226 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 TRGOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Z REPUBLIKO AVSTRIJO OD NOVEMBRA 1918 DO NOVEMBRA 1919 J0ŽE ŠORN Prispevek poizkuša na osnovi skromnega iz- bora virov orisati razvoj trgovskih zvez med Slovenijo (delno tudi Kraljevino SHS) in Re- publiko Avstrijo v poprevratnih mesecih. Opozoriti želi na organiziranje odgovarjajo- čih uradov v Ljubljani in na njihovo delo v smeri čim obsežnejše menjave gospodarskih dobrin, še zlasti prehrambenih artiklov. Iz virov se vidi, da je bil vpliv ljubljanskih go- spodarskih uradov v določenih delih Koro- ške velik (na primer v vsej Mežiški dolini), v drugih znatno manjši (na primer v Rožu, kjer je blizu železarna), ponekod komaj zaznaven. Čeprav je imela Slovenija dobro agrarno za- ledje v Slavoniji in Vojvodini, je živil pri- manjkovalo tudi v vsej kraljevini SHS vse tja do pomladi 1919. Zaradi take situacije je mogla Ljubljana menjati gospodarske dobri- ne z Republiko Avstrijo le v zelo omejenem obsegu in v majhnih količinah. Tudi preskrba z živili na Koroškem južno od demarkacijske linije ni mogla funkcionirati tako, kot si je to želelo tamkajšnje prebivalstvo.* Prave me- njave v novembru 1918 še ni moglo biti, ker tega niso dopuščale faktične razmere (vra- čanje vojaštva s fronte, pomanjkanje železni- škega voznega parka, kreiranje političnih, tr- govskih in drugih instanc na obeh straneh meje itd.). Močnejši kontakti v sektorju med- narodne trgovine datirajo v december 1918, Od januarja 1919 dalje, še bolj intenzivno od februarja 1919 dalje se je obseg menjave ne- prekinjeno večal. Vsa ta mednarodna trgovi- na se je odvijala na temelju menjave blago za blago. Za preračunavanje vrednosti je veljala relacija za jugoslovansko krono (jugokrono, Kj) in avstrijsko krono v sorazmerju 1 : 1. Ze kmalu po novem letu 1919 so tako v Sloveni- ji kot v vsej ostali Kraljevini SHS pričeli ži- gosati bivše avstroogrske krone, toda borzni tečaj jugokrone v začetnih mesecih ni bil višji od avstrijske krone. Šele 26. januarja 1920 je zakon proklamiral Narodno banko kraljevi- ne Srbije za Narodno banko kraljevine SHS in zaradi tega je bilo šele od tedaj dalje mogo- če menjati jugokrone za dinarje v sorazmer- ju 4 Kj = 1 din. Unifikacijo valute so izpe- ljali do konca letal921.^ Republika Avstrija je vpeljala novo valuto avstr. šiling šele leta 1924; relacija je bila 1 šiling = 10.000 kron. Da je moglo priti do mednarodne trgovske menjave med Slovenijo in Republiko Avsitri- jo, so morali biti vzpostavljeni določeni or- gani oblasti, korpusi, ki so bili sposobni opravljati posle s področja mednarodne trgo- vine. Ker je Republika Avstrija že imela to- zadevno tradicijo, je naša naloga na tem me- stu ta, da podamo kratek oris razvoja v Slove- niji. Vedeti namreč moramo, da je pričelo centralno ministrstvo za trgovino in industri- jo v Beogradu intenzivneje funkcionirati pri- bližno od sredine marca 1919 dalje; do takrat je bilo v stanju organiziranja. Splošna situacija v habsburški monarhiji je omogočila, da se je v Ljubljani konstituiral v dneh 16. in 17. avgusta 1918 korpus, ki ni imel funkcije parlamenta ali njemu podobne insti- tucije, temveč je bil le skupina, zbor napredne meščanske inteligence z državnopravnimi am- bicijami. Svojo hisitorično vlogo je korpus vi- del v tem, da izpelje slovenski narod iz propa- dajoče habsburške monarhije v novo svobodno Državo SHS. Imenoval se je Narodni svet v Ljubljani. Na ustanovni seji so poudarili, da hoče biti Narodni svet nadstrankarski korpus, ki naj ga vodijo pri delu konkretne program- ske točke. Navedli bomo samo dve točki izmed njih, prva sega napodročje politike, druga na področje gospodarstva: 1. Narodni svet deluje za zedinjenje jugoslovanskih narodov v samo- stojno državo, 2. Narodni svet deluje v smeri gospodarske osamosvojitve slovenskega naro- da in hrani skupne gospodarske interese ju- goslovanskih narodov. Za lažje uresničenje programa so izvolili devet odsekov. Nekate- ri so bili zelo agilni, nekateri so ostali le na papirju. Od najbolj aktivnih naj omenimo spet samo dva: ustavno-upravnega in gospo- darskega.^ Osredotočiti se želimo le na Gospodarski odsek. Imel je nalogo, da se ukvarja z vsemi vprašanji tako imenovanega prehodnega go- spodarstva, na primer z vprašanjem, kako naj se izpelje nacionalizacija posestev, industrije obrti in trgovine; nadalje naj obravnava splo- šno finančno in valutno prolalematiko. Odsek naj tudi ustvari pogoje za ožjo koncentracijo slovenkega zadružništva, hranilnic in drugih denarnih zavodov, dalje naj rešuje in reši ze- lo akutno vprašanje glede preskrbe z živili, s surovinami za industrijo, z industrijskimi produkti in z drugimi dobrinami gospodarske- ga značaja, ki jih bo v prehodnem času prav gotovo primanjkovalo. V zvezi s tem so že sredi avgusta 1918 razpravljali o zahtevi, da se je treba pripraviti na sklepanje trgovskih pogodb s tujino. S tem so mislili tako na bo- dočo Avstrijo kot na povezavo s Cehi in Po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 227 Ijaki. Dobi-o so se namreč zavedali, da je in- dustrija V slovenskem prostoru rastia v tesni povezavi z industrijo v habsburški monarhi- ji in da teh zvez ne bo mogoče prekiniti kar čez noč, kar takoj po prevratu. Poznejši kon- takti so pokazali da je soodvisnost res znatna. Glede valute je obveljalo načelo, da se bo treba odločiti za domačo valuto in ji takoj do- ločiti relacijo do avstrijske krone in do tuje valute sploh * Nekatere predpostavke slovenskih politi- kov in gospodarstvenikov so postale aktualne takoj po razsulu habsburške monarhije, na primer vprašanje valute, kontaktiranje z go- spodarskimi krogi nastajajoče Republike Av- strije, potem s Cehi in Poljaki, dalje problem aprovizacije in podobno, nekatere predpostav- ke so ostale neuresničeni ideali, na primer vprašanje lastne mornarice, lastnega prista- nišča, teritorialne povezave s Cehi in Polja- ki itd. Gospodarski odsek se je sestal na svojo pr- vo sejo dne 7. septembra 1918. Tu so govorili o tendencah takratnega svetovnega gospodar- stva s posebnim ozirom na bodoče avstrijske in tudi jugoslovanske razmere. Govorili so obširno o novi valuti bodoče države jugoslo- vanskih narodov. Največ časa so pa gotovo porabili za obravnavanje aprovizacije, oskr- be ljudi s prehrano, ki je pešala iz dneva v dan. Proti koncu oktobra je postalo stanje v aprovizaciji, dalje v oskrbi industrije s suro- vinami in pogonskimi sredstvi, končno v tr- govini ali menjavi gospodarskih dobrin že kar derutno. Tem problemom so na seji Gospo- darskega odseka v dneh 21. in 22. oktobra 1918 namenili zelo veliko časa. Kranjska, Ko- roška, Istra, Goriška in Trst so stali dobesed- no pred katastrofo. Bolj ugodno je bilo sta- nje v slovenskem delu Štajerske. Gospodarski odsek se je zanašal na to, da bo mogla Hrva- ška fungirati kot žitnica za slovenski prostor, a je kmalu zvedel, da imajo prednost Dalma- cija ter Bosna in Hercegovina. Ker so isto- časno nastopale čedalje večje težave s tran- sportnimi sredstvi, se je porodila misel, da bo vsekakor treba izposlovati živež iz Združenih držav Amerike ali sploh iz antantnih držav. Italije tu niso še posebej citirali; bolj so ime- li v mislih Francijo, ki je tako že vzdrževala armado kraljevine Srbije in jo stvarno podpi- rala pri preboju solunske fronte, ki je potekal v tem času.' Naslednja seja Gospodarskega odseka je mogla biti šele 13. novembra 1918. Pred tem je zaradi razsula habsburške monarhije bila 31. oktobra sestavljena Narodna vlada SHS v Ljubljani. Poverjeništvo za prehrano je prev- zel dr. Ivan Tavca'r, poverjeništvo za trgovi- no in industrijo dr. Karel Triller. Poverjenik Tavčar je imel neprimerno težjo funkcijo kot vsi ostali poverjeniki, ker ni mogel od nikoder dobiti zadostne količine živil, da bi izpeljal normalno fungirajočo organizacijo za apro- vizacijo. Verjetno je prav slovenski del Koro- ške najbolj občutil to slabost. V Uradnem listu citirane Narodne vlade z dne 4. novembra beremo njeno sporočilo, da ne bo pustila prek meje niti zrna žita, in 6. novembra dekret, da je prepovedano vsakr- šno izvažanje živil prek meja nove nacionalne države. Se bolj pomembno za nas je dejstvo, da je Narodna vlada SHS v Ljubljani usta- novila 8. novembra tako imenovani Prehodno- gospodarski urad, ki »ima dispozicijsko pravi- co z vsemi produkti.«* Vidimo, da se objave Narodne vlade v Ljub- ljani sklicujejo na nove meje Slovenije ozi- roma Države SHS. V resnici pa je bil to čas, ko se je s soške fronte valila ogromna mno- žica vojaštva na svoje domove in so bila vsa prometna sredstva najmanj do 20. novembra v službi prevažanja čet. Obstajale so le skro- mne sile domače nacionalne vojske, ki so mo- gle vzdrževati le mir in red. V takšni situaciji nihče ni mogel niti de facto niti de iure začr- tati prav nobene državne meje niti proti Italiji niti proti Republiki Avstriji, še manj proti Madžarski. Da bomo dekrete Narodne vlade bolje razu- meli, moramo ponovno opomniti, kako je še pred prevratom pozival Narodni svet V Ljub- ljani prebivalstvo na Slovenskem, še posebej v slovenskem delu Štajerske, naj pazijo na ti- hotapljenje živil. Več kot to Narodni svet ni mogel storiti, kajti uradne c. kr. ustanove za aprovizacijo so še obstajale in delovale. Bolj učinkovita je mogla biti slovenska nacional- na oblast po 31. oktobru, ko je še delovala Narodna vlada. Tako je bil že 3. novembra 1918 sklenjen dogovor med Družbo Južne že- leznice (Südbahngesellschaft) in maribor- skim Narodnim svetom, ki se tiče nadaljnjega obratovanja železnice na relaciji Dunaj-Trst prek slovenske meje in oskrbe lokomotiv s premogom. Splošnih gospodarskih problemov se ta dogovor ne loteva. Veliko bolj zanimiv za našo problematiko o trgovskih zvezah je naslednji uradni kontakt v obliki mednarodnega dogovarjanja med Na- rodno vlado SHS v Ljubljani in štajersko De- želno vlado z dne 7. novembra 1918. Izid o za- pisu pogajanj ima 17 členov. Najprej so žele- znico proglasili za demilitarizirano in izjavili, da poteka demarkacijka linija takoj severno od železniške postaje Spilje (Spielfield). Oskr- ba železniškega osebja in njihovih družin od te linije proti jugu pripada slovenski vladi, 228 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982. severno od linije avstrijski vladi. Nadaljnji členi so ukinili pristojnost graške zbornice za trgovino in obrt s 1. januarjem 1919, dovolje- vali denarni promet med Avstroogrsko banko in ozemljem Države SHS, anulirali gospodar- skopolitične ukrepe, ki so ovirali medsebojno menjavo dobrin, vendar so takoj dodali, da je prepovedano odvažanje živil v Avstrijo s po- dročja južno od linije itd. Pogodba naj bi pričela veljati 15. novembra 1918. Do takrat so namreč upali dokončati pre- voz čet s fronte in s tem preiti na normalizira- nje transporta. V okviru tega dogovora sta sklenila pogodbo še general Rudolf Maister kot komandant Štajerskega obmejnega po- veljstva SHS v Mariboru in polkovnik Rudolf Passy kot opolnomočenec nemškoavstrijskega odbora za javno blaginjo in vojaške komande Gradec. V tem dogovoru z dne 27. novembra so prepovedane rekvizicije južno od zasedbene linije od strani avstrijske republiške vojske ali tudi siceršnje odvažanje hrane in vsega drugega materiala in gospodarskih produktov prek te linije na sever.' Na tem mestu nam seveda ne gre za to, da bi ugotovili, kako so na vsa omenjena dogo- varjanja reagirale razne uradne instance in tudi prebivalstvo v Republiki Avstriji in če so vsi faktorji spoštovali dogovore ali ne, tem- več enostavno za to, da fiksiramo dejstvo, ka- ko velik pomen so neposredno po prevratu da- jali osnovnim prehranjevalnim dobrinam. To stanje je trajalo še dolgo časa in je karakteri- stikum poprevratnih let. Skoraj istočasno s temi dogovarjanji so se pričele konference na nivoju držav, ki so ob- ravnavale poleg prehrane še finančne in va- lutne probleme. Tako je potekala na Dunaju v ministrstvu za zunanje zadeve 20. novembra 1918 tako imenovana Gesandtenkonferenz der Gesandten der Nationalstaaten der gewesenen ö.-ung. Monarchie. Predsedoval je državni se- kretar Otto Bauer. Govorili so o sestavi komi- sije za državne dolgove oziroma sploh za pre- moženje bivše dvojne monarhije; o premože- nju te monarhije so govorili kot o konkurzni masi, ki jo je treba sedaj likvidirati itd. Ker tu ni prišlo do konkretnih sklepov, so se do- govorili za nadaljevanje konference. Naša razprava ne more iti v širino; omejiti se mora na trgovske zveze Slovenije z Avstri- jo. Avstrija je potrebovala prehranjevalne do- brine, Slovenija pa bencin, stroje, kemikalije, železne polfabrikate. Takoj, ko so razmere mogočile, da je prišlo do ožjih kontaktov, je odpotoval na Dunaj dr. Karel Triller in pri- čel pogajanja z odgovornimi avstrijskimi go- spodarskimi krogi. Podrobnosti nam še niso znane, vendar vemo, kako je 19. decembra 1918 telefoniral v Ljubljano in sporočil, da je pripravljajoča se trgovska pogodba v splo- šnem spremenjena; slovenska stran da vztraja na tem, da se zviša količina soli od 300 na 500 ton, avstrijski zastopniki pa so zahtevali cene za karbid, solno kislino, Glauber j evo sol, ka- lijev soliter, tanin. Ko bodo znane te cene, bo Avstrija pogodbo podpisala. Zato je zahteval, naj sporočijo cene na Dunaj na konzularno agencijo. Da bomo bolje razumeli ta razvoj, moramo dodati, da je kljub ustanovitvi Prehodnogo- spodarskega urada deloval Gospodarski odsek še naprej, in sicer kot posvetovalni organ. Ta organ je na svoji seji 13. novembra na široko obravnaval uvozno vprašanje. Potrdili so, da mora biti uvoz pod kontrolo in da je treba pripraviti spisek nujno potrebnega blaga, su- rovin in drugih produktov, nova ustvarje- na trgovska organizacija naj se sistematično posveti uvoznim poslom, njihovemu financi- ranju, sklepanju trgovskih pogodb in podob- no. V soglasju s takšnim razvojem in v smi- slu citiranega spiska je Narodna vlada SHS v Ljubljani kot najvišji izvršilni organ prav 30. novembra 1918 pozvala vsa industrijska podjetja, da ji vročijo prijave za osnovna, goriva, produkte, sploh za vse trgovske artik- le, ki jih potrebujejo za svoje nadaljnje obra- tovanje. V Ljubljani so morali pohiteti z organizacij- skimi deli glede Prehodnogospodarskega ura- da, ki je sicer pravno obstajal že od 8. novem- bra, ni pa še zaživel in deloval v celotnem ob- segu. Prav 20. decembra so zanj definitivno izdelali shemo, po kateri so v ta oddelek spa- dali vsi posli, ki so bili v zvezi s sklepanjem mednarodnih trgovskih pogodb, odločanje glede uvoza in izvoza, sodelovanje pri regula- ciji carin, pri organiziranju trgovskega zastop- stva v tujini —¦ itd. Že od Triller j evih pogajanj dalje so spo- znavali, da bo treba Prehodnogospodarskemu uradu razširiti kompetence. Dne 12. februarja 1919 so ga pooblastili za opravljanje dodatnih funkcij, na primer za to, da prevzame vrhov- no gospodarjenje s premogom.^ Premog je namreč kmalu postal zelo pomembno kom- penzacijsko blago pri menjavi z republiko Av- strijo. Ko so se tako v sorazmerno kratkem času uredili najnujnejši organizacijski in drugi problemi, se je pokazalo, da se odvijajo go- spodarski posli z Avstrijo v treh sferah, na treh nivojih. Najvišji nivo je imel značaj po- godb, ki jih je sklepala deželna vlada v Ljub- ljani (tako so preimenovali nekdanjo Narodno vlado SHS v Ljubljani) z ustreznimi avstrij- skimi visokimi uradi; v srednji nivo so spada- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2291 la dovoljenja, pooblastila in nakazila, ki jih je izdajala Deželna vlada v Ljubljani posamez- nim podjetjem (tako industrijskim kot trgov- skim), da so smela — seveda pod kontrolo — naročati material in druge gospodarske dobri- ne v avstrijskih podjetjih in ga »plačevati« s kompenziranim blagom. Denarni promet je bil izključen, ker niso bili rešeni valutni pro- blemi; s tem so onemogočili inflacijo. V naj- nižji osnovni nivo, ki ga je bilo pa najteže kontrolirati, je spadalo dnevno oskrbovanje prebivalstva z življenjskimi artikli (Lebens- mittel) kot so moka, meso, maščobe in podob- no. Tu je mišljeno predvsem ozemlje na Ko- roškem južno od demarkacijske linije in ob- mejni pas med avstrijo in slovensko Štajer- sko. Primorska je že spadala v sfero italijan- skega gospodarskega sistema, Prekmurje je še preživljalo viharne čase. Najnižji ali osnov- ni nivo je neopazno prehajal v oblike nekon- troliranega trgovanja, kot so tihotapljenje, re- kvizicije in podobno. Najprej omenimo pogodbe na najvišjem ni- voju. Prehodnogospodarski urad je že 7. ja- nuarja 1919 razpravljal o pogodbah, ki so jih pozneje imenovali »pogodba 33/SHS«, potem o pogodbi 180/SHS«, končno o tako imenovani »Gasteinski pogodbi«. Šlo je za dobavo jedilne in živinske soli, za vžigalice, za petrolej, ben- cin itd. Z nekaterimi od teh pogodb so ure- jali dobavo v novih prevratnih razmerah, če- prav je šlo za stara predprevratna naročila. Npr. za dobavo jedilne in siceršnje soli (živin- ske, industrijske) v višini 320 vagonov, ki je bila 50-odstotno plačana že avgusta ali sep- tembra 1918. Avstrijski Warenverkehrsbureau tudi še v januarju 1919 ni mogel izpolniti ob- ljube. Zato so se dogovorili, da bo Ljubljana zahtevala povrnitev denarja, sol pa bodo Av- strijci pošiljali — pač glede na zmogljivost že- leznice in glede na druge okoliščine — po ob- rokih in v obliki kompenzacije za druge slo- venske dobrine. Te nove pogodbe nosijo da- tume 26. januarja, 3. februarja in 4. febru- arja 1919. Zaradi hitrejšega izpolnjevanja po- godb je Prehodnogospodarski urad namestil dr. Frana Jenka kot referenta v svoji ekspo- zituri na Dunaju prav zadnjega dne v febru- arju. Kljub hudemu pomanjkanju železniških vagonov je le uspelo, da so v marcu poslali Av- strijci na pot 80 vagonov soli proti kompenza- ciji v fižolu. Nadalje se je dunajski Warenver- kehrsbureau 24. februarja pismeno obvezal, da bo sprejel iz Slovenije izvožena bukova drva in jih upošteval v bodoči kompenzacijski po- godbi. Ljubljana je na to pristala 10. marca 1919.» Ko so podjetja na obeh straneh »državne« meje zvedela za vse naštete pogodbe in za na- čelne pristanke ljubljanskih in dunajskih ob- lasti, so kompenzacijski posli stekli že hitreje. 2e 4. marca 1919 je smela ljubljanska firma Balkan izvoziti 20 vagonov fižola proti kom- penzaciji 140 vagonov soli od avstrijske firme Baderle. Slovenski tvrdki Pogačnik je bil za- dovoljen izvoz 50 vagonov kostanjevega lesa proti kompenzaciji večje količine sladkorja (najbrž je dunajska vlada sama določila iz- voznika). Neka mariborska firma je smela iz- voziti 850 zabojev jajc proti kompenzaci- ji v vžigalicah, soli itd. Ko se je bližala pomlad 1919, so bili naj- bolj kritični meseci glede oskrbe prebivalstva z osnovnimi življenjskimi potrebščinami v Sloveniji že skoraj mimo. Veliko dobrin je se- veda še vedno primanjkovalo, toda kriza je bila premagana. V Ljubljani so se priprav- ljali na sklepanje nove in širše kompen- zacijske pogodbe z Republiko Avstrijo. Psiho- loška osnova je bila dana s tem, da se je Lju- bljana navadila na avtonomno ukrepanje gle- de zunanjetrgovinskih in siceršnjih poslov, ker tozadevni centralni urad v Beogradu še niso bili organiziran. Nenadoma pa je 15. marca prispel iz Beograda odlok ministrskega sveta, ki je proglasil vsa dosedanja dovoljenja za izvoz prek demarkacijske linije za nevelja- vna. V Ljubljani je ta odlok naletel na izredno velik odpor. Z obeh strani je bilo izrečenih veliko ostrih besed. Prehodnogopodarski urad, ki je imel dober pregled nad industrij- sko proizvodnjo v Sloveniji in Republiki Av- striji — in moral ga je imeti, če je hotel spraviti slovensko industrijo na stopnjo nor- malne proizvodnje — je trdil, da je stanje v Sloveniji vsaj v določenih panogah že tako ugodno, da je nujno potrebno izvažati, ker bo sicer zapretila tej industriji in njenemu delavsitvu prava katastrofa. Slovenska indu- strija je dobila v obliki kompenzacij prav ti- ste surovine in prav takšne produkte, brez katerih ne bi moglo slovensko gospodarstvo obstati in prosperirati. Obtok je bil namreč naslednji: Ce Avstrija ne bo dobavila raznih olj in maziv, eksplozivov za rudnike in tekočih pogonskih sredstev, se bo ustavilo delo tako v industriji kot v vseh premogovnikih; če se ustavi delo v premogovnikih, bo trpel želez- niški transport in tudi premoga kot kompen- zacijske dobrine ne bo (ne glede na množico brezposelnih v industriji, premogovnikih in na železnici!); zato tudi ne bo zdravil, vžigalic, modre galice, soli. V kontaktiranju z Beogradom je Ljubljana zahtevala določeno, gospodarsko avtonomijo. Kompromis je bil neizbežen in je bil takle: Beograjska centralna vlada ne bo prepreče- vala trgovanja in dogovorov, sklenjenih z Av- 230! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 strijo pred 1. aprilom 1919. Da so vse kontakte legalizirali, so ponesrečeni odredbi dodali čle- ne, ki so sankcionirali gospodarske dogovore Slovenije z Avstrijo oziroma s tujino sploh, če so bili podpisani še v teku marca. Na dogo- vore, sklenjene po 1. aprilu, pa bo morala Slovenija oziroma Prehodnogospodarski urad dobiti pristanek Beograda. Tako je Slo- venija še iz stare pogodbe prevzela konec mar- ca od Avstrije tri cisterne bencina, deset va- gonov koksa in 20 vagonov grodlja, torej kar majhno premoženje. Pravkar smo omenili centralno vlado v Beo- gradu. Zato je nujno, da s trema, štirimi stav- ki omenimo delo nekaterih njenih organov. Med drugimi ministrstvi je bilo za našo raz- pravo pomembno ministrstvo za trgovino in industrijo. Za vodenje trgovskih poslov s tu- jino so v njegovem okviru ustanovili urad, ki se je imenoval Centralna uprava za trgov- ski promet s tujino. Dotedanji popolnoma samostojni Prehodnogospodarski urad je ne- kako s 1. aprilom postal podružnica omenjene Centralne uprave. Ze v novih razmerah, torej po degradaciji na stopnjo podružnice, je sklenil Prehodnogo- spodarski urad (staro ime je še obdržal) dolgo se pripravljajoče pogodbo. Na Dunaju je pod- pisal 30. aprila 1919 z Warenverkehrsbureau- jem kompenzacijsko pogodbo v vrednosti 1,610.000 kron. V tem okviru naj bi dobavila Slovenija Republiki Avstriji 69 vagonov ži- vil tako za prehrano kot za krmo, obratno pa Avstrija Sloveniji jedilno sol, vžigalice, polje- delske stroje, galanterijsko blago, avtomobile, zdravila itd. Slovensko količino živil je prev- zel avstrijski Žitni zavod v smislu odobritve oziroma pooblastila, ki nosi še datum 29. ja- nuarja 1919. Prav ta primer lepo kaže, kako je moralo včasih preteči več mesecev, da se je mogla pogodba efekturirati. Vzrok leži delo- ma tudi v tem, da Slovenija ni mogla v prav kratkem roku zbrati dovolj hrane za kom- penzacijo, ker je morala skrbeti za svoje pre- bivalstvo (tudi za Koroško južno od demarka- cijske linije), deloma v tem, da je železniškega voznega parka primanjkovalo na vseh koncih in krajih. Struktura kompenziranih dobrin je bila na- slednja: Dogovorili so se, da bo Republika Avstrija na zahtevo Slovenije dobavila še naslednje bla- go: Podpisnika sta sklenila, da bo ta dogovor pričel veljati takoj po ratificiranju, kar naj se zgodi najpozneje do 10. maja 1919. Beo- grajsko ministrstvo za trgovino in industrijo se s takšnim parcialnim dogovarjanjem ni več strinjalo ter je 25. maja pogodbo razveljavi- lo in zagrozilo s sankcijami, če bi se pogodba vseeno efektuirala. Jedro spora je bilo v tem, da je Ljubljana vedela, kako je še vedno ne dovolj dobro organizirana beograjska admini- stracija počasna in neučinkovita ter da mo- re zato zaiti slovenska industrija v resno kri- zo tisti moment, ko ne prispe dovolj bencina in strojnega olja ter eksplozivov za premo- govnike. Zato je bila prisiljena pomagati si sama. Beograjska prepoved je tudi sicer bila skoraj brez moči, ker je bil dogovor Slove- nija-Avstrija skoraj v celoti efekturiran in tudi tako hitro, da je 31. maja beograjska vla- da post festum dovolila izvoz tistega sloven- skega blaga, ki je bil naveden. 2e omenjena partnerja, namreč beograjska Centralna uprava za trgovski promet s tuji- no in dunajski Warenverkehrsbureau kot predstavnika ustreznih ministrstev sita nuj- no morala stopiti v medsebojne dogovore. To se je zgodilo že 22. marca 1919 s podpisom po- sebnega dogovora. V njem sta obe strani naj- prej priznali potrebo po urejeni menjavi blaga med obema državama, vendar tako, da bo po možnosti gotovinski promet med njima iz- ključen. Obe strani sita tudi ugotovili, da je proizvodni položaj tak, da nastopa kraljevina SHS kot izvoznik živil in drugih naravnih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 231 produktov, Republika Avstrija kot izvoznik finalnih produktov in posrednik mednarodne trgovine. Podpisnici sta se dogovorili, da bo- sta uvedli sistem izvoznih dovoljenj, ki jih bo- sta kontrolirali. Ker je Kraljevina SHS imela v tem času na svojem teritoriju že prosto trgovino v zna- tnejšem obsegu, je bilo tudi tujcem, v tem pri- meru Avstrijcem, dovoljeno nakupovanje do- brin, vendar samo pri tistih trgovskih podjet- jih, ki so bila pooblaščena za mednarodno tr- govino. Za izvoz določeno blago sta obe drža- vi ovrednotili z zneski, glasečimi se v kronah v relaciji 1:1. Pogodba z dne 22. marca 1919 je obvezovala Avstrijo, da pošlje v Kraljevino SHS skupaj blaga za največ okoli 145,000.000 kron, Kralje- vino SHS pa obligirala, da to blago kompenzi- ra z dobrinami v skupnem znesku 148,000.000 kron. Razlika se je računala kot dobroimetje. Najvišje postavke pri avstrijskem blagu so imeli: pisalni papir ter železo in železni izdel- ki (vsaka postavka po 20 milijonov kron), stroji in orodni stroji 15 milijonov kron, ru- darske naprave in rudarsko orodje 10 milijo- nov kron itd. Protivrednost Kraljevine SHS: najmanj 1300 vagonov koruzne moke, največ pa za 26 milijonov kron; najmanj 3000 konj za zakol, največ pa za 16 milijonov kron itd." — Kompenzacijska pogodba, ki sta jo sklenila 22. marca 1919 Centralna uprava za trgovinski promet s tujino in Warenverkehrsbureau, je dobila signaturo 33/SHS; v bistvu je bila raz- širjena nam že znana stara pogodba. Ta po- godba je imela vse značilnosti pogodb, sklenje- nih v tako težkih časih, kot so bila popre- vratna leta. Na primer: izvozna dovoljenja so veletrgovci dobili tako pozno, da se je blago medtem že pričelo kvariti in mu je vrednost zato močno padla; kontingenti so bili sestav- ljeni šablonsko in so premalo upoštevali po- sebne želje; slovenski poslovni svet je imel pripravljeno za izvoz blago, ki ga kontingent ni upošteval. Dalje je Prehodnogospodarski urad trdil, da je bila kompenzacija določena na osnovi vrednosti blaga po ključu 1:1, kar da je za Kraljevino SHS skrajno neugodno; živila so namreč imela za takratno Avstrijo veliko večji gospodarski pomen kot pa vrsta avstrijskega kompenzacijskega blaga za kra- ljevino SHS. Ker do 24. aprila 1919, torej več kot po me- secu dni od podpisa pogodbe, Prehodnogospo- darski urad še ni zvedel, kolikšen je v novi pogodbi 33/SHS izvozno-uvozni kontingent za Slovenijo, je na intervencijo šele v maju pri- spelo obvestilo, kako je s tem problemom. Slovenski delež v okviru vsega kontigenta Kraljevine SHS je bil precej skromen, toda v poprevratnih letih je prav prišla za kompen- zacijo tudi skromna pošiljka dobrin — za Av- strijo prehrambeno blago, za Slovenijo indu- strijsko blago. V splošnem je bila kompenzacijska pogodba 33/SHS tako obsežna, da je bilo treba — tudi zaradi pomanjkanja železniških vagonov — najmanj poldrugo leto časa, da so kompenzi- rali vse blago, našteto v pogodbi. Točnosti na ljubo moramo pravzaprav priznati, da nismo še evidentirali dokumenta, ki bi posredno ali neposredno priznal, da je pogodba v celoti efektuirana. Vendar moramo dodati, da naj- manj do konca leta 1920 nista Kraljevina SHS in Republika Avstrija sklenili nobene nove kompenzacijske pogodbe. Za izpolnitev slovenske udeležbe v citirani kompenzacijski pogodbi je skrbel Prehodno- gospodarski urad. Ko so se v Kraljevini SHS vzpostavile pod konec leta 1920 že precej nor- malne tržne razmere, so ga razrešili njegovih zunanjetrgovinskih poslov. V znatni meri so ga preusmerili v druge naloge, na primer v organiziranje prvega ljubljanskega velesejma z mednarodno udeležbo, ki je pričel delovati od leta 1921 dalje. Dodamo naj še, da je Pre- hodnogospodarski urad fungiral via facti tudi kot devizna centrala za slovensko gospodar- stvo (uradno ga ni nihče za to pooblastil!), ker je od podjetij, ki so izvažala v druge države, vedno zahteval določen odstotek devizne kvo- te. Tako si je ustvaril znatno zalogo deviz, ki so mu omogočile, da je mimo uradnega Beo- grada posloval s tujino. Za konec obravnavanja pogodb na najviš- jem nivoju naj se prav na kratko dotaknemo še gospodarskih zvez Slovenije z Italijo, CSR in s Poljsko. Slovensko-italijanski gospodarski odnosi so večinoma temeljili na izvozu lesa iz Slovenije in uvozu tekstila, olja, riža in drugih živil v Slovenijo. Ze prve dni marca 1919 je Pre- hodnogospodarski urad ugotovil, da je drv za kurjavo v Sloveniji zelo veliko, zato se smejo dati za njih izvoznice, vendar mora biti tre- tjina vrednosti drv na razpolago za kompen- zacijo. Menjava z Italijo je stekla sredi marca in je trajala približno dva meseca. Tedaj je zaradi mednarodne situacije prišel iz Beogra- da odlok, da je prepovedana vsakršna ti-govi- na z Italijo. Prehodnogospodarski urad je sklenil prositi ministrstvo za trgovino in in- dustrijo, naj dovoli izvoz 10.000 vagonov re- zanega in stavbnega lesa, dalje 2000 vagonov drv in 500 vagonov oglja in predlagal, naj fi- nančne transakcije izpelje Jadranska banka, ki je še imela svoj sedež v Trstu. Posebni od- lok z dne 14. junija 1919 je potem res dovolil 232 I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 izvoziti V Italijo 2000 vagonov rezanega lesa, pozneje še nove količine. Gospodarske zveze med Kraljevino SHS in CSR datirajo s 30. marcem 1919. Deželna vla- da v Ljubljani je bila mnenja, da bo efektui- ranje skrajno težavno, ker je bilo češkoslova- ško blago zaradi občutnih kurznih razlik pre- drago za slovensko industrijo. Razen z Republiko Avstrijo so bile zelo obe- tavne tudi gospodarske zveze s Poljsko. Dne 4. aprila 1919 sta sklenila Prehodnogospodar- ski urad in Depertment Przemysu Nafto- wego, sekcya III, dogovor, da bodo Poljaki po- slali Sloveniji bencin, strojno olje, strojne ma- sti in parafin, Slovenija pa Poljski taninov estrakt v približno enaki vrednosti. Dobava naj bi se po možnosti izpeljala do konca julija 1919. Kompenzacijsko pogodbo sta morali ra- tificirati ustrezni ministrstvi v Beogradu in Varšavi. Beograd je to opravil 17. aprila. Slovensko povpraševanje po bencinu je bi- lo zelo veliko. V dneh 30. in 31. maja 1919 so prišli v Beograd romunski delegati, s katerimi se je za bencin pogajala Centralna uprava. Le ta je Prehodnogospodarskemu uradu ustno obljubila, da bo dirigirala v Ljubljano 30 ci- stern bencina takoj, ko ga bo dobila. S tem smo zaključili pregled pogodb, ki so bile sklenjene na najvišji ravni, kot v tem prispevku na kratko imenujemo to obliko mednarodnih gospodarskih kontaktov od prevrata do konca leta 1920. Prehajamo na pregled trgovskih kontaktov, ki so potekali na srednjem nivoju, kot tako imenujemo to vrsto dogovorov in pogodb. Ve- deti moramo, da so se nekatera podjetja kmalu po prevratu obrnila na Prehodnogospodarski urad za dovoljenje glede dobave in prevoza materiala ne glede na to, ali je šlo za dobave preko demarkacijske linije ali ne. Na primer železarna na Jesenicah (last Kranjske indu- strijske družbe) je imela svoj obrat tudi v Bi- strici v Rožu. Ker je obrat v Bistrici potrebo- val premog iz Trbovelj, je moral dobiti do- voljenje in sicer zato, da bi preprečili ilegalen prevoz premoga iz Bistrice dalje prek demar- kacijske linije. Dovolilnica je omogočala kon- trolo dobave. Med prvimi firmami, ki so prijavile svoje zahteve, je bila znana Steiermärkische Elektrizitäts-Gesellschaft s sedežem v Grazu. Ker je elektrarna Fala na Dravi poskusno ob- ratovala že pred prevratom, a jo je bilo treba še nekoliko dodelati, je že 12. decembra 1918 pozvala Narodna vlada v Ljubljani citirano štajersko firmo, da prijavi potrebe po ma- terialu. Družba je 21. januarja 1919 res prija- vila potrebe po izolatorjih, armaturah, kablih, bakru itd. Podobno so prijavile svoje zahteve po uvozu oziroma izvozu Tovarna kleja v Ljubljani, Cinkarna v Celju, Kemična tovar- na v Hrastniku, Tovarna papirja v Vevčah pod Ljubljano, železarna Jesenice itd. V teh primerih je delno šlo za dobavo surovin ali polfabrikatov, ki je bila dogovorjena med fir- mami samimi, a sedaj kontakti niso bili mo- goči brez kontrole in dovoljenje Prehodnogo- spodarskega urada; dogovori so bili namreč stari, saj so v mnogih primerih segali v av- gust, september in oktober 1918. Tako so na temelju slovensko-avstrijske po^ godbe 4/SHS z dne 26. januarja 1919 pričele teči posamezne dobave materiala tistim pod- jetjem, ki so priglasila svoje zahteve. Na pri- mer: Avstrijski urad, ki se je imenoval Kom- pens je izdal jeseniški železarni dovoljenje, da sme uvoziti iz Republike Avstrije 500 kg strojnega olja in še posebne količine drugih olj in mazil, končno 30 ton magnesitne opeke od avstrijske firme Votscher Magnesitwerke. Papirnica Vevče je smela uvoziti celulozo iz Avstrije s tem, da pošlje ustrezni avstrijski firmi 5 vagonov premoga. Kemična tovarna v Hrastniku je bila dolžna dobaviti Avstriji 5 vagonov solne kisline, vendar s pogojem, da ji avstrijski naročnik pošlje zadostne koli- čine industrijske soli. In tako dalje. Vrsta podjetij, ki je menjavala dobrine, je zelo dolga, nimamo pa namena, da bi jih na- vedli vse do poslednjega. Gre le za dokaz, ka- ko sta Slovenija in Republika Avstrija že ze- lo zgodaj navezali gospodarske stike ne glede na politično, vojaško, diplomatsko in siceršnjo dejavnost odločilnih forumov na Dunaju, v Grazu in Celovcu oziroma v Beogradu, Ljub- ljani, Mariboru, Velikovcu. Res je, da so do- ločeni negospodarski dogodki tudi vplivali na pretok dobrin, toda popolnoma prekinili ga le niso. Prehodnogospodarski urad je dovolil tudi vrsti trgovinskih firm, da se je ukvarjala s posli, ki jim v normalnih razmerah niso bili predmet poslovanja. Na primer: Ljubljanska trgovska firma Ivan Jelačin je že po 1. aprilu 1919 sklenila dogovor z neko firmo iz Republi- ke Avstrije, da bo zanjo izposlovala prevoz 3 vagonov jedilnega olja z Reke v Avstrijo, za- to pa bo od te avstrijske firme dobila 20 vago- nov vžigalic in 60 vagonov soli; razliko v vrednosti ji bo ljubljanska firma kompenzirala še s 5 vagoni leče, z vagonom fižola in poldru- gim vagonom pralnega mila. Dogovor je mo- ral zaradi že veljajoče generalne kompen- zacijske pogodbe med Kraljevino SHS in Re- publiko Avstrijo biti vključen v dogovorje- ni sklop kompenzacij; za Slovenijo je bil do- govorjeni posel dveh privatnih firem zelo ugoden, ker je bilo citiranih 5 vagonov leče že KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 233! slabše kvaltete. Domačini leče namreč niso več kupovali in je zato obležala v skladiščih tako imenovanega Žitnega zavoda, torej skla- dišča, ki ga je organizirala še Narodna vlada takoj po prevratu z namenom, da kupuje ta- ko po Sloveniji kot po vsej ostali Kraljevini SHS hrano za domače prebivalstvo. V skladi- ščih se je leča pričela kvariti in komaj še pra- vočasno je bila prodana v Republiko. Tudi ljubljanska trgovska firma Per dan je predlo- žila v odobritev svoj privatni poslovni dogo- vor, po katerem bo dobila iz Avstrije 8 vago- nov vžigalic, tja pa bo dobavila 1500 kg masti, vagon koruze, vagon ovsa in 1500 kg prekaje- nega mesa. Takih majhnih in posameznih do- govorov je bilo še zelo veliko, kajti trgov- ske firme v Republiki Avstriji so kupovale vsakršno blago in življenjske potrebščine, ker je bila stiska zelo velika. Slovenija in ostala Kraljevina SHS pa sta potrebovali vžigalice, petrolej za svečavo, orodje za obrtnike, jedil- no sol in sol za živino. Dne 30. junija 1919 je prispela v Ljubljano vest iz beograjske Centralne uprave za trgov- ski promet s tujino, da je v bodoče dovoljen izvoz določenega blaga že brez kompenzacije. Plačati da je treba le takso in 0,5-odstotno iz- vozno pristojbino. To blago je bilo sirk, vin- ska drozga, zmleti storži, vino, žganje, laneno seme in mandeljni. To so bili kaj drobni zna- ki, da je stanje glede preskrbe v Kraljevini SHS le krenilo na bolje, toda Republika Av- strija je še naprej povpraševala ne po zmletih storžih in mandeljnih, temveč po moki, mesu, maščobah, krompirju, premogu, karbidu itd. Po tem kratkem orisu dogovorov na tako imenovanem srednjem nivoju želimo okarak- terizirati še osnovni nivo in to prav na pri- meru Koroške južno od demarkacijske linije. Elementarna ali osnovna oskrba prebivalstva v Sloveniji ali v kraljevini SHS namreč ne sodi v ta pregled. O gospodarski problematiki slovenske Ko- roške so seveda največ govorili v Pododseku Narodnega sveta za Koroško, ki je imel se- dež v Celovcu.^^ Na pododsekovi II. seji dne 17. oktobra 1918 so trdili, da je tudi za Koro- ško treba ustanoviti gospodarski odsek. Stri- njali so se v tem, da je treba v prvi vrsti skr- beti za industrijske kraje. Poslanec Grafe- nauer je celo zahteval, da se sestavi statistika o delavstvu, »da bodo kmetje vedeli, koliko bo treba dati za delavce.« Na III. seji dne 24. oktobra je med drugimi govoril o tem problemu župnik Trunk in po- vedal, da so boroveljski delavci preskrbljeni za dva do tri mesece. Na Preval j ah da žive iz rok v usta in se ne morejo niti en teden več sami preživljati. Mnogi kraji slovenske Koro- ške so trdili, da nimajo veliko blaga in da so na primer v Smihelu in Globasnici kupovali žito po 16 kron za kilogram, torej po desetkrat višji ceni. Ljudje so dajali enako mero žita za enako težo ovce. V občini Pliberk je od vsega prebivalstva ali od 400 ljudi bilo kar 3000 ob- čanov brez oskrbe. Podobne ugotovitve so ve- ljale za Mežico in še nekaj krajev. Vsega sku- paj je bilo 15.000 ljudi v slovenskem delu de- žele brez zadostne aprovizacije. Priporočali so, naj bi se obratom firme Bleiberger Berg- werks-Union zagotovil stalen vir aproviza- cije; financirali naj bi ga ti obrati sami. Tu bi potrebovali živeža na mesec: deset vagonov moke za Mežico, dva vagona masti, dalje krompir itd. Sklenili so vprašati v Zagrebu, če lahko dobijo 180 vagonov moke, dva vago- na slanine — in kolikšna je cena. Že po kapitulaciji soške armade je bila IV. seja Pododseka, in sicer prav 4. novembra. Vsesplošno so poudarjali, da je sedaj glavni problem aprovizacija in da je živil povsod zmanjkalo. V Ljubljani so sklenili poslati v slovensko Koroško deset vagonov hrane za predplačilo in pod kontrolo komisarja. Zvedeli so, da so v Rušah konficirali za Štajersko več vagonov moke in slanine. V celovškem podod- seku so upali, da bodo dobili nekaj tega bla- ga, če ne — so sklenili — bodo povprašali v Zagrebu, saj je dr. Kotnik omenil, da se celo National-Ausschuss pogaja s Hrvati za živila v zameno za les. Reševanje prehranjevalnega problema je imelo značaj kraitkoročnosti ali celo sprotne akcije. Nekaj primerov nas bo o tem docela prepričalo: Dne 22. novembra 1918 so se zbrali delavci iz Črne in naročili Narodnemu svetu na Prevaljah Bpomenico,*^ kjer med drugim izražajo zadovoljstvo z načrtom njegovega aprovizacijskega odseka glede nakupa konj, ki naj se uporabijo za prehrano. Ob tej pri- ložnosti so delavci opozorili na razglas Koro- ške Deželne vlade, ki je zahteval, naj se po- streli 50 "/o divjačine in naj se polovica izroči Celovcu; energično so vztrajali pri tem, naj se streljanje prepove. Štiri dni pozneje (26. no- vembra) je spet zasedal Narodni svet SHS za Mežiško dolino, ki je imel svoj sedež na Pre- valjah." Poleg starih problemov je moral re- ševati še novega. Novi je bil ta, da so ugoto- vili, kako je po končani vojni odšlo iz Črne 240 delavcev na domove na Štajerskem. S tem je postalo do 300 delovnih mest praznih, ne- zasedenih. Narodni svet je predlagal, naj bi na ta mesta prišli brezposelni iz drugih indu- strijskih panog v okolici. Tako bi ti ljudje prišli do zaslužka in tudi do prehrane. Na po- novni poziv celovške Deželne vlade, naj se sedaj postreli do 80*/o divjačine in polovica 234 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 spet pošlje v Celovec, je svet sklenil, naj se divjačina res postreli, a naj se razdeli med do- mače občine. Vodja prehrane je na seji še sporočil, da so dobili iz Maribora prek 100.000 kg dobre moke. Razdelili so jo takole: Prevalje 25.320 kg (zaloga 16.000 kg), Mežica- Unija 24.620 kg, Crna-občina 15.550 kg, Gu- štanj ima zaloge 18.800 kg. Moko so prodajali po naslednjih cenah: krušna 1,16 kron za kilo- gram, moka za kuho 1,66 kron za kg, za peko 2,80 kron za kg. Iz Maribora so prejeli 755 kg zaseke po 55 kron za kg. Pripomnimo naj, da se je ustanovil Narodni svet za Mežiško dolino 8, novembra 1918 in da je, čeprav je deloval približno tri tedne, pokazal veliko aktivnost pri aprovizaciji. V teh težkih časih se ostale slovenskokoroške občine niso mogle pohvaliti s takšnimi uspehi. Vzrok je jasen: Tako Ljub- ljana kot Maribor sta v danih razmerah še mogla poskrbeti za bližnje občine s težko in- dustrijo in rudarstvom, torej za Mežiško do- lino, toda bolj ko si se oddaljeval od tod proti severu, proti demarkacijski liniji, težje je bilo zadovoljiti želje po dobri aprovizaciji. Poleg tega se je odselilo v Republiko Avstrijo veliko delavcev, ki se v Mežiški dolini niso počutili domačine. Zgoraj smo omenili nakup konj za prehra- no. Morda je nakup v zvezi z izjavo direkcije v Guštanju, ki jo je ta dala 14. novembra,*^ češ da je pripravljena zamenjati svoje izdelke za živino in sicer v korist vse Mežiške doline. Precej verjetno je direkcija napravila ta ko- rak zato, ker so delavci izjavili, da bodo šli ponovno na delo, le v primeru, da se jim pre- skrbi hrana. Najkritičnejša doba za slovenski del Koro- ške je enako kot za vse druge dežele habsbur- ške monarhije bila zima 1918—1919. Slovenski prostor je bil toliko na boljšem, kolikor je imel za zaledje Slovenijo, Vojvodino in dru- ge žitorodne pokrajine, torej stalne vire za prehrano. Pomlad 1919 je vlivala novo upanje, da se bo oskrba s hrano zboljšala. Na razpolago imamo še konkretno vest z datumom 10. ma- rec 1919, ko je Prehodnogospodarski urad do- volil trgovcu Jožefu Plesevčniku, da je izvozil nekaj vagonov lesa na Hrvaško s pogojem, da pripelje nazaj v Slovenijo v enaki vrednoti koruzo ali drugo žito in da vse to na razpolago Prehodnogospodarskemu uradu; ta se je namreč obligiral, da bo žito porabil v prvi vrsti za aprovizacijo ali preskrbo Mežiške do- line. Potem preneha podobna dokumentacija za slovensko Koroško do demarkacijske linije. Iz literature vemo, da so preskrbovalne po- sle prevzele tudi razne kmetijske zadruge in posamezni trgovci iz krajev južno od te linije, ki so smeli nakupovati živila po žitorodnih krajih Kraljevine SHS. Toda takšne in podob- ne vesti, tudi glasovi, da Koroška strada, so tako splošne, da iz njih ne moremo razbrati niti kvantuma uvoženih živil in siceršnjih go- spodarskih dobrin niti cene, po katerih so se dobrine prodajale. Dalje vemo, da so živila ali legalno prodajali ali tihotapili iz Prek- murja preko Radgone, Cmureka in drugih ob- mejnih krajev z Republiko Avstrijo, toda tudi tu razen splošnih trditev ne moremo dobiti no- benih konkretnih podatkov. Iz časa pred plebiscitom in po njem smo v virih, ki smo jih pregledali, naleteli le še na dve konkretni vesti. Ljubljanska trgovska fir- ma Urbane je septembra 1920 odkupila od tovarne sukna v Vetrinju vso njeno letno pro- izvodnjo od tega meseca in jo tako tudi prev- zela. Drugi podatek iz časa po plebiscitu pra- vi, da je Republika Avstrija za vse terjatve, ki so nastale med jugoslovansko zasedbo v plebiscitni coni I, obvezno predpisala, da se mora menjati ena jugokrona za tri avstrijske krone.'" Podatek nam kaj jasno pove, da se je v teku leta dni ali leta in pol relacija med ne- koč enotnima kronama že kar znatno spre- menila v korist jugokrone in da je plebiscit- na cona I stvarno postajala del jugoslovan- skega gospodarskega prostora. OPOMBE 1. Vire, ki so bili uporabljeni za to študijo, hrani Arhiv SR Slovenije, Ljubljana (citiram: AS), v dveh fondih; prvi ima naslov Narodni svet v Ljubljani, drugi pa Ministristvo za trgo- vino in industrijo. Drugih dokumentov za to temo ki jih je v citirani arhivski ustanovi gotovo še več, avtor žal ni utegnil pritegniti k delu. — Pregledani viri bodo podajali »enostransko« sliko o tej zanimivi mednarodni problematiki toliko časa, dokler ne bomo evidentirali še dru- gih virov najmanj v Beogradu, Zagrebu, na Dunaju, v Grazu in Celovcu. — 2. Najtemeljiteij- ši opis jugoslovanske valutne in finančne pro- blematike od februarja 1919 dalje do danes ne- presežena obsežna monografija z naslovom Na- rodna banka 1884—1934, Topčider (Beograd) 1934. — 3. Naslednji odsitavki temelje na doku- mentih v AS, fond: Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Spisi odsekov, ovoj: Gospodarski svet. — 4. Z valutno in finančno problematiko se je v okviru Narodnega sveta v Ljubljani največ in najintenzivneje ukvarjal dr. Milko Bregar, ki je svoje nazore sproti objavljal. Na primer: (Milko Brezigar) Pogled v novi svet. Poročal XXX na gospodarskem posvetu, ki ga je sklical »Narodni svet« 18. septembra 1918. Ljubljana 1918. Propagandni äpißi »Silovemske Socijalnle Matice«, II. zvezek. — Milko Brezigar, Osnutek KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 30 1982 2351 slovenskega narodnega gospodarstva. Ljubljana 1918 (Izšlo konec septembra ali začetek okto- bra 1918). — Drugi pisci Brezigarja ne presega- jo; na primer: Ernest Kruiej, Privreda u Slo- venačkoj, Ženeva 1917 (cirilica). — Abditus (ps. Albin Prepeluh), Problemi maloga naroda, Ljubljana 1918. Slovenka Socijalna Matica, Knjižnica socialnih in poliitičnih spisov, I. zvezek (izšlo avgusta 1918). — 5. AS, Narodni svet v Ljubljani, fase. 2: Predsedsitvo; dalje fase. 3: Spisi odsekov, ovoj : Go6f>odarski svet — 6. Za prepoved izvoza živil: Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, letnik I, številka 2 — in ibidem, letnik I, številka 3. — 7. Prepisi pogodb z dne 7. novembra in 27. novembra 1918 so v AS, Na- rodni svet v Ljubljani, fase. 3; Spisi odsekov, ovoj: Odgovor na rezultate posvetovanja med Narodnim svetom in zasfopstvom ... Dalje pri- merjaj vistem fasciklu ovoj: Pokrajinski odsek Narodnega sveta Maribor. — Med drugimi av- strijskimi časniki je tudi graški ArbeiterwiUe, 29. Jgg, Graz 9. novembra 1918 objavil tekst do- govora v celoti pod naslovom Das wirtsehaftli- s!ie Ubereinkommen mit den Südsilawen. — Ge- neral Maister in polkovnik Passy sta podpisala pogodbo (Vertrag, in je pisana samo v nemškem jeziku!), o kateri pravi ArbeiterwUle, 29. Jgg, No 328 pod datumom 1. december 1918, da av- strijski štabni oficir ni imel za to pooblastila, da pa pri vsem tem veljava pogodbe ne sme se- gati na Koroško. — 8. Uradni lisit Narodne vlade SHS v Ljubljani, letnik I, številka I, leto 1919. — 9. Visi zapisniki sej Prehodnogospodar- skega urada so v AS, fond: Ministrstvo za trgo- vino in industrijo, faise. 12, ovoj: Urad za pre- hodno gospodarstvo. — 10. Arhiv Slovenije, fond: MinJsitrstvo za trgovino in Industrijo, fase. 19. — 11. Tekst pogodbe z obsežnimi komentarji v AS, Ministrstvo za trgovino in industrijo, fase. 19. — Primerjaj še Uradni list deželne vlade za Slovenijo, letnik I, številka XCIII, Ljubljana 16. maja 1919; tu ise kompenzacijsko blago le na- števa, količine in vrednosti ter druge podrob- nosti se ne navajajo. — 12. AS, fond: Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Spisi odsekov — Na- rodni svet za Koroško, Narodni svet v Mari- boru. — 13. Ibidem, fase. 4: Dopisi — neregitsri- rani, ovoj: Oktober, november, december 1918. — 14. AS, Narodni svet v Ljubljani, fase. 3: Do- pisi. — 35. Ibidem, fase. 5: Dopisi — registrirani. — 16. AS, Ministrstvo za trgovino in industri- jo, fase. 6.