NOVAČANOVI SPOMINI NA IVANA CANKARJA
Slovenski javnosti je domala popolnoma neznano spominsko pričevanje Antona Nova-čanao Ivanu Cankarju, kije pod naslovom Spomini na Cankarja izšlo 15. decembra 1921 v šesti številki Naše vasi (tednika, izhajajočega v Celju omenjenega in p-ihodnjega leta - najprej kot glasilo slovenskega »zemljoradniškega«, nato pa republikanskega gibanja, organiziranega v primerno imenovano stranko).'Spis prinaša nekatere zanimive in dotlej neznane podrobnosti iz življenja in dela Ivana Cankarja, zato vsekakor zasluži ponovno objavo. Dodane so najnujnejše opombe:
Za prevode nemških besedil ta podatek posebej navede, za slovenska pa omenja le, da so tiskana v današnji pisavi - gl. Trubarjevo berilo, zadnja stran.
' Sploh je ta list na moč zanimiv, kajti: če je imelo slovensko politično in družbeno življenje tam po letu 1920 svojo alternativno sceno, potem to zagotovo predstavlja najprej Novačanovo »zemljoradniško«-republikansko gibanje, katerega program je bil radikalno zelen (nikakor ne zavoljo naivnosti): brž ko človek začne živeti nenaravno, ga zadene maščevanje zemlje; tako slovenski »kmetje« vendarle ne prepisujejo povsem programa svojih srbskih bratov, ki so brez kakršnihkoli omejitev glede razvoja kmetijstva - Novačan zahteva le razvoj v skladu z naravo. Poleg tega se terja skrajna demokracija: slovenski kmetje so proti diktaturi kateregakoli družbenega stanu nad drugimi, tako proti meščanski nad delavci in kmeti (Obznana je najprej naperjena proti komunistom, nato pa tudi proti Hrvaški republikanski kmečki stranki), kakor delavskega nad drugimi (kar zahtevajo komunisti); so tudi za najširšo samoupravo, ukinitev smrtne kazni in kar največjo demilitarizacijo (to zahtevajo tudi »srbski zemljoradniki« Mihajla Avramovića, prvotni Novačanovi vzorniki, ki pa so monarhisti). Celo podružbljanje je pomembna točka »zemljoradniškega programa«, in to tako srbskega kot slovenskega (ne pozabimo, da so bili komunisti tedaj samo za podržavljanje!).
184
Spomini na Cankarja 
Kaj je tisto, da človeka vedno vleče doli k ubogim, stradajočim, padlim, ponižanim in raz- ' žaljenim? Sto priložnosti na levo in desno te vabi v življenju, samo poseči je treba po tem, kar se imenuje bogastvo, zemeljska sreča, radost in uživanje. In vendar zamahneš z roko, pljuneš na srečo in greš svojo pot, da tolažiš in povzdiguješ, da besniš in se pretepaš z lažnjivci, de- \ belimi trebuhi in zakrknjenimi pijavkami malih in nemočnih, ki se ne morejo braniti!       ^
Kaj je tisto, da se puntaš proti vsem, ki zadovoljno priznavajo zakone, živijo v miru, se plodijo \ brez bolesti in mislijo, da so brez napak? Kaj je tisto, da hrepeniš nekam daleč čez to vsak- i danjo zemljo, čez ta stari planet, ki se na njem z matematično natančnostjo menjajo letni časi, ki živi po neomajnih zakonih večne brutalne materije? i
To sta dva sveta, nepomirljiva med sabo, duša in telo, duh in materija, nebo in zemlja, cesar \ in berač, Rothshild^ - in Ivan Cankar.
Spoznala sva se v Ljubljani v kavarni Union spomladi leta 1913, ko sem se vrnil iz Rusije, i Posedala sva po temnih gostilnah, po skritih kotih kavarn, v obcestnih krčmah, včasih sva : hodila po borovcih okoU Rožnika, kjer je takrat stanoval. Tudi Cvetko Golar je prišel tuintam : na Rožnik, visok in ponosen, vedno zasanjan in v srcu krotek kakor ovca. Cankar se je držal j moško, bil je gospod in je podučeval. Kaj smo vse takrat govorili, ne vem, spominjam pa se, . da o literaturi nismo nikoli govorili, namenoma ne. Le enkrat me je Cankar vprašal, ne vem • več v kakšni zvezi, da H poznam njegovo povest Na klancu. Priznal sem iskreno, da jo do i takrat še nisem bral in tedaj mije Cankar odgovoril: »Beri to, potem me boš bolj spoštoval!«^ Ob drugi priliki smo govorili o snoveh za novele in povesti. Jaz sem takrat tičal do kolen v simbolistiki. Cankar je zamahnil z roko: »Ah, kaj! Človeka poglej, vsakemu človeku visi no- ¦. vela od nosa!« j
Da je pil, je resnica. Pil je vsak dan in ob vsakem času, kakor in kjer je naneslo. Toda pijan ni bil nikoli. Jaz ga vsaj nisem videl nikoli v takem stanju pijanstva, da bi se ne zavedal, kaj govori in počenja. V družbi je bil živahen, mil in dcher, možat in včasi tudi strog. Kadar je bil najbolj vesel, je sam zapel tisto pesem:
»Zdaj pa en mal premislimo, ]
da bo treba umreti, ^
in en mal' zavzdihnimo i k nebeškemu očeti...«
Dalje ni šlo, prenehal je in se zamislil. *
Ali pa je, ironično razpoložen, zapel rohneče avstrijsko himno:
»Bog ohrani, bog obvari i
nam cesarja Avstrije ...« '
Tudi tu ni šlo dalje; nehal je s smehom, s tistim grlenim, srčnim svojim smehom. s
Nekoč smo presedeli celo noč v tesni ljubljanski oslariji. Okoli desetih zjutraj pa je vzdignil prst, pokazal nekam, se zagledal z izbuljenimi očmi pred sebe,- skušal je vstati, tedaj pa se I je zagrabil za srce in se zrušil pod mizo. Ko sem ga vzdignil, me je objel okoli vratu in ne- ' prestano šepetal: »To je strašno... (o je strašno!« .      i
' Rothschild - razvpita bančna dinastija, ki je svoje lovke razpredla po vsej Evropi - izvira iz Frankfurta na Maini. ' Novačan očitno v začetku Cankarja ni najbolj spoštoval, pozneje pa je svojo nejevoljo usmeril izključno proti njegovim posnemalcem; s Cankarjem se je, kot je razvidno iz pričujočega zapisa, zbližal in spoprijateljil.
185
Mislim, da ga je Vitomil Korać, poznejši jugoslovanski minister* popeljal nekoč pred vojno v Slavonijo. Cankar se je vrnil iz Slavonije poln navdušenja za slavonsko ekavšiino. Tudi je prepeval pesem:
»Kuda ideš Anice .. . Anice? Idem iz Ravanice ... vanice ... Dobro jutro, curo mala, je r si okopala vinograd...«
Med vojno, ko sem bil nekaj časa v Ljubljani Einjährig - Freiwilliges Ungezifier,' kakor so nas imenovali avstrijski teldvebeli žalostnega spomina, sva se srečala s Cankarjem tik pred Slonom. Hitel je nekam radostno razburjen. Videl sem, da ima novo obleko. Dejal je: »Glej, Novačan, jaz sem kakor mačka. Padem zmerom na noge.*" Poglej, imam novgvant. Marinar-sko blago... Zlahtnik dobrega srca mi ga je prinesel...«
In se je zasmejal in odhitel, v lomastni svoji hoji, pregibajoč se na desno in levo.
Pravil mi je tudi, kako se mu je godilo v Judenburgu pri soldatih. Ne vem, kako dolgo so ga držali v uniformi. Ko je stal pred komisijo, ga je neki oficir nahrulif češ da je krepak in zdrav.
»Ich sterbe!«'' mu je odgovoril.
In še pred mano je ponovil s strašnim resnim obrazom, da sem razumel, zakaj ga je komisija pustila domov.
»Prve dni,« mi je pravil, »ko sem se vrnil iz Judenburga, mije bila vsaka smreka na Rožniku korporal ali teldvebelj.«
Tudi med vojno, nekega večera spomladi leta 1917, sva sedela s Cankarjem v ljubljanski Zvezdi. Bila sva sama, Cankar popolnoma miren, trezen. Govorila sva naravnost brez šale in smeha in dovtipa. Pravil je o svojih Podobah iz sanj, ki jih je takrat priobčeval v Dom in svetu. Dejal je, da jih bo napisal sto, sto poslovilnih novel, kakor Balzac svoje Contes Dro-latiques.«*
Govorila sva takrat tudi o življenju in človeku. Ne spominjam se več, zakaj in kako da sem mu stavil vprašanje: »Ali je mogoče, po tvojem, pokora, prenovljenje, vstajenje?«
Odgovoril je: »Kar je propalo, je propalo. Pusti to. Vstajenja ni in ne pokore!«''
' Vitomil Korač je bil minister za socialno politiko Kraljevine SHS v vladi, ki jo je sestavil 20. decembra 1918 Stojan M. Protič; po strankarski pripadnosti pa je'bil socialdemokrat s Hrvaškega in znan politik jugoslovanske koncentracije, zato je tudi prišel v prvo jugoslovansko vlado; izmed dvajset njenih ministrov sta le dva prihajala iz Slovenije, in sicer dr. Anton Korošec kot podpredsednik ministrskega sveta in dr. Albert Kramer kot minister za zakonodajo. Pozneje je bil Korać minister za agrarno reformo.
5 Prav Ungeziefer, torej enoletna prostovoljska golazen - v rajnki Avstriji so v kategorijo enoletnih prostovoljcev sodili akademiki, torej na univerzi šolani in šolajoči se ljudje, poklicani pod orožje kot nekakšni rezervni oficirji nižjih stopenj. ' Razen zadnjič!
' Umiram! - to so bile tudi zadnje besede Antona Pavloviča Cehova. ' Okrogle povesti; opombe v Cankarjevem ZD o tem ne vedo nič.
' Gotovo na moč neprijetno pričevanje za one (ne tako maloštevilne), ki so hoteli iz poznega Cankarja narediti pravovernega kristjana.
186
Poleti 1918 se je pečal Niko Bartulović z mislijo, da bi Književni Jug'" priredil izdajo Cankarjevih izbranih novel za štokavsko publiko.V to svrho sem prišel iz Zagreba v Ljubljano in poiskal Ivana Cankarja. Našel sem ga pri Štruklju; ko sem mu razložil Bartulovičev namen, je Cankar takoj pristal in začela sva izbirati njegove novele za to zbirko.
»Knjiga pa naj se imenuje Cesta,« je zaključil Cankar.
Pravil mi je, da bere Swiitovega Gulliverja in Juniusova pisma. Bil je zelo slab in kosilo je ostavil skoro nedotaknjeno. Pila sva pol litra rudečega vina. Postal je naenkrat žalosten. Ko sem hotel oditi, me je prijel za roko in mehko kratko dejal: »Počakaj, Novačan, pijeva še pol litra ...«
Pila sva še pol litra rudečega vina pri Štruklju.
To je bilo zadnjikrat. Nisva ga pila več in tudi videla se nisva več.
Bil sem v Pragi, ko je umrl. Telegram o njegovi smrti sem bral v Narodni politiki. Zaškripal sem z zobmi in potem zaihtel.
To so slike. O Cankarju pa, ki ga nosim v srcu, kakoršen je bil v življenju in kakoršen je v svojih knjigah, si ne upam pisati tukaj pod črto."
Igor Grdina Ljubljana