Anton Danilov                                          ^^^^^H
Zlato jajce          ^^
Pravljica.                   '
^ivel je nekoč oče, ki je imel tri sinove. Imel je vse tri enako rad, Toda starejša brata sta črtila naj-mlajšega, misleč, da ga oče bolj ljubi.
Najmlajšemu je ibilo zelo hudo, ko je občutil vedno bolj njuno sovraštvo, ker ljubil ju je kljub vsemu. In nikdar ni potožil o tem očetu, ki je mi&lil, da vlada med sinovi najlepša sloga.
Tedaj pa je oče nenadoma zbolel. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je poklical k sebi vse tri sinove. Blagoslovil jih je in opominjal, naj ibodo složni in naj se ljubijo med seboj kot do zdaj. Nato pa je izdihnil...
Žalostno jc zaplakal najmlajši sin. A starejša dva sta se zlobno smcjala, ker sta že komaj čakala oče-tove smrti, da se polastita njcgovega posestva in premoženja, najmlajšega pa poženeta s praznimi ro-kami po svetu. Malo časa so potem še živeli skupaj, a ko je videl in čuiil najmlajši, da ga imata ona dva za zadnjega hlapca, je stopil pred njiju in ju prosil, naj mu dasta, kar mu pripada po očetu, on da hoče iti po svetu, iskat sreče,
Razjarila sta se brata in mu očitala, da ne spo-štuje zadnje očetove volje, ki jc želel, da gospodarijo vsi bratje skupaj in si ne razdelijo premoženja, Ni mislil najmaljši prej na to, a ker je spoštoval oče-tovo zadnjo voljo, ni rekel besedice, fcmveč je šel v svet s praznimi rokami. Na pot je vzel le hleb kruha in mršavo kuro, ki je bila med vsemi na dvo-rišču najbolj požrešna, a znesla ni nikoli še niti enega jajca. Kljub temu jo je imel najmlajši zelo rad, ker
—    129
je bila to njegova edina last in edino živo bitje, ki ga je ljuibilo.
Šel je torej v svet in ker ga je ljubil, je iskal v njem ljubezni tudi on sam, a iskal jo je zaman! Po-vsod je našel le sovraštvo: preganjali so ga povsod, kamorkoli je prišel.
Tako je hodil križem sveta, in povsod ga je spremljala le njegova zvesta kitra. Ljubil jo je vedno bolj, ker vsako noč, ko je zaspal, se mu je še zdelo v polsnu, da je prišla kura k njegovemu zglavju in mu pravila,  kje naj hodi prfhodnji dan.
Nekoč je zaiblodil v velik gozd, ki mu ni hotelo biti konca, in ko se je stemnilo, je legel v mehki mah pod velikim drevesom. Tam je utrujen zaspal. V pol-snu pa je še videl, kako je stopila kura oprezno k njegovi glavi in mu govorila s tihim glasom, da se morata ločiti za vedno, ker ona bo poginila šc tisto noč, a povedati mu mora še prej svojo zgodbo.
»V neki daljni, krasni deželi je kraljeval pred mnogimi leti mlad kralj, ki ga je vse ljudstvo močno ljubilo. Živel je namreč med podložniki kot zvest prijatelj, ne pa kot krut gospodar, ki da občutiti svo-jim podložnikom Ie bič in palico.
Ljubili so ga torej v&i in ga častili. A nekega dne se je hipoma vse izpremenilo, in iz neznanega vzroka so zasovražili kralja vsi podložniki in ga končno celo pregnali, da se je potikal po svetu kot plaha zver.
Nihče na svetu pa ni vedel, kateri je bil vzrok temu sovraštvu napram kralju. To je vedela le ena oseba na svetu, in ta je bila tudi vzrok njegovi ne-sreči. Bila je to stara plemenitašica, a čarovnica. Ta je holela, da se oženi kralj z njeno hčerko. Kralj je pa ni maral radi njene hudobnosti, ki je bila bolj
130    —
znana ko njena telesna lepota. In vzel je za svojo ženo in kraljico rajši neko  ljudomilo  princezo.
Staro čarovnico je močno jezilo, da je prezrl kralj njeno hčerko, in sklenila je, da se maščuje nad kraljem. S svojo čarovniško močjo je vlila zlato jajce, ki je imelo čudovito lastnost, da se ga njegov lastnik ni mogel iznebiti do smrti in da je bil celo življenje  osovražen  od  vsega  sveta.
To jajce pa ni dala kralju ona sama, temveč je to — ker je vedela, da ima kralj veselje do kokoši najrazličnejših pasem — učarala v kokoš posebne pasme in jo podarila kralju. Imel je poslej kralj to kuro najrajši in niti najmanje ni slutil, da je ta kura kriva njegove nesreče. Ko so ga pregnali, je vzel to kuro s sei>oj kot edino last in bežaj z njo po svetu.
Glej, ta kokoš sem jaz. Prehajala sem že iz rok v roke, a ti si prvi, ki nisi zasovražil, kot so vsi drugi pred teboj, svojih preganjalcev določeno šte-vilo časa. Zato ti je odločeno, da rešiš človeštvo tega zla. Jutri zjutraj me ne najdeš več žive. Raz-paraj me, ko zasine prvi svit, in v meni boš našel ono nesrečno zlato jajce. Vzemi ga s seboj na pot. Ne boš zdaj več preganjan, a srečen tudi ne boš dotlej, da te bo zaprosilo nekaj tako glasno, a mno-gim popolnoma nerazumljivo, da boš moral razumeti. In č^ boš razumel in podaril to dragocenost dcvtični stvari, boš šele srečen, kot ni feil še nihče na svetu ...«
Zafrfotalo je nekaj pri njegovi glavi in ga lahno udarilo, da se je preibudil. A ko je odprl oči, so se prismejali skozi veje prvi žarki dneva.
Domislil se je mladenič svojih sanj in hitro se je ozrl po ljubljeni kokoši.  Ležala je blizu njegovega
—    131
ležišča trda, mrzla. Vedel je, da to niso bile sanje, da je vse resnica, kar mu je pripovedovala kokoš. Glasno je zaplakal. Ko se je pa zdanilo popolnoma, je kokoš razparal, kot mu je ukazala v spanju, in v nji je našel v resnici veliko zlato jajce. V prvih žarkih jutranjega solnca je čudovito zažarelo. Nato je za-kopal    kokoš    v   zemljo   in    odšel   žalosten   dalje
v svet.
•     *     *
Od tedaj ga res niso več preganjali. Povsod so ga sprejemali le z veseljem. A njemu se je zdelo vse veselje pretirano, zlagano in nikomur ni zaupal ter hrcpenel le po tistim nečem, ki mu bo zaupal in poklonil svoje bogastvo. Ni sovražil nikogar, a lju-biti koga jc mogel še manj, in dnevi so nvu potekali v neprestanem iskanju.
Nekcga dne je potoval sfcozi zelen gozd. Začul je od nekod krasno pesem, tako vabečo in polno ljubezni, da je ni čul še nikdar. Zdela se mu je, da pesem napolnjuje ves od gozda zakrivani obzor, In čim bolj je hitel skozi gozd, lepše se je glasila pesem in bližje. Hitel je naprej, dokler ni prišel do velikc, umazane rekc, ki ma je zaprla pot. Radi neštevilnih. vclikih vrtincev si je ni upal prebroditi, zato je hitel ob njej dalje, dokler se ni stemnilo, m se je utrujen zleknil v mehko gozdno travo. A pesem je prepe-vala dalje m ga uspavala v sladko spanje.      ..
Zjutraj ga je zbudila ista pesem, vabeč ga dalje, in ko so posijali prvi žarki solnca, je stopil iz gozda. Pred njegovimi osuplimi očmi pa se je odgrnilo brez-končno morje z vsemi svojimi čari in se mu smeh-ljalo in ga vabilo k seibL
Tedaj je vedel, da je pevalo ono pesem morje, in zdelo se mu je, da pesem raztime, ker čul je iz
132    —
nje tako iskreno prošnjo, da se ji ni mogel ustavljati. Iztegnil je svojo roko, v kateri se je lesketalo zlato jajce, in ga vrgel v morje. Zašumela je in se zape-nila sinja voda na tistem kraju, nad valovi pa so isti hip zaplesala bela bitja, vaibeč ga medse s slad-kimi besedami, ki so bile kot zveneča pesem.. . In odvedla so ga v svoje krasne, kristalne gradove pod vodo. .., nad njioi pa je spet zašutnelo morje in pelo svojo vabečo,  veselo pesem naprej.