Tvoj dan. Ko človek čita ali sliši evangelij 9. nedelje po binkoštjh, mora postati nehote resen. Kristus joče nad Jeru- , zalemom in mu govori: »Da bi spo- ( znal tudi ti, kaj je v tvoj mir in slcer ; ta tvoj dan.« Dolgo si je Krlstus pri- j zadeval, da bi pridobil Jeruzalern, da bi se ga oklenil. Nazadnje mu je | odločil še en dan — cvetno nedeljo ' — za njegovo spreobrnjenje. A ker , je ostal Jeruzalem zakrknjen še tudi ta dan, se je začela dovrševati njegova usoda: na velikl petek je zavr- j gel Kristusa In zahteval njegovo — > smrt, večinoma je ostal zakrknjen tudl še po Krlstusovem vstajenju in ; ni sprejel njegove vere in nazadnje je bil razdejan, prebivalci njegovi so . blli pobiti ali pa odpeljani v sužnost in razkropljeni po svetu. To je bila usoda Jeruzalema, ker je zamudil — »svoj dan«. Tako je umljivo, da mu je Kristus s solzami govoril: »Da bi spoznal tudi ti, kaj je v tvoj mir in sicer ta tvoj dan!« Resen mora človek postati ob tem evangeliju. Saj veljajo tudi o njem besede sv. Pavla: »To pa je pisano v naše svarilo.« Da, usoda Jeruzalema je tudi naša usoda. Za vsakega človeka se bije velik in tako usoden boj: da se oklene Boga, ali pa da živi brez Boga, ali celo proti njemu. Bog, ki z očetovsko ljubeznijo ljubi vsakega človeka, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, vabi in kllče, kakor nekdaj Kristus Jeruzalem, vsakega človeka s svojo milostjo. Različni so ti klici, a tega se moramo zavedati, vse, kar nas kliče k spreobrnjenju, k poboljšanju, vse je klic milosti božje. Pa, kakor je bil odločen za Jeruzalem uan, ko mu je Kristus zadnjikrat ponujal svojo milost, tako Bog tudi za vsakega človeka v svoji previdnosti odloči trenutek, ko ga hoče potegnlti zadnjikrat k sebi. Kako tudi nam veljajo besede Kristusove: »Da bi spoznal tudi ti, kaj je v tvoj mir in sicer ta tvoj dan!« Ta dan zamujen in zapečatena je naša usoda. Kaj misliš, kaj bi bilo, ko bi veliki grešnik Avguštin tisti dan, ko se je zopet s solzami boril med svojo strastjo ter poboljšanjem in.je slišal glas: »Vzemi in beri!« in je v sv. pismu čital besede: »Bratje resno, da je že ura, ko naj vstanemo iz spanja«, bil preslišal ta klic in mu zaprl svoje srce? Ali bi pač imela katoliška Cerkev velikega svetnika Avguština? In ko bi Marjeta Kortonska tisto uro, ko je zagledala grozno spremenjeno tru plo svojega zapeljivca in se je kakor blisk posvetila v njeni duši misel: »Kaj pa je z njegovo dušo?«, se bila otresla te misli in ji ne bila odprla svoje duše, kako bl pač bilo teklo njeno nadaljne življenje?^ Si morebiti misliš: »Saj moje življenje ni tako slabp, njjtako hudo z menoj.« Res, ni. A- imlost božja nas ne kliče samo iz grehov, kliče nas tudi iz mlačmosfr, kliče nas k popolnosti — vedno višje in vedno bližje k Bogu. Mi smo sicer velikokrat tako kratkovidni, da si mislimo: »Le ¦ kolikor rriogoče malo od tega življenja, brez njega se da veliko prijet-. neje živeti.« Pa, ali v resnici za nas ne bo vellko boljše, če bodemo s svojim življenjem bližje pri Bogu? In, če mi to klicanje višje zametujemo, ali ni to velika nehvaležnost in ali ne bo prišel tudi tukaj trenutek, ko : bode Bog zadnjikrat kllcal višje in j bližje k sebi, potem pa se bo začelo na vas izpolnjevati, kar pravi evangelij: »Kdor ima, se mu bo še dalo, kdor ima malo, se mu bo še to vzelo.« In so še druge besede v sv. pismu, ki veljajo o človeku, ki odklanja klicanje božje navzgor. »Ker nisi ne vroč, ne mrzel, ampak mlačen, te bom začel pljuvati iz svojlh ust«, govori Kristus v skrivnem razodetju in še preti: »Jaz bom prišel in prevrgel tvoj svetilnik iz njegovega mesta, da ne bo več svetil.« Da, Bog nas je hotel poklicati in dvigniti visoko k sebi, a ker ga nismo poslušali, še lahko pademo in morebiti globoko pademo iz istega mesta, na katerem smo. Zamuditi »tvoj dan« pa ni usodno samo za tebe samega, temveč morebiti radi tebe tudi za druge. Ko je Jeruzalem zamudil svoj dan, je Kristus na vellki petek govorll njegovim ženam in materam: »Ne jokajte nad menoj, jokajte rajše nad seboj in svojimi otroki!« Da, kolikokrat je za rnujen »tvoj dan« zamujen in usoden za vso hišo, za cele rodove pa tudi veljajo besede: »Jokaj nad seboj in nad svojimi otroki!« Velja to posebno še o naših časih. V vseh časlh je tukaj na zemlji boj med božjim kraljestvom in kraljestvom brezboštva. A zdi se, da je ta boj posebno hud in usoden v naših dnevih. Z lastnimi očmi lahko gledaš, kako se danes toliko duš in toliko družin pogrezuje v to kraljestvo brezboštva, uajprej po življenju, potem tudi po mišljenju. Lahko vidiš družine, kjer nič več ne molijo, nič več ne zahajajo k službi božji, kjer živijo ali celo tudi umrejo brez svetih zakramen tov. Kako so te hiše zgubile božje kraljestvo in njegov blagoslov za to in ono življenje! Kako vendar so te hiše, ki so nekdaj vse bile krščanske, izgubile ta blagoslov? Bllo je kakor v Jeruzalemu. Bog je klical, a ker je klical zastonj, je enkrat prišel »njihov dan« in ko je bil zamujen ta, se je tudi reklo: »Niste bili vredni kraljestva božjega. Zato bo pa vzeto od vas in dano drugam, kjer bodo obrodili njegove sadove.« Da, usodno je zamuditi »svoj dan«. Pa, kedaj je ta »tvoj dan«? Nlč ne vemo. Včasih je to tako izreden trenutek, včasih pa trenutek. ki je na las podoben tolikim trenutkom, ki smo jih že doživeli skoro vsak dan. Vsako kllcanje milosti božje je lahko »naš dan«. Zato pa velja: »Nikdar ne poslušaj prezgodaj klicanja božjega.« Res, resna beseda o tem »našem dnevu«. Daj Bog, da bi o nas vseh veljale besede: »Da bi spoznal, kaj je v tvoj mir in sicer ta tvoj dan! To kar je pa prikrito tvojim očem. Zato pa . . . ... Prihodnji evharistični kongres. Kakor znano, se obhaja letos sveto- vni evharistični kongres v Sidneyju ' v Avstraliji. Prihodnji svetovni ev- haristični kongres leta 1930 bo pa v mestu Kartagini v Afriki. V vseh delih sveta so že bili ti svetovni evharistični kongresi, samo v Afriki še ni bil nobeden. Zato se je za prihodnji kongres zbrala Afrika. Razen tega pa je leta 1930 15001etnica smrti sv. Avguština, največjega moža, kar jih je Afrika dala katoliški Cerkvi. Zato so tudi ravno za to leto izvolili Afriko za evharistični kongres. Ome niti je tudi, da obhaja leta 1930 odbor, ki skrbi za praznovanje teh kon gresov, 501etnico svojega obstoja ter delovanja. Hvalevredna ustanova. V Švici imajo od leta 1921 ustanovo za duhovno pomoč bolnikom. Pomilovanja vredni so bolniki, ki so v svoji bolezni zapuščeni in nimajo postrežbe. A je veliko bolnikov, ki kljub dobri postrežbi svojo bolezen silno težko prenašajo, ker so nevoljni in nepotrpežljivi. Ta švicarska ustanova pa ima ravno namen, da bolnike tolaži, jih navaja k potrpežljivosti in jih uči, da svojo bolezen posvečujejo. V ta namen udje te ustanove za bolnike molijo, darujejo za nje sv. maše, jim pišejo tolažilna pisma in izdajajo za nje mesečnik »Apostolstvo boltiikov«. Tako duhovno pomoč, ki so jo bolniki včasih še bolj potrebni kot telesne postrežbe, nudiš bolnikom lahko tudi ti, če se jih spominjaš v svojih molitvah, če jih obiščeš in jih ootolažiš z iskreno besedo in jim daš dobro, krščansko berilo v roke. Vesela stoletnica na Angleškem. Leta 1929 obhajajo angleški katolieani stoletnico, odkar so si priborili versko svobodo. Prej so bili silno tlačeni od anglikancev. Niso mogli postati državni uradniki, niso smeli imeti večjih posestev, morali so plačevati anglikanski cerkveni davek m so morali celo hoditi k anglikanskim cerkvenim obredom. Leta 1828 so si pa izvojevali vsaj najvažnejše pravice. V spomin nato nameravajo sezidati v velikem delavskem mestu Liverpoolu potrebno stolnico. Ko so imeli katoličani svoje zborovanje za ::idanje cerkve, je prišel na to zborovanje tudi anglikanski župan tega raesta, ki je pa ženska in je izjavila, <!a je vera podlaga državljanskih čednosti in da se mora zato vse podplrati, kar utrjuje vero. Žalibog resnica, ki jo mnogi pozabijo!