel odkriti moževega suma v nobeni nje-
i govi potezi, nobeni besedi, v nobenem mežurku njegovih
mirnih oči. Ravnal je, kot se spodobi zakonskemu možu,
oskrbel je botre in priredil pošteno krstitje s pojedino
pri Apatu, na katero je prišel celo župnik Vire j. In
zvečer ji je potem sam položil otroka k nedrjem/ To
ji je vrnilo zavest zanesljivosti in miru, ne vedoč, da
so ljudje že takrat govorili, češ da je župnik prišel na
krstno pojedino le zaradi starega Zabeva.

Pred dobrim letom se je zgodilo nekaj, kar jo je
nenadoma vrglo iz njenega mirnega koloseka in ji za
dalo najbridkejši udarec, ki ga je kdaj mogla pričako¬
vati. Z njenim bratom Permanom na Drajni je šlo vse
narobe. Bil je zadolžen do vratu in bilo je le še vpra¬
šanje časa, kdaj mu bo trgovec Tripalo iz Dobrij za¬
drgnil zanko okrog vratu. Brat je postal brezbrižen pi¬
janček, ki je brez moči gledal svojo skorajšnjo propast.
To je vedela vsa žlahta in vsa Jamnica. Tudi njo je
bojela misel, da bo domači grunt prišel v tuje roke,

324

vendar se je morala vdati v usodo. Brat je bil največ
sam kriv tega, čeprav mu je na to pot pripomogel Lukač.
Če bi bil ostal priden in skrben, bi se bil navzlic temu
lahko izkopal.

Brat je ni skrbel, skrbela jo je mati. Stara Permanca
je imela sicer na grunt vknjižen preužitek, in to lep
preužitek, ki ga ji nihče ni mogel odjesti. Misel na to,
da bi morala mati sama ostati kot preužitkarica pri
tujih ljudeh, ji ni bila prijetna in zaželela si je mater
k sebi. Pri Zabevu je bilo dovolj prostora tudi še zanjo.
Razen tega je venomer mislila tudi še na nekaj dru¬
gega: ako si mati da izplačati vknjiženi preužitek, bo
prinesla s seboj lep denar, denar, ki ga ne bo porabila
in ki bi potem mogel ostati pri hiši. Pri tem je mislila
na svoja dva otroka, na prvega s Tumpeževim in na
drugega, ki je ležal v zibelki...

Po kratkem preudarjanju je razložila svoj načrt
možu, ki se je takoj vnel zanj. In tako je nekega dne
odšla po mater na Drajno. Najprej sta se obe, mati in
hči, izjokali nad usodo Permanovega grunta, potem pa
je hči prišla z besedo na dan:

»Mati, po vas sem prišla ...«

To je povedala prostodušno in od srca. Tu prav za¬
radi tega njena osuplost ni bila majhna, videč, da se
njeno vabilo matere ni prav nič prijelo. Bilo je celo
očitno, da so se materi po teh besedah takoj posušile
solze in da se je mahoma zresnila. Vsa iznenadena je
takoj vprašala:

»Mati, zakaj pa ne...?«

Toda komaj je vprašanje izustila, se ga je že tudi
sama ustrašila, boječ se neke temne slutnje. Zato je
svojo napako skušala takoj popraviti z dolgim, prepriče-

325

valnim razlaganjem vseh mogočih prednosti, ako jo mati
uboga, zapusti nesrečno hišo in se umakne k njej na
Zabevovino. Pri tem ji je posebno poudarjala, kako je
to tudi želja njenega moža, ki noče dopustiti, da bi se
njena mati na stara leta morala potikati pri tujih ljudeh
in si dala od njih rezati vsakdanji kruh. Permanovo je
izgubljeno, kar pa je izgubljeno, je proč. Pri njej doma
ji ne bo slabo, njen Zabev je dober človek, pri hiši je
vsega dovolj, sama pa tudi ve, kaj je njena, hčerina
dolžnost. Govorila je hlastno, široko, venomer gledajoč
v materin obraz.

Mati jo je poslušala s trdim, neobčutnim licem, njene
oči, ki jih je hči neprestano iskala s svojimi, so pri tem
gledale nekam v daljavo. Niti za hip se mati in hči
nista mogli spogledati. Potem je rekla mati suho in tuje,
a odločno:

»Ne...!«

Materine oči se tudi zdaj niso hotele srečati z očmi
svojega otroka.

Zabevki je šinila kri v glavo in le malo je manjkalo,
da se je ni prijela omotica. Iz nje je spet hotelo planiti
prejšnje vprašanje: »Mati, zakaj ne...?«, toda z naj¬
večjim naporom ga je potlačila in namesto tega spet
začela siliti v mater ter jo prepričevati, kako bi bila
to najboljša rešitev, ki si jo je mogoče misliti.

»Dobro, mati, ako si ne marate dati izplačati pre-
užitka v denarju, pa Se tako preselite k nama. Preužitek
vam ne bo zapadel in vam ga bo moral tisti, ki bo Per¬
manovo kupil, dajati za vami. To je najmanjša skrb.
Pa četudi bi preužitka ne imeli in ne dobivali, nama z
Zabevom je to vseeno ... K hiši morate priti. Zabev je
tako rekel, on to želi.'..«

326

Nastal je težak molk in zdelo se je, da je kamra, v
kateri sta sedeli mati in hči, prenabita z neznosnim,
dušečim vzdušjem, ki bo vsak hip razgnalo ozke stene.
Tedaj se je stara Permanca obrnila k Zabevki, jo pre¬
dirno 'pogledala, nato pa rekla:

»Ne — k taki hiši ne grem...«

Zabevka je onemela. Na njeno bit je legla strašna,
vroča groza, ki jo je s tako močjo pritisnila na stol, da
je zastokal.

»Mati, zakaj pa ne...?« je kriknila z jokajočim, pro¬
sečim glasom ter si hkrati z rokami zakrila obraz.

»K taki hiši, kjer je doma vlačuga, ne grem...!«

Materine besede so bile ostre in suhe, a na hčer so
padle s tako težino. kakor da bi se ta hip zrušil na njeno
glavo hišni strop. Zastokala je, si še vedno zakrivala
obraz ter proseče zakričala eno samo rešilno besedo:

»Mati ..'.«

Spet je nastala tišina, iz katere se je slišalo bolestno,
mrmrajoče stokanje Zabevke in krčevito stresanje nje¬
nega. na stol prižetega telesa. Cez nekaj trenutkov pa
se je začul materin korak, ki je trdo zadonel po podu.
Stara Permanca je stresla sivo glavo:

»Ne grem v hišo, kjer je doma vlačuga, da .veš!...
Ali misliš, da ne vem, kaj se pri vas godi...? Ali misliš,
da ne vem, kaj uganjaš z Zabevovim Anejem...? Ali
misliš, da ne vem, čigav je tisti otrok...? O Neža, ni¬
sem tako neumna, čeprav misliš, da sem zaradi starosti
oslepela. Vem, da tako misliš, da nič ne vidiš okrog
sebe. A vidijo drugi, vidi vsa Jamnica. Vsa Jamnica vidi
tvojo sramoto... Vse govori le o. tem, le ti nič ne vidiš,
nič ne slišiš. Ali misliš, da tvoj mož ne ve za to...? Ti

327

uboga, slepa sirota ti! Vse ve, samo noče ti nič reči. A
prišel bo čas, ko ti bo povedal resnico. In tistega čjisa
se boj ... Tako pohujšanje, taka sramota... S človekom,
ki si mu postala mati. Ah, kako sem nesrečna, da sem te
rodila. Velika nesreča me je zadela s Permanom, a s
teboj je prišla še večja na mojo glavo...«

Neža se je vsa premagana zvijala na stolu; vsaka
beseda se ji je zdela kot skeleč udarec v njeno srce.
Hotela je zavpiti, da ni res, kar trdi mati, da je vse
izmišljotina, grde sanje, a bila je preslabotna, da bi
storila kaj takega. Čutila se je izdano, uničeno in za¬
vrženo. Za hip ji je prišlo na misel, da bi se branila,
da bi vrgla materi v obraz: »Vi lahko govorite, ker ste
že stari, ker ste se že izživeli!« Ali zato je imela pre¬
malo poguma. Spustila se je v še krčevitejši jok, ki ji
je lajšal bolečine.

»Mati, mati, ko bi vi vedeli, kako sem nesrečna...«

Starka se je medtem približala hčeri in se ozrla na
njeno zgrbljeno postavo.

»Nesrečna, haha... Lahko je tako govoriti. Nesreč¬
na...? S tem me ne boš pridobila za tvojo sramoto.
Kako sem te neki učila? Ali si taka šleva, da ne moreš
zapovedovati sama sebi? Mislila sem, da si trdna, močna,
taka, ki se zna braniti nesreče. Človek ne sme podleči,
ne sme storiti vsega, kar mu trenutno godi. Zato si
vendar človek. Na svetu so tudi dolžnosti, ki morajo biti
močnejše kakor sladkosti... Nisi boljša kakor Dovga-
nočka... Kot mati ti moram to povedati, čeprav me
bolj boli kakor tebe ...«

Glas Permance je bil neizprosen in je v Zabevki ne¬
usmiljeno rušil njeno privajeno ravnotežje, zgrajeno
zadnja leta življenja, in ki se je podrlo prej, kot si je to

328

mogla misliti. Naenkrat je sklenila roke in jih proseče
dvignila proti materi.

»Mati, odpustite, saj ne bom več, nikoli več...«

Kakor da bi teh besedi ne bila slišala, ali pa bi jim
ne verjela, je mati nepremično obstala pred Zabevko.
Hčerine-roke so se je skoraj dotikale, vendar je ni ob¬
jela in ni hotela zmanjšati hčerinega trpljenja. Cez ne¬
kaj trenutkov je rekla s težkim glasom:

»Tega ne pravi meni, Zabevu povej to...«

Neža je za hip prenehala jokati, ali koj nato jo je
streslo še hujše ihtenje. Komaj je mati mogla razumeti
besede, ki so ji pretrgane vrele iz ust:

»Ko mi pa še nikoli ni nič rekel...«

Tedaj je nenadoma premagalo tudi mater, da se je
nagnila nad hčer, jo pritisnila k sebi in se z njo vred
spustila v dolg, nesrečen jok ...

Spet je preteklo skoraj leto dni. Mati je ostala trdo¬
vratno v svoji kamri pri Permanu, čeprav je medtem
bil grunt prodan in ga je kupil trgovec Tripalo, ki je
v hišo vzel stanovalca, polje pa si je obdržal sam. Kmalu
se je Zabevka prepričala, da se je takrat, ko je obljub¬
ljala materi, da bo pretrgala razmerje z Ane jem, grdo
zlagala sebi in njej. Vendar se je z njo zgodila neka
sprememba. Neko bolestno občutje jo je čedalje huje
morilo. Svoj greh je skrivala, še strastneje ko dotihmal,
obenem pa se je že pričela izogibati priložnosti tajnega
shajanja s svojim pastorkom. Tedaj pa se je odkrila
druga stran tega razmerja: medtem ko je dotihmal bila
v skrivni ljubezni podjetna ona, je zdaj postal Anej.
Zasledoval jo je, kjer koli in kadar koli je mogel, ter
postajal pri tem vedno brezobzirnejši in pohotnejši.
Fant je medtem dorasel že v krepkega mladeniča. .Tudi

za skrivanje mu. že ni bilo mnogo mar in kadar je Neža
omenjala bojazen pred očetom, pred možem, se je pre¬
zirljivo rogal, češ zakaj pa je spravil tako mlado ženo
k hiši. Zabevko je to neizrečeno peklo, posebno ker
pastorek iz njenih ust ni nikdar slišal kaj podobnega.
Njuno razmerje se je spremenilo v večno zasledovanje
in večno bežanje in umikanje. Vendar Neža ni imela
moči, da bi razmerje kar pretrgala, ampak je odlašala
in odlašala, zanašajoč se pri tem na skorajšnji Ane jev
odhod k vojakom. In ko je ta čas prišel, sta se ločila
skoraj v jezi.

Med to obupno, skrivno borbo se je Zabevki vedno
bolj dozdevalo, da je mati povedala resnico, trdeč, da
Zabev ve -za njen greh, čeprav je mož na zunaj tudi
potem ostal miren in obziren, kakor je bil prej. Vendar
so njene slutnje postale močnejše. Pogosto se ji je do¬
zdevalo, da je v njegovih očeh zapazila neki sijaj, ki
ga dotlej ni poznala, in da so njegove besede zadobile
čudno zveneč poudarek, dasiravno le včasih. Toda kadar
je najbolj pričakovala jasne izjave, očitka ali kar iz¬
bruha, takrat vsega tega ni bilo; mož je bil takšen, kot
ga je bila navajena. Vendar je živela v vedno večjem
strahu, ki ji ni odlegel niti po Anejevem odhodu k vo¬
jakom. Vznemirjale so jo tudi govorice soseske, ki je
vztrajno šepetala o njeni zamotani nezvestobi. Ko je
sin naposled izginil iz hiše, je napela vse svoje sile, da
je privabila mater v hišo, obljubljajoč ji, da se stari
greh ne bo nikdar več povrnil. Bilo ji je v veliko tolažbo,
imeti poleg sebe človeka,"ki ve za njen prestopek in ga
najstrože obsoja, a ki ji je ravno zato lahko tudi velik
zaščitnik...

»Vsak naj stori svojo dolžnost...!«

330

Zabevkiso še dolgo zvenele moževe besede po ušesih.
Zdelo se ji je, da so imele tisti svojevrstni prizvok, ki
ga je zadnje čase tako pogosto čutila. Bila je prepričana,
da so besede letele nanjo. In ko jih je mož izgovoril,
ali ni zapazila v njegovih očeh tudi nekega rahlega,
očitajočega ognja? Spet jo je obšel nemir. Ali bi ne bilo
bolje, da bi jo udaril, kakor pa da jo tako strašno muči?

Po stari šegi je bilo treba opraviti življenjsko spoved,
kadar je bil misijon v fari. Ob misli na to ji je postalo
luido. Pred temi skrivnostnimi stvarmi je imela prirojen
čuden strah, ki ga ni razumela, ki pa ji je ukazoval
brezpogojno pokorščino. Mož bo tako spoved gotovo
opravil in ona se ji ne sme izogniti, ker bi s tem vsej
Jamnici razodela, zakaj ni izpolnila farne dolžnosti.

Do dneva za matere je imela še tri dni časa. Tiste tri
dni je preživela v vedno večjem nemiru, ki ga pa na
zunaj ni hotela nikomur pokazati, niti materi ne. Veno¬
mer jo je mučila misel na njen greh, ki se ji je pred
korakom, katerega je morala storiti, zdel še večji in
neodpustljivejši. Mati jo je spregledala in ji je rekla:

Neža, bodi mirna, vse se odpusti in vse se lahko
pozabi. Na tem svetu je že tako ...«

Vend ar jo je hči komaj slišala. Tistega dne, preden
je prišla na vrsto, je bila spoved za može. Mož se je
vrnil domov poln nekega vesoljnega miru, ki je vzbudil
v njej še večji nemir, poln čudne zavisti, iz katere je
žačela rasti kal neke tihe mržnje do moža. In namesto
da bi se na svoj dan pripravljala mirno in smiselno,
kot ji je velevala dolžnost, se mu je bližala vedno huje
razdvojena.

Poslednjo noč je dolgo bedela in se nemirno valjala
po ležišču. Mož je trdno spal poleg nje. Kdaj pa kdaj

331

se je sama sebi zazdela abotna in se je skušala smejati
svojim mukam. Ali ni na svetu in tudi v Jamnici toliko
ljudi, ki so počenjali še grše stvari kot ona, pa jih zato
ni vrag vzel. Zakaj pa je potem spoved, mar ne zato,
da se človek očisti grehov in da potem spet lahko mirno
živi? Cernu se boji sramote, saj je spoved vendar tajna?
Toda vse te in podobne misli je niso mogle utešiti. Kmalu
je bila spet tam, kjer je prej nehala misliti. Spet jo je
obšel strah pred njenim skrunitve polnim početjem. Ne
da bi razumela, od kod je to prišlo, se je pričela bati,
da se ne bo oprala niti s spovedjo ...

Popadla jo je želja, da bi napravila nekaj drugega,
samosvojega, da bi prebudila moža in mu povedala od
začetka do kraja, kako je živela, kako ga je goljufala.
Zdelo se ji je, da bi bila to edino prava in zanjo odre¬
šilna pot in da bi ji le ta korak mogel olajšati vest.
Mož bi ji gotovo odpustil in spet bi lahko odkrito po¬
gledala po svetu. In tudi če bi ji ne odpustil, če bi' jo
nagnal od hiše, bi ji ta kazen ne bila prehuda. Neznan
strah pa ji ni dal storiti tega. Znova so se ji pojavili
razni dvomi in začela si je očitati, da ne zaupa spovedi,
da ne veruje v boga. Preden je vsa izmučena zaspala
kratko, nemirno spanje, je storila trden sklep, da bo
opravila svojo dolžnost, kot se spodobi, a da bo potem
vse razodela še možu in ga prosila za odpuščanje.

Drugo jutro se je navsezgodaj odpravila tešč v cerkev.
Trpljenje zadnjih dni se ji je poznalo, bila je shujšana
kakor po porodu. Pred odhodom v cerkev se ji je mož
približal in ji oprezno rekel:

»Neža, ali hočeš, da grem tudi jaz s teboj...?«

Njegov glas jo je zazebel po vsem telesu in skoraj
jezno ga je odbila:

332

»Ti si že opravil, jaz bom pa danes sama . . .«

Malo pred vasjo jo je srečal Moškoplet. Njemu se
ni dalo, da bi ko drugi berači izkoriščal priložnost in
prosil pred cerkvijo vbogajme, ampak je tudi med mi¬
sijonom hodil svoja lastna pota. Tudi ni poslušal pridig
v cerkvi, a da bi opravil življenjsko spoved, mu še na
misel ni prišlo, čeprav so ga ljudje nagovarjali. Ko je
zagledal Zabevko, se je široko razkoračil ter napravil
predrzen obraz.

»Zabevka, kje imaš pa košaro ...?«

Kmetica ga je razumela. Zgrabila jo je jeza:

»Prekleti ded, sam nase glej!«

»Zate bi bila košara še premajhna, ti bi morala imeti
cel koš, ha, ha...!« •

Moškoplet se je nesramno režal za odhajajočo kmetico.

Srečanje z njim je Zabevko še huje zmedlo. Že do
cerkve si ni upala nikamor pogledati, misleč, da vsi
ljudje zijajo vanjo. Pred cerkveno lopo se je skoraj
spotaknila ob Ajto; ta si je med misijonom izbrala naj¬
donosnejši prostor pred cerkvijo in ga je pred drugimi
berači branila s tem, da je zgodaj prihajala tjakaj. Na
liho ji je zadonel votel glas:

»Mati, prosim za božji dar, bom pa molila za vas ...«

Zabevki se je zdelo, da sliši: »Daj mi nekaj, da ti
bom tudi jaz z molitvijo pomagala pri bogu ...«

Potuhnjeno je smuknila mimo beračice. Cerkev je
bila še prazna, toda pred spovednicami je že klečalo
nekaj žensk, tako da Zabevka nikjer ni mogla priti
prva na vrsto, kakor je upala. Pokleknila je k spoved¬
nici. kjer so klečale že tjri ženske. Sele tedaj je opazila,
da kleči pred njo Pernjica. Pri sosednji spovednici je

353

opazila klečečo Černjakinjo in Dovganočko. Ob njenem
prihodu so se vse žene ozrle nanjo, kakor da bi v cerkev
prišla tuja, neznana pošast. Soseščina Pernjice jo je ne¬
koliko pomirila; mislila si je: če jo bo izvozila ta, ki
ima na vesti smrt Cernjakove sirote, jo bom izvozila:
tudi jaz. In Dovganočka, in druge...

Enako kakor Zabevka je mislila tudi Pernjica, ki
si je na tihem dopovedovala: »V Zabevkini koži bi pa
res ne bila rada...« Pernjica je svojo krivdo komaj
občutila. Kar se je zgodilo s Cernjakovo terbo, se je
pač zgodilo, nihče ji ni želel smrti. A Dovganočka si je
mislila: Kaj takega kot Zabevka pa še jaz nimam na
grbi...

Klečeč na trdem, kamnitnem tlaku se je Zabevka
zatopila v molitev, vendar je bilo njeno pogovarjanje
z bogom nemirno, raztreseno. K spovednici je prišla
trdno odločena, da se bo izpovedala tudi svojega pogla¬
vitnega .greha. Kmalu pa ji je jelo prihajati na misel,
da bi morebiti bilo le bolje, ako bi tega tukaj ne na¬
pravila, marveč rajši odšla kam daleč na božjo pot in se
tani izpovedala. Bog jc vendar povsod isti .. .

Spoved se je pričela. Cerkev se je polnila z ženami
in materami ne le iz Jamnice, ampak tudi iz bližnje in
daljne okoliee. Repovi na spoved čakajočih žena so se
spremenili v cele gruče čakalk. V cerkvi je zavladat
globok mir, iz katerega se je slišal le neki podzemni,
oddaljeni šepet, ki je stiskal srca z močnim, skrivnostnim
objemom. Čakajoče žene in matere so povešale oči,
vendar nobena ni izgubila izpred oči one, ki je klečala
pri rešetki spovednice. Žene so hotele vedeti, kako dolgo
se bo spovedanka mudila notri. Po tem se je dala soditi
tudi težina njenih grehov. Spovedovati se pri misijo-,

334

tiarju, ki so stvari jemali resno, je bilo čisto nekaj
drugega, kakor pa iti k spovedi k župniku Vire ju.

Pernjica je že klečala v spovednici. Zabevki še na
mar ni prišlo, da bi prisluškovala šepetanju, ki je pri-
hajalo iz nje. Bila je prepričana, da bo morala dolgo
čakati, preden bo Pernjica opravila. Z neko sanjavo
vdanostjo se je prepustila mislim, ki so se je motale
skozi čudno meglenost upanja in strahu. Nepričakovano
naglo pa jo je zbudil ropot pred njo. Pernjica je že
vstajala iz spovednice. Njena spoved je bila nenavadno
kratka, kakor mladega dekleta, ki življenja še ni spo¬
znalo. Zabevka je osupnila, v glavo ji je šinil strah, kaj
bodo rekle spovedanke za njo, če bo dolgo ostala v spo¬
vednici, dlje kot Pernjica. Bila je tako iznenadena, da
ni koj stopila k spovednici. Za seboj je slišala nestrpen
glas druge čakalke:

»Zabevka, spovednica je prazna ...«

Kot bi jo kdo sunil naprej, se je dvignila in poklek¬
nila k rešetki. Njena odločenost, da opravi resno živ¬
ljenjsko spoved, se je zameglila v trenutku, ko je izza
rešetke zagledala obrise tujega, trdega obraza, iz kate¬
rega je gledalo vanjo dvoje medlih oči. Klecnila je na
kolena in se pričela urno izpovedovati. Govorila je še
vedno o vsakdanjih stvareh. Potem se je začela spotikati.
Njena volja, da si popolnoma izprazni dušo, se je pričela
sproti krhati. Toda glavni greh ji ni hotel priti na jezik,
ampak je bežal iz tega, tesnega prostora daleč nekam
v- neobčutnost.

»Še kaj ...?«  je zaslišala izza rešetke.

»Ne vem ...«  ji je naglo ušlo iz ust, pri čemer jo je
silno zazeblo. Preden je utegnila misliti dalje, je že
videla roko. ki je nad njo napravila velik križ, a koj

335

nato so tiste medle oči mrtvaško zamižale. Zabevka se
je' na pol nezavestna zavlekla od spovednice do klopi.
Gredoč je čutila na sebi mnogo pogledov. V klopi se je
zgrbila kot starka in skušala moliti; ustnice so se ji pre¬
gibale, duh pa ji je bil daleč od molitve. V glavi se j i
je še vedno vrtelo in s skelečo zavestjo je mislila na to,
kar je pravkar storila. Vest ji je očitala, da je lažnivka,
vendar pa ji je nekaj dopovedovalo, da stvar ni tako
huda, kakor si misli in da se še lahko popravi. V njej
sta se kresali dve strani, dobra in slaba. To jo je po
malem iztreznjevalo, dokler si ni upala spet pogledati
po cerkvi. Dva sedeža pred njo je čula moliti z enako¬
mernim, zanesljivim glasom Pernjico. Ta se pa nič ne
zmeni, si je mislila, in to ji je vlilo nekaj poguma, ven¬
dar je bila še zelo nemirna,.

Naenkrat je pred oltarjem pocingljalo in začelo se
je obhajanje. Zenske so se začele zgrinjati prpti pre-
graji, ki je delil kor od druge cerkve. V Zabevki je
zaplamtela nova groza. Ali naj gre, ali naj se potaji?
Vest ji je velela, naj ne gre, ker se ni spovedala, kakor
bi se morala, toda strah pred sramoto jo je gnal k
oltarju. Ali se naj pred celo cerkvijo razkrije, če ne
pristopi? Vse bo zijalo, da ni dobila odveze, da je ni
dobila zaradi tega... Sramota je bila močnejša kakor
vest in čeprav že skoraj zadnja, se je Zabevka vendar
zavlekla k obhajilu.

Ali komaj je to storila, jo je začela vest še huje
kljuvati, očitajoč ji, da je namesto enega greha na¬
pravila še drugega, še hujšega. Zabevka je bila verna,
kakor so bile verne vse jamniške žene. Ta njena vera
ji je dovoljevala, da je bolj ali manj lahkotno živela
svoje življenje, ki pa ni smelo prestopiti nekih meja.

336

).

Kadiir je življenje te meje prestopilo, tedaj se je bilo
treba spraviti z božjimi postavami.

Vsa razdvojena je komaj čakala pridige v upanju,
da ji bo božja beseda prinesla olajšanje. Toda že pri¬
kazen pridigarja na leči jo je neprijetno iznenadila; na
prižnico je prišel njen spovednik. Spet je videla tisti
obraz, tiste medle oči. Spet jo je stisnil mrzel strah,
ki se je s pridigo še večal. Pridigar je govoril ostro,
brezobzirno, le malo tolažbe je bilo v njegovih besedah.
Kakor da bi vedel za Zabevkin greh, je govoril o utaji
grehov, o božjem ropu in slikal za to strahotne kazni.
Govoril je o trdem življenju, o dolžnostih, o samozata-
jevanju. Kadar koli je Zabevka dvignila oči proti njemu,
se ji je zdelo, da so tiste mrzle oči uprte vanjo, samo
vanjo...

Potem se je pričela maša. V cerkvi je bilo svečano;
skozi visoka okna je sijalo sonce in razlivalo po njej
dremotno, mehko luč. S kora je bučalo petje in orglanje
z veličastnimi akordi. Zabevki pa se je vsa ta prosojna,
dremotna luč, vse prepevanje zdelo neznansko odda¬
ljeno. V druga srca se je počasi zlival mir, od nje pa
je bežal in puščal za seboj bridkost, razbitost in obup.

Zabevka se je popolnoma razdvojena vrnila domov.
Zabev jo je že dolgo čakal na gorici in, ko jo je zagledal,
ji je šel s svečanim, spravljivim obrazom do prelaza
naproti. Videlo se mu je, da bi rad povedal nekaj veli¬
kega, lepega. Namesto tega pa je dejal:

»Vidiš, Neža, kako lepo vreme imamo danes ...«

Tudi mati je bila vsa mehka in spremenjena. Vsa
domačija z ljudmi vred je imela nekako svečano po¬
dobo. Zabevki pa se je vse, kar je videla, zdelo prisi¬
ljeno in neodkritosrčno; namesto da bi z drugimi delila

22

337

njej namenjeno dobro voljo, je ostala mrka in zamiš¬
ljena. Skoraj ves popoldan z nikomer ni spregovorila
besede in zvečer se je hitro umaknila v kamro. Prej pa
je še odnesla deklico, ki je vedno ležala pri njej, v
materino posteljo z izgovorom, da ji ni dobro in bi rada
sama ležala. Ko je prišel počivat tudi mož, je Zabevka
negibno obležala in se delala, kakor da spi.

Prihodnje dni z Zabevko ni hotelo biti bolje, vsak
dan je bila bolj zamišljena, talovnejša, z utrujenim
obrazom se je vlačila okrog hiše in se začela izogibati
ljudi, predvsem pa svojega moža. Otrok je moral ostati
kar pri materi. In nekega večera, ko se ji je hotel mož
približati bog ve s kakim namenom, je kriknila s pre¬
strašenim glasom:

»Lepo te prosim, pusti me, jaz nisem čista...«

Nekega jutra je ni bilo iz kamre, ampak je obležala
na postelji z očmi, uprtimi v strop. Ko je prišel mož,
da bi videl, kaj je z njo, je s strastnim glasom zakri¬
čala vanj:

»Beži od mene, jaz nisem čista...«

Nad Zabevovo hišo je legla mrka žalost; domači so
hodili okrog zamišljenih obrazov in težkih korakov, bo¬
ječ se spregovoriti glasno besedo. Zabev in stara Per-
manca, ki se je lotila gospodinjstva, sta se prestrašeno
spogledovala, kakor da bi se razumela, toda o tem, kar
je obema ležalo na srcih, si nista upala spregovoriti. In
potem se je zgodilo, da Zabev ni smel več spati v
kamri, ker je žena ob njegovem prihodu začela blazno
vpiti:

»Proč od mene, jaz te nisem vredna, jaz nisem čista.«

Kmalu je začela govoriti vsa Jamnica, da z Zabevko
zadnji čas nekaj ni v redu ...

338

Zabevki pa je počasi izgorevalo srce. Včasih se je
je polaščala težka omotica, da je cele ure preždela v
strašni temi. Ko se je spet prebudila iz nje, je bila silno
izmučena. Nato pa so prišle ure jasnejših misli. Tedaj
se ji je pričela oglašati spet tista pekoča vest. Na
moža je mislila z neprijetnim, grenkim občutkom, ki
se je počasi spreminjal v nerazumljivo mržnjo. Njegova
velika potrpežljivost in njegova vedno pripravljena
spravljivost sta ji postajali še neprijetnejši in sta se
ji zdeli prisiljeni, neiskreni. Tudi matere ni mogla več
prenašati; kakor v moža, je tudi vanjo izgubljala za¬
upanje. Oba je imela na sumu, da sta se dogovorila proti
njej. Isti sum je imela tudi do vseh drugih ljudi iz
soseske, ako je kdo prišel k hiši in jo začel ogovarjati.
Začela je mrziti moža, mater in vse, kar je bilo živega
okrog nje, le do svojega majhnega otroka je bila še
ravnodušna. Spomin na Aneja pa je občutila kakor težak
kamen na duši. Čutila se je strašno osamljena, izdana.
Včasih jo je obšla želja, da bi imela človeka, kateremu
bi mogla zaupati, kateremu bi vse povedala, kar se je
zgodilo z njo, človeka, ki se ji ne bi približal s tistim
obzirnim, odpuščajočim obrazom. Zdelo se ji je, da bi
ji bilo potem mnogo laže, da bi ji to spet pripomoglo
do zdravja. In nekega dne je rekla:

»Ahaca bi rada videla ...«

Zabev' je takoj odhitel po brata na fužine. Ahac je
bil že slišal o sestrinem stanju. Zadnja leta se Zabevove
hiše sicer ni izogibal, čeprav je slutil to, kar je slutila
vsa Jamnica, vendar sta se s sestro videla dovolj po¬
redkoma, Ker je njegovo življenje bilo popolnoma dru¬
gačno kakor sestrino In ga ni izmučila borba z zemljo
ter med njima ni moglo priti do kakega spopada zaradi

359

22 '

vsakdanjih koristi, kakor se je to zgodilo med njim m
bratom, je ohranil ljubezen do nje še čisto in neska¬
ljeno. Zato je pri priči odšel z Zabevom.

»Nežo žre fteki ogenj ...« mu je skušal potožiti Zabev,
a je obmolknil.

Ahac je zamahnil z roko:

»Ah, to so abotnosti. Vse se lahko popravi, ako so
ljudje pametni.«

K Zabevu je prišel samozavesten in poln zaupanja
v svoj veliki vpliv na sestro, ko pa jo je zagledal sedečo
na postelji, vso upadlo in izmučenih, skoraj praznili oči,
ga je postalo strah. Ta strah se je še povečal, ko ji je
segel v roke in je v njih začutil tuj, leden mraz. Bila
sta sama v kamri. Sestra ga je dolgo molče gledala,
potem pa je v njenih očeh zasijal vdan, ljubezniv smeh¬
ljaj, podoben onemu pred davnimi leti, ko ga je prišla
izpraševat, če je prav, da vzame Zabeva, in sta se sama
poslavljala sredi polja. Nato je iz njenih ust prišel pro¬
seč glas:

»Kajne, Ahac, ti me ne boš preklel...?«

Ahac je komaj pregnal otožnost, ki ga je prevzela,
in začel naglo govoriti, kar mu je prišlo na misel. Ne da
bi se bil dotaknil pravega vzroka sestrinega stanja, ji
je ves omehčan govoril o njeni mladosti, o lepi domačiji,
o pametnem možu, o lepem življenju, ki jo še čaka.
Potem ji je previdno omenil, da človeku ni treba vsako
stvar prehudo jemati, da se na svetu godijo še mnogo
hujše, strašnejše in krivičnejše stvari. Ljudje, ki to
počno, pa vendar živijo srečno in so vrhu tega še čaščeni
in spoštovani.

Sestra ga je gledala s topimi očmi, iz katerih je tisti
blaženi, mladostni smehljaj sproti izginjal, namesto tega

340

pa je stopala vanje spet prejšnja čudna praznota. Tedaj
so zmrznile tudi poslednje besede v Ahacovih ustih.
Nato se je sestra sklonila proti njemu in rekla:

»Ahac, jaz pa le mislim, da je z menoj proč...«

Ahacu so zašklepetali zobje. Prepričal se je, da ga
sestra ni poslušala in da njegove besede v njej niso
našle odmeva. Po vsej sili jo je skušal še dalje tolažiti,
a njegov glas je postajal raskav in obupan. Naenkrat
ni našel več besede. Takrat se je Neža stresla, potem
pa je položila glavo na kolena in pričela krčevito jokati.
Zdaj je premagalo tudi brata, da se je sklonil k sestri
in začel z njo vred jokati...

Zabevka se je prva zvedrila, dvignila glavo in po¬
gledala brata z dolgim, votlim pogledom. Potem mu je
naenkrat pomolila svojo uvfelo desnico, katero je brat
hlastno stisnil, a jo je moral kmalu izpustiti, ker je
postajala vedno neobčutljivejša. In od tega trenutka
se sestra ni več zmenila za brata ...

Zabev in mati sta ga nestrpno kot odrešenika čakala
v kuhinji. Toda ko sta videla njegov obraz, nista imela
kaj izpraševati.

»Po zdravnika pošlji,« je svetoval Ahac ves skrušen
ter se naglo odpravil domov ...

Mati je skušala pripraviti hčer na zdravnikov prihod,
toda komaj je mati izrekla besedo zdravnik, je hči za¬
čela vpiti, da ne potrebuje nobenega zdravnika, ker ji
nič ni. Morali so jo pustiti pri miru. Še huje pa je bilo
z njo, ko ji je mati začela govoriti o duhovniku. Tudi
tega je odločno odbila, toda ne z besedami, s katerimi
je bila v življenju vajena govoriti o duhovnikih in ki
jih je tudi v odsotnosti vedno vikala.

34i

»Kaj ima pa ta opraviti z menoj? Ničesar nima iskati
tukaj!«

Govorila je o župniku Vire ju kot o kakem Mosko-
pletu.

Jamnica je že govorila, da se je Zabevki zmešalo,
in je pri tem šepetala o čudnih stvareh. Edino dobro je
bilo to, da Zabevka ni postala nasilna, ampak le zamiš¬
ljena in otožna. Nekega dne pa je rekla materi:

»Pernjico bi rada videla ...«

»Pernjico!« se je zavzel^ mati, ki za tako željo ni
mogla najti nobene zveze. Tudi mož se je čudil, vendar
so takoj poslali ponjo. Še isti dan je prišla Pernjica k
Zabevu. Bila je neprijetno iznenadena, skoraj boječa.
Zabevko je našla v kamri na postelji. Ob vstopu je pri¬
jazno pozdravila ženo, s katero nista imeli nikoli kaj
skupnega, razen tega, da -sta živeli kot dve gospodinji
v isti soseski. Ponudila ji je tudi roko. Zabevka pa ji
niti ni odgovorila in ji tudi roke ni dala, temveč je
nepremično obležala in s srepimi očmi strmela v obisko¬
valko. Nekaj časa sta se ženi molče gledali. Pernjica je
bila trda žena in ni kar tako umaknila svojih oči. To
čudno srečanje ji je bilo sicer dokaj neprijetno, vendar
ni izgubila glave. Pripravljen je imela cel koš tolažilnih
in bodrilnih besedi, ko pa se je*znašla pred temi zago¬
netnimi, skoraj obtožujočimi očmi, je na svoje sklepe
hitro pozabila in s stisnjenim srcem čakala, kaj bo. Tako
je preteklo nekaj težkih minut. Potem je v Zabevkinih
očeh zapazila kresanje nekega divjega, škodoželjnega
ognja in ko j nato začula strupen, trgajoč se glas:

»Vuhej ... Vu-hej ... da, da ...«

Po teh besedah se je Zabevka obrnila k steni in je

34 2

ni več pogledala, Pernjica pa je prišla iz kamre, da
sama ni vedela kako. Zdaj se ji je šele zasvitalo, zakaj
jo je na pol blazna Zabevka poklicala k sebi. S te v
vedno večjo temo zagrnjene postelje ji je z glasom umi¬
rajočega človeka, ki še na svojo zadnjo uro sovraži,
vrgla v obraz strahovito obtožbo za krivico, ob kateri
je Jamnica sicer skomizgala z ramami, a se je nanjo
že navadila... Domov dirjajoči Pernjici se je pot od
Zabeva do Pernjaka zdela kot pot večnosti...

Nekaj dni pozneje je Permanca, ki se je v kratkem
času znova postarala za deset let, ako ne še za več, z
domačimi sinovi okopavala na njivi krompir. Streljaj
niže pod njivo je Zabev trebil nekaj v meji. Bil je lep
dan in tudi po sosednjih poljih je bilo vse živo plevic.
Permanca se je včasih zravnala in pogledala proti domu,
kjer je bolna Zabevka ostala sama z otrokom. Zadnje
dni je bilo z njo nekoliko laže, postala je pristopnejša,
mnogo mirnejša in je kdaj pa kdaj prijemala že za
kako delo. Zato so jo tudi pustili z otrokom samo doma.

Nenadoma pa se je sredi popoldneva iz hišnega dim¬
nika pokadil slaboten, modrikast dim. Permanco je obšla
huda slutnja. Pri priči je zagnala motiko od sebe in se s
prestrašenim vzdihom spustila v dir proti domu. Čeprav
so se ji noge tresle od strahu, je starka zbrala vse svoje
moči in tekla, kar se je dalo. Nekajkrat jo je slabost
že tako premagala, da bi se bila skoraj zrušila, ali zla
slutnja ji je vedno pomagala dalje. V  diru ni niti za¬
pazila, da so za njo začeli leteti tudi sinovi in Zabev.
Vsa izčrpana je s poslednjimi močmi pridirjala do hiše
in planila v kuhinjo. En sam pogled jo je prepričal, da
je prihitela zadnji trenutek-

V krušni peči je plapolal ogenj, pred njo pa je stala

545

Zabevka z velikim loparjem v roki, na katerem se je
smejal njen dveletni deklič s čistim, nedolžnim smehom.

»Kaj delaš, nesrečnica...?« je zavpila Permanca.
zgrabila otroka in se z njim vred nezavestna zgrudila
na tla. Ta hip je planil skozi vrata tudi Zabev s sinovi.

Pozdravil jih je divji smeh zblaznele Zabevke.

Zunaj pa je sijalo sonce tako lepo, tako sočno in
zdravo, da je bil čez Jamnico razprostrt en sam velik,
srečen smeh ...

344

TRETJI DEL




»

i

i





s



\

/

*

s

Prvo p o g1 a v j e

Neko jesensko nedeljo brez sonca in s čmerikavim
nebom je bilo na sejmišču pred jamniško farno cerkvijo
kakor vsako nedeljo zbrano veliko ljudi. Nedeljsko
opravilo se je pravkar končalo in soseska se je po
stari navadi zbrala pred cerkvijo. Tistega življenja, ki
je na sejmišču vladalo prejšnje čase ob nedeljah, danes
ni bilo zapaziti. Farani so bili čemerni kakor vreme
in so se stiskali pod obema lipama, kako-r bi vedrili,
čeprav ni deževalo. Župnik Vire j, ki je z mežnarico
Trezo kot zadnji zapustil cerkev, se je začudil, ko je
zagledal na sejmišču tako kopo ljudi. V cerkvi jih je
videl komaj polovico. Malodušno je sklonil glavo in
odhitel proti farovžu, ki je z razcefrano streho stal v
ozadju. Zadnje čase je bil obisk cerkve vedno slabši.

Jamnica se zadnja leta na videz’ ni spremenila. Še
vedno je sanjala vsa tiha sredi kadunje, iz katere je
mirno molel proti nebu njen gotski zvonik. Kakor nek¬
daj, je tudi še zdaj šumel skozi vas njen tihi potok. Od
zgodnje vigredi pa do pozne jeseni so bila jamniška
polja polna ljudi, ki so se mučili z zemljo, prekopavali
njene oplaze, jo prenašali v koših z robov na odore in
stiskali iz nje skromne pridelke. Pozimi je Jamnico za¬
padel visok sneg in zamel njene pragove, steze in poti.
Na pokopališču okrog cerkve je nastalo nekaj novih
grobov, kamor so med drugimi odšli počivat tudi stari

347

Ardev, fužinar Kovs, kandidat Prežvek, ki je neke zime
zmrznil v Mvačnikovem reznjaku, ker se je zvečer pre¬
več napil. Nedavno so pokopali tudi najmlajšo izmed
obeh Pernatinjih sirot, tisto, katero je vzel v rejo Dvor¬
nik in je bila stara šele petnajst let. Bila je zelo lepo
dekle in ljudje so trdili, da bi bila še lepša, kakor je
bila njena mati Liza. Ko so ji odzvanjali zvonovi, je
bilo vsej soseski žal za njo. Navzlic temu pa se na
pokopališču število grobov ni povečalo; kolikor je bilo
novih, toliko jih je tudi izginilo. Dninar Tehant, kate¬
rega je mežnarica Treza kdaj pa kdaj najemala, da ji
je na pokopališču pomagal delati red, je sproti izrav¬
naval grobove, ki niso nič pomenili in za katere se nihče
ni brigal. Tako je izginil grob berača Vohneta, Černja-
kove sirote, stare Kardevke in še mnogi drugi.

Vsako jutro so se iznad streh Jamnice, Hoj, Drajne
in Sončnega kraja dvigali isti tajinstveni dimi kakor
včasih. Iz njih nihče ne bi mogel spoznati, da so se
kadili iz ognjev, ki so bili prižgani drugače kakor njega
dni, da so se kadili večinoma iz samih večnih ognjev,
ki zadnja leta niso nehali tleti po bajtarskih in kmečkih
ognjiščih, da bi njihovim lastnikom ne bilo treba ku¬
povati ognja po trgovinah.

Edino, kar je že od daleč kazalo, da so se zadnja
leta časi vendarle spremenili, so bili vedno redkejši
gozdovi, polni posek, prelih in jas. Ker les ni bil skoraj
nič vreden, so ga morali kmetje še huje sekati za kritje
svojih vsakdanjih potreb. A ta podoba ni bila povsod
enaka'; čim globlje in čim više v goro so segali gozdovi,
tem temnejši so bili. V prostornih gozdovih okrog gore
je zadnja leta sekira skoraj popolnoma počivala, ker
je njih lastnik trdil, da se podiranje lesa ne izplača.

Zaradi tega se je spreminjala tudi podoba gore same.
Cozd je silil vedno više na njena temena in praznote
med njenimi skalami in čermi so postajale vedno manjše.
Njeno skalnato čelo se je zadnja leta zožilo in prebi¬
valcem pod goro, ki so njen stari obraz gledali v eni
in isti podobi že toliko rodov, se je dozdevalo, da se
je začel pokrivati z novimi, neznanimi potezami. In tedaj
so ljudje.na njihovo večno spremljevalko začeli gledati
z nezaupanjem in z zavistjo, mrmrajoč;

»Glejte, tudi gora se spreminja ...«

Ce pa se Jamnica v zadnjih letih na zunaj ni toliko
spremenila, se je tembolj spremenilo življenje v njej.
Tlačila jo je težka mora, ki se je imenovala gospodarska
kriza in katero ime je zdaj poznal že vsak otrok. Za
Jamnico je ta beseda pomenila strgane strehe na poslop¬
jih, rast praproti in vresja na odorih, prazne kašče in
prazne hleve. Pri trgovcih in obrtnikih, pri posojilnicah
in na davkariji so pod imeni starih jamniških domačij
rastle dolge vrste številk, ki so kakor kače srepele iz
skrivnih foliantov in z vedno daljšimi jeziki sikale okrog
jamniških ognjišč.

Ob lepih nedeljah Jamnica že več let ni postavljala
mlajev, niti pri farni cerkvi, še manj pri podružnici
svetega Mohorja. Zgodilo se je celo, da so lepe nedelje
ostale brez streljanja. Toda Jamnica ni imela dovolj
le svoje revščine, ampak je morala deliti in okušati tudi
še tujo ...

V neprijazni soteski blizu Dobrij je ležala sajasta,
temna pošast, ki se je imenovala tovarna. Že desetletja
je v tej soteski .tolklo, vzdihovalo, hropelo in gorelo noč
in dan. Ti glasovi so Jamnici prešli že tako v meso in
kri, da jih že skoraj ni več slišala. Ko pa so ti naposled

349

jeli počasi umirati, so se Jamničani neprijetno zdrznili;
bilo jim je, ko da bi jim nevidna moč iztrgala nekaj iz
njihovega vsakdanjega življenja. To so občutili tudi tisti,
ki so na to pošast gledali z nezaupanjem ali pa so jo
celo sovražili. Včasih je pošast v soteski požirala vsak
dan okrog tisoč ljudi in jih prav toliko spet bruhala iz
sebe. Jamnica je veliko svojih pridelkov oddajala fu-
žinarjem.

Število delavcev v tovarni se je zadnje čase skrčilo
na nekaj sto, toda še ti so delali zelo neredno, včasih
dva, tri dni v tednu, včasih pa je ostala tovarna cele
tedne mrtva. Tovarna se je otresala predvsem bajtarjev
in drugih kmečkih ljudi. Drug za drugim so izgubili
delo Kozjekov sin, bajtar Černjak, Ardevov sin, Gra¬
dišnikov sin ter še drugi. V Jamnici je bilo vedno več
ljudi, ki so dobili doslej neznano ime: brezposelni...

A prišlo je še hujše; naenkrat so pričeli trkati na
vrata jamniških hiš ljudje, ki jih nihče ni poznal in ki
so začeli prositi — za kruh. To niso bili več Ajte, Mo-
škopleti, Riharjevi Mihani in drugi podobni domačini.
Stranska pot, ki je vodila skozi Jamnico pod goro od
vzhoda proti zahodu in ki so jo prej uporabljali samo
Jamničani in njihovi najbližji sosedje, je postala izho-
jena, kakor da bi vodila na kako neznano božjo pot.. r

Mizar Roprat je stal pod eno izmed obeh lip in se
pripravljal na klicanje. Že nekaj let je opravljal poleg
mizarstva tudi posle občinskega sluge. Soseska je zaman
čakala, da se bo mežnarica Treza omožila, da bi potem
ta posel opravljal novi mežnar. In ker se ni, je soseska
najela Roprata. Z nezaupljivimi obrazi so ljudje strmeli
vanj, kakor da bi jim bilo že vnaprej jasno, da iz nje¬
govih ust ne bodo slišali nič dobrega. Roprat med kli-


Čanjem ni kazal nobenega uradnega obraza, ampak je
govoril z domačim glasom, s kakršnim je govoril stran¬
kam, ki so prihajale k njemu naročevat rakve za pogrebe.
In to se je Jamnici zdelo še zoprnejše.

Danes se mu je kolcalo in nekaj ljudi mu je zaklicalo:

»No, ali boš že začel...«

Naposled je Roprat vendar začel. Najprej je naznanil,
da bo vozna cesta na Suhi dva dni zaprta, ker se bo
popravljal most, potem je sporočil, da bo kmetijska po¬
družnica svojim članom razdelila vagon koruze; kdor
jo misli vzeti, mora ob določenem času priti ponjo. Dalje
je oznanil, da se morajo tisti posestniki, ki bi spomladi
potrebovali gozdne sadike, že zdaj javiti na občini. Po¬
tem je Roprat obmolknil, kakor da bi bilo že vsega
konec, kar je imel povedati. Farani pa so še vedno
strmeli vanj; na gozdne sadike ni nihče mislil, čeprav
bi temu ali onemu gozdu ne škodovale. Ali Roprat je
imel v rokah še precej papirja.

»No, daj že vendar!« ga je pozval nekdo.

In potem je Roprat nadaljeval z glasom, kakor bi
govoril kmetu, v čigar hišo je prišla smrt: »Ali iz meh¬
kega ali iz trdega lesa ...«

»Na predlog kraljeve davčne uprave bo jutri v po¬
nedeljek ob deveti uri na Drajni hišna številka 15 javna
licitacija sledečih zarubljenih predmetov: par volov, en
vož z železnimi osmi in ena samokolnica. Isti dan ob
enajstih bo javna licitacija na Drajni hišna številka 17.
Predmeti... Popoldne istega dne bo javna licitacija na
Drajni hišna številka 25...  V torek bo javna licitacija
na Hojah hišna številka 2 ...«

Dalje ni mogel, ker ga je zmotil kmet Mlatej, ki je
glasno zavpil:

351

»Drajna številka 15 je pri Mlateju ...«

»Številka 17 je pri Ardevu!« je zavpil takoj za njim
kmet Ardev.

»A številka 25 na Drajni je Kozjekova bajta, da boste
vedeli,« je zakričal Kozjek.

Začulo se je nekaj skovikajočih, prisiljenih smehov.

Toda Roprat se ni dal motiti, ampak je takoj bral dalje,
ko so prizadeti zarnbljenei nehali govoriti.

»Na Hojah številka 2 ...«

»To sem pa jaz!« je zavpil Bunk.

»Na Hojah številka 6 ...«

»To je pri Gradišniku!« se je oglasil ta.

»Na Hojah številka 20 ...«

»To sem pa jaz...« je zaklical Mvačnik.

»Na Jamnici številka 1 ...«

»To je pa tamle pri Rudafu,« se je razkoračil Rudaf
in kazal z roko proti svoji hiši onkraj ceste.

Nekaj glasov je zaklicalo proti Ropratu:

»Kaj se boš onegavil, kar po imenu kliči. Saj vemo,
kako je ..,«

Roprat pa se ni dal zapeljati h klicanju domačih
imen, temveč je še dalje klical le hišne številke. Na
vrsto je prišlo še nekaj licitacij iz Sončnega kraja. Pri¬
zadeti kmetje, Obad, Sečnjak in še nekateri drugi so se
takoj oglasili, da so oni tisti, ki jim grozi rubežen. Kar
je še nedavno za vsakega kmeta bila velika sramota in
se zaradi tega rubežni niso nikdar izklicevale po hišnih
imenih, ampak le po številkah, je postalo zdaj že nekaj
vsakdanjega in noben kmet se ni več sramoval svoje
nesreče. Postalo je celo narobe in vsak prizadeti je z neko
uporniško strastjo vlekel na ušesa, ali bo tudi on na
vrsti, in ko da bi si s tem nesrečo preložil, je hitel raz-

352

lagati, da je tudi on med izklicanimi hišnimi številkami.
Bila je podoba, da ne more kmetov prav nič več spraviti
iz ravnotežja slabih časov. Stvar je bila sicer neprijetna,
toda vsi so vedeli, da ob določeni uri pri rubežni ne bo
nobenega kupca.

Roprat je bil že pri koncu svojih žalostnih litanij,
prebrati je moral le še zadnji papir.

»Na Hojah številka 40 se bo v petek prodajala pitana
svinja...«

Namesto da bi se zdaj kdo oglasil in zaklical: »To je
pa pri meni...« je izklicanju po kratkem molku odgo¬
voril obupen ženski jok. Vse sejmišče se je iznenadeno
ozrlo proti ženski skupini, ki se je tiščala okrog poko¬
paliških vrat. Na prvi pogled ni bilo mogoče spoznati,
katera ženska joče, potem pa se je zaslišal obupni glas
I )ovganočke:

»O ti prekleti Apat ti! Kako sem se veselila, da bom
letos imela zabelo doma, zdaj jo bo pa ta hudič požrl ...«

Apat je zarubil svinjo, ker sta Dovganoča bila v
trgovini v velikem zaostanku, čeprav je Dovganoč delal
zanj po lesovih. Nastal je mučen prizor in zdelo se je,
ko da bi se sejmišče šele zdaj zavedelo velike nesreče,
ki se je tako trdno oklenila Jamnice. Roprat je izginil
in tudi drugi farani so se jeli razhajati. Tedaj se je iz¬
pod druge lipe začul močan Moškopletov glas:

»Zdaj pa mene poslušajte. Danes je pri Pernjaku na
Drajni domači ples. Točil se bo mošt po en dinar liter
in vsi ste vabljeni, da se ga udeležite...«

Po teh besedah je Moškoplet naglo izginil s sejmišča.
Oznanil je bil prvi domači kmečki ples te jeseni, ki so
bili zadnja leta po Jamnici in okolici na- dnevnem redu,
ako je bila dobra sadna letina. Letos je bilo precej

J8

353

mošta po kleteh in’ se je torej že pričelo. Kmetje dru¬
gače niso mogli spraviti sadjevca v denar, pa so pri¬
rejali domače zabave, kjer so ljudje pili za mal denar.
Krčmarji so se tej navadi sicer upirali, tako da so mo¬
rali kmetje, ki so take zabave prirejali, večkrat plače¬
vati kazni. Vendar ni to nič zaleglo. Tudi rotenje žup¬
nika Vireja proti kmečkim plesom je ostalo brezuspešno.
Letos še nikjer, ni bilo opaziti snega in že je bil v Ja¬
mnici oznanjen prvi kmečki ples.

Munk, Bunk, Seču jak in še nekateri drugi kmetje so
stali ob strani in gledali, kako se sejmišče naglo prazni.
Ljudje so imeli dovolj tega, kar so pravkar slišali, in
jim ni bilo več za kake pogovore. Cez nekaj časa je
dejal Bunk:

»Pernjak ima dober mošt.« To je bilo toliko, kakor
bi rekel, da pojde na ples. Pogledal je po tovariših in
videl, da mislijo to, kar misli sam.

»No, ali bova šla...?«

»Pa pojdiva,« se mu je takoj pridružil Mudaf. Začela
sta hitro zapuščati sejmišče. Videč, da se moža obračata
proti domu, je Munk zaklical za njima: ,

»He, kam pa gresta? Ali ne bosta šla im občinsko
sejo ...?«

Sečnjak in Mudaf sta bila občinska odbornika in sta
imela vabilo na občinsko sejo v žepih. Ko pa sta začula
Munka govoriti o občinski seji, sta jo še nagleje po¬
pihala okrog cerkve in kmalu izginila onkraj potoka.
Munk je bil tako iznenaden, da se ni mogel takoj znajti,
in je še vedno zijal za njima. Potem je namrščil obrvi
in dejal:

»To so ti čudni občinski možje, že zadnjič seja ni
bila sklepčna, ker jih je polovica manjkala ...«

354

Obad in Bunk. ki sta še stala poleg njega, sta se mu
režala.

»Ljudje nočejo več, kaj...«

Mladi Bunk je bil občinski odbornik in eden izmed
tistih redkih Jamničanov, ki jim še ni pretrda predla.
Medtem se je Roprat spet pokazal na sejmišču.

»Kje pa so Mudaf, Sečnjak, Mlatej in drugi? Ali so
jo že spet popihali...?«

Na sejmišču res ni našel nobenega občinskega odbor¬
nika več, zato je klel in odšel proti Lukaču pod cerkvijo.
Ko so zadnji farani zapuščali sejmišče, so videli, kako
Roprat od Lukača žene Mlateja in še nekoga. Zdelo se
jim je, kakor bi mesar gnal dvoje telet proti klavnici.
Gredoč je Roprat odšel še k Apatu, toda tam ni našel
nikogar, ki ga je iskal, zato se je vrnil na občino le z
dvema odbornikoma. Seja jainniškega občinskega sveta
tudi danes ni bila sklepčna, ker je spet manjkala polo¬
vica mož. Župan Dvornik je nekaj časa razsajal pred
zbranimi možmi, govoril o odkriti sabotaži občinskega
poslovanja ter samega sebe klel. ker je bil tako neumen,
da je svojčas prevzel županstvo. Pred njim je ležal cel
kup nerešenih in perečih občinskih zadev. Naposled je
zbrane odbornike poslal domov z besedami:

»Še jutri bom šel na glavarstvo in jim bom vse skupaj
vrgel tja. Naj sami popijejo juho, ki so si jo skuhali.
Kdo se bo pa bodel z bikom? Ali mi je to potrebno ...?«

Večina zbranih občinskih mož ga je gledala, kakor
bi hotela reči:

»To bi bilo edino pametno, kar moreš storiti. Pa še
za nas jim povej ...«

Potem je župan odšel z okrnjenim občinskim svetom
k Apatu pit.

23 *

355

Drugo poglavje

Pri Pernjaku na Drajni je že zgodaj popoldne kar
mrgolelo ljudi. Prostorna poselska soba, iz katere so od-
nesli posteljo, kjer je spala starejša rejenka stare Per-
njice, ki je bila zdaj že za deklo pri hiši, je bila na¬
bito polna; prostor za ples se je tako skrčil, da bi se
komaj nekaj parov lahko pošteno zasukalo, ako bi ple¬
salci seveda ne bili Jamničani. Za pečjo so sedeli trije
godci, dva Podpečnika in Apatov Zep. Prvi Podpečnik
je godel na harmoniko, drugi Podpečnik je svoj bas za¬
menjal s klarinetom, Zep pa je igral na gosli. To je bil
jamniški jazz. Razen v sobi so se gnetli ljudje v kamri
poleg sobe, v veži ter tudi v kuhinji. Na plesu je bilo
opaziti vse znane jamniške obraze, razen tega pa je
prišlo veliko ljudi tudi iz sosednjih Dobrij, predvsem
je bilo mnogo fužinarske mladine.

Bilo je res, kar so nekateri ljudje na ves glas trdili,
cesar pa med mnogimi drugimi tudi župnik Vire j ni
mogel razumeti, da ljudstvo tem bolj nori, čim slabše
se mu godi. Včasih je Jamnici zadostoval ples o pustu,
ob obeh lepih ^iedeljah pri fari in pri podfarci in še ples
na pCslednjo nedeljo pred adventom. Sedaj pa je godba
škripala na vseh koncih in krajih in na vseh prireditvah
je bila vedno strašanska gneča.

Do noči je Pernjak stočil že en sod sadjevca in dal
že drugega na pipo. Bil je pridelek tekočega leta in

356

pijača je bila prijetno rezna, tako da ni bilo za raz¬
gretega človeka nič, popiti nekaj litrov. Iz starinske hiše,
ki je bila videti premožna, je neprestano odmevalo to¬
potanje nog, smejanje in vpitje. Z nočjo so nekateri
gostje odšli, a pritisnilo je toliko novih, da je bila te¬
snoba še večja kakor podnevi.

Za veliko mizo v prostorni kuhinji so kot žlahta se¬
deli oba Bunka, oba Munka, stari župan Stražnik, Ruda!
in še nekateri drugi, ki jim je v kuhinji bilo prijetneje
kakor v sobi. Pili so mošt iz zelenih pollitrskih grč.
katere jim je stari Pernjak sproti nalival. V kotu poleg
njih je dremal Coflov Peter in smrčal.

»Stražnik, ali boš prišel v torek na licitacijo? Vola.
ki sta zarubljena, nista ravno slaba,« je podregal Bunk
Stražnika, ki je bil eden tistih redkih kmetov, ki niso
bili z davkarijo v žlahti.

»Rajši pridi k meni. Jaz imam voz z železnimi osmi.
ki ga gotovo potrebuješ,« je dejal Rudaf.

Stražnik ni odgovoril nič, temveč se je mrdal, kakor
bi bil on edini grešnik v družbi. Tisti, katerim je voda
tekla v grlo, so bili v veliki večini in so postajali kar
strupeni do tistih, o katerih so vedeli, da jim še nekako
gre. Ker se je tudi Munk čutil prizadetega, se je obregnil:

»Molčite, kaj se boste iz nesreče norca delali?«

Pivci so se jezno ozrli k njemu.

»Ti lahko govoriš, ker nekaj tiste straže še stoji. Če
bi je pa ne imel, bi piskal kakor mi...«

Mlademu Munku se ni ljubilo prepirati, zato je za¬
pustil kuhinjo in odšel v sobo, kjer je pri podbojih
zgrabil Dovganočko in šel z njo plesat dve polki zapo¬
redoma. Ko se je vrnil v kuhinjo, so pri mizi še vedno
govorili o rubežnih.

357

»Vrag vedi, kam bo to prišlo?« se je na ves glas iz¬
praševal Rudaf. »Dobro, rubežen, toda kdo bo vse to
plačal? Kdo bo vse .te stvari pokupil? Za živino bi se
kupci že našli, ne bom rekel, da ne. Mesarji in drugi
tržani. Toda kdo bo kupil vse zaplenjeno orodje? Naj¬
manj deset voz je zapisanih, potem nekaj strojev, nekaj
plugov, nekaj bran. V Jamnici ni pet ljudi, ki bi te reči
lahko kupili. In čemu jim bodo te stvari, ko jih imajo
sami dovolj za potrebo. Ali ne bi bilo smešno, da bi
na primer Mudaf imel pri hiši deset voz, Munk deset
plugov, Stražnik deset bran,- Dvornik pa nemara pet¬
deset glav živine v hlevu, ko ima krme komaj za tri¬
deset, in ko imajo Stražnik, Munk in Mudaf že tako
dovolj voz, plugov in bran . .. Kam bo to prišlo . ..?«

»Ce ne bo kupca, bo pa država pobrala stvari,« je
sam sebe plašil Mlatej.

»Zakaj pa ji bo vse to...?« so vprašali nekateri.

Ker nihče ni vedel odgovara, si je Mlatej spet sam
pomagal.

»Na Štajerskem se bojda država za davke sproti-
vknjižuje na posestva. Za tiste davke, ki jih ne more
izterjati...« ~

»No, vidite, ker mi prej niste verjeli!« je vzkliknil
Rudaf. ki je malo prej govoril vse kaj drugega in hotel
s tem zakriti lastno presenečenje.

Munku spet ni dal jezik miru.

»Država mora tudi imeti denar,« je dejal po kratkem
molku.

Tedaj je skočila vsa kuhinja pokonci.

»Država, he... Kaj smo pa mi? Ali nismo mi tudi
država ...?«

358

»Seveda smo,« se je umikal Munk, videč, da je segel
nekam, kamor bi ne smel.

O državi ni maral nihče govoriti in zato je vsem od¬
leglo, ko so naenkrat zaslišali iz veže Ložekarjev pijani
pozdrav:

»Tri dni pa oleja ni . ..«

Skozi na stežaj odprta kuhinjska vrata so se prika¬
zali Ložekar, Obad in Sečnjak, ki so šele zdaj prišli iz
vasi. Takoj za njimi se je pririnil tudi župan Dvornik.

Dvornik se je takoj zagnal v Sečnjaka:

•»He, ti občinski mož! Na plese utegneš hoditi, zjutraj
pa nisi utegnil priti na občinsko sejo. Kaj...P«

Kuhinja se je smejala. Stari Perlijak je dejal pikro:

»Saj imate lahko kar tukaj sejo. Tukaj boste gotovo
sklepčni.«

iz sobe je donelo enakomerno drdranje godbe, ki je
bila neprenehoma vprežena, zravCn pa se je cul enako¬
merni, ritmični topot plesalcev. V veži so se smejali in
prerivali. Veselica je bila v polnem razmahu. Med gosti
je bilo mnogo pijanih ljudi, a ne toliko zaradi zaužite
pijače kakor zaradi tega, ker so pili že ure in ure, ne
da bi kaj prigriznili. Na kmečkih plesih za goste niso
kuhali.

Komaj so novi gostje posedli, je Bunk že vprašal
Ložekarja:

»Kaj pa ti praviš, Ložekar?«

»Mošteja, mošteja...« je odvrnil Ložekar. Rad se
je izogibal sitnih vprašanj, ki so cikala na dnevno po¬
litiko, čeprav se je po svoje vtikal v vsako stvar. Odkar
je pričela razsajati kriza, ni pokusil več piva in je pil
le še sadjevec. Navzlic temu so tudi njemu zarubili par
konj.

359

»Jaz pravim, da bo še veselo v Jamnici...« je menil
Obad.

»Je že veselo,« je planil Rudaf pokonci. »Kaj pa mi¬
slite, eno samo nedeljo šest in dvajset oklicev .. . Preštel
sem jih.«

»Kmalu jih bo še enkrat toliko.« Obadov glas je bil
skoraj škodoželjen, čeprav je tudi sam bil med okli-
canci.

»Kam bo to prišlo...?«

»Nekam bo že prišlo ...«

Omizje v kuhinji se je zamislilo, toda razdvojenbst.
ki je vrtala v kmečkih glavah, mu ni dala dolgo mol¬
čati. Mlatej je prvi spregovoril:

»jaz se bojim, da bodo za davkarijo prišli še drugi
ženini...?«

»Kakšni ženini?« je vprašal Bunk.

»Tripali, Jeleni in drugi Dobrijanci. Eden teh ženi¬
nov se je danes že oglasil, a ta je iz Jamnice. Saj ste
čuli, da je Apat oklical Dovganočko ...«

Mlatej je mislil s tem na zadolženost kmetov pri
trgovcih.

»Na nas kmete si še ne upajo,« je dejal Bunk ne¬
gotovo.

»In če pridejo še tretji...?« je dodal Rudaf pomen¬
ljivo, »potem od Jamnice ne bo kaj prida ostalo.. .<

Da je omizje razumelo, kaj hoče Rudaf povedati,
je dokazoval Stražnikov vzklik:

»Ali je Dvornik tudi tukaj...?«,

Rudaf je meril na posojilnice v Dobrijah in v drugih
soseskah.

»Ali misliš, da mi je kaj, ako nas Dvornik sliši? V

360

obraz bi mu povedal, kaj mislim!« se je zadrl Sečnjak.
Dvornika ravno ni bilo v kuhinji.

»Mošteja, mošteja ...!« je zaklical Ložekar, ki je prvo
mero že izpraznil in klical novo.

Njegov poskus, spraviti pogovor na kak drug tir, pa
se je izjalovil. Razpoloženje zbranih kmetov je bilo
vedno resnejše, čeprav so vneto praznili grče in ste¬
klenice. Veselje, ki je donelo iz velike sobe, jim je iz
vedno večje daljave šumelo na ušesa.

Mladi Munk je z odsotnim glasom zazehal:

»Kriza je kriza ...«

Izgovorjena beseda je zatemnila za hip vse obraze.
Vsak je sam zase strmel predse, boječ se pogledati so¬
sedu v oči. Slišali so se le posamezni prijemi posod in
grgranje grl.

»Kriza... Kdo pa je kriv tega?« je vprašal Bunk.

»Mi je nismo krivi...« je odgovoril Sečnjak.

»Mi tudi ne...!« je zavpil skozi kuhinjska vrata
Kovsov Tinej, ki je slišal, da v kuhinji politizirajo, in
je prišel bliže.

»Kdo pa je potem kriv...?«

Omizje se je spogledalo, kakor da bi v svoji sredi
iskali krivca. Navzlic temu, da je večina oči sršela zdaj
v Munka, zdaj v Stražnika in župana, se omizje vendar
ni moglo zadovoljiti in pomiriti. Pravega krivca niso
mogli najti. Sečnjak si je popravil mogočne brke in po¬
gledal okrog sejbe:

»Če bi danes Jamnico do golega slekli, bi šele videli
resnico. Kaj je ostalo od prejšnje, nekdanje Jamnice...?
Pri nas je vsega skupaj blizu sto posestnikov, ako pri¬
štejemo še bajte. In lahko bi na mojih desetih prstih
sešteli tiste, ki jim dobro gre, tiste, ki danes nikjer ne

36 f

visijo. Ako ne visiš na davkariji, visiš pri trgovca ali
pa še kje drugje. Vprašam vas. koliko pa je dandanes
kmetov, ki so čisti...?«

Sečnjak je govoril trdo in razločno, vendar se mu
je poznalo, da je danes že nekje pil, nemara doma.

Rudaf mu je takoj pritrdil:

»Da, laže preštejemo tiste, ki so čisti, kakor pa tiste,
ki niso ...«

»O tem še govora ni!« je vzkliknil Obad.

»Preštejmo jih, prestejmo,« je z glasom, polnim za¬
doščenja, rekel Bunk in takoj začel naštevati: »Tukaj
med nami so čisti le Munk, Stražnik...«

»In Pernjak...« je hitro posegel vmes Obad.

» ... in Pernjak, da. Zdaj pa drugi. Na Drajni razen
Peru jaka in Sečnjaka ni nihče čist. Na Hojah je Mudaf.
k' se še drži, potem Zabev, morda Tumpež, v Sončnem
kraju menda ni nobenega, v Jamnici je Lukač, a za koga
drugega bi ne dal roke v ogenj. Tudi Dvornik visi, če¬
prav ima veleposestvo. Ni le Bunk zadolžen, o ne ...«

»Tudi jaz nisem sam, jaz tudi ne, jaz tudi ne...«
mu je odgovorilo nekaj drznih glasov.

»Mošteja, mošteja...!« je spet zavpil Ložekar po¬
mirjevalno, toda njegov glas kakor bi bil ulil bencina
na ogenj.

»Zdaj se pa pobarajmo, zakaj, kako...? Jaz sem o
tej stvari že veliko premišljal. Ali ne živimo, kakor
smo včasih živeli, ali ne garamo, kakor smo včasih ga¬
rali, ali ne hodimo v cerkev, kakor smo včasih hodili,
ali ne molimo istega boga, katerega smo včasih molili,
ali ne klecamo,* kakor smo včasih klecali . . .? Pa vse

* Skoparimo.

362

ilič ne zaleže. Zakaj . . .? Na to vprašanje hočem imeti
odgovor!«

Sečnjak se je silno razvnel. In kakor da bi res pri¬
čakoval odgovora, je gledal zdaj v enega, zdaj v dru¬
gega.

»Kdo pa ti ga bo dal.. .<

Rudaf se je zadirčno zasmejal. Sečnjak pa je na¬
daljeval :

»Zato pa pravim: delamo in živimo kakor prej, ti
blagoslova, teka ni nobenega. Kam gre vse to, kam gre
naš trud? Kje je tisti, ki vse to požre...? Nekdo, ki
tiči nekje v neznanosti, sreblje in liže naš znoj, a mi
ga ne vidimo, ne vemo, kdo je ta odurna pošast in kje
tiči ...?«

Kmečke oči so se znova spogledale; zdelo se je, da
sc- v njih krešejo pomenljive iskre tihega, neznanega
spoznanja. Toda to so bili le trenutni bliski, ki so takoj
ugasnili, kakor da bi pred neznanim sovražnikom nji¬
hove pesti bile brez vsake moči. Zato so se glave takoj
spet sklonile in vsa kuhinja.se je stisnila v mučen molk.
poln nekega neznanskega strahu. Bilo je, ko da bi se
pošast, o kateri so govorili, priplazila k Pernjakovi hiši
in pogledifla skozi temna okna s svojimi nedosegljivimi,
poželjivimi očmi... Iz veže se je k vratom nagnetlo
veliko ljudi, ki jih je pritegnil razgovor v kuhinji.

»To je politika...!« je šele čez nekaj časa rekel
Stražnik. Toda takoj so ga vsi nahrulili:

»Seveda je to politika! Kaj pa na svetu dandanes ni
politika? Tudi kriza je politika. Gotovo je ni Moškoplet
privlekel na ta svet. . .«

Ko je spet nastal inir, je Sečnjak nadaljeval s prejš¬
njim glasom:

»Zato mi je pa vsega tega že dovolj ... Veste, kaj
sem naredil neki dan? Ne veste. Odšel sem k župniku
Vire ju in sem mu rekel: Gospod župnik, prišel sem vam
povedat, da ničesar več ne verjamem, nobeni stranki,
nobeni politiki. Edino, v kar še verujem, je bog.. .«

Sečnjakove besede so legle na navzoče kakor veli¬
kanska utež; kdor je poznal tega moža, se je moral za¬
misliti nad njimi. Sečnjak je bil brat starega Munka,
bivši dolgoletni cerkveni ključar in občinski odbornik.

»In ti si to rekel župniku?-« je skoraj nejeverno dejal
stari Pernjak.

»Jaz, jaz ...!«

Pernjak je zmajal z glavo in zapustil družbo. Tudi
Ložekarju je postalo nekam tesno, zato je poklical
Munkinjo:

»Mojcka, pa še midva zaplešiva polko."

V ‘sobi je vabilo k novemu plesu. Ko sta se Ložekar
in Mojcka naposled prerinila v sobo, nista od samega
gostega zraka ničesar razločila. Ob stenah, na katerih
je bilo komiij mogoče spoznati nekaj svetih podob, se
je tiščala glava pri glavi, središče sobe pa se je sukalo.
Plesalo je morda kakih dvajset parov, a podoba je bila.
ko da je teh dvajset parov sprijetih v eno sdbno gmoto,
v eno samo telo, ki se topotajoče vrti okrog samega sebe.
Štirideset motnih, razgretih obrazov je bilo podobnih
enemu samemu velikemu obrazu, V kuhinji so govorili
ljudje o vsakdanjih skrbeh, v tej motni zmesi pa so
ljudje za nekaj minut pozabljali to, kar jih je izven
tega kroga mučilo in grizlo. Tudi Ložekar in Munkinja
sta se stisnila vanj in se mu prepustila. Godba je pela
zamolklo in enakomerno. Naenkrat je mehač izpustil iz
sebe prešeren glas in zatopotal z nogo:

»Hej-ra-sa...!«

In vsa vrteča se gmota je zatopotala z nogami in
ponovila:

»Hejrasa...!«

To se je ponovilo vsaki dve minuti. Mehačev prešerni
poziv je bil vedno krepkejši, tudi vedno čustvenejši in
središče sobe mu je vsakikrat verno odgovarjalo. V sobo
so rinili novi pari, kakor da bi iskali kraja, kjer človek
najde pozabljenje in omamljenost, in se slepo spuščali
v motni vrtinec, kakor da bi zanje ne bilo sreče, kjer
je svetlo in jasno, ampak le v^motni sanjavosti. Kmalu
sta se v gmoti sukala tudi Obad in Bunkinja.

»Hejrasa..,!« je spet zaklical mehač.

Prešerni odgovor plesalcev pa je preglasilo razburljivo
vpitje, ki je tedaj planilo iz veže v sobo. Topot sukajo¬
čega se središča sobe se je na mah ustavil, čemur je
godba le mimogrede prisluhnila; gnana od napetih gosli
je takoj spet godla dalje. Iz veže se je zdaj razločilo
vpitje dveh ženskih grl:

»Ti si mi ga vzela...!«

»Ti mi ga hočeš oteti...!«

Vse se je obrnilo proti veži. Tudi tisti, ki prizora
niso videli, so vedeli, da sta si skočili v lase mežnarica
Treza in Kupljenova hči Roza. Vsa Jamnica je vedela,
da se zaradi Apatovega Žepa že leta in leta ne moreta.
Zep je namreč imel dve ljubici. Ko je že vsa Jamnica
bila prepričana, da bo Zep naposled le vzel Trezo, se
je zvedelo, da hodi tudi za Kupljenovo Rozo. Temu se
nihče ni čudil, ker je bila Roza lepo dekle in vrhu tega
še edinka precej premožnega kmeta, kateremu nihče ni
prerokoval dolgega življenja. Apata so vlekle gotovo
tudi Kupljenove debele smreke. Cez nekaj časa je Kup-

365

ljenova Roza dobila otroka in Jamnica je mislila, da bo
Zep zdaj vzel Rozo, toda Zep ni vzel niti ene niti druge,
ampak je imel obe, Trezo in Rozo. Jamnica , je imela
svojo zabavo. Ženski se nista mogli živi videti in sta se
že večkrat javno sporekli.

Na Pernjakovem plesu sta si spet skočili v lase. Obe
sta prišli nadzorovat Žepa, ki pa se je kot godec zate¬
kel k svojim goslim in se ves čas ni umaknil izza peči.
1 reza, ki so se ji leta čakanja na ženina sicer že poznala,
dasiravno je bila še vedno lepa in se je v marsičem celo
kosala z mlajšo Rozo, je zastavila vežna vrata, kakor da
bi hotela končno obračunati s svojo tekmovalko. Njeno
oči so gorele od srditega ognja. Roza je po porodu sicer
izgubila nekoliko svoje lepote, ali bila je še vedno de¬
kliška in lepa. Ker je bila mati Zepovega otroka, se
je zavedala večje pravice do fanta in jo je vztrajno
branila. Bilo je pričakovati spopada, vendar niti naj¬
bliže stoječim ni prišlo na misel, da bi se vmešali.

»Ti ga ne boš nikoli dobila,« je kričala Treza.

»Ti tudi ne,« je vpila Roza.

»Ti si mislila, da ga boš ujela z otrokom!«

»Ti ga z otrokom ne moreš dobiti, ker si za nič!«

»Kaj ...? Celo leto si se mu nastavljala, da si ga
omamila.«

»Kdo se mu je nastavljal?«

»Ti... otrok je pa bog ve čigav ...«

Ljudje so že mislili, da se bosta tekmovalki zdaj
spoprijeli; nekateri se niso mogli vzdržati škodoželjnega
in spodbujajočega smeha. Toda Kupljenova Roza, kateri
je od srda šlo skoraj na jok, se ni zagnala v nasprotnico,
ampak se je obrnila proti sobi. Gledalci, ki jih je bilo
polna vrata, so osupnili in se, kakor bi ubogali neko višje

36b

povelje, precej umaknili, tako da je nastala ozka gaz
do peči, kjer je sedel Zep. V to gaz je zaklicala Roza
z zadržanim, mirnim glasom:

»Zep, povej zdaj tukaj pred to prisiljenko in pred
vsemi ljudmi: Ali sem takrat v Rudafovih gonjah jaz
čakala nate, ali pa si ti' čakal name ...«

Prizor je bil tako napet, da so se ljudje pozabili
smejati, čeravno je vsem šlo na smeh. Nekateri so str¬
meli v Rozo, drugi pa v Žepa. ki je venomer upiral oči
v gosli.

»Zep, povej zdaj tukaj pred vsemi ljudmi!« je po¬
novila Roza še, enkrat.

Mučen prizor je naenkrat rešil basist Podpečnik, ki
je z vabečim glasom zaklical:

»HejraSa_!« Nato pa je vzel klarinet in začel pi¬

skati jamniško polko, za njim pa takoj tudi Zep in mehač.
Gaz od vrat do peči se je takoj zaprla in pari so jeli
plesati, vedno več in več. Ložekar je zgrabil Kupljenovo
Rozo, ki je osupla obstala pri vratih, in jo pahnil v
vrtečo se gmoto, domači sin Tevžuh pa je potegnil od
vežnih vrat Trezo, ki se mu je zaman upirala, in zaplesal
z njo. S tem je nevarnost zanimivega spopada minila.
Soba je neugnano plesala, tako da se je sem in tja vsa
hiša stresla od prešernega topotanja:

»Hejrasa...!«

Po prvi viži godci niso prenehali in so gnali dalje,
pri drugi sta prenehala le mehač in klarinetist, Zep pa
je tudi zdaj vlekel dalje, ves vesel, da se je zanj tako
neprijetna stvar vsaj za danes mirno iztekla. Pri tretji
viži pa plesalci niso hoteli odnehati in so izzivajoče
topotali dalje. Kmalu sta prejšnji nasprotnici sami za¬
čeli dajati takt in druga za drugo klicati: »Hejrasa...!«

Tekmovalki sta hoteli v plesu pozabiti vsaka na svojo
nesrečo. Docela sta se predali plesu, pozabljali na jezo
in razdvojenost in sta komaj slišali gosli, ki so cvilile
pod Zepovimi prsti. Ko so naposled omagali plesalci in.
godci, so gostje planili po pijači.

»Pijmo ga, dokler živimo! Kar bo, pa bo ...«

Miza v kuhinji pa ni ostala prazna niti potem, ko je
za nekaj časa vse drlo plesat. Coflov Peter je še vedno
smrčal v kotu. Na izpraznjena mesta so posedli novi
gostje. Med drugimi sta prisedla tudi Kovsov Tinej, Čer-
njak in Kozjek. Kdor ni plesal, je tembolj pil in, ker
nihče ni jedel, je v njihovih želodcih bluncalo,* kar jim
je začelo mešati glave.

Kozjek je dolgo gledal bajtarja Cern jaka, ki se je
spustil na konec klopi, potem pa dejal:

»Tebe so torej tudi nagnali..;«

»Nagnali so me, kajpada ...«

»Škoda! In ravno zdaj, kd sem tudi jaz mislil v to¬
varni vprašati za delp.«

Cez nekaj časa je dodal:

»Zakaj pa so te prav za prav nagnali?«

»Zakaj? Ker ni naročil. Delal sem pri osovinah in
morali smo zapreti...«

»Pri osovinah,« se je začudil Kozjek. »To je pa vendar
čudno. In jaz nimam doma nobenega voza z železnimi
osmi. Os pri garali se mi je ravno včeraj strla in zdaj
v domačem še breze nimam take, ki bi bila zanjo. Moral
bom stopiti v tvoj les, Stražnik. Da boš vedel, če me boš
tam zalotil...«

Stražnik je napravil malo kisel obraz in se je pri-

* Pljuskalo.

368

siljeno nasmehnil. Sečnjak medtem ni obrnil oči od Kov-
sovega Tine ja; gledal ga je, kakor da bi se ga ne mogel
nagledati. Potem je rekel tjavendan:

»Permanovega Ahaca pa ni, kaj ...?«

»Ni ga!«

»Kaj boste pa vi napravili, vi fužinarji...?« se je
cisto nepričakovano utrgalo iz Sečnjaka.

Kar je bilo kmetov v kuhinji, so umolknili in za¬
strmeli v Tineja, polni nekega pričakovanja.

Tine j se je zagonetno nakremžil, potem pa dejal:

»Na vas čakamo ...«

»Ta je pa lepa, mi pa na vas...« so se zasmejali
kmetje s čudnimi glasovi.

Neka zadrega je legla na pivce in tej zadregi je bilo
najbrž tudi pripisati, da je Bunk sunil spečega Coflo-
vega Petra v rebra in ga prebudil.

»Peter, kaj bi smrčal tukaj med ljudmi? Ako si tru¬
den, pojdi v hlev.«

Peter se je prebudil in začel najprej iztegovati svoje
kratke, kosmate roke, potem je na s teža j odprl usta, da
se je pokazala strašna luknja v glavi, iz katere je za¬
udarjalo kakor iz starega, plesnivega soda. Med tem ne¬
navadno dolgim prebujanjem pa je kar naprej mižal.
Niti takrat ni odprl oči, ko je skrčil pesti in rekel s
hripavim glasom:

»Mošta!«

»Na, pij!« Bunk je porinil polno mero predenj. Ne
da bi odprl oči, sta Petrovi roki zgrabili za posodo in
jo dvignili k ustom, nakar se je začul kakor kratek
padec slapu in posoda je bila prazna. Posledica tega
okrepčila je bila, da je Peter takoj zaprl usta, a je
tembolj široko odprl okrvavljene oči. Njegov kosmati

2«

369

obraz je dobil popolnoma drugo podobo, ki jo je vse
omizje z zanimanjem gledalo, čeprav je bilo Petra va¬
jeno. Prej je bil njegov obraz podolgovat, zdaj pa je
naenkrat postal čudno okrogel in nenavadno domač.

»Ha...« je ušlo Bunku, ker mu je bilo žal popitega
mošta. Očital si je, da si je sam kriv. ker bi moral pač
vedeti, da Petrovo grlo nima dna.

Peter je nekaj časa blodil z očmi po kuhinji, dokler
ni našel nekaj, kar ga je takoj pritegnilo nase. V kotu
za ognjiščem je namreč opazil malega, desetletnega Lu-
keja, otroka rajne Černjakove sirote, ki je od smrti svoje
matere živel pri Pernjaku kot sinov sin. Lukej se je
razvil v krasnega, zdravega fantka, ki ga je imela rada
cela hiša. Deček je naslonjen na krilo stare Pernjice
dremal za ognjiščem.

Peter ni mogel več odtrgati oči od otroka in čim dlje
je strmel tja v kot, tem bolj se mu je širil obraz in se
pokrival z nekim novim sijajem. Njegove tolste ustnice,
obdane s sivkastimi kocinami, so začele drgetati in na¬
enkrat je mož vzkliknil:

»Vuhej, ti si pa Vuhej, hehehe... Vuhej, Cern jakov
Vuhej ...«

Pijančev izbruh je tesnobno odjeknil po kuhinji.
Stara Pernjaka sta se vidno zdrznila in ga sovražno
pogledala. Tudi pivcem je postalo neprijetno; čisto pri
srcu je nekatere sicer zasrbelo s tihim zadoščenjem in
morali so se truditi, da se niso začeli muzati, toda na
videz je bilo vse presenečeno. Peter je bleknil nekaj,
kar je vsem odkrilo staro, grdo stvar, o kateri v Jamnici
nihče ni rad očitno govoril. Kakor je Jamnica ob smrti
Černjakove terbe mnogo razpravljala, tako je potem tudi
naglo obmolknila. Naposled so utihnili tudi Černjaki.

•570

Kar je bilo, je bilo in nazadnje je bila ta zadeva le
stvar obeh hiš, Cern jakove in Pern jakove, pez vse to se
je jelo razgrinjati pozabljenje in če se je sem in tja
kdo glasno spomnil te žaloigre, je bil to le begoten vzdih
življenja, polnega nesreč in grdobij.

»Kaj pa čvekaš otroku, kar ni treba,« je Petra na¬
hrulil stari Pernjak.

Peter pa se ni zmenil zanj in je še vedno strmel v
dečka, ki je plašno gledal. Nato je ponovil:

»Hehe, nazadnje si pa le Vuhej, Černjakov Vuhej ...«

Po teh besedah pa se je Peter počasi dvignil izza
mize; ne da bi se še dalje menil za svojo okolico, je s
težavo odkolovratil iz kuhinje in izginil v množici. Piv¬
cem se je Petrovo početje zdelo strašno čudno, ker so
ga poznali kot mirnega človeka, ki ni poznal zlobe. Ru-
daf je skušal pregnati tesnobo:

»Pijan je kot čik in pijanec ne ve, kaj govori...«

»Že dva dni popiva,« mu je hotel pomagati nekdo drug.

Toda prejšnje razpoloženje se ni hotelo več vrniti,
bilo je, ko da bi se v kuhinjo naselila neka težka, mo¬
reča vest. Stari Pernjak je pograbil na pol spečega dečka
in ga odnesel v spalnico, od koder se ni več vrnil. Tudi
pivci, ki so se doslej tako trdovratno držali kuhinjske
domačnosti, so jo drug za drugim začeli zapuščati.

Bilo je že polnoči, a ples je z nezmanjšano silo vrel
dalje. Nikomur se ni mudilo domov in soba se ni na¬
veličala topotati. Kadar je plesni zalet začel nekoliko
popuščati, se je vedno kdo našel, ki je podžgal ljudi z
novim, prešernim: »Hejrasa...« Iz vasi in celo iz Dobrij
je prišlo še nekaj novih ljudi, ki so šli iskat cenene
zabave v oddaljeno Drajno. Pri Pernjaku se ni bilo
treba bati policijske ure, a tudi za denar ne; nekaj di-

24 *

371

nar jev je lahko še vsak utrpel in za to je bilo par litrov
poštene pijače, ki je v gostilnah veljala štirikrat toliko.

V prejšnjih dobrih časih skoraj ni bilo veselice v
Jamnici, ki se ne bi končala s pretepom; če se ni stepla
Drajna s Hojami, so se stepli kmečki fantje s fužinarji.
Zadnje čase pa je bilo tega vedno manj in na Pernja-
kovem plesu celo noč ni prišlo do prepira, čeprav je
bilo na njem zelo veliko fužinarjev. Gostje so bili str-
pljivi, napijali so si in se drug drugemu nasmihali, kakor
bi jih družila neka nova, topla skupnost.

Pozno po polnoči pa je le prišlo do zanimivega pri¬
zora, ki je veselico za kratek čas vrgel iz tečaja, a jo
hkrati navdahnil z novim življenjem. Plesalci niso niti
zapazili, da je podpeški basist oddal svoj klarinet Mu-
dafovemu sinu, sam pa izginil v temno noč. Ako drugi
niso tega opazili, je to opazila Dovganočka, ki je že od
večera bila na plesu in se je neutrudljivo vrtela, kakor
da bi hotela pozabiti na zarubljenega prašiča. Na ples
je prišla s svojo šestnajstletno hčerko Maričko, lepim,
okrogloličnim dekletom živih in črnih oči, ki so kar
vnemale. Kdor jo je pogledal, je vedel, kakšna je bila
njena mati preč} dvajsetimi in več leti. Danes je bila
Dovganočka že izsušena, izgorela, le njene oči so pri¬
čale, da ji v telesu še vedno tli nekaj starega ognja.

Dovganočka je hkrati zapazila, da je iz sobe izginila
tudi njena Marička. Takoj je izpustila svojega plesalca
in planila na dvorišče, ne ozirajoč se na ljudi, ki so se
pričeli muzati. Nekaj radovednežev je odšlo celo za njo.
Zunaj je vladala trda tema in se v njej ni razločilo
niti široko gospodarsko poslopje, ki je stalo na drugem
koncu dvorišča. Toda Dovganočki so žarele oči kakor
sovi, le za hip je obstala pred pragom,- potem pa se je

372

že zaletela proti bližnjemu plotu, kjer sta stali dve po¬
stavi, temnejši kakor noč. Bila sta podpeški basist in
njena Marička.

»Tukaj sta torej ...« se je začul Dovganočkin srditi
glas.

Nihče ni odgovoril, toda takoj nato sta se začula
udarca dveh mastnih klofut, nato pa Maričkin joka¬
joči glas:

»Mati, saj nisem hotela ...«

»Ti bom jaz dala ,hotela'? Kaj pa postajaš tukaj za
plotom s tem starim dedcem. Komaj šestnajst let imaš,
pa se že goniš .. . Ali te ni sram? Se slabša boš, kakor
sem bila jaz. Ko sem imela dvajset let, še nisem vedela,
kaj je ded... Čakaj, da ti preženem te muhe... A ti
teslo staro, kaj vlačiš moje dekle za seboj? Tak sivec
pa taka zelenost! Fe j te bodi, ali ne moreš dobiti druge
babe ...?«

Skraja je bil Dovganočkin glas srdit, a čim dlje je
zmerjala in kričala, tem bolj ji je šlo na jok. Nazadnje
je na ves glas zaihtela:

»Oh, kako sem jaz nesrečna ...«

Radovedneži so šli bliže k plotu, da bi bile priče za¬
nimivega obračuna. Od plotu se je tedaj odtrgala visoka
postava podpeškega basista, ki je mirno odšel proti hiši.
Marička je zapazila krog radovednežev in je hotela
pobegniti, a Dovganočka je takoj planila za njo, jo pri¬
držala in spet sta pljusknili dve klofuti v mladi obraz.

»Zakaj me tepete, mati?« je zavpila Marička. »Kaj
ste pa vi uganjali, ko ste bili mladi ...«

»Boš tiho, cafuta...« je kriknila Dovganočka,

Iz teme se je začul glas:"

»Le daj jo, Dovganočka. Kaj bo taka smrklja ...«

373

»Saj res ...« je dodal drug glas.

Kmalu nato je Dovgauočka pritirala svojo hčer v
hišo; dekle je bilo vse objokano in zardelo ter si je od
sramote zakrivalo obraz z rokami. Mati jo je potisnila
čez prag, da se je Marička komaj unesla. Od zadaj je
nekdo pomenljivo zaklical:

»Ej, Dovganočka, Dovganočka .,.«

Nekdo drug je rekel:

»Danes si jo še otela ...«

Tedaj je v sobi spet zaigrala godba; klarinet je zapel
tako čisto in jasno ter vabljivo, da so se srca kar topila
od miline. Pari so se pričeli spet sukati in podpeški ba¬
sist je mežikal vanje s svojimi skrivnostnimi očmi, ka¬
kor bi se ne bilo nič zgodilo. Ni trajalo dolgo, ko se je
Dovganočka spet sukala, še malo pozneje pa je začela
plesati tudi Marička. Gostje so kmalu pozabili na do¬
godek za plotom; le enkrat se je Tehant še spomnil na
zadevo in med plesom glasno zaklical:

»Kaj ne, Dovganočka, včasih smo živeli mi, zdaj bodo
pa drugi...«

Ples pa je hrumel dalje vse do prihodnjega jutra...

"574

Tretje poglavje

Munkov Ladej in Permanov Ahac se že dolgo nista
sešla, čeprav sta se od daleč čestokrat videla, posebno
ob poletnih toplih dnevih. Ladej je namreč stanoval v
šoli nad trgom, Ahac pa v perzonaln, ki je bil na drugi
strani trga na mali višini. Med hišama je v globači ležal
trg. Ladejevo stanovanje je ves dan oblivalo sonce, med¬
tem ko ga Ahacovo nikdar ni imelo. Kadar je Ahac po
delu naslonjen na okno strmel v sončno luč, razlito čez
trg in po hribil) onstran njega, je čestokrat videl La-
deja, kako je golorok hodil po svojih sobah ali pa sedel
na verandi. Ladej je imel za stanovanje celo nadstropje,
Ahac pa samo eno sobo in kuhinjo. Včasih sta se stara
znanca od daleč tudi zapazila in si v duhu celo sku¬
šala pogledati v lice. In kakor da bi pri tem zagledala
le tuje, neznane poteze, sta kmalu umaknila poglede in
vsak je zastrmel spet na svojo stran.

Preteklo je precej’ let, odkar sta tako živela. Njuno
življenje se je medtem spremenilo. Oba sta bila že ože¬
njena in sta imela otroke, Ladej samo dva, Ahac pa tri,
čeprav se je oženil precej pozneje kakor Ladej. Ladej
je našel ženo nekje na Štajerskem. Ta ga je takoj pre¬
cej trdo prijela in s tem preprečila, da ni od žalosti
in obupa pognal še tistih petdeset tisoč kron, ki jih je
dobil za dediščino iz obeh gruntov. 2e pred leti je po¬
stal tudi trški nadučitelj in stopil s tem v krog naj-

375

vidnejših tržanov. Poleg svoje službe je opravljal še
razne druge funkcije pri trških društvih in ustanovah.
Obenem je bil tudi vodja tako imenovane napredne
stranke, ki je zadnja leta zelo narastla in ji je pripa¬
dala večina tržanov.

Ahac se je po dolgem cincanju oženil z domačinko,
z Ardevovo Metko. Priženil pa razen pridnih rok ni kdo
ve kaj; stari Ardev je bil na hčerko hud, ker' je za¬
vrgla razne dobre kmečke pristave in se odločila na¬
zadnje za fužinarja, kar pa je spet premeteno izkoristil
pri dediščini, trdeč, da bo hči na starost že tako in tako
preskrbljena, ker uživa mož starostno zavarovanje. Ahac
se nad ženo ni mogel pritožiti; edino, kar je zakon vča¬
sih motilo, je bilo to, da se je Metka trdovratno držala
svojih vzorov, prinesenih iz Jamnice. V petih letih za¬
kona je ni mogel pripraviti niti do tega, da bi z ve¬
seljem čitala delavske liste.

Nekdanja stara znanca in mladostna prijatelja sta
živela kakor tujca v isti občini. Ladej še vedno ni mogel
pozabiti, da se je Ahac pridružil rdečkarjem in postal
eden glavnih predstavnikov delavske stranke v trgu.
Čeprav je politično delovanje te stranke zadnja leta
na videz popustilo, je vendar v svojem delovanju še
prečestokrat zadel ob skrivni in pt) njegovem mišljenju
škodljivi ter razkrajajoči Ahacov vpliv. Navzlic temu
sta se na cesti pozdravljala, čeprav je bilo očitno, da je
na pozdrav čakal navadno Ladej. Ob takih priložnostih
se je Ladej včasih celo ustavil in ogovoril Ahaca s takim
glasom, kot bi se hotel z njim zaplesti v daljši pogovor.

»No, kako je, Ahac...?«

Komaj pa se je ustavil tudi Ahac, je Ladej že spel
rekel:

376

*. .. da, moram iti, ker se mi mudi...«

Neke sobote popoldne pa, ko je Ahac ravno počival
po šihtu in prebavljal za njegovo delo nezadostno hrano,
je potrkalo na kuhinjska vrata. Potem je povsem ne¬
pričakovano vstopil nadučitelj Ladej.

»Zdravo, Ahac! Enkrat moram vendar pogledati, kaj
delate pri vas.«

Ahac je bil nad njegovim nenadnim prihodom res¬
nično iznenaden; takoj pa mu je prišlo na um. da je
moralo nadučitelja prignati nekaj posebnega v hišo. Slu¬
til je seveda najprej kako politično zadevo ter je po
svoji navadi postal oprezen, dasi se je na videz delal
ravnodušnega in vzradoščenega.

Munkovega Ladeja je sicer življenje še bolj spre¬
menilo kot Ahaca, ohranil pa je neko svojstvo Munko¬
vega rodu, in to je bila neprisiljena domačnost, s katero
se je obdal, ako mu je kazalo. Takoj se je spoprijaznil
z Ahačko in ugotovil, da sta prav za prav tudi onadva
mladostna znanca, čeravno je on že zapustil šolo, ko je
Metka vstopila vanjo. Tudi z otroki se je hitro sprijaznil
in izrazil svoje veselje, da bo Ahacov najstarejši otrok
že prihodnje leto začel hoditi v šolo. Ko sta v tej domač¬
nosti z Ahacom spila vsak skodelico kave, je Ladej zelo
hitro in naravnost prišel s svojo stvarjo na dan.

»Slišal sem, da si bo tvoja mati nazadnje vendarle
dala izplačati preužitek iz Permanovega ...«

Ahac ni mogel takoj uganiti, kam pes taco moli, zato
je samo j okni 1:

»Da, zdaj je menda res že tako daleč...«

Gost ga je pogledal, kot bi se mu odvalil kamen
s srca.

»Hvala bogu, saj je bil že čas.. 1 !«

577

Ahacova mati, stara Permanca, ki je potem, ko so
Zabevko odpeljali v norišnico, ostala pri Zabevu za go¬
spodinjo, se je res predvsem na Ahacovo prigovarjanje
odločila zahtevati izplačilo svojega vknjiženega preužitka
iz Permanovega grunta. Trgovec Tripalo je ravno za¬
radi njenega precejšnjega preužitka dobil posestvo na
pol zastonj. Sodna komisija je cenila preužitek na pet¬
deset tisoč dinarjev, kar je bil vsekakor lep denar. Mati
je bila pri Zabevu tako z vsem preskrbljena in, ker je
bila tudi skopa ter ni bilo misliti, da bi zase kaj stran
jemala, se je še Ahacu obetalo nekoliko dediščine, pri
kateri je v prvi vrsti upal priti on na vrsto. Njegov
brat, nekdanji Perman, je odšel nekam na Štajersko in
pretrgal vsako zvezo s sorodniki, hči, nesrečna Zabevka,
pa tudi ni prihajala v poštev. Kvečjemu je bilo treba
računati na njenega sina, ki ga je imela s Tumpeževim
in ki je bil pri Zabevu kakor domač otrok. Ahac je
upal priti do nekaj denarja, kar ga je mikalo posebno
še zaradi tega, ker je zaslužek v tovarni postajal iz
dneva v dan slabši, medtem ko je družina rastla.

Lade j je znova poudaril:

»Tako je prav! Zakaj bi se mati ozirala na oderuhe,
kot je Tripalo, ta nemčur, ta naš narodni sovražnik. V
pest bi se smejal, ako bi mati v kratkem umrla in bi
preužitek neizkoriščen spet pripadel njemu, jaz teh
ljudi ne morem trpeti...«

Nehote se je Ahac spomnil, kako je svojčas ravno
isti Ladej grmel tudi proti lesnemu trgovcu Obertavcu,
trdeč, da je ta oderuh požrl dediščino, ki bi jo moral
on dobiti iz Munkovine in Bunkovine, čeprav Obertavci
niso bili narodni sovražniki. Vendar mu Ladej zdaj ni
dal misliti na te stvhri.

»Ahac, da ti takoj povem, po kaj sem prišel,« je za¬
čel naglo razlagati. »Mati taJco lepega denarja menda
vendar ne bo skrivala doma. Sam veš, kaj se vse lahko
pripeti v teh vražjih časih. — Jaz sem, kot veš, odbornik
tukajšnje Ljudske posojilnice in mislim, da bi ne bilo
napačno, ako bi mati svoj denar naložila pri nas. Naš
zavod je trden, postavljen na neomejeno jamstvo nekaj
sto članov, ki imajo skoraj vsi hiše in zemljišča. Denar
bi bil pri nas popolnoma varen, najmanj tgko varen
kot pri kakem drugem zavodu... Česa se namreč bo¬
jim? Bojim se, da bi mati dala denar v ono drugo po¬
sojilnico . .. Sicer tudi o nji ne morem nič slabega reči,
ali sam veš, da jo imajo črnuhi v rokah. Midva sva
sicer politična nasprotnika, ali toliko te poznani, da tem
ljudem tudi ti ne privoščiš kaj dobrega. Zakaj bi ravno
oni morali imeti vse v rokah? Enkrat so naju že poma^
gali odreti, zakaj naj bi se še vdrugič zgodilo to...?
Zabev je Zabev, z Dvornikom, ki je načelnik one druge
posojilnice, sta skoraj soseda in ta bi ga lahko prego¬
voril, da je vsekakor bolje,, ako ima on roko nad mate¬
rinim denarjem, ne pa ...«

Čeprav je bil Ahac poln predsodkov do svojega biv¬
šega prijatelja, si je moral vendar priznati, da se ga
njegove besede opri jemlje jo. Najprej je sicer zamahnil
z roko in dejal tjavend^n: »Na te stvari pa še mislil
nisem.« In res ni imel v mislih nobene izmed obeh do-
brijanskih posojilnic, ko je nagovarjal mater, da je
zahtevala izplačilo preužitka v denarju. Na oba zavoda
je gledal z očmi človeka, ki tam nima kaj iskati. Razen
tega ju je gledal še s predkapitalističnimi očmi. Vedel
je, da so to zadruge posebne vrste, zadruge, katerih člani
brez velike sile niso nikdar govorili o njih. Na njihov

379

vpliv pa je v svojem političnem delovanju trčil pred¬
vsem pri agitaciji za občinske volitve, ko je večkrat čul
vzdihovati:

»Jaz bi bil takoj z vami, ko bi mogel. Toda vedeti
morate, da visim pri posojilnici ...«

Nadučiteljev poskus, da bi ga vnel za eno zadrugo
proti drugi, se tudi ni posrečil, ker je na oba zavoda
upravičeno gledal z istimi očmi. To, kar ga je zdaj pri¬
klenilo nfjfe, je bila misel, ki jo je Ladej zelo preme¬
teno vrgel iz sebe: skrb za denar. Nanj ni mislil več s
tisto nekdanjo pohlepnostjo strastnega dediča, ki pozabi
na vse ozire in hoče samo čim več podedovati, temveč
je mislil nanj kakor na nekaj, kar bi mu pomagalo do
lažjega in boljšega življenja. Verjel je, da bo nekoč
prišel čas, ko bo denar izgubil tisto neomejeno, edino
veljavnost in bo tedaj za delovno ljudstvo laže: Ali
dokler se to ne zgodi, je denar tudi zanj imel svojo
odločujočo gospodarsko vrednost ter se je izplačalo po¬
brigati zanj. Kako težko ga je bilo vendar zaslužiti!
Nič pa mu ne bi storilo, ako bi mati 'svoj denar pora¬
bila zase. Bolj se je bal tiste druge možnosti, katero
mu je Ladej naslikal v dveh besedah: »Zabev je Za-
bev ...«  Bal se ni toliko Zabevovega pohlepa po denarju
kakor tega, da bi se denar z njegovim posredovanjem
lahko izgubil po kakih drugih stezah. Poznal je mater
in njeno pobožnost, ki je po nesreči z Nežo postala še
vdanejša. Takoj se je zbal vpliva farovža, cerkve in
tega, da bi pri kakem testamentu mati nemara v njun
prid hotela razpolagati s svojim imetjem. Če bi mati
naložila denar v Dvornikovo posojilnico, bi bil tam za
take stvari le prelahko dostopen, a v nasprotnem pri¬
meru bi bilo to le nekoliko teže.

380

Ahac je dolgo strmel predse, potem pa se je počehal
za tilnikom, kakor to delajo kmetje; te navade se še
ni iznebil, čeprav je bil kmetskih šeg že skoraj prost.

»Meni se zdi, da med vami ni nobene prave razlike,«
je potem nalašč dejal, ker še ni hotel takoj priznati
Lade ju uspeha.

Nenadoma pa je Ladej dobil zaveznika. Preden je
utegnil pobiti Ahacovo opazko, je že skočila Ahacova
mlada žena vmes:

»Zakaj si tako trdobučen, Ahac,? Ali ne vidiš, da
ima gospod nadučitelj prav? Ti ljudje so ti že tako
napravili toliko škode in zdaj naj se polastijo še tega
denarja? Bolje je, ako leži denar v tej posojilnici in
imaš ti roke nad njim, kakor pa da bi ležal kje drugje
in bi ga drugi upravljali. Mati so že stari...«

Žena in Ladej sta ga zdaj skupno prepričevala o
stvari, o kateri ga že tako ni bilo treba prepričevati.
Pri tem se je posebno vnemala žena in Ahac se ni mo¬
gel dovolj načuditi, od kod naenkrat ta njena nenaklo¬
njenost tistim ljudem in krogom, od katerih je on doslej
nikakor ni mogel odvrniti. Ko so se dogovorili, kakor
treba, in se je Ladej zadovoljnega obraza poslovil: od
družine, se Ahac ni zavedal, da je poleg obrambe svojih
lastnih koristi nehote podprl tudi koristi finančne sku¬
pine, ki je imela na Dobrije prilepljeno svojo poželjivo
lovko in je skušala motiti sesanje druge take lovke.
Zaradi hude gospodarske krize je namreč takrat po de¬
narnih zavodih, predvsem po malih denarnih zadrugah
na deželi, začelo primanjkovati gotovine; Ladej je bil
predvsem na lovu za njo, ko se je oglasil pri Ahacu.

Permanov Ahac si je moral priznati, da še nikdar
ni hodil k materi s tako težkim srcem kakor tokrat,

381

ko jo je šel nagovarjat zaradi denarja. Bal se je, da
bi mati v tem ne videla kake njegove sebičnosti, katero
je sam sebi skoraj preglasno očital. Tembolj pa je bil
iznenaden, ko je bila mati takoj pripravljena storiti to,
kar ji je predlagal, in mu je bila celo hvaležna za nje¬
gov nasvet.

»Jaz bi sama res ne vedela, kaj naj storim. Doma •
toliko denarjev ne bi mogla imeti.«

Stvar je šla kar sama od sebe; Ahac je odšel z ma¬
terjo na sodnijo, kjer ji je trgovec Tripalo odštel de¬
nar; ker tisti dan posojilnica ni uradovala, je prepu¬
stila denar kar sinu, ki ga je potem naložil in ji pri¬
nesel hranilno knjižico na dom. Bila sta oba zadovoljna,
posebno še, ker je Ahac dosegel za mater zelo lepo
obrestno mero. Stara Permanca je s svojimi suhimi prsti
krčevito otipavala hranilno knjižico, kakor bi v njej
čutila trde permanške odore, na katerih in za katere
je živela in delala skoraj petdeset let. Ves njen dolgo¬
letni trud je bil zdaj zapisan v tej knjižici. Preden je
pokopala knjižico na dnu svoje skrinje, je rekla sinu
z rahlim smehljajem:

»Ahac, če mi bo kaj ostalo, boš pa ti dobil...«

Ahac je bil zadovoljen.

Nekaj dni nato je proti večeru prišel k Zabevu vele¬
posestnik Dvornik. Delal se je, kakor da bi ga bila
pot zanesla mimo hiše, ter se je najprej dolgo razgo-
varjal z Zabevoin na dvorišču. Dvornik je bil v Jamnici
ugledna osebnost in Zabevu je bil njegov obisk zelo
ljub. Že zunaj na dvorišču sta popila nekaj grč mošta,
ko pa je nastopil mrak, je Zabev povabil gosta še v
hišo. Preden sta odšla noter, je Dvornik Zabeva hitro
povprašal:

382

• »Ti, mati je menda že dobila denar od Tripala. Ali
veš, kam ga je dala?«

»Ne vem in, če ti po pravici povem, na to še mislil
nisem,« mu je povsem po resnici odgovoril Zabev, ki
se v to stvar res ni vtikal. Dvornik mu je zašepetal:

»Veš, prišel sem zaradi posojilnice...«

Zabev ga je pogledal z nekoliko iznenadenimi očmi.

»Če je tako, bova pa govorila.«

In sta res govorila. Permanca se je sprva napravila
gluha, a ker Dvornik le ni odnehal, je odgovorila sko¬
raj z očitno nevoljo:

»Nimam več denarja, ker sem ga že oddala v hra¬
nilnico...«

»V katero pa?« sta hkrati zinila moža.

»Ahac ga je dal,« je precej osorno odvrnila mati.

Dvornik je obmolknil in zaradi zadrege je z njim
vred molčal tudi Zabev. Kljub temu pa Dvornik ni od¬
šel in je ostal celo pri večerji. Potem so vsi trije obse¬
deli v sobi in govorili nekaj časa o vsakdanjih stvareh.
Dvornika je jezil denar, ki je očividno romal v na¬
sprotno zadrugo. Tudi zavodu, kateremu je on nače¬
loval, je zadnje čase trda predla za gotovino; kakor
odborniki nasprotne posojilnice, so bili tudi odborniki
njegove z njim vred na Jovu za denarjem. Tu je šlo za
lepo vsoto petdesetih tisočakov in zaradi tega se Dvor¬
nik ni dal takoj odgnati. V teh poslih je bil zelo izkušen
in ni kar obupal. Zabevu pa je bilo pogodu, da je bil
kdo v hiši; tako se je malo raztresel ter laže prenašal
nesrečo z ženo, ki ga je še„ vedno zelo trla.

Dvornik je prvi začel:

»Škoda, mati, da niste dali denarja v našo hranilnico.«

383

»Ali ni to vseeno? Hranilnica je ena kakor 'druga*
če daš denar noter, ali pa če ga vzameš ven...«

Permanca je Dvorniku sama narezala, da je laže zašil.

»Kar tako vseeno pa tudi ni, mati. Ni vseeno, komu
denar zaupate. Ali ga zaupate svojemu človeku ali pa
tujcu. Ali se vaš denar uporablja v poštene namene ali
pa za kaj drugega. Kmet pretrdo zasluži denar, da bi
ga kar tjavendan razmetaval...

Zabev je z dromljanjem po mizi pritrjeval njegovim
besedam. Permanca se je takoj ustrašila Dvornikovih
dvoumnih besedi.

»Moj bog, denar menda vendar ni izgubljen, ako sem
ga dala v ono posojilnico...?«

»Izgubljen, kdo pa govori o tem?« je vzkliknil Dvor¬
nik velikodušno ter takoj začel pobijati nezaupanje
ljudi do zadružništva sploh. »O tem nihče ne govori.
Saj so tudi pri oni posojilnici pošteni ljudje, ne smem
reči. Toda nekaj je — kmetje niso. To se pravi, tam ne
odločajo kmetje, ampak drugi ljudje, krčmarji, urad¬
niki, učitelji. Naša zadruga pa je čisto kmečka zadruga,
ki pomaga le kmetom iz stiske. Tudi smo le kmetje v
vodstvu. In zato nam ne more biti vseeno, kam gre
kmečki denar, ali k nam ali v ono posojilnico. Taka je
ta stvar, mati...« «

Dvornik je umolknil, ker je videl, da se njegove be¬
sede starke proti vsemu pričakovanju naglo prijemajo:
zato ji je dal časa, da jih prebavi. Na Permanco so be¬
sede vplivale. Ko je čula o krčmarjih, o uradnikih, o
učiteljih, jo je obšla prirojena kmečka nezaupljivost do
belih rok, ne vedoč, da se, kamor, koli izročen, trdo pri-
služen kmečki denar potem ne neha pretakati po samih

384

belih rokah, čim daljša je njegova pot. Polastil se je je
nemir, vendar se je še skušala braniti.

»Saj so vendar tam tudi kmetje. Obad na primer. ..«

Dvornik se je ugriznil v ustnice. Starka je vedela
več, kot pa si je mislil. Poleg Obada, ki je bil že nekaj
časa v odboru nasprotne hranilnice, je tam res sedelo
še nekaj drugih kmetov.

Moral se je odkašljati.

»Seveda sedijo tam tudi nekateri kmetje. Toda to ni
važno, važno je to, kdo tam odloča in kam gre kmečki
denar, ki pride tja. Gotovo je, da odločajo tam gospodje.
Saj sami veste, kako je, mati. Gospod zna kmeta vedno
okrog prstov naviti, če je treba in če ni treba. Lahko
bi vam povedal, da se tam kmečkemu denarju ne godi
dobro. Dobivajo ga na posodo ljudje, ki niso naši pri¬
jatelji. Razni obrtniki in podobni. To je, kar človeka
boli, o varnosti pa seveda ne govorim.«

Dvornik je dobro vedel, da precej pretirava, kar sc
tiče nasprotne posojilnice, in da ne govori resnice, ako
zamolčuje, da tudi v njegovem zavodu kmečkemu de¬
narju ne gre mnogo bolje kakor v onem. Razni trgovci
imajo v njem svoje tekoče račune. In vrag vedi, kaj se
godi z odvečnim denarjem, katerega je posojilnica v
boljših časih nalagala pri centrali v mestu in ki ga zdaj
skoraj ni bilo mogoče dobiti nazaj. Vendar je moral tako
govoriti.

»Da, kmetje moramo držati skupaj,« mu je hotel po¬
magati Zabev.

Permanca je nekaj časa molčala, potem pa zamišljeno
vzdihnila:

»Mislila sem, da sem prav storila, ko sem dala denar

2 ^

385

tja. Saj je Ahac vendar pošten in mi ne more želeti
slabega...?«

Dvornik je postal kar velikodušen. Na dolgo in široko
je začel govoriti o Ahacu in ga hvaliti kot poštenjaka
in dobrega sina. Škoda le, da se je tako zagrizel v svojo
politiko. Nazadnje ga je pričel braniti, trdeč, da pač ni
vedel, kaj je napravil, ko ji je svetoval, naj da denar
v ono posojilnico. On gotovo ne pričakuje koristi ne tu
ne tam. Kaj vedo delavci o takih stvareh? Njemu bi
bilo gotovo popolnoma vseeno, ako jh mati naložila de¬
nar v njegovo, kmečko posojilnico. Ce mati denarja ne
bo porabila, bo dedič tako on, je Dvornik še hitro dodal.

S tem je bil pri stari Permanci led prebit. Njena
suha roka je še grabila po mizi, ko da bi hotela zgra¬
biti svoj denar, ki ji hoče nekam pobegniti. Potem je
vzdihnila:

»Kako pa naj zdaj to uredimo? Meni ni za te poti...«

Dvornik ji je v kratkih besedah povedal, naj prenos
denarja iz ene v drugo posojilnico prepusti kratko in
malo njemu. On bo šel s hranilno knjižico k onim, dvig¬
nil tam denar, ga prenesel in ji nato priskrbel novo
knjižico.

»Saj mi vendar zaupate, mati?« se je Dvornik zna¬
čilno nasmehnil.

Dvornik je dobil hranilno knjižico v roke in že pri¬
hodnji uradni dan se je z zmagoslavnim obrazom po¬
javil v nasprotni posojilnici in hotel dvigniti denar.
Toda mož je delal račun brez krčmarja, kajti sosednji
zadružniki .so mu z veliko prijaznostjo pokazali s prstom
na oglas, ki je bil nabit na vratih in je vlagateljem spo¬
ročal, da se morajo vloge od petdeset tisoč dalje odpo¬
vedati šest mesecev pred dvigom. Dvornik ni mogel

386

drugače, kakor vrniti hranilno knjižico Permanci z za¬
gotovilom, da bo stvar opravil, ko bo potekel odpo¬
vedni rok.

Za sosednjo zadrugo je bil to pravi alarm. In nekega
dne je Ladej spet obiskal Permanovega Ahaca.

»Ali ti nisem zadnjič pravil, kaj se utegne zgoditi?
Oni imajo že svoje prste zraven. Sedaj je na tebi, da
to preprečiš.«

Za Ahaca je bilo to seveda nedvomljivo znamenje,
da je neka tretja roka začela segati po materinem de¬
narju. Ako bi se ne bilo treba bati te tuje, nevidne
roke, bi mu bilo še vedno vseeno, kje bi denar ležal in
čakal, toda te roke se je bal in zato se je z vso vnemo
zavzel za stvar. Vedel je, da se na mater ne sme zanesti,
ker so jo tako hitro preplahtali, čeprav je tudi vedel,
da ga ima rada in da mu popolnoma zaupa. Takoj se
mu je zdelo, da je pri tem udeležen tudi Zabev, ker bi
mati brez njega kaj takega govoto ne storila. Ladej mu
je svetoval, naj dobi od matere pismeno izjavo, da pre¬
klicuje odpoved svoje vloge. Najpametneje pa bi po La¬
de jevem mnenju seveda bilo, ako bi Ahac sam dobil knji¬
žico, ker bi se s tem preprečile manipulacije tretjih oseb.

Ahaca je veljalo en nedeljski popoldan, da je dobil
od matere tako pismeno izjavo. Hranilne knjižice od
matere za enkrat niti ni zahteval, videč, da je mati že
zelo zbegana in da bi se še bolj vznemirila, ako bi
preveč silil vanjo. Zabičil ji je tudi, naj nikomur več
ne daje hranilne knjižice iz rok, ker takih stvari pač
nikomur ne moreš zaupati. Zabeva tisto nedeljsko po¬
poldne na srečo ni bilo doma in Ahac se je ves zado¬
voljen vrnil v Dobrije. Izjava Permance pa je šla v
miznico Ladejeve posoj il niče.

387

Tem večje presenečenje pa -je v tej posojilnici na¬
stalo, ko se je po šestili mesecih Dvornik spet prikazal
— s hranilno knjižico stare Permance in zahteval denar
z obrestmi vred. Denarja sicer ni dobil, ker so mu tam
postregli z izjavo Permance, da preklicuje prvo odpoved
vloge. Dvornik se je sicer repenčil, toda nazadnje se
je moral vdati in oditi brez denarja. Prej je še zahteval,
da so mu dali v roke pismeno potrdilo nove odpovedi.
Vloga namreč ni bila vinkulirana; kdor je prišel s knji¬
žico, je bil po zakonu upravičen razpolagati z njo.

Dvornika je neuspeh toliko bolj grizel, ker je izgu¬
bil skoraj celo noč, preden je spet prišel do permanške
hranilne knjižice. Ko se je namreč napotil ponjo, je
šel mimo Ložekarja, ki se mu je iz dolgega časa takoj
pridružil in odšel z njim k Zabevu, kjer so potem pili
do svita. Permanco je moral zelo dolgo pestiti, da mu
je knjižico spet izročila, pri čemer pa mu je seveda
zatajila, da je podpisala preklicno izjavo. Brez Lože-
karjeve tovarišije pa bi najbrž knjižice sploh ne dobil
v roke. Izročila mu jo je šele, ko je ta rekel Permanci:
»Mati, le dajte knjižico Dvorniku!«

Borba za Permančin denar je k ,med obema posojil¬
nicama trajala že skoraj leto dni! Obe stranki sta se s
čudno vztrajnostjo zagrizli v to stvar; medtem ko je šlo
Ahacu za to, da bi materi kdor koli ne izpulil denarja
iz rok, je posojilnicama in njihovim voditeljem poleg
denarja šlo tudi za čast, kdo bo dobil bitko. Borba se
je nadaljevala z vso brezobzirnostjo.

Munkov Ladej je spet obiskal Ahaca, ki se je nekega
dne ponovno odpravil k Zabevu po preklicno izjavo.
Ker je tudi njega vodila pot mimo Ložekarja, se je ta
tudi njemu pridružil. Ahacu je njegova tovarišija bila

,388

zelo neljuba, ker je hotel stvar opraviti kolikor mogoče
na skrivnem. Toda Ložekarja se ni bilo mogoče kar
tako otresti in rad ali nerad je Ahac moral trpeti nje¬
govo družbo. Kmalu pa se je pokazalo, da je bila Lože-
karjeva tovarišija tudi zanj dragocena. Zabev se je de¬
lal, ko da mu ni vsa stvar popolnoma nič ipar, in je
stregel Ahacu z moštom, kakor je prej stregel Dvorniku.
Mati je bila še bolj zbegana kakor zadnjič, ne vedoč,
ali naj podpiše, kar je zahteval od nje sin, ali ne. Tedaj
je Lpžekar zavpil:

»Tri dni pa oleja ni... Mati, le podpišite izjavo, Ahac
je vendar vaš sin ...«

Ahac je spet dobil preklicno izjavo odpovedi, ki jo
je Ložekar celo kot priča podpisal. In spet se je Ahac
pomirjen vrnil v Dobrije. Nepristranski Zabev je zadevo
seveda takoj sporočil Dvorniku, ki je bil spet v novi
zagati. Toda vdal se ni kar tako. Petdeset tisoč je bilo
petdeset tisoč... In nekega dne se je spet odpravil na
lov za njimi. To pot je namenoma šel mimo Ložekarja
in ga vzel s seboj. Zabeva je lov spet veljal najmanj
dvajset litrov mošta in dve klobasi. Dvornik tokrat ni
zahteval od Permance hranilne knjižice, ampak novo
izjavo, s katero naj bi 'starka preklicala izjavo, dano
Ahacu. Knjižica bi šele potem prav prišla, kadar bi se
videlo, kako stvari stoje. Toda Permanca je postala
strašno nezaupljiva in Dvornik ni mogel drugače, ka¬
kor z Ložekarjem vred prespati noč na trdi klopi za
Zabevovo pečjo in nadaljevati drugi dan tam, kjer je
sinoči nehal. Šele drugi dan mu je uspelo dobiti od
starke potrebno izjavo, katero je prav tako podpisal
tudi Ložekar.

Novih šest mesecev je preteklo med posojilnicama s

389

predlaganjem preklicnih in novih preklicnih izjav, ki
jih je stara Permanca vztrajno podpisovala tej in oni
stranki. Druga drugi sta stranki odpovedovali vlogo, ki
pa je še vedno ostala v prvi posojilnici. Čeprav je Ahac
s polno paro deloval na strani Ladejeve posojilnice,
se je drugi stranki vendarle posrečilo, da je nekega
dne spravila v Dobrije samo Permanco, ki je od poso¬
jilnice odločno zahtevala izplačilo vloge,'trdeč, da hoče
imeti že mir. Tam so jo zaman skušali pomiriti, potem
pa so ji rekli, da ji vloge ne morejo izplačati, ker so
vezani na zakoniti odpovedni rok. Permanca, ki se na
te stvari ni razumela, se je vrnila domov še bolj raz¬
burjena, kot je odšla.

Da bi posojilnici spravili stvar na čisto in bi se
končno lahko mirno polastili vloge, sta poklicali na po¬
moč svoja pravna zastopnika. Nazadnje je stvar dobila
v roke sodnija, ki je odločila, da je pravica na strani
D vornikove posojilnice. Tudi Permanco so hoteli spra¬
viti na sodnijsko razpravo, vendar ona ni hotela o tem
nič slišati in je zahtevala samo svoj denar. Knjižice pa
ni hotela nikomur več izročati.

Ker Dvorniku ni pomagalo nobeno popivanje pri Za-
bevu, je moral poiskati še zadnjo pomoč. Čas, ko bo
vloga v oni posojilnici dvigljiva, se je naglo bližal in
bilo se je bati, da bo starka sama dvigpila denar, ki ga
potem nihče več' ne bo videl. Ta zadnja pomoč je bil
stari Munk.

In tako je stari Munk nekega dne nenadoma stopil
v kamro stare Permance pri Zabevu. Preužitkar Munk
je bil še vedno odbornik stare dobrijanske posojilnice,
kjer so ga imeli za nekako hišno čast, saj je od vseh
ustanoviteljev zavoda edino on bil še pri življenju.

•590

Njemu je bilo naloženo, da dobi od Permance hranilno
knjižico.

Stari Munk ni hodil dolgo okrog vrele kaše, temveč
» je takoj prijel za stvar, zavedajoč se svojega vpliva na
staro Permanco in svojega dobrega glasu pri starih lju¬
deh sploh.

»Permanca, slabo si napravila, ko si dala denar v
ono hranilnico. Kaj te je zmešalo...?«

Staro znanko, ki je bila njegova, vrstnica, je tako
prodirno pogledal, da bi vsakdo drug umaknil oči. A
Permanca, ki je trepetala za svoj denar, jih ni.

»Že spet ta denar, ta prekleti denar... Bolje bi bilo,
ako bi ga nikdar ne imela,« je starka skoraj zapihala
vanj.

Munk se je na videz začudil.

»Zakaj? Denar je vendar nedolžen. Ali vedeti bi
morala, kam ga boš dala ...«

»Dala sem ga tja, kamor ga dajejo tudi drugi. Kaj
me brigajo vaše stvari...?«

Munk se ni mogel takoj iznebiti osuplosti nad star-
kino nepristopnostjo. Po kratkem razmišljanju pa je
dejal:

»Zakaj ga nisi nesla tja, kjer veš, da sem tudi jaz...?«

To je pri Permanci očividno zaleglo. Postala je ne¬
gotova, navzlic temu pa mu je še drzno odgovorila:

»Pri oni drugi posojilnici je pa tvoj sin...«

Munk je bil poparjen. Tega nikakor ni pričakoval
od svoje stare znanke. Očitek ga je vidno zabolel. Naj¬
prej še je stresel, potem pa je začel govoriti z glasom,
ki prejšnjemu ni bil več podoben:

»Eh, vidiš, Permanca. Tako je z  otroki. Zgodi se,
česar bi človek nikdar ne pričakoval. Ko jih izpustiš

391

iz gnezda, se ti odtujijo, da sam ne veš, kdaj ... Nesreča
nikdar ne počiva... Kaj si hočemo? Vidiš, tudi ti nisi
imela sreče s Perrtianom ... In nihče ne more trditi, da
si tega kriva ti...  Moj sin se je pač pogospodil, v pra¬
vem pomenu besede pogospodil. Zdaj je tam, kjer bi
ne smel biti . . . To so druge stvari. Ali ti niši stori la
prav, ko si one poslušala. Kmetica si in tvoj denar je
trdo, krvavo prislužen ... Gotovo še nisi pozabila per-
manških odorov in tistih dolgih noči, ki si jih prečula
na njih. Nisi jih pozabila, na tebi to vidim... Ti bi mo¬
rala dati svoj kmečki denar tja, kamor spada. Kmečki
denar v kmečko posojilnico, krščanski denar v krščan¬
sko posojilnico... Kaj bi mi druge podpirali, ko nihče
noče podpirati nas? Ali ni tako, Permanca ...?«

Permanca se je zganila.

»Da, tako bi bilo prav . je vzdihnila čez čas. Mun-
kove besede so jo omečile.

V svesti si svoje zmage je Munk velikodušno drom-
ljal po mizi in čakal.

»Kaj pa naj storim, Munk? Ti si v teh stvareh bolj
izkušen kakor jaz ...«

»Nič. Meni menda zaupaš, jaz te ne bom varal. Ako
nočeš sama, pa daj knjižico meni. Dvignil bom denar
in ga nesel tja, kantor spada. Doma ga menda vendar
ne boš tiščala v takih nevarnih časih, kaj ...?  Kadar boš
kaj potrebovala, boš pa dobila, ker vedno ne boš mogla
ostati za gospodinjo. Postarala sva se, Permanca . . .<

»Dobro, tako bom storila ...«

Tako se je tudi zgodilo: stari Munk je dobil od nje
hranilno knjižico, odšel z njo v ono posojilnico, oblastno
dvignil tam denar in ga naložil v svoji posojilnici. Niti
najmanj ga ni motilo, da je v nasprotni posojilnici dobil

392

svojega sina‘Lade ja, ki Se je od zadrege zgrbil za mizo
kakor pohojen črv. Potem je odnesel knjižico Permanci
z besedami:

»Vidiš, Permanca, zdaj je stvar urejena ...«

Ahac je bil prepričan, da je igro z denarjem že iz¬
gubil. Jezilo ga je, da je mati imela več zaupanja do
drugih ljudi kakor do njega, in že je videl tajno roko,
ki sega po denarju, s katerim bi si mogoče kdaj tudi
on lahko pomagal. Od žene jih je moral zaradi tega
dosti preslišati. Pri vsej grenkobi, ki ga je navdajala,
je bilo edino dobro to, da je žena prav zaradi tega de¬
narja postala silno razborita in je začela Ahacove na¬
sprotnike kar sovražiti.

Ko je Ahac mislil, da je že vse pri kraju, pa ga je
na vsem lepem iznenadila mati. Nenadoma je prišla k
njemu in mu prinesla novo hranilno knjižico, rekoč:

»Ahac, tu imaš hranilno knjižico. Jaz je nočem imeti
doma. Hrani jo ti in je ne daj nikomur iz rok. Ako
bom kaj potrebovala, bom prišla k tebi in boš ti zame
jemal denar ven. Če bi me pa bog na vsem lepem po¬
klical k sebi, pa dobro pazi, kaj ti povem: Iz tega de¬
narja plačaj pogreb, oskrbi zame vsako leto eno mašo
na dan moje smrti, pet tisoč daj Nežinemu sinu, ki ga
je imela s Tumpeževim, da bo vedel za svojo babico,
kar pa ostane, je tvoje... Tako boš dobil vsaj nekaj
iz Permanovega grunta... Da, in še nekaj bi ti rada
rekla ... Perman si je svoje nesreče sam kriv. Kdo ve,
kje se potepa, toda moj sin je, tvoj brat je...  Če se
bo kdaj zopet vrnil v Jamnico, bo gotovo prišel kot
berač. Prosim te, ne zapusti ga, pomagaj mu, kakor veš
in znaš, da mu ne bo treba "kje za plotom poginiti...«

Govorila je hitro, hlastno, kakor bi se bala, da bi

393

se ji misli pretrgale in bi potem ne vedela dalje. Sin
se je omehčal.

»Ah, mati, ne govorite tako. Krepki ste še in boste
še dolgo živeli. Ce bi pa kaj prišlo, se bo zgodilo tako,
kakor želite. Jaz sem sploh že mislil, da se vam ne bi
bilo treba mučiti pri Zabevu. K meni bi prišli, bomo
že našli prostora_«

Toda mat', ki še vedno ni obrnila oči od njega, ga
očividno ni poslušala; kakor da ima še nekaj na jeziku.

»Ahac, še na nekaj sem pozabila,« je dodala hitro,
»sedmina ne sme biti pri Lukaču. Z njim se je za' našo
hišo začela nesreča...«

Potem je odšla tako naglo, kakor je bila prišla.

Permanca je ostala pri Zabevu; kakor je trdila, naj¬
več zaradi otroka, ki mu je takrat rešila življenje in ki
ga je silno vzljubila. Toda njeno življenje se je prej
izteklo, kot je mogel kdo pričakovati. Do pozne starosti
trdna starka je začela naglo hirati in leto dni potem jo
je stisnila zima. Sedmina ni bila pri Lukaču, ker jo je
Zabev napravil doma, kakor bi mu umrla njegova lastna
mati. Permanca ni dočakala, kar si je najbolj želela,
da bi smrt še pred njo rešila Zabevko, ki je še ved rt o
hirala v umobolnici.

Takoj po materini smrti je Ahac odpovedal v hra¬
nilnici materino vlogo. Takoj prvi uradni dan po pre¬
teku šestmesečnega odpovednega roka je šel dvignit
denar. Precej je zapazil, da so se ga v posojilnici nekam
ustrašili. Načelnik Dvornik se je v zadregi začel čohati
za tilnikom.

»Kaj pa je, ali ni kaj prav?« je vprašal Ahac naglo.

»Vse je prav, foda povedati ti moram, da je vloga

394

zamrznila... Vse vloge so zamrznile in ne morem ti nič
izplačati...«

Ahac je zazijal in je komaj še slišal v zadregi izgo¬
vorjeno besedo:

»Kriza, gospodarska kriza ...«

Ta trenutek se je zaprla nevidna lovka sto in sto-
rokega polipa, ki se je iz glavnega mesta prilepila na
Dobrije, na Jamnico. Zaprla pa se je samo za hip, do¬
kler nevidne ustnice niso požrle kaplje, ki se je ime¬
novala: petdeset tisoč dinarjev, po jamniško pa žulj
pernjaške zemlje — potem se je lovka zopet odprla
kakor nevidno brezdanje žrelo ...

Ahac je že drugič izgubil dediščino.

395

Četrto poglavje

Bilo je že pozno ponoči, a v Munkovi bajti, lci je
stala na koncu prostrane gorice, je še vedno brlela
drobna lučka. Hiša na drugem koncu je bila že temna
in tam je šlo že vse počivat. Nad Munkovo jamo je
ležala hladna, a lepa suščeva noč. Polje nad hišo je
bilo še pokrito s strjenim snegom, a pod hišo so bile
že velike kopnače. Zadnji dnevi so bili jasni, polni
sonca, in sneg se je naglo umikal proti gori. Po sončnih
krajih so nekateri kmetje začeli že gnojiti. Jama je
bila tiha, le od potoka se je slišalo enakomerno ropo¬
tanje mlina, ki je delal za Munke tudi ponoči.

Stara Munkinja je šla že v posteljo, njen mož pa je
še vedno obračal v rokah čeljusti novih grabelj, ki jih
je delal za svojo snaho Bunki njo. Trudil se je, da bi
napravil čim lepše in lažje orodje, in bilo je, kakor da
bi v to delo polagal nekaj tiste svoje ljubezni, ki jo je
vedno gojil do sinove žene. Bunkovo gospodarstvo mu
je sicer delalo mnogo preglavic in skrbi, a za vse to
je dolžil bolj sina kakor snaho. Ce se je spomnil njenih
devetih otrok, se mu je srce vsakikrat zmehčalo. Malo
je bilo žensk v Jamnici, ki bi bile tako blagoslovljene,
kakor je bila Bunkinja.

Mož se je zadnja leta zelo postaral. Postave je bil še
vedno tršate, toda lasje so mu postali popoloma beli in,
ker se zadnja leta tudi ni več bril, je nosil tudi čisto belo,

396

bolj široko kakor dolgo brado, ki mu je pokrivala vse
lice gori do oči. Iz tega zarastlega obraza je gledalo le
smelo čelo, uporni, šilasti nos in iznad njega dvoje Še
vedno živih oči. To je bil zdaj stari Munk.

Ko je Munk nazadnje odložil čeljusti, ne vedoč, ali
naj še nadaljuje z delom, ali pa naj gre spat tudi on,
.so se zunaj na pragu zaslišali težki koraki. Starčeve oči
so se takoj čudno zabliskale in čez njegov obraz je švig¬
nila nemirna senca. Spoznal je korake in vedel, da pri¬
haja v hišo njegov sin Bunk. Vedel je tudi, da je sin
pijan. Oštro je prisluhnil poznemu ropotu. Koraki so
se za hip ustavili, ko da bi tisti, ki hodi, ne vedel, ali
naj vstopi, ali pa naj se obrne in nadaljuje pot v noč.
Toda koj nato so noge znova zaropotale in v sobo je
stopil Bunk.

»Dober večer, ali še ne spite?« je pozdravil sin, po¬
gledal vznemirjeno po sobi ter se koj nato z vso svojo
težo spustil na bližnji stol. Poznalo se mu je, da je
precej pijan, a še nemirnejši kakor pijan. S trudnim
obrazom je pogledal v kot na posteljo, kjer je ležala
mati, ki je ob njegovem vstopu za hip odprla oči, a
takoj spet zaspala.

Stari je spet zgrabil za odložene čeljusti, toda dela
se ni več lotil, temveč jih je prelagal iz ene roke v
drugo, nato pa naravnost pobaral sina:

»Kaj pa je?«

Prav tako naravnost in brez ovinkov mu je odgovoril
Bunk:

»Oče, grunt ho šel...«

Stari Munk je nepremično obsedel in. njegov sivi obraz
je kakor okamenel. Na postelji v kotu je nemirno za-
šumelo in' stara Munkmja je s široko razprtimi očmi

397

pogledala po sobi. V nizkem prostoru je zavladala muč¬
na tesnoba, ki jo je cviljenje tlečega oglja v peči še
večalo.

Munk je obstal kakor kip, ko se mu je sredi obraza
napravila luknja in je iz nje zažvižgal suh glas:

»Ali si spet pil...?«

Toda sin ga ni slišal, ampak je z eno roko zgrabil
za klobuk in ga zagnal po mizi, z drugo pa si je po¬
pravil s čela črne, kuštrave lase, potem pa je treščilo
iz njega:

»Da, grunt bo šel, vsega je konec ... Vse je izgub¬
ljeno ... Kaj veste vi? Lukač me goni, Tripalo me goni.
Jelen me goni, Apat me goni, vsi me gonijo. A kje bom
vzel denar? Kakor hitro me pritisne eden, bodo skočili
tudi drugi in potem bo Bunkovine konec.. . slišite.
Bunkovine bo konec ...«

Zadnje besede je Bunk skoraj kričal. Bilo je, ko
da mu je počilo srce in mu je vsa velika žalost bruh¬
nila iz prsi. Vedel je, da njegova kruta izpoved trga
staršem srce, ali bilo mu je v veliko tolažbo, da je ravno
pred njima mogel izkričati svoj obup kakor včasih, ko
je bil še majhen in je pri njima iskal prvega .zavetja.
Ko se je izpraznil, je ves onemogel obsedel na stolu.

»Marija, še ti pomagaj!« je kriknila Munkinja prestra¬
šeno in se dvignila na postelji. Iz njenih oči sta gledala
strah in presenečenje.

Stari Munk je še vedno nepremično sedel. Človek
bi mislil, da je omrtvel, da je iz njega izginila zadnja
troha življenja. Ali ni bilo tako, bil je kakor obzidana
apnica, ki je od zunaj trda in mrtva, v njeni,sredini
pa gorijo najbolj žgoči plameni. Zadostovalo je samo
nekaj trenutkov in vse njegovo življenje se je preko-

398

picnilo v njem. Ta Bunk mu je bil’ od vseh' otrok naj¬
bolj pri srcu, bil je zanj ne le sin, ampak tudi tisto
bitje, ki naj bi nadaljevalo njegovo življenje, njegovo
borbo s svetom. Ljubil je tudi Ladeja in Mojcko, Mun-
kinjo. A Ladej je bil odtujen, daleč, in ni bil kmet.
Mojcka je bila hči, da jo je bilo treba iskati, in tudi
Munkovemu gospodarstvu ni bilo kdo ve kaj očitati.
Hiša je rinila dalje. Ali njegov pravi potomec bi moral
biti le Bunk. Zato mu je vsa leta garal ob velikih delih
kakor hi trpeč in skušal pomagati, kjer koli in kadar
koli je mogel. Ko so Bunka začeli pritiskati dolgovi, je
priskočil in jih poskušal mašiti. To je storil doslej že
trikrat. Z materjo sta porabila za rešitev Bunkovine
ves svoj razpoložljivi denar. Sedaj razen preužitka nista
imela ničesar več.

Munku je legla na oči debela megla in tedaj se je
šele zganil:

»Torej se boš ti za Permanom prvi sfretal... Jaz pa
sem mislil, da se bo še Podpečnik pred teboj ...«

Mirni očetov glas je sina presenetil. V njem ni bilo
niti pravega očitka, niti graje, niti sočutja, ampak sama
grenka zaničljivost. On pa je pričakoval izbruha, vi¬
harja. Ko se je gredoč obotavljal, ali ntfl stopi v očetovo
bajto ali ne, je bilo to zato, ker se je bal njegovega
prehudega izbruha. Ker pa ga je bolečina kar gnala k
pokori, je vendarle vstopil.

Bunk je pogledal mater, ko da bi pri njej iskal za¬
ščite, toda obraz, ki ga je videl na postelji, je bil pre¬
strašen, malone spačen. Oči so bile podobne očem mrliča,
a usta so bila široko odprta in spodnja ustnica je mla¬
havo visela na brado. Hitro je umaknil pogled od ma¬
tere, nato pa je iz njega spet planila bolečina:

399

»Ne glejta me tako čudno, kar sem rekel, je gola
resnica. Največ imam pri Jelenu, menda dvajset tisoč.
Pri Lukaču imam blizu deset, pri Tripalu tudi nekaj
takega, pri Apatu je čez pet, nekaj malega je pri Mu-
dafu. Za pet tisoč se je vknjižila na grunt država. Razen
Mudafa hočejo imeti vsi. Danes sem bil pri Jelenu, pri
Tripalu, pri Lukaču in pri Apatu. Nobene milosti ni več.«

Njegov glas je bil krut in izzivajoč. Povedal je vse.
kar je imel na jeziku, a še vedno je tiščalo iz njega.
Tihota, ki je vladala po sobi, ga je morila in želel si
je ropota, očitanja, kletev. Namesto tega pa se je po
kratkem molku začul le materin nesrečni vzklik:

»Kdaj bo Bunkinja spet ležala ...?«

Ta vzklik ni imel z vsem teni nobene zveze, a je zato
tem bolestne je odjeknil po sobi. Stari Munk je spet
okamenel, a Bunku je bilo, kakor da bi ga nevidna
sila pritisnila na sedež. Lotila se ga je čudna otrplost in.
čeprav mu je bilo nadvse zoprno govoriti tudi še o tem,
je čez nekaj časa s slabotnim glasom spravil iz sebe:

»Čez dva meseca...

»In to bo deseti otrok...?«

Zdaj je bil Munk, ki je spregovoril.

Bunk je spe? začutil neznosen udarec. Spoznal 'je, da
so kratki, odsotni in zamolkli stavki, ki jih izgovarjata
oče> in mati, najhujši očitek, ki ga je mogel zadeti, šiba,
ki boli huje kakor bi mogel boleti vsak drug očitek
njegove krivde. Pod njihovimi udarci se mu je polagoma
razkadila pijanost v glavi. Vzdihnil je počasi in globoko:

»Kriv sem jaz ...«

Toda komaj je njegov vzdih zamrl, se je znova stre¬
sel in zavpil:

»Da, kriv sem, ali vsega tudi nisem kriv sam... Ve-
400


liko so krivi tudi časi. Ali sem jaz kriv krize, ali seru
jaz kriv, da mi je onega leta toča vse potolkla, ali sem
jaz kriv, da sem vola, za katera sem dal šest tisoč, moral
prodati za štiri, potem ko sem ju zredil za štiri metrske
cente? Vsega tega nisem kriv jaz, ampak drugi...«

Ko je to izkričal, mu je bilo malo laže. Tudi očetu
in materi je po tem sinovem izbruhu vidno odleglo; mati
se je spet naslonila nazaj na vzglavje in stari Munk, ki
se je medtem že nekoliko zbral, se je dvignil in začel
korakati po sobi, kakor vedno, kadar se je kaj težkega
zrušilo nanj. Izračunal je bil, da je sin dolžan okrog
šestdeset tisoč, Bunkov grunt pa je cenil še vedno vsaj
na dve sto tisoč. Slika, ki jo je gledal pred seboj, je
navzlic tej razliki bila obupna. Obupna bi bila že, če¬
prav bi časi bili drugačni, zakaj Bunkovi gozdovi so
bili izsekani in razen hmeljskih rant v njih ni bilo kaj
sekali. Že obrestovanje teh dolgov je zahtevalo letno
vsaj pet tisoč, ako bi bili to kaki drugi dolgovi in ne
trgovski. Bunk jih nima kje vzeti. In kje so druge stvari,
kako prehraniti, kako obleči tako veliko družino v se¬
danjih časih? Poleg tega je cena zemlje še vedno pa¬
dala. Lep grunt si dobil danes že za dve sto tisoč. Tudi
on ni vedel nobenega izhoda več. Pogledal je na sina,
ki je ves nebogljen sedel pred njim, nato je pogledal
proti ženi, potem pa rekel z ubitim glasom:

»Bunk, midva ti ne moreva pomagati...«

»Da, Bunk, midva ti ne moreva pomagati...« je po¬
novila za njim njegova žena z istim glasom.

»Tega tudi mislil nisem,« je spravil sin iz sebe, ne
da bi se premaknil. Cez nekaj časa pa je dodal malo-
dušno: »Mislil sem, če bi dobil denar pri posojilnici.
Potem bi bil vsaj dolžan le enemu ...«

>(<

401

»Iz tega ne Bo nič,« ga je presekal oče, ko da bi Ičaj
takega že pričakoval. »Ako ti posojilnica da denar, po¬
tem bo grunt njen, ne pa tvoj. Ti boš le najemnik ...«

»Bom pa najemnik, kakor so drugi...« se je skušal
braniti sin.

»To se pravi, da boš šel z grunta malo pozneje. Ali
boš s tem kaj pridobil...?«

»Morda pridejo boljši časi. Medtem bodo tudi otroci
dorastli in bilo bi laže ...«

Ali stari sina že ni več poslušal, ampak se je vedno
bolj vdajal svojim mislim. Zdelo se je, ko da bi šele
zdaj začel doumevati vso strahoto nesreče, ki se je zru¬
šila na njegov rod. Vedno nemirneje je korakal po sobi.
Naenkrat se je obrnil k sinu:

»In kdo te najbolj goni?«

»Jelen. Rekel mi je, da mi da štirinajst dni odloga;
ako mu do tega časa ne prinesem denarja, me bo izročil
sodniji. Veste, kaj to pomeni...? In če bo zagnal eden,
bodo isto storili tudi drugi. Potem pa zaustavite plaz,
ako morete ...«

»Jelen, ta tudi, ta prvi_!«

Jelen je bil v Dobrijah slovenski trgovec, katerega
so poklicali v trg narodni krogi kot tekmeca proti tuje-
rodcem, predvsem proti vsemogočnemu trgovcu Tripalu.
Znano mu je bilo, da je ta Jelen obogatel predvsem s
kmečkim denarjem. V duši starega Munka se je straho¬
vito trgalo. Bilo bi že tedaj planilo iz. njega vse, kar se mu
je tam kopičilo, ako bi Bunk tedaj polglasno ne dejal:

»Bil sem tudi pri Ladeju ...«

»Pri Ladeju!« sta se tedaj stara Munka oba hkrati
zavzela.

»In kaj je rekel?« je vprašal oče.

402

»Ali ti je kaj očital...?« ga je prestrigla mati, ki se
je spet dvignila na postelji.

»Nič mi ni očital. Toda pomagati mi ne more. Rekel
mi je, da komaj toliko zasluži, da je za sproti. Tudi taka
gospoda, kakršen je on, nima kdo ve kaj prida ...«

Starima je očividno odleglo. S sinom Ladejem sta
se že davno zopet spoprijaznila, čeprav je med sinom
učiteljem in med njima ter med domačijama še ležala
senca nekdanje dediščine. Sin je kdaj pa kdaj prihajal
k njima, zahajal pa je tudi v Munkovo in Bunkovo hišo.
Z leti sta stara Munka začutila pred sinom Ladejem
nekaj kakor nemirno vest, čeprav mu tega nobeden ni
priznal. Oba sta dobro vedela, tla sina še vedno grize,
ker od vsega njunega nekdanjega velikeg# imetja razen
šolske izobrazbe res ni dobil kaj prida. Vest sta si sku¬
šala zagovarjati s tem, da tega nista kriva onadva, pač
pa razmere, te so denar, ki ga je Ladej dobil, tako
nesramno razvrednotile. In ko sta slišala iz Bunkovih
ust, da Ladej ni prišel na dan s kakimi starimi očitki,
sta bila zadovoljna.

Stari Munk pa se ni mogel dolgo tolažiti s tem. Kmalu
je v njem spet pričelo vreti. Vedno nagleje je korakal
po sobi. Pred seboj je videl eno samo veliko podrtijo
tega, kar je gradil in snoval vse življenje. Bunkovina
je izgubljena. Deset vnukov in vnukinj je videl na cesti.
Kam se bodo dejali...? Ali bodo šli za hlapce in dekle
služit po tujih hišah? V tovarno, v tisto črno pošast,
v kateri je vedno gledal nevarnost za kmečki stan...
za stari človeški rod . .. Kaj bo iz vsega tega? Postali
bodo berači, potepuhi; prosti ljudje, katerih je Jamnica
že zdaj prepolna. Povečali bodo armado tiste odvečne
žlote... Obrisi Munkove hiše na drugem koncu gorice,

26 *

403

ki jo je videl v duhu pred seboj in ki je še trdno stala
na svojem starem mestu, ga niso mogli preveč potolažiti.
To je bil le del njegovih sanj. Vsa ta podrtija se mu
je rušila v nepojmljivih okoliščinah. Kje je država, kje
je red? Kam bi človek dal vse te pojme? Sedaj goni
Bunka Jelen, ta pijanec, prej ga je gonil Tripalo. Kje
je tukaj razlika med enim in drugim? Ali je ni, ali je
res vse skupaj prevara...? In vse io dere kakor plaz,
ki ga ni mogoče zaustaviti.

Zdelo se mu je, da se pričenja tudi sam z Bunkom
vred pogrezati v to podrtijo, in od strahu je pričel drh¬
teti. Da bi se ubranil zlih slutenj in podob, je začel
kričati:

»Kaj sem zagrešil, kaj sem storil, chi je vse to prišlo
nadme? Ali nisem živel vse življenje, kakor se spodobi,
ali nisem delal kakor črna živina, ali nisem dajal vbo-
gajme, ali nisem molil in hodil v cerkev kakor kristjan .. .
Ali nisem držal vedno s tistimi, ki zdaj vladajo, ali
nisem pomagal tudi jaz ustvarjati naše nove države.
Boril sem se zanjo, trpel sem zanjo, celo zaprt sem bil
zanjo... In vse skupaj je en host. Vse skupaj ne po¬
maga. Za katere grehe se neki pokorim? To je, kar bi
rad vedel, kar hočem vedeti...«

Starec je začel preklinjati, kar je bilo pri njem zelo
redko. Ko je utihnil, je s stisnjenimi pestmi obstal sredi
sobe in gledal okrog sebe, ko da bi iskal tisto strašansko
silo, ki je kriva vsega tega, in bi jo hotel zgrabiti za
roge. V njegove stare kosti je šinila moč in upornost.
Nekaj časa je tako strmel v stene in v temna okna, za
katerimi je slutil rogove sovražne sile. Toda ker se ni
nič pokazalo, je njegov pogum jel spet upadati in pesti
so se mu spet razkrečile. Z obupanim glasom je vzdihnil:

404

»Ali naj napravim, kakor je storil moj brat Seč-
njak? ... Ali naj grem k župniku Virejn pa rečem: Ni¬
česar več ne verjamem. Vse je hudič vzel...«

Tedaj je rekla njegova žena s prestrašenim glasom:

»Krišobari, ne preklinjaj, Munk!«

Čeprav sta bila že dolgo let preužitkarja, sta se stara
dva ob posebno važnih ali svečanih priložnostih še vedno
imenovala po svojih včasnih opravilih.

Starec se je ozrl k ženi, si globoko oddahnil in se
vzravnal. • Največjo bolečino, ki jo je kdaj v življenju
občutil, je vrgel iz sebe ter s tem spet prišel v ravno¬
težje. S svetlimi očmi se je obrnil k še vedno molče¬
čemu sinu.

»Bunk, vse je izgubljeno . ..«

To je bilo vse, kar je tisti večer mogel povedati.

Bunk se je počasi dvignil in, ne da bi voščil lahko
noč, odšel iz bajte v temno noč ter pustil stara sama z
nesrečo, katero jima je .bil malo prej prinesel v hišo.
Kmalu je v Munkovi bajti ugasnila luč, toda stari Munk
navzlic temu tisto noč ni zatisnil očesa.

Osem dni se stari Munk ni ganil iz bajte. Nesreča
z mladim Bunkom je bila neogibna in, ker sam ni mogel
pomagati, je ostal rajši v samoti s svojimi mislimi. Tudi
v cerkev ni šel, dasiravno sta pretekli že dve nedelji,
kar se v njegovem življenju skoraj še ni zgodilo. Vedel
je, da Jamnica že javno govori, da bo Bunk šel kmalu
na kant, zato pa se je izogibal ljudi. Ni se bal toliko
škodoželjnih obrazov, ker bi takih gotovo ne srečal ve¬
liko, huje se je bal pomilovanja in sočutja, budi mla¬
dega Bunka tačas ni bilo blizu. Od 'mladih Murikov je
medtem zvedel, da njegov sin obupan tava okoli in po-

405

piva, zraven pa povsod ponuja svoj. grunt. Lukač mu je
zadnjič ponujal za posestvo sto trideset tisoč. Nazadnje
pa se je umaknil, trdeč, da bi utegnil predrago kupiti.

Stari Munk pa je medtem nekaj le napravil za svo¬
jega sina: poskusil je pregovoriti Mojcko in njenega
moža, da bi rešila Bunkov grunt, ako že ne za sina
Anzana, pa da bi ga vsaj kupila, da bi tako posestvo
ostalo v domačih rokah. Toda poskus se mu ni posrečil.
Munk je rekel, da si ne upa kupiti grunta, ker bi ne
vedel kje vzeti toliko denarja. Moral bi posekati ves
les do zadnje ostrvi, če bi ga sploh mogel prodati. Tudi
njega so žulili hudi časi. In Munk je rekel še nekaj,
kar bi nemara pred leti ne bil:

>Tudi je vsa stvar zelo neprijetna, ker bi mogel kdo
reči, da sem Bunku jaz otel grunt. Morebiti bi mi to
kdaj celo sam Bunk očital, če ne on, pa njegovi otroci.«

Staremu Munku se je posebno prvi pomislek zdel
tehten in je zato kmalu odnehal. Ali mlada Munka sta
se pri tem zelo zanimala za Bunkovo dolgo njivo, ki je
ležala tik za Munkovim lesom in je bila najrodovitnejša
Bunkova zemlja. To njivo bi vsekakor odkupila, sta re¬
kla. In naposled bi vzela tudi še travnik, ki leži ob njej.

Starega Munka je ta želja zabolela huje kakor pa
njegova odbita prošnja. To je pomenilo, da je čez Bun-
kovino že narejen križ in da se že pripravljajo jastrebi,
ki bodo to nekdaj njegovo telo raztrgali in raznesli na
vse vetrove. Spet se je umaknil v bajto in trpel sam
s seboj. Potem mu je prišlo na uho, da je sin pri Lukaču
barantal s Tumpežem za njivo, ki leži ob njegovi meji.
Do kupčije ni prišlo. Ko, pa je slišal, da se celo Dovga-
noč poteguje za nekdanji, sedaj že na pol razpadli ovčji
hlev pod gozdom, ki bi  si ga rad preuredil v bajto, ni

mogel več strpeti doma. S krvavečim srcem se je napotil
k Bunku in, ko je stopil v hišo, odločno dejal:

»Poa, sin, naj bo kakor hoče, a bajt ne delaj iz Bun-
kovirie!«

»Potem bo šlo pa na dražbo,« se je zagovarjal Bunk.

A oče je še enkrat ponovil z močnim poudarkom:

»Naj bo, kakor koli hoče, a jaz ti rečem: Ne delaj
bajt.«

Sin je molčal, stari Munk pa mu je začel na dolgo in
široko razlagati škodljivost bajt, trdeč, da je na gruntu
bajta uš, ki žre in žre. V starih časih so bile bajte nekaj
drugega in niso bile tako nevarne. Takrat so morali
bajtarji delati pri gospodarjih in pridelovati kruh, v
današnjih časih pa bajta ni drugega kakor kotišče otrok,
nezadovoljnosti in nesreče. Govoril je o tem s tako vne¬
mo, ko da bi bil pozabil ne le na to, da sin ne more več
odločati o usodi Bunkovega grunta, ampak tudi na to,
kako je njegov sin z eno nogo že sam na bajtarskih tleh.

»Ce že mora biti, potem je vsekakor bolje in bolj
pošteno, da prodaš grunt, kakršen je. Naj ostane skupaj;
kar je že stoletja bilo skupaj,« je končal oče.

Bunk je nejeverno strmel vanj, ko da bi mu govoril
v nekem nerazumljivem jeziku. Dobro vedoč, da je nje¬
gova usoda že zapečatena, ga grunt ni več zanimal ali
vezal in bilo mu je vseeno, kakšno razvalino bo zapustil.
Zanj je bilo poglavitno, da bi čim več izkupil in da bi
mu od izkupička čim več ostalo. Očetova želja se mu je
zdela tuja. Nekaj ga je sicer Je spominjalo tudi očetovih
nazorov, a to je bilo zelo oddaljeno in trpko.

»Munk bi rad imel dolgo njivo in tisti travnik ob
njej,« je dejal po kratkem razmišljanju.

Ne daj!« je vzkliknil oče. »Kaj bo Bunkovina brez

407

dolge njive, brez najboljše njive, lepo te prosim. Kdor
bo kupil, naj ima in naj uživa vse skupaj. Ne daj...!«

Bunk je izbuljil oči. Oče je govoril iako trdo in
prepričevalno, skoraj proseče, kakor da bi govoril o
kakem tujem kuptfu, ne pa o hčeri in o zetu. Njegova
vera in njegova ljubezen do. zemlje ni poznala omah¬
ljivosti. Sin je lahko spoznal, kako velika je morala biti
očetova bolečina zaradi izgube Bunkove kmetije. Tudi
on ni maral dati Munku tistega sveta, vendar iz čisto
druge sebičnosti kakor pa njegov oče. Čim slabše mu je
namreč šlo, tem manj je maral za Munka, ki se je kljub
slabim časom še krepko držal. Z zadoščenjem je dejal:

»Oče, tu sem z vami istih misli. Munku ne dam za
noben denar, rajši komu drugemu kakor njemu.«

Stari Mu n k se je zamislil.

»Kaj pa pravi Mudaf?« se je nenadoma obrnil k sinu.

»Nič ne pravi. Zadnjič mi je rekel: Če bodo drugi
dobili, kar jim gre, bom menda tudi jaz dobil.«

»A koliko si mu dolžan?«

»Blizu pet...«

Stari Munk ni dolgo strpel pri Bunku. Molče je za¬
pustil hišo in se napotil proti domu. Bil je lep dan,
Jamnica je bila polna vigrednega sonca in v Sončnem
kraju ter na Drajni se je videlo že mnogo oračev po
njivah. Na Hojah je bila zemlja še premrzla za obde¬
lavo. Z bližnjega brega se je belila Mudafova hiša. Njen
blesk je bil podoben vabljivemu smehljaju. Vso to lepoto
je Munk občutil samo iz ■neke daljave, čeprav je bila
razprostrta tesno okrog njega. Ko je prišel do razpotja,
od koder je ena pot držala proti Munku. druga pa proti
Mudafu, mu je noga kar sama od sebe stopila na Muda-
fovo pot.

408

Z Mudafi si Munki nikoli niso bili predobri sosedje.
Med obema hišama sicer nikoli ni prišlo do prepira, ali
dokler je gospodaril stari Munk, se to razmerje ni niti
popravilo niti poslabšalo. Pri Munku je bila doma bo¬
gatija in hiša je imela svoj nedostopni ponos. Pri Mu
dafu te blaginje ni bilo in staremu Mudafu je včasih
celo trda predla. Pred desetletji mu je Munk nekoč celo
odbil prošnjo za poroštvo v posojilnici. Toda Mudafi so
bili zelo delavni in so se držali. Potem so dorasli otroci,
ki so bili pridni in so ostajali doma. Ukvarjali so se
z vožnjami, razen tega pa je njegova žaga v letih cve¬
toče lesne trgovine mnogo zaslužila. Opomogli so si in,
ko je prišla kriza, jim hi mogla tako do živega kakor
sosedom.

Odkar je Bunka začelo prstenčiti, je stari Munk po¬
stal do Mudafov še nezaupljivejši; na tihem je sumil, da
Mudaf preži na Bunkovo posestvo. Pravega vzroka za to
sicer ni imel, toda kadar koli je zagledal pred seboj to
široko, belo hišo, ga je začel ta sum vedno znova mučiti.
Ko je prvič čul, 8a si je Bunk tudi pri Mudafu izposodil
nekaj denarja, mu je bilo zelo neprijetno. Ker pa mu
je sin vedno zatrjeval, da ga Mudaf za denar ne goni,
ni mogel nič reči, čeravno se svojega suma ni mogel
otresti.

Na pot proti Mudafu ga je spravil razgovor s sinom,
iz katerega se je prepričal, da grozi Bunkovemu gruntu
največja nesreča, ki se posestvu lahko pripeti, to je
razkosanje. Naenkrat so mu prišli na um Mudafi. Bil je
prepričan, da se na tihem zanimajo za grunt, čeprav
tega nočejo pokazati. Sum, ki ga je mučil leta in leta,
se mu je naenkrat zazdel kot nekaka rešitev. Bunk je
bil po njegovem že tako in tako izgubljen, a kmetija-

400

bi se nemara še dala rešili. Mudafi so pridni ljudje,
čeravno niso preveč prijetni. Gotovo bodo njihovi otroci
imeli pri Bunku več sreče, kakor jo je imel njegov rod.

Počasi je stopal stari Munk po brezni cesti proti hiši
na polici. Bil je podoben človeku, kateremu so na noge
priklenili težke uteži in ki si ne more pomagati dalje.
Pod vrhom je obstal in se obrnil nazaj proti jami. Kakor
na dlani je ležal pred njim razgrnjen Bunkov grunt.
Videl je vse njive, kolikor jih je bilo pri hiši, vse trav¬
nike in loge. Čez vso to krasoto je dihala prva pomlad.
Mali breg pod domačijo je bil posut s cvetočimi zvončki,
katerih ni bilo nikjer toliko kakor pri Bunku. Pod hišo
je njiva, ki je kakor nalašč za krompir. Ob njej je
njiva, kjer rodi rž kakor nikjer drugod. Potem leži
travnik, kjer se nakosi deset voz košenine. Za njim so
spet njive, kjer plenja pšenica včasih tudi dvajsetkratno
seme. Dalje se razprostira dolga njiva, največja pri
Bunku, kjer raste žito, čeprav ne gnojijo vsako leto.
In potem so travniki, ki jih namakajo studenci in se
jim ni bati suše. _

Kakor zamaknjen je strmel starec v to podobo. Razen
v očeh na vsej njegovi postavi ni bilo zapaziti nobenega
življenja. Dolgo, strastno in pohlepno -so pile njegove
oči, potem pa so se zaprle in, ko so se spet odprle, so
bile vlažne. Prej trdo stisnjene ustnice so se odprle in
zadrgetale. Nato se je mož stresel in naglo obrnil podobi
hrbet....

Ti kratki trenutki so zadostovali, da se je stari Munk
do dna duše prepričal, da je na pravi poti. Od tukaj so
Mudafovi rodovi gledali na Bunkovo posestvo že bog ve
koliko let; videli so ga, kadar so zjutraj vstajali, gledali
so ga čez dan pri delu, gledali so ga, kadar so počivali

410

in kadar jim je med delom tekel znoj s čela, videli so
ga od jutra do večera, ko so odhajali počivat. Ni moglo
biti drugače, ko da šo se jim te jame zarisale v kri in
v možgane. Bunkovina je bila vse kaj drugega kakor
njihovi robovi, na katerih je rastel največ le ovseni
kruh. Kdo ve, ali bi z njegovim sinom ne bilo drugače,
ako bi ga, preden mu je izročil posestvo, gnal na ta rob
in mu ga od tukaj pokazal. Tako pa je Bunk živel sredi
te lepote in ni vedel, kaj ima.

S krvavečim srcem, a vendar odločen je stari Munk
vstopil pri Mudafu in brez pozdrava dejal svojemu nek¬
danjemu, skoraj dvajset let mlajšemu sosedu:

»Mudaf, moj sin Bunk je izgubljen, a Bunkovino
reši ti...!«

Mudaf svojim ušesom ni mogel verjeti. Vedel je, da
mu starec ni naklonjen, dobro pa je tudi vedel, da nje¬
govi nameni z Bunkovino niso popolnoma čisti. Videč,
kako gredo stvari pri sosedu, je tudi on pristavil svoj
lonček k ognju, ki je pričel tleti. Zadnja leta je Bunku
kdaj pa kdaj posodil kak stotak, tako da se je sčasoma
že precej nabralo, čeprav njegov delež ni bil velik in
je prišel šele nazadnje k pojedini. Ves čas pa je upal,
da bo svoj delež še povečal. Ker pa je konec Bunkovine
prišel nepričakovano hitro, se je potuhnil in ostal pre¬
vidno v zatišju, zavedajoč se svoje brezpomembnosti.
Kar tako si Bunkovine ni upal kupiti. Bal pa se je tudi
javnega mnenja, ki je bilo gotovo na Bunkovi strani,,
zavedajoč se, da bo tisti, ki se bo zdaj polastil grunta,
vzel nase prekletstvo deveterih, v nekaj tednih pa dese¬
terih Bunkovih otrok. Zato se je delal, ko da bi ga vse
skupaj nič ne brigalo.

Daši je bilo vse to le navidezno in je na tihem bil

tm preži, ga je nenadni Munkov prihod hudo iznenadil
in skoraj težko zadel. Poznal je svojega soseda in nje¬
govo strast do Bunkovine in Bunkovega rodu, njegovo
zakrknjeno ljubezen do zemlje in doslednost, s katero
jo je vedno znal braniti. Zato je tudi vedel, koliko je
starega Munka veljalo, 'da se je odločil za to pot. Začutil
je neko pomilovanje, ki ga dotlej ni poznal. In pozabivši
za trenutek na svoj delež onkraj globače, je vzkliknil
s premehkim glasom:

»Kaj pa govoriš, Munk? Suj vendar še ni tako hudo.
Če Bunk hoče, se še vedno lahko izkoplje ...«

Munk ni mogel nikdar prenašati mehkih, sočutnih
glasov, najmanj pa sedaj. Mudafova mehkoba se mu je
zazdela prej porogljivost kakor sočutje. A tudi sočutja
ni maral. S trdim glasom se je obrnil k Mudafu:

»Ne mlati prazne slame, sosed. Kar je, je! Ti veš in
jaz vem ... Gotovo se ti čudno zdi, da sem prišel ravno
k tebi, ki si v življenju sicer nisva bila pes in mačka,
a se vendar nisva posebno marala. Ali ni tako? Toda
zdaj gre zares in morava to pozabiti. Bunkovo bo pro¬
dano in meni ni vseeno, kako bo prodano in kdo bo
kupil. Če kupi Jelen, ali če kupi Tripalo, ali če kupi
tudi kateri izmed obeh jamniških pležihov,* je skoraj
gotovo, da bo posestvo razparcelirano. Nobeden izmed
naštetih ne bo kupil Bunkovine iz ljubezni, ampak za¬
radi dobička. Že zdaj se oglašajo razne kavke ... Kupi
ga ti, da bo grunt ostal skupaj, kakor je zdaj ...«

Ob pogledu na Munkov otopeli, a strastni obraz, na
katerem se ni zganila niti ena kocina, je Mudafa postalo
skoraj groza. Zdelo se mu je, da ga že zdaj gleda deset

* Plazilcev, ime za trgovce, ki prežijo na kmeta.

412

takih obrazov, kakor je ta, in da jih bo moral gledati
vse življenje. Kakor koli mu je bila misel na Bunkdv
grunt prijetim, sc je vendar bal. Zato je dejal:

»Ne upam si, ne bom kupil...«

Tedaj se je vtaknila vmes Mudafica, ki je medtem
prišla zraven:

»Naš bi kupil, ali kaj bodo rekli otroci, kaj bo rekla
Jamnica? To so hude stvari, Munk ...«

Munk je čul to, kar je slutil, in pri srcu je začutil
bežen, skeleč mraz, ki pa ga je takoj pregnal, in znova
/ dejal:

, »Mudaf, kupi Bunkovo ...«

Mudaf se je dvignil.

»Ne upam si. Ti bi me klel, Bunk bi me klel. otroci
bi me kleli. Naj si kdo drug umaže dušo, jaz si je ne
bom. Tudi brez Bunkovine bom živel...« Njegov glas
je bil razdvojen, na pol zatajljiv, na pol bojazljiv.

Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je Mudafa in njegovo
ženo grozotno prijelo. Stari Munk je naenkrat pokleknil
na gola tla, dvignil proti Mudafu sklenjene roke in za¬
kričal z obupanim, prosečim glasom:

»Ce si človek, Mudaf, kupi grunt, reši grunt, zaradi
mene ga reši...«

V sobi je postalo neizrečeno tesno in mučno. Munk
je še vedno klečal na tleh in povzdigoval roke proti
sosedu. Njegova raševinasta postava z belo glavo je bila
podobna eni tistih nizkih, iz mahovine štrlečih skal, ki
jih je po Bunkovih gozdovih bilo vse polno in ki so
tam že od davna j branile strma pobočja pred plazovi
in usedlinami, 'budi glas, ki je donel po sobi, je prihajal
kakor iz skale. Mudafa sta se prestrašeno spogledala,
potem je mož zastrmel pod strop, nato pa svečano rekel:

413

»Dobro, zaradi tebe naj bo. Ce me nihče ne bo klel,
sem pa kupec ...«

Omagan in strt, a vendar olajšan se je dvignil stari
Munk. Mudafa sta takoj pristopila k njemu ip ga posa¬
dila za mizo. O zadevi, ki je vsem do skrajnosti napela
živce, niso več govorili. Mudafa sta bila na tihem vesela,
ker sta dosegla nekaj, kar je bila njuna skrita, grešna
želja, a dosegla tako, da jima Jamnica ne bo mogla opo¬
rekati. Miza je bila kmalu polna jedi in pijače in v hišo
je prišla vsa Mudafova družina. Stari Munk je bil kakor
spremenjen, jedel je in pil in govoril z vsemi, ko da bi
bil član iste družine, in vsi so se veselili in kramljali
z njim, kakor bi bili njegovi otroci.

2e prihodnji teden je Jamnica zvedela, da je Bun¬
ko vino kupil sosed Mudaf za sto osemdeset tisoč. Vsa
Jamnica se je strinjala v sodbi, da je Mudaf poceni
prišel do enega izmed najlepših posestev na Hojah, če¬
prav je v tako hudih časih bil to za kmeta presneto
velik denar. Navzlic temu, da se je zvedelo, s kakšnimi
pogoji in v kakšnih okoliščinah je prišlo do prodaje, je
soseska vendar skomizgala z ramami:

»Vrag vedi, če bo to prav prineslo. Devet otrok pri
hiši, oziroma deset...«

Stari Munk je hotel tako pogodbo, da sin lahko ostane
še eno leto na Bunko vem. Ta čas bi mu zadostoval, da
bi si našel nov dom, kako bajto kje v strani, kjer bi
lahko redil dve, tri kilave. Kupec se temu načrtu ni
upiral, toda Bunk ni hotel o tem nič slišati.

»Kar je šlo, je šlo,« je trdil, »in bolje bo zame in za
nas, ako se čimprej izgubimo od tod. Bilo bi mi hudo

414

živeti na zemlji, na kateri nisem imel sreče. Peklo bi
me in hiša bi se mi zdela kakor rakev. Zato od tod...«

»Kakor hočeš,« se je naposled vdal oče ves zamišljen.
Zdelo se mu je, da ima sin prav in da bi na njegovem
mestu tudi sam tako ravnal.

Bunkova selitev pa se je vendar še precej zavlekla.
Bil je že maj, ko so nekega jutra stali na Bunkovem
dvorišču štirje vozovi, pripravljeni, da odpeljejo od hiše
to, kar je ostalo Bunku po še ne petnajstletnem gospo¬
darstvu. Munk je prišel z dvema vpregama, Mudaf z
eno in Pernjak z eno.

Imeli so lepo vreme. Jutro je bilo čisto in jasno in
vsa pokrajina je bila kakor umita. Na dnu jamniške
kadunje so se še vlačile rahle meglice, medtem ko je
hribovje okrog nje že bleščalo v sončni luči. Daljne gore,
ki so pokrajino obdajale v širokem polkrogu, so nepre¬
mično zastirale obzorje vedrega neba. Sneg na vrhovih
nekaterih gora je počasi izgubljal svojo plamenečo barvo,
dokler se ni čisto neopaženo.tudi on strnil s svetlobo
vigrednega dne. Na jugu je stražila gora, jamniška večna
soseda. Zaradi neposredne bližine njena podoba ni bila
tako sanjava kakor podoba oddaljenih gora na obzorju:
njena glava je bila pokrita s sivim, umazanim snegom,
njena pobočja pa so bila še vedno rjavkasta, kajti ma¬
cesen in bukev še nista pognala novih mladik. Zdelo se
je, da njena glava šele prisluškuje'novemu življenju, ki
je zagomazelo po njenih korenikah, ki so se grbile po
Hojah, se spet pogrezale pod jamniško kadunjo in znova
prihajale na dan tam, kjer sta bila Drajna in Sončni
kraj .. .

Po Bunkovem polju je bliskala rosa in spomladim
zelen je puhtela iz spočite zemlje, kamor koli je seglo

415

oko. Ena njiva je bila temnozelene barve; tam je rasla
ozimna rž. Druga njiva je bila svetlozenela, tam je rasla
ozimna pšenica. Drevje okrog hiše je bilo že močno
brstnato in popkasto. Še nekaj tako lepih dni in sadov¬
njak sc bo spremenil v en sam rajski vrt. Po rasti trave
in setve, po kipenju sadnega drevja se je obetalo bo¬
gato leto.

Bunk svojega očeta ni pozval k selitvi in se zato
z ženo nista malo začudila, ko je stari Munk z zetom
že navsezgodaj prišel k hiši. Mož sam ni vedel, kaj ga
je gnalo tja. Žena mu je zjutraj branila,- naj ne hodi
k Bunku, ker je rahel tet- bi se lahko prevzdignil in
zbolel. Te besede pa so bile le krinka njene 'skrbi, da
bi staremu lahko škodovala žalost, ki jo bo občutil ob
pogledu na zadnje dejanje Bnnkove nesreče. Mož ji ni
nič odgovoril, ampak je šel, kamor ga je vlekla čudna,
nevidna moč. Tudi sam je čutil, da bi bilo bolje, ako bi
no hodil blizu, ako bi šel bog ve kam proč. Toda sili,
ki ga je vlekla na prizorišče, se ni mogel upirati in se ji
je vdal z nekim strastnim občutkom bolestne, trpinčene
tolažbe.

Munk je bil prvi, ki je po kratkem, neodločnem po¬
stajanju voznikov zaklical:

»No, ali bomo? Kaj pa še čakamo ...?« ■

Potem je čisto mirno in hladnokrvno pomagal pri
nakladanju pohištva in, pri tem vse videl, vse opazil in
tako rekoč ukazoval. Bunk in vozniki so ga molče ubo¬
gali. Vsi so slutili, da v starčevem srcu gori strašna
bolečina, ki jo skuša potlačiti, zato so bili do njega
obzirn^ in skoraj otroško ubogljivi.

Vozovi so bili že skoraj naloženi in nakladali so še

416

zadnje stvari. Bunk je hotel zgrabiti zibelko, ki je še
čakala na tleh, in jo naložiti na enega izmed prvih voz,
ki so stali v vrsti na dvorišču. Stari Munk je priskočil
in zaklical:

»Ne, zibelka pride na zadnji voz, vedno na zadnji
voz .,.«

Zgrabil je zibelko, jo iztrgal sinu iz rok in jo sam
odnesel k zadnjemu vozu. Z neverjetno lahkoto jo je
dvignil in položil vrh drugega pohištva, čeprav je bila
dovolj težka. Na tem vozu so nato na njegovo zahtevo
napravili tudi prostor za majhne otroke, ki ne bi mogli
hoditi.

Dokler vozovi niso bili do vrha naloženi, stari Munk
ni imel oči niti za Bunkinjo niti za otroke, čeravno so
se vsi čez čas vrteli okrog njega. Ko pa* je bilo že vse
naloženo in so vozovi čakali na odhod, se je šele zavedel
tudi teh. Ali tudi zdaj ni pokazal, da ga pogled na veliko
družino boli, le njegove ustnice, ki so se naenkrat tako
stisnile, da se mu je na čelu napravila globoka, siva
zareza, so pričale, kaj se godi v njegovi duši.

Bunkinja je bila tisto jutro nenavadno tiha in mirna.
Njenemu upadlemu obrazu in njeni hoji se je poznalo,
da se njen deseti čas zelo hitro bliža in da že v nekaj
dneh lahko leže. Kljub temu pa je pri selitvi pomagala.
Sredi d rose otrok je bila njena prikazen še vse bolj ma¬
terinska, širša in rodovitnejša. Njeno obnašanje je bilo
tako prostodušno in domače, ko da bi ne doživljala tega,
kar se je godilo okrog nje. Skrbno je pobirala kuhinjsko
orodje po koteh in ga nosila k vozu in, ko je rinila
lopar in omelo med drugo ropotijo, je bila podobna
ženi, ki sredi gospodinjstva mirno vsaja kruh. Iz nje je

27

417

dehtela ena sama velika moč, moč njenega materinstvu,
ki še- ni bilo iztrošeno, kateremu je predvsem služila
pri Bunku in kateremu bo lahko služila tudi kjer koli
drugje.

Na dan selitve so Bunkovi otroci vstali z očetom in
materjo vred. Celo najmlajši, ki še ni imel dveh let in
je še težko racal, se je naglo skobalil iz že pretesne
zibelke, v kateri je moral še vedno ležati. Vsak Bunkov
otrok je- ležal v zibelki tako dolgo, dokler ga od tam
ni pregnal novi Bunk ali nova Bunkinja. Otrokom izpod
desetih let je bila selitev prijeten doživljaj. Pod odne¬
senim pohištvom sp odkrivali toliko zanimivih stvari,
raznih izgubljenih čač,* da so jih imeli zdaj polne roke
in so jih komaj utegnili spravljati na vozove. Otrokom,
starim nad deset let, pa se je na obrazih vendar poznala
neka temna iznenadenost, ki jih celo med smehom ni
zapustila.

Mrtvo kvožnje** je bilo že vse na vozovih in treba
je bilo naložiti le še živo blago. Nanj je čakal zadnji
voz, na katerem je med drugo ropotijo bila tudi zibelka
in posteljne slamnjače.

»Otroci, vkup, zdaj je prišel naš čas!« je zaklical
Bunk z odsotnim glasom ter se postavil k vozu.

Obstopilo ga je devet otrok in osemnajst vprašujočih
oči se je uprlo v očeta. Mati je s povešenimi rokami stala
poleg voza.

»Africa, brž v zibelko!« je zavpil Bunk, dvignil naj¬
mlajšo bosopetko s tal in jo posadil visoko v zibelko.
Otrok je zamahnil z ročicami in se veselo nasmehnil z

* Igrač.

** Pohištvo.

418

roza. Bunk je pogledal po drosi, ko da bi iskal, koga
naj zdaj prvega posadi na voz.

»Ančka, zdaj prideš pa ti na vrsto,« je zaklical in
pograbil ne osmega, ampak sedmega otroka ter ga dvig¬
nil v zibelko, rekoč:

»Ti si že pametna in boš pazila na Africo, da ne pade
z voza.«

»Tonček!« je zaklical nato in posadil na slamnjačo
osmega otroka.

»Martin!« Sesti otrok se je zasmejal na slamnjači.

»Mojcika!« Peti otrok je zavrisnil na vozu.

Potem je rekel proti onim, ki so še stali v krogu:

»Dovolj je, vi boste pa šli.«

Toda še je mahalo troje parov rok proti njemu:

»Ne, peljali se bomo, tudi mi se hočemo peljati...«

»Naj pa bo, če je tako!« je dejal oče in že zgrabil
najbližjega.

»Pepa!« Na vozu je sedel četrti otrok.

»Anza!« Na slamnjačo je zletel tretji otrok.

Na tleh sta ostala še drugi in prvi otrok. Ko se je
oče, zaverovan v svoj posel, obrnil tudi k njima, sta oba
hkrati odstopila in rekla:

»Ne, midva bova šla.«

Lenče j, najstarejši sin, je dejal:

»Jaz bom gnal Movro.«

Poldrugo leto mlajša hči Lonca pa je rekla:

»Jaz pa bičke.«*

Zdaj je bilo naloženo vse, kar je bilo Bunkovega.
Treba je bilo iti še v hlev po živino. Tam sta čakali
dve kravi, Movra in Bavha, ter tri ovce. Drugo živino

* Ovce-

27 *

419

je Bunk že prej prodal ali pa oddal v rejo. Bunk je
prignal iz hleva kravo Bavho, sin Lenčej kravo Movro,
hči Lonca pa dve ovci z jagnjetom.

»Tako, zdaj pa naj bo v božjem imenu!« je dejal
Bunk s kričečim glasom.

Toda vprege se še niso premaknile, ker je prvi voznik
Mudaf še nekaj popravljal pri komatih svojih konj.
Nastalo je kratko, mučno čakanje. Naenkrat pa ga je
presekal presunljivi jok Bunkinje. Bila je ves čas mirna,
čeprav se ji je srce trgalo od bolečine za izgubljenim
domom in jo je tri strah pred neznano, prihodnostjo. Ko
je zadnjikrat pogledala proti prazni hiši, ni mogla več
vzdržati; zajokala je tako bolestno kakor še nikoli v
svojem življenju. Videč jokati mater, so naenkrat začeli
jokati tudi otroci, najprej onadva v zibelki vrhu voza,
potem oni na slamnjači, nazadnje še Lenčej in Lonca.
Neutešljiva tožba je napolnila izpraznjeno, mrtvo dvo¬
rišče, je letela tja po polju, se odbijala v gozdu in se
od tam spet vračala nazaj še obupnejša in bolestnejša.

Tedaj sta začeli mukati tudi kravi...

Bunk je sprva otrpnil. Tudi njemu ni bilo lahko pri
srcu in žalost, ki ga je celo jutro tiščala v grlu, je ves
čas preganjal z navidezno ravnodušnostjo in s kriča¬
njem pri nakladanju voz. Sedaj pa se je zdelo, da bo
vrglo tudi njega. Oči so mu postale vlažne, tako da je
za hip zgubil iz vida družino, vprege, dvorišče, potem
pa je na ves glas zavpil:

»Mudaf, kaj pa čakaš, poženi že vendar...!«

In prvi voz je zaropotal...

Stari Munk se je 'umaknil v hišo že tedaj, ko je njegov
sin odšel v hlev po živino. Vse jutro je bil trd in uporen
in je sproti potlačil vse mehkobne, žalostne občutke, ki

420

so mu vedno znova vreli iz srca. Tega pa, kako je sin
nakladal otroke na voz, ni mogel več prenesti in se je
odstranil. Hiša je bila prazna, same gole stene so strmele
vanj, le v družinski izbi je po stari navadi ostala miza
v kotu in križ nad njo. To dvoje se ni smelo nikdar
seliti iz km,ečkih hiš. V veži sta ležali navzkriž dve stari
metli, ki jih je tja položila Bunkinja, da zadosti stari
navadi in zaroti hudobne duhove, dokler ne bodo prišli
v hišo novi stanovalci. Povsod je dišalo po prahu, po
plesnobi in od nekod je zaudarjal še duh po otrocih, ki
ga je starec globoko vdihaval. V vsaki sobi se je pomudil
nekaj trenutkov, ošvignil z očmi gole stene, kakor bi
iskal nekaj, kar je od njegove rodbine še moralo ostati
pri hiši. Toda vse je bilo prazno in mrtvo.

Ko je obhodil spodnje prostore, so ga noge zanesle
še na podstrešje. Hotel je ostati še sam. Mračno pod¬
strešje mu je bolj ugajalo kakor pa svetle sobe v pri¬
žemi ju. Skozi lino v plankah so se usipali v prostor svetli
sončni prameni, v katerih se je motovilil gosti prah.
Tudi podstrešje je bilo izpraznjeno, vendar je ležalo po
tleh in po kotih še mnogo stare, nerabne ropotije, ki so
jo Bunki pustili. Stari Munk je strmel v to ropotijo.
Naenkrat pa se je njegov pogled ustavil pri starem, za¬
prašenem kolovratu v kotu. Spoznal ga je. Bil je kolo¬
vrat njegovega rodu, star nemara že več stoletij, in so
ga gospodinje podedovale od rodu do rodu. Njegova
mati je še predla na ta kolovrat in tudi njegova žena
ga je prejšnja leta še rabila, dasi bolj iz spoštovanja
do njegove starosti kakor zaradi njegove priročnosti. Ob
predaji posestev otrokom je Munk odnesel kolovrat k
Bunku, hoteč s tem očitno poudariti, da prenaša staro
izročilo svojega rodu od Munka k Bunku.

421

Tajna moč ga je vlekla k staremu orodju. Vse je
bilo še kakor nekdaj, kolo, snovalka, čolnič, nogalnica
in ovijalka, le s pajčevino je bilo vse zastrto in prepre¬
deno. Stari Munk se je ves zamišljen zastrmel v prašno
stojalo in naenkrat se mu je zazdelo, ko da bi med motno
pajčevino videl nešteto obledelih, mladih in starih rok
svojih prednic, mater, babic in prababic, ki so na tem
stojalu predle križevnike in mrtvaške prte njegovega
davnega rodu. Na tem stojalu se je pomagala tkati trd¬
nost in moč Bunkov. Dokler je delal ta preprosti stroj,
so bili vsi Bunki še dobro oblečeni, čim bolj pa je poči¬
val, tem slabše so bili oblečeni. Za starca je ta stroj
predstavljal moč in slavo njegovega rodu. V svoji za¬
krknjenosti in zaupanju na stare, boljše čase ni mogel
razumeti, da je zdaj le še njihov spomenik ...

Nenadoma se je sklonil, zgrabil kolovrat in ga takš¬
nega, kakršen je bil, zadel na rame ter ga odnesel s
podstrešja. Bil je prepričan, da ga je Bunkinja pozabila
na podstrešju in da ji ga mora dati. Toda že na stopnicah
se mu je ustavil korak. Z dvorišča se je tisti hip razlegel
obupen jok Bunkinje in njenih otrok. Zdaj ni bilo no¬
bene priče, ki bi videla njegovo slabost, zato se je tudi
on prepustil žalosti, se naslonil na stopnice in polglasno
zaihtel_

Slonel je še dolgo tako, ko so se zunaj začidi klici
voznikov in se je jok med ropotanjem voz začel pola¬
goma oddaljevati in zamirati. Potem se je vzdramil in,
ne da bi si otrl skope solze iz oči, jadrno stopil iz hiše
in odhitel za selivci, ki so medtem že izginili za ovinkom.
Mimogrede je zagledal Mudafico in njeno hčer, ki si
nista upali priti k hiši, dokler sta v njej še slutili stare
lastnike, in sta se ji šele zdaj kradoma bližali. Toda

422

stari Munk se zanje ni menil, temveč je s kolovratom
hitel za vozmi,' kar so ga nesle noge. Na ovinku jih je
zagledal in začel od daleč vpiti:

»Hej, počakajte, to ste pozabili...!«

Na cesti pod njim so se začuli nerazumljivi glasovi
odhajajoče družine, ki ga je očividno opazila.

»Hej, čujete, kolovrat ste pozabili...!« je še z moč¬
nejšim glasom ponavljal stari Munk.

Tedaj se je v globači zaslišal smeh. nato pa sinov
skoraj porogljivi odgovor:

»Oče, pustite tistega vraga, ker je za nič...!«

Zaradi ropotanja voz in šumenja globače pa starec
ni slišal sinovega odgovora in je zato še dalje vpil:

»Počakajte, počakajte, kolovrat ste pozabili...!«

Vozovi so se naglo oddaljevali in stari Munk se je
zaman poganjal za njimi. Z vsakim korakom se mu je
trhlo in lahko orodje na plečih zdelo težje in čim bolj
so se oddaljevali vozovi, tem teže je občutil breme. Bilo
'je,  ko da bi Munk ne nosil trhlega kolovrata,/temveč
težak, kamniten spomenik preteklosti. Kmalu se je od
slabosti pričel tresti, dokler ni popolnoma omagal in se
zgrudil na zemljo ...

423

t

Peto pogla-vje

Po Jamnici je šlo, ko da bi veter nosil divja pisma
naokoli:

»,Podjuna' se je sprhala . ..« .

»Podjuna«, največja in najmočnejša tvrdka za lesno'
trgovino v vsej dolini, je ustavila plačila.

Glas je udaril na prag Munkove hiše in iz nje je
odjeknilo:

»Pet in dvajset tisoč ...«

Potem je udaril na prag Pernjakove hiše in iz nje je
odjeknilo:

»Dvajset tisoč ...«

Od tam je glas letel k Zabevu, k Ložekarju, h Kup¬
ljenu, k Stražniku, k Podečniku, k Obadu, h Gradišniku
in še k mnogim drugim hišnim pragovom po Drajni, po
Hojah, po Sončnem kraju in od vseh strani je odmevalo:

»Pri meni je deset tisoč, pri meni je pet tisoč... pri
meni je za pet voženj lesa, pri meni ga je za deset, pri
meni ga je samo za* tri...«

Odmev tega glasu pa ni trkal le na pragove kmečkih
hiš, temveč tudi na okenca pokvečenih, samotnih bajtig,.
kjer so prebivali Dovganoči, Bajnanti, Coflovi Petri,
Gačnikovi Cenci in drugi jamniški tesači. In od tam je
odgovarjalo:

»Jaz imam zasluženih tri sto kubikov . . . jaz štiri sto,
jaz pet sto ...«

t

424

In ko je ta glas obletel vso Jamnico (er. so se združili
odgovori vseh prizadetih hiš in bajt, se je nad kadunjo
razlegal začuden in bolesten krik:

»Tri sto tisoč, morda štiri sto tisoč...«

Podobno kakor v Jamnici je odmevalo tudi po vsej
dolini, po vsem okraju, le da je odgovor, ki je prihajal
od vseh strani, prestrašeno stokal:

»Dva milijona, tri milijone, štiri milijone

Novica, ki je spravila na noge vso Jamnico, je bila
kar neverjetna. »Podjuna« je bila podjetje, ki je po
vojni imelo v lesni trgovini nekak monopol v vspj do¬
lini; obratovalo je z milijonsko glavnico, zaposlovalo
v časih gospodarskega razcveta nekaj sto delavcev, sproti
hrustalo in uničevalo male lesne trgovce ali pa jih na¬
pravljalo za svoje prekupčevalce; držalo je v svojih
nevidnih krempljih stotero kmetij in nobena globača
mu ni bila preveč oddaljena, da bi vanjo ne segla nje¬
gova sekira. Nikdar se ni slišalo, da bi »Podjuni« manj¬
kalo denarja, in kmet, ki je imel les, je vedno lahko
dobil pri njej predujem. Zadnja leta, odkar je nastopila
kriza, je res tudi to podjetje občutno skrčilo obrat in
parna žaga je včasih po cele tedne počivala. Njeno ob¬
širno skladišče je bilo tako nabito z zalogami, da nisi
mogel na njem niti praznega voza obrniti, joda to je
bil splošen pojav, zaradi katerega nihče ni mogel kaj
posebnega sumiti. Člani 'delniške družbe »Podjuna« so
bili sami znani veljaki, premožni posestniki in trgovci,
ki so svoje obrti združili v močno, trdno podjetje.

Navidezno je vladal v lesni trgovini velik zastoj, toda
polom »Podjune« je pokazal, da je promet navzlic vsemu
vendarle migal, ker so se mogle nabrati take vsote že
samo v Jamnici.

425

Mnogi Jamničani so zato glasno dvomili:

»Ne more biti res, kaj pa Obertavc... kaj pa Koroš,
kaj pa Žačen ...? Saj so sami bogataši! Ti so še vedno tu.«

In kakor da bi se bili zmenili, so se prizadeti Jamni¬
čani že drugo jutro napotili v Dobri je k »Podjuni«, hoteč
zvedeti, kaj je prav za prav na stvari. Munk se je na¬
potil po bližnjici čez Sončni kraj, toda že sredi poti je
dohitel Zabeva.

»Kam pa ti?« ga je pozdravil navidezno brezbrižno.

»Tja kamor ti...« mu je odgovoril ta.

Pred trgom ju je dohitel še Obad in se jima pridružil.
Molče so se vsi trije odpravili proti cilju. Bilo je še
zgodaj in nad dolino je ležala mokrotna jutranja megla.
Vreme je bilo pusto in dolgočasno in je neprijetne ob¬
čutke še večalo. Na enem koncu trga je ležalo velikansko
skladišče »Podjune« z žago, ki je včasih noč in dan
požirala dovoženi les in na drugi strani bruhala iz sebe
velikanske stoge desk. Danes je bila žaga tiha in mrtva.
Na drugi strani trga, kjer je stala v soteski črna tovarna,
je nabijalo nekaj kladiv. To je bil edini glas, ki je tisto
jutro oživljal dolino.

Pred »Podjuno« je bila že cela kopa ljudi, ko so prišli
prvi Jamničani. Bili so tam celo kmetje iz najoddalje¬
nejših krajev, iz Koprivne, iz Tople, iz Javorja: ti so
imeli od doma štiri, pet in še več ur hoda. Ob pogledu
na to množico je bilo tudi vsakemu dvomljivcu jasno,
pri čem je.

Medtem ko je bila pisarna druge krati odprta točno
ob osmih, jo je danes knjigovodja odprl šele proti deveti
uri. Ko je zagledal pred durmi zbrano množico, je ne¬
hote vzkliknil:

»Kje pa vas je še več...?«

426

Njegov hladni glas je zarezal kot oster nož. Odgovoril
ni nihče in vsa kopa ljudi je pritisnila v vežo. Čeprav
je bila zelo prostorna, vendar ni mogla sprejeti vseh
čakalcev in so se mnogi morali stiskati pred vhodom.

Knjigovodja je bil v veliki zadregi in ni vedel, kaj
naj počne s kmeti, ki so vedno glasneje rogovolili v veži
in pred poslopjem. Prihajali so še vedno novi upniki.
Bil je sicer pripravljen na Vse mogoče težave, toda tako
razdraženega navala takoj prve dni po nastali insolvenci
podjetja ni pričakoval. Kmetje so bili kakor sršeni.
Zdelo se mu je, da bi napravil najpametneje, ako bi
odprl vrata in povedal kmetom, da njega vsa ta godlja
popolnoma nič ne briga, potem pa kratko malo zaprl
pisarno. Toda stanovska zavest mu tega ni dopustila.
Moral-je ostati na svojem mestu. Ves zbegan je strmel
v pisarja, ki pa se ni hotel ganiti od svoje mize. V veži
je vedno huje šumelo. Kakšna razlika med temi kmeti
nekdaj in sedaj! Včasih so isti ljudje sedeli zunaj cele
ure in mirno čakali, kdaj se jim bodo odprla vrata. Sli¬
šalo se je prerivanje in nekdo je nestrpno klical:

»Kaj pa čakate tam notri? Jaz sem že vso noč na
nogah ...«

To so bili Koprivci, ki so imeli do Dobrij pet ur hoda.

Knjigovodja se je naposled moral odločiti za nekaj.
Napravil je kolikor mogoče prijazen obraz, odprl vrata
in stopil pred kmete, ko pa je hotel spregovoriti, na¬
enkrat ni imel kaj na jeziku, zato se je takoj spet umak¬
nil. Kmetje so pritisnili za njim ter napolnili pisarno.
Tisti, ki so prej stali zunaj pred poslopjem, so se zdaj
pririnili v vežo. Desetero obrazov se je uprlo v prepa¬
denega uradnika, ki je čez nekaj časa dejal:

»Moramo se zmeniti...«

427

Ker mu nihče ni ugovarjal, je nadaljeval:

»Ne razburjajte se, gospodje. Podjetje je sicer za¬
časno ustavilo izplačevanje, vendar to še ne pomeni, da
denarja, ki ga imate pri nas, ne boste dobili. Kriza...«

Knjigovodja je bil že prepričan, da bo kmete obvla¬
dal, toda tedaj je iz veže nekdo zaklical:

»Nismo gospodje, mi smo kmetje!«

»... kriza tudi nam ni prizanesla,« je skušal nada¬
ljevati knjigovodja.

»Denar hočemo, naš denar...!«

»Izgubili smo milijone, drugače bi do tega ne bilo
prišlo,« je,naglo dopovedoval uradnik in preslišal med¬
klic. »Toda sedanje stanje ne bo dolgo trajalo. Kakor
hitro bodo stvari urejene, bomo obratovali dalje. Tako
velikega podjetja ne bo kar tako konec. Tega ni treba
misliti. Saj vidite, da je ' premožen je tukaj. Žaga, skla¬
dišče, polno zalog. Kmalu bodo prišli boljši časi...«

Kmetje so ga nekaj časa še dovolj mirno poslušali,
v upanju, da bodo zvedeli to, kar jih je tiščalo. Ko pa
so sprevideli, da govori knjigovodja bolj tjavendan z
očitnim namenom, da bi jih zdaj pomiril in se jih zlepa
iznebil, ga niso marali več poslušati; naenkrat je nastal
pravi vihar.

»To ni nič, vse skupaj nič! Povejte nam rajši, kako
je... Kdaj bomo dobili svoj denar...?«

»Ali ga bomo sploh dobili, ali pa je že izgubljen ...?«

»Ali smo zato vstajali opolnoči in bili šestnajst ur na
cesti, da bomo zdaj izgubili, kar je naše? Ali smo zato
pobijali sebe in svojo živino?« so vpili planinci.

Knjigovodja se je zasopel.

»Počakajte, z vsemi hkrati ne morem govoriti.. .«■

428

Njegove besede pa se iz hrušča skoraj niso slišale.
Nekateri so začeli vpiti:

»Kje pa je Obertavc?«

»Kje je Koroš, Začen in drugi?«

»Z njimi hočemo govoriti, z delničarji...«

»Ali boste zdaj že na ta način začeli...?« je vpil
nekdo ves iz sebe.

Oni iz veže so vedno nasilneje rinili v pisarno. Knji¬
govodja se je prepričal, da tako ne bo prišel nikamor,
zato je stvar naglo zasukal:

»Kaj hočete od mene? Jaz sem iukaj navaden urad¬
nik. Vsi me dobro poznate. Ali sem že kdaj komu na¬
pravil kako škodo? Nikdar! Dajte mir, da se moremo
pogovoriti, kakor se spodobi. Vse to nima smisla . . .«

»Denar, naš denar!«

Bili so Jamničani, ki so ga znova prekinili. Knjigo¬
vodja je opazil skupino mož, ki ga je sovražno gledala.
Jamničani so bili znani nemirneži in zato se je obrnil
k njim:

»Jamničani, vse to nima smisla. Tako se lahko spre-
karjamo do večera, prišli pa ne bomo nikamor. Dajte
si dopovedati. Vi niste sami, kaj bodo pa rekli Koprivci,
Javorci, Selanci in drugi...?«

»Dobro, če je tako, potem pa nam povejte, kako stoje
stvari in kaj naj storimo, da bomo prišli do svojih pra¬
vic?« je vprašal Obad.

Kmetje so obmolknili in vprašujoče -strmeli v knji¬
govodjo.

»Kakor sem vam že povedal. Počakajte, da se stvari
urede in da bomo videli, pri čem smo, potem vas bomo
pa poklicali. Ako kriza danes preneha, bo vsak dobil
svoje ...«

429

Več uradnik ni mogel povedati. Že to pojasnilo «ga
je veljalo mnogo vročih potnih srag, ki so mu curkoma
lile po napetem čelu. Odgovorilo mu je polglasno mr¬
mranje, vendar je nastopilo neko pomirjen je. Večina se
je pričela vdajati v usodo.

»Torej res ni denarja?« je vprašal Pernjak.

Niti groša ne!« je odgovoril uradnik.

■ Tudi tam notri ne...?«

Kmetje so se po teh besedah obrnili v kot proti ši¬
roki železni blagajni ter jo gledali kakor neznano, tujo
čudest. Spomnili so se tistih časov, ko so prihajali
pisarno in se je ta čudest pred njimi odpirala s pla¬
hutajočim vzdihom, nakar so se pokazali polni predali
denarja. Čez njihove obraze je planila senca nezaupanja
in med molkom, ki je nato nastal, se je zdelo, ko da
bi se čulo napeto vrtanje možganov, iz katerih je silila
misel, ali bi ne kazalo razbiti to čudest in ji pregledati
obisti...

Mučno napetost je presekalo vprašanje:

»In kdaj bo to ...?«

»Čez osem, čez štirinajst dni gotovo...« je hitel knji¬
govodja, čeprav je dobro vedel, da laže.

»Dobro, če pa ne bo tako. bomo čez štirinajst dni
zopet tukaj, a takrat bomo malo drugače govorili...«

S to grožnjo so kmetje počasi zapustili pisarno in
se razšli. Zaradi jeze pa niso odšli domov, čeprav je
bil delavnik, temveč so se razpršili po dobrijanskih go¬
stilnah in začeli piti. Tudi Jamničani so storili tako in
so do poznega popoldneva pili v gostilni, kamor so po
navadi zahajali. Potem so spet skupaj odšli proti Jam¬
nici. Z njimi so bili še nekateri Selanci. ki so poplako-

vali isto nadlogo kakor Jamničani. Delal se je že mrak,
ko so dospeli do Cernjakove krčme.

»Pojdimo še sem noter,« je predlagal Ložekar.

»Sem noter pa ne grem!« je poudaril Pernjakov Tev-
žuli, ki je bil zdaj že za gospodarja.

»Kaj se boš napravljal?« so ga takoj nahrulili neka¬
teri sosedje. »Na te stvari je treba pozabiti. Ali misliš, 1
da Cernjak že ni pozabil?«

In res je vsa družba stopila v krčmo. Cernjak je
sicer vidno osupnil, ko je prvič po dolgih letih zagledal
v svoji hiši Pernjaka, toda njegov obraz ni kazal no¬
bene sovražnosti. Ni trajalo dolgo in stara nasprotnika
sta govorila. Pernjak je postal tako ganjen, da je na
veliko dajal za pijačo, kričeč:

»Danes je šlo po grmovju dvajset tisoč, naj gre pa
še to ...«

Kmetje so pri pijači skoraj pozabili na svoje skrbi
s »Podjuno« in pili na spravo dveh jamniških domačij
in na pozabljenje starega, grdega greha, ki je že leta
tlačil Jamnico.

»,Podjuna 4  se je morala sprhati, da se bo stvar spra¬
vila s sveta ...«

Pernjak je med zadnjimi zapustil Cern jakovo krčmo,
ob slovesu pa je objel starega Cernjaka in mu zatrobil
na uho:

»Mogoče bo Lukej še Pernjak ...«

Bilo je res mogoče, kajti Tevžuh še vedno ni bil
oženjen in tudi prave neveste še nihče ni poznal.

Polom »Podjune« je povzročil v -Jamnici splošno po¬
bitost. Obljuba, ki jo je kmetom dal knjigovodja, se¬
veda ni bila izpolnjena niti v štirinajstih dneh, niti v
enem mesecu, niti v dveh.' Prizadeti kmetje so hodili

posamič ali v skupinah k podjetju in skušali zvedeti za
pravo stanje, toda odgovor, ki so ga tam dobivali, je
bil vedno isti:

»Počakajte, stvari še niso urejene..,«

O denarju še vedno ni bilo ne duha ne sluha, na¬
mesto tega pa so govorili o neki poravnavi med po¬
djetjem in med upniki, ki se bo skušala doseči, a govo¬
rilo se je tudi o konkurzu. Žaga, j^ še vedno stala, a
delničarji z Obertavcem na čelu so se delali, kakor da
bi bili uničeni tudi oni, čeprav so svoja gospodarstva
vodili kakor došihmal.

Bilo pa je tudi takih, katerim je polom »Podjune«
zelo prav prišel. Jamnica si je namreč pred leti usta¬
novila lastno gospodarsko zadrugo za vnovčevanje kme¬
tijskih pridelkov.' V prvi vrsti so ustanovitelji pri tem
mislili na vnovčevanje lesa. Zadrugo so priklicali v živ¬
ljenje Dvornik in njegovi ožji pristaši na podlagi kme¬
čke samopomoči, hoteč se s tem iznebiti raznih lesnih
črvov. K zadrugi je pristopila skoraj večina jamniških
kmetov. Toda stvar ni šla tako, kakor so si jo ustano¬
vitelji zamislili, in zadruga je komaj mogla životariti.
Brž ko je namreč zadruga začela poslovati in si je blizu
kolodvora najela lastno skladišče, je »Podjuna« takoj
zvišala nakupne cene lesa. Isto so seveda storili tudi
drugi trgovci v dolini. Plačevala je take cene, kakršnih
zadruga nikakor ni zmogla. Zato se je zgodilo, da so
člani in cglo odborniki zadruge začeli znova oddajati
les »Podjuni«. Zadruga, ki je komaj životarila, je bila
prepričana, da delajo konkurenti izgubo. Jasno je bilo,
da so lesni trgovci hoteli s tem uničiti zadrugo. Vodstvo
zadruge je skušalo dopovedati članom, naj se držijo
svoje lastne ustanove, govorilo jim je o duhu samo-

*

432

pomoči, o zadružni zavesti, toda vse skupaj je bilo bob
v steno: kmetje so skomizgali z ramami, poslušali nekaj
časa, potem pa rekali:

■ »Da, vse je lepo in prav A  toda .Podjuna* mi plača
dinar več za kubični solen in dinar ni pes v današnjih
časih ...«

Sedaj so se jim seveda povesile glave. Poleg izgube
•so morali prenašati še hude očitke Dvornika in njegovih
ožjih sodelavcev.

»Poslušali nas bi bili, he...«

Padi Apat in Lukač sta si z drugimi trgovci vred
pridno brusila jezike, češ: »Zdaj pa imate vaše visoke
cene. Ali vam nismo že prej pravili...?« »Podjuna« je
bila za male trgovčiče hud konkurent in jih je neusmi¬
ljeno pritiskala k tlom. Nekateri so komaj še životarili,
a bili so tudi taki, ki so v borbi omagali in prenehali
•s trgovanjem. Kmetje so na tihem prenašali izgubo in
očitke ter si mislili:

»Kakor koli se kmet obrne, ima hrbet zadaj ...«

V Jamnici pa je bil nekdo, ki se je poloma »Podjune«
prav iz srca veselil. To je bil Sečnjak na Drajni. Z ženo
sta se že zelo postarala in že dolgo nista bila več kos
gospodarstvu. Zaželel si je počitka in si je postavil pri
cesti bajto, kamor se je nameraval preseliti, posestvo
pa je začel prodajati. Za grunt so se v* prvi vrsti zani¬
mali lesni trgovci, ker je bilo znano, da je zdaj Seč-
njakov les najlepši v vsej Drajni, in so si kljub slabim
časom iz njega obetali lepih zaslužkov. Po dolgem obo¬
tavljanju je Sečnjak prodal svoj grunt ne Apatu, ampak
njegovemu sinu Žepu. Ob pogodbi je Sečnjak dobil
nekaj deset tisoč na roko, ostali denar bi mu moral

28

433

kupec šteti ob letu dni. Ker pa Apati, kakor je bilo
znano, niso bili preveč denarni, je Zep še pred polomom
prodal les »Podjuni«, da bi s tem prišel do potrebne
gotovine. Do poloma pa sekira v Sečnjakovih lesovih še
ni zapela.

Že ob prodaji je vsa Jamnica govorila, da je Sečnjak
prodal mnogo prepoceni in da bo Apatov Zep navzlic
slabim časom s to kupčijo prišel do denarja. Vsekakor
mu bo ostal v rokah čist grunt. Mnogi so bili na strani
starega Sečnjaka in ga obžalovali, a večina je rekla:

»Saj Sečnjak nima otrok. Ako on ni znal živeti, naj
pa drugi živijo...«

Sečnjak je sicer kmalu spoznal, kakšno neumnost je
napravil s prodajo grunta, in začel se je kesati, toda
ker ga je pogodba vezala, si seveda ni mogel več po¬
magati. Ko pa je prišel polom »Podjune, se mu je utr¬
nilo novo upanje. Zaslutil je, da kupec pogodbe ne bb
mogel pravočasno izpolniti in da je sploh. nikakor ne
bo mogel izpolniti. Apati so bili do vratu v godlji. Seč¬
njak je pričakoval, da ga bo Zep sam prišel prosit, da
se pogodba razveljavi. V borbi za grunt je rastla nje¬
gova moč in kar na vsem lepem je spet začutil veselje
do gospodarstva.

Polom »Podjune« pa ni imel le gospodarskih posle¬
dic* temveč tudi politične. Obertavc in vsi člani družbe
so bili obenem'tudi veljaki kmečke stranke. Ta stranka
sicer že dalje časa ni bila več na vladi, ampak v opo¬
ziciji, a v samem kraju se zaradi tega ni nič spremenilo
in Obertavc je bil še vedno župan. Nekega dne se je
Pernjak pri Lukaču napil, nato pa začel kričati proti
župniku Vireju, ki je pil z Loželcarjem:

»Ho, kaj pa je to...? Ali se člpvek še na lastne ljudi

434

ne sme več zanesti? Lepa stranka, ki ima take voditelje,
kakor so Obertavc, Koroš, Žačen ...«

Obad, ki je bil že tudi okajen, je dodal:

»Hudiča, naj pa reče kdo, da Permanov Ahac nima
prav ...«

Župnik Virej si ni znal drugače pomagati, kakor da
je zapustil gostilno in se odpravil domov.

Jamniške zaupnike je začela stvar skrbeti. Začeli so se
bati za pristaše. Opozicija, katere je bilo na vseh kon¬
cih in krajih polno, si je na vse pretege brusila jezike
in soseska se je še bolj zbegala. Dvornik, ki je vodil
domačo organizacijo, je napisal centrali dolgo pismo, v
katerem je razložil vse kvarne posledice insolvence
»Podjune« in jo rotil, naj vendar ukrene, kar more,
da bodo kmetje prišli do svojega denarja. Ker pa cen¬
trala ni vedela, kaj naj odgovori, so njeni jamniški pri¬
staši zaman čakali odgovora. Molk tistih, od katerih so
pričakovali pojasnila, rešitve, jih je še huje poparil.

Po dolgem čakanju pa se je vendar tudi s »Podjuno«
nekaj premaknilo. V Jamnico so jela prihajati pisma
tistim kmetom, ki so imeli pri njej terjatve. Pozvali
niso vseh naenkrat, temveč posamezno. Danes je dobil
poziv Munk, jutri Pernjak, tretji dan Zabev... V pi¬
sarni jih ni več sprejemal knjigovodja, ampak so sedeli
tam pravi lastniki družbe, delničarji Obertavc in drugi,
ki so spet prišli iz svojih lukenj na beli dan. Razen njih
pa je sedel v pisarni še — advokat.

Kmetom so predložili meni nič tebi nič predlog za
štiridesetodstotno poravnavo. Ko so kmetje debelo po¬
gledali in pričeli oporekati, je delničar umolknil, besedo
pa je poprijel advokat, ki je poparjenim upnikom raz¬
ložil. kako stvari stoje. Družba je žrtev krize, ki je niso

28 *

435

krivi niti kmetje niti družba. Kriza je pač kriza in
nihče ne ve, kako dolgo bo še trajala. Družba lahko
pristane na štiridesetodstotno prostovoljno poravnavo,
ako pa bi do take poravnave po krivdi upnikov ne pri¬
šlo, grozi, konkurz. Potem se lahko zgodi, da bodo upniki
namesto tega odstotka dobili polovico manj ali pa tudi
nič. Kmečki upniki so razlaganje poslušali, a podpisal
ni nihče. Ljudje so se hoteli prej še posvetovati.

Upniki so bili v velikih škripcih in po Jamnici je
znova zahrumelo. Zvedelo se je nekaj novega. Med up¬
niki so bili tudi taki, ki še niso dobavili »Podjuni«
vsega, kar bi bili morali. Ti so se prej čutili presrečne,
upajoč, da bodo na ta način zmanjšali izgubo. A večina
izmed njih je s tvrdko imela podpisane pogodbe in družba
jim je razložila, da je pogodba pogodba ter da bodo
morali podpisane dobave izvršiti, za to pa bodo dobili
plačilo po določilih poravnave. Med temi so bili Munlc,
Pernjak, Ložekar in še mnogi drugi. Le malo je bilo
takih, ki niso imeli podpisane pogodbe in ki so se lahko
izvili.

Kmetje so rohneli in zmerjali, kar se je dalo, saj
bi že pripeljano blago dali na pol zastonj. Zavoženo
podjetje jih je hotelo prisiliti celo k temu, da bi mu
podarili tudi les, ki je še v njihovih gozdovih in ki
morda še stoji.

Med oškodovanimi je bil najhuje prizadet Munk. Po
pogodbi bi bil moral »Podjuni« dobaviti nekaj tisoč ku¬
bičnih šolnov prvovrstnega lesa, a doslej ga je zvozil
v skladišče le majhen del, vse drugo je bilo še v gozdu,
deloma že obdelano, deloma pa je še rastlo. Podjetje
pa je imelo že vso dobavo vpisano. Munk se je skušal
rešiti iz zagate s prošnjami in z grožnjami, vendar mu

436

vse skupaj ni nič pomagalo. Potemtakem bi bil moral
Munk še iz svojega plačati delavce, da bi mu pripravili
in obdelali les, ki bi ga moral potem popolnoma zastonj
zvoziti v tri ure oddaljeno skladišče »Podjune«. Ker si
ni vedel pomagati, je z drugimi opeharjenci vred začel
popivati.

Nekega dne je stari Munk pristopil k zetu in ga
vprašal:

»Kako si .s ,Podjuno 4 ?«

Gospodar se ni malo začudil. Odkar se je Bunk,
sprhal, se stari oče ni za nič več brigal. V kratkem
času se je zelo postaral, izogibal se je ljudi in svoje
bajte skoraj ni več zapuščal, le kadar se je sonce po¬
sebno močno uprlo vanjo, je prihajal na dan in se grel
na soncu. Ker mu zet ni takoj odgovoril, je stari rekel:

» Jaz bom šel nad Obertavca ...«

»Vi...?«

V mladem je zasijalo rahlo upanje in čez nekaj časa
je dodal:

»Da, če vi ne boste nič opravili, potem nihče ne bo.«

Do tega sklepa je prišel stari Munk, videč, da se godi
njegovim naslednikom huda krivica. Že Bunkova nesreča
ga je hudo potrla in postal je še malodušnejši in nezaup¬
ljivejši do mladih gospodarjev in do mladih ljudi sploh,.
Pri Munku sicer ni bilo mogoče vnaprej, videti tega,
kar se je zgodilo z njegovim sinom Bunkom; ali škoda,
ki je grozila hiši s polomom »Podjune«, je bila taka,
da bi mogla podreti enega izmed njenih štirih vogalov.
Bilo je tem huje, ker še je izkazalo, da te nesreče nje¬
gov zet ne bo mogel prenesti in bo začel piti. Z Ober-
tavcem, ki je bil slej ko prej duša vsega podjetja, sta
bila stara prijatelja, dasiravno je bil ta mnogo mlajši

437

od njega. Vezali so ju predvsem .spomini na politične
boje iz predvojnih časov, v katerih sta stala oba v istem
taboru. Nekaj sence je sicer leglo na to prijateljstvo
takrat, ko je njegov sin Bunk tako izpod cene prodal
svoj les Obertavcu. Vendar stari Munk tega ni mogel
zameriti niti njemu niti komu drugemu, ker so bili pač
taki časi. Računajoč na svoje poznanstvo, še bolj pa na
svoje sive lase, se je stari Munk odločil za posredovanje
v prilog Munkove hiše.

Obertavčeva mogočna hiša je stala nekoliko stran
od >Podjune«. Medtem ko je bilo tam vse spremenjeno
in okrog obširnega skladišča ni bilo zapaziti nobenega
življenja, je bilo pri Obertavcu še vse po starem. Za
mogočno hišo so stala še mogočnejša gospodarska po¬
slopja in že prvi pogled je moral vsakega opazovalca
prepričati, da je tukaj blaginja doma. Povsod je vladal
velik red in nad vso domačijo je bil razgrnjen prostran
mir. Ta vtis se je še povečal ob pogledu na lepo zaokro¬
ženo polje, ki se je razprostiralo za hlevi in je segalo
tja do reke, kjer je stala Obertavčeva, zdaj zapuščena
žaga.

Munk je moral precej časa čakati, preden se je pri¬
kazal Obertavc. Brž ko je zagledal starega znanca, mu
je takoj stisnil roke.

»Hej, ti si, stara korenika! To me pa veseli, da si se
vendar tudi ti izkopal izpod tiste tvoje gore. — Ne za¬
meri, da si moral malo čakati. Ravnokar sem spremljal
na postajo svojo hčer, ki se je odpeljala nazaj na Dunaj,
kjer študira na visoki šoli za svetovno trgovino. Štu¬
dentje — saj veš, kaj to pomeni. Sam si skusil...«

Potem je odvedel gosta v svojo sobo in dal prinesti
vina in pogače. Tako je bilo vedno, kadar je prišel v

438

hišo njegov stari znanec. Moža sta si sedela nasproti in
se gledala: stari Munk je opazoval Obertavčev obraz,
ki ga že nekaj let ni videl. Mož se medtem ni veliko
spremenil, bil je še vedno enako rejen in gladek, le
nekaj novih potez se mu je vtisnilo v lice in lasje na
temenu so mu že začeli siveti. To pa starega Munka ni
mnogo zanimalo. Iskal je na prijateljevem obrazu ne¬
kaj drugega. Rad bi bil na njem odkril senco tega, kar
* je zadnje čase vznemirjalo njegovega zeta ter toliko
drugih kmetov v Jamnici in njeni okolici, rad bi bil
odkril na njem strah in nemir zaradi poloma »Podjune«.
Toda najsi je še tako napenjal oči, ni odkril tega, kar
je iskal.

»To je več kakor čudno,« si je na tihem mislil stari
Munk. »Kako-more biti človek tako ravodušen, ako se
mu naenkrat zruši to, kar je vse življenje gradil in
za kar je delal skoraj dvajset let. Jaz bi tega ne pre¬
nesel tako lahko ...«

Tudi Obertavc je skušal razbrati z Munkovega obraza
vzrok njegovega nenadnega obiska, dobro vedoč, da te
stare korenike ni kar tako prineslo k njemu v hišo. Vzrok
je na tihem sicer slutil, vendar ga na prijateljevem
obrazu ni mogel odkriti, ker je bilo na njem razen dveh
okroglih, še živahnih oči vse enako sivo in mrtvo.

»Pij, Munk, to ti ne bo škodovalo,« je čez nekaj časa
spregovoril Obertavc.

Munk si je znova poplaknil grlo, potem pa uprl oči
v soseda.

»Nesreča te je zadela, Obertavc ...«

Munk ni bil nikdar vajen govoriti boječe ali priza¬
nesljivo, ali to pot je bil irjegbv glas vendar nenavadno
zadržan. Bal se je, da bi svoje težke naloge že vnaprej

439

ne pokvaril. Prijaznost, s katero ga je Obertavc sprejel,
mu je dajala veliko upanja.

Obertavc se je neprijetno zganil.

»Da, ti misliš ta polom? To je hudič, ti rečem.. .
Človek dela, se trudi, trudi noč in dan, leta in leta, na¬
zadnje pa ti vse spodleti. Toda kaj si hočemo, tega je
kriva kriza, ki nikomur ne prizanaša. Kam smo prišli,
kaj ...?«

Obertavc je umolknil in pogledal prijatelja z usmi¬
ljenja vrednimi očmi. Po kratkem molku je vzdihnil:

»In nazadnje bi človek prišel še ob dobro ime...«

Stari Munk ni umaknil oči od Obertavca. Napeto je
premišljeval, kaj naj stori, ali naj takoj pride z besedo
na dan. Na tihem je sočustvoval s starim znancem, a
se je vendar bal, da bi ga ta prehitro ne razorožil s
svojim vzdihovanjem. Da bi nekaj rekel, je dejal kar
t javendan:

»To gotovo niso bile mačje solze.«

Ali nenadoma, ko Obertavc tega niti najmanj ni
pričakoval, je stari Munk prišel s svojo stvarjo na dan.

»Veš kaj, prišel sem k tebi v Munkovi zadevi..

Obertavc ga je zmedeno pogledal, gost pa je hitro
nadaljeval:

»Zaradi Munkove stvari sem prišel. Ne bom na dolgo
in široko govoril o tem. Kar se je zgodilo, se je zgo¬
dilo, saj Munk ni sam... Nič bi ne bilo, ako bi izgubil
le- to, kar je zvozil; toda sedaj bi moral dati tudi tisti
les, ki ga še ni in ki ga zanj veže pogodba. To je malo
hudo in tudi malo čudno... Zato sem si mislil: stopil
bom k tebi, ker se že od nekdaj poznava, in ti boš stvar
gotovo uredil, kakor se spodobi, da ne bo prevelike
škode...«

440

Obertavc je obsedel kakor pribit. Na njegovem obra¬
zu se ni zganila niti ena poteza, ko je odgovoril:

»Vem za tisto stvar, vendar ti moram tako j. povedati,
da bo težko storiti drugače. To vse* spada v maso Pod¬
june'. Ali misliš, da meni vse. to ni zoprno? Še kako mi
je sitno, dragi moj! Toda kaj si hočem? Nesreča se je
zgodila in zdaj ni mogoče več pomagati. Drugače bi
bilo, ako bi Munk ne bil vezan s pogodbo ...«

Munka prijateljev mrzli glas ni mogel razorožiti,
čeprav ga ni pričakoval.

»Zakaj bi ne mogel pomagati?« je vprašal mirno, a
vneto. »Ti si vendar glava pri ,Podjuni'...«

»Glava! Motiš se, Munk. Bil sem... delali smo...
toda veš, kdo je danes tam glava? Banka... Sam boš
razumel, da toliko denarja, kolikor smo ga zadnja leta
premetali, nismo mogli vzeti drugje kakor pri banki.
Z banko smo delali, kakopak. In sedaj nam je banka
zavila vrat, banka sedi sedaj na vsej zadevi in mi delni¬
čarji nimamo nobene besede. Ljudje pa mislijo, da smo
kdo ve kakšni bogovi. Banka je bog... Jaz sem ravno
tako kakor drugi izgubil šestdeset 'odstotkov od tega,
kar sem vložil v podjetje ...«

Obertavc je le deloma govoril resnico. Tisto o banki
je bilo res. Banka je s svojim posebnim komisarjem
skušala odpraviti prezadolženost podjetja, predvsem na
račun dobaviteljev kmetov. Delničarji so ji pri tem se¬
veda šli na roko, kolikor je bilo mogoče. Ni pa povedal
tega, da je s svojim razmeroma neznatnim deležem pri
»Podjuni« dolga leta delal velikanske milijonske do¬
bičke. Seveda je bil le del teh ..dobičkov skrivaj naložen
v gotovini, del pa v dveh, treh dokupljenih gozdnih po¬
sestvih tam za planino z ogromnim letnim prirastkom.

441

Velik del nabranega dobička se je sicer stopil v raznih
kopališčih, kamor sta si Obertavca hodila zdravit rev¬
matizem, včasih oba skupaj, največkrat pa vsak zase,
ali pa so ga pozobali otroci, ki so študirali po raznih
velemestih.

Obertavc se je zgrbil za mizo, kakor bi mu na til¬
niku sedela nevidna pijavka in mu sesala kri. Munka
je za trenutek spreletela neka tuja groza. Zazdelo se
mu je, da se je tudi'tukaj, kjer tega ni pričakoval, sre¬
čal s tisto nevidno pošastjo, ki iz nekega strašnega
ozadja sreblje trud dela, prihranke, kmečko premoženje.
Beseda banka je votlo odmevala po prostrani sobi. Munk
se je stresel.

»Čudne stvari so to, Obertavc, in moji možgani so
gotovo že prestari, da bi jih mogel razumeti. Tj si gnal
nas kmete, a kdo žene banko? Kdo stoji za vsem tem,
čigavo bo nekoč vse to, kar izginja iz naših rok? Ne
vem, kolikQ bi dal, ako bi mogel to zvedeti še pred
smrtjo...«

Delničar »Podjune«, Obertavc, pa se je napravil, ka¬
kor da bi te besede preslišal. Videl je, da je njegov stari
prijatelj v zadregi, pa jo je hotel takoj izkoristiti.

»Jaz kot delničar ne morem nič napraviti, nič odlo¬
čevati, ne jaz, ne Koroš, ne Žačen in tudi drugi ne, ki
so še zraven. Vsi imamo zvezane roke. Izgube se ne
moremo več ubraniti. Najpametneje bi bilo, ako bi si
kmetje dali dopovedati, ter pristali na to, kar jim po¬
nujajo. Dobili bi vsaj to. Ako pa bi zaradi trdovratnosti
nekaterih upnikov moralo priti do pravega konkurza,
potem bomo izgubili morda vse. Ti imaš velik vpliv na
Jamnico in, če bi ti rekel besedo, bi ljudem le dobro
storil.«

442

Munk svojini usekom ni mogel verjeti. Obertavc ni
zahteval od njega nič drugega kakor to, da bi postal
zastopnik zavoženega podjetja in šel nagovarjat kmete,
naj popustijo in dajo, kar se od njih zahteva. V njegove
stare kite je planil odpor, da se je znova visoko vzra¬
vnal na sedežu. Hotel je zavpiti: Ne, tega pa ne bom
storil! — toda Obertavc ga je že prehitel:

»Sicer pa ti moram nekaj povedati. Ti mali upniki
pri tem ne bodo odločevali. Ako pristanejo na tako po¬
ravnavo upniki, ki imajo nad polovico terjatev v rokah,
drugih niti vprašali ne bodo. In ti so že dali svojo be¬
sedo ...«

Njegove besede so zvenele rezko in hladno. Ravno
s takim glasom bi Obertavc lahko povedal tudi to, kar
je čutil in na kar je mislil: ako se posreči mirna po¬
ravnava, bodo delnice sicei* izgubile nekaj vrednosti, na
drugi strani pa bo podjetje z odpisom velikega dela ter¬
jatev veliko pridobilo in nova^bilanca bo mnogo ugod¬
nejša zanj in za druge delničarje. Ostale bodo vse ne¬
premičnine, vse zaloge v skladiščih in v gozdovih. Pod¬
jetje bo očiščeno in olajšano stopilo v nove, boljše čase,
ki se, kakot vse kaže, že bližajo. Ostala bo le še banka,
edina temna točka na obzorju. Toda z banko ne bo težko
priti na kraj, za svoje življenje namreč potrebuje ta¬
kega orodja, kakor je »Podjuna«...

Roka starega Munka je že ponovno segla po nalitem
kozarcu na mizi, a vsakikrat se je znova umaknila. V
grlu je čutil pekočo žejo, toda sproti se mu je vzbujal
tudi gnus nad vinom. Obertavc je govoril kakor tujec,
s katerim se je šele prvič v življenju srečal pri hladnem
barantanju. Včasih se mu ni zdel tak, čeprav je b'il
poleg kmeta tudi trgovec, krčmar in kdo ve kaj še vse,

443

on pa le kmet. Kje so tisti časi, ko sta se skupaj borila
za isto stvar, za osvoboditev naroda in domovine. Bilo'
je abotno misliti zdaj na take stvari. Mož, ki mu je sedel
nasproti, ni bil več isti kakor včasih in on ga ne bo
predelal. Nekaj starega poštenja pa je vendar še mo¬
ralo ostati v njem in nanj je zdaj z vso odločnostjo-
potrkal:

»Dobro, na vse te .stvari, o katerih mi govoriš, se
jaz ne spoznam. Ti si Obertavc, jaz sem pa Munk, kaj
ne...? Mojemu zetu, ki ima danes že šest otrok, grozi
škoda zaradi tega, ker se je zapletel v tvoje podjetje.
Kaj pomeni to za grunt, sam dobro veš. Ako je s ,Pod¬
juno 4  tako, kakor praviš, je pač križ. Toda tukaj si še
vedno ti, si še vedno Obertavc. Kakor vidim, ti s svojim
premoženjem ne boš trpel škode zaradi poloma. Ti boš
še vedno ostal bogat.. Ali ne bi mogel storiti tega, česar
družba noče ali ne more? Kaj bi se ti poznalo, ako bi
priskočil na pomoč...?«

Obertavc je napravil smehljajoč obraz, potem pa
dejal:

»Ti govoriš, kakor da bi ne bil od tega sveta. Kaj
pa misliš? O tem sploh ne more biti govora. Ako bi
napravil to enemu, bi moral tudi drugemu. Kaj bi rekli
drugi? Ali že ni dovolj, da izgubim skoraj vse, kar sem
svojčas vložil v podjetje? To so trgovske - stvari. Na
svetu je pač tako ...«

»Apat pa je to napravil,« je odgovoril Munk, ki se je
hitro spomnil, da je nekoč pred vojno stari Apat zašel
v krizo, a je kmetom v Jamnici njihove terjatve ven¬
darle izplačal. »Takrat so govorili, da je Apat le Juda
odrl.«

Obertavc je skomizgnil z rameni.

444 -

»Apat, praviš. On je to lahko napravil za tistih ne¬
kaj voženj lesa. Moj bog, koliko pa je to zneslo? Za
tako betvo bi vsak napravil. Tu pri nas pa gre za velike
vsote. Ali naj uničim še to, kar imam? Nikar ne misli,
da so vsi tisti grunti tam za planino moji. Ti so zapisani
na moje otroke ...«

»Ali to je prava goljufija, kar delate s ,Podjuno'.
Jaz bi si kaj takega ne upal storiti,« je bruhnilo iz sta¬
rega Munka. Kakor glas, se mu je treslo tudi telo in
kosmati obraz se mu je nasršil' kakor jazbecu.

Delničar Obertavc ga je skušal pomiriti z raznimi
izgovori o slabih časih, o trgovskih navadah in pravilih,
o krizi, ki je kriva vsega tega, in mu ponujal vino. Toda
v starem možu je zavrela taka strašna jeza, da vsega
tega še slišati ni hotel. Srdil pa se ni toliko na samega
Obertavca, kakor na vse tisto, kar je s tako brezobzir¬
nostjo gazilo poštenje, red in pravico, kar je rušilo svet
in vse skupaj postavljalo na glavo. Starec se je dvignil
in umikajoč se korak za korakom proti vratom začel
kričati:

»To je goljufija, kar uganjate, čisto navadna golju¬
fija. Kmetje naj izgubijo, kar je njihovega, kar so si
trdo pridelali. Zaradi tega morajo kmetje z gruntov,
zaradi tega se je sprhal Perman, zaradi tega se je sprhal
moj sin Bunk z desetimi otroki... Ali veste, kaj s tem
delate? Samim sebi kopljete jamo. Ali ni čudno, da danes
ljudje že bogu več ne verjamejo, da sploh ne verujejo
več vanj...? Pomisli, moj sin Bunk. Deset otrok, deset
bajt, deset ljudi na cesti... Dobro, le delajte tako, boste
že videli, kam boste prišli ...«

Pri vratih je stari Munk za hip umolknil in neod¬
ločno obstal. Ko pa je videl, da se mu bliža Obertavc

445

s svojim pomirljivim obrazom, je grozeče zavpil nad
njim:

»Povem ti pa, da tistega lesa, ki ga še imate zapisa¬
nega pri Munku, ne boste dobili. Ce ga kdo drug ne
bo zažgal, ga bom pa jaz. Naj ga zlodej vzame, samo
da ga vi ne boste požrli.. .«

Stari Munk je s tako silo treščil vrata za seboj, da
se je stresla vsa hiša.

Če se je stari Sečnjak veselil, da bo s polomom
»Podjune« dobil grunt nazaj, je delal račun brez krč¬
marja. Čakalo ga je vse kaj drugega. Kupec grunta,
Apatov Zep, je imel s »Podjuno« pismeno pogodbo, s
katero ji je prodal ves les v Sečnjakovem gozdu. Pravi
lastnik grunta je bil Zep in, ker je bila pogodba pravno-
veljavna, so vse njene obveznosti spadale v okvir po¬
ravnave. Naj se je lastnik še tako zvijal, konec je bil ta,
da je »Podjuna« imela pravico, posekati prodani les in
zanj plačati le kvoto, ki jo je z upniki dosegla pri porav¬
navi. Po tej poti bi Zep dobil za les le dobro tretjino vred¬
nosti irf toliko bi mogel od njega dobiti tudi Sečnjak.

Zadeva s Sečnjakovim gruntom je za nekaj časa po¬
tisnila v ozadje vse druge jamniške zanimivosti. Ljudje
so trdili, da Zep odira Sečnjaka, »Podjuna« pa njega.
Zep je bil še v večjih škripcih kakor Sečnjak. Kupil je
grunt zato, da bi nekaj pribarantal, a izkazalo se je,
da bo njemu ostal prazen, popolnoma zadolžen grunt,
medtem ko bo dobiček ostal »Podjuni«. Stari Sečnjak
je hodil okrog Žepa in stokal, grozil in moledoval, toda
Zep mu ni mogel pomagati, ker še sam sebi ni mogel.

Da bi rešila, kar se rešiti da, sta oba, Sečnjak in Zep,
najela advokata in se pričela pravdati. Pravda je bila

446

za Jamnico tem bolj zanimiva, ker nihče ni mogel reči,
kdo ima prav. Nazadnje so ljudje dejali, da imata oba
prav. Pri ugibanju, kako se bo iztekla pravda, pa so
ljudje soglašali v tem, da bosta pravdo dobila advokata.
V Sečnjakov grunt so se zasadili trije kljuni, ki so iz
njega počasi, a neodjenljivo srkali tisti sok, ki ga je
stari kmet z ženo, z deklami in hlapci skoraj petdeset
let iz svojih kosti cedil v nenasitno zemljo. Prvi kljun
je bila »P&djuna«, druga dva sta bila odvetnika.

Nekega zgodnjega vigrednega jutra pa so se v teh
gozdovih pojavili Coflov Peter, Bajnant, Gačnikov Cene
in še drugi tesači, ki jih je najela »Podjuna«, in pričeli
vihteti sekire nad starimi, lepimi drevesi. Stari in novi
lastnik pa sta morala brez moči prisluškovati tej pesmi
neprestanega lomastenja dreves in žmokotanja sekir ...

Ko so se nekdanji Sečnjakovi gozdovi spremenili v
žalostno puščavo, pokrito s steljo, s Črnelom, vresjem,
in s kupi belega, obtesanega lesa, je bila končana tudi
pravda med Sečnjakom in Apatovim Žepom. Dobil jo
je Sečnjak. Z njo vred je dobil nazaj grunt in tisto ter¬
jatev pri »Podjuni«, ki jo je njegov advokat pravo¬
časno zaplenil. Tretjino tega denarja pa je moral dati
za pravdne stroške. Sečnjak si je pulil iz glave tiste
redke lase, ki jih je še imel. Še pred dobrim letom je
bil bogat kmet, ki je svojo starost hotel preživeti v miru
in v preužitkarski udobnosti svoje nove bajte, sedaj
pa je bil lastnik praznega, golega posestva in, če je
hotel živeti, si je moral znova zavihati rokave in prijeti
za plug. Tega pa ni bil več zmožen, ker ga je nesreča
tako potrla, da je pričel noreti. To se je pokazalo ta¬
krat, ko se je vračal domov z denarjem, ki ga je prejel
od »Podjune«. Že to je bilo čudno, da ni šel kakor vedno

447

naravnost domov, ampak je gredoč obiskal vseh devet
gostiln, kar so jih Dobrije premogle. Povsod je dajal
za pijačo in, če ni bilo drugih pivcev pri roki, je silil
s pijačo krčmarje same. Ko se je v mraku vračal domov
na Drajno, je srečal najprej Ložekar ja, ki je šel na
noč od doma pit. Vprašal ga je:

»Ložekar, ali potrebuješ denarja?«

»Denarja!« se je začudil Ložekar bolj pijanemu možu
kakor pa čudnemu vprašanju.

Meni nič tebi nič je stari Sečnjak izvlekel iz žepa
šop bankovcev in mu jih pomolil pod nos, rekoč:

»Na, vzemi, kolikor potrebuješ. Pri meni je tega ka¬
kor listja in trave ...«

Ložekar je že imel na jeziku svojo, dolgočasno tro¬
bilo: »Tri dni pa oleja ni...«, toda ob pogledu na Seč-
njakov obraz ga je zgrabil čuden strah ter jo je urno
odkuril.

Sečnjak je srečal potem še dva fužinarja, ki sta se
vračala iz Jamnice, in je obema ponujal denar. Četrta
oseba, ki mu je prišla naproti, je bila Ajta.

»Ajta, ali potrebuješ denarja?« jo je takoj pobaral.

»Daj sem, če ga imaš,« mu je odgovorila starka brez
obotavljanja.

Sečnjak je pomolil starki šop stodinarskih bankov¬
cev, ki so takoj izginili v brezdanjem žepu beračice.

Sečnjak se je nato zaril v svojo opustošeno puščavo
in hirajoč čakal konca. O tem dogodku je govorila Jam¬
nica tako dolgo, dokler se ni zgodilo nekaj, kar jo je
spravilo v drugi tir.

Po izgubljeni pravdi s Sečnjakom je Apatov Zep
skoraj popolnoma izgubil glavo. Domači so ga tolažili,
kakor so vedeli in znali, a ves njihov trud, da bi ga

448

spet spravili z vsakdanjim življenjem, je bil zaman.
Hodil je okrog kakor izgubljen in pil. Cesar ni vzdržal
noben pijanec, niti Coflov Peter ne, to je zmogel on:
ves teden je brez prenehanja popival z Ložekarjem ter
prenašal njegovo naveličano trobljenje. Nenadoma pa
je izginil in ga tri dni ni bilo na spregled. Vse tri dni
je bil skrit pri svoji ljubici, mežnarici Trezi.

»Vsega sem se že naveličal, sedaj te bom pa vzel,«
ji je zatrjeval z vso odločnostjo.

Potem je znova pohajkoval naokrog, dokler ni spet
izginil za tri dni. Bil je skrit pri Kupljenu in tudi Rozi,
svoji drugi ljubici, je za trdno obljubljal:

»Sedaj mi je že vseeno, odločil sem se, da te bom
vzel.«

»Če bo le res tako?« je jokajoč dvomila njegova
druga ljubica.

»Bo, bo, če ti rečem.«

Od Kupljena je Zep odšel k svojemu tovarišu in pri¬
jatelju podpeškemu basistu, ki je potem, ko je pognal
svoje posestvo, gostačil v domači bajti. Brez kakega
razlaganja je položil predenj tisočak in mu rekel:

»Dragi prijatelj, obesil se bom. Tukaj je moj zadnji
denar. Za ta denar mi morate pri pogrebu dolgo, dolgo
gosti...«

Njegov tovariš je bil prepričan, da se Zep šali in
da je tega kriva njegova nesreča s Sečnjakovo kupčijo
in s »Podjuno«; preden pa je utegnil kaj reči. Žepa
že ni bilo več v bajti.

Prihodnje jutro so našli Žepa obešenega na doma¬
čem gumnu.

To je bil v Jamnici po dolgem času prvi samomor,

29

449

kajti pri Černjakovi siroti se ni natanko vedelo, ali je
šla sama v vodo, ali pa je vanjo zašla.

Ker je bil Zep sin ugledne družine, so ugotovili, da
se mu je zmešalo, zato je imel cerkven pogreb. Med po¬
grebom mu je neprenehoma igrala domača jamniška
godba, ki so jo pomnožili s sosednjimi godci. Godba mu
je igrala še dolgo potem, ko je bil grob že zasut.. .

Ko pa so utihnili njeni zvoki, so se po Jamnici od
Dobrij sem razlegnili novi glasovi. To je bila pesem
podjunske žage, njenih polnojarmenikov, njenih cirku-
larjev. Kriza v lesni industriji je prenehala in žaga je
bila spet v polnem obratu . . .

450

Šesto poglavje

Ajte že štirinajst dni ni bilo na spregled. Jamnica je
bila sicer navajena, da je starka izginjala in da je vča¬
sih tudi po več tednov ni bilo videti. Prejšnje čase se
zaradi tega nihče ni vznemirjal. Kdo je mogel vedeti
za njene skrivne poti, za vse njene božje poti, po ka¬
terih je hodila?. Zdaj pa je sosesko le jelo skrbeti, kaj
je s starko. Ajta je zadnje čase začela vidno slabeti.
Tega ni bilo mogoče opaziti na njenem obrazu, ki je bil
še vedno enako suh. zgrbljen in rumenkast, tudi njena
postava je bila še zmerom zravnana, le njeni hoji se
je poznalo, da tudi ona ne bo odnesla smrti peta. Te
železne noge, ki so v dolgem življenju prehodile na
deset tisoče kilometrov, s katerimi je stoinstokrat pre¬
merila pot od Jamnice na enem koncu do Svetih A r išarij
na drugem koncu dežele, so ji vidno začele pešati.
Grčava gabrova palica, ki ji je včasih rabila bolj za
beraško in romarsko znamenje kakor pa za pomočnico
pri hoji, ji je postala prava tretja noga, brez katere
drugih dveh ni mogla več rabiti. Toda še s tremi no¬
gami Tii šlo več kakor nekdaj z dvema. Starka je med
hojo vedno češče postajala in počivala. Med počivanjem
ji je iz ust prihajalo nerazumljivo mrmranje in zdelo
se je, ko da se prepira z nevidno silo, ki izpodjeda moč
njenih nog in jo hoče oropati poglavitnega sredstva',
s katerim se je preživljala morda že tri četrt stoletja.

29 *

451

Jamnica, ki je menila, da se je starki v njenem ko¬
ščenem telesu duša zasušila, je začela mrmrati:

»He, tudi Ajta se ni oženila z vragom . ..«

Ker je ni bilo več videti -na cesti, so se oči soseske
sleherni dan obračale proti gori, proti Tumpeževemu
hlevu, kjer si je Ajta iz starih ovčjih staj napravila
bivališče, katerega se je držala že več desetletij. To je
bilo tudi najvišje človeško bivališče v Jamnici, kajti od
tam naprej je rastel le še macesen. Kadar se je iz obeh
staj pokadil dim, je Jamnica vedela, da je Ajta doma.

Polna slutenj se je Jamnica tudi zdaj obračala proti
gori. Vsak dan proti poldnevu se je tam zgoraj pokazal
bel dimič. V Jamnici gotovo ni bilo človeka, ki bi Ajto
rad imel. To je veljalo tudi za družino Dovganočev, ki
so bili z njo v sorodu. Bilo je ravno narobe. Ljudje so
se je bali in so gledali nanjo kakor na strah. Navzlic
temu pa se je vendar vse živo zanimalo zanjo. Njeno
skrivno, samotarsko življenje je bilo premočno zraščeno
z Jamnico, s prebivalci pod goro, z vsakim ognjiščem,
z vsako mizo vseh njenih raztresenih streh. Ajta je bila
živa vest jamniških rodov.

Štirinajst dni zaporedoma se je tam zgoraj vsak dan
proti poldnevu prikazal bel dimič in vsakikrat si je
Jamnica znova oddahnila: Tam gori je še življenje...
Nekega dne pa se ta dim ni pokazal, čeprav je bil
zrak tako jasen in čist, da se je na gori razločil vsak
grm, Jamnica je pričakovala, da se bo ta dan Ajta po¬
kazala kje na cesti, ker pa je ni bilo na spregled ne
tisti dan in tudi ne naslednji, dasi tudi drugi dan iz
Tumpeževih staj ni bilo nobenega znamenja, se je pod
goro spogledalo dva tisoč oči:

»Kaj je z Ajto...?«

452

Dima na gori tudi še tretji dan ni bilo ...

Ložekarica je že nekaj dni pričakovala beračico, ker
ji je obljubila, da ji bo prinesla ščetk za kuhinjsko
rabo. Ajta je že desetletja zalagala kmečke hiše pod
goro z metlami in ščetkami, ki jih je napravljala iz
trpežnega planinskega vresja. Nihče ni znal vezati takih
ščetk kakor Ajta. Ker je bila beračica točna in je vedno
držala besedo, je tudi Ložekarica pogrešala dim v gori.
To ji je postalo sumljivo. Poklicala je Moškopleta, ki
se je že nekaj dni valjal v hlevu, in mu rekla:

»Moškoplet, pojdi v goro in poglej, kaj je z Ajto.«

Moškoplet, ki Ajte ni mogel trpeti, je izbuljil oči
ter osorno odvrnil:

»K tej stari coprnici pa že ne grem.«

»Ce ne boš šel, pa ne boš dobil štrukljev. Tudi spat
lahko greš kam drugam,« mu je zagrozila Ložekarica.

Moškoplet je z leti postal betežen in že vsega sit.
Največ se je držal Ložekarja, kjer je sekal steljo, ka¬
dar se mu je ljubilo, kadar pa ga je napadla lenoba,
je lahko mirno spal v hlevu. Pri hiši, kjer se je kuhalo
za veliko družino, je vedno tudi zanj kaj ostalo. Cez
vse na svetu pa je ljubil štruklje. Boječ se gospodinjine
grožnje, se je nazadnje vdal.

»Bom pa šel, če že ni drugače.«

Ložekarica mu je napolnila cajno z jestvinami in
Moškoplet se je mračnega obraza odpravil na pot. Tako
težke naloge, kakor je bila ta, še menda v življenju
nikdar ni imel. Že dolga in strma pot v goro ga je jezila,
bolj nejevoljen pa je bil, ker je moral Ajti nositi
jestvine. Še pred nekaj leti b'i bil cajno gredoč kratko
in malo zagnal v grmovje in pokazal Ložekarjeveinu
gradu roglje. Toda starost je tudi njega napravila me-

453

hkejšega. Če bi bila Ajtii čuia vse te kletve in psovke,
ki jih je Moškoplet izustil na njen rovaš, bi jo bilo
gotovo vrglo s postelje, na katero jo je slabost že tri
dni priklepala.

Žleb, v katerem so stale Tumpeževe staje, je bil ob
Moškopletovem prihodu tih in zapuščen kakor všekdar.
"V prazen planinski kot se je upiralo sonce, iz bližnjega
gozda se je slišalo petje samotnih ptic, ki so rajši osta¬
jale v planini kakor v dolini, a na dnu žleba je enako¬
merno šumel izvir potoka Jamnice, ki je tukaj gori za¬
čenjal svojo kratko pot. Na jasi okrog hleva, kjer so
Tumpeži vsako leto nakosili za dober voz starine, so se,
v rahlem vetriču zibale redke planinske rože.

Staje so bile zidano štirioglato, do polovice v breg
potisnjeno poslopje s preširokimi vrati in majhnimi
okenci, v katera so bili vzidani močni, železni križi.
Zgradbi se je poznalo, da je nastala v časih, ko so se
po planini klatili še volkovi, pred katerimi je morala
braniti drobnico. Okrog zidu je slonelo nekaj suhljadi,
a pred pragom je bil velik kup raznih smeti in drugih
odpadkov. Steza, ki je hibi izhojena iz gozda do vrat,
in ta kup sta pričala, da je stari hlev človeško bivališče.

Moškoplet se je počasi bližal stajam, pri čemer je
gledal bolj nazaj, od koder je prišel, kakor pa na svoj
cilj. Neznansko zoprni sta mu bili mrka bajta in vsa
tako pusta okolica. Pri vratih je neodločno obstal in
začel premišljevati, kaj naj napravi, da bi se vse srečno
končalo. Da bi odprl vrata, vstopil in pozdravil, mu še
na misel ni prišlo. Zato je stopil okrog ogla, kjer je v
zidu opazil okence. Z vso previdnostjo je pokukal v
notranjščino. Zagledal je temačen prostor z nizkim stro¬
pom; v enem kotu je stalo začrnelo, nizko ognjišče, v

454

drugem pa kravjim jaslim podobno ležišče. Po stenah so
visele razne črne begute,* po goli zemlji pa so ležali
kupi vresja in raznega drugega metličevja.

V jaslih Moškoplet najprej ni' mogel ničesar razlo¬
čiti; že si je oddahnil, misleč, da je našel bajto prazno
in da je Ajia kdo ve kje. Ko pa je še dalje strmel skozi
Zamazano steklo, je v svojo grozo ugotovil, da še na
ležišču pod plastjo begut bočijo obrisi suhljatega člo¬
veškega telesa. Ko je še dalje napenjal oči, je vrhu begut
opazil dve suhljati roki, na vzglavju pa del na pol za¬
strtega obraza. Cunje, roke in lice so bile vse enake
barve, tako da jih nevajeno oko res ni moglo takoj raz¬
ločiti; vse je bilo enako zamazano in velo.

Odkritje je bilo za berača Moškopleta tako prese¬
netljivo, da je za hip odmaknil obraz od okna in se
sklonil za zid. Moral je iti po sapo. Ajta je bila doma
in, kakor je vse kazalo, je bila zares bolna, kajti njeno
telo se med njegovim precej dolgim opazovanjem ni
premaknilo. Pogled na bolnico sredi te strašne revščine
in zapuščenosti pa Moškopleta seveda ni ganil. Sočutje je
bilo nekaj, česar ni poznal. Njegova naloga se mu je zdaj
zazdela še neprijetnejša, ker je bilo videti, da bo res mo¬
ral stopiti v prostor, katerega se je tako neznansko bal.

Po kratkem preudarjanju se je znova nagnil k oken¬
cu. Ajta je še vedno nepremično ležala v jaslih. Moško-
pletove oči, ki so se že navadile somraka v hlevu, so
mogle zdaj že natančneje razločiti starkin obraz. Bil je
podoben veliki, koščeni pesti kakega tesača. Moškoplet
se je spomnil, da je take pesti ilhel orjak Bajnant, kadar
jih je po težkem in napornem delu polagal po mizi.

* Cunje.

455

Sama kost in koža. V tej razorani grči sredi cunj ni
bilo ničesar živega, ničesar odprtega; tam, kjer bi mo¬
rala biti usta, ni bilo drugega kakor dolga, stisnjena
reža, a kjer bi morale biti oči, sta bili dve z velo kožo
pokriti jami. Moškopleta je oblil znoj in vsa strahotna
domišljija, s katero se je prej bližal temu samotnemu
bivališču, je zdaj znova zaplesala okrog njega. Vse živ¬
ljenje je bil prepričan, da je ta baba bila v zvezi z
vragom. Pošast, ki je zdaj ležala pred njim, ga je v tem
prepričanju še bolj utrdila. Zbal se je, da je morebiti
Ajta že mrtva, in že je bil na tem, da plane od zidu in
se v diru zažene, od koder je bil prišel. Ali na srečo
je ugotovil, da se cunje, ki so pokrivale telo, enako¬
merno dvigajo in padajo. Ajta je torej še živela. Iz za¬
drege je pri oknu glasno zahrkal.

Ob njegovem raskavem glasu so se Ajtine roke, ki
so prej negibno ležale na cunjah, nemirno zganile in
kepa kosti in kože na vzglavju se je na treh krajih
hipoma razkrečila. Tam, kjer bi morale biti usta in oči,
je Moškoplet naenkrat zagledal tri strašne, votle luknje,
ki so mu pognale vso kri v glavo. Kepa se je na mah
spremenila v mrtvaško podobo. Ajtin obraz se je uprl
v prikazen na oknu in tudi nanj je legel strah kakor
na obraz pod oknom. Starka je spoznala, da je nekdo
zunaj. Njene kožnate trepalnice so nekajkrat zakrile
očesne votline, a so se vsakikrat še širše odprle ko prej.
Potem so se Ajti skrčile roke v komolcih, glava se ji
je dvignila iznad begut, hkrati pa je iz ust zahreščal
nepopisno sovražen in na pol mrtvaški glas:

»Prekleti ded, kaj pa iščeš tu...«

Starkino telo je trepetalo, kljub temu pa je prema¬
gala slabost in se skušala še više dvigniti.

456

Moškopletu se je zdelo, da vidi pred seboj smrt in
vraga v eni sami podobi. Njegova roka je takoj izpustila
cajno na tla, da se je v njej žvenketajoč razbila steklenica
z mlekom, sam pa je skočil od okna, planil čez travnik v
gozd ter na pol iz uma zdirjal proti gozdu in dalje proti
dolini. Pot od Tumpeževega hleva pa do Ložekarja je
za dobrega, pešca trajala eno uro, a Moškoplet jo je
pretekel v pol ure. Zdelo se mu je, da ga še vedno pre¬
ganja podoba v jaslih in da še vedno sliši njeno mrtva¬
ško kletev za seboj.

Pri Ložekarju se je hotel zakopati in skriti v mrvo,
toda sreča mu ta dan nikakor ni bila naklonjena. Na
dvorišču ga je kakor nalašč prestregla Ložekarica, ki
je komaj ustavila prepadlega berača.

»Ali si bil pri Ajti?«

»Bil,« je jeknil Moškoplet.

»Ali je doma?«

»Doma,« je spet jeknil berač ter se ozrl mimo go¬
spodinje.

»Kaj pa je rekla?« je nadaljevala gospodinja.

Namesto odgovora pa jo je zadel prestrašen in proseč
pogled. Bila je prepričana, da je Moškoplet našel starko
mrtvo v staji. Zaman je silila vanj, Moškoplet ni bil več
zmožen dati kako pojasnilo, temveč se je naglo zgubil
nekam med hleve, kjer ga do prihodnjega dne ni bilo
več mogoče iztakniti.

Še isti večer je prišel k Ložekarju Dovganoč na grčo
mošta. Namesto ene mere je dobil ta večer tri. Več mu
jih pa Ložekarica ni hotela dati, pač pa mu je povedala,
da je poslala Moškopleta k Ajti in kako prestrašen se
je siromak vrnil.

Dovganoč se je takoj napotil v goro k stajam. Njega

457

Ajte ni bilo strah. Bila mu je nekaka teta, vendar je
bil v njem vsak sorodniški čut že zdavnaj zatrt. Kakor
drugih ljudi, Ajta tudi svojih edinih sorodnikov ni ma¬
rala. Prejšnja leta jo je Dovganoč, sluteč, da ima starka
denar, skušal včasih napetnajstiti za kak marjaš, kar pa
mu seveda nikoli ni uspelo. Potem sta z Ajto živela,
kakor bi se ne poznala; on je imel svoje lastne skrbi,
ona pa je hodila svoja skrivnostna pota. Novica, ki jo
je čul, ga ni iznenadila. Vsak človek mora nekoč umreti
in tudi na Ajto bo menda prišla vrsta, saj je morala
imeti že čez devetdeset let, kakor mu je pravila njegova
mati, ki je bila naj mlajša izmed vseh treh Ajt. Ko je
korakal po samotni poti, se je spet spomnil na njen
skrivni denar, ki bo zdaj gotovo prišel na dan. O tem,
da ga ima, je bil trdno prepričan. Ta misel ga je poži¬
vila; naglo se je poganjal proti samotnemu žlebu.

Najprijetneje bi mu bilo, ako bi starko našel že
mrtvo. Nekoliko trpko mu je bilo pri misli, da bi starka
umrla brez zadnje luči in tudi brez duhovnika. Toda če
teta ni hotela, živeti drugače, kaj je mogel on za to? Ne¬
koč ji je rekel, da bi šla stanovat k njemu, a mu je
žaljivo odgovorila. Razen tega pa tak človek lahko
umre tudi brez zadnje tolažbe, saj gotovo ni imela kaj
posebnega na vesti, če je pa že kaj imela, si je s svo¬
jim trdim življenjem ter z večnimi božjimi potmi go¬
tovo že davno odkupila vse grehe.

Tem večje pa je bilo Dovganočevo iznenadenje, ko
je našel Ajto še živo v stajah. Takoj je spoznal, da se
bliža njen zadnji čas. Ob- pogledu na to izžeto, staro
telo pa je začutil veliko usmiljenje in je svoje prejšnje
misli nasiloma potisnil v stran. Ostal je skoraj vso noč
na nogah, skuhal starki kave, ki jo je našel v bajti,

458

zmetal raz jasli zamazane begute in pokril starko s či¬
stimi odejami, ki jih je našel v skrinji. Iz hleva je po¬
metel vso nesnago in tako napravil iz prejšnjega brloga
nekoliko prijaznejše bivališče.

Po tem, kako ga je Ajta sprejela, je bil Dovganov
prepričan, da so ji ure štete. Bila je zelo slaba; že ne¬
kaj dni ni zaužila nobene hrane in niti žeje si ni mogla
pogasiti, ker se ni mogla premakniti s postelje. Poznal
je njeno skopost in njen strah, da bi kdo stikal po nje¬
nem bornem imetju. Dokler je bila zdrava, bi ga bila
spričo takega obnašanja gotovo spodila. Sedaj pa je
mirno ležala in ga vse ubogala. Dovganoč je bil tega
skoraj otroško vesel ter se je sukal okrog tete z vso
ljubeznivostjo. Navzlic svoji revščini je bil Dovganoč
vendar dober in usmiljen človek.

. Prihodnje jutro jo je pustil samo in tekel domov po
ženo, od doma pa je šel po duhovnika, ne da bi bil Ajti
o tem kaj povedal. Kakor vsa fara je vedel tudi on, da
Ajta morda že dolgo ni bila pri spovedi, saj se je zadnje
čase domače cerkve skoraj izogibala in je prihajala tja
te tedaj, kadar je bilo kako darovanje za reveže. Dov-
ganoča so v Jamnici sicer imeli za brezverca in v resnici
že sam ni več pomnil, kdaj je bil zadnjikrat pri spovedi.
Ali mislil si je, da je za popotnico na oni svet sprava
z bogom le dobra. Ce že ne koristi, škodovati nikakor
ne more.

Ajti je bolezen vzela marnje in župnik Virej je z
njeno spovedjo hitro opravil. Ali starka se je smrti še
vedno trdovratno upirala. Živela je še tri dni ob sami
vodi. Čeravno ni mogla govoriti, je bila vendar do zad¬
njega diha pri zavesti. Oči so ji gorele in opazovale
ljudi, ki so prihajali v stajo. 'Ker starka ni takoj umrla,

459

je Dovganoč spet začel misliti na njen denar, posebno
pa njegova žena, ki je starki stregla. Na skrivaj sta
skušala stikati za njim, toda Ajta ju je vedno pregnala
z očmi, ki so se takoj odprle, ako je začelo šuriti* v
kakem kotu.

Tretji dan je nastopila smrt. V staji sta bila oba
Dovganoča in stara Munkinja, ki je prišla z vnukinjo
in s polno cajno okrepčil. Naenkrat so Ajti stopile na
čelo potne srage.

»Zdaj bo pa smrt, kje imate svečo?« je mirno poba¬
rala Munkinja.

Dovganoč je prižgal svečo, ki je bila že vse tri dni
pripravljena na okencu pred Ajtino posteljo, tako da
jo je starka vedno imela pred seboj, kadar je odprla
oči, ter jo dal umirajoči teti v roko. Šega je bila, da je
moral umirajočemu zadnjo luč prižgati najbližji sorod¬
nik. Ajta je krepko stisnila svečo s svojimi suhimi prsti
in nekaj trenutkov topo strmela v plamenček, ki ji je
gorel na prsih. Potem so ji debele kožnate trepalnice'
počasi zakrile oči. Vse štiri priče njene smrti so poklek¬
nile na tla in stara Munkinja je začela glasno moliti
molitev za umirajoče.

Molila je žalostni del rožnega venca. Izmolila ga je
že do polovice, ali Ajta je še vedno dihala. Dihanje je
bilo sicer neenakomerno, sunkovito in vsakikrat se je
pričam zdelo, da slišijo zadnji dih. Ali naenkrat so se
starkine prsi znova dvignile. Že tako kratka sveča je
dogorela skoraj do polovice in plamenček se je vedno
bolj bližal velikemu kupu belega loja, ki je zalival star¬
kine koščene roke in jih spreminjal v strjeno grudo.

* Šumeti, ropotati.

460

Žalostni del rožnega venca je bil že končan in Mun-
kinja je morala začeti z drugim, veselim delom molitve.
Sveča je dogorevala in Dovganoč je bil že v skrbeh, kaj
bo, ako Ajta ne umre, kajti druge sveče ni bilo pri bajti.
Starka je še vedno dihala.

Naenkrat pa so se ji srage na čelu posušile in barva
njenega lica je postala svetlejša. Podoba je bila, da je
mrtvaški krč popustil, kajti njeno dihanje je postalo
naglejše in enakomernejše. Plamenček je gorel le še iz
raztopljene lojeve kepe. Tedaj so se Ajtine oči za hip
odprle in priče njene smrti so zagledale v njih žareč,
mladosten žar, ki ga še nikoli niso videle. Vse je pretresla
neka sveta groza. Ta neznani pogled pa je trajal le ne¬
kaj trenutkov. Kmalu so se oči začele zapirati, počasi
in trudno, a tisti žar, ki je bil poprej razlit v njih, se
je začel izpod vek razširjati okrog oči in je naenkrat
pokril ves grdi, stari obraz z lepim, presrečnim sijajem.
Potem so se Ajtina stisnjena usta počasi odprla in smrtne
priče so začule rahlo mrmranje:

»Poglejte, kočija ... kočija ... Tri pare belih konj ...
Njo peljejo... k meni jo peljejo... po mene jo pe-
I jejo ...«

Usta so se spet zaprla, Ajta je prenehala dihati in
je mrtva obležala na jaslih, a njen obraz je bil še vedno
svetal in poln sreče... Na svojo zadnjo uro je zagledala
svojo izgubljeno hčer, o kateri je sanjala morda pet¬
deset let.

Klečeče priče te smrti je prevzela skrivnostna groza,
da so nekaj časa kakor otrple občepele na tleh. Stari
Munkinji je molitev obtičala v grlu in po stajah je za¬
cvilil slaboten jok, ki je namesto molitve prišel iz nje¬
nih ust. Ali kmalu so se molivci streznili. Prvi je vstal

Dovganoč, se nagnil nad Ajtino mrtvo truplo in upihnil
plamen, ki je plahutal že izmed mrtvih prstov. Za njim
se je dvignila tudi stara Munkinja, pristopila k Ajti ter
jo prekrižala na čelu, na ustih in na prsih, rekoč:

»Umrla je ...«

Za njo so jo pokrižali tudi ostali trije.

Brž ko se je Ajta ohladila, sta jo Dovganočka in
Munkinja slekli in umili, potem pa naglo položili na
pare. V skrinji, ki je bila polna starih, a dobro ohra¬
njenih oblačil, so izbrali najboljšo obleko iz črne Žide.
ki je na Ajti niso videli niti najstarejši ljudje v Jam¬
nici, ter jo oblekli vanjo. Na glavo so ji zavezali naj¬
lepšo židano aderco, ki so jo našli med kupom lepo zlo¬
ženih robcev. Niti Dovganoč niti Munkinja nista slutila,
da je bila to aderca, ki jo je nekdanja Zabevova dekla
Male vrgla ženinu Zabevu v lice takrat, ko so bile v
Jamnici tri poroke hkrati, in ki jo je vso pohojeno po¬
brala in shranila beračica Ajta.

Munkinja je z vnukinjo takoj zapustila staje, brž ,
ko je bila Ajta na parah. Kakor hitro sta Dovganoča
ostala sama v bajti, sta začela krčevito stikati za denar¬
jem. Prevrnila sta skrinjo, pretipala vse žepe Ajiinih
ohlapnih oblek, pretaknila vse uborno pohištvo in vse
kote; seno, na katerem je Ajta umrla, pa sta znesla ven
na travnik ter ga na drobno pretresla. Toda denarja ni
bilo nikjer. Edino, kar sta našla, je bilo nekaj drobiža
v glinastem piskrcu na polici. Med iskanjem sta se po¬
šteno spotila, a ko sta morala ugotoviti, da je bil ves
trud zaman, in sta presenečena strmela drug v drugega,
ju je začelo skoraj zebsti. Nikjer skrivnega zaklada, o
katerem je z njima vred sanjarila vsa Jamnica. Ali je
bila Ajta res prava beračica, živeča iz rok v usta?

462

Sonce je bilo že visoko nad goro, ko sta Dovganoča
nehala iskati skrivni zaklad. Če so hoteli Ajti zvoniti že
opoldne, je bil zadnji čas oditi v Jamnico, sporočiti star-
kino smrt ter naročiti zvonjenje in krsto.

»Ali boš šla ti ali jaz?« je Dovganoč neodločno po¬
baral ženo.

»Jaz bom šla,« je odločila žena vsa srdita, ker nista
ničesar našla. Ni hotela ostati sama z mrličem, ki jo je
tako grdo napetnajstil. Njeno staro sovraštvo do Ajte
se je spet prebudilo.

»Dobro, bom pa jaz ostal tukaj. Mene ni strah,« je
kakor v opravičilo dejal Dovganoč, dobro vedoč, kake
misli obhajajo ženo. Potem ji je naročil:

»Toda povej, da bo zvonjenje, pogreb in vse drugo
morala plačati občina. Reci, da smo našli le nekaj dro¬
biža, drugega pa nič. Prinesi nekaj sveč od Lukača.«

Dovganočka je odšla.

Dovganoč je ostal sam z mrličem. Sedaj pri bajti ni
bilo kaj početi, le seno je bilo treba še zažgati na trav¬
niku. Dovganoč je odšel ven, a preden je kup zažgal,
ga je še enkrat vsega pretresel. Delo pa je bilo seveda
zaman in ves zamišljen je mož zanetil kup. Visok dim
je naznanil Jamnici in vsej okolici, da je v samotnem
žlebu pod goro umrla Ajta.

Dovganoč pa še ni imel miru. Nikakor ni mogel ver¬
jeti, da bi njegova teta res ne imela kakega večjega
denarja. Saj vse življenje ni delala drugega kakor zbi¬
rala krajcarje, zraven pa skoparila na mile viže. Skrinja
z oblekami je bila premajhna tolažba, posebno zanj.
Vse, kar je bilo v njej, se bo prijelo žene in otrok, a
zanj ne bo ostalo niti za klobaso tobaka. Še enkrat se
je lotil iskanja in znova pretaknil vso bajto. Preiskal

461

je vsako špranjo v zidu in šel tudi na podstrešje, kjer
je vrtal po podu in za tramovi, toda našel ni nič.

Ves zasopljen in razburjen se je usedel na visoki
prag ter si nažgal pipo. Nekaj časa je zamišljeno vlekel
dim. Mir, ki je vladal v žlebu, mu je sicer dobro storil,
toda skrbi mu le ni mogel pregnati. Iz globače za trav¬
nikom je šumela planinska voda in nekaj ptic je pri¬
letelo celo na streho staj. Kakor slep je nekaj časa
strmel v jamniško dolino pod seboj, potem pa mu je
srce zalila grenkoba in oči so se mu same od sebe po¬
vesile v prag, na katerem je sedel. Nekaj časa je odsotno
strmel v tla. Naenkrat pa so njegove oči obtičale na
majhni luknji, ki jo je zapazil pod seboj. Tisti, ki je
za ovcami prvi prišel stanovat v ta puščavo, je zaradi
visokega lesenega praga zavalil pred vhod široko, plo¬
ščato skalo, da bi mu ne bilo treba nog tako visoko
vzdigovati, kadar je prestopal prag. Med skalo in lese¬
nim pragom je zijala precejšna špranja.

Dovganoča je prešinila skrivna misel na denar. Kaj,
če bi bil tukaj notri skrit? Sklonil se je in skušal po¬
tisniti roko skozi odprtino. Šlo je samo do komolca, a
luknji, kamor je tipal, roka še ni prišla do dna. Takoj
si je znal pomagati. Vzel je lahek drog, ki je slonel ob
zidu, ga vtaknil v špranjo in z lahkoto odrinil skalo od
lesenega praga. Pod njim se je zdaj pokazala mala
skrev. Dovganoč se je sklonil in porinil glavo vanjo.
Naenkrat ga je pogrelo po vsem telesu. Med kamenjem
temeljnega zidovja je zagledal obrise črne, štirioglate
škatle. Zgrabil jo je in jo potegnil na svetlo; bila je
majhna, dve pedi dolga, ped široka in ravno tako glo¬
boka škatla iz železne pločevine. Po njeni teži je Dov¬
ganoč takoj spoznal, da ni prazna, še bolj pa se je o

464

tem prepričal, ko jo je stresel. V škatli je šumelo in
škrabljalo.

Tesač je bil prepričan, da je našel, kar je iskal, na
kar je čakal pol življenja. Bil je tako srečen, tako iz-
nenaden, da je na pol otrpel obsedel na pragu. Nehote
mu je prišla na misel prebrisanost mrliča, ki je mrzel
ležal na nizkih parah korak za njegovim hrbtom. Bolj¬
šega skrivališča starka gotovo ni mogla najti. Tu notri
je bil njen zaklad varen pred tatovi in pred ognjem.
Njegova teta je bila včasih po cele tedne zdoma ter je
na vse mislila.

Preteklo je že nekaj minut, a Dovganoč je še vedno
sedel na pragu. Zdaj pa zdaj je dvignil škatlo h glavi,
jo stresel ter ves omamljen prisluškoval šumenju in
škrabljanju v njej, potem pa jo je deval nazaj na skalo
pod seboj ter zamaknjen strmel vanjo. Pri tem je po¬
zabil, da mu je pipa že davno ugasnila. Pozabil je tudi
na to, da sedi pred mrtvaškim odrom svoje tete. Bil je
tako srečen, da so se mu njegove trde tesaške kosti
omehčale kakor testo. Po glavi so mu hodile preblažene
misli; vse življenje je bil velik siromak, čeprav je delal
od zore do mraka. Dokler je bil na višku svojih teles¬
nih moči, je precej zaslužil — tudi časi so bili boljši
— a moral je rediti številno družino ter se je komaj
prebijal. Pozneje so se- starejši otroci že razpršili po
svetu in bilo je treba nasititi manj ust, toda zadnje čase
je začel pešati in ni mogel več toliko zaslužiti kakor
nekdaj. Razen tega so bili. tudi časi mnogo slabši. Vse
življenje mu je šla trda za tisti tobak, ki ga je čikal
in kadil. In če si je včasih gasil žejo pri Apatu ali pri
Lukaču, je morala zaradi tega njegova družina stradati.

Zdaj pa se je pred njim nenadoma odprlo novo živ-

30

465

Ijenje. V škatli je Škrabi j al in šumel denar. Njegovo
življenje se bo zdaj spremenilo in, če kdaj ne bo prijel
za sekiro, lonci na ognjišču kljub temu ne bodo prazni.
Vse življenje je tolkel polento in črepal prežganko in
krompirjevo juho. Ce si je hotel privoščiti mesa-, se je
moral lotiti psov in mačk. Sedaj bo lahko tudi kaj dru¬
gega dal v lonec. In kadar bo zunaj deževalo ali pa bo
zmrzoval sneg, mu ne bo treba zapuščati kapa, lahko
bo ostal v bajti in čakal boljšega vremena. Zaradi tistih
nekaj grč mošta mu ne bo treba hoditi okrog kmečkih
miz in se prilizovati raznim Ložekarjem, Mudafom in
drugim kmetom, ampak si bo sam lahko privoščil pijačo.
In kadar ga bodo moči že popolnoma zapustile, se niti
njemu niti njegovi ženi ne bo več treba bati grenkega
občinskega kruha, ki ga je zadnja leta vedno bolj stra¬
šil. In vedno znova je privzdigoval železno škatlo k
ušesom, jo tresel in zamaknjen prisluškoval njenemu
skrivnostnemu šumenju, zraven pa polglasno mrmral:

»Da huda je, huda ...«

Šele ko si je od prvega presenečenja nekoliko opo¬
mogel, je začel misliti na to, da bi zaklad odprl. Škatla
je bila zaklenjena. Skušal jo je odpreti, toda mali zapah
je trdno držal. Moral bi biti ključ, toda Dovganoč se
je spomnil, da kakega podobnega ključa ni videl nikjer,
čeprav je pretaknil vso bajto. Navzlic temu je znova
pričel stikati za ključem. Noseč škatlo s seboj, je dolgo
iskal, še enkrat pretaknil vse Ajtine obleke in se lotil
celo tiste, ki jo je mrtva starka imela na sebi. Toda
njegov trud je bil zaman, ključa ni bilo nikjer. Ves
omamljen je obstal pred mrtvaškim odrom in skoraj
proseče pogledal na vzglavje, kjer se je pod belim pr¬
tom risala Ajtina glava, kakor bi hotel reči:

46b

»Teta, povej vendar, kje je ključ? Zdaj ti je vendar
že vseeno ...«

Starka pa se ni zmenila zanj in tesač je mofal po¬
iskati na polici majhno dleto. Znova se je usedel na prag
in pričel škatlo s silo odpirati. Dovganoč se je pošteno
oznojil, preden se mu je posrečilo na enem koncu spra¬
viti dleto pod pokrov. Potem ga je začel na vso moč pri¬
vzdigovati. Tedaj ga je vzdramil hreščeč glas:

»He, Dovganoč, ali zaklad odpiraš...?«

Tesaču so otrpnile roke in le malo je manjkalo, da
mu škatla ni zaropotala po tleh. Pred njim sta stala
njegova tovariša Bajnant in Coflov Peter ter z režečimi
usti strmela vanj. Bil je tako zaverovan v svoj posel, da
ju ni opazil, ko sta prihajala čez jaso. Bajnant in Co¬
flov Peter sta tesačila onstran globače visoko gori v
Mudafovem lesu, od koder se je videlo v žleb kakor v
odprto dlan. Vedela sta, da leži Ajta na smrtni postelji;
ko sta zapazila, da gori na travniku starkino ležišče,
sta tudi že vedela, da je v staje prišla smrt. Iz starega
drvarskega spoštovanja do svojega tovariša Dovganoča
sta takoj odložila sekire in odšla v žleb, da pomolita pri
Ajtinem odru.

Dovganoč bi se v tem trenutku gotovo rajši srečal
z divjo jago, ki je v črnih, viharnih nočeh hrumela čez
jamniške jame in bregove, kakor pa s svojima tovari¬
šema. Nehote mu je roka. v kateri je držal škatlo, ušla
za hrbet. Takoj pa se je zavedel svoje smešnosti in jo
je spet položil na kolena. Njegov ukanjeni obraz se je
prišlecema prisiljeno nasmehnil. Ta dva pa očividno nista
bila v taki zadregi kakor on in (Mollov Peter je prosto¬
dušno dejal:

»Ali se ne da odpreti ta vrag?«

• 30 *

467

»Ne, ker ne morem najti ključa,« je odgovoril Dov-
ganoč v zadregi.

Škatla v tovariševih rokah je imela zanju veliko pri¬
vlačno silo; takoj sta pozabila, da sta prav za prav prišla
kropit mrliča. Odkritje zaklada, o katerem je sanjala
vsa Jamnica, ju nikakor ni presenetilo.

»Čakaj, ti bova pomagala,« je rekel Coflov Peter in
že zgrabil s svojimi smolnatimi rokami za škatlo ter jo
položil na kamiiitni prag. Dovganoč je pogoltnil zadrego
in se znova začel z vso močjo upirati v dleto. Ker je
Peter škatlo trdo pritiskal na skalo, se je zdaj pokrov
vdal in škatla se je odprla.

Tri kosmate glave so se sklonile, strmele nekaj časa
vanjo, potem pa sta se glavi Petra in Bajnanta počasi
dvignili in videti je bilo dva čudno se režeča obraza.
Nato se je obema hkrati izvil iz ust zategli: »Ah...!«

Dovganočeva glava pa je bila še vedno sklonjena
nad škatlo, zdelo se je celo, da se vedno niže sklanja
nad odprtino. Pred Dovganočevimi očmi se je smejal
kup denarja. Na vrhu so ležali pisani papirji stotakov
in tisočakov. Dolgo je strmel vanje, preden so njegovi
prsti segli v pisane papirje in jih na enem koncu pri¬
vzdignili..Izpod papirjev se je zabliskalo zlato in srebro.
Dovganoč je bil tako presenečen, da j'e le s težavo mo¬
gel dvigniti glavo; čez njegove oči se je potegnila ble¬
ščeča megla in, ko je pogledal predse, ni videl ničesar.
Dolgo je sedel kakor kip. Tišina v stajah in okrog njih
je postala še globlja in skoraj je bilo čuti hrstajoči pla¬
menček v mali leščerbi, ki je namesto sveče brlela
ob mrtvaškem odru. Podoba je bila nenavadna: za ši¬
roko odprtim vhodom je bil nizek mrtvaški oder z be¬
lim prtom, v katerega so bili vtisnjeni obrisi mrliča,

468

komaj dober korak pred odrom je na pragu sedel Dov¬
ganoč s široko razkrečenimi koleni, pred njim pa sta
stala dva tesača s širokima, smolnatima, usnjenima pred¬
pasnikoma in režeče strmela v sedečega mo^a. V tem
trenutku ni bilo tej trojici nič bolj tuje kakor smrt..  -

Tišino je presekal skoraj tihi glas Coflovega Petra:

»Dovganoč, zdaj si bogat človek...«

Tesač na pragu se je vzdramil iz svoje otopelosti. Z
blaženim nasmehom je pogledal tovariša, potem pa se
je sklonil k škatli. Z levico je vzel iz nje pest papirjev,
z desnico pa je segel na njeno dno, kamor so se mu
počasi zarili okorni prsti, začeli broditi po bleščeči vse¬
bini, jo dvigati in spuščati... Bili so zlatniki in sre¬
brniki še iz avstrijskih časov. Tišino je napolnilo rahlo,
zveneče rožljanje denarja. Bilo je, ko da' bi iz'trde
skale curljali biseri čudnega, neznanega studenca ...

Iz zamaknjenosti jih je vzdramil jamniški veliki
zvon, ki je zazvonil poldan. Njegov mogočni glas je
počasi priplaval do gore, se oprijel žleba in ga napolnil
z lepim, močnim odmevom. Coflov Peter je mahoma snel
svoj pokvečeni klobuk in začel na glas moliti kratko
molitev. Čeravno je bil Dovganoč še vedno globoko za¬
mišljen, so se mu roke vendar kar same od sebe sklenile
in začel je moliti tudi on.

Z zvonom vred je utihnila tudi molitev. Možje so se
spogledali in Dovganoč se je dvignil; zdelo se mu je,
da ga bolijo noge in da ga tlači neko doslej nepoznano
breme. Težka utrujenost ga je za nekaj trenutkov pri¬
kovala na prag. Tedaj pa je v Jamnici spet zazvonilo.
To pot pa je zvonilo rajni- Ajti. Najprej se je oglasil
najmanjši, že stoletja stari zvon s svojim čistim- glasom;

469

šele ko je ta oznanil soseski, da je novi mrlič ženska,
so zazvonili tudi drugi zvonovi.

Mrtvaško zvonjenje je Dovganoča spet priklenilo na
ta svet. Ob prisluškovanju zvonov se je spomnil, da
bodo zvonili Ajti le kratko, kakor zvonijo navadno be¬
račem, morda samo pet minut. Občina stiska na vseh
koncih in krajih. Polastilo se ga je veliko čustvo hva¬
ležnosti, z njim pa se je oglasil tudi doslej neznani mu
ponos. Zastrmel je v pare, potem pa se naglo obrnil k
tovarišema.

»Peter, veš kaj, ali ne bi tekel v Jamnico in naročil,
naj mrliču zvonijo dolgo, kakor se spodobi? — Celo uro
naj zvonijo, da bo tako, kakor bi umrl kak Dvornik ali
Munk. Sedaj imam denar in ne bo treba občini plačati po¬
greba. Teci, Peter, teci, kar se da ... Ne bo ti zastonj . ..«

Peter mu je prikimal in se takoj spustil v dir proti
gozdu in dalje v dolino. Tekel je ž isto divjo naglico
kakor pred dnevi Moškoplet. Do fare je bilo dobro uro
hoda; če je hotel, da bodo Ajti zvonili še opoldne, ka¬
kor je to Dovganoč želel, se je moral podvizati. Razen
tega pa ga je priganjalo še odkritje skrivnega Ajtinega
zaklada, ki ga je hotel on prvi razglasiti po Jamnici.
Pri Tumpežu, mimo katerega ga je vodila pot, je našel
na gorici družino, ki se je spravljala h kosilu.

»Denar smo našli!« je zavpil že od daleč in dirjal
dalje« mimo začudenih ljudi.

Od Tumpeža do Munka je potreboval polovico manj
kakor navadno.

»Denar smo našli!« je zavpil proti staremu Munku,
ki se je pred bajto grel na soncu, in tekel dalje, da mu
je ohlapni predpasnik kar mahal v vetru. In povsod.

470

kamor je prišel, k Dvorniku, k Ložekarju, k Zabevu,
je vpil:

»Denar smo našli...!«

Zvonjenje jamniških zvonov je že potihnilo, ko je
Peter pritekel do Tumpeža. Farani so po zvonjenju takoj
sodili, da je umrla Ajta. Razen beračem niso nikomur
zvonili tako kratko.

Ko je Peter ves zasopel pridirjal \ vas. je na sej¬
mišču zagledal mežnarico Trezo. ki se je čez potok raz-
govarjala z Rudafico. Že od daleč je začel kričati:

»Treza, zvoniti, zvoniti, našli smo denar . . . Zvoniti
moraš, celo uro!«

Ali komaj ji je Peter dopovedal, kaj se je zgodilo,
je Treza takoj poklicala nekoliko otrok z bližnjih dvo¬
rišč in kmalu se je iz jamniških lin razlegalo ubrano
petje farnih zvonov. Odzvanjalo je celo uro; ljudje so
postajali po dvoriščih in po poljih in se čudili, kaj se
je pripetilo, da so spet začeli zvoniti z vsemi zvonovi.
Nepoučeni so bili prepričani, da je spet umrla neka
ženska, čudno pa se jim je zdelo, ker ni bil nihče bolan.
Toda še tisti popoldan je novica, da so našli Ajtin skrivni
zaklad, prodrla do zadnjega jamniškega praga in še
mnogo dalje po okolici ter razvozlala uganko tako ču¬
dnega odzvanjanja.

Po Petrovem odhodu sta Dovganov iti Bajnant pre¬
štela najdeni denar. V papirju sta našla npkaj tnad
dvajset tisoč dinarjev in med njimi tudi tisti šop ban¬
kovcev, ki jih je Ajti dal Sečnjak. V zlatu in srebru pa
sta našla še večje bogastvo, vsaj za oči. Do svetovne
vojne je Ajta zbirala ter dajala na stran le zlatnike in
srebrne tolarje. Vrednosti., zlatnine in srebrnine sicer
nista mogla preceniti, toda bilo je tega toliko, da jima

471

je jemalo vid. Ko sta končala in je vse skupaj bilo spet
zloženo v železni škatli, je Bajnant zmedeno pogledal
svojega prijatelja, potem pa vzdihnil:

»Dovganoč, zdaj ko si naenkrat obogatel, boš gotovo
pozabil na nas ... Ha-ma- !«

Te besede so Dovganoča zabolele in skoraj Hlastno
je odgovoril:

»Motiš se, Bajnant, nikdar vas ne bom pozabil. Jaz
nisem tak ...«

Bajnant pa ni hotel verjeti.

»Lla-ha-ma — boš, boš, saj vem, kaj so bogatinci...«

Dovganoč je napravil teti dostojen pogreb. Najprej
je kupil pri Tumpežu sod mošta za kropilce, ki so v
velikih trumah hodili Ajto kropit z vodo, ki jo je Dov¬
ganoč natočil v lonček iz* bližnjega studenca, ker pri
bajti ob Ajtini smrti ni našel blagoslovljene. Naročil
je pri Ropratu lepo rakev, a pri župniku Vireju veliko
opravilo. Na pogreb je povabil vse jamniške tesače In
še mnogo drugih prostih ljudi, svojih nekdanjih tovari¬
šev in prijateljev, za katere je pri Lukaču naročil mastno
sedmino, rekoč:

»Naj Jamnica ve, kdaj je Ajta umrla.«

Ajto so nosili Bajnant, Gačnikov Cene, Coflov Peter
in Tehant. Ob pogrebu je bilo vse črno ljudi, ki so pri¬
vreli od blizu in daleč, nekaj zaradi tesne povezanosti
z Ajtinim življenjem, nekaj pa zaradi skrivnostnega za¬
klada, o katerem so se po Jamnici govorile nemogoče
stvari. Ljudje so trdili, da so našli celo premoženje in
da je bil zbran denar kdo ve. koliko cesarjev in kraljev.
Mnogi so zavistno gledali na Dovganoča in mahoma je
vse pozabilo na razne dogodke v njegovem življenju,

472

na njegovo pijanstvo, na Dovganočkino početje in na
razne prestopke njegovih otrok.--

Na tem svetu pa so vedno 1 judje, ki nimajo sreče,
in med te je menda spadal tudi nesrečni Dovganoč. Tri
dni po Ajtini smrti je ravno stal pred Apatovo krčmo
in se prepiral z Mvačnikom iz Hoj za ceno stare, na
pol podrte bajte, ki jo je nameraval kupiti. Že celo
popoldne sta pri Apatu barantala zanjo, ali vselej, ka¬
dar sta se že skoraj pogodila, se je Mvačnik umaknil.

»Dovganoč, kaj ti bo bajta, ko si tako bogat. Grunt
mi rajši odkupi.«

Dovganoč pa mu je odgovarjal:

»Za mene je dobra bajta, kaj bom z gruntom.«

Na cesti pred hišo se je spet zgodilo isto. Pijani
Mvačnik je vpil:

»Grunt mi odkupi, bajte ti ne dam!«

Dovganoč se je razjezil in zakričal:

»Dobro, koliko pa hočeš zanj?«

Preden je Mvačnik utegnil odgovoriti, ju je zmotil
ropot voza, ki je prihajal po cesti. Na njem je sedel
Dvornik. Voznik je obstal pred Apatovo krčmo. Dovga¬
noč in Mvačnik sta se obrnila k vozu, iz katerega se je
pričel kobacati Dvornik. Na kmečkem vozu sta zagle¬
dala še neko na pol ležečo, na pol sedečo tujo postavo,
vso zavito v konjske odeje, iz katerih je gledal zabuhel,
starikav ženski obraz. Vprašujoče sta se ozrla v voz¬
nika. Dvornik se je našmehnil, potem pa obrnjen proti
Dovganoču dejal:

»Novo Ajto sem pripeljal!«

Dovganoč je skoraj okamenel. Obraza na vozu še
nikdar ni videl, toda kljub 'temu ga je navdala strašna
slutnja ...

473

Za resnico pa je le prekmalu zvedel: Dvornik je pri¬
peljal iz trga Ajtino hčer, ki je še na pol otrok izginila
iz Jamnice in ki je potem celih petdeset let nihče več
ni videl v domačem kraju. Teh petdeset let je Ajtina
hči preživela v Trstu in po drugih obmorskih krajih.
Živela je pač, kakor je mogla; dokler je bila še lepa,
je živela lahko in udobno, ko se je začela starati, je
bilo življenje težje, a ko je popolnoma omagala, so jo
iz sosednje države kratko in malo poslali čez mejo, ker
so ugotovili, da ne pripada njim-, ampak Jamnici nekje
v Karavankah. Tista svetla kočija, o kateri je Ajta
sanjarila celo življenje in še na svoji smrtni postelji,
je stala zdaj sredi Jamnice ...

»Moj bog,..!« je kriknil Dovganoč in se ves one¬
mogel naslonil na plot. Tisti zabuhli, tuji obraz, ki ga
je videl na vozu, je rastel in se širil in nazadnje mož
ni videl drugega kakor en sam ogromen, spačen in režeč
obraz . ..

»Kaj bfimo pa z njo?« je vprašal Apat, ki je medtem
prišel iz hiše in čul vso zadevo.

»Ne bo tako hudo,« je odgovoril Dvornik s poudarkom.
»Starka je sicer hroma, ali po hišah je ne bo treba vo¬
ziti. Njena mati je zapustila toliko, da jo bomo lahko
dali v hiralnico ...«

Mvačnik, ki je imel glavo še težko od vina, ki ga je
popil na Dovganočev račun, je postal mahoma treznejši.
Začutil je neko prijetno slast *in obrnjen- proti tesaču
Dovganoču, ki je še vedno kakor omamljen slonel ob
plotu, je začel vpiti:

»Ho, Dovganoč, zdaj kupi bajto ., . kupi jo, le kupi
jo .. .<

474

Sedmo p o g 1 a v j e

Kar so po Jamnici že dolgo govorili in o čemer
so pisali vsi časniki, ki so prihajali vanjo, o čemer so
govorili razni politični agitatorji ter zastopniki raznih
kmetijskih ustanov, ki so kdaj pa kdaj zašli tudi v
Jamnico, se je zgodilo: razglašena je bila kmečka zaščita.
Kmečki dolgovi so zadnja leta zaradi krize tako narasli.

1  da se sami dolžniki že niso več spoznali, pri čem so. In
ker je kmetom postalo že vse preneumno, so prenehali
celo s plačevanjem obresti, hkrati pa tudi davkov, a na
odplačevanje samih dolgov nihče več ni mislil.

Zakon je kmete osvobodil polovice vseh dolgov pri
posojilnicah, trgovcih, obrtnikih in zasebnih upnikih.
Drugo polovico clolgo\ pa so po novi postavi morali
kmetje odplačevati v obrokih in natančno določenih
rokih. Že pretekli teden so listi prinesli besedilo tega
odrešilnega zakona, ki so si ga potem kmetje ob večernih
urah vbijali v glavo. Od vsega, kar je bilo tam napi¬
sano, so razumeli predvsem to. da jim je z določenimi
pogoji odpisanih polovica dolgov. To pa je bilo tudi
dovolj in za enkrat vse druge določbe niso bile važne.
Politično ravnotežje, ki je bilo med kmetskim ljudstvom
popolnoma porušeno, se je spet začelo izravnavati. Iz
večinskega tabora so se spet čuli spodbudni glasovi:

»Glejte, to smo napravili mi...«

V nedeljo pa je tudi  župnik Vi rej na leči skušal ver-

475

nikom dopovedati, da ni tako, kakor nekateri ljudje
trdijo, ampak da se oblast le briga za kmeta, da ji je
kmečka blaginja le pri srcu. Potem je zapel alelujo
kmečkemu stanu, ki ves svet pokonci drži in, ko je
izrazil svoje prepričanje, da bo tudi delavstvo dobilo,
kar mu gre, je pozval farane, naj ostanejo zvesti starim
načelom in svojim preizkušenim voditeljem, faranom
se je sicer zdelo, da je to nekako kovanje železa, dokler
je še vroče, toda ker je bilo res nekaj storjenega, kar
se je lahko otipalo, ni župniku Vire ju pridige nihče
zameril.

Po maši je bilo v Lukačevi gostilni toliko ljudi, kakor
že dolgo ne. Odkar se je pri Apatu zgodila tista nesreča
s sinom Žepom, so ljudje sploh rajši zahajali k Lukaču,
čeprav ga niso imeli za prijatelja. Ali imel je trafiko, ^
tudi trgovino, nekaj je barantal tudi še z lesom in vrhu
tega je imel na izbiro več vrst pijače. Vse je ,govorilo
o kmečki zaščiti. Dvorniku, mlademu Munku, Pernjaku
in še nekaterim drugim so goreli obrazi od velikega
zadovoljstva.

Bajtar Kozjek je pil pri eni mizi skupaj z Dovgano-
čem in Tehantom. Tesača sta pila vsak svoj frakelj
žganja, Kozjek pa si je naročil vina. Ko so se nekaj časa
molče gledali, je Kozjek dejal s pikrim glasom:

»Poglejta mene, jaz lahko vino pijem, ker bo zame
plačala država ...«

Tesača, ki sta vedela, da ima Kozjek v Lukačevi knjigi
precejšne litanije, med katerimi je bil tu in tam zapi¬
san tudi kak požirek pijače, sta ga razumela in se grdo
držala. Kozjeku bo zdaj ta dolg do polovice odpisan,
medtem ko bodo njune litanije ostale. Za kmete res
skrbe, za delavce, ki še teže živijo, pa se nihče ne briga.

476

Pri drugi mizi je Ložekar na ves glas vpil:

»Lukač, danes ne bom pil mošta, ampak pivo. Ko bi bil
vedel, da bo res prišla kmečka zaščita, bi sploh nikdar
ne pil mošta.«

Lukač je skušal delati ravnodušen obraz, v resnici
pa ga je na tihem grizlo. Kmetje so prej pili pri njem
na upanje, zdaj pa so se iz njega še norca delali.

Nekdanji Bunk, sedaj Pernjakov bajtar, kateremu
pa so še vedno pravili Bunk, je žalostno sklanjal glavo
nad mizo. Pijača, ki je stala pred njim, mu ni dišala.
Njegovi sopivci so vedeli, kaj ga grize, ter so na tihem
čustvovali z njim, le Ardev ni mogel strpeti, da ga ne
bi pičil:

»Bunk, zakaj pa si tako hitel s prodajo. Malo bi bil
še počakal, pa bi bil še danes pravi Bunk.«

»Tiho bodi, kaj me spominjaš,«, je vzrojil Bunk nad
njim in zvrnil vase?, kar je bilo v steklenici. Ko se je
tako okrepčal, je dodal: »Ne boj se, še bodo prišli časi,
ko bodo vse krivice popravljene ...«

»Ali misliš?« je menil Ardev z dvomljivim glasom.

»Tako gotovo, kakor tukaj sedim!«

»Kaj pa bo potem Mudaf dejal?«

Mudaf je sedel pri drugi mizi in se delal, kakor da
bi bil gluh.

Rudaf, ki je sedel v kotu, je že tretjič glasno vprašal:

»Meni pa se le čudno zdi, kdo bo to izgubo plačal?«

Zdelo se je, da ga sosedje nočejo slišati in da jim
je neprijetno, če nekdo tako vztrajno vrta v to zadevo,
na katero v tem času ni nihče hotel misliti. Nazadnje
mu je Zabev le odgovoril:

»Tiho bodi, nekdo jo bo že plačal.«

»Toda kdo, bi rad vedel?«

477

»Država!« je glasno zaklical Munk.

Rudaf se je popraskal za ušesi.

»Država ...? Dobro, a država smo tudi mi...

»Zdaj torej veš, kdo bo plačal ...

Pivci so se spogledali; na nekaterih obrazih je ležala
skrb. na drugih pa se je zrcalila čudna hudomušnost.
Po sobi je nehalo vreti. Mlatej, ki je sedel jtred Dvor-
uikom, je spet vprašal:

»Vrag vedi, zakaj so to napravili...?«

»Zakaj vprašuješ? Zato vendar, da pomagajo kmeč¬
kemu stanu,« je odgovoril Dvornik s poudarkom.

»A tako!« je zinilo nekaj skoraj nejevernih glasov.

»E, kaj pa mislite...?«

Nejeverneži pa še niso mirovali in so se še dalje po¬
rogljivo spogledovali. Obad, ki je pil skupaj z Ložekar-
jem, je dejal:

»Zakaj so to napravili? Zato, da bo kolo spet teklo.«

»Kako misliš to?«

»E. kako ...? Kdo pa je zdaj sploh plačeval dolgove?
Jaz jih nisem, Ložekar jih tudi ni, Rudaf jih tudi ni in
drugi jih tudi niso. Pa so si mislili: napravimo nekaj,
da bodo ljudje znova dobili veselje in se spet spomnili
svojih dolgov, še vol ti ne spelje s klanca, ako mu ne
daš oddiha ..,« #  ,

Skupina nezaupljivcev je spet postala glasnejša, oni
pa, ki so bili'brez pomisleka navdušeni za stvar, so
molčali.

»Da, da, tudi vol si mora oddahniti...«

»Kakopa... Tako je moralo priti. Dolgov nismo pla¬
čevali, ker nismo imeli s čim. In kjer nič ni, ne moreš
ničesar vzeti... Recimo, da nas bi začeli rubiti, da bi
zarubili vso Jamnico. Od tega bi noben host nič ne imel.

4.78

Če bi nas pognali z zemlje, kdo bi potem delal...? Če
mi ne moremo živeti, bi na našem mestu tudi kdo drug
ne mogel. In čemu potem zemlja, kmetijstvo? Nekdo pa
mora delati na njej, sicer ni nič-vredna... Ali ni tako?«

»Tako je!« so pritrdili razni glasovi.

»Na ta način bomo pa le nekaj plačali, kaj ...?« se je
režal Rudaf.

Kozjek je malo pomislil, potem pa rekel:

»Ali nekdo bo moral le plačati, kar manjka. Posojil¬
nice se bodo zaporedoma sprhale, če bodo naenkrat po¬
lovico izgubile. Mene sicer to ne boli, toda nekje bo to
manjkalo . ..«

Tedaj pa je zavpil Zabev:

»Izguba je že plačana, ne bojte se. Plačali so jo
tisti, ki so izgubili denar. Plačal je -Permanov Ahac, ki
ne more dobiti denarja iz posojilnice, ki ga je tja za¬
nesla stara Pernjica, plačal je Sečnjak, ki se mu prav
tako godi, in plačali so še mnogi drugi. Saj vendar vsi
vemo, kako je ...«

Pri tem je Zabev lepo zamolčal, da je tudi nekaj
njegovega denarja zamrznjenega obležalo v posojilnici.

»A trgovci?« je bleknil nekdo.

»Trgovci naj pa izgubijo, saj so nas dovolj žrli. Ali
ni že dovolj gruntov zadnja leta prešlo v nekmetske
roke?« je odgovoril Zabev, ne meneč se za Lukača, ki
je to čul.

Po sobi je bilo nekaj časa tiho. dokler ni Ložekar
zaklical Lukaču:

»Novo mero... tri dni pa oleja ni!«

Munk se je dvignil izza mize, iztegnil roke in se
zad rl:

479

»Naj bo, kakor hoče, toda jaz pravim: živio kmečka
zaščita...«

»Živio kmečka zaščita!« je ponovila za njim skoraj
vsa soba.

Navzlic vsem pomislekom, ki so se porajali, in vsej
nezaupljivosti, ki je pri tem navdajala nekatere, so
kmetje nove postave bili vendarle veseli. Jarma, ki jih
je tlačil, se sicer niso iznebili, ali breme je vendar bilo
preloženo na neko drugo ojnico, ki za enkrat še ni tako
tiščala. Zdaj je bilo poglavitno to, da je bilo plačevanje
dolgov ustavljeno in da se ni bilo treba vsak čas bati
biriča v hišo. Kaj bo potem, tega nemara še Bog ne ve,
toda to je bilo za enkrat tudi popolnoma vseeno. Nekaj
bo že..,  Kaj prida pa kmet in delavec tako nimata
pričakovati.

Razburkanost, ki je že dolga leta pretresala Jamnico,
se je po uzakonitvi kmečke zaščite vidno polegla. Ljud je
so spet dobili zaupanje v neko pravico in s tem tudi vase,
kar jim je spet pomagalo nekoliko dalje. In to je bilo
v teh časih že zelo veliko. Vire j, Dvornik, Munk in
drugi, ki so že sami obupavali nad Jamnico in nad seboj,
so imeli spet dovolj vzroka, da so bili samozavestnejši
in polnejši, upanja.

Kmalu pa so se mogli prepričati, da je njihova trd¬
nost bila postavljena na zelo majava tla. Preteklo je
komaj nekaj mesecev, ko je nad Jamnico prihrumela
nova nesreča. Nekega dne se je po njej raznesla raz¬
burljiva vest:

»Občino nam bodo vzeli...«

Jamnici je bilo kakor onkrat Dovganoču, ko mu je

480

Ajtin zaklad nenadoma zdrknil iz rok. Bilo je že precej
dolgo tega, kar so nastale prve take govorice, katerih
noben Jamničan ni vzel zares. Jamnica je imela svojo
lastno občino že od davna j. Trdilo se je, da je jamniška
srenja ena najstarejših daleč naokrog. O tem so pričala
tudi razna jamniška imena. Neka hiša v Sončnem kraju
se je imenovala pri županu in tak priimek je imelo
več družin. Občina in fara sta bili lepo zaokroženi celoti,
in narava sama, ki; je ustvarila jamniško kadunjo in
potegnila okrog njd jasno in čisto hribovita mejo, ji je
vtisnila pečat svoje posebnosti in svoje samostojnosti.
Se celo tam, kjer se je jamniška kadunja stikala s so¬
sednjo dolino, kjer so ležale Dobrije, jo je od nje delila
stisnjena soteska, skozi katero si je jamniški potok s
tisočletnim izjedanjem Drajne in Sončnega kraja moral
napraviti pot v svet.

Za to stvar se je zlasti gnala dobrijanska ovsena go¬
spoda, kateri je stal na čelu Munkov sin, nadučitelj
Ladej; ta je imel z Jamnico še stare neporavnane ra¬
čune, pa jih je hotel menda na ta način poravnati.

Morebiti je oblast imela nekaj povoda za mačehovsko
ravnanje z Jamnico. Zadnja leta namreč občinsko go¬
spodarstvo v vasi ni šlo čisto gladko in brez težav. Za¬
radi krize je bil občinski proračun vedno v zadregi.
Občinski odborniki so do upravljanja občine izgubili
vse veselje in veliko jih sploh ni hotelo prihajati na seje,
hoteč se s tem predvsem iznebiti vsake odgovornosti.
Župan je prečestokrat moral sam reševati občinske za¬
deve. Toda kolikor se je vedelo, tudi po drugih občinah
ni bilo veliko bolje, ako ni bilo še slabše.

Nekega dne so poklicali župana na okrajno glavar¬
stvo in mu kratko malo sporočili, da so dnevi njegovega

5i

481

županovanja šteti in da bo jamniška občina v celoti
priključena Dobrijam. Ko se je župan hotel nekaj upi¬
rati, sklicujoč se na ljudsko voljo, so mu povedali, da
je priključitev sklenjena še za prejšnje vlade in da se
bo zdaj to samo izvršilo.

»Upravno je to edino pametna rešitev,« je dejal okraj¬
ni glavar s poudarkom. »Jamnica je popolnoma pasivna
občina in take majhne enote niso sposobne življenja.
Nove, velike občine bodo povsem kaj drugega.«

»Toda naša občina je starejša kakor dobrijanska,« je
ugovarjal župan.

»To nič ne pcpneni. Dobrije so danes važno gospo¬
darsko središče...«

»Ali kolikor vem, so tudi Dobrije pasivne, še celo
pasivnejše kakor Jamnica. Ce vržemo dva siromaka sku¬
paj, bo iz tega nastal en sam še včeji siromak. S tem
gospodarstvu ne bo nič pomagano ...«

Ker je župan Dvornik okrajnemu glavarju pobil sle¬
herno dokazovanje, se je ta razjezil ter mu osorno dejal:

»Dobro, če vas drugače ne morem prepričati, vam
moram povedati, da se vse to dela zaradi višjih koristi.
Ali ste razumeli...?«

»Razumel sem, toda prepričan nisem o pravilnosti
tega, kar trdite,« je odvrnil Dvornik prav tako rezko
in odšel.

V prebivalcih starodavne kadunje se je zbudil stari
ponos in vsa Jamnica se je kakor en mož uprla namera¬
vani priključitvi njihove občine sosednjim Dobrijam.
Po Jamnici je zavladala taka enodušnost, kakršne še niso
poznali.

»Nak, pod Dobrije pa nočemo, naj se zgodi, kar koli
hoče!« je bilo splošno geslo.

482

Od združitve obeh občin si Jamnica ni mogla obetati
kakih posebnih koristi, čeravno se ji tudi kake posebne
škode ni bilo bati. Ali kar jo je tako vnelo, je bil uža¬
ljeni ponos in strah pred neko manjvrednostjo. Ljudem
se je za malo zdelo, da bi jim kdor koli kratil njihove
stare pravice. Kaj komu mar, ali ima Jamnica svojo
občino ali ne.

Govorilo se je o višjih koristih.

»Kakšne višje koristi so to...?« je klela Jamnica.

Tisti, ki so imeli zveze s fužinami, so zvedeli, da
hočejo oblasti Jamnico zaradi tega pritegniti k Dobri-
jam, da bi onemogočili delavsko večino pri novih ob¬
činskih volitvah. To je bila tudi skrivna želja dobrijan-
ske gospode, ki sama nikamor ni mogla priti.

»Hoho, iz te moke ne bo kruha. Delavcev se torej
boje. Če nas bodo res dali v Dobrije, bomo vsi rdeče
volili,« so se rotili ljudje.

Župan je sklical občinsko sejo in dal na dnevni red
ugovor proti nameravani ukinitvi jamniške občine. Med¬
tem ko je Roprat za sklepčnost seje moral včasih odbor¬
nike loviti po hišah, so se na to sejo zbrali vsi odborniki
že veliko pred njenim začetkom. Sklenili so oster ugo¬
vor proti razpustu občine in ga poslali raznim uradom.
Vse je bilo prepričano, da bo to zaleglo, toda uspeh vsega
tega je bil, da so župana poklicali na glavarstvo, kjer
so mu očitali razdiralno delovanje.

»Vaš trud je zaman, ker na višjih mestih tako želijo.
Povejte to Jamnici,« je Dvorniku naročeval glavar. »Vi
ste vendar mož in ne boste delali nekaj, kar je proti
našim koristim.«

Župan se je vrnil v Jamnico s tako glavo, kakršno je
imel takrat, kadar se je malo preveč napil Lukačevega

31 *

483

vina. Ko bi ga ne bolela, bi ne vedel, da jo nosi med
rameni. Zadeva je postajala zelo zamotana. Nikakor si
ni mogel predstavljati, da bi ravno neke višje koristi
zahtevale opustitev jamniške občine. Strankine ko*risti
so v Jamnici najbolj poznali on, župnik Virej in tisti,
ki so se že leta in leta borili zanjo proti toliko očitnim
in skrivnim nasprotnikom. Za tem vragom je po njego¬
vem mnenju moralo tičati nekaj drugega, česar pa ni
bilo mogoče zvedeti.

Prebivalci kadunje pa se oblastnemu pritisku niso
hoteli vdati. Borbenost je bila vedno 'hujša. Jainničani
so začeli mrziti Dobrijance in po dolgem času se je
nekaj Jamničanov spet steplo z Dobrijanci v neki trški
gostilni, rjoveč, da se je čulo po vsem trgu:

»Počakajte, vam bomo že dali občino...!«

Trška gospoda si skoraj ni upala V Jamnico.

Župnik Virej je prišel spet v veliko zadrego, ker so
se farani takoj začeli obregovati vanj, brž ko se je pri¬
kazal v kaki gostilni. Ce drugega ne, je moral odgovar¬
jati na pikra vprašanja:

»Gospod župnik, ali nam bodo res vzeli občino?«

Resnici na ljubo je treba priznati, da tudi župnik
Virej ni razumel višje vneme za varjenje novih velikih
občin. V dolgih letih, ki jih je preživel v Jamnici, je
precej zrastel z njo in z njenim življenjem. Razen tega
je bil že star in so mu tako vse novotarije bile zoprne.
Zato je bil zdaj na strani svojega ljudstva.

Jamniški voditelji so posegli še po nekem sredstvu.
Sklicali so kratko malo shod, na katerega so iz mesta
povabili svojega poslanca. Pri zadnjih volitvah so se
Jamničani volitev skoraj ogibali, akoravno jim je stran¬
ka postavila svojega kandidata, ki je propadel. Izvoljeni

484

m

poslanec je kandidiral pri neki drugi stranki, toda ko se
je izmenjala vlada, se je izmenjal tudi on in postal njihov
poslanec, čeprav v Jamnici ni dobil niti enega glasu.

Lukačevi prostori so bili premajhni za vse zboro¬
valce. Na shod je prišlo mlado in staro* Celo stari Munk
je prišel, manjkalo ni niti Moškopleta. Župan Dvornik
je pred shodom povedal poslancu, zakaj prav za prav
gre in kako naj govori, da bodo zborovalci zadovoljni.
Poslanec mu je velikodušno prikimal, govoril pa je na
dolgo in široko o raznih državnih vprašanjih, o notranji
in zunanji politiki. Ko je že vse to izčrpal, je začel
govoriti o kmečki zaščiti in jo hvaliti.

Tedaj je potrpežljivost zborovalcev bila izčrpana in
stari Munk se je glasno zadrl:

»To že tako vemo. Povejte nam rajši kaj o občini.«

»O občini hočemo slišati. Ali nam jo boste res po¬
žrli?« so vpili nekateri.

Hočeš nočeš je poslanec moral ugrizniti v lesniko ter
pričeti govoriti o komasaciji občin, za katero je v par¬
lamentu tudi on glasoval. Razlagal je Jamničanom pravi
smisel tega zakona in jim skušal dokazati, da majhne
občine niso zmožne življenja. Jamnica ima žal samo tisoč
prebivalcev. Razen tega hoče vlada s tem doseči, da bo
v novih občinah prišlo do besede samo ljudstvo, ljudstvo,
na katero se je mogoče v vsakem pogledu zanesti. Tu je
oči vidno meril na take občine, kakor so bile Dobri je,
ki so jih hoteli s pomočjo Jamnice ukrotiti. Srditi obrazi,
ki šo od vseh strani gledali v govornika, so ga podučili,
da je zašel predaleč; zato je začel govoriti o morebitnih
izjemah, med katerimi je lahko tudi Jamnica, ter obljub¬
ljati, da bo pri oblasteh zastavil ves svoj vpliv za ohra¬
nitev samostojnosti jamniške občine.

485

Jamničanom ni bilo težko spoznati, da se poslanec
mota in da ni na njihovi strani, zato je po njegovem
govoru nastal v sobi'velik hrušč. Vse vprek so vpili:

»Občina je naša! Ne damo je, vse drugo je bosa...«

Poslanec se je ves zavzet obrnil k Dvorniku, pred¬
sedniku shoda:

»Dragi prijatelj, kakšni ljudje pa so to? Jamnica je
vendar zmerom bila v našem taboru, kolikor vem...
Saj to so boljševiki...«

Na shodu je bilo tudi precej fužinarjev; domačini so
prišli tako vsi, a prišlo je tudi nekaj delavcev iz Dobrij.
Shodi so bili v tistih časih zelo redki in so bili večinoma
pri zaprtih vratih, v Jamnici pa je bil shod za vse. Prišel
je tudi Permanov Ahac. Včasih je Jamnica njegovo pri¬
sotnost na shodih imela za vtikanje v jamniške razmere,
sedaj pa jim je njegova navzočnost bila prijetna.

»Kdo želi besedo?« je vprašal predsednik Dvornik.

»Ahac, ti se oglasi,« so mu klicali zborovalci od vseh
strani.

Ahac se je dvignil izza mize. Čeprav je imel šele
čez štirideset let, je bil videti mnogo starejši. Njegov
obraz je že davno izgubil tiste poteze, ki sta mu jih v
mladosti vtisnila jamniška zemlja in njeno sonce, na¬
mesto njih pa so bile na njem zarisane brazde, ki so
nastale od ognja in železnega pepela. Oči je imel glo¬
boke in izgorele, navzlic temu pa domače in skoraj tople.
Lopataste in osmojene roke je imel nenaravno dolge,
zato pa so bile njegove rame mnogo ožje in nižje kakor
včasih. Kolikor je bilo njegovih rok preveč, toliko je
manjkalo ram. Čeprav je bil bolj suhljat kakor rejen,
je imel vendar prevelik, nekako ohlapen trebuh, kate¬
remu se je poznalo, da ga hrani s koruzo, kavo in ju-

486

hami. Taki so bili večinoma vsi kovači, ki so zdaj v
osmih urah storili prav toliko kakor pred leti v dva¬
najstih in še več urah.

Ahacu se je poznalo, da je razburjen. Razpoloženje,
ki je vrelo okrog njega, ga je zmedlo. Kaka razlika
med nekdaj in sedaj! Ni bilo prvič, da je skušal v svojem
rojstnem kraju spregovoriti besedo kot fužinar. Ali do¬
slej je vedno videl okrog sebe le mračne ali celo so¬
vražne obraze svojih rojakov, ki so ga motili z medklici:
»Kaj nam boš ti pridigal? Tvoje življenje je drugačno
kakor naše. Ne vtikaj se v naše stvari, jih bomo že sami
uredili...!« Danes pa je po prostorih zavladala globoka
tišina, brž ko se je dvignil, in povsod je videl le napete,
pričakovanja polne obraze. Ta sprememba ga je tako
presunila, da se je moral nekoliko odkašljati, preden je
začel govoriti. Ali je res tako, kakor vidi? Da, preteklo
je več kakor petnajst let, odkar je stopil iz kroga svojih
rojakov ter stopil v krog drugega življenja, in ta čas
se je tudi Jamnica spremenila...

»Jamničani, naj pa bo! Hoteli ste slišati, kaj mislimo
mi delavci o tej zadevi, o zadevi vaše občine. Čuli ste
govornika, ki vam je jasno povedal, iz kakšnih namenov
vas hočejo pridružiti Dobrijam. Potrebujejo vas za to.
da bi nadvladali nas, ki jih nočemo ubogati. Mi pa pra¬
vimo: Naj ima Jamnica svojo lastno občino, kakršno je
imela dosihmal. Dobrijam jamniška občina ni potrebna,
mi se vas ne bojimo, a tudi nočemo, da bi vam zaradi
nas jemali vaše stare pravice ...«

Ahac ni mogel dalje, ker je sobo napolnil pritrjujoč
vihar navdušenja. Zborovalci so ropotali in vpili:

»Tako je! Ali slišite, delavci so z nami? Živio, Ahac!«

Poslanec je postal zelen od jeze. Z župnikom Vire-

487

jem, kateremu je tudi začelo biti neprijetno, sta si poše-
petala nekaj besedi, potem pa se je poslanec obrnil k
predsedniku Dvorniku in mu rekel:

»Vzemite mu vendar besedo, saj govori kot kak pre-
kucuh...«

Dvornik se je vgriznil v ustnico, potem pa je za¬
cingljal po stekleniči.

»Mir, Ahac ima besedo...!«

Ahac je nadaljeval:

»Govorijo vam o višjih koristih. Kakšne so »te višje
koristi? Ne le, da vam hočejo vzeti občino, hočejo nam
vzeti občine sploh, njihovo dosedanjo samostojnost, nji¬
hovo neodvisnost v upravi. Po novi postavi ne bodo več
občine nastavljale tajnikov, temveč jih bo nastavljala
višja sila. Zupani in občinski odborniki bodo le hlapci.
Takšna je resnica. Ali tega se moramo braniti vsi skupaj.
Včasih se nismo razumeli in si nismo zaupali. Ti časi
so hvala bogu menda za nami. Kaj bi tudi. Mi nismo in
ne moremo biti vaši sovražniki. Ali nismo vsi iz iste
krvi, ali nismo vsi delavci prišli iz kmečkega stanu?.,.
Ce ne iz prvega kolena, pa iz drugega, iz tretjega. Tudi
mene je rodila kmečka mati ... Le kruh si služimo vsak
po svoje, ali vedno le kruh, in to nas veže. Zato pravim:
naše občine naj pustijo pri miru, naj rajši razpišejo ob¬
činske volitve...«

Ahac je končal in viharno odobravanje je streslo
Lukačevo hišo. Trajalo je nekaj minut, preden je bilo
spet mogoče slišati svojo besedo. Poslanec je vstal in
jezno rekel predsedniku:

»Tu zame ni mesta, to je revolucionaren shod!«

Dvorniku, ki mu je potek shoda ugajal in si je mi-

488

slil, da je cisto prav, ako poslanec čuje pravi jamniški
glas, ga je skušal pomiriti:

»Počakajte, saj imate zdaj vi besedo.«

Preden pa se je govornik utegnil spet zbrati, so ljudje
začeli trumoma odhajati. Predsednik jih je zaman klical
nazaj, a ko je videl, kako je, je zaklical:

»Skleniti moramo resolucijo!«

To je ljudstvo spet nekoliko zadržalo. Dvornik je
prebral že napisano resolucijo, s katero je jamniško
ljudstvo protestiralo proti razpustu svoje občine in njeni
pripojitvi Dobrijam. Besedilo je bilo dokaj ostro, zato
seveda ni bilo nobenega zborovalca, ki ne bi bil vpil:.

»Tako je^ kar pošljite jo, kamor treba!«

Iz ozadja pa so nekateri celo vpili:

»Zdaj branimo našo občino še s papirjem, toda gorje,
kadar jo bomo branili s pestmi...«

Odpor Jamničanov, da bi si ohranili lastno občino,
pa je bil seveda zaman. Kmalu nato je prišel na občino
končni odlok, s katerim je bilo delovanje jamniške ob¬
čine ustavljeno. Komisar okrajnega glavarstva je prišel
in pobral vse knjige in arhive ter jih odnesel v Dobri je.
Do prihodnjih občinskih volitev bi morali jamniški ob¬
činski odborniki delovati dalje v novi, veliki občini,
toda kakor en mož so vsi odborniki z županom Dvor¬
nikom vred odložili funkcije in se niso hoteli za nič
več brigati, kar koli je smrdelo po občini. Vtis, ki ga
je napravila kmečka zaščita, je bil mahoma pozabljen
in župnik Virej je moral spet doma preživljati svoje
dolgočasne popoldneve, ker mu ni kazalo nikamor hoditi.
In da bi bili zmeda in ljudska jeza še večji, je nekega
dne po Jamnici planila vest:

»Permanovega Ahaca so gnali žandar ji...«

489

Osmo poglavje

Munkinji se je spet bližal njen čas. V petnajstih letih
je rodila že šest otrok in zdaj je bil sedmi na potu.
Otroci in trpljenje na gruntu sta jo pošteno zdelali,
tako da je bilo v njeni drobni, suhljati postavi komaj
spoznati nekdanjo lepo in pično Munkovo Mojcko. Bilo
ji je šele nekaj čez trideset let, videti pa je bila, kakor
da jih ima že čez štirideset. Bilo je pravo čudo, Mojcka
je bila drobna in nežna — njeni otroci pa so bili nena¬
vadno močni in razviti. Kadar so jo ljudje videli sredi
njenih otrok, samih debeloglavcev in močnih kostežev,
so se nehote zamislili, kje se je neki vzel ves ta krepki
rod. Zdelo se je, da je podobna klobčiču na kolovratu,
ki se neprenehoma odvija, iz katerega nastajajo novi,
prenarejeni klobčiči, večji od same matice, ki se odvija,
dokler je docela ne zmanjka.

Bila je pravo nasprotje svoje svakinje, nekdanje
Bunkinje. Ta je rodila še enkrat toliko otrok kakor
ona, a bila je še vedno čvrsta ženska, v kateri materin¬
stvo še ni bilo izčrpano. Drugače je njeno življenje
teklo brez kakih posebnih ovir. Svojega moža je lju¬
bila in mu je bila še vedno vdana kakor takrat, ko
sta se spoznala za križem ob cesti. Njen takratni ogenj
se je z leti polegel v rahločutno vdanost, ki je ni nehala
opajati in ji je vse življenjske težave blažila ter spre-

490

minjala v neogibno poslanstvo usode, kateri se je bilo
treba pokoriti.

Nesreče svojega brata Bunka ni prenesla lahko, če¬
ravno ni tega nikomur pokazala. V njenem skritem živ¬
ljenju je bilo polno starega ponosa Munkov in Bunkov.
Ko je propadel brat, je skušala nadaljevati poslanstvo
svojega rodu na zemlji pod goro s tem, da se je še
trdneje oklenila družine in se še močneje posvetila mo¬
litvi. Bratu Bunka in njegovi veliki družini je poma¬
gala, kakor je vedela in znala. Cesar iz strahu pred
možem ni smela storiti očitno, je delala skrito. Ljudje
so vedeli, da pri Munku ni bilo peke kruha, od katere
bi vsaj pol hleba ne šlo k Pernjakovi bajti. Očetu in
materi, ki sta še vedno živela, je stregla, kolikor je
mogla, ter tako skušala starima olajšati njune tegobe.
Neprenehoma se je tudi trudila, da bi se poglobile zveze
s sinom Ladejem in postale takšne, kakršne so bile vča¬
sih, ko se še niso sprli zaradi grunta. Blažila je politična
nasprotstva med njim in med hišo s svojo nežno nepri-
stranostjo in, ko ji je uspelo, da je Ladej spet začel
prihajati v hišo, je bila vsa srečna.

Že pri šestem porodu ji je šla trda za življenje;
priti je moral zdravnik, da'ji je rešil življenje. Takrat
ji je bil zabičil, naj se v bodoče varuje otrok, ako
hoče še živeti. Potem so minula tri leta brez otrok,
toda četrto, leto je spet prišlo nadnjo. Brž ko je stvar
razodela možu, jo je pričel naganjati k zdravniku, spo¬
minjajoč jo na njegove nekdanje besede. Med njima
je prišlo zaradi tega celo do prepira, toda Munkinja se
za kaj takega ni mogla odlbčiti. Vsa njena materinska
čud se ji je uprla, da bi si šiloma dala vzeti plod. Pre¬
vzeta od svojega prirodnega poslanstva nikakor ni mo-

gla verjeti, da bi njena naloga morala biti zvezana s
smrtjo. Prav tako močno kakor svoje poslanstvo pa je
ljubila tudi življenje.

V svoji razdvojenosti se je zatekla k župniku Vireju
po nasvet, a mu je takoj tudi razodela, za kaj se je
odločila. Pri njem je iskala le duševnega miru. Virej je
bil v zadregi; z ene strani mu je odločnost Munkinje uga¬
jala. Bela kuga, kakor je imenoval odpravljanje plodu in
proti kateremu se ni nehal boriti z leče, je že tako začela
okuževati tudi njegovo faro in, če bi ji podlegle zdaj
tudi take matere, kakor je bila Munkinja, bi bilo to
konec vsega. Z druge ^strani mu je sicer pamet nareko¬
vala, da njegovo stališče ni pravilno in da bi ji moral
povedati to, kar ji je dejal že zdravnik. Toda namen
zakona mu je branil izreči odločne besede. Ce bi po¬
tegnil z zdravnikom, bi morda Munkinjo prepričal, da
je to potrebno. A tega poguma ni imel, zato ji je rajši
govoril o božji previdnosti in ji priporočal molitev,
trdeč, da tudi zdravniki vsega ne vedo. To mu je bilo
tem laže, ker je videl, da se kmetica tega sama naj¬
bolj boji.

Njena ura se je približala sredi pšenične žetve. Mun¬
kinja se je že od zore mučila v kamri, da bi spravila
na svet sedmega Munka. Vsakikrat, kadar so bolečine
popustile in se je spet zavedela, je zagledala pred seboj
veliko, svetlo okno, skozi katero je v kamro svetil lep,
sončen dan. Sredi te svetlobe se je v sončnem svitu
zibalo vejevje stare jablane, ki je rastla ob hišnem zidu.
Spomladi je drevo lepo odcvetelo in sedaj je med listjem
viselo vse polno že debelih sadežev, ki so se pričeli že
na lahno rdečiti. To staro drevo je pri Munku najprej
dozorevalo. Bilo je, ko da bi njegove veje mahale Mun-

492

kinji v pozdrav. Z dvorišča je odmeval razposajen in
brezskrben krik otrok. Vsakikrat, kadar je porodnica
odprla oči, jih je potopila v to razkošno svetlobo pred
oknom in prisluhnila temu mlademu, omami jivemu
vpitju. Potem se ji je vse to znova odmaknilo...

Po južini je prišel v kamro Munk. Mojeka si je
ravnokar spet opomogla in je mirna in zardela ležaja
ua belih blazinah.

»Kako pa je?« je vprašal skoraj boječe.

»Še ni,« je odgovorila stara Munkinja, ki se ni ga¬
nila od hčerine postelje.

Porodnica se je zganila in pogledala možu naravnost
v oči.

»Kako pa gre žetev, TonaČ? Ali boste danes s pšenico
končali...«

»Bomo, če bo prav. Žanjice žanjejo, kakor že dolgo
ne*« je odgovoril mož hitro in navdušeno, ves vesel, da
je žena začela govoriti o žetvi. V njem je že od jutra
plapolala strast kmeta, ki žanje, in ga vsega prevzemala.
Žito je bilo to leto lepo in pred njegovimi očmi so se
zibali težki, rumeni klasi, njihov šum pa mu je opajal
kri. Njegovo žetveno razpoloženje je motila le ura nje¬
gove žene in ga vsak čas trgala od njegovih sladkih
občutkov. Zdaj pa, ko se je žena sama spomnila pšenice,
ga je prevzelo do nje globoko čustvo nežnosti in lju¬
bezni. Stopil je k postelji in jo prijel za potno roko.
Rad bi ji rekel lepo, tolažilno besedo, namesto tega pa
mu je prišlo iz ust:

»Ce bo prav, je bo trideset birnov...«

»Trideset birnov!« se je zavzela porodnica vsa vzra-
doščena. Pričakovala je, da ji bo mož rekel lepo besedo,
s katero bo ta trenutek povezal njeno usodo s svojo.

493

Rekel je besedi »trideset birnov« in že te dve besedi
sta bili lepi. Toda izrekel jih je še z mnogo lepšim, zna¬
čilnim glasom, v katerem je slišala to, kar je njena bit
v tem hipu želela. Dolgo sta ostala tako, zatopljena v
iste misli. Pred njima so se ozke stene kamre širile, od¬
mikale v nevidnost in naenkrat sta stala sredi čudno
lepega, dobrega sveta.

Munkinja je možu počasi izvila roko in mu rekla:

»Zdaj pa pojdi in glej, da bo vse lepo opravljeno.«

Munk je šel in duša se mu je spet vsa pomirjena
prepustila žetvi.

Popoldne pa je prišel na njivo stari Munk. Stopal je
nenavadno naglo, ne brigajoč se niti za žanjice, niti za
lepo pšenico. Ko je prišel do zeta, je suho dejal:

»Poa, moral boš iti po zdravnika...«

Obraz mladega Munka je pokrila huda skrb. Stal
je visoko na lestvi in zlagal snop je, ki mu ga je z voza
podajal sin, petnajstletni Jože j. Oči so mu za hip ušle
po njivi in po snopju, ki je v visokih kupih ležalo za
žanjieami. Stari Munk je razumel ta pogled ter hitro
dejal:

»Kar pojdi, bom pa jaz zlagal.«

Munk je izginil z njive in čez nekaj minut so ga
žanjice že videle, kako je dirjal čez sosedno polje proti
Dobrijam. Na njivo je legla moreča tesnoba; žanjice so
postale tihe in, če je katera spregovorila, je bil njen
glas tuj in zaskrbljen. Stari Munk je kakor žolna čepel
na lestvi in molče zlagal kopo za kopo. Njegov kosmati
obraz se je kmalu pokril z resami, za katere pa se starec
ni zmenil; skoraj je sam postal podoben majhni kopi.

V dobrih dveh urah je bil zdravnik že pri Munku.

494

Ko so zvečer prišle žanjice k večerji, je pristopil k mizi
Munk in jim rekel:

»Ne zamerite, nocoj je večerja bolj ofrknjena .. .«

Dalje ni mogel, a žanjice so vedele, zakaj je tako. Še
tista jed, ki so jo dobile, jim ni dišala, ko so videle
domače vse zamišljene in zaskrbljene. Opolnoči je zdrav¬
nik prišel v kuhinjo, kjer je bedel Munk, ter mu dejal:

»Otroka smo rešili, toda z materjo ne vem, kako
bo...  Svetoval bi vam, da jo takoj jutri zjutraj pre¬
peljete v bolnišnico.«

»Ali je tako hudo?« je z raskavim glasom vprašal
Munk.

»Hudo je...  S temi stvarmi se ni šaliti. Že pred
tremi leti sem vas opozarjal...«

Sedmi Munkov otrok je bil sin. Po porodu je mati
obležala v trdem, nezavestnem spanju, ki je trajalo še
tja v novo jutro. Munk se je hotel ravnati po zdrav¬
nikovem nasvetu in je nestrpno čakal, da bi se žena
prebudila. Bal se je prevažati nezavestno ženo. Ta dan
so nameravali žeti jaro rž in zjutraj so prišle k hiši
žanjice. Munk pa jih je odslovil:

»Pojte domov, danes pri nas nihče ne bo žel.«

Žetvena strast, ki ga je še dan poprej vsega zajela,
ga je po zdravnikovih besedah temeljito minila. Na¬
mesto žita je gledal pred seboj negotove strahove, ki so
bili vse bolj črni, čim dlje je žena ležala v nezavesti.
Poleg tega si je na tihem očital, zakaj se ni tačas še
odločneje uprl ženi. Mojcko je imel rad, za svojo lju¬
bezen mu je sicer zaženila pol Munkovega grunta, ali
na to plačilo v tem trenutku ni mislil. Bila je dobra
žena in dobra mati, zato se je bal nesreče.

495

Sonce je že s polno jutranjo močjo sijalo v porod¬
niško sobo, ko se je Munkinja naposled prebudila. Bila
je takoj pri polni zavesti in, če bi ne bilo njenih ne¬
navadno sijočih oči in njenega tako čudno spremenje¬
nega obraza, bi si človek mislil, da je prespala navadno
porodniško omotico. Munk ji je začel s prizanesljivim
glasom dopovedovati, kaj je dejal zdravnik. Komaj pa
je to cula, se je trudno nasmehnila, potem pa rekla
s slabotnim, a treznim glasom:

»Tonač, iz tega ne bo nič... Vem, kaj je z menoj, v
meni je vse prazno in kmalu me ne bo več. Zato se ne
izplača...«

Munku so se skalile oči.

»Ah, Mojcka, saj ni tako hudo. Zdravnik je mislil,
da bi bilo v bolnišnici bolje, ker imajo vse pri rokah.
Tam bi hitreje ozdravela kakor doma ...«

»Ne, ne, v bolnišnico ne grem,« se je branila Mun¬
kinja. »Meni tam ne morejo pomagati, umrjem pa lahko
tudi doma. Nočem umirati med tujimi ljudmi, ampak
sredi vas ... poleg tebe in poleg otrok ...«

Videč ženino izgorelo, slabotno telo, je bil Munk
zdaj še bolj prepričan o resnosti zdravnikovih besedi.
Zato še ni mogel odnehati.

»Dobili bi avto in v dveh urah bi bila tam. Se vedela
ne bi, da se vpziš ...«

Ženin obraz je za hip otrpnil. Zdelo se je, da jo grabi
nova bolečina. Potem pa je dejala krčevito in s težavo:

»Nočem ... pusti me, da umrem na Munkovem ...
Prosim te ...«

Mož si ni znal več pomagati in tudi kazalo ni, da bi
še dalje silil vanjo. Odšel je iz hiše in poiskal v bajti
stara Munka.

496

»Vidva jo pregovorita, da se bo dala prepeljati. Vaju
bo gotovo ubogala.«

Stari Munk ga je nekaj časa nemo gledal, potem pa
odločno dejal:

»Pusti jo, če hoče umreti doma ...«

Njegov glas je bil težak, skoraj očitajoč.

Stara Munkinja, ki jo je prečuta noč vrgla na po¬
steljo, se je oglasila z zaprtimi očmi:

»Pusti ga, saj ni on kriv.«

Munk je kakor pijan odtaval iz bajte. Vedel je, da
sta stara že napravila križ čez Mojcko, medtem ko je on
še vedno upal.

Dopoldne je Munkinja spet preležala v kvarni.* K hiši
so jeli prihajati sosedje in proti poldnevu sta prišla
nekdanja Bunka. Vest o Munkinjinem stanju se je naglo
širila po Jamnici. Vsi, ki so jo videli, so se zamislili,
vendar'so tolažili moža in domače, da stvar ne bo tako
huda, kakor je videti. Toda hišo je že zagrnil smrtni
strah. Prihod župnika Vireja, po katerega so poslali, je
tesnobo še povečal. Duhovnik je bil v zadregi in, ko je
stopil v bolniško sobo, je ves drgetaj. Vest mu je očitala,
da ni storil prav, ker ni hotel Munkinje odvrniti od
prevelike vdanosti v njeno poslanstvo. Zdelo se mu je,
da ga vsi domači gledajo z očitajočimi očmi. Munkinja
se ni zavedela, zato je ni mogel spovedati.

»Saj ta otrok tako nima greha,« je dejal, ko da bi se
hotel oprostiti.

»Tudi jaz tako mislim,« mu je odgovoril stari Munk.

Župnik je naglo zapustil Munkovino.

Popoldne se je Munkinja spet zavedela, a bila je

* Omotici.

32

497

mnogo slabejša kakor zjutraj. V bele zavese se je upi¬
ralo popoldansko sonce in v sobi je bilo za bolnika
skoraj presvetlo. Navzlic temu pa je bolnica rekla:

»Odgrnite zavese, da bom videla sonce...«

Ko so razkrili okno, je dolgo strmela skozenj. Pred
njim je komaj vidno trepetalo listje stare jablane in
njeni svetli sadeži so kimali v soncu. Zunaj je bilo tiho,
le žuborenje tatrmana se je razločno culo. Za jablano
se je videl orjaški vrh gore, čudno ponižan in svetal,
nad njo pa je bila razpeta modrina neba. Ta mali kos
sveta pred oknom je žejnim očem Munkinje razodeval
vso širno lepoto tistega dne, ko se je poslavljala od
življenja. Cez nekaj časa se je rahlo zganila ter rekla
možu:

»Pokliči otroke ...«

Munk jo je proseče pogledal, toda njene oči so ga
takoj prepričale, da ne sme odlašati. Preden pa je za¬
pustil kamro, ga je žena še enkrat poklicala:

»Pa očeta in mater in vse ...«

Kamra se je kmalu napolnila z Munkovo družino.
Otroke so postavili k bolniški postelji, k vzglavju manj¬
še, k vznožju večje, da je bilo, kakor bi šle žive stopnice
od matere do očeta, ki. je stal za najstarejšim Jozejem.
Za njim so stali drugi. Oglasilo se je prvo rahlo ihtenje.

Nato je bolnica rekla:

»Kje pa imate njega...?«

Tedaj so se vsi spomnili najmlajšega, komaj roje¬
nega otroka, ki je ležal v zibelki. Stara Munkinja ga je
dvignila z blazino vred iz nje in ga odkrila, da se je
pokazal droben, rožnat obrazek. Vsem je šlo na jok,
toda trenutki so bili tako tesni, da so celo najmlajši
otroci zadrževali solze. Vse oči so bile uprte v Munkinjin

498

mirni, a goreči obraz; Njene globoke oči so dolgo božale
žive stopnice ob postelji ter se sedemkrat odprle in
spet zaprle. Potem je strepetala, kakor bi jo nekaj stre¬
slo, in šele nato je začela govoriti:

»Otroci moji, jaz bom umrla... vi boste pa živeli...
Ne jokajte, ker ni pomoči... Glejte, da boste živeli,
kakor se ljudem spodobi. Mi smo živeli tako, kakor smo
znali... morda boste vi znali drugače, bolje živeti...
In to bo dobro...«

Obšla jo je slabost in morala je prenehati. Sobo je
napolnil jok. Iz tesnega prostora se je zagnal skozi okno
ter se Razlegel po dvorišču in po polju. Celo staremu
Munku so stopile solze v oči in moral se je oprijeti po¬
stelje, da se od slabosti ni zrušil na tla.

Munkinja je spet odprla oči; bile pa niso tako jasne
kakor še malo prej, in tudi njen glas je bil slabotnejši,
ko je- spregovorila:

»Tonač...«

Hotela je govoriti še z možem; morda mu je liotela
na zadnjo uro povedati, da ga je imela rada, ali pa mu
je hotela priporočiti otroke, toda preden je mogla na¬
daljevati, se ji je od slabosti zmedlo; zaslišal se je le
njen zadnji vzdih, ki ga je z vso močjo sunila iz sebe:

»Oh ... kako rada bi še živela ...«

Nato je znova omedlela. Ko se je storila noč, je umrla.

. Jamnica je Munkinji izkazala čast, katere more biti
deležna le mati, ki svoje življenje da za novo življenje.
Ko je ležala na parah, je bila hiša polna kropilcev; oba
večera so morali zunaj na gorici zanje postaviti klopi,
ker v hiši ni bilo dovolj prostora. Iz kleti je šel poldrug
polovnjak mošta, v hiši pa so izmolili več sto rožnih
vencev. Veličasten je bil tudi pogreb, ki ga je župnik

32 *

499

Vire j vodil vse od Munkove hiše pa do pokopališča.
Vendar so ljudje trdili, da se mu še pri nobenem pogrebu
glas ni tako tresel kakor pri tem ...

Osem dni po smrti Munkinje je bila pri fari zanjo
osmina z velikim opravilom in z obdarovanjem revežev.
Po maši je Munk pred cerkvijo razdeljeval kruh. Ali
bilo je čudno: čeprav so bili časi slabi in je vsepovsod
mrgolelo postopačev in brezposelnih, se je le majhno
število revežev udeležilo obdarovanja. Bilo je, ko da bi
se sramovali tako očitne milosti.

Od starih revežev, ki so bili pred mnogimi leti od
t Munkov obdarovani za dober namen Mojckine in Mun¬
kove hišne sreče, je bil le še stari Moškoplet. Vsi drugi
so bili novinci. Med njimi je bila tudi nekdanja Zabevova
dekla Male, ki je šele pred kratkim morala prijeti za
beraško palico, ker je zaradi oslabelosti nihče več ni
hotel v službo.

Munk je računal na večji obisk in je mislil vsakega
obdariti s polovico hleba, ker pa se jih je premalo od¬
zvalo, je prišel na vsakega cel hleb.

Prva je pristopila Male brez sramu in tako samoza¬
vestno, kakor da bi vse življenje ne delala nič drugega
kakor prosila.

»Na, pa moli za Munkinjo,« je rekel Munk in ji po¬
rinil hleb v naročje.

»Bom,« je kratko obljubila nova beračica in izginila
z darilom okrog cerkve.

Za njo je pristopila Apatova dekla, Dovganočeva
Marička.

»Kaj bi pa ti rada?« se je začudil Munk.

500

»Prišla sem za našo teto,« je reklo dekle sramežljivo.
Apat je namreč iz Trsta vrhivšo se Ajtino hčer vzel od
občine v rejo, da je ni bilo treba pošiljati v hiralnico.

»Toda teta je vendar denarna,« je pomislil Munk
glasno.

»Bo pa za nas več ostalo,« mu je odgovorilo dekle
pomenljivo.

»A tako!« se je zasmejal Munk in izročil dekletu
kruh.

Vsi siromaki so bili že odpravljeni, le Moškoplet je
še stal ob strani ter se delal, ko da bi ga vse to nič ne
brigalo. Bil je še vedno stari oholi Moškoplet, akoravno
je komaj še vlačil noge za seboj in so že vsi slutili, da
ga bodo skoraj odnesli iz Ložekarjevega hleva k Sveti
Marjeti. Čakal je, dokler ga Munk ni poklical:

»No, Moškoplet, kaj pa je s teboj?«

Berač se je počasi približal in skoraj malomarno vzel
darilo.

»Ali nimaš nič drugega, kruha nam pri Ložekarju
tudi v ne manjka.«

»Lej, ga, lej ga, kaj bi pa še rad?« se je jezil Munk;,
potem pa se hitro nečesa domislil in dodal: »Ali bi potem
molil, če bi dobil denar?«

»Ne, tega bi pa ne storil,« je trdovratno odgovoril
stari bogotajec.

Čeprav je Munk poznal njegovo bogoiajstvo, ga je
vendar osuplo pogledal. Zaradi ženine smrti je bil še
ves  rahločuten. Moškoplet pa se ni umaknil, temveč je
predrzno strmel v kmeta. Naenkrat je na njegovem
obrazu zaigral zloben nasmeh, nato pa je s še zlobnejšim
glasom dejal:

501

»Munk, kjer kobile pogosto žrebijo in kjer gospo¬
dinje pogosto mrjejo, je bogatija v hiši...«

Po teh besedah se je počasi obrnil in kakor demon
odkorakal 's sejmišča.

Munk je bil globoko užaljen in je s pestjo požugal
za njim:

»Počakaj, ded, tudi nate bo prišla vrsta...«

Toda Moškoplet ga že ni več slišal.

Tedaj sta se na stezi za pokopališkim zidom prika¬
zala tesač Bajnant in Coflov Peter. Šla sta mirno in
počasi, ko da bi bila namenjena od Lukača k Apatu.
Prav tako je pred davnimi leti, ko je stari Munk delil
kruh med občinske reveže, stopal po isti poti nekdanji
Prežvek. Munk je zagledal starca, ki sta bila že nekoliko
upognjena in sta že težko hodila. Delala sta se, kakor
da bi ga ne videla. Munk je malo pomislil, potem pa
zaklical:

»Ho, ho, kod pa vidva hodita? Ravno prav sta mi
prišla. Ali se vama ne bi zdelo za malo, ako bi vama
ponudil kruha. Ostalo ga bo...  Prekleto se še ljudem
dobro godi, ker jim niti za kruh ni.«

Bajnant in Peter sta se ustavila in se delala osupla.

»Ha-hahama...« je zinil Bajnant. Peter pa je odgo¬
voril:

»Berdiga, to sva se pa ravno prav nastavila. Pri jelu
mora biti človek uren, pri delu pa počasen. Kar sem
z njim, taka stvar vedno prav pride.«

Počasi sta se približala in Munk je vsakemu dal hleb
kruha. Poznalo se jima je, da ne bi rada pokazala ve¬
selja, vendar sta se njuna obraza kar sama od sebe raz¬
lezla. Odstranila sta se brez zahvale, kajti zahvaljujejo

502

se le berači. Ko sta bila že onstran mostu, je Munk
zaklical za njima:

»Pa molita za Munkinjo...!«

Odgovoril mu ni nobeden, toda obraza, ki sta se od
daleč .ozrla vanj, sta se mu zdela ponižana in užaljena.
Munk se je zavedel, da je storil napako, in bilo mu je
neprijetno. Saj vendar še nista prava reveža, ki bi mo¬
lila za vbogajine. To šele pride ...

Zadnja je prišla iz cerkve mežnarica Treza. Posled¬
njih petnajst let se je tudi njej poznalo; korak ji ni bil
več tako prožen in lahak kakor nekoč, na obrazu pa se
ji je poznala dolgoletna bitka za moža, ki jo je nazadnje
tako žalostno izgubila. Bila pa je še vedno lepa ženska
in, ker se je končno iznebila Žepa, je Jamnica zdaj
upravičeno upala, da bo prišla do lastnega mežnarja.

»Treza, ti si pa zadnja!« je vzkliknil Munk in ji po¬
molil poslednji hleb kruha v roke.

Nekaj časa sta si gledala v oči, potem pa, ko da bi
se zalotila pri nedovoljenih mislih, sta se naglo razšla.

503

Deveto poglavje

V Jamnici je bila spet vigred. Prišla je zelo zgodaj
v deželo in že marca meseca so skopneli bregovi Drajne
in Sončnega kraja, šele za njimi je skopnelo dno jam-
niške kadunje. To je pomenilo, da bo vigred držala,
zakaj kadar se je zgodilo narobe in je najprej skopnela
jamniška dolina, čelo Sončnega kraja pa je bilo še za¬
sneženo, prave vigredi kljub lepemu vremenu ni bilo.
Sonce je počasi, a vztrajno lizalo sneg iz doline in ga
gonilo proti gori, da so nastali dolgi, beli jeziki, ki so
na nekaterih mestih segali še čez Hoje do doline. Ali
tudi ti jeziki so postajali vsak dan krajši, umikali so se
v gozdove, v nižino, dokler se niso umaknili izpred pra¬
gov človeških bivališč in se naposled še za' nekaj časa
utrdili v globačah in čereh gore.

Prvo znamenje za vigredno delo je dal, kakor vsako
leto tudi letos, Sečnjak v Sončnem kraju. Nekega jutra
ga je Jamnica zagledala, kako je golorok or pl v beli
srajci. Njegov močni glas, s katerim je kričal nad volmi
in ki se je razlegal čez vso kadunjo tja do gore, je na¬
povedal Jamničanom začetek novega spopada njihove
večne borbe z zemljo.

»Da, zdaj je zares tu, Sečnjak že orje,« so rekali
Jamničani in drug za drugim jeli prihajati na polje.

Kmalu so bregovi Sončnega kraja in Drajne porjaveli
od preorane zemlje, za njimi je prišla na vrsto kadunja

504

okrog vasi, nazadnje pa prostrane in zložne police Hoj.
Jamnica bi bila podobna svoji včasni sliki iz prejšnjih
časov, ako bi je ne motilo nekaj širokih leh, ki so iz te
rjavine polj osamelo strmele po okolici. To so bile kme¬
tije, na katerih nihče ni ne oral ne sejal. Na Drajni je
zevala čudna praznota s Sečnjakovih, Permanovih in
Kupljenovih polj, na Hojah z Mvačnikovih in Podpeških,
ki so se zadnja leth pridružile praznotam nekaterih opu¬
ščenih gruntov; le-ti so bili že prej last nekmetov, raznih
mogotcev iz bližnje jamniške okolice ter so njihovim
lastnikom rabili le za lesni zaklad in za košenine. Le
majhne zaplate okrog teh propadlih domačij so pričale,
da stanujejo v njih gostači, ki sadijo le nekaj krompirja,
medtem ko si drugi živež nosijo od drugod. Mvačnik je
navzlic kmečki zaščiti obupal in je grunt prodal, Kup¬
ljenova Roza pa je po očetovi -smrti in po izgubljenem
boju za Apatovega Žepa zapustila grunt in se poročila
z nekim denarja željnim uradnikom iz trga.

Se dvajset let nj bilo treba za to, da se je posestno
stanje v Jamnici že vidno premaknilo v škodo kmetskega
stanu. Na osmih kmetijah se že ni več prideloval kmečki
kruh. Srečo je imel le Bunkov grunt, ker je zamenjal
starega posestnika z novim, ki je bil tudi kmet. Ce bi
šlo tako dalje, bi v nekaj desetletjih postala Jamnica
ledinska in gozdnata, toda razvoj zadnjih dveh desetletij
je kazal še nekaj drugega. Medtem ko je na polja
nekaterih kmetij silila praprot in jih je pričelo zaraščati
vresje, so po globačah rastle vedno nove bajte. Prebi¬
valstvo se navzlic propadlim kmetijam, navzlic temu,
da so mladi ljudje odhajali v mesta, od koder se skoraj
niso veČ vračali, ni krčilo. Že sam pogled na vas sredi
kadunje je bil drugačen kakor pred dobrimi desetimi

505

leti. Okrog nje je nastalo nekaj novih hišic, ki so s
svojimi cementnimi strehami kazile staro podobo mir¬
nega zatišja. Svojo lastno hišico si je sezidal tudi mizar
Roprat; od Rudafa je kupil njivo Mudafov sin in si na
njej postavil bajto. Nove bajte so zrastle tudi v globači,
skozi katero je jamniški potok tekel proti Dobri jam.
Sečnjakov grunt je imel pri cesti že dve bajti. Nekaj
novih bajt je bilo skritih tudi v stranskih globačah. Tudi
na Hojah je bilo stesanih nekaj novih kajž. Ena je zra-
stla pri Dvornikovi žagi, ena pri Ložekarjevem mlinu.

Po Jamnici je krožila živa, čudna statistika zadnjih let.

»Pet gruntov je propadlo, a Jamnica je narastla za
šestnajst novih hišnih številk ...«

»Pred dvajsetimi leti nas - še ni bilo tisoč, sedaj nas
je že mnogo več ...«

»Po vojni skoraj nihče ni bil zadolžen — * sedaj sko¬
raj nihče ni nezadolžen ...«

»Pred vojno že je bilo slabo za posle, a bilo jih je
v Jamnici še zmerom čez petdeset sedaj jih je polo¬
vico manj ...«

»Pred dvajsetimi leti je bilo v Jamnici dobrih dvajset
fužinarjev in morda toliko tesačev, a ljudi brez poklica
ni bilo. Vsak je imel kak opravek in, ako ni delal dru¬
gega kakor cokle, opravek je le imel. — Danes se je
število ljudi, ki so vse, fužinarji. tesači, coklarji, me-
tlarji, brezposelni, obenem pa nič — podvojilo, potrojilo.«

»Pred petdesetimi leti je bilo v Jamnici še okrog tisoč
ovc — daiies jih ni niti sto... Pred toliko leti je Jam¬
nica redila šest sto glav goveje živine, danes je redi
nemara le še kakih štiri sto ...«

»Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bilo več kruha
kakor dandanašnji... .«

506

»Kaj je to... kaj bo to...?«

Iz sosednje doline, koder je tekla železnica in kjer
je bil trg, je odgovarjalo:

»Kaj, ali ste neumni...? Ali ne veste, da je včasih
bila tu le stara kovačnica, danes pa sta dve tovarni. Ali
ne veste, da stoji poleg ,Pod june‘ lepa, velika vila...?
Ali ne veste, da je včasih bila v trgu ena sama branja¬
rija, danes pa je pet velikih trgovin? Ali ne veste, da
nekoč tukaj ni bilo nobene posojilnice, danes pa sta dve?
Včasih je bila davkarija le v Dobrli vesi, sedaj pa so
od Jamnice do Dobrle vesi tri... Ali ne veste...?«

Iz Jamnice pa se je znova glasilo:

»Kdo je to... zakaj je tako...?«

S prihodom novih, toplih sap je Jamničane napolnila
nova moč; zamižali so, zavihali so si rokave, stisnili pesti
in se lotili dela. Kot sinovi svoje zemlje niso mogli ob¬
upati. Zadnja leta so bila sicer trda ter so v življenjskem
boju izgubljali bitko za bitko, vendar navzlic temu niso
omagali; na tihem so vedno upali, da bodo tudi za Jam¬
nico napočili novi, boljši časi. Nekje v daljavi se je celo
bliskala zarja upanja na končno zmago . .. Odložili so
vse težave, ki so jih trle, in so se zarili v zemljo. Jam¬
nica je pozabila na nevšečnosti vsakdanjega življenja,
na zadevo s Cernjakovo siroto, na nesrečo Zabevke, na
Apatovega Žepa in njegovo smolo ter na mnoge druge
stvari. Vse se je zlilo v neko skupnost in Jamnica je
šla na novo delo spet takšna, kakršna je bila, ne dobra
ne slaba, temveč čisto vsakdanja, dobra in slaba, velika
in majhna, potuhnjena in razborita, takšna, kakršno je
pač oblikovalo življenje, ki ga je živela.

Vigred je bila lepa in je obetala dobro leto. Jeseni
je Jamnico čakal prvi obrok odplačevanja kmečkih dol-

507

gov. S temi rečmi se ni bilo šaliti, kajti kdor se plače¬
vanja obrokov ne bi držal, ga bi odnesel veter. Razen
tega so nanjo vplivala tudi različna znamenja boljših
časov. Tovarna v Dobrijah je spet začela redneje hro-
peti in njena kladiva so spet noč in dan razbijala. Oživ-
ljenje tovarne je bilo sicer zvezano z neprijetnimi občutki
in slutnjami, katerih se ni bilo mogoče iznebiti — tovarna
je dobila velika vojaška naročila... »Podjuna« je spet
pognala v tek vse svoje polnojarmenike in cirkularje.
Cene lesa se niso še kdo ve kako zboljšale, vendar so
se dvigale, a kar je bilo poglavitno, les je šel v denar.
Tista pošast, ki je pet let davila Jamnico in ki se je
imenovala kriza, se je začela kar sama od sebe umikati.
Ljudje so pričeli dvigati glave in so bili spet polni
upanja.. .

Na ljudi, ki so spet s plugi, merjasci,* motikami in
z golimi rokami rili okrog njenih vznožij, je gora str¬
mela s svojimi večnimi čermi. Čeprav so bile oči večine
Jamničanov obrnjene v zemljo, so vendar videli tudi
goro ter mislili nanjo, polni nekih skritih želj in dalj¬
nega upanja.

Gora, gora .. .

Že pred leti si lahko slišal govoriti o gori čudne reči.
Jamnica je merila kakih tri tisoč hektarov zemlje, ki je
imela skoraj sto lastnikov. Približno ravno toliko zemlje
pa je obsegala tudi gora z vsemi svojimi vrhovi, pobočji
in globačami, ki so jo obdajale od vseh strani in segale
daleč v njeno temno ozadje. A vsa ta ogromna zemlja
je imela enega samega lastnika in ta je bil grad nad
Dobrijami. O tej ogromni zemlji so že pred leti govorili.

* Plug, ki ima dva lemeža.

508

•da bo prišla pod agrarno reformo. Govorice so takrat
zaskominaje tudi Jamnico. Nekaj najemnikov, ki so ži¬
veli za goro, je sanjalo o tem, da bo naposled zemlja,
ki jo obdelujejo, postala njihova last. Jamniški, bajtarji
in drugi sosedje so sanjali o tem, da bodo zdaj prišli
do gozdov, ki jim manjkajo. Vsa Jamnica pa je upala,
da bo po agrarni reformi prišla do obširnih pašnikov,
raztegnjenih okrog gore, in teh je bila soseska tako
nujno potrebna, ako je hotela dvigniti propadajočo ži¬
vinorejo. Na teh pašnikih so se dotlej pasli jeleni, srne
in divje koze.

Potem pa je vsa reč nekam zaspala ter je spala do
pretekle zime, ko se je spet začelo govoriti o izvedbi
agrarne reforme. Zdaj niso bili le prazni glasovi raznih
želj, temveč je stvar postala resna. Zvedelo se je, da
bosta dVe tretjini te velike planine lastniku odvzeti na
podlagi zakona o izvedbi agrarne reforme. .

Jamnica, ki še ni prebolela izgube svoje občine, se je
oklenila te stvari z velikim navdušenjem. Ne da bi po¬
zabila občino, bi ji pridobitev planine bila vendar v
veliko tolažbo. Zato je to. spomlad vsa Jamnica z žejnimi
•očmi gledala proti gori. Tja so strmeli kmetje, strmeli pa
so v planino tudi tesači, dninarji, na pol brezposelni
kmečki sinovi in kajžarji. ki so že leta in leta životarili
brez pravega zaslužka. V gori je bilo kruha za vse.

Zdaj se je šele pokazalo, kaj je Jamnica izgubila z
občino. Ako bi jo še imela, bi lahko kot taka priglasila
potrebe svoje soseske in jih zastopala. To bi po mnenju
Jamničanov imelo gotovo večji uspeh kakor pa priglat
sevanje posameznih zemljiških interesentov. Tedaj pa
se je Jamnica spomnila, da ima hvala bogu druge pri¬
merne organe, ki jo lahko zastopajo. Imela je gospo-

509

darsko pa tudi pašniško zadrugo, ustanovljeni že pred
leti, ki pa zaradi pomanjkanja potrebnih pogojev skoraj
nista mogli delovati. Zdaj je vse to prišlo ravno prav.
Zakaj bi na primer gospodarska zadruga, ki se ukvarja
z lesno trgovino svojih elanov, ne dobila teh planin v
izkoriščanje, in zakaj bi pašniška zadruga ne prišla
v last obširnih in sočnih pašnikov, kakršnih ni bilo daleč
naokoli ?

Gora s svojimi globačami in s svojimi upi je spet
začela ustvarjati politično ravnotežje, ki se je zadnja
leta tako silno porušilo. Razni udarci in mnoga razoča¬
ranja so spravila ljudstvo že ob sleherno vero v stare
politične nazore. Župnik Tirej, Dvornik, Pernjak, Munk
in drugi so spet začeli dvigati glave in po Jamnici se je
govorilo:

»Vidite, da ni kar tako. Nekdo se le briga za ljudstvo..
Sedaj bodo' celo goro razlastili...«

Munkov Ladej, dobrijanski nadučitelj, je s svojimi
privrženci skušal motiti to ravnotežje in je vpil:

»A kdo je to napravil? To smo napravili mi, naša
stranka . . .«

Njegov glas pa ni mogel nikogar pridobiti. Jamnica
mu razen drugih stvari ni mogla odpustiti izgubljene
občine, ker se je vedelo, da je njegova skupina prva
začela pripravljati združitev občin.

Jamnica se je že pozimi lotila gore. Najprej sta se
sešla občna zbora pašniške in gospodarske zadruge, na
katerih je bilo soglasno sklenjeno, da se.zadrugi zavza¬
meta za goro in zahtevata gozdove in pašnike zase. Gora
leži v osrčju jamniške soseske. V starih časih, dokler
grad blizu Dobrij še ni bil tako mogočen, je vsa ta

zemlja bila že lasi janmiških ljudi. Nikogar na svetu
ni, ki bi do tega bogastva imel večje pravice kakor
Jamnica. Obe zadrugi sta takoj priglasili svoje zahteve
na pristojnem mestu. Pri tem niso pozabili niti na cen¬
tralo v mestu; zato so poklicali Jamničani v življenje
tudi staro politično organizacijo, ki je že leta in leta
spala. Zgodilo se je celo to, da so nekateri člani zopet
plačali članarino. Jamničani so se spet spomnili poslanca
svoje stranke, ki so ga pred razpustom občine tako
grdo nasamarili. Tudi njemu so sporočili svojo zahtevo.

Meseci so minevali. Bili so dolgi kakor vsako leto,
ko je debel sneg pokril goro in kadunjo pod njo in so
ljudje zimo prebili večinoma za pečjo. Upanje ni nehalo
tleti, a tudi nestrpnost in negotovost sta se oglašali. V
Jamnico so prihajale razne vznemirljive, nasprotujoče si
vesti, ki so trdile, da iz vsega tega ne bo nič, ker bo goro
obdržala država sama, ali pa so celo napovedovale, da
bo 'planina prodana in da se kupci že oglašajo. Ker je
pozimi imela čas, je Jamnica poslala nove deputacije na
razna odločilna mesta. Ena izmed njih je pod vodstvom
Dvornika, ki je prav za prav vso stvar vodil in imel
veliko upanja na uspeh, odšla celo v Ljubljano, kjer je
potrkala na vrata vseh mogočih upravnih, kmetijskih in
političnih ustanov. Končnega uspeha tudi ta deputacija
še ni dosegla, vendar je prišla nazaj z novico, da zadeva
z goro še ni odločena, da pa tudi ni povoda za neza¬
upanje. Gotovo je bilo le to, da bodo nekateri najem¬
niki gore lahko rešili zemljo, na kateri živijo, z odkupom.

Zima je odšla in prišla je spomlad. Delo, ki je prišlo
z njo, je Jamničane nekoliko odtrgalo od zimskih misli,
toda svojih želj tudi med vigrednim delom niso pozabili.
Vsakikrat. kadar so se ozrli v goro, je spet zatlelo v

511

njihovih srcih; njena zemlja, ki so jo nosili na svojih
obutih in bosih podplatih, jih je žgala s čudnim ognjem.

Nekega dne pa je Lukač ustavil na cesti tesača Baj-
nanta in ga vprašal:

»Kje pa delaš?«

»Za Apata nekaj kljuvam, vendar bom že ta teden
končal. Potem bom moral poiskati nekaj drugega. Ali
imaš ti kaj? Apat nima nič.«.

Bajnant je že zelo oslabel, vrhu tega so ga začele
zapuščati tudi oči, zato se lesni trgovci niso več trgali
zanj kakor včasih.

»Imam, imam, kako da ne!« je vzkliknil Lukač na¬
vdušeno in s smejočim se obrazom. »Zate, za Coflovega
Petra, za Dovganoča, za Tehanta, za Gačnikovega Cene¬
na ter še za deset in deset drugih podiračev in tesačev.
V Jamnici ni toliko rok, da bi ne imel dela zanje...«

Njegov obraz je bil čedalje svetlejši.

>Ha-ha-hama ...« je zazijal Bajnant od presenečenja.
Trajalo je precej dolgo, preden je mogel vprašati: »Kaj
pa se je zgodilo...?«

Nič se ni zgodilo. ,Podjuna* je kupila pol gore. Vse,
kar visi proti Jamnici, proti nam, je kupila ,Podjuna*.
Takoj bomo pričeli sekati. Jaz imam vse čez ...«

In zadruga, ha-hama...?«

Podoba je bila, kakor da bi se Bajnantu hotelo za-
goltiti. Lukač se je glasno zasmejal.

»Zadruga? Neumnost! Kje bodo ti ljudje vzeli toliko
denarja? To so milijoni...«

Bilo je, kakor je govoril Lukač. ,Podjuna* je od dr¬
žave kupila ves les na tej strani gore in ga začela takoj
sekati. Prave kupne cene sicer ni bilo mogoče dognati,
toda kakor so ljudje govorili, je bila nenavadno nizka,.

Lukač je v nekaj dneh najel več desetin delavcev, ki
so se takoj zarili v goro. Zaposlil ni le vseh tesačev v
Jamnici in okolici, temvdč so dobili delo tudi vsi brez¬
poselni kmečki in kajžarski ljudje. Po tihi, mrtvi gori
je pričelo lomastiti...

Udarec, ki je s tem zadel Jamnico, je bil hud. Pod
goro je zavrelo:

»Ali so nas spet...?«

»Delajo, ko da bi nas ne bilo na svetu ...«

».Podjuna 4  bo zaslužila milijone ...«

Ljudi pod goro je bolelo, ker se nihče ni hotel ozi¬
rati na njihove želje in potrebe. V časnikih so zmerom
mnogo pisali o zadrugah in o pripravljenosti odločilnih
činiteljev za podpiranje zadružništva, zdaj pa, ko je bila
tukaj zadruga, ki je hotela vzeti stvar v. roke, so ti
činitelji šli preko nje in prodali les rajši veliki trgovski
družbi, in to tisti družbi, ki jo je*p re( l leti zavozila in
oškodovala toliko kmetov. Tega ni bilo mogoče razumeti.
Namesto da bi ostal denar v domačih rokah, bo šel kdo
ve kam. Po polomu sp se starim delničarjem .Podjune 4
pridružili novi ljudje iz mesta. Banka v mestu je imela
pri podjetju prvo besedo ...

Zelo se je zameril tudi trgovec Lukač. Pri njem so
bila vsa posvetovanja in vsi občni zbori zadrug, ki so
se potegovale za goro. Že to je smrdelo po navadnem
izdajstvu. Bilo je sicer znano, da Lukač ne more več
držati koraka z drugimi, večjimi lesnimi trgovci v okra¬
ju, ali da bo tako hitro shiral, si nihče ni mislil. Sedaj
je postal pravi nameščenec .Podjune 4 . Bilo je jasno, da
bo tudi on dobil svoj del iz gorskega bogastva, ker bi
sicer svoje samostojnosti gotovo ne prodal.

Zaupanj« v pravičnost tega sveta se je spet pričelo

513

I

krhati. Jamnica je začela nevarno omahovati. Vendar je
bilo ta prvi udarec še mogoče nekako preboleti. Lek,
ki je blažil rano, je bilo delo. Z njim je bila Jamnica
preskrbljena za dve, tri leta. Vsak, kdor je utegnil, je
šel delat v goro. Pozimi so se obetale velike vožnje.
Dasiravno so bili ljudje jezni na Lukača, se mu vendar
nihče ni upal zameriti, kajti postal je navplivnejša oseba
v Jamnici. Medtem ko je pri Apatu gostilna komaj še
životarila, je pri Lukaču šla, ko da bi bila vsak dan lepa
nedelja. V gori pa je hrumelo novo življenje, na njenih
temnih pobočjih so se pričele goliti široke jase in po¬
seke, ki so z vsakim dnem lezle na viš in v šir. Jamniški
potok je včasih po cele dneve imel rjavo, umazano vodo,
ki jo je povzročalo delo v planini. Gora je počasi spre¬
minjala svoj obraz ...

Tem močneje pa so .se jamniški kmetje oklenili še
poslednjega upanja *Ha goro. To upanje so bili pašniki
na njenih vrhovih. Tam ni rastel les, zatorej gotovo ni
bilo nikogar, ki bi jim mogel konkurirati. Država ni
prodala sveta, temveč samo les, od golih pašnikov pa ni
mogel imeti koristi nihče drug kakor kmetje. Spet je iz
Jamnice romalo nekaj podpisanih pol papirja na razne
strani, v katerih je pašniška zadruga znova utemeljevala
svojo zahtevo po odstopu planinskih pašnikov, vsaj ti¬
stega dela, ki spada pod jamniško sosesko. Odgovori, ki
so prihajali nazaj, sicer tudi niso bili dovolj jasni in
odločni, vendar je kazalo za pašniško zadrugo sedaj
mnogo boljn kakor poprej za gospodarsko. Jamnica je
upala, da bo od gore vsaj nekaj rešila zase.

Jamniška spomlad se je obrnila v poletje in poletje
je začelo prehajati v jesen. Jamnica je sejala, okopavala
žela, kosila, delala v gori in začela že po malem mlatiti.

514

V večnem, trdem delu so letni časi naglo minevali. Vse,
česar koli se je lotevala, je imelo svoj konec, Je zadeva
s pašnikom na planinah se je še vedno vlekla. Poleti ni
bilo časa za dreganje in posredovanje,’ zato je bilo treba
čakati.

Preden pa se je jesen utegnila posloviti, je bila rešena
tudi ta zadeva. Nekega dne je Ložekar po tridnevnem
popivanju v Dobrijah prikolovratil v Jamnico. Že sredi
vasi je začel vpiti:

»Tri dni pa oleja ni, Obertavc je kupil planino .. .<<

Jamnica je začela odgovarjati iz tisoč ust:

»Obertavc je kupil planino ...«

Iznenadenje je bilo tako silno, da je šele čez nekaj
časa kriknilo v svet presenečeno, bolestno vprašanje:

»Za božjodelj, čemu pa bo Obertavcu planina ...?«

Novica, ki jo je prvi razširil Ložekar, pa je odgo¬
varjala:

»Kupil je ves svet, kjer se zdaj seka, in z njim vred
tudi pašnike na vrhu...«

»Vseh tisoč johov...?«

»Da, vseh tisoč johov ...«

Jamnica je prestrašeno umolknila. Udarec, ki ga je
dobila, je bil presijen, ^la bi ga bilo mogoče olajšati s
kričanjem in ihtenjem. Pred njenimi očmi se je rogala
velika spaka, ki se je imenovala agrarna reforma. Naj¬
prej so prodali les, potem so prodali še svet. Sanje, ka¬
terih je bila Jamnica zadnje leto prepolna, so se raz¬
blinjale, namesto njih  pa sta se selila vanjo trpkost in
srd. Jamnica je klela, Dvornik, Munk, Pernjak, Mudaf
in tisti kmetje, ki so veljali za jamniške voditelje, so
kakor pijani hodili naokrog. Kaj takega niso pričakovali,
čeprav so zadnja leta tudi oni postali že zelo nezaup-

f

515

ljivi io neodločni. Zdelo se jim je, kakor bi jih ljudje
na odločujočih mestih imeli za norce. Tega ni bilo mo¬
goče več mirno prenašati. Odkar so v Jamnico prihajali
razni kmetijski, zadružni in podobni poročevalci, ni bilo
med njimi niti enega, ki bi jim ne bil trobil o zboljšanju
živinoreje, o pašništvu in podobnih rečeh. Zdaj pa, ko je
bilo treba nekaj storiti za zboljšanje vsega tega in ko
je bila dana priložnost, ki se morebiti v tisoč letih ne
bo ponovila, je neka sila pašnike za slepo ceno prodala
kapitalistu Obertavcu. Celo goro je' dobil za nekaj sto
tisoč dinarjev. Spremenilo se je samo ime posestnika,
drugega nič...

Jamnica se je zaklela kakor en mož:

»Tega vam pa ne bomo nikdar pozabili...«

In župnik Virej se je spet zaprl v svoj hladni, mo¬
krotni farovž ...

Na zadnjo nedeljo pred adventom je bilo po maši
pri Lukaču kakor navadno polno ljudi. Zunaj je bil oster
veter in obleke, ki so jih Jainničani imeli na sebi, so le
slabo branile pred mrazom. Zato se je vse zateklo k
Lukaču, da se ogreje s krožnikom juhe ali s frakljem
žganja. Kakor je vse kazalo, je bila to leto zima zelo
zgodaj pred durmi.

Med zadnjimi sta vstopila Kovsov Tinej iz Drajne in
delavec Ropaš iz Dobrij. Ker ju pri maši nihče ni videl,
je bil njun prihod malo čuden.

»Kaj pa je vaju prineslo?« so se čudili ljudje.

»Opravki!« sta odgovorila moža nekoliko skrivnostno
in gledala po sobi, kam bi se usedla. Potem sta našla
prostor pri mizi, kjer je sedel stari Sečnjak z nekate-

516

rimi sosedi. Kmalu se je pokazalo, da sta morala biti
s Sečnjakom zmenjena, kajti takoj so se zatopili v pol¬
glasen skrivnosten pogovor. Ni preteklo dolgo, ko je
Kovsov Tinej potegnil iz žepa polo papirja in jo raz¬
grnil po mizi.

»Lukač, prinesi črnilo in pero!« je zaklical Sečnjak.

Lukač je takoj postregel in Sečnjak se je podpisal
na papir.

»Na koga se bomo pa še obrnili?« je vprašal Kovsov
Tinej.

»Počakaj, da se ljudje malo ogrejejo,« je odvrnil
Sečnjak.

Delavca sta se ozirala po sobi, kgkor da bi iskala
ljudi, s katerimi bi bilo mogoče govoriti o tem, zbog česar
sta prišla. Za mizo pri vratih so sedeli tesači Bajnant,
Gačnikov Cene, Dovganoč in še nekateri drugi. Pri so¬
sednji mizi je sedel bajtar Kozjek poleg Stražnika in
nekaterih drugih pivcev. Za mizo pri peči se je grelo
nekaj kmetic. V sobj so bili večinoma kmetje. Gostje so
se radovedno, obenem pa tudi nezaupljivo ozirali proti
mizi, kjer sta sedela Tinej in Ropaš. Ni bilo prvič, da
je kdo v gostilni zbiral podpise, posebno zadnja leta, ko
je prišlo na vrsto marsikaj, na primer akcija za ohra¬
nitev občine, boj zadrug za goro in podobno. Včasih so
bile take stvari zvezane tudi z denarnimi prispevki, kar
je bilo vedno neprijetno.

Tinej in Ropaš sta ravnokar nameravala pristopiti
k mizi, kjer so sedeli tesači, ko se je od stranske mize
oglasil Dvornik:

»Kaj pa podpisujete tam...?«

Ropaš je v zadregi pogledal Tineja, oba pa potem
Sečnjaka. nakar je prvi dejal:

33

517

»Kaj ... podpise pobiramo, da bi izpustili Permano-
vega Ahaca. Ahac še zmerom sedi, njegova družina pa
strada...«

Videlo se mu je, da ga je veljalo precej truda, preden
je mogel to izreči, potem pa mu je takoj odleglo in
njegov obraz je postal zadovoljen in samozavestnejši.
Po sobi je nastal molk, nato je bilo slišati neko pregi¬
banje in nerazumljivo mrmranje. Tinej je hotel ravno
vprašati, kdo se hoče podpisati, ko se je pri svoji mizi
naenkrat dvignil Dvornik, se s počasnimi koraki približal
njihovi mizi in rekel:

»Ali se tudi jaz lahko podpišem?«

»Ti...?« so se hkrati zavzeli Tinej, Ropaš in Sečnjak.

Izjava je bila res malo čudna; Dvornik je bil lastnik
velikega, lepega posestva, drugega največjega v Jamnici;
Bil je znan kot zaupnik in krajevni voditelj domače
stranke; bil je včasih župan, vodil je razne organizacije
in ustanove, ki so bile del obstoječega reda, zgraje¬
nega na nepregledni vrsti takih tvorb. Zadnje čase se
je sicer veliko spremenilo; marsikateri bivši zagrizeni
strankarji so postali mehkejši ter so iskali raznih izho¬
dov iz zagate, kamor jih je potisnil razvoj. Dvornik se
je zadnja leta, polna političnih in gospodarskih neuspe¬
hov ter bridkih razočaranj, obrnil precej na levo. Kljub
temu pa delavca kaj takega od Dvornika nista nikoli
pričakovala.

»Kaj, ali mi ne zaupate?« je skoraj užaljeno vprašal
Dvornik.

»Ne, ne — tu ne gre za zaupanje, toda saj sam veš,«
je hitel odgovarjati Tinej. Glas se mu je tresel in od
zadrege ni mogel dalje.

Medtem pa je Ropaš že porinil papir pred Dvornika

518

in mu izročil pero. Dvornik se je podpisal, preden pa

je šel od mize, je vrgel nanjo dva kovača, rekoč:

\

»To je pa za Aliacovo družino ...«

S tem je bil led, ki sta se ga Tinej in Ropaš še bala,
' mahoma prebit in od vseh strani so se dvigali gostje in
klicali proti mizi:

»Jaz bom tudi podpisal...«

»Za Ahaca se bom zmerom podpisal...«

»Zakaj pa se že prej niste tega domislili...?«

»Izpustijo naj ga, kaj ga pa držijo tam...?«

»Sramota ...«

Podpisala se je velika večina navzočih gostov, tako
da so zaradi gneče kmetov delavci prišli zadnji na vrsto.
Med podpisovanjem je venomer padal tudi denar, ki ga
je Ropaš komaj utegnil spravljati. Podpisalo se ni le
nekaj izjem, med njimi tudi krčmar Lukač in stari Mu-
daf, ki pa je navzlic temu k zbirki priložil kovača, rekoč:

»Podpišem se sicer ne, toda z vami držim.«

Ropasu in Tineju so se ob takem nenadnem uspehu
oči od veselja skoraj skalile. Strmela sta okrog sebe,
kakor bi bila pijana in, ko sta se podpisnikom zahva¬
ljevala, nista mogla najti pravih besed. Posebno ju je
veselila denarna zbirka. Delavstvo je za svojega tova¬
riša že večkrat zbiralo in se je že zelo izčrpalo, ker ni
bilo treba skrbeti le zanj, ampak tudi še za družine ne¬
katerih drugih tovarišev, ki jih je doletela enaka usoda
kakor Ahaca. Takega uspeha v Jamnici nista pričakovala
in, ko sta se zjutraj odpravljala na pot, jima je srce
precej močno utripalo.

A s tem njunega presenečenja še ni bilo konec. Seč-
njak je naenkrat zavpil:

33 *

519

»Pojdita še po hišah. Tukaj je zastopanih še premalo
jamniških hiš; prepričan sem, da se bo podpisalo še
veliko ljudi.«

»Da, tako je, po hišah je treba iti!« so klicali od vseh
strani, Kozjek pa je na ves glas dodal:

»Če kdo drug ne gre z vama, bom šel pa jaz, čeprav
me noge že težko nosijo ...«

Ponujali so se še tudi drugi spremljevalci, med njimi
Dvornik sam. To je dalo stvari veliko veljavo, zakaj
Dvornik je bil gotovo najuglednejši Jamničan. Najprej
so obhodili Sončni kraj in tisti del Drajne, ki je bil
obrnjen proti gori, potem so šli na Hoje in obredli vse
hiše in bajte. Ko so se zvečer vračali mimo Munka proti
Jamnici, so imeli zbranih že nad dve sto podpisov in
precejšno vsoto denarja. Pri nekaterih hišah niso dobili
denarja, toda tam so jim gospodarji in gospodinje na¬
ročevali, naj pridejo Ahacovi sami po kak živež.

Kakšna razlika med nekdaj in sedaj! Včasih v vsem
okraju ni bilo bolj zakrknjenega kraja, kakor je bila
Jamnica. Če bi si bil takrat kdo upal s tako akcijo med¬
njo, bi ne bil odnesel celih kosti. To, kar je napravila
svetovna vojna, je Jamnica nenavadno hitro pozabila;
zemlja, na katero so se vrnili ljudje iz strelskih jarkov
in iz raznih taborišč vojnih ujetnikov, jih je naglo pri¬
tegnila nase in jih prepojila s svojo sebično strastjo.
Kmetje in tudi večina kajžarjev je bila proti delavstvu
in je gledala nanj kot na nekak strah, kot na sovraž¬
nika, ki ograža kmečki stan, ki kmečkega napora in
truda ne ceni. Kako temeljito se je pred leti izjalovil
poskus, zanesti nove ideje v Jamnico z občinskimi vo¬
litvami! Kako vztrajno in uporno se je Jamnica leta in
leta upirala novim političnim idejam in se držala svojih

520

starih nazorov! In za spremembo tega stanja ni bilo treba
niti dvajset let...

Kovsovemu Tineju m Ropasu je rojilo po glavi vse
polno misli. Vse preganjanje, ki sta mu bila s premno¬
gimi tovariši izpostavljena dolgo vrsto let, je bilo spričo
tega, kar sta doživljala danes, pozabljeno. Življenje se
jima je zazdelo spet lepo in vredno.

Bil je že mrak, ko so se zbiralci podpisov bližali
Munkovi hiši na Hojah. V hiši in v bajti je že gorela luč.
Obstali so sredi gorice in se zamislili.

»Ali bi šli tudi k Munku?« je vprašal Ropaš svoja
tovariša.

»Mislim, da bo zastonj,« je menil Dvornik. »Munk je
še zelo zakrknjen in ne verjamem, da bi podpisal. Sicer
da mnogo name, ali navzlic temu dvomim.«

Njegova tovariša sta molčala, kakor da bi ne bila
popolnoma prepričana o tem, kar sta čula. Uspeh da¬
našnjega dne ju je navdal z velikim, zmagoslavnim za¬
upanjem v njihovo stvar. Dvornik pa je nadaljeval:

»Vesta kaj, pojdimo rajši k staremu Munku v bajto.
Ravnokar sem se spomnil, da so mu ta teden poklicali
gospoda. Starec je na kraju svojega življenja in rad bi
se po*sIovil od njega.«

Tu boš moral pa ti govoriti,« sta rekla onadva.

Mari Munk se ni malo začudil, ko je med vrati za¬
gledal tri može, ki se jih nikakor ni nadejal. Bil je res-
bolan in je ležal v postelji. Domači niso radi verjeli
njegovim trditvam, da se mu bliža smrt, ker je še vedno
hodil, imel lahko sapo in bil tudi sicer še zmerom čil.
Edino to je nekaj pomenilo, da je tudi čez dan začel
polegati, kar se pri njem do zadnjega časa nikdar ni
zgodilo. Njegova žena, stara Munkinja, je bila veliko

521

slabotnejša od njega in so na njeno smrt že čakali. Stari
Munk je pokazal, da ga nenadni obisk veseli. Takoj je
vstal in se oblekel v svojo večno resasto obleko, od ka¬
tere se zadnja leta tako ni mogel več ločiti.

»Dobro, da ste prišli pogledat, kaj ta stari medved
še dela. Kmalu ga ne bo več in potem bo mir, kaj ne?«

Na njegovem kosmatem, popolnoma zaraščenem obra¬
zu je bilo težko zapaziti tisto pikro hudomušnost, ki jo
je razodeval njegov še vedno močni in čvrsti glas. Ne¬
dvomno je stari mož meril na svojo preteklost, polno
bojev proti delavskemu vdiranju v Jamnico.

Kovsov Tinej in Ropaš sta naenkrat začutila precejš¬
no zadrego; starega Munka sta sicer poznala — kdo bi
ga tudi ne — toda pobliže se nista nikoli seznanila z
njim. Mož je pripadal starejšemu rodu, s katerim nista
imela veliko opraviti. Pred njima je s/al popolnoma siv,
koščen starec, ki je dolga desetletja bil na čelu Jamnice
in jo po svojem prepričanju vodil skozi vse njene po¬
litične . borbe. To, kar je Jamnica desetletja mislila in
hotela, čutila in želela, se je rodilo v tem starcu. Ko sta
se onadva začela ukvarjati s političnim bojem, je starec
sicer že stopil s prizorišča v ozadje, ali njegov vpliv je
živel trmasto dalje in se ni hotel ukloniti. Njegova* siva
podoba pa je v njima vzbujala neko mrzlo, skoraj gro¬
zotno spoštovanje. Govoril je o smrti tako mirno in pre¬
mišljeno, zraven pa hodil po sobi s tako trdim korakom,
kakor bi se po podu premikali dve koreniki macesna, ki
je zrasel na samotnem skalnatem robu ha gori. Vsem
trem obiskovalcem je postalo tesno pri srcu in Dvornik,
ki je starcu bil še najbližji, je začel hitro govoriti:

»Oče, kaj boste govorili o smrti, ko pa ste kakor
star dren.«

522

Starec ga je takoj ustavil:

»Ne, ne, to je le na videz, v resnici pa je drugače.
Prsi so prazne, tudi glava mi postaja prazna in po tem
sodim, da novega leta ne bom več dočakal...«

Na postelji v kotu, kjer je ležala stara Munkinja,
se je zganila odeja in začul se je utrujen, skoraj proseč
glas:

»Kaj blebečeš neumnosti? Jaz bom umrla pred teboj
in ti me boš preživel...«

»Tiho bodi, mati, kar vem, to vem,« je odločno od¬
vrnil stari Munk. V kotu je postalo spet tiho. Čez nekaj
časa je povzel:

»Sicer pa, naj pride, kar ima priti. Jaz sem se pri¬
pravil in se ne bojim ...«

Pogledal je goste s predirnimi, še bistrimi očmi. Po¬
tem je naglo nataknil cokle, prižgal svetilko in odšel z
vrčem v klet po mošt. Vrnivši se, je skoraj veselo dejal:

»Letos ga imam dva polovnjaka v kleti. Le pijmo ga!«

Govoril je resnico. Bila je dobra sadna letina in go¬
spodar mu je moral po zgovorjenem preužitku za vsakih
deset polovnjakov sadjevca naliti po en polovnjak. Po¬
tem so pili in se pogovarjali. Stari Munk pa je vedno
znova prihajal k misli na svojo skorajšnjo smrt.

»Osemdeset let je že nekaj in čas je, da gre človek
h kraju. Kaj mislite vi...?«

Obiskovalci so ga dolgo časa zaman skušali spraviti
na kake druge misli, naposled pa je starec le začel go¬
voriti o starih časih. Njegov jezik pa je ostal kljub
preteči smrti še zmerom političen in piker. Drugače stari
Munk sploh ni znal govoriti. Pripovedoval je, kako je
že z osemnajstimi leti stopil v politični boj.

»Takrat je bil hudič. Vse, kar je kaj veljalo, je bilo

nemško, in vse, kar je hotelo nekaj postati, je lezlo
Nemcem pod habe. Tudi tvoj oče in tvoj ded, Kovs, sta
bila med njimi. Jaz ti povem, kakor je bilo. Dvajset let
smo se borili, dokler nismo tem podrepnikom iztrgali
občine iz rok. In iztrgali smo jo ... Hej, kako je bilo
takrat veselo ...«

In starcu so se zaiskrile oči v mladostnem ognju.
Potem je spet nadaljeval:

»Toda borbe s tem seveda še ni bilo konec. Celovška
gospoda ni hotela mirovati. Mi smo uvedli na občino
slovensko uradovanje, celovška gospoda pa nam je po¬
šiljala uradne spise nazaj. Mi pa se tudi nismo vdali in
tako je šla borba dalje, vedno dalje ... Potem so nam
razpustili občinski odbor, misleč, da bodo pri novih vo¬
litvah oni zmagali. Ali mi smo zmagali še z večjo večino.
Drugi in tretji razred sta bila vsa leta skoraj popol¬
noma naša, samo v prvem razredu, kjer so volili le naj¬
večji davkoplačevalci, so se nasprotniki še nekaj časa
držali, dokler jih pred vojno tudi od tam nismo izrinili.
To je bila huda borba... Trideset let smo se borili tudi
za našo šolo. Celovec nam je hotel vsiliti nemško šolo, mi
pa smo zahtevali slovensko. Tako ni bilo nikdar miru,
a bilo je le lepo ...«

Stajri Munk se je med pripovedovanjem vedno bolj
razvnemal. Zdaj je gledal v tega, zdaj v onega. Kadar
je mogel koga pičiti, mu je vselej zaigral okrog' oči
čudno se smehljajoč obroč. To je bilo pa tudi vse, kar
se mu je moglo brati z obraza, vse drugo so pokrivale
ruše. Potem pa se je obregnil ob fužinarja.

»Pijte, jaz ga tudi pijem. — Včasih še ni bilo socia¬
listov, temveč sta bili le dve stranki, slovenska in nem¬
ška. Ali že dokaj pred vojno ste tudi vi začeli kazati

524

rogovje. V Dobri j ali ste začeli gnezditi in Jamnica vam
je dišala. Mi pa smo se vas otepali in dobro otepali.
Vidva tega ne vesta, ker sta premlada, a s tvojim oče¬
tom, Tinej, smo se dajali. Pri prvih volitvah v državni
zbor s splošno volivno pravico pred tridesetimi leti ste
dobili v Jamnici le štiri glasove. Ha, ha, ha...! Dobro
smo vas dali ..

In spet se je stari Munk smejal, da se je vse treslo.
Gostje so molčali ali pa se skušali prisiljeno smehljati
njegovemu pripovedovanju. Nikakor jim ni kazalo, da
bi se s starcem spuščali v pogovor, čeprav je bilo očitno,
da si je to želel. In ko da bi ga obzirnost zabolela, se je
naenkrat veš utrujen spustil na klop.

»Da, tako vse mine in novi časi prihajajo...«. je
menil Dvornik nedoločno ter skušal spraviti pogovor na
drug tir. Vendar se mu to ni posrečilo, zakaj ni trajalo
dolgo, ko je stari Munk znova pričel:

»Tako smo si priborili novo, našo državo. Ta stvar
ni padla kar tako z neba, kakor bi si bil kdo mislil.
Vraga... Že ob začetku vojne sem se bal, da me bodo
zaprli, a kar se ni zgodilo takrat, se je zgodilo pet let
pozneje ob času koroških bojev. Ko so zasedli Jamnico
Nemci, so prišli pome, me odgnali v Celovec; kjer sem
sedel, dokler ni tja prišla naša vojska. To so bili časi...
Malo je takih, ki bi se za svojo stvar dali zapreti...«

Gostje so že hoteli omeniti Permanovega Ahaca in nje¬
gove tovariše, ki tudi sede za svojo stvar, toda preden
sta utegnila odpreti usta, je stari Munk že nadaljeval:

»Dobili smo novo državo — hvala Bogu! To rečem
še enkrat, čeprav stvari niso šle in ne gredo, kakor bi
morale iti. Ali tujega jarma smo se otresli, kar je že
veliko. — Mislil sem, da bom starost lahko v miru pre-

525

živel, ali motil sem se, korenito sem se motil. Ne mislite
si, da se morda kesam tega, kar sem delal in kar sem
bil! Jaz sem še zmerom stari Munk in bom tak šel tudi
v grob. Ali zgodilo se je marsikaj, kar bi se ne smelo
zgoditi... Kriza je mojega sina pregnala z grunta, ka¬
terega sem mu dal. To je zadelo seveda le mene in moj
rod ... Toda so tudi še druge stvari, ki človeku ne morejo
biti všeč.«

Obmolknil je in s svetlimi očmi pogledal goste.

»Tista stvar s ,Podjuno*. To je bila sramota...«

Zamižal je in se zdrznil.

»Tista stvar z občino. To ni bilo prav ...«

Spet je obmolknil in se zganil.

»In zdaj ta stvar z goro, s planino. Nikoli bi si ne
mogel misliti kaj takega ...«

Starec je imel še nekaj na jeziku, a je vzdih hitro
požrl in se zamislil. V mislih je imel smrt svoje hčerke
Munkinje, ki ga je silno potrla. Z njo se mu je podrl
zadnji steber njegove družinske zgradbe in sedaj se je
Munkovemu gruntu bližalo to, kar je bilo najgroznejše:
prehod v tuje roke. Bilo je jasno, da Munk ne more
ostati brez žene, brez gospodinje, ker so pri hiši majhni
otroci in je najmlajši, ki ga je Mojcka rodila na smrtni
postelji, komaj pol leta star. Ljudje so že govorili o tem.
da bo Munk vzel mežnarico Trezo. Prišli bodo v hišo novi
otroci, toda vsak človek lahko ve, kam to vodi in da more
grunt nekega dne priti v popolnoma tuje roke. To je pot
krute kmečke usode.

Dvornik, Tinej in Ropaš so nemo gledali zamišlje¬
nega starca; ta ali oni bi mu bil rad privoščil lepo besedo,
toda nič pametnega jim ni prišlo na misel. Medtem pa

526  .

se je stari Munk zopet zavedel, se stresel in hrupno
zasmejal.

»Ha, ha, ha... ali ni neumno vdajati se nevšečnim
mislim? Danes ali jutri me ne bo več in moralo bi mi
biti vseeno, kaj bo za menoj. Ker pa je človek človek,
to ni mogoče. Svet bo živel tudi za menoj, kakor bo vedel
in znal. Morda bo živel bolje in lepše, kakor pa smo
znali živeti mi. Življenje gre pač svojo pot... Jaz se
tega veselim.« In obrnjen proti Kovsovemu Tineju in
Ropasu je nadaljeval: »Zdaj boste prišli na vrsto vi, o
tem sem prepričan. Vse se tako suče. Vi in vaša ideja...
Včasih smo se z vami borili na življenje in smrt. Zlodej
vedi, kako je bilo to? Morda pa smo se vsi skupaj borili
za isto stvar, za blagor človeškega rodu na tej zemlji,
ne da bi drug drugega dobro poznali in ne da bi drug
drugega pravilno razumeli. Ali morda ni bilo tako...?
Kaj pravite vi...?«

Bilo je težko odgovoriti tako, da bi starec tega ne
imel za tolažbo ali pa za breznačelen umik. Tako bistrega
človeka, kakor je bil stari Munk, ni bilo mogoče pre¬
pričati s prazno besedo. Gostom so starčeve besede s
čudno težo legale na srca. To, kar so zdaj slišali, jih je
mnogo bolj prepričalo, da so staremu Munku njegovi
•dnevi šteti, kakor vse njegovo trdovratno zatrjevanje
-o bližnji smrti. Ropaš je prvi našel primerne besede in
je rekel z lahkim glasom:

Jaz mislim, da bo prava sreča za nas vse, kadar bo
to prišlo.«

Bilo pa je, kakor da stari Munk teh besed že ni več
slišal; njegov obraz se je namreč ta hip umaknil v neko
daljno odsotnost. In ko da bi se bil šele zdaj spomnil
nečesa, je naenkrat hlastno vprašal:

»Kje ste prav za prav hodili. ..?« Gledal je Dvornika.

Tedaj se je opogumil Kovsov Tinej in rekel:

»Oče. podpise smo pobirali po Jamnici, da bi izpustili
Permanovega Ahaca in njegove tovariše, ki so še vedno
zaprti. In gredoč smo si rekli: poglejmo tudi k staremu
Munku. On je bil sicer vedno zoper nas, a bil je pošten.
Morda se bo tudi on podpisal, več, kakor vreči čez prag,
pa nas tudi ne more.«

Starec je osupnil, očividno se mu je zdelo neverjetno,
kar je slišal, in nekaj hipov ni umaknil svojih oči od
Tine ja. Potem pa se je pomiril in dejal kratko:

»A, tako! — Permanov še zmerom sedi...«

»Da, še zmerom, njegova družina pa strada. Ne vem,
zakaj ga neki drže, ker mu ne morejo ničesar dokazati.
Zato smo začeli zbirati podpise in, ker je Ahac star
Jamničan, smo prišli tudi v Jamnico. Storili smo to tudi
zato, ker ga med drugim dolžijo, da se je takrat vtikal
v zadevo z vašo občino. Cim več podpisov bomo nabrali;
tem večje je upanje na uspeh.«

Starec je malo pomislil, potem pa zamomljal:

»Koliko podpisov ste nabrali v Jamnici . ..?«

»Imamo jih že okrog dve sto. To je zelo veliko
In tudi nekaj denarja smo nabrali.«

Tinej se je pohvalil.

»Kdo pa se je vse podpisal?«

»Rudaf se je, dalje Pernjak, Zabev, Mlatej, Stra¬
žnik ... Lukač se ni...«

»Lukač se ni, Mudaf najbrž tudi ne. Ali se je mladi
Munk podpisal?«

Preužitkar je srepo strmel čez mizo, naravnost v
Dvornika.

»K mlademu Munku še nismo šli.«

528

Preužitkar se je trpko nasmehnil.

»K njemu ni treba hoditi, ker se ne bo podpisal.«

»Dobro, da ste mi povedali. Ljudi, ki se za tako stvar
ne bi hoteli podpisati, res ni veliko, a so.«

»Ali ste bili pri mojem sinu...?«

Stari Munk je hotel reči: pri mladem Bunku, a se
je hitro domislil, zatajil ime in hotel, reči: pri Pernja-
kovem bajtarju. Vendar mu je grlo prehitro zagrljalo,
da bi ga mogel spraviti iz sebe.

»Bili smo, oče, tudi on se je podpisal,« so hkrati od¬
govorili -vsi trije.

»Ali ste bili pri Ladeju.«.?«

»Bili smo, toda gospod nadučitelj še ni premislil . ..«

Starcu so se zabliskale oči, a se je takoj spet zresnil
in zamahnil z roko. s

»Meni je vseeno, kdo se je podpisal in, če bi se nihče
drug ne hotel, bi se podpisal jaz. Kje imate tisti papir.<

Zbiralce podpisov je zadel odločen, bojevit pogled.
Takega ognja morda že desetletja ni bilo v njih, ka¬
kršen se je kresal zdaj. Staro telo za mizo je začelo na
rahlo drgetati, da se je začela tresti miza, na katero je
bilo naslonjeno. Po njej so se iztegnile posušene in iz¬
črpane roke. Po sobi je zašumel rahel odmev papirja,
ki ga je Kovsov Tinej privlekel iz žepa in položil na
mizo. Na postelji v kotu se je znova zganilo telo stare
Munkinje, ki je molče prisluhnila.

Stari Munk je zgrabil za pero, rekoč:

»Ne mislite si, jaz ostanem, kar sem bil, a podpisal
bom ...«

fn  takoj nato je podpisal a velikimi, okornimi črkami:

»Lenart Munk je tudi za to ...«

529

’




> 'V?


■







i


r - j.

■' t

l: r

• !