476 zgodovinski Časopis 47 1993 • 3 Bitka pri Sisku: 1593—1993. Ljubljana : Narodni muzej, 1993. 112 strani. Slovenski zgodovinarji, organizirani v Zvezi zgodovinskih društev Slovenije, so ob proslavljanju šti­ ristoletnice bitke pri Sisku povsem zatajili. V okviru svojih dejavnosti bi lahko posvetili strokovno sre­ čanje ali posvetovanje o pomenu bitke pri Sisku za slovensko preteklost. Bilo je več proslav na Turjaku, pri Krumperku. ki pa so jih organizirale krajevne družbene ali kulturne organizacije, med govorniki pa ni bilo zaslediti zgodovinarja. Častno izjemo v tem pogledu predstavlja pobuda Narodnega muzeja v Ljubljani ob tem dogodku. Vizuelno zelo privlačno in moderno predstavitev bitke in dogodkov okrog nje je pripravil Kulturnozgodovinski oddelek Narodnega muzeja. Ob razstavi je izšla okusno opremljena publikacija s petimi razpravami in katalogom razstavljenega gradiva. Publikacijo želim predstaviti, čeprav avtorji razprav ne prinašajo nekih bistveno novih izsledkov, so pa sinteza dosedanjih raziskav in odpirajo nekatera zanimiva nova vprašanja o pomenu bitke pri Sisku za slovenski narod. Matiju Žurgi, ki je strokovno pripravil razstavo in uredil katalog, na konceptualno privlačen način prikaže v razpravi sam dogodek, pri čemer ga zanima predzgodovina razmer pred bitko, sestava krščanske vojske in njena aktivnost ter razpored, spopad s Turki in vzroki za poraz vojske Hasana paše. Posebej se dotakne oborožitve obeh vojska, pri čemer ugotavlaja. da je tudi kriza osmanske države, ki se je vedno bolj kazala po smrti sultana Sulejmana II., prispeval k porazu bosenske vojske pri Sisku. Osmanska država ni namenjala dovolj pozornosti ognjenemu orožju, ki so ga v Evropi uspešno razvijali. Zato je začela udarna moč dotlej nepremagljivih Turkov slabeti. Prav v bitki pri Sisku so k zmagi krščanske vojske odločilno pripomogli karlovški in kranjski arkebuzirji pod vodstvom Andreja Turjaškega s pomembnim deležem stotnikov Stefana Ursini Blagaja (ki je v publikaciji posebej predstavljen) in Adama Rauberja. Kot zanimivost Zargijevega prispevka naj omenim, da tekst avtor prepleta z verzi iz Prešernovih Ljube­ zenskih sonetov, iz Menartove pesnitve Bitka pri Sisku in narodne pesmi o Adamu Rauberju. Poraz, turške vojske pri Sisku je povzročil tim. dolgo vojno (1593—1606). ki je predmet razprave Vaška Simonitija. Kot ugotavlja, zmage pri Sisku krščanske čete niso izkoristile za nadaljnje akcije proti Turkom, čeprav je zmaga nad »dednim sovražnikom" imela velik psihološki pomen. Takrat še ni bilo videti, da je osmanska ekspanzija na Hrvaškem zaustavljena in da je že prišlo do vojaškega ravnotežja med obema vojskujočima se sistemoma. Poraz turške vojske pri Sisku ni silil sultana Murata lil. k skle­ panju premirja s cesarjem Rudolfom II. ki ga je ponujal. Poraz pri Sisku je postal celo vzrok za začetek nove vojne, tim. »dolge«, ki je trajala celih trinajst let. Že dobrih deset dni po vojni napovedi so turške čete zasedle Sisak in oplenile Turopolje. Bleščeča zmaga pri Sisku, ki je povzročila številna proslavljanja v Evropi, je zbledela. Turške čete so v začetku nizale nove zmage zlasti na Ogrskem (1596 zasedejo trdnjavo Eger. 1600 pade strateško pomembna Kaniža). V času, ko so Turki nizali uspehe na hrvaškem ozemlju in na bojiščih na Ogrskem, se je v habsburških dednih deželah odvijal verski spor med deželnim knezom in stanovi. Pobuda, ki jo je nadvojvoda Ferdinand prevzel z uvajanjem protireformacije, je isto­ časno potekala s pobudo na vojaškem področju proti Turkom. V letih 1595 in 1596 so Turki doživeli na Hrvaškem več porazov, krščanske sile so ponovno zasedle Sisak, Petrinjo. Brest in več manjših trdnjav. Po vseh bitkah, zmagah in porazih je bila po mnenju V. Simonitija videti bitka pri Sisku v času »dolge vojne« zgolj ena od številnih bitk, ki ni bila niti usodnejša niti pomembnejša od drugih. Prelomnega pomena ji takrat ni pripisoval še nihče. Kljub temu je po trinajstletni vojni moriji vpletenim stranem začelo zmanjkovati moči in nobena stran si ni mogla zagotoviti odločujoče vojaške pobude. Zato je leta 1606 prišlo v Zsitvatöröku do izredno pomembne mirovne pogodbe med nemškim in osmanskim cesarstvom. Doseženi mir je pomenil preobrat v avstrijsko-osmanskih odnosih. Začetek, ki je privedel do tega stanja, pa vidi avtor v bitki pri Sisku. V. Simoniti je s pritegnitvijo nekaterih novih raziskav skušal dati večplasten prikaz dogajanj, povezanih z "dolgo vojno«, in pri tem opozoriti na proces, ki je vplival tudi na notranje stanje v slovenskih deželah. Pomembno je dejstvo, da so proti skupnemu sovražniku prvič sodelovale vse slovenske dežele. Štajerska, Koroška in Kranjska. Slovenske dežele so se z zmago pri Sisku obranile pritiska z jugovzhoda in ohranile stik s civilizacijo m kulturo zahodne Evrope. Zmaga nad Turki pri Sisku je spodbudila vrsto likovnih upodobitev bilke. Kakšno mesto v umet­ nostih predstavitvah je bitka pri Sisku našla in katere upodobitve so se ohranile na nekdanjem Kranjskem do današnjih dni. zanima Jasno Horvat. Najstarejši prikaz bitke so predstavljali bakrorezi, ki jih je izdelal leta 1593 Octavian Lanelli. vendar se niso ohranili, oziroma še niso do danes odkriti. Velike zasluge za upodobitev ima tudi ljubljanski škof Tomaž Hren. Prvo upodobitev je dal naslikati leta 1601 za kapelo sv. Uršule v Gornjem Gradu, ki pa se ni ohranila. Drugo je naročil 1622 za ljubljansko stolnico, naslikal pa jo je slikar Matej Painer. Janez Vajkart Valvasor poroča, da sta bili v njegovem času v Ljubljani kar dve upodobitvi (veliki tabli) bitke, ena že omenjena v stolnici, druga v deželnem dvorcu. To drugo je posnel Valvasorjev bakrorezec Andreas Trost in jo je Valvasor objavil kot prilogo št 442 v Slavi voj­ vodine Kranjske. V letu 1731 sta nastali kar dve novi upodobitvi bitke pri Sisku. Eno je v fresko tehniki naslikal v grajski dvorani med drugimi prikazi slikar G. Mayr na gradu Križ pri Kamniku. Posestniki gradu so bili najkasneje od 1663 grofje Auerspergi. Grad Križ je v drugi svetovni vojni propadel, fragment freske pa hrani Mestni muzej v Ljubljani. Zadnji vrsti upodobitev bitke je z oljnimi barvami slikani tolčeni relief, ki ga hrani Narodni muzej in predstavlja med razstavljenimi predmeti izredno pozornost. Avtorica daje podrobno analizo vsebine reliefa in opozori, da je o reliefu v literaturi zaslediti več mnenj tako glede nastanka kot avtorstva. To dejstvo pa daje brez dvoma vzpodbudo k nadaljnjim raziskavam. Med razstavljenim gradivom, ki je s podatki zajeto tudi v katalogu, zasledimo še nekaj sodobnih skic bitke oziroma dogodkov, ki so se pripetili pred in po bitki. Pozornost vzbudi skica bitke pri Sisku, ki jo je neznani udeleženec poslal 1. julija 1594 nadvojvodi Matiji na Dunaj. Danes naj bi to skico hranil Staat­ sarchiv na Dunaju (pod sig. H III a 60-500 fol. 2,3) po navedbi v katalogu. Dejansko obstajata dve skici. zgodovinski Časopis 47 • 1993 477 od katerih ena prikazuje razpored turških sil v času bilke, druga pa načrt trdnjave Sisak. Obe skici sta bili verjetno priloženi poročilu S. Weiderja nadvojvodi Matiji leta 1593. Toda opozoriti moram, da obe skici danes hranijo v Kriegsarchivu na Dunaju v zbirki Kartensammlung1 in to pod isto signaturo, kot je navedeno v katalogu. Med poveljniki arkebuzirjev, ki so zaprli in zasedli most preko Kolpe ter tako preprečili umik turških čet in s tem odločili bitko, je bil tudi gospod Štefan Ursini grof Blagaj. Njega predstavi Maja Žvanut. Bil je značilen predstavnik svojega stanu in časa. napol vojak, napol posestnik, ki pa se je v največji vojaški preizkušnji svoje dobe odrezal tako častno, da se je zapisal v zgodovino. Grofje Blagajski. ki so sc prvotno imenovali Baboniči. so bili star ugleden in vpliven hrvaški plemiški rod. Zaradi turških vpadov pa je družina že v 15. stoletju doživela eksistenčno krizo. V letu 1557 so bile njihove vojaške posesti dokončno opustošene. V štiridesetih letih 16. stol. so prišli do posesti Kočevja. Biograf družine Blagaj omenja, da je Stefan po smrti matere Magdalene in starejšega brata Jurija leta 1588 prevzel v upravo gospostvo Kočevje. Kljub temu je ostal poklicen vojak, stotnik arkebuzirjev v Karlovcu. Sodeloval je. kot je bilo že omenjeno, uspešno v bitki pri Sisku, toda leta 1598 ga je v nekem spopadu s Turki doletela smri, starega komaj 30 let. Avtorica obravnava tudi popis njegove zapuščine, ki je bila narejena leta 1601. Stefanovo osebno premoženje ni bilo posebej veliko, vendar je bilo vmes nekaj izbranih kosov opreme. Zanimivejša vojaška oprema, kjer se omenja precej turškega orožja. Plemič, ki si je v 16. stoletju odločil za službo poklicnega vojaka v deželi, ki je bila neprestano ogrožena od ••dednega sovražnika«, Turkov, skoraj ni imel časa uživati razkošja svojega doma. če je bil ta njegov dom sploh razkošen, kot dodaja Maja Žvanut. Biograf družine Blagaj zaključuje pripoved prav s smrtjo Štefana, češ da je njihov dom tuja dežela. Kranjska, kjer so poslej živeli v miru. Bilka pri Sisku leta 1593 je bila v posameznih obdobjih na različne načine in z različnimi poudarki obravnavana v zgodovinopisju na Slovenskem. Branko Rcisp podrobno komentira dela o bitki pri Sisku, ki so bila na Slovenskem posvečena temu dogodku. Prvi je v historiografiji 17. stoletja obravnaval omenjeno bitko znameniti polihistor baron Janez Vajkart Valvasor. Pri prikazu dogodkov je uporabljal in navajal nekatere starejše avtorje, citiral pa je tudi domače arhivske vire. V spomin na bitko so poleg slovenskih praznovanj v 17. stol. poskrbeli jezuiti z uprizarjanjem prizorov iz domače zgodovine. Z nastopom romantike v prvi polovici 19. stoletja je izšlo več priložnostnih prispevkov o bitki, toda to zgo­ dovinopisje ne prispeva obsežnejših in vsebinsko poglobljenih razprav. Večinoma se ukvarja s kulturno­ zgodovinskimi predmeti, ki so povezani z bitko. Prvo samostojno in dokaj tehtno delo z uporabo znane literature in predvsem novih arhivskih virov iz deželnega arhiva v Ljubljani je o bitki pri Sisku objavil suplent Peter Radics. Pozneje se je k tej problematiki še vračal. Ob praznovanju 300-letnice bitke (1893) je izšla vrsta novih objav. Najpomembnejšo monografsko obdelavo je prispeval Anton Koblar v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko. Ivan Steklasa je obdelal življenjepise kranjskih poveljnikov, Alfonz Müllner pa je skušal razložiti nastanek upodobitve bitke v tolčenem reljefu. Zgodovinski opis bitke je bil prikazan tudi v pokrajinskih zgodovinah Kranjske (A. Dimitz, F. Orožen) in v zelo priljubljeni Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda. Sodobno slovensko zgodovinopisje temu dogodku ni posvetilo posebne pozornosti ali se lotilo določene revizije. Bitka pri Sisku je bila sicer zajeta v doslej najpopolnejši sintezi o truških vpadih na slo­ vensko ozemlje avtorja Stanka Juga (ZČ IX, 1955. str. 60—62) in v novejšem času z analizo virov in novim metodološkim pristopom nekoliko revidirani kronologiji turških vpadov avtorja Vaška Simonitija (Turki so v deželi že, Celje 1990). Štiristoletnica bitke pri Sisku je ponovno vzpodbudila nekatere zgodovinarje (V. Simonitija. V. Reispa) in nezgodovinarje (Tita Kovač-Artemis. Ivan Sivec), ki so v člankih, objav­ ljenih v dnevnem časopisju ali periodičnih publikacijah, razmišljali o pomenu tega dogodka za slovensko zgodovino. Tehtnejši so prispevki o bitki v obravnavani publikaciji Narodnega muzeja. Reispov pregled zgodovinopisne obravnave bitke pri nas opozori, da še ni s strani zgodovinopisja rečena zadnja beseda in da obletnice ponavadi pospešijo nove raziskave. Vrednost kataloga Narodnega muzeja je v tem. da so vse razprave objavljene tudi v angleščini. Ko je leta 1955 v Zgodovinskem časopisu izšel drugi del razprave Stanka Juga »Turški vpadi na Kranjsko in Primorsko od prve tretjine 16. stoletja do bitke pri Sisku (1593)«. je urednik Bogo Grafe­ nauer v spremni besedi opozoril na pregled publikacij o bitki pri Sisku, ki ga je ob 300 in 350-letnici tega dogodka objavil Mirko Breyer ter še posebej na razpravo Alekseja Olesnickega (1943), kjer so bili prvič objavljeni vsi doslej znani turški viri o tem dogodku, in dodaja, da se s to objavo znana podoba bitke ne le dopolnjuje, marveč delno tudi spreminja. V Reispovem pregledu bi zato pričakovali, da bi se avtor vsaj bežno dotaknil obravnave te bitke v hrvaškem zgodovinopisju in opozoril na določene razlike v pogledih na pomen bitke. Med citirano uporabljeno literaturo omenjenih avtorjev muzejskega kataloga namreč nikjer ne zasledimo zanimive knjige Juraja Kolakoviča »Sisak u odbrani od Turaka (1591-1593)«. Sisak 1967, v kateri avtor zelo izčrpno prikazuje potek in pomen bitke, pri čemer pa slovenski delež zelo zmanjša. Andreja Turjaškega proglasi kar za hrvaškega generala. Govorniki na proslavah ob 400-letnici bitke pri Sisku so sicer skušali ponovno povzdigniti pomen zmage nad Turki za nadaljnjo usodo slovenskega naroda, pri čemer bi opozorili na govor ministra Janeza Janšo na otvoritvi razstave pred Narodnim muzejem, ko je poudaril, da je bil ta dogodek po drugi sve­ tovni vojni izrinjen iz učnih programov in zgodovinskih učbenikov kot pomemben dogodek iz slovenske zgodovine. Da je k takšnemu negativnemu odnosu do bitke pri Sisku prispevalo tudi slovensko zgodovi­ nopisje. naj navedem mnenje Boga Grafenauerja v prikazu Muzejske razstave »Slovenci v šestnajstem stoletju« (Zgodovinski časopis. 40/3. 1986, str. 332). Ko omenja prikaz bitke pri Sisku na razstavi, opo­ zarja, da je bitka pri Sisku nazoren primer, kako določene sestavine iz dogodkovne zgodovine najlaže in 1 »Die Steiermark«. Brückc und Bollwerk. Katalog, Schloss Herberstein 1986. str. 319. 478 ZGODOVINSKI ČASOPIS 47 • 1993 3 najzanesliveje zbujajo različne neresnične mite stare slave in dodaja, da »so vojaki iz slovenskih dežel predstavljali le do ene četrtine krščanske vojske, ostalo pa Hrvati, uskoki in nemški vojaki - tako da je ta dokaz za slovenski značaj »antemurale christianitatis« kar zelo šibek; tudi poveljstvo Andreja Tur­ jaškega je bilo omejeno le na majhen del krščanske vojske, njegove oklopnike, ki pa so res učinkovito posegli v bitko . . . Slovenski značaj boja je zelo medel za proslavljanje te »slovenske bitke«, zmage in njene slave, ki se v naših časih vnovič vse bolj košati«. V tej zvezi bi želel opozoriti na zaključno misel v razpravi Vaška Simonitija, ki pa razmišlja drugače: »Na simbolni ravni, ki jo ohranjamo z vsemi temi oblikami (razstave, članki, pesmi) spominjanja na sam dogodek, vzpodbujajo, v povsem drugih družbenih, političnih in kutlurnih danostih zavest o pripadnosti in samozavest o sposobnosti, da se lahko obranimo pred nasprotnikom. Hkrati s tem pa je nastajal tudi mito o veliki zmagi Slovencev proti Turkom, ki je postal resničnost nekega veliko kasnejšega vsakdana. Ker je mit običajno bolj trdoživ od zgodovinske resnice, pa ta lahko postane del tim. »koristne« zgodovine samo, če se ne sprevrže v nestrpnost in sovraštvo do drugih«. Sama razstava in katalog naj bi služili tim. »koristni« zgodovini in prispevali k oblikovanju narodne zavesti današnjega slovenskega človeka in predvsem k nacionalni'osveščenosti šolajoče se mladine. I g n a c i j V o j e J o h n M a r k C o r n w a l l , The undermining of Austria — Hungary. The allied propaganda campaign of 1918 against the Austro-Hungarian army on the Italian front. The school of History, The University of Leeds, doktorska disertacija, 1987. 419 strani. Delo dr. Mark Cornwalla1 obravnava izvore in organizacijo zavezniške propagande ter njene učinke tako na fronti kot tudi znotraj Avstro-Ogrske. S posebno pozornostjo pregleduje jugoslovansko plat te propagandne akcije z vidika materialov ter seveda učinka te propagande v jugoslovanskih deželah. Posvetil se je tudi slovenskim propagandnim materialom in narodnemu gibanju v slovenskih deželah v letih 1917 in 1918. Cornwall je ugotovil, da je leta 1918 narasla količina zavezniškega propagandnega materiala v slovenskem jeziku, saj so bile po njegovem mnenju slovenske dežele najbolj radikalne med jugoslovanskimi deželami.2 Cornwall se je v svojem delu naslonil na literaturo (tudi na spomine), posebno tehtnost pa delu daje črpanje iz nekaterih arhivskih virov. Raziskoval je predvsem v angleških arhivih v Londonu, Oxfordu in Cambridgu ter obdelal privatni zbirki Delme-Radcliffa in Seton Watsona. Upošteval je italijanski arhiv v Padovi in se poslužil arhivskega gradiva v Avstriji (Dunaj), na Madžarskem (v Budimpešti) in v bivši Jugoslaviji (Zagrebu). Glavnina arhivskih podatkov izvira iz Anglije. Glede na dejstvo, da se v svoji dok­ torski disertaciji dotakne tudi propagande v jugoslovanskih deželah, nekoliko preseneča skromna uporaba jugoslovanskega arhivskega gradiva in sicer samo gradiva iz Arhiva Hrvatske in Arhiva Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti (oba v Zagrebu). V pomoč so mu bili časopisi in dnevniki, od teh trije jugoslovanski (Sarajevo - Bosnische Post, Zagreb - Glas Slovenaca, Hrvata in Srba, Zagreb - Hrvatska). Najpogosteje citira časopis Corriere della Sera iz Milana in Neue Freie Presse z Dunaja. Vseskozi pa se v disertaciji prepletajo citati iz letakov, ki so bili objavljeni v različnih jezikih. Padovska komisija je namreč od maja do novembra 1918 izdala cca 455 različnih letakov. Najpogostejša literatura, ki jo avtor citira, so dela Ljudevita Pivka3 in Uga Ojettija4, saj sta bila tudi pomembna akterja v propa­ gandni mašineriji, prav tako tudi Henry Wickham Steed, Christopher Seton Watson, C. Pettoreli Lolatto Finzi in nenazadnje feldmaršal v. Arz. Pogosto citira tudi jugoslovanske pisce kot so Dragovan Šepič, Ivo Banac, Nikola Popović, Ivan Meštrović, Ante Mandić ter Čehinjo Milado Paulovo. V poglavju, kjer omenja deklaracijsko gibanje in prostovoljce v Sloveniji, pa avtor pogosto citira slovenske avtorje in sicer Lojzeta Udeta, Franca Grafenauerja in nenazadnje tudi delo dr. Janka Pleterskega »Prva odločitev Slo­ vencev za Jugoslavijo«. Prav slednji je že opozoril javnost na delo angleškega zgodovinarja Marka Corn­ walla v svojem članku »Zunanji odmevi deklaracijskega gibanja«, objavljenem v Zgodovinskem časopisu leta 1989. Delo je razdeljeno na pet poglavij. Poglavje »Začetki propagandnega dvoboja« prične s prvimi zametki propagande. Centralne sile so namreč prvič uporabile propagando za boj proti ruskemu carju. Ta propagandna kampanja, usmerjena predvsem k vzpostavitvi miru, je bila, vsaj kar se centralnih sil tiče, prva take vrste med vojno. Cornwall nato preide k opisovanju razmer v Italiji pred kobariškim prodorom', kjer sta protivojno razpoloženje in kritičen položaj italijanske vlade vplivala na moralo vojakov, kar je prispevalo tudi k večjemu številu dezerterjev. Podobno stuacijo v Italiji kot v Rusiji je izkoristilo avstrijsko vrhovno armadno poveljstvo (AOK). Avstrijci so oktobra izoblikovali obveščevalno službo za propagandno kampanjo proti Italiji, s ciljem povečati željo po miru. Italijani so si namreč miru še kako želeli. AOK je načrtoval propagirati idejo o miru v notranjosti Italije ter ustvariti podobne revolucionarne osnove kot v Rusiji. Za propagandne namene so uporabili letake in natančne faksimile časopisov kot npr. »Corriere della Sera«. Najbolj obetavna oblika propagande pa naj bi bili osebni stiki s sovražnikom. Organizacijska struktura je ostala ista kot za vzhodno fronto, medtem ko so bile propagandne aktivnosti prilagojene Po informaciji dr. Janka Pleterskega je doktorska disertacija v pripravi za knjižno izdajo. 2 Janko Pleterski, Zunanji odmevi 'deklaracijskega gibanja, Zgodovinski časopis (ZČ) 43, 1989. 1, str. 62. 3 Ljudevit Pivko, Rame ob ramenu - 1. knjiga Zeleni odredi, 2. knjiga Informatorji, 4. knjiga DRUP Maribor 1928; Naši dobrovoljci u Italiji; Val Bella. 4 Ugo Ojetti, Lettere alla moglie, 1915-1919; Il Patto di Roma, La propaganda sul nemico, Roma 1919. 3 Op. cit.