e-knjiga.si

Genija d.o.o.

1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/a

Telefon: 051 415 616

www.genija.com

info@genija.com

Anton Koder

V gorskem zakotju

Za založbo: Blanka Jarni

Računalniška postavitev: Dubravko Gecan

©za e-knjigo Genija d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)

KODER, Anton, 1851-1918

V gorskem zakotju [Elektronski vir] / Anton Koder. - El. knjiga. -

Ljubljana : Genija, 2012

Način dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-149-6 (pdf)

263592448

Anton Koder

V gorskem zakotju

2012

e-knjiga.si

Vsebina

Prvo poglavje ................................................................................ 7

Drugo poglavje ........................................................................... 13

Tretje poglavje ............................................................................ 19

Četrto poglavje ........................................................................... 28

Peto poglavje .............................................................................. 33

Šesto poglavje ............................................................................. 39

Sedmo poglavje .......................................................................... 43

Osmo poglavje ........................................................................... 49

Deveto poglavje ......................................................................... 58

Deseto poglavje .......................................................................... 62

Enajsto poglavje ......................................................................... 69

Dvanajsto poglavje .................................................................... 76

Trinajsto poglavje ...................................................................... 80

Štirinajsto poglavje .................................................................... 85

Petnajsto poglavje ...................................................................... 90

Šestnajsto poglavje ..................................................................... 96

Sedemnajsto poglavje .............................................................. 100

Osemnajsto poglavje ............................................................... 108

Tudi za brezplačne knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic. Pridobljena dovoljenja veljajo izključno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si in ne veljajo za objavo na drugih spletnih naslovih ali medijih..

Za besedila, ki so v javni lasti še vedno veljajo avtorske pravice za grafično podobo in računalniško postavitev knjig objavljenih na portalu e-knjiga.si

Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove ali medije.

Ni dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo lahko naše e-knjige uporabljate neomejeno.

Prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno z našega portala. Na ta način boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjižnice e-knjiga.si.

Prijetno branje.

Prvo poglavje

Pešaška vas ni ne velika, ne majhna. Takšna je, kakršna je

večina vasi. Kakšnih trideset slamnatih in z mahom zarašče-

nih streh ima, nekaj manj kljukastih številk nad vežnimi vrati,

katere poznajo Pešačani bolje na pamet, kakor iz pismenosti;

kajti študirani oni niso. Taki so, kakršni so bili njihovi dedje: star denar, staro vero in stare šege ljubijo.

A vendar ima Pešaška vas več znamenitega, kakor bi se

komu dozdevalo. V vznožju visokih gora je postavljena, na

daleč sloveča voda Pešata izvira na koncu vasi, lepo cerkvico

z zlatimi oltarji ima, rdeč ne ravno visok zvonik, lepe vrte

okoli polzidanih pollesenih poslopij, nekaj polja proti za-

hodu in jugu, pa še marsikaj drugega, kar mu daje čast in

dobro ime. Najimenitnejša pešaška oseba je suh možiček, s

kratkimi irhastimi hlačami v petek in svetek, in rdečimi na-

vskriž zvezanimi hlačniki, pa širokokrajnim pokrivalom. To

je županček Rogovila. Že kar mlajši zarod pomni, nosi on

7

srenjska bremena na suhih plečih. Pešačani dobro vedo, zakaj

se mu spodobi taka čast in lepo županovo ime. Študiran on

ni, le nekaj številk pozna, premeten ni, mnogokrat v znanosti

podlegne komijskemu biriču, ki menda tudi ni bogve kakšen

učenjak. A Rogovila ima druge lepe lastnosti. Zgovoren je,

da bi govoril na pamet, kolikor časa bi kdo hotel, na sanjske

bukve se razume, da nobeden ne tako, gospodi se zna klanjati

in dobrikati in njegovo posestvo, njive in travniki so za nekaj

sežnjev večji in skrbneje obdelani od drugih, kar ima precej

veljave. Povrh je pa še z župnikom, debelim pobožnim gospo-

dom prijatelj in pri njem domač in imeniten, kakor doma in

v vsej soseski. Ker smo dejali, da Rogovila ni učen, kakor oni

kancelijski doktorji, ki vedno kmeta deró in davke pobirajo

pa nič drugega, je naravno, da so ga županijske skrbi pripra-

vile večkrat v zadrego. To je bilo pa gotovo vedno tedaj, kadar

so mu pošiljali pisma od komisije, sodnije ali od koder koli

pisana v visoki, učeni nemščini, njegova glava pa ni vedela

raztolmačiti drugega, kot nekaj kljukastih številk in tudi to

le v veliki sili. Zaradi tega si je poiskal Rogovila že v začetku svojega županovanja drugo za njim najimenitnejšo osebo za

prijatelja, in to je bila učena glava kovač Krivec. Tja iz smre-

kovih žaganic sestavljeno in na pol razrušeno kovačnico na

koncu vasi ob šumeči Pešati se je zaletaval torej Rogovila v

oficijelnih stiskah in vedno je našel pomoči in tolažbe.

Bilo je popoldne, pravo jesensko precej toplo popoldne.

Pešačani so ajdo želi doli za rebrijo na južni strani in govorili o kozah, ki so se razpasle po okolici, in sosede so obirali in

8

vlekli čez zobe, kolikor so vedeli in znali. V vasi je bilo vse

tiho. Le klepetec na jablani pred županovo hišo je pritrkaval

v vetru in doli v Krivčevi kovačnici se je čulo težko kladivo.

Sajasti kovač, bosopet, razoglav, v usnjatem predpasniku

in v kratkih do kolen segajočih irhastih hlačah danes ni bil

sam v svoji delavnici. Slednje se je redko kdaj primerilo. Na

klopi poleg meha sedeli so trije vaški možakarji, tobak zaž-

igali, dim spuščali v okajeni strop in v Krivca so zijali. Naji-

menitnejši izmed njih je bil župan Rogovila. Pa si je bil tudi

svest svoje časti in svojega naslova. Kakor kakšen grški bog je

sedel na svojem prestolu, na sajasti klopi, skozi očala je gledal, neko pismo vrtel med prsti, študiral, premišljal in polglasno

sam s seboj govoril in z ustnicami migal. Naposled povzdigne

s steklom oborožene oči v kovača in pravi: »Kaj meniš ti, ki si

učen in se na take kljuke, kakor so v tem pismu razumeš, kaj

naj storimo, če se te nepridiprave koze pritepejo tudi v našo

vas? Vsi peklenščeki, še tega nam je primanjkovalo!«

»Jeza ali ne jeza, nevolja ali ne nevolja, vseeno, saj sem vam

rekel in raztolmačil in razložil, kaj piše kancelijski cesarski

kraljevi komisar.« Zadnje besede povzdigne z nekim poseb-

nim ponosom sajasti Krivec, po svojih vasovalcih pogleda,

kladivo in neko železnino na tla vrže, da zazveni in se iskre

ukrešejo, županu pismo vzame in ga začne tolmačiti na glas:

»Gospodu Rogovili, županu Pešaškemu! Ker se koze v vašem

okraju vedno bolj in bolj razširjajo, je podpisano poglavar-

stvo sklenilo, poslati vam izvedenega zdravnika, da se ustavi

9

daljna nesreča. Zaukazuje se vam ostro, da se ima ravnati vsa

soseska strogo po njegovih zapovedih, da mu ima oskrbeti

prilično stanovanje, hrano, in povrniti polovico drugih nje-

govih stroškov. Pojutrišnjem dopoldne se ima tudi voznik s

primernim vozom oglasiti v mestu, s katerim se naznanjeni

zdravnik odpelje.«

»Ukazoval bi vsak,« se oglasita pri teh besedah županova

tovariša. Rogovila pa si z rokavom potno čelo obriše, očala

popravi in meni, vdan in ponižen takemu povelju:

»Tako je torej, tako. Ni drugače! Cesarski gosposki se mo-

ramo klanjati. Kaj pa ti meniš, Krivec? Zini kaj!«

Sajasti kovač zdaj pismo zopet zgane, se ponosno pred žu-

panom razkorači, svojim tovarišem poredno pomežikne, se

dvigne in pravi:

»Vi ste župan Rogovila, vi, nihče drugi. Vaša beseda velja,

kakor gotov denar. Kar vi rečete, nam je povelje. Veselimo se,

da dobimo zdravnika. Vi pojutrišnjem mlado kobilico napre-

zite in voziček prej k meni pošljite, da ga ogledam in popra-

vim, kar je pokvarjenega, da gospoda v cestni rov ne zvrnete,

pa je!«

»Pa je, pa je, trikrat pa je, tako bi žlobudral vsak, ki ne po-

misli, kako in kaj. A kje je stanovanje, kje je plačilo za vožnjo, za mostnino, kje je zdravnikova plača? Denar, denar, denar to

je moč, da imamo tega, vsega bi imeli!«

Tako se jezi in huduje župan in zopet pismo razgane, kakor

bi se hotel prepričati sam, če je v resnici tako rečeno v pismu, 10

in ne bi verjel Krivčevi učenosti, katero si je v šestnajstletni vojaški službi kot cesarski grenadir pridobil.

»Kaj denar in stanovanje, oče župan,« se oglasi zadnji mo-

žiček, sosed Muhar, in turničkasto pipo z mezincem tlači.

»Vsega imate obilo, in enonadstropno hišo, stanovanja do-

volj za tri cesarske doktorje, in vaša Manica je za postrežbo, da ni take, pa tudi učena je in po gosposko se zna vesti, zakaj pa

je v mestu stanovala in se kuhati učila ali kaj?« pristavi dru-

gi sosed v luknjastem pokrivalu, višnjevi kamižoli in svojega

soseda s komolcem sune, češ: reci še ti kaj in pohvali ga, brez

pijače ne bo potem.

Kovač Krivec pa zopet zagrabi težko kladivo, s kleščami

rdeče razžarjeno železnino prime in začne neusmiljeno udri-

hati po nji. In ko bi bil kdo bolj natančno opazoval kova-

ča, mislil bi, da hoče vkovati v razžarjeno železo vso svojo

jezo in nevoljo in nečast, katero mu je zadal župan s svojim

ugovorom.

Takega mnenja je bil menda tudi župan Rogovila. Začel

je kriviti svoje protivne možičke, mehčati se, in je dejal: »Kaj pa menite možakarji, da je gospoda takšna, kakor smo mi?

Mehkužna in sitna in trmasta je, da ne tega! Nihče ji ne stori

po volji. Ko bi se zadovoljil zdravnik z mojo hišo, ne dejal bi

ničesar, ali ne bo se, pa se ne bo.«

»Bo se bo, če pri vas ne, kje pa se bo? Še pri župniku ne

najde boljšega ležišča. Koruze ste pridelali lani, da sami ne

veste koliko in ličkanja imate. Na njem mu posteljite, kako

11

pražnjo rjuho pogrnite čez, pa bo ležal, kakor na pernici. Za

hrano tudi ni treba skrbeti. Mesa sicer vsaj govejega ni v vasi, a krač imate še celo strašilo v dimniku, in vina imate v kleti.

Za zajtrk mu pa močnika na mleku in jajcih skuhajte, če kave

nimate. Jedel bo, da ga bo veselje gledati in pomnil bo vse žive dni vas in vašo imenitno hišo.«

Tako ugibljeta vaška soseda. Krivec jima pritrjuje. Tudi žu-

pan se omeči naposled in dobro mu dene tako besedovanje,

kajti ko kmalu potem Krivec o žeji in vročini potoži, migne

fantiču, ki pri vratih v kovačnico zija, naj v krčmo steče in

bokal rdečega na njegov račun prinese.

Pri vinu se šele razvežejo jeziki. V vinu se pozabijo vse ne-

prijetnosti. Tudi župan jih pozabi. Povrh je še vesel, da bodo

imeli čast, veliko čast, ker bo stanoval cesarski zdranik pod

njegovo streho, da bo zajemal pri njegovi mizi in da bo poju-

trišnjem sam na novo pomalanem, z zelenim kocem pogrnje-

nem vozičku iz mesta vozil, da bo vse gledalo za njim.

12

Drugo poglavje

»Hi, luca, ti mataroga!« je kričal dva dni potem proti veče-

ru voznik na prašni cesti sem od glavnega mesta.

V novem kastorcu širokokrajniku s srebrno zaponko in

škrlatastem brezrokavniku je sedel spredaj na vozičku, z va-

jeti je potrkaval po konjskem hrbtišču in bič je vihtel, a ne po konjski koži, le bolj tam po komatu. Na prvi pogled spoznamo

častitljivega znanca voznika Rogovilo. V resnici, čast komur

čast. Naš znanec je vedel, kaj se pravi gospodo voziti in kako

se vesti proti nji. Ponosen je bil, v svesti si, da sedi cesarski doktor na njegovem vozičku, ki bo koze ustavil in vso okolico

imel kmalu pod svojim poveljem.

Sedel je torej kakor se spodobi gosposkemu kočijažu in

niti kratkocevne pipice se ni upal natlačiti, češ da bi tobačni

dim gospoda v nos ne bodel. Le sem ter tja se je ozrl v začet-

ku bolj čez ramo nazaj, če doktor, lep, mlad gospod s polno

rumeno brado, čednega lica in vitke prijetne rasti, česa ne želi ali izvedeti hoče.

13

Dolgo časa je bila voznikova postrežnost brez uspeha, kajti

gospod je slonel molčeč na vozičku in opazoval okolico. To pa

župančku Rogovili ni bilo nič kaj po godu. »Prijazna beseda

se mi privošči, pa je. Župan sem, in čast imam in čast se mi

spodobi. Saj še župnik radi govore, ki so svet, sivolas mož, pa

tako mlad gosposki kosmatin ne bi?« Tako ugiba voznik ter

ugane v svoji modri glavi naposled, da gospoda niso za kmeta,

in on ne za njo, pa da ni pameten on, ki se ji klanja. Kaj ima

prav za prav od tega?

Šele ko se nagne večer in se začnejo kazati drče in skalovje

nad pešaško vasjo, se nagne zdravnik proti vozniku, mu po-

moli cigaro in pravi: »Koliko potrebujeva še do doma?«

»Koliko,« jekne županček, lice mu od veselja zagori za-

radi take prijaznosti, cigaro prižiga, na bič in vajeti sede, se proti gospodu obrne in meni: »Če tako voziva kot zdaj, pa

če prav nič ne ustaviva v prvi vasi, kjer točijo najboljše vino, pa če so Pešečani za hudim klancem popoldne cesto posi-pali, kakor sem v nedeljo ukazal, pa če ta matarogasta luca

nekaj biča čuti, sva v poldrugi uri tako gotovo doma, kot to

dišečo cigaro prižigam, katera je gotovo draga, in vam jo Bog

povrni gospod milostljivi.« Županček bi bil naštel gotovo še

cele litanije takih pogojev in dvomljivih vzrokov, ko ne bi bil

cesarski doktor, ki se je pisal za Limbarja, in ga bomo tudi mi

v prihodnje tako imenovali, pokazal tam na desni zaraščen

holm, kjer je stalo temno, širno poslopje in dejal: »Čigavo je

ono posestvo tamle?«

14

»Grad je, grad,« pravi, »Zakriški, največji, najbogatejši in

najimenitnejši grad je, kateremu so še moj oče desetino v pše-

nici in ovsu dajali in tlako delali,« pritrdi, čudeč se županček in cigaro med prsti vrti.

»Kdo stanuje tam v Zakriškem gradu?« vpraša dalje Limbar.

»Kdo da tam stanuje pravite in menite? Družina, družina

mnogobrojna, grajska družina.«

»Pa nihče drugi?« naglasi nekako nezadovoljen prejšnji.

»Nihče, nihče, tega ne rečem in ne trdim, Bog vedi da ne.

Graščak zapoveduje tam, oh graščak, pa kak graščak, da se

Bogu smili, da živ človek ni tak in ni bil«. Po teh besedah se

županček bližje k zdravniku pomakne, suhi prst na zijava usta

položi in šepne: »Bog me kaznuj in tepi, da ne lažem, če vam

pravim, da je Zakriški s samim hudimanom v zvezi ali kaj;

zakaj pa ne moli in v cerkev ne hodi? Potem pa recite, da ni

res, kar trdim, pa da opravljam in ljudi čez zobe vlečem, saj to gospod milostljivi, to se razume tako med nama ostane, ker

nisva stari babi klepetulji, ki ljudi obirata in jezike brusita.«

Tako je govoril županček in zijal v zdravnika.

Slednji mu je dajal le polovične odgovore, in je urno pre-

hajal od enega vprašanja na drugo. Pozneje je hotel zopet na-

tančno vedeti, čigavo je ono gosposko selišče na Pešaškem

holmu. In ko mu je razložil in raztolmačil županček, da je

postarne gospe Roženove, kakor jo imenuje vse naokrog, ho-

tel je izprašati vse natanko, kakor pri spovedi. Posebno ko mu

je omenil gospejino hčer, Lucijeto, saj tako ji nekako pravijo,

15

moral mu je zopet popisovati natanko, kakšna je, koliko stara,

kakšne lase, pa kakšen obraz ima in mnogo takih podrobno-

sti, kar se je njemu kar nepotrebno in otročje dozdevalo.

Iz vsega tega je posnel županček, modra glava, da gospoda

niso nekaj posebnega, kakor bi si domišljeval kdo, če pa jo

zanimajo take malenkosti.

In še nekaj ga je jezilo skrivaj prav po tihem, hudo jezilo.

Zakaj poizveduje doktor le po gosposkih, imenitnih seliščih,

po njegovem posestvu, ki tudi ni zadnje, pa ne. Zakaj hoče

imeti naslikano tako natančno tisto plavolaso Lucijeto, nje-

gove Manice pa niti v misel ne vzame, niti ne vpraša, koliko

otrok ima on, častiti pešaški župan.

Tako jezo je potem vso pot županček skrivaje vase izlival

in v nevolji bolje kakor kdaj potno in prašno hrbtišče mataro-

gaste luce z bičem strojil, ki je bežala, kolikor se je dalo bežati na ne prav najlepši okrajni cesti. Noč je bila in mesec je svetil izza širokovejate vaške lipe, ko pridrdra županov voziček v

vas.

»Zdaj sva pa doma, gospod doktor,« pravi voznik, ko na

dvorišče zapelje. Zijav hlapec v belem slamniku priteče, za

vajeti prime, župan pa h gospodu priskoči ter mu hoče po-

magati z voza. A poslednji ga je že prehitel in si ogledovaje

priprosto kmetsko selišče, novo cigaro zažigal.

Uro pozneje je sedela v županovi hiši precejšnja kopica va-

ških možakarjev, ki je bolj skrivaje cesarskega doktorja gledat

prišla. A poslednje se ji ni posrečilo, kakor je želela. Zdravnik 16

je dejal, da je truden in si je ukazal v svojo sobo v prvem nad-

stropju nekaj večerje prinesti.

To pa možakarjem ni bilo povšeči. Kleli so in zabavljali,

češ, tako imeniten menda ni, da bi se nas moral sramovati.

Sem k nam naj pride, z nami naj se pogovori in pri nas se kupa

vina pije. Mi tudi lahko plačamo nekaj meric, če je potreba,

in vemo, kaj se spodobi, tako pod nič nismo.

Limbar je sedel isti večer še precej pozno pri lojeni z veli-

kim utrinkom goreči sveči. Mislil je, da je lačen, a jed mu ni

dišala, mislil je, da je žejen, a dolgo je stala polna kupa pred njim.

Kake trikrat je premeril svojo nizko sobo, oskrbljeno le

z najbolj potrebno opravo, in nekaj svojih knjig in zdravni-

ških instrumentov in zdravil je uredil. Potem se je naslonil

na okno, podprl glavo v dlan in na z mesečino razsvetljeno

tiho vas zrl.

Dozdevalo se mu je, kakor da bi se bilo njegovo življenje z

današnjim dnevom v čisto nov tir zasukalo.

Sin manjšega privatnega uradnika in ravnokar izšolan v

prestolnici, ni poznal našega kmeta, njegovih navad, ne ži-

vljenja na deželi in njegovih zanimivih strani. Trda, prav trda

in neusmiljena se mu je zdela usoda, ki ga je potisnila tako

zgodaj iz mestnega hrupa, zdramila iz njegovih visokoletečih

idealov, ter mu odmerila skromno delovanje med ubogim,

neomikanim ljudstvom. Tu naj bi se ubijal torej od jutra do

večera, z blagim svetom in učenostjo naj koristi drugim, pa

17

sveta in tolažbe samemu sebi ne ve. Take misli polnijo Lim-

barjevo glavo in prvič se mu vzbudi nesrečna misel: ali ni

zgrešil svojega poklica, ali najde srečo v svojem težavnem stanu.

Pozna ura bije in fantovsko petje se čuje tam s polja, ko

svečo ugasne in gre k počitku.

Šele pred spanjem se domisli osebe, ki mu je večerjo in

pijačo prinesla in ga sramežljivo in boječe vprašala, če še česa potrebuje.

Bila je črnooka, črnolasa županova Manica, deklica kakih

šestnajst let. Limbar, precej romantičnega duha in izveden v li-

teraturi, bi jo bil primerjal Sekspirjevi Juliji, zaljubljeni kmeč-

ki fant pa bi rekel in se zaveril, da je Manica tako dekle, da

malo takih.

Kadar človek začne premišljevati svojo in drugih usodo

in začne vpletati vanjo povrh še nežne obraze, – mine spanje.

Tudi Limbar, čeprav truden, ni mogel zaspati tako hitro, kot

si je želel. Vendar se mu je posrečilo naposled, to vemo, a če

se mu je tudi kaj sanjalo, nam ni znano.

18

Tretje poglavje

Drugo jutro je bilo sonce že precej visoko na nebu, ko vsta-

ne Limbar prvič v svojem novem stanovanju na deželi.

Ko je svojo precej izbrano toaleto uredil in nekaj potreb-

nih pisanj izbral, se odpravi k župniku. Ta je bil namreč tisti

mož, ki mu je imel biti tako rekoč desna roka pri njegovem te-

žavnem poslu in dolžnostih, ki so ga poklicale sem na kmete.

Na stopnicah ga sreča mršava dekla že bolj v srpanu, ki ga

vpraša, kaj da naj se mu skuha za zajtrk. Ko pravi, da se mu

mudi in da danes ne potrebuje ničesar, zmajuje stara služab-

nica z glavo in mrmra polglasno. »Čudni ljudje so ta gospoda.

Zvečer ne gredo k počitku, zjutraj ne vstanejo in ne jedo nič,

zato so vsi bledi in mehkužni.«

Zdravnik se ni zmenil za tako kritiko. Molče je odšel. A v

veži se je mimogrede pred kuhinjo ustavil in cigareto zavi-

jal. V tem trenutku je v kuhinji nekaj zašumelo, kakor da bi

zbežala ženska podoba pred njim. Ozre se in kakor po sreči

19

ujame domačo Manico, ki je še pol zardelega lica smuknila

gotovo pred njim skozi stranska vrata na dvorišče. Začudi se,

zakaj se skriva deklica pred njim, zakaj se ga ogiba danes, si-

noči pa mu je stregla. Kdo ve, če nima za to važnih vzrokov, če

ji ni morda celo prepovedano, govoriti z njim. Škoda to! Lepa

deklica je, prijetna druščina bi bila sem ter tja za samotne ure na deželi. Kaj bo? Že prvi dan mu ne gre vse kakor bi bil želel.

Takih misli poln stopi Limbar v vas.

Radovednega obraza kakor vsak tujec se ozira okoli sebe

in kakor je videti ni zadovoljen s tem razgledom.

V tem hipu ga zapazijo otroci, ki se pod vaško lipo vriščeč

igrajo. Kakor bi treščilo mednje, utihnejo in začudeni zijajo.

Ko se jim naposled zdravnik mimogrede približa in jih vpra-

ša kod se gre k fari, nihče ne ve odgovora. Najbolj oddaljeni

stisne pokrivalo v roko in steče po brvi čez potok in dalje po

vasi. Videč drugi svojega tovariša, store isto tako ter jo udero za njim. Majhni srajčniki pa, ki teči ne morejo, zakrijejo obraz in začnejo glasno jokati in se kremžiti.

To je Limbarju zagonetka. Sam zlodej je to, si misli. Takšne-

ga ljudstva še nisem videl. Tak menda nisem, da bi bilo treba

bežati pred menoj. Pozneje se potolaži s tem, da se morda

bojijo otroci njegove dolge rumene brade in gosposke oprave,

katere niso vajeni.

Zdaj ga zapazijo zopet mlade perice tamkaj ob vodi. Rado-

vedne so vse, a javno se ne upajo ozirati po novem zdravniku.

Zatorej stiskajo glave skupaj, skrivaj se smejijo in kdo ve, ka-

kšne opombe delajo.

20

Limbar se ne zmeni zanje, in urno po vasi koraka, dasi

ne ve pravzaprav ali pride po tej strani k fari ali ne. Tako se

približa vaški kovačnici. Cigareta mu je ugasnila in izvedeti

mora vendarle, kje leži fara, torej stopi v kovačnico.

Kovač Krivec nabijal je pravkar na novo kolo železne obro-

če, ko Limbarja zagleda. Dvorljiv in prijazen je bil vedno, po-

sebno proti ljudem boljše vrste. Te lepe navade tudi danes

Krivec ni pustil v nemar.

»Vi ste milostivi gospod doktor, jaz sem pa Krivec, pešaški

kovač,« reče, kolo v kot postavi, potem z umazanim predpa-

snikom klop obriše meneč: »Če ne zamerite gospod doktor

milostivi, pa sedite, pa kar sedite!«

Limbar se čudi taki prijaznosti in naivnosti sajastega tova-

riša in hoteč ali nehoteč sede, cigareto zažge in potem pravi:

»Časa nimam, k fari grem župnika obiskat, pa ne vem prav,

kje je bližnji pot. Vi pa veste, in mi povejte, kod naj hodim!«

»Da bi jaz ne vedel, kod da se hodi? Tolikokrat sem bil že

tam, da sam ne vem koliko. Prejšne čase sva bila tudi z go-

spodom župnikom nekaka boljša znanca. A veste, milostivi

gospod, zdaj sva bolj tako navskriž. Zaradi ženske, poštene

ženske, prave žene, kakršno sem mislil v zakon vzeti po bož-

jih in svetskih zakonih. Branil pa mi je župnik in komisar

in župan in soseska, in sam vrag mi je bil v nasprotju, vam

pravim. Vi mi pa ne bi bili, vi že ne, vi gospod milostivi, to

dobro vem. Takšen gospod ste vi, da je malo takih, prijazni

ste, in govoriti se da z vami, in ko bi vas bil prej poznal, ne bi 21

bil zdaj sam. Ženo, dobro ženo bi imel, pa veselje in blagoslov

božji bi imel z njo.«

Limbar se mora zatajevati, da ga ne posili smeh. Naposled

pravi: »Utolažite se, utolažite kovač, vse bo bolje, pa povejte

mi na kratko, kod se k fari hodi!«

»Saj vam pravim, da vam povem in naznanim prav na-

tančno,« povzame zopet Krivec in z umazanim rokavom pot

raz kuštravega čela obriše. »Če po glavni vozni cesti hodite,

potrebujete tri četrt ure, ne ene minute manj. Pa dobro mo-

rate stopati in stopinje ubirati, to vam povem. Stranska pot za

vrtovi in čez goščo ob holmu je mnogo krajša. Mimo Rože-

novega gradiča morate iti, to si zapomnite, pa je. Ko dospete

k njemu, vidite farno cerkev raz višine in potem jo morate

najti, ko bi bili tudi slepi ali bi vam kdo oči zakril in zavezal.«

»Hvala vam lepa, kovač, zdaj pa ne zaidem,« pravi Limbar,

vstane in sajastemu tovarišu iz hvaležnosti smodko pomoli.

»Ta pa ta! gospod milostivi. Že deset let, kar sem v mestu

bil, nisem kadil take. Lep denar je veljala, pa ga je tudi vredna, po vsej pravici vredna. Da pa ne zaidete in ne zgrešite pravega

pota, pa stopim nekoliko z vami.«

Izgovorivši nasadi pokrivalo in Limbarja po vasi pospre-

mi. To je bila njemu čast, da ne take.

Možje in ženice, ki so ga izmed vežnih vrat in oken gledali,

so zmajevali z glavami in dejali: »Krivec pa Krivec. On se zna

vesti in govoriti povsod in z vsakim človekom.« Ko pride do

razpotja, kovač svoj obraz v dlan upre in pravi: »Po tej poti na 22

levo hodite, kakor sem vam rekel. In ko pridete do gradiča, ne

pozabite stopiti noter, če vam je prav. Roženova gospa je taka

gospa, da malo takih. Sama mi da zaslužka več kot pol fare in

nikdar se ne pelje v tistem novem koleslju, ki sem ga jaz oko-

val, skozi vas, da me ne bi ogovorila, ko pokrivalo snamem, ali

se mi nasmejala meneč: ›Kako je Krivec, kako Krivec? Žeja,

žeja, kajne, žeja vas tare. Pa kaj k nam pridite, kadar mimo

hodite!‹ Taka je Roženova gospa, da veste, in jaz ne pozabljam

njenih prijaznih vabil. Ko sem bil zadnjič tam, natočila mi je

tista plavolasa grajska hči takšnega vina, da mi je nemudoma

v lase šinilo in sem dejal! ›Bog vam povrni milostiva gospi-

ca, Bog vam ga plačaj. Če bi Krivec mnogo take pijače imel,

dolgo, prav dolgo bi še živel, pa kladivo bi vrtel in klešče, da bi ga bilo veselje gledati.‹ Tako pa je le revščina, sama revšči-na! To vam povem, gospod doktor in pravim, da v gradu se

oglasite, saj gospoda kakor ste vi in gospa Roženova, se pozna

po vsem svetu. In pa kapljica, oh taka kapljica, kakršno boste

srkali tam, če ubogate, ne najdete v vsej fari. Jaz bi obljubljena nebesa pustil v nemar, ko bi mi rekli: Krivec! na zemlji ostani, železo kuj pa tako cekinasto vino pij, kolikor te je volja.«

V takem pogovoru se razideta.

To je pravi original kovača, meni Limbar, ko med jelševjem

in brezjem po stranski poti proti fari koraka.

Kake pol ure hodi Limbar, potem pogleda na uro in vidi,

da je že precej pozno. Šele zdaj zapazi, da se njegova steza

prav nič ne ujema s Krivčevim popisovanjem. Niti Roženovega

23

gradu ni na spregled, niti živega človeka v bližini, ki bi mu

povedal, kako in kaj.

»Zašel sem,« pravi Limbar, »zašel in prav mi je. Zakaj sti-

kam po gozdu in si dajem svetovati od vsakega, kdor si bodi.«

Tako ugiba, naposled sklene, da se ne vrne nazaj, naj bo

kakor hoče. Nekaj trenutkov pozneje čuje iz daljine odmev

sekir in človeške glasove.

»Drvarji so v bližini,« pravi. »Dobro je to, oni mi povedo,

kako in kaj.« Približa se možem, ki so ob malem potoku, ki

tam med kamenjem šumi, stoletne hraste sekali, gobo kresali

in tobak prižigali.

A predno ga zapazijo drvarji, zagleda tam ob strani pod

širokovejnato bukvijo postarno, gosposki opravljeno žensko.

Velika s koščenim obrobjem okovana očala ima bolj na koncu

nosu in v neko knjigo je utopljena.

»Ne zamerite gospa, da vas motim! Pot sem zgrešil. Pro-

sim, ali pridem po tej stezi k bližnji fari?« ogovori Limbar

žensko. Poslednja se zgane, knjigo zapre, potem oborožene

oči povzdigne in prišleca premeri. Kakor je videti, bil ji je

všeč; kajti, čez nekaj časa povzame: »Gospod, vi ste zašli rav-

no na nasprotno stran. Pol ure imate od tod daljšo pot.« Zdaj

pogleda sonce in nadaljuje: »Zdaj je ravno deset, in če greste

po poti, katero vam pokažem, ste o pol dvanajstih pri fari.«

Izgovorivši se zopet ozre nekako radovedno izpod široko-

krajnega belega slamnika po Limbarju, očala sname raz nosu,

jih v knjigo za znamenje položi, do kje je brala in pristavi:

24

»Mudi se vam, pa kar sami hodite po gozdnem potu, ki še

domačega sem ter tja prevari?«

Limbar spozna, kam merijo te besede. Spomni se, da bi bila

morda njegova svetovalka Roženova gospa, katero mu je tako

lepo opisal kovač Krivec. Spodobi se torej, da se ji predstavi,

četudi ni tu primerno mesto, ter pove kako in kaj.

»Ali ni tu v bližini Roženov grad, čigar posestnico sem

čul hvaliti v vasi in me sili tudi uljudnost, da se ji kot začasno nameščen okrajni zdravnik poklonim ter jo pozdravim?«

Limbar je pravo struno ubral in se hipoma zavedel, da je

dobro sklepal. Mala rdečica, znamenje iznenadenja, sprele-

ti zdajci sicer bledo lice ženske, njena upognjena postava se

nekako začudeno dvigne. Čez nekaj časa pravi gospa: »Veseli

me, da ste že tukaj gospod doktor; kajti pisali so mi iz me-

sta o tem že pred nekaj dnevi. Tudi vam moram povedati,

da sem jaz gospodinja Roženovega posestva ter vas iskreno

pozdravljam in čestitam naši srenji, da je dobila vendar po

moji prošnji tako potrebnega zdravnika.«

Po teh besedah poda gospa zdravniku roko in Limbar-

ju se je zdela v tem trenutku vsaj za eno desetletje mlajša in

prijaznejša. Vesel je bil torej, da je našel že na potu Roženovo gospo, ki mora biti omikana, vplivna in dobra žena, in njegov

drugi izhod za dolgočasne ure na deželi.

»Torej vam, milostiva gospa, se imam zahvaliti, da sem na-

meščen v tem lepem kraju, ki se mi zdi zdaj toliko prijetnejši,

ko sem se ravnokar prepričal, da stanuje v moji bližini tudi

omikana mestna družina, to je vaša, milostiva gospa.«

25

»Hvale ni potreba, gospod, hvale. Jaz vam nisem storila

dobrega, a od vas pričakuje pol fare pomoči. Tudi kar se tiče

poslednjih vaših besedi, se motite. Moja družina je majhna. Le

jaz in moja hči sva na deželi tu. Mene veseli kmetovanje. Bil je čas, ko me je veselilo tudi mestno življenje, – a tu se počutim

bolje. Veselilo me bo gospod doktor, če mi izkažete kdaj čast

in sicer, kadar vas je volja. Od Pešate do nas je pol ure hoda

in se že utrpi. A zdaj vas nočem dalje muditi. Vi imate pri

fari opravek. Če gospoda župnika obiščete, sporočite mu moj

poklon. Vendar pozabila bi bila kmalu, da ste zašli. Pokazati

vam moram pot iz tega gozdnega labirinta.«

Izgovorivši vstane gospa raz hrastovega debla in nekoliko

časa zdravnika pospremi. A ker se poslednji neprenehoma za-

hvaljuje in noče sprejeti tolike časti, pravi: »Ker menda nočete hoditi z menoj, ostanem tu. Moji delavci hraste sekajo; most

pod gradičem nam je zadnja povodenj razrušila in odnesla,

novega bo potreba. Jaz pa sem rada pri delavcih in tudi stori se več, če je človek sam povsod. A Lucijeta mora domov, južine

bo potreba družini in še nekaj drugega ji naročim. Z njo lahko

greste. Ko ste pri gradiču, imate farno cerkev pred seboj.«

Izgovorivši zakliče hčerino ime.

Kar trikrat mora ponavljati svoj klic. Šele potem se daleč

v gošči oglasi nežen ženski glas.

Nekoliko pozneje prihiti zasopljena gospodična Lucijeta,

plavolaska, kakih sedemnajst let stara. V desnici ima slamnik

poln cvetlic, v levi pa pletenico najlepših jagod.

26

Šele ko se približa zapazi Limbarja. Tu se ustavi, rdečica jo

oblije in nekoliko sramežljivo pravi: »Klicali ste me mama, a

jaz sem bila tako daleč v gošči, da nisem mogla priti prej.« –

»Pozno je že. Domov pojdi in naroči, naj popoldne z vo-

zovi po hraste pridejo in drvarjem južine prineso. Zdaj pa

novega občinskega doktorja pozdravi. Ta gospod so, ki bodo

zdaj s teboj šli, da jim pot pokažeš proti fari.«

Lucijeta se lahno pokloni zdravniku. Ko jo poslednji ogo-

vori z navadnimi besedami pri takih prilikah, še bolj zardi.

Limbar se hoče še enkrat zahvaliti gospi, a ona se obrne v

stran rekoč: »Pa srečno hodita in obiščite nas gospod doktor,

kadar vas je volja!« Izgovorivši odide gospa na prejšnje mesto

k knjigi, ki jo je na hrastovem deblu pustila, Lucijeta in Lim-

bar pa po nasprotni strani.

27

Četrto poglavje

Da najde Limbar tako ljubeznivega vodnika na kmetih in v

tej samoti, bi si niti sanjal ne bi nikdar. Vesel je bil tega, vesel, da bi bil zavriskal ko bi bil sam, a ne v družbi mlade grajske Lucijete. Tesno je bilo spočetka zdravnikovi spremljevalki

okoli srca. To je bilo naravno in opazil je Limbar sam. Posta-

vil je torej v boj vso svojo ne ravno pičlo zgovornost. In to je pomagalo. Že na pol pota je vedel, koliko je na gradu družine,

koliko let že mati tu stanuje, da v bližini na daleč okrog ni

omikanih znancev, da se sem ter tja toži Lucijeti po mestnem

življenju, po penzijonatu samostanskem pa nikdar, da vsako

nedeljo k maši k fari hodi, ali se z materjo vozi, pa da jih sicer skoraj nihče ne obišče in take vsakdanje stvari. Mnogo ni bilo

vsega tega, a za Limbarja dovolj. »To bo druščina po moji

volji,« pravi sam pri sebi. »Deklica je omikana, nepopačena,

in prijetno bo živeti v njeni soseščini.«

Tudi Lucijeta, četudi sramežljiva in plaha s početka se po-

lagoma opogumi.

28

Po daljšem potu in po zvito zasukanih pogovorih tudi de-

klica izve, koliko časa po priliki ostane zdravnik na deželi,

kje stanuje, kako da mu dopade tu in če ne misli kdaj njene

matere obiskati in ali je že dobil primerno povabilo.

Zadnje besede so bile zdravilne kapljice za nezadovoljno

Limbarjevo srce. Ali ta lek bil je tudi prvi znak bližajoče se

srčne bolezni, katere on niti sam ni slutil in poznal, čeprav je bil zdravnik. Mogoče pa je tudi, da ni hotel paziti nanjo in se

je sramoval te svoje iznenadne slabosti.

V takem pogovoru se približata gradiču. Že od daleč jima

prihiti nasproti dolgodlaki domači varuh, Sultan; Limbarja

nekoliko postrani pogleda, okoli Lucijete pa veselo poskakuje.

»Zdaj pa kar naravnost po tej cesti hodite! Tisti rdeči zvo-

nik je farne cerkve, zaiti ne morete več,« pravi Lucijeta in steče po peščeni poti proti gradu.

A prišedši do kamenitega vodnjaka sredi vrta, postoji in se

ozre za zdravnikom, ne vemo ali iz radovednosti – ali iz kake-

ga drugega vzroka. In glej, pri tej priči se obrne tudi zdravnik in pogleda za svojo ljubeznivo spremljevalko. Lucijeto rdečica

zalije, sramuje se in kakor boječ se zdravnikovega pogleda,

skrije se urno za vrtnim drevjem.

»Lepa deklica, srečen bo, kdor jo bo imenoval kdaj svojo,«

pravi Limbar polglasno sam pri sebi, ko dalje koraka.

Prišedši na grič, se ozre v dolino pod seboj. Tam leži Pe-

šaška vas, kjer stanuje, tam farna vas, z veliko belo cerkvijo

in visokim zvonikom sredi nje, in zopet tam beli prenovljen

29

gradič s sadnim drevjem in travniki obdan. Ne vemo, kateri

pogled je bil Limbarju zanimivejši, če bi hoteli ugibati, ne bilo bi nam težko.

Poldne je zazvonilo pri fari in po podružnicah razkroplje-

nih na desno in levo, ko stopi Limbar v župnijo.

Debeluhasta kuharica mu hiti v prvo nadstropje župni-

kovo sobo kazat. Med potom se pa nekolikokrat radovedno

in nezadovoljno pa skrivaje po njem ozre, in ga premeri od

nog do glave, kakor češ: pa menda ne ostane pri kosilu pri go-

spodu. Dobička ni od takih ljudi in kosmatinom gosposkim

človek nikdar ne ustreže.

Župnik na Ravnem, kakor se je imenovala fara, je bil sivo-

las, častitljiv mož.

Pri zamazanem rdeče obrezanem brevirju je sedel, ko vsto-

pi Limbar, ter imenuje svoje ime.

Veselje, pravo odkritosrčno veselje se razlije župniku po

lepo rejenem obrazu pri teh besedah. Toplo stisne prišlecu

roko in pravi: »Bog vas sprejmi v našem sedaj tako žalostnem

kraju in naj blagoslovi vaš trud in dobro voljo, katero daru-

jete ubogemu ljudstvu. Že gospa Roženova, blaga žena, mi je

pripovedovala, da je prosila pri poglavarstvu pomoči in jaz

sem storil nekaj korakov zaradi tega. Zdaj vidim, da najin trud

ni bil brezuspešen.« Po teh besedah premeri skrivaje župnik

novega zdravnika. Laskav poklon bil je znak, da je popolnoma

zadovoljen s svojo novo ovčico.

30

Ko se bolj živo razvname razgovor o tem, kako kužno bo-

lezen zatreti, kaj naj se zapove, kaj prepove faranom, in kako

morajo župan in duhoven in vsi, ki imajo kaj veljave, podpi-

rati vlado, da zatro razširjajočo se nesrečo, pripoveduje tudi

Limbar o naključni seznanitvi z gospo graščakinjo.

»Dobra žena, prava žena, ki ne gleda na krajcar, če se tiče

časti božje ali revščine in nesreče, naj bo kjerkoli,« trdi župnik in tobačnico med prsti vrti.

Pozneje se župnik in zdravnik tako daleč sprijaznita, da

mora poslednji v resnici pri njem pri kosilu ostati.

Ko je po kosilu nekaj boljšega vina na mizo prišlo in žu-

pniku merico poštenega veselja v glavo, pripovedoval je za-

nimivosti iz svoje mladosti in dijaških let. Mnogo je skusil in

prebil, je trdil, in nazadnje se vendar upokojil na Ravnem, kjer je po vsem prav zadovoljen. »Tudi mi ni žal, da sem si svoj

težaven stan izbral,« pravi potem. »Prijatelj in še neki drugi

– je hotel drugače – a božja volja je bila taka, pa je. Človek se vsega privadi, še jeklene verige in tudi vi se boste privadili na-

šega kraja, gospod doktor, da nas niti ne zapustite več,« konča

župnik in na zdravnikovo zdravje polno kupo povzdigne.

Ko trčita potem z novim znancem, poslednji ne more kaj,

da ne bi zagotovil in upa, da ga ta želja ne bo minila.

»Pomenljive besede ste izgovorili, gospod doktor danes

pri kosilu,« ponavlja župnik, ko pozneje zdravnika nekoliko

proti domu pospremi. »Pomenljive besede, kaj je to?« si misli

31

Limbar. »In ali bi ne mogle biti v resnici take? V zadnjih dneh

se je moje življenje zasukalo v nov tir, častitljiv mož ima prav.«

Poln takih misli koraka Limbar proti domu srečen in vesel

in nemiren in radoveden o samem sebi in o onem, čemur

pravimo – bodočnost.

32

Peto poglavje

Nedelja je bila. Lepa jesenska, praznična nedelja. Pred far-

no cerkvijo na Ravnem so stali možje v gručah in tobak za-

žigali in čakali, kaj jim bo birič danes raz cerkvenega zida na

znanje dajal in kaj jim cesarska in kraljeva gosposka ukazuje

in zabičuje.

Tam ob strani ob župnikovem vrtu je slonel tudi Limbar

in opazoval ljudstvo, ki se je gnetlo kakor povodenj na vse

strani. Tam pred prvo krčmo je stala kočija Roženovega gra-

da. Zdravnik je tudi dobro videl, da sta sedli vanjo dve osebi:

mlada deklica in sivolasa gospa. In ko je pridvignil pokriva-

lo, ko je trenutek pozneje kočija mimo njega po prašni cesti

zdirjala, opazil je tudi, da je mlajša lahko zardela, starejša pa mu prijazno odzdravila. Še dolgo je tam stal in za kočijo zrl,

dokler se ni zavila v bel oblak cestnega prahu.

Možje so že kleli in zabavljali, da se birič danes tako dolgo

obotavlja in na učeno pisanje zre, o katerem dobro vedo, da je

33

napisano v tujem jeziku, birič pa rojen na domačih gorjancih,

in da kakšno tujo besedo samo za silo čitati zna.

Naposled povzdigne birič na cerkvenem zidu svoj hripavi

glas in daje na znanje, da je cesarska kraljevska oblast poslala izvedenega zdravnika v faro, ki jo bo varoval daljnega razšir-jevanja nalezljive bolezni črnih koz.

Tudi pripomočke in pravila zoper to razklada potem in

zabičuje, da se ima zdravniku popolna pokorščina in zaupa-

nje izkazovati in da čaka ostra kazen vsakega, ki bi to povelje

preziral.

Možakarji so čuli vse to, zijali, zmajevali z glavami, ne-

kateri verjeli, nekateri pa kleli in dejali: »Kar je, pa je; kar je namenjeno, je namenjeno, vsi kanclijski škrici in muštacarji

ne odvrnejo, če Bog hoče drugače.« V takem modrovanju in

pogovoru se razidejo. Isto popoldne ni pripovedoval nihče o

drugem, kot o komisijskem povelju in o novem zdravniku.

Prvo nedeljo je Limbar mnogo delal; kajti nakopičilo se

mu je že takoj na začetku prilično število stanovskih opravil.

Prejšnji večer je govoril z županom in srenjskimi svetovalci o

tem in onem, danes pa je moral izvrševati mnogo poročil in

ukazov, ki so bili namenjeni posameznim srenjam njegovega

okraja. Za taka dela se mu je dozdevala nedelja najpriličnejša.

– Kadar človek mnogo dela, potrebuje tudi nekaj oddiha in

razvedrila. Tako je sodil tudi Limbar. Položil je proti večeru

pero in hitel je na plano. Pogrešal je zabave in človeka, s katerim bi se mogel razgovoriti. A kje iskati takega tovariša?

34

Pod širokovejnatim orehom na županovem vrtu so sedele

vaške deklice in prepevale lepe slovenske pesmi, ko stopi Lim-

bar na dvorišče. Tudi domača Manica je bila med njimi, to je

zdravnik opazil dobro. A kakor bi odrezal, je utihnilo petje,

ko zapazijo deklice mladega gospoda in sramežljivo pomeži-

kujejo druga drugi.

Limbar je ljubil petje in navdušen je bil že kot dijak za na-

rodno petje. Najprej bi se bil rad pridružil pevkam. A videč,

da jih je spravil v zadrego, in da se sramujejo, zavije v vas in odide.

Ko ne bi bilo že tako pozno, v grad bi šel. A zdaj se ne

spodobi. Tudi človek ne sme tako rekoč z vrati v sobo pasti,

vabil ne zlorabiti. Danes teden grem tja, prej ne. Prerano bi

bilo. Star pregovor pravi: da se prijatelji, znanci in zaljubljeni toliko rajši imajo, kolikor redkeje se vidijo.

V takem slučaju stori Limbar kratko sodbo, kakršno je

storilo že toliko njegovih prednikov, in jo dela toliko nasle-

dnikov, kajti tja gre, kamor božja roka v podobi smrekovega

vršička dolgočasneže vabi, ter jim s kupo vliva veselje v prsi.

Neki pisatelj pravi, da je krčma svetišče, kjer smo si vsi

bratje, vsi sestre, kjer se izganjajo zastarela sovraštva in strasti, kjer se sklepa toliko lepih zvez, rodi toliko blagih name-

nov, kakor nikjer drugod. Ta pisatelj je tudi Limbarju iz srca

govoril.

Ob nedeljah je na deželi in povsod v krčmah veselja dovolj.

Limbar poslednjega ni bil ravno vesel, torej sede k stranski

35

mizi, kjer je bil sam in je mogel opazovati toliko bolje na-

rodno življenje, ki se razvija v najodkritosrčnejši podobi pri

kupi vina. A kadar bi bil človek rad sam, se mu redko posreči,

in kadar išče druščine, je ne najde.

Tega se je prepričal tudi Limbar.

Ko se je začelo mračiti, pridrdra po cesti voz in se usta-

vi pred krčmo. Nekaj trenutkov pozneje stopi v pivsko sobo

suh postaren upognjen možak, meščanski oblečen, in za njim

njegov voznik z bičem v roki in s kratkocevno pipo v ustih.

Ker pri glavnem omizju ni bilo prostora, prisede k stranski

mizici k Limbarju, dasi tudi sedalo ni bilo posebno ugodno.

Na začetku je bila nova druščina molčeča, kakor je navada.

Razgovori o vremenu, o potu in drugih nezanimivih stvareh

so bili kratki. Šele, ko so pivci voznika, znanega kmeta iz bli-

žnje soseske pit klicali in vprašali, kod je gospoda vozil, se

prišlec in Limbar bolje sprijaznita. Prvi se predstavi namreč

in pove, da je obsojen sem na kmete, ter da bi povsem ne bilo

neprijetno tu, ko bi se sem ter tja za svobodne ure primerna

druščina našla.

Po takem govoru je bil prišlec takorekoč primoran imeno-

vati tudi svoje ime in naslov. Storil je tudi to; a le neposredno, po ovinkih. Iz vsega je Limbar spoznal, da mora biti kakšen

uradnik v pokoju, ki na stara leta v svojem rojstnem kraju na

deželi stanuje. Pozneje se zapleteta v večje pogovore o politi-

ki, o dnevnih novicah, o socijalnem vprašanju, o življenju na

kmetih itn.

36

Limbar se je prepričal naposled, da ima visoko omikanega

moža v svoji druščini, ki je marsikaj videl in izkusil in s katerim se lahko prijetno občuje.

Vesel je bil tega. Le nekaj mu je ostalo zagonetka. Čutil je,

da se tovariš skrbno varuje govoriti o svojih osebnih razme-

rah. Dozdevalo se mu je, kakor da bi imel nekaj na srcu, kar

noče in ne more zaupati vsakemu.

Pozno je bilo in pivci so začeli odhajati. Voznik je že dva-

krat zabičeval, da bo treba odriniti, kajti noč bo temna in vo-

žnja po strmi gorski cesti težavna.

»Veselilo me je,« pravi tujec naposled, »da sem imel čast

seznaniti se z vami gospod doktor. Kadar v goro zaidete, obi-

ščite me! Jaz samotarim tam pol drugo uro od tod. Posebne

prijetnosti vam ne morem obetati, a kupo vina in kaj prigrizka

je za moje obiskovalce vedno v hiši. Sicer poslednjih nimam

tu; a vi mi boste dobrodošli.« Izgovorivši, stisne Limbarju de-

snico, ter mu poda k slovesu svojo karto.

Trenutek pozneje oddrdra voz in Limbar ostane sam na

svojem prejšnem mestu.

Radoveden se ozre na karto in bere: »Ivan Komar, kapitan

v pokoju.«

»Dejal sem in uganil,« pravi Limbar, »da je penzijonist. A

da si izbere na stare dni samotno Pogorje, samotno poslopje

za stanovanje, kjer biva brez družine, prepuščen samemu sebi,

kakor sem posnel iz govora, ostaja mi zagonetka. Nekaj po-

sebnega ga mora vezati na ta kraj. Da ni domačin tu, pozna se

mu po naglasu, a vendar je jasno, da je Slovenec.«

37

»Lepo je to. Vsaki dan najdem novo poznanstvo,« meni

Limbar naposled, ko račun plačuje in na brleči z velikim utrin-

kom goreči sveči smodko prižiga.

»Ali poznate tega gospoda, ki je pri meni sedel?« vpraša

pri odhodu rdečeličnega krčmarja, ki novce spravlja.

»Da bi ga jaz ne poznal, gospod doktor? Poznam ga, po-

znam, kakor vas, če ne bolje. Gospod Komar je s Pogorja. Mno-

go let je menda za višjega pri vojakih služil in kakšnih pet let bo, kar se je na Pogorju naselil in malo posestvo kupil. Več

pa ne vem in tudi drugi ne vedó. Seveda, govori in ugiblje se

mnogo, a saj veste, kako je, svet je vedno zvedav in – jezičen.

Jaz pravim, da je to prav dober, pa prav prijazen gospod. Svo-

je muhe ima pa tudi, kakor vsak. Slabovoljen, slabovoljen je

menda večkrat in pa vaškim krčmarjem premalo skupička da.

To je to, gospod doktor.«

Zadnje besede je bolj skrivaje krčmar Limbarju v uho še-

pnil, ko ga je spremljal do vežnega praga, ter ga še povabil na

kakšno merico pravega, poštenega dolenjca, kakršen se toči

le pri njem, pa nikjer drugod.

38

Šesto poglavje

Naslednje popoldne se je Limbar truden iz bližnje vasi vr-

nil, kjer je precej bolnikov obiskal. Toplo je bilo.

Dolgocevno pipo tobaka je natlačil in na divan legel, po-

treboval je nekaj počitka. Zjutraj je zarana vstal in sinoči šel precej pozno k pokoju.

A puhnil je šele kakih desetkrat tobakovega dima proti

lesenemu starodavnemu stropu in se mu je polagoma začelo

dremati, ko nekdo na njegova vrata potrka. Kdo bi prišel zdaj

k njemu, saj ne pričakuje nikogar. Počasi in celo brez dovolje-

nja se zdajci vrata odpro in mlado žensko lice pogleda v sobo.

A videč zdravnika ležečega, zopet kakor bi se bilo speklo, za-

pre vrata, in zakliče: »Gospod doktor, doli pojdite, grajski je

prišel po vas!«

»Kaj je to, kdo iz grada naj bi me iskal. Gotovo imajo bol-

nika.«

Limbar hiti po stopnicah v vežo. Tam ga čaka mladi hlapec

z bičem v roki. Pokrivalo sname s kuštrave glave, za levim

39

ušesom se nekoliko popraska in bič za hrbtišče skrije, ko za-

gleda zdravnika in pravi:

»Gospod doktor, naša gospa so dejali in naročili, ko bi bili

tako dobri in kar k meni na koleselj prisedli, mudi se mudi,

hudo mudi, so rekli.«

»Kaj pa je? Govorite, kam se mudi?« vpraša Limbar čudeč

se neumljivemu hlapčevemu poročilu.

»Kam bi se naj mudilo, kam? K nam so dejali gospa, k nam

v grad. Naša Lucijeta so nevarno zboleli in gospa so kar iz

uma, vse je v neredu.« Tako ponavlja hlapec v mali zadregi in

nevedoma z bičem ob tla potrka, kakor češ: »Le urno, le urno,

če ste res tako učeni in znate kaj pomoči!«

Trenutek pozneje zdrdra grajski koleselj izpred županove

hiše.

Na vežni prag pa stopi mlada, črnooka deklica in zre, ne

vemo ali za kolesljem ali za zdravnikom ali za obojim. Bila je

Manica, ki je bila klicala prej Limbarja, in potem skrivaje v

kuhinji prisluškovala in grajsko poročilo izvedela.

»Lucijeta, Lucijeta,« pravi potem. »To je tista rumenolasa

gospica, ki v nedeljo v prvo klop pred oltar k maši hodi. Bolna

je torej, bolna. Ko bi umrla, kakšna žalost bi bila! Radovedna

sem, kdo bi jokal po nji in žaloval. Tudi zdravniku bi bilo žal, mislim. Zakaj pa ne? Ona je lepa grajska hči. O, jokal bi po nji morda tudi on, tudi on, to vem, po meni pa ne bi, po meni.«

Nekako milo se stori dekletcu pri zadnji besedi. Na desni nogi

se zavrti, in odide v kuhinjo ali kam, da ne bi vedel nihče, da je 40

gledala za zdravnikom. In zakaj je morala zreti za njim, zakaj

ji je lahko pri srcu, kadar je doma on, in tesno, kadar ga ni.

V gradu je bilo otožno in tiho tisto popoldne, kakor ma-

lokdaj ali nikdar popreje.

Gospa Roženova je že na balkonu čakala zdravnika in mu

hitela naproti zagledavši koleselj na prašni cesti. Limbarju se

je dozdevala najmanj za pet let starejša in še bolj upognjena,

ko mu je dejala: »Lucijeta je obolela. Nenadoma ji je prišlo

in že opoldne jo je zapustila zavest.« Dalje ni mogla govoriti.

Molče je peljala Limbarja v prvo nadstropje v bolničino sobo.

Bleda je ležala Lucijeta in se niti ozrla ni po prišlecih. Nepri-jeten prizor.

»Nesrečna epidemija nima tu nič opravila,« šepne gospe

zdravnik, »in velike nevarnosti menda ne bo.«

»Ali je mogoče?« vzklikne mati. »O, rešite mi otroka, ako

njega izgubim, izgubim vse!« toži graščakinja in solze jo oblijejo.

»Vse storim, kar je v moji moči, in zagotovljam vam gospa,

da bolezen ni tako nevarna, kakor je videti,« tolaži zdravnik.

Limbar je ostal tisto popoldne do večera v gradu. Ko se je

zvečer poslavljal, obljubiti je moral, da se jutri zarana vrne.

Tema je bila, ko se je peljal potem s hlapcem po holmu

od grada na okrajno cesto. Na razpotju, kjer se križata cesti,

ena na Gorjance in proti Pešaški vasi, druga proti glavnemu

mestu, prijaha koleslju nasproti jezdec. »Kdo da bi bil? Ali ga

niste videli? Jaz pravim, da ni nihče drugi kot Zakriški gra-

ščak. Sam vrag vedi, kaj išče v tem času tod? Hudomušen je

41

menda zelo, in ljudi se ogiblje. Okolica ga nič kaj ne ceni, ne

bi dejal, da ima kakšne posebne vzroke za to.«

»Ali zahaja kdaj v Roženov grad?« pristavi zopet zdravnik.

»A jaz ga nisem videl nikdar. Tudi naša gospa ne obisku-

je Zakriškega gradu. Ljudje pa trdijo celo, da sta graščak in

gospa v sorodstvu ali v prepiru, čeprav ne vem zakaj. Kakor

vidim tudi gospoda ni najboljša; jaz mislim taka, kakršna po

gradovih stanuje, nič boljša ni, kakor smo mi kmetje.«

Tako je modroval hlapec. Zdravnik pa ga ni vpraševal da-

lje. Spomnil se je župančkovega pripovedovanja o Zakriškem

graščaku in ugibal, kakšna je stvar. Kakšen je bil uspeh tih

premišljevanj, ne vemo prav in zdravnik sam ni vedel. Le toli-

ko je uganil vsaj po njegovih mislih, da v gradu menda ni vse,

kakor bi moralo biti. Ravno poslednje je bilo vzrok, da mu je

bil Roženovski gradič od danes še bolj zanimiv, nekaj tako-

imenovane romantike je bilo vpletene v njem. Če je Limbar

potem isti večer celo v postelji dalje v mislih po gradu hodil,

ki je bil resen mož, – kdo bi mu zameril?

42

Sedmo poglavje

Nekaj dni po teh dogodkih je imel Limbar opravek na Po-

gorju. Zagledavši belo hišico na strmini, obdano s prijetnim

vrtičem, spomni se svojega znanca iz vaške krčme. Ta znanec

je bil Komar, stotnik v pokoju.

»Vabil me je, naj ga obiščem. Lepo bi ne bilo, ko bi mimo

šel, pa se njegove hiše ogibal,« pravi Limbar in ubere pot na

levo proti poslopju.

V senci mladih jablan je stala miza, stol poleg nje in na

njem je slonel Komar s širokokrajnim belim slamnikom na

glavi. Kakor je bilo videti, čital je nekaj in iz dolgocevne pipe je kadil.

Limbarja niti opazil ni. Šele, ko ga poslednji pozdravi, ter

se hoče opravičevati, da se predrzne motiti ga v čitanju, vstane Komar, pipo iz ust vzame in pravi: »Lepo, lepo, mladi prijatelj, da ste se spomnili mene. Dejal sem že, da me boste pozabili

posebno zdaj, ko imate opravka dovolj v zanimivejših hišah,

kot je moja koča.«

43

Predno je mogel Limbar odgovoriti poslednjim, z nekako

dvoumnim humorjem izrečenim besedam, odide Komar v

hišo, opravičujoč se, da mu hoče stol iznesti, ker je danes sam

doma.

Trenutek pozneje se vrne s stolom naslanjačem in z bu-

teljko vina.

»Sedite, gospod doktor, pa kupo vina izpijte, klanec vas je

utrudil in užejal!« pravi potem ter sede na svoj prejšnji prostor.

»Ni take sile gospod stotnik; hoje sem vajen, ali vsaj na

deželi in v moji službi se je privaditi moram,« pristavi Limbar

še vedno v nekaki zadregi zaradi prejšnje stotnikove opombe.

»No kako vam je všeč to moje samotarstvo gospod doktor?

Kajne, zdi se vam, da je tu samo kmetovanje dolgočasno. Za-

gotavljam vam, jaz sem se ga privadil in se tudi popolnoma

pokmetil. Ne zapustil bi rad svoje hišice; mnogo lepih spo-

minov me veže nanjo. Pri zadnjih besedah povzdigne Ko-

mar kupo, in trči s tovarišem rekoč: »Na vaše zdravje, gospod

doktor! Veseli me, prav iz srca me veseli, da ste me obiskali.

Povedati vam moram tudi brez prikrivanja, da ste mi bili všeč,

ko sem vas videl prvikrat v krčmi, ter bi mi bilo žal, verjemite mi, ako bi se bilo razbilo najino poznanstvo, kar upam, da se

zdaj ne bo zgodilo.«

»Vaša prijaznost je prevelika. Ne vem, če jo zaslužim. Tudi

jaz ne bi smel soditi drugače o vas, ko bi tudi hotel. Zatrjevati mi ni treba, da je pravi prijatelj povsod neprecenljiv zaklad,

posebno pa tu v tujini in na kmetih, kjer človek nima drugega,

kot samega sebe.«

44

»To traje le nekaj časa. Polagoma se človek udomači pov-

sod, kakor sem se jaz tu. Moje čebele tam v uljnaku, moj pram

v hlevu, moja Diana na lovu, pa mala kmetija, ki jo imam, mi

je zdaj ljubše, kot vse drugo. A ne sodite me slabo! Da govorim

tako, imam važne vzroke. Ko se spoznava bolje, ne boste se

čudili več tej moji opombi.«

Pozneje se razvname pogovor o drugih navadnih stvareh,

o gospodarstvu, o letini in okolici. Limbar hvali tovariševo

posestvo, belo prijazno hišico, lepo zasajen vrtič, krasen raz-

gled v dolino in meni, da v resnici ne bi bilo napačno pokme-

titi se. Se ve, da človek ne bi smel biti sam. Družico, ljubeznivo gospodinjo bi moral imeti poleg sebe.

Pri zadnjih besedah Komar trikrat urnejše dim v vejevje

puhne, slamnik kakor nevedoma globlje v čelo pomakne in

kakor da bi bil preslišal zadnje besede s kazalcem v dolino

pokaže meneč: »Ali ste si že kaj ogledali našo okolico, go-

spod? Kako vam je všeč tisti gradič na holmu med vrtnim

zelenjem?«

»Prijazno poslopje je,« meni zdravnik, ki zre nekako za-

mišljen tja proti gosposkemu selišču.

»A propos! ne zamerite, čul sem, da je nevarno obolela

grajska hči. Vi morda veste kaj natančnejšega o tem, morda

so vas celo klicali v grad?«

Lahna rdečica zalije Limbarja, dobro da je stotnik ravno

pipo tobaka zažigal, ter to ni opazil. Lepo ni to, da mu nisem

poročal prej sam o tem, a zdaj ni drugače. Zakaj mi on sam

45

ni nikdar omenil grajskih, poznati jih mora bolje od mene.

Čudno je to. S tem se opravičuje Limbar sam pri sebi, potem

pa pravi: »Da, gospodična Lucijeta ali kako jo že kličejo, je

obolela in sicer nevarno. A zdaj je že bolje. Bal sem se, da pri-tisnejo koze; a zdaj ni nikakršne nevarnosti več«.

»Škoda bi je bilo, prav škoda. Lepo dekletce je. Jaz je sicer

že davno nisem videl; a ljudje trdijo tako in njim se mora

verjeti.«

Poslednje besede je govoril stotnik zopet z nekim poseb-

nim naglasom. A govorjeno je bilo in Limbar je to opazil,

kakor se je morda dozdevalo njegovemu tovarišu. Poslednje

mu je vzbudilo novo radovednost, novo uganko v odnosih

med Komarjem in grajskimi. Prepričal se je tudi, da ima nje-

gov tovariš posebne vzroke, da je tako kratkobeseden, glede

grajskih. Pol iz radovednosti, pol zaradi tega, da bi se še bolje utrdil v svojih sumnjah, pravi:

»Zdi se mi, da ne obiskujete grajskih in da so vam odnosi

grajskih tuji, kakor meni. A pozabil sem, da niste poseben pri-

jatelj tovarišiji, da najdete dovolj zanimivosti v gospodarstvu.

Zavidam vam zaradi tega.«

»V resnici, dolgo je že, kar nisem bil v gradu. Obiskovanje

dolg dela. Graščakinja je menda tudi mojih misli. Kdor obi-

skuje, mora tudi sprejemati, a jaz tega ne morem. V mojem

selišču ne najdete salona. Torej ne vem, kdaj grem zopet v

grad, če bi me sploh zanimalo, da bi šel.«

46

Tako se opravičuje stotnik. Drugi del postavljenega vpra-

šanja pa popolno prezre, navidezno ne nalašč. A Limbar je

dobro pazil na tovariševe besede in ravno poslednje so mu

bile važen, sila važen podatek v njegovi sodbi.

»Zdaj vam moram pa vendar tudi stanovanje pokazati. Po-

sebnega ne najdete. Pregrešil sem se že proti etiketi, da sem

vas sprejel v jablanovi senci. Ne zamerite! Mislite si, da sem

kmet, pa je.« Izgovorivši stotnik vstane in pelje zdravnika v

hišico. Tam mu razkaže tri male a prijazne sobice, stanišče

za družino. Poslednja ni bila mnogobrojna. En hlapec in po-

starna dekla, ki je bila povrh tudi kuharica, pa je našteto vse.

Posebno dolgo pa sta se mudila naša znanca pri lepi, skrbno

izbrani biblioteki. Limbar se ni mogel dovolj načuditi, da ima

njegov tovariš še vedno toliko veselja do najnovejše literature.

»To so moji prijatelji poleg drugih, katere sem vam naštel

prej, namreč pozimi in v slabem vremenu,« pravi stotnik, po-

kazavši na lepo urejene knjige.

Potem odideta zopet na vrt in se ustavita pred uljnakom.

»To so zveste marljive živalice. Koliko bi se učil lahko člo-

vek od njih, ko bi hotel. Kamor zleti matica, tja hiti ves roj, za njo je pripravljen darovati življenje in vse. Človek pa – obljublja in obljublja, prisega in zaklinja se – a ko pride čas izkušnje

– se ne pokaže moža. Tako je mladi prijatelj. A vi tega ne veste in srečni ste, da ne veste.«

Poslednje besede je govoril stotnik z naglasom, ki je pričal,

koliko gneva mora tičati v govornikovih prsih.

47

Precej pozno je že bilo in Limbar se je poslavljal.

»Veste kaj ste rekli gospod stotnik prej? Obiskovanje dolg

dela, torej dolžnik ste zdaj vi moj; in veselim se takih dol-

žnikov, kakor ste vi, razumite me.« Zadnje besede je govoril

zdravnik, ko mu je starec podal roko in pozneje vzkliknil:

»Pridem, pridem, enkrat prav gotovo pridem, če me koze

ne vzamejo, ki nam pretijo zdaj. Pa teh, upam, ne bo. In ko bi

prišle, škoda me ne bi bilo ravno, vi bi me že pozabili, kakšni

daljši znanci pa še lažje.«

»Čuden človek, ta Komar! Kdo ga razume? Blag mož je

videti, a srečen ni, četudi se dela.«

Tako razmišlja Limbar, ko na nasprotno stran pozneje k

oddaljenemu bolniku koraka.

48

Osmo poglavje

Odkar je obolela Lucijeta je bil Limbar vsakdanji gost v

gradu. Čudil se je samemu sebi in svoji nemožatosti, da je

dopoldne pogledoval na uro in prešteval, koliko časa je še,

do odhoda v grad; popoldne pa, kadar je bil pri grajskih, je

pa sonce trikrat preurno zahajalo za gore. Tudi ljudje so se

čudili, stikali glave, modrovali in ugibali, češ, doktor je pravo zadel. Ta grajska hči bi bila kakor nalašč zanj. Lepa je, mlada

je, in pa kako bogata!

Lucijeta je v štirnajstih dnevih toliko ozdravela, da je že

smela na vrt. Tudi z materjo se je že enkrat na sprehod pe-

ljala. Neko popoldne je bila sama doma. Mati je imela važen

opravek v mestu. Bilo je lepo jesensko popoldne. Lucijeta je

sedela v zeleni kolibi na vrtu, od koder se je videlo na daleč

okrog po dolini. Za tovariša in čuvaja si je poklicala danes

domačega psa. In poslednji, njen zvesti spremljevalec, ubo-

gal je rad. Veselo je poskakoval pred njo na poti proti precej

49

oddaljeni kolibi in tam je legel k njenim nogam in dremal. A

celo v spanju je skrbel zanjo. Večkrat je stresel z glavo, kakor da bi se bil prestrašil, da tako slabo izpolnjuje svoje dolžnosti, odprl je zaspane oči in se v svojo gospodinjo ozrl. Videč,

da je vse v redu, zadremal je zopet. Lucijeta je imela knjigo v

naročju in zrla je vanjo. Vendar dvomimo, da bi bila posebno

pazljivo čitala. Zaprla jo je večkrat in gledala na belo cesto

proti Pogorju. Ko nam ne bi bilo znano, da se mati vrne komaj

z nočjo, menili bi, da pričakuje njo.

Po peščeni vrtni stezi se približa zdaj moška stopinja. Pri-

šlec je menda opazil deklico v kolibi in hotel jo je iznenaditi.

A posrečilo se mu ni.

Ko je bil kakih dvajset korakov oddaljen, plane Sultan kvi-

šku, glasno zalaja in zavije za oglom. A zagledavši Limbarja,

starega znanca, spenja se veselo po njem in se dobrika po

stari navadi.

Lucijeta zardi, ko jo pozdravi zdravnik in po materi vpra-

ša. Pove mu, da je odšla v mesto in da se šele proti večeru vrne.

»To je škoda. Bil sem prepričan, da jo najdem doma,« pravi

Limbar in v nekaki zadregi je. Sam ne ve ali bi se vrnil, ali naj bi ostal. Težko je prvo, ne posebno pristojno drugo.

»Ali se vam mudi in imate opravka, gospod doktor? Ako

ne, ostanite pri nas, če vam je ljubo. Proti večeru se peljem

materi naproti in vi se peljete z menoj, če hočete,« pravi s

pravo mladostno prostodušnostjo Lucijeta in upre nekako po-

gumno oči v zdravnika, kakor bi hotela reči: »Ubogajte, če

ne – zapomnim si to!«

50

Zdravnik se je nekoliko pomišljal, potem prikimal in se-

del poleg mlade tovarišice. Kaj je tudi hotel? Kdo bi se mo-

gel braniti tako ljubeznivemu, pa tako – nekako energičnemu

povabilu.

Čutil se je srečnega, da je smel ostati v njeni bližini tudi

zato, ker je smatral dekličino povabilo kot dobro znamenje, da

je morebiti tudi ona že uganila, da pogosti prihodi Limbarjevi

niso posledica zdravniške skrbi, kajti zdravje Lucijetino bilo

je že tako napredovalo, da se ni bilo ničesar bati, in da je bila vsaka zdravniška pomoč odveč. Sumil je, da deklica iste simpatije do njega goji, kakršne on do nje, kajti prepričal se je že popolnoma, da je to, kar ga vedno privlači v njeno bližino, čut

ljubezni, katera mu je razvnela srce z vso močjo mladostnega

ognja.

»Drage volje gospodična sprejmem Vaše povabilo,« od-

govori Limbar, ter sede na ponujeno stolico. Z radosti pol-

nim očesom zrl ji je v oko in tudi ona se mu je ljubeznivo

nasmehnila. Ali oba sta bila zaradi nenadnega srečanja brez

kakšne priče tako razburjena in preplašena, da nista vedela,

o čem bi načela pogovor. Po kratkem molku pomagal si je

Limbar iz zadrege s tem, da je začel hvaliti vreme in tako se

je tok govora začel sukati okoli vsakdanjih stvari. V pogovoru

je Limbar začel pripovedovati tudi o svojih osebnih razmerah

in kako je pred kratkim končal svoje študije ter da sicer še ni-

kjer ni stalno naseljen, a da se misli, kadar svoj tukajšni posel konča, naseliti v bližnjem mestu. Deklica posluša z vidnim

51

zanimanjem pripovedovanja Limbarjeva in ko poslednji v šali,

pa tudi z namenom, da vidi kak vtis bodo naredile njegove

besede, reče, da se mu bo potem ogledati za tovarišico, ki ga

bo spremljala v življenju, oblila jo je rdečica in prsi so se ji nadimale. S tresočim glasom reče:

»Želim vam, gospod doktor, da vam usoda podeli tako so-

progo, katera bi bila vredna tako izvrstnega moža, kakor ste

vi.«

Vesel opazi Limbar vtis, ki so ga naredile njegove besede,

hitro se odloči stvar do kraja pripeljati ter povzame: »Glejte

gospodična, tako žensko bitje, ki bi me osrečilo, in kateremu

sem jaz iz vsega srca vdan poznam.« Pri teh besedah nehote

svoj stol bliže pomakne; dekle pa povzdigne plašno oči v nje-

govo lice, a jih hitro zopet povesi ter igraje se s knjigo reče:

»Bi li smela vedeti, katera je vaša izvoljenka?« – Sedaj pri-

me Limbar desnico Lucijetino, strastno jo poljubi, ter reče:

»Gospodična, to ste vi!« Z ognjenimi besedami ji izpove-

duje svojo ljubezen, a ona mu ni iztrgala desnice, milo je pov-

zdignila k njemu oči, potem pa, kakor bi se iz sna prebudila,

skoči na noge ter zbeži iz ute na vrt. V tem trenutku pride

hlapec in naznani, da je čas iti gospe nasproti. Lucijeta povabi Limbarja, da jo spremi in radostno je on sprejel ponudbo, ker

je tako lahko pri deklici ostal. Ko sta šla skupaj po vrtu, pov-

zdigne stara služkinja, ki je na vrtu rože zalivala, glavo in reče:

»Kaj neki ta bradač zalezuje našo gospodično? Seveda rad

bi jo ujel golobico ta jastreb.« In z globokim vzdihom pristavi: 52

»Bog daj in devica Marija in sveti Jožef, da ne bi trpelo kvare

njeno devištvo.«

Ko prideta do grada, je bil mali, svetli koleselj že naprežen.

Hlapec je vajeti držal in lepo gojenega konja nagovarjal.

»Zdaj pa kar k meni sedite, če vam je prav gospod doktor!

V pol ure srečava mater, če se urno voziva,« pravi Lucijeta.

Trenutek pozneje zdirja koleselj izpred grada in zavije po

stranskem potu čez polje na glavno cesto. Limbarju se zdi, ka-

kor da bi skozi šibe dirjal. Povsod se stikajo radovedno glave

in ugibajo, kaj pomeni ali bi utegnilo pomeniti to. Vsaka stvar

ima svojo sončno in senčno stran, pravi pregovor.

Takih misli je bil tudi grajski kočijaž, ki je moral na delav-

nik v praznični kamižoli in novem klobuku voziti tega dok-

torja, kakor da bi bil on več kot so grajska gospa. Za njo je

dobra njegova delavna obleka, zanj pa naj ne bi bila? Tako

je modroval in z bičem švigal po zraku in računal na prste,

koliko novcev bi mu utegnila koristiti ta vožnja in kako bi se

oni porabili potem, da bi kaj zalegli. Takšen menda ne bo ta

kosmatinec doktarski, da ne bi vedel, kaj se spodobi, si misli.

Na njegovi praznični kamižoli pa bo tudi nekaj škode. Toliko

lepega srebrnega denarja je moral našteti zanjo. Tako je bila

zadaj na mehkih blazinah mladost, življenje, poezija, spre-

daj na kozlu vsakdanja proza, okoli pa ostra kritika. Na tako

majhnem prostoru taka razlika.

Med vožnjo nista govorila mnogo. Obema je bilo tako čudno

okoli srca. Radost je obema sevala iz oči, oba sta premišljevala 53

današnji dogodek v uti. Limbar se ni upal na novo spregovo-

riti o tej srčni zadevi, a da bi o čem drugem govoril, zdelo se

mu je prenizko, neskladno z vzvišenostjo njegovih čutil. Da

deklica o tej stvari ni govorila, je naravna stvar, čeprav so se tudi njene misli edino okoli imenovane točke vrtele.

Iz te zadrege rešila jih je gospa Roženova, katero sta prej,

nego sta pričakovala, srečala. Bila je iznenadena videč svojo

hčer samo v družbi zdravnikovi. Videlo se ji je na obrazu,

da tega prizora ni bila nič kaj vesela. Vendar je tudi doktorja

prijazno povabila, da sede v njeno kočijo. Tako se odpeljejo

vsi skupaj nazaj v grad.

Ko se je Limbar zvečer že precej pozno poslavljal iz grada,

spremila ga je Lucijeta s svečo do stopnic. Bila sta brez prič.

Limbar ji pri slovesu stisne roko, potem pa jo strastno obja-

me in poljubi na ustne, prav tako vroče mu ona poljub vrne;

potem pa hitita, on po stopnicah dol, ona pa v sobo, vsa rdeča

in vzplamtela in srce ji je bilo od srama in straha, da je ne bi bil kdo videl.

Hitro je hitel Limbar proti domu. Srce mu je bilo tako pol-

no sladkih čustev, da ni mislil na spanje. Dolgo časa je slo-

nel pri oknu, ter se popolnoma prepustil razkošnim čustvom

navidezne sreče in igri fantazije. Tudi, ko je legel v posteljo, dolgo ni mogel zaspati, a ko je naposled zadremal, bila je edini predmet njegovim sanjam Lucijeta in njegova ljubezen do nje.

Odslej je zahajal Limbar še češče k Roženovim. Skoro

ves čas, ki mu je preostajal od poslov, ki so postajali zaradi

54

ponehanja kozove bolezni mnogo manjši, prebil je v bližini

svoje miljene Lucijete.

Po onem prizoru v grajski lopi sicer nikdar več ni imel

prilike govoriti ji o svoji ljubezni, ker ni bil nikdar sam v njeni družbi. A ljubezen iznašla je drug ne manj zgovoren način kazati svoja čustva. Z očmi sta izražala, kar sta si hotela povedati in pri slovesu stiskala sta si dolgo in toplo roke.

Gospa Roženova je nekako slutila, da bi se utegnila razviti

ljubezen med mladima in zato ni bila kar nič preveč zadovolj-

na s pogostimi obiski doktorja. Ali vljudnost je zahtevala, da

ga je vabila in Limbar je sprejemal ta vabila v največi meri.

Gospa Roženova bila je sicer jako fina in vljudna gospa,

vendar ni bila prosta predsodkov. Ker je Limbar odkritosrčno

povedal, kakšne so njegove družinske razmere, poznala je si-

romaštvo njegovih staršev. Njen ponos bil je žaljen, da bi mo-

gla kdaj v bližje rodbinske odnose priti s plebejsko družino.

Razen tega pa je bila tudi praktična, da je videla, da Limbar, ki je brez stalne službe in brez zdravniške prakse, ne more resno

misliti na ženitev. Zato je varno pazila na vsa premikanja tako

Limbarjeva, kot Lucijetina.

In ker imajo ženske izreden dar opazovanja, ni ji ostal dol-

go časa skrit nežni odnos med Lucijeto in Limbarjem. Skle-

nila je o stvari prepričati se ter je neki večer po ovinkih dekle spraševala in ji naposled kar odkrito povedala, da ne trpi tega, da bi kdaj stopila v zvezo z zdravnikom; povedala ji ni nobe-nega vzroka, ali naravna plahost in sram deklice ji je branil

55

vprašati matere, zakaj bi ji to branila. Lucijeta je zardela in ta rdečica bila je najboljši dokaz, da je kriva, a k sreči bilo je že mračno in stara gospa je sedela pri drugem oknu, tako da ni

opazila spremembe. Lucijeta je odločno zanikala, da je med

njima pobližje razmerje in mati se je potolažila.

Ker je Lucijeta razvidela iz materinih besedi, da so ji pogo-

sti zdravnikovi obiski zbudili sum, sklenila je celo stvar spo-

ročiti Limbarju. V svoji sobici je napisala drobno pisemce,

predno je šla spat ter v njem opisala ves prizor, kateri je imela s svojo materjo. To pismo stisnila je skrivno Limbarju v roko,

ko jih je, kakor po navadi prihodnji dan obiskal. Ko je Limbar

pismo prečital, zardel je tudi on. Začel je premišljati, ali je

njegovo početje pametno, in če je upanje, da se mu njegove

srčne želje izpolnijo. Dolgo je premišljal, ljubezen se je borila s hladno pametjo, in kakor navadno, zmagala je ljubezen. Sklenil je sicer redkejše zahajati v grad, da ne bi gospa Roženova

opravičene sumnje gojila, a tudi ne opustiti povsem obiskov,

da se ne bi tako prepričala, da je izvedel za njeno svaritev od

hčere, od katere jo je mogel edino izvedeti.

Ovira, ki se jima je postavila na pot, razžarela je še bolj

njuno ljubezen. Ker je sedaj Limbar bolj poredkoma v grad

zahajal in da ne vzbudi sumnje gospe Roženove, je navidezno

zelo hladno občeval z ženskama, dogovorila sta se pismeno,

da se sestajata zvečer na skrivnem v vrtu. Kadar je mislila

gospa Roženova, da hčerka že spi, vstajala je poslednja ter se

oprezno prikradla iz hiše v vrt v ono lopo, kjer ji je Limbar

56

vprvič svojo ljubezen odkril. Tu sta utopljena v sladke občut-

ke uživala srečne trenutke in zidala zlate gradove v oblake,

popolnoma pozabivši one ovire, katere so jima grozile razpr-

šiti uresničenje njunih želja.

57

Deveto poglavje

V tej sreči živel je Limbar nekoliko mesecev. V tem času

bila je epidemija, zaradi katere je bil od vlade poslan v ta kraj, jako ponehala. Moral je tedaj poročati o zdravstvenem stanju

in dobil je nalog, da naj ustavi tamkajšnje delovanje, kadar se

mu bo zdelo, da ni nikakršne nevarnosti več. Limbar je nalašč

podaljšal svoje bivanje v Pešaški vasi, saj je bilo njegovo srce priklenjeno na ljubljeno bitje, od katerega se ni mogel ločiti.

Kar trešči v njegovo srečo strela, ki jo je deloma sam zakrivil.

Nekega večera se je bil zopet sestal z Lucijeto v vrtni lopi.

Ko sta v svoji sreči slepa šepetala ter se objemala in poljubo-

vala, nista zapazila bližajoče se nesreče. Stara dekla legla je

zvečer pozneje spat nego navadno in precej časa ni zaspala.

Ker je bila njena sobica blizu vrat, skozi katera se je prihajalo na vrt, slišala je nek ropot, ko je Lucijeta hoteč na vrt v temi zadela ob vrata in tako opozorila služkinjo. V strahu, da so

morebiti tatovi ali pa duhovi, skoči iz postelje in ko je vse

58

mirno postalo, stopi k oknu in vidi, kako smukne ženska po-

doba, v kateri je spoznala Lucijeto, proti lopi. Urno se obleče, ter se prikrade v bližino in vidi ves prizor. –

Lasje so se ježili tercijalski dekli, ki je videla gospodično

Lucijeto, kako jo objema zdravnik, do katerega je čutila, Bog

vedi zakaj, grozno mržnjo. Natihoma se zopet zmuzne v svoje

ležišče ter celo noč ne zatisne očesa, ker ni mogla dočaka-

ti trenutka, da to grozno novico sporoči svoji gospodarici.

Limbar pa in Lucijeta ne sluteč pogubonosnega oblaka, ki se

jima je zbral nad glavama, pritiskala sta se na srce in v slovo

dolgo poljubovala, dokler ju izza oblakov stopajoči mesec ni

opozoril, da je čas ločitve. –

Ko je zora napočila, vstala je dekla ter težko pričakovala

trenutek, da lahko gospe ovadi, kar je sinoči videla. Iznena-

denje gospe Roženove se ne da opisati. Prebledela je in skoro

onesvestila se, potem pa ji je kri šinila v glavo iz razjarjenosti.

Vendar se je naposled umirila, zaukazala služkinji strogo, da

naj o vsej stvari molči, potem pa je poklicala hčer, ter ji osorno očitala njeno nespodobno obnašanje in njeno neiskrenost.

Limbar pa je sedel doma vesel in dobre volje, ter nekatere

uradne spise pregledoval, ko nekdo potrka na vrata. Na poziv,

naj vstopi, prikaže se pri vratih grajski hlapec s pismom v roki.

Iznenaden po tem čudnem prišlecu vstane, ter vpraša: »Kaj

pa imate tu!«

»Milostiva gospa grajska so me poslali, da Vam podam to

pismo!«

59

»Kaj pa je, pa vendar ni kdo bolan?,« reče zdravnik.

Hlapec se nasmeji ter vrti klobuk v roki, potem pa reče:

»Jaz ne vem, če ni morebiti gospodična Lucijeta, katero sem

danes vso objokano videl.«

Limbar je začel nekaj neprijetnega slutiti. Hlapcu stisne v

roko mal denar in ga odpravi iz sobe. Potem hlastno odpre

pismo in čita:

»Gospod doktor!

Zelo mi je žal, da sem se glede Vašega značaja varala. Ža-

libog osvedočil me je včerajšnji Vaš sestanek z mojo hčerjo v vrtni lopi, da se niste sramovali kompromitirati čast moje hčere.

Razumeli boste, da moram zaradi tega najodločnejše svojo hčer zaščititi in v bodoče ne morem sprejemati Vaših obiskov.

S primernim spoštovanjem

Helena Roženova.«

Limbar je bil uničen. Omahnil je na stol in kakor da mu

je izginila vsa pamet, zrl je pred seboj precej časa. Naposled

se je predramil, peklo ga je, da je graščakinja tako krivo so-

dila njegovo postopanje in vendar moral si je sam priznavati,

da je nespametno dal povod taki sodbi. Razen tega bilo ga

je sram, grozno sram; mislil je, da že vsako dete ve, kaj se je

zgodilo. Ves dan ni zapustil sobe, celo prihodnjo noč ni očesa

60

zatisnil, glava je bila razbeljena, misli so se mu podile po glavi, kako bi se opravičil, a ni mogel najti razloga, s katerim bi bil mogel gospo prepričati, da je njegovo postopanje bilo sicer

nepremišljeno, a da ni ničesar storil, kar bi čast njene hčere

žalilo. – Ali kaj, ko bi jo tudi s tem prepričal, saj je povzel iz ust dekličinih, da bi mu mati ne dovolila v nikakršno zvezo z

njim, plebejcem in siromakom!

61

Deseto poglavje

Drugo jutro ni bilo Limbarja dolgo na spregled. Dvakrat

je že trkala domača dekla na njegova vrata, hoteč ga klicati k

zajtrku. A vselej brez uspeha. To novico je povedala Manica,

domača hči, materi in tako se je čudila kmalu vsa družina,

kako da more odrasel človek spati vse dopoldne.

A Limbar ni spal. Vstal je kmalu po sončnem vzhodu, ka-

kor druge dneve, samo sobe ni zapustil.

Sedel je dolgo pri mizi in pisal je pisma, eno gospe Ro-

ženovi, eno Lucijeti in tretje staremu stotniku na Pogorju. A

naposled, ko je prebral pisanje, raztrgal je liste. Molčeč in z na hrbtu prekrižanima rokama je po sobi korakal in nerazumljive besede samemu sebi govoril: »Ostati mi ni tu več, edino mi

ostaja, da odidem!«

Izgovorivši je začel pospravljati svoje reči, kakor da bi od-

hajal že jutri. A hipoma, so mu prišle zopet druge misli in

dejal je. »Kakšen sem, sram me bodi. Mož bi moral biti, mož,

pa sem otrok.« Da bi se razvedril, gre na dvorišče in dalje po

62

vrtu na polje na sprehod. Tam so žele vesele žanjice. Najlepša

pa najurnejša je bila županova Manica. Žela je ravno pri poti

in Limbar je moral iti mimo nje. Mislil je, da ga ne vidi in

muditi se ni hotel pri nji. A Manica ga opazi, ko je bil še na

koncu njive.

»Danes ste pa prespali najlepše dopoldne gospod doktor,«

ga nagovori sramežljivo, ko se ji približa. Da ima vzrok nekaj

besed govoriti z njim, se sklone in brusi že nabrušen srp. Mi-

slila je ona, da je nespodobno ne ogovoriti domačega človeka,

saj Limbar je stanoval pri županovih.

»Res je, da sem pozno vstal in žal mi je. Sinoči sem imel

pozno opravek in slabo sem spal,« pravi zdravnik in obstoji

ob razorju.

»Pa ljubeznivi opravek ste imeli, gospod doktor, jaz že vem,«

povzame zopet Manica in skrivaje požuga zdravniku, kakor

da bi hotela reči: »Nič ne tajite, ne prevarite me, vse je očitno.«

»Ne vem kaj misliš, Manica,« pravi zdravnik in po stezi

dalje odide. Deklici je žal, da si je upala očitati gospodu nje-

govo grajsko obiskovanje, saj razumel je dobro, kam merijo

njene besede.

»Lep zaklad je ta Manica,« pravi Limbar sam pri sebi, ko

po polju odide.

»Popoldne je sedel Limbar na kovčegu sredi svoje na pol

urejene selitve, ko nekdo na vrata potrka.

»Ker me vi nočete obiskati v mojem pogorskem gnezdu,

nadlegujem vas jaz in sicer precej nenadno, kakor vidim,«

63

pravi prišlec, ko mu Limbar v nekaki zadregi roko poda ter

skuša se opravičevati.

»Nič za to, moja navada je že taka,« nadaljuje gost, upoko-

jeni stotnik, znanec iz prejšnjih poglavij.

»Jaz pridem, pa grem, in govorim kakor mislim, pa ne vpra-

šam, kaj se spodobi, in ne dajem vsake besede na tehtnico.

Mnogo epizod iz svojega življenja bi vam vedel povedati o

tem, a mislim, ne bi jih hoteli poslušati dolgo. Vsak človek

ima svojih misli dovolj, če hoče, in vi tudi, gospod doktor, če

vidim prav.«

Limbar je v zadregi. Da bi si nekoliko opomogel iz nje,

prinese vina, potem pa poleg njega sede.

»Ne zamerite, gospod stotnik, pri meni se morate zadovo-

ljiti s tem, z drugim vam nimam postreči, saj veste, kaj pre-

more moški v tuji hiši,« pristavi Limbar.

»Molčite, prijatelj! Jaz sem vajen vsega, le dobrega ne. Tudi

vi imate že nekaj več izkušnje, kar ste pri nas na kmetih, to

sem prepričan.«

Limbar se zgane. Kaj je to? Kaj že tudi starec pozna njegove

razmere in neprijetni dogodek. Sam peklenšček bi mu jih bil

moral odkriti.

»Izkušnja je dobra stvar, le to je neprijetno, da pride nava-

dno prepozno, ko je že izgubljeno vse. Kaj pomaga mornarju

magnetna igla, ko mu je utopil vihar barko. Izkušnja le greni,

greni in peče, a ne zdravi, gospod stotnik, take so moje misli,

če jih smem imenovati tako.«

64

»Modrec ste, pravi modrec in govoriti znate, kakor bi knji-

go brali. A saj modreci smo vsi ali saj biti hočemo. Goljufivi

zvezdogledi smo, zvezdogledi, ki računamo, kdaj prisveti ta

in oni planet – in pri tem v mlako na obraz pademo, in trud

davnih let zasmešimo.«

Pri teh besedah dvigne Komar kupo in pravi: »Na vaše

zdravje, gospod doktor! Dobra kapljica je to. Če bi bile vaše

misli take, kot so moje, pila bi ga lahko že čestokrat skupaj,

tako pa ne vem.«

Limbar je še v hujši zadregi. Kam merijo zadnje besede,

mu je uganka. Da bi si pregnal radovednost in si razvezal jezik, pogosto kupo med prsti vrti in tudi tovariša ne pušča na suši.

»Aj, aj, pa kaj je to prijatelj? Kaj pomenijo kovčki sredi

sobe, ta nered, ki ga vidim tu?« povzame čez nekoliko zopet

starec. »Ne ženite se menda še ne. To ne gre tako hitro. Lju-

bica, neizkušena golobica se kmalu pridobi na svojo stran.

Potem se prične šele Rubikon, pri katerem utonejo marsika-

teri zaljubljeni vojskovodje. Pazite, da se tudi vam ne primeri

kaj enakega. Pot ljubezni je spolzka, ledena pot, najnevarnej-

ši defilé, dovolite, jaz sem vojak, da rabim take primerjave,

nad katerim preže na desno in levo sovražne pesti in grozeče

krogle.«

»Motite se, gospod stotnik, če sodite tako. Sicer razumen,

da se šalite, a pri meni brez vzroka in uspeha. Povedati vam

moram odkritosrčno, da odhajam od tod in da morda danes

zadnjič skupaj pijeva. Verjemite mi, vzroka nimam posebnega

65

za to. Kar mi v glavo pride, to pa more biti, naj bo tako ali

tako.«

Poslednje besede izgovori Limbar s posebnim naglasom.

Bere se mu očito, da mu ni ljub tak pogovor in da se bojuje

sam s seboj pol v zadregi pol v nevolji.

»Počasi, prijatelj! To ne gre tako hitro. Pri tem imam še jaz

važno besedo. Zdaj mi morate že dovoliti tako predrznost,

zakaj pa ste me za prijatelja sprejeli, prijatelju pa dajemo več-

krat več pravice, kot samemu sebi. Vi odpotujete pravite. To

je kratka, odločna beseda. A vi je niste premislili, niti veste

kakšne posledice bo imelo to, če izpolnite, kar pravite, niti

nimate vzroka, da kujete take sklepe. Ali hočete oditi zara-

di tega, ker ste se zaljubili? To ni moško. Posloviti bi se bili morali prej, če ste vedeli, da ni tu postanka. Naposled še eno.

Ali nas hočete zapustiti zaradi tega, ker se vaši ljubezni ovire postavljajo?«

Tišina nastane nekaj trenutkov potem. Zdravnik podpre

glavo.

»Vi se čudite, prijatelj, kajne in ne morete razumeti, da sem

se jaz vrinil v vaše razmere. Nič čudnega, samo nekaj časa je

treba in jasno vam bo vse. Zdaj niti besede več o tem. Zgo-

dnje sadje in zgodnje veselje je navadno črvivo in največkrat

zagreni. Nekje se bere, menda v božji knjigi, da kdor vztraja

do konca, on je plačila vreden. Poslednje storite vi, namreč če

hočete, če zaupate vašemu staremu prijatelju in če ste v resnici še mehkega srca, ki se zdravi v nasprotnem mehkem srcu.«

66

»Ne razumem vas prav, gospod stotnik, in ne vem, kakšne

motive imate za toliko simpatijo, ki jo razodevate moji osebi.

Hvaležen sem vam iz srca za to in krivico bi vam storil, ko bi

bil drugačen. Bojim se samo, da so vaši nasveti pri meni brez

koristi.«

»Všeč ste mi in zaradi tega sem danes tu, ker upam, da

boste poslušali izkušenega starca. Naglašam vam še enkrat,

da sem vas prišel pomirit, ker ste bili sinoči žaljeni. Da mislite zaradi take malenkosti vsemu okraju hrbtišče pokazati nisem

mislil.«

»Pustite to prijatelj, odgovorite le eno, kako ste izvedeli si-

nočne zadeve in kdo so ljudje, ki skrbe tako ljubeznivo zame!«

povzame zdaj nekako trdo in z odločnim naglasom zdravnik.

»Tudi to izveste, vam pravim. Ali storite, kar vam svetujem.

Ne prisojajte dogodku nikakršne važnosti, temveč –«

»Meni se dozdeva, da hočete slepe miši loviti z menoj, a to

vam ne bi svetoval in ne pristajalo bi vašim letom. Sicer vem

sam, kaj mi je storiti. Hvala za daljne nasvete!«

Izgovorivši poslednje, vstane Limbar in s širokimi koraki

sobo meri.

»Ha, ha, glejte, glejte, prijatelj, tega ni potreba. Zdaj se pa

nad mojo grešno glavo goreče oglje zbira. Prav, prav mi je,

zaslužim, prav zaslužim to. Kaj se vtikam v reči, ki me sedaj

ne peko več, sedaj ne več, a pekle so me nekdaj. Vendar brez

zamere, prijatelj! Srečno hodite, srečno, kadar odpotujete! Ko

bi pa vendar, še kdaj, česar vam ne želim, na Pešato mislili – in 67

mene potrebovali, pa pišite in naročite. Ker me vi danes oči-

tno iz svoje sobe mečete, vas bom skušal jaz toliko prijazneje

sprejeti, če zaidete še kdaj na puščobno Pogorje.« Poslednje

besede reče starec razvnet. Pokrivalo poišče torej in za kljuko

pri vratih prime.

Limbarju zagori lice in sram ga je bilo svoje nevljudnosti.

K tovarišu stopi, prime ga za roko in pravi: »Ne zamerite, tako

nisem mislil! Moja naglost mi je omamila um. Le toliko vem,

da mi tu ni več obstanka. Kdaj odidem, še ne vem. Zaradi

mojega stanu in značaja ne morem, da bi se mi očitalo kdaj,

da sem fantalinsko motil spoštovano družino. Človek ima le

nekaj, kar more imenovati svoje, na kar zre lahko s ponosom:

čast in dobro ime.«

Pozneje se vname mirnejši pogovor, a dalje noče ostati sta-

rec, čeprav ga prosi zdravnik. Ko ga potem po stopnicah in

nekoliko čez vas pospremi, se ločita.

»Pa srečno, prijatelj, vaša volja, vaš svet. Brez zamere, kakor

sem rekel. Ko bi me potrebovali kdaj, le pišite; dokler živim,

vam ostanem vedno stari znanec.« Te besede zakliče stotnik

še od daleč za Limbarjem in vrtno drevje ga zakrije; Limbar

pa se vrne v sobo in zaklene vrata.

68

Enajsto poglavje

Teden dni mine potem. Listje po drevju je rumenelo in

padalo na zemljo. Pravijo, da je jesen najprijetnejši čas. To so oni, ki merijo prijetnost in srečo po materijalni tehtnici. Taki so bili Pešačani. Kadar so bile njihove kašče in shrambe polne,

kazali so, da niso brez srca in sicer s tem, da so pogosteje vino pili in s kupami ob mizo trkali.

Letošnja jesen je bila Pešačanom dobro obrodila. Žita in

drugih pridelkov so imeli polne shrambe in povrh je še tista

nesrečna kozova bolezen ponehala.

Kovač Krivec pa je v krčmi večkrat prisegel, da je kozam

zacopral in ne le gospod Limbar, ki je tako hudo učen, ker ima

polne kovčke knjig. Kovač je vedel, zakaj govori tako. Večkrat

je že pil na zdravnikov račun in še bo, če Bog da in njegov

študirani znanec.

V poslednjem pa se je Krivec na svojo preveliko žalost zelo

motil. Kakšnih dva dni pozneje namreč, je imel v Limbarjevi

69

sobi pri županu polne roke dela. Limbarjevo pohištvo, knji-

ge in zdravniško orodje je v zaboje spravljal in za potovanje

urejal.

Da je bil Krivec pri tem delu žejen, kakor vedno, je narav-

no, in da je polič vina pred njim stal, katerega je pogosto med

prsti vrtel, tudi.

»Da mora ravno zdaj oditi, ko sva se natančneje spoznala

in bi mi sem ter tja kaj zaslužka dal, ali kapljo vina privoščil,«

modruje Krivec sam pri sebi in se huduje.

»Jaz bi dejal, da mu take sile ni tu. Lep denar si služi, dobro

je in pije, in vsega ima, česar poželi. Gospoda je nezadovoljna

in nikdar ji ni prav. Naj bi k meni v šolo prišel, pa bi zvedel, kaj se to pravi. Ves dan je človek na nogah in za nič, še kaplje vina si privoščiti ne sme, ker si ga ne more. Ko bi bil on kovač, jaz pa doktor, potem bi se pa ne kremžil on, ko bi takšno vino

pil, kot je tole po srebrni dvajsetici bokal.«

Tako modruje in ugiba kovač Krivec in zaboje utrjuje, ka-

kor da bi hotel z žeblji vse svoje križe in težave vanje potisniti.

Limbar je isto dopoldne precej zgodaj vstal in se šele proti

poldnevu vrnil.

Po kosilu župan pipo tobaka natlači in gre na vrt k Lim-

barju pod visoko jablano na leseno klop sest.

»Tedaj odrinete gospod doktor,« ga ogovori in hkrati go-

steje dima v vejevje puhne.

»Kaj hočem tu? Delo je opravljeno. Brez mene lahko pre-

bijete. Sem ter tja v sili pa v mesto po zdravnika pošljite.«

70

S temi besedami je hotel zdravnik odpraviti župana, ki mu

je bil danes in prav v tem trenutku, ko bi bil rad sam, nepri-

jeten.

»Pa bi ostali še, še bi ostali. Veste, radi vas imamo vsi, pa

hvaležni smo vam, in pa žal hudo žal nam bo za vami.«

»Zdaj ni mogoče. Prej bi bili morali priti. Naznanil sem

že gosposki, da odidem, in kovač mi že ureja moje stvari za

potovanje. Jutri ali pojutrišnjem pa kar zapreževa oče župan,

če hočete, in pustite me na staro mesto, kjer ste me dobili.«

»Tega ne, tega, gospod doktor. Ko bi moje besede kaj velja-

le, bi dejal takole: kovača bi iz sobe spodil in mu prepovedal

vaše reči zabijati, po bokal vina bi šel in midva bi ga kar tukajle skupaj cukala in jaz bi prisegel, da bi potem še pri nas ostali

– vsaj tja do spomladi, če ne dalje.«

Nekako tako je ugibal županček in potem na prste leve

roke našteval, koliko bi imel zdravnik čez zimo na Pešati za-

služka in koliko lepega denarja bi si lahko prištedil.

Limbar posluša nekaj časa preprostega tovariša, a potem

mu presede tak pogovor, torej vstane in v svojo sobo odide.

Tudi tu ne najde miru. Knjge, obleka, podobe vse je v ne-

redu, pravi semenj.

Med drugim zapazi na oknu na pol posušen šopek. Znano

mu je, kje je raslo ono cvetje, kdo ga je povil v šopek in skriva-je v njegovo sobo postavil. Da bi si zatrl še ta spomin, zgrabi

posodo in vrže šopek na cesto.

Trenutek pozneje odide sam v vas.

71

Ko na vežnem pragu premišljuje, kam bi šel prav za prav,

zagleda na klopi Manico.

Bleda je in oči ima uprte na šopek na prašni cesti.

Limbar ve, kaj pomeni ta pogled. Uboga deklica tega ni

zaslužila. Da vrača ljubezen s sovraštvom, dobroto z zaniče-

vanjem, moralo jo je žaliti. –

Človek pride čestokrat na mesto nenadoma, kamor se niti

namenil ni, niti mu je ljubo.

Kako bi si to razlagali, ne vemo. Ljudje pravijo, da je to na-

ključje, mi pa trdimo, da nas neka neznana notranja sila vodi

v bližino oseb, katere so nam mile, čeprav nimamo namena,

sestati se z njimi.

Na tak način je menda prišel tisto popoldne Limbar na

travnik ob potoku, kjer se je med razstresenimi vrbami pasla

živina in so vaški kuštravi in bosonogi pastirji in pastirice

ogenj ob stezi kurili.

Z otožnim srcem, sam s seboj in s celim svetom nezadovo-

ljen, jezil se je nad svojo usodo, ki mu je pokopala navidezni

temelj bodoče sreče. Vmes pa se je vpletalo vroče hrepenenje

po svoji miljenici in kot kontrast besede Komarjeve, ki mu je

s svojimi besedami nedvomno hotel iz misli izbiti ljubezen

do grajske hčere. Nagibal se je večkat k sklepu, slediti nasvetu stotnikovemu in pretrgati vse vezi, katere so ga vezale na Lucijeto. Ali zopet se je oglasila ljubezen in omajala prej storjeni sklep. Tako je prišel do gozdiča, kjer se pota križajo.

72

Ena steza pelje čez Gorjance, druga na levo proti njego-

vemu domu. Tam stoji iz davnih časov kapelica, posvečena

Materi božji. Na severni strani na pol razpadlega zidovja je

lesena klop in nekaj korakov oddaljen žubori bister studenec

v senci širokovejnate bukve.

Tam počivajo v poletni vročini mimogredoči. Tudi Limbar

je že sedel čestokrat na oni klopici in občudoval z nje krasen

razgled v dolino. Tudi danes zavije tja. Domov se mu ne mudi.

Pred mrakom se hoče šele vrniti.

Utopljen v take misli, se približa kapeli in zapazi – le še

nekaj korakov oddaljen, na klopici Lucijeto. Kri mu šine v

lica, nekoliko postoji, a vrniti se ne more več. Lucijeta ga je

videla. K nji tedaj sede.

»Vi ste hoteli skrivaje iti mimo mene, gospod doktor. Ve-

ste, da to ni lepo od vas,« ogovori deklica prišleca, ko nekaj

časa v vidni zadregi poleg nje sedi.

»Vi mi delate krivico, gospodična. To ni bila moja misel.

Važne reči sem ugibal in preudarjal, kratko, razmišljen sem

bil, in v razmišljenosti spregledamo mnogo, česar ne bi smeli.«

»In kaj ste tedaj premišljali?« vpraša Lucijeta.

»Ni dobro, da človek vse ve. Čestokrat mu je lastnih misli

preveč, tuje bi ga vznemirile popolnoma. Tudi na vas, gospo-

dična, ne bi bile, če se morda ne motim, moje misli brez vtisa.

Dovolite, da jih ohranim zase.«

Deklica osupne. Svoj pogled v zdravnikov obraz upre, roke

sklene v naročje in pravi: »Gospod doktor, vi ste danes tako

73

čudni, tako nerazumljivi, da bi se vas bala, – ko bi –« Pri tej

besedi povesi oči, strese se ji glas, njene trepalnice nekoliko-

krat urneje trenejo.

»Če hočete vedeti, naj bo,« povzame Limbar in morda ne-

vedoma Lucijetino desnico ulovi in v svoje naročje dene.

»Sprehajal sem se dolgo časa in čudil sem se, da mi je ta pot

nenadoma tako dolg, kakor da bi vedel celo on, kdo se vrača

zadnjikrat mimo gozdne kapele.«

»Kaj je to, gospod doktor? Govorite jasno, ne razumem

vas!« vzklikne nekako boječe Lucijeta.

»Slovo je vsakemu težko. Naj odhajamo iz domovine ali iz

daljnega, nekdaj nam tujega kraja, vedno nam solza po licu

kaplja, pravi pesnik, katerega čitate tudi vi, gospodična, in tega sem se prepričal danes sam. Povedati vam moram naravnost,

da se odpeljem jutri pred sončnim vzhodom v mesto.«

»In koliko časa se ne vrnete?«

»Ne vem, morda nikdar več. Tudi ne vem, kdo bi poprašal

kdaj po meni. Tujca pozabimo, ko nam izgine njegova podoba

na prašni cesti. Naš spomin je navadno tako dolg, kakor vid

našega očesa.«

»In od mene se niti posloviti niste želeli?«

»Morebiti bi bilo bolje za naju. Prepovedano mi je, da vas

smem videti. To je volja vaše matere.«

Nastane tišina. Limbar čuti, da se Lucijetina desnica tre-

se in v prelepem očesu se ji utrne solza, krasna lesketajoča

74

solza in se razlije po licu. Kakšen pogled! Omehčal bi bil je-

klenemu človeku srce in Limbarjevo mehko srce naj bi bilo

nepremagljivo?

Zatrti so bili prejšnji sklepi, zatrto moštvo, uničeno vse

sovraštvo v srcu. Roki je ovil deklici okoli vratu, pritisnil jo je na svoje kipeče srce, razodel ji je, kar ji je bil že tolikokrat razodel in tolažil jo je, kakor se tolažijo – z besedico se zado-voljujoči – zaljubljeni.

»Daleč bom od tebe,« šepeče potem Limbar in poljubi bi-

serne solze z dekličinega lica, » a moje misli bodo neprene-

homa pri tebi, in tvoje naj bodo pri meni. Ko se ne bova vi-

dela, piševa si in ko si pisati ne moreva, upava, da pride čas,

ko nama ne bo treba tudi poslednjega, ko bova združena za

vselej.«

Tako je govoril Limbar in deklica ga je strmeč poslušala,

jokala in vendar nepopisljivo srečna bila. Danes je dala dušek

svojim skrivnim bolečinam; kaj pride, kaj bo v prihodnje, ne

ve, ne misli in ne računa – kdor ljubi.

75

Dvanajsto poglavje

Drugo jutro je bila sobica v županovi hiši prazna, kajti Lim-

bar se je bil odpeljal.

Pol ure pozneje, ko je oddrdral voz po kamniti cesti, stopi-

la je Manica v samotno sobo, naslonila se na okno in zrla na

široko cesto doli v dolini, ki se vije proti mestu; zakaj je imela rdeče oči, ne bi se motili, ko bi rekli da jih ima od solza. Zdelo se ji je danes nestrpno v tej sobi, ki ji je bila sicer najljubša.

Samotne in otožne so ji bile celo cvetice na oknu, in samotna,

zapuščena se je zdela sama sebi.

Ko se tako suče po sobi, zagleda na mizi nekaj belega. Bil

je listič z njenim naslovom.

Z otročjo radovednostjo in tresoč se, ga bere:

»Draga Manica!

Ne zamerite, da sem odpotoval brez slovesa. Poslavljam se

s temi vrsticami od vas, in vas prosim odpuščanja. Ostanite

srečni, veseli! Končno imam še eno prošnjo. V omari je ostala 76

knjiga, ki sem si izposodil v gradu in jo pozabil vrniti. Prosim, izročite jo grajski gospodični in sicer, če je mogoče skrivaje, ter pozdravite jo v mojem imenu!

Anton Limbar.«

Tako bere in bere Manica vdrugič in tretjič in svojim la-

stnim očem ne verjame, da bi bila to njegova pisava.

»Njo naj pozdravim, torej, njo, to je vse, kar mi ima naro-

čiti, drugega nič. O, vedela sem predobro, zakaj je ostajal cele popoldneve tam. In naposled to čudno naročilo, da naj ga

poslavljam jaz pri grajskih!«

Ko je modrovala tako županova Manica in na prašno ce-

sto v dolino zrla, stal je Limbarjev voz koncu vasi pred prvo

krčmo.

Tam so se zbrali namreč tisto jutro vsi vaščani od župana

in kovača Krivca do zadnjega kočarja in so Limbarja čakali.

Hote ali nehote, se je moral Limbar ustaviti pred krčmo in

tam z možmi kupo vina popiti za odhod.

»Pa ne bi šli, gospod doktor!« modruje župan, ko Limbar

sredi možakov, kakor v trdnjavi, sedi in neštetim njihovim

vprašanjem le na pol odgovarja.

»Jaz vam zagotavljam, gospod, da vam pri nas ni bilo slabo.

Pa bo še bolje, če ostanete. Moje stanovanje vam prepustim

brezplačno. Soseska bo pridodala tudi nekaj goldinarjev za

plačo in dela boste imeli vedno.«

77

»Saj je res, gospod milostivi, ostanite pri nas,« se oglase

zdaj hipoma vsi pivci in kakor čebele vanj silijo in sebe in

svojo srenjo hvalijo.

»Hvala lepa, možje. Zdaj ni mogoče. A ne rečem, da bi se

ne vrnil še kdaj k vam, če se vse po moji volji zgodi.« Izrekši

te besede, globoko vzdihne ter se zatopi v misli.

Medtem se je kovač, ki je bil sicer najzgovornejši in je naj-

modrejše besede Limbarju zastavljal, skozi okno ozrl in vzkli-

knil: »Glejte, glejte, gospod doktor, grajska kočija drči po cesti.

Počakajte, ne bi rekel dvakrat, da ni namenjena k vam. Kdo ve,

kakšen važen obisk vas pričakuje in lahko, da si še premislite

in voznika in voz nazaj v vas obrnete.«

Pri teh besedah pomole pivci pri oknih glave na cesto in

svojo radovednost pasejo.

V resnici, v tem trenutku pridrči grajska kočija skozi vas.

Krivec pretkana, modra glava je menda opazil Limbarjev

neugodni položaj. Ko se je tedaj čez nekaj časa zdravnik po-

slovil od mož in odpeljal, začel je zbranim pivcem, ki se niso

mogli ločiti od vinske kaplje, pripovedovati: »Bogve, zakaj se

je tako iznenada odločil, zapustiti nas,« reče eden možakov,

»zdi se mi, da ni brez važnejšega vzroka to storil.«

»Le mene vprašajte, mene, kako je to, pa vam povem in

zagodem, da vsi zastrmite in zazijate,« vzklikne zdajci Krivec.

»Zini, če kaj veš in znaš, ker hočeš vedeti vse!« se oglasijo

zopet pivci in v kovača oči upro.

78

»Da bi jaz ne vedel? Pa vem, samo jaz vem, kako in kaj.

Tako gotovo vem, kakor vi ne veste in nihče drugi. Le poslu-

šajte in verjemite mi, če hočete, ako ne, pa pustitite, je vseeno.«

»Ko bi vedel kaj, bi pa govoril in ne skrival toliko časa svoje

modrosti,« se oglasi zdajci kovačev sosed, jezeč se, da kovač

vse brez izjeme za nos vodi.

»Pa ti govori, ti, če ti bolj veš, jaz bom pa molčal, kakor zid

in poslušal te bom, pa je,« ga zavrne osorno prejšnji. Potem

pa kazalec desnice na usta položi, z levico v dolino na grad

pokaže in skrivnostno zašepeta: »Tamle so krivi, tamle, da se

nam zdravnik kuja. Ženil se je v gradu menda in vrata so mu

zaprli in pot pokazali. Zdaj pa recite, če ni res tako!«

»Aha! To bi bilo kaj, brez nič ni,« se začudi pol omizja.

»Zakaj si izbira grajsko, prav mu je!« pristavi drugi.

»Naj bo, kakor hoče, mi že prestanemo,« reče župan. Tako

so prerešetavali možakarji te in druge stvari še dolgo, tako da

je bilo sonce že visoko na nebu in so jezične ženice razkačene

že tega in onega pivca skozi okno klicat hodile in mu očitale,

da bo vse zapil in po grlu pognal.

79

Trinajsto poglavje

Sneg je ležal po Pešaški dolini in po Gorjancih in povsod.

Pešačani so pri kurjenih pečeh sedeli, novice razglabljali, so-

sede in vse navskriž obirali in predivo so preli.

Semtertja se je zasukala tudi govorica na grajske, na nekda-

njega zdravnika, na županovo Manico, ki je zadnji čas v gradu

kakor domača in na pogorskega gospoda. Tako so imenovali

namreč ne vedoč pravega imena stotnika Komarja s Pogorja.

Posebno poslednji jim je delal zadnji čas mnogo preglavic.

Večkrat so ga videli korakati v največjem snegu v vas, a ne v

krčmo, temveč naravnost k županu. Tam je z Manico, ki se je

v mestu nekaj nemščine naučila, le tuji jezik govoril, kakor da

bi drugega ne znal.

Poslednje pa ni bilo res. On je bil menda po vsem širnem

svetu. Trdili so, da je govoril mnoge jezike, turški ali španski ali kdo ve, kateri še, pa tudi po domače, če ravno hoče. Kovač

Krivec je pri takih prilikah zabičeval, da gospod le zaradi tega 80

nemškuje z Manico, ker jo rad ima in ji, kdo ve kaj, na uho

šepeta, pa da bi jo celo rad, ko bi ona hotela, za ženo k sebi

vzel. –

Ljubezen gradove podira in iz razvalin zopet nove zida,

sovraštvo pozablja, krivic ne čuti in ne vidi in po različni meri sebe in svojo okolico sodi. Takšno pravilo je veljalo nekdaj in

še velja. Limbar se je nekdaj posmehoval temu pregovoru, a

kaznoval se je sam.

Le nekaj tednov je izpolnjeval sklep, ki ga je storil pri svo-

jem odhodu iz Pešaške vasi, namreč utopiti mladostno no-

rost, kakor jo je imenoval, in rabiti svoje moči le svojemu

poklicu, trpečemu človeštvu v korist.

Kdo bi uganil, koliko se je že storilo takih možatih obljub,

in koliko se jih je prelomilo, pozabilo?

Tudi Limbar je spoznal, da je človek iz mesa in krvi in da

ima v prsih čut in srce.

Čez dolgih štirinajst dni, takšni so se zdeli vsaj njemu, je

napisal pismo, polno zaljubljenosti, polno zračnih gradov, ka-

kršna so taka pisanja vsa brez izjeme in odposlal ga je v po-

sebnem listu svojemu prijatelju na Pogorje.

Stari stotnik je pri mizi sedel in vino pil, ko so mu izročili

pismo. Najprej ni vedel, čigavo je. Ko ga prečita in izve po-

nižno prošnjo, naj mu prijateljski pomaga v neki zadevi in

poslano pismo po skrivnem slu na pravo adreso odda, izpije

pol kupe vina, z rokama tleskne, se zasmeje in vzklikne: »Lepo

je to. Daleč sem prišel. Kdo bi si mislil, da bom na stara leta

81

zaljubljenim kamenje izpod nog spravljal in jim goreče rane

hladil. Dobro, dobro, krasno je to: O ponosna moškost, kaj

si v resnici takšna, kot si bila, ali nisi za las boljša postala v dolgih dvajsetih letih, ko sem bil jaz v takem položaju, kot je

zdaj moj znanec.«

»Naj bo,« pravi potem. »Zaljubljenim pridiguješ zastonj.

Prej ti vse verjamejo, kot to da je njihova zaljubljenost ne-

umnost, prt, skozi kateri žarijo ljubeči žarki le tako dolgo,

dokler jim ne odkriješ skrivnostne zavese. Vendar vsi smo

Adamovi sinovi, vsem se enkrat pamet pomeša. Kdor podalj-

ša naše norčije, nam je prijatelj. Tak prijatelj hočem biti tudi jaz svojemu mlademu, zaljubljenemu znancu.«

Tako je modroval stotnik, ko je prebiral prvo Limbarjevo

pismo iz mesta. Proti večeru pa je ubral pot doli proti vasi

k županu. Tam je skrivaje k sebi poklical Manico, razodel ji

lepo skrivnost in oddal pismo. Manica je sicer isto noč jokala

skrivaje v postelji in vedela ni zakaj, ali pa si ni upala vedeti.

Drugi dan pa je vendar v grad pismo nesla in ga svoji novi

prijateljici izročila in ji povrh srečo želela. Tako so romala

Limbarjeva pisma iz mesta skozi stotnikove in Maničine roke

v Lucijetine in zopet nasprotno. In predmet onim skrivno-

stnim pogovorom stotnika z Manico bila so prav ta pisma. To

je trajalo do spomladi. Tedaj se je razmerje v nov tir zasukalo

in sicer iz sledečega vzroka.

Limbar je vso dolgo zimo zaljubljena pisma pisaril in do-

bival in spomladi je bil na onem mestu, kot v jeseni, ko je na

82

Pešati slovo jemal. Vsakemu resnemu možu moralo je biti

to grenko; tudi Limbar je spoznal naposled to in da mora

biti mož. Največ vzroka za take misli je imel tudi zaradi tega,

ker je v mestu malo prakse in tudi malo zaslužka imel, da-

leč na kmetih pa službe sprejeti ni hotel. Brez premoženja in

brez upanja, da se predrugači njegov neprijetni položaj, mu

je bilo drago, da se mu je posrečilo dobiti službo zdravnika

na ladji, ki je imela odpluti na triletno potovanje. Predno se

odloči za svojo novo službo, piše še dve pismi, eno, to se ve,

svoji nepozabljivi Lucijeti, drugo prijatelju Komarju. Lucijeti

obljubi, kakor je že navada zaljubljenih v takih prilikah, da ji ostane zvest vse dni tudi v tujini, in naj mu ostane tudi ona.

Ko se vrne čez tri leta, se spremenijo menda okoliščine, on

si prihrani lahko precejšnjo vsoto denarja in potem upa, da

mati ne bo nobenih zaprek več stavljala zaželjeni zvezi. Lepo

je bilo to pismo in polno tolažbe za ljubečo deklico. Vendar

je mnogo grenkih skrivnih solz točila na oni beli papir, rekel

bi da se ne bodo nikdar posušile.

Drugo pismo je bilo ravno nasprotno prvemu. S pravo mo-

ško prozo in resignacijo je pisal Limbar tu svoje križe in teža-

ve, iz katerih se mora rešiti sam, ker ga nočejo ali ne morejo

drugi. Trdil je, da mu ne ostaja drugega, kot odpluti v tuji svet za kruhom. Prosil ga je naposled, naj mu ohrani svoje prijateljstvo, ter ga prepričeval, da se bo vedno hvaležno spominjal

njegove iskrenosti.

83

»Dober človek je ta Limbar in častivreden,« pravi stotnik,

ko odloži to pismo. »Upam, da ga bosta življenje in tuji svet

popolnoma iztreznila in spametovala. Srečno pojdi in srečno

se vrni in sreča naj te spremlja, koder hodiš!«

84

Štirinajsto poglavje

K posestvu gospoda Komarja pripadal je tudi kos gozda,

ki je mejil z grajskim gozdom. Kadar ni imel drugega opra-

vila ter se mu ni ljubilo čitati knjige, snel je puško s klina, jo obesil na rame, poklical psa ter po gozdu kolovratil in lisice

in zajce zalezoval ali bolje rečeno plašil, kajti lovil je manje iz namena, da kako žival ubije, kot da mu čas mine, saj tudi pes

ni bil lovski pes, temveč navaden hišni čuvaj.

Nekega dne pozimi je bilo, sonce je sijalo skozi s snegom

odete smreke. Že precej časa lazil je po lisičjem sledu, a na-

posled, ko mu le ni hotela lovska sreča mila biti, in je bil zelo utrujen, sede na hrastov panj, da se odpočije. Bil je nevedoma

prekoračil meje svojega gozda ter zašel na posestvo Zakriške-

ga graščaka.

Precej časa je tako sedel ter se utopil v morje spominov na

svojo burno preteklost. Pes je legel kraj njega, ter mirno mo-

tril svojega gospodarja. Kar povzdigne pes glavo, skoči kvišku,

85

zalaja ter zbudi gospodarja iz njegovih sanj. Komar se ozre in

vidi petdeset korakov od sebe – Zakriškega graščaka in enega

slugo, ki sta prišla ogledovat neke hraste, katere je hotel gra-

ščak posekati, da popravi streho svojega hleva.

Ta pogled imel je čudovit učinek. Komarju, ki je imel do

tega moža skrivnostno sovraštvo, kar so bili opazili že davno

kmetje pešaški, stopila je kri v glavo. Prijel je puško ter urno stopil prišlecema nasproti.

Zakriški graščak je prebledel. Rekel je svojemu slugi, da naj

gre nekoliko naprej ter ju pusti sama, a da naj se na njegov

klic vrne.

»Dober dan prijatelj!« reče Komarju, ki mu je prihajal na-

sproti.

»Hinavec,« zakliče Komar, »kako si upaš to ime skruniti,

ti ki si me tako grdo prevaral! – Sicer pa se mi sedaj zaželjena prilika ponuja, da te prisilim do zadoščenja, ki sem ga toliko

let zastonj od tebe iskal.«

»Kaj hočeš, človek od mene?« reče tresoč se Zakriški.

»Izpihniti ti luč življenja!« odgovori Komar.

»Ali si zblaznel, kaj sem ti storil?«

»Ti še vprašuješ, kaj si mi storil. Ah, kratko pamet imaš.

Ali zato jaz bolje pomnim. Dobro veš, kaj od tebe zahtevam.

Ti se moraš z menoj bíti!«

»Jaz ti rečem, da se ne bom!«

»In jaz ti rečem, da te prisilim. Ali vidiš tu pod mojo paz-

duho korobač?«

86

»Pa kaj hočeš z njim?«

»Glej, za uho te primem in pokličem tvojega slugo, naj gle-

da, kako te izšibam, kakor svojega psa! Razumeš, pred tvojim

slugom te izbičam.«

»Komar, ti si strašen človek, pomisli vendar! –«

Komar mu ne odgovori nič, temveč ga ulovi za uho in hoče

poklicati slugo.

Zakriški prebledi in reče: »Stran! prosim te!« – Pretnja, da

ga hoče izbičati v prisotnosti sluge, ki bi mu, to je dobro vedel, ne mogel pomagati zaradi psa, prebudila je v njem sram. –

»Ne, te sramote ne trpim, da bi me bičal pred slugo. Ker si tako trdovraten, da v teku tolikih let nisi potolažil svojega gneva,

naj bo! Bíl se bom s teboj.«

»Dobro, jaz te pozivam na dvoboj, a ti izberi orožje.«

»Bila se bova s sabljami, a kje in kdaj se hočeš biti?«

»Čez osem dni, tamle v oni dolinici!«

»Jaz sem zadovoljen. Ali hočeš zares priti?«

»Dajem ti častno besedo!«

»Tvoja častna beseda ni piškavega oreha vredna, ... vendar

naj bo. Priti hočem in videti, ali si v teku tolikih let brezčastno bojazljivost opustil, ali ne.«

To rekši, pokliče Komar psa ter odide. Zakriški stoji ne-

koliko časa, kakor okamnel ter gleda za njim, potem pozove

svojega slugo ter se potrt vrne v grad. –

Preteklo je osem dni. – Zgodaj zjutraj vstal je Komar, zavil

se v kožuh in skril pod njim sabljo. Domači so se čudili, kam

87

se gospodu tako zgodaj v takem mrazu mudi. Vendar poznali

so ga, da je kratkobeseden in zato se ga ni upal nihče vprašati, kam gre. – Hitro je korakal, in predno je sonce vzšlo, prišel je na mesto, kjer bi se on in Zakriški morala biti. Sedel je na po-sekan hrast, podprl glavo in čakal. Vsaka minuta zdela se mu

je kot dolga ura in že je začel sumiti, da Zakriškega ne bo. Kar začuje škripajoče korake v zmrznjenem snegu. Vstane in vidi

tri osebe, ki se bližajo mestu. Bil je Zakriški in dva Komarju

neznana gospoda, eden naj bi bil priča pri dvoboju, drugi je

bil zdravnik iz bližnjega mesta.

Komar jim gre nasproti ter gospoda se medsebojno pred-

stavijo.

»Kje pa imate pričo,« vpraša tovariš Zakriškega.

»Jaz bom kumoval sam sebi,« odvrne Komar. »Če so go-

spoda zadovoljna naj se prične boj.« –

Pristopita tedaj eden k drugemu. Zakriškemu se trese sa-

blja v roki. Priča da znamenje in boj se prične.

In ni trajal dolgo. Komar kot vojak vešč borjenju, in ves

željan maščevati se svojemu sovražniku, vsekal je Zakriške-

mu, ko mu je od strahu roka omahovala, rano v glavo. Kri se

mu je pocedila po licu, padla mu je sablja iz rok in sam se je

od bolečine zgrudil na zemljo. Boj je bil končan. Zdravnik

in priča pristopita ter obvežeta rano, in pri tem jima je tudi

Komar pomagal.

Zdravnik je trdil, da rana ni globoka in da ni velike nevar-

nosti. Ko se je Zakriški zopet zavedel, pristopil je Komar k

88

njemu, mu podal roko, ter dejal: »Sedaj sva pobotana, jaz tebi

odpuščam, kar si meni zakrivil.« Potem se poslovi od ostale

dvojice, ter gre naravnost domov. Ona dva pa vzdigneta Za-

kriškega, ter ga peljeta v grad, podpirajoč ga vsak z ene strani.

89

Petnajsto poglavje

V vaški krčmi so kmetje žganje pili in novice razglablja-

li. Glavno vlogo v tem imenitnem razgovoru je imel kovač

Krivec.

»Jaz vam povem, da to ni kar tako pa tako tja v en dan in da

se pozabi, kakor bi se, ko bi kakšen škric kateremu izmed nas

ude pretresel, ker mi smo kmetje in nič. Pa vendar prav je, da

je premikastil Komar nekoliko tistega čmerikavca grajskega.

Sile mu menda ne bo. Ko bi prišel meni v pest ob pravi uri,

mislil bi bil na vaškega sajastega kleščarja vse žive dni.«

Pri teh besedah Krivec polno kupo žganja izpije, podbra-

dek z razcvetenim rokavom obriše, z desnico lice podpre in

nadaljuje: »Možje, veste, ker ste tudi gospodarji in kaj uganiti in razsoditi znate, to pa je bilo tako, prav tako kakor vam pri-povedujem in pravim. Jaz sem pipo tobaka natlačil, pa proti

večeru je bilo in delo v kovačnici mi je pošlo in dejal sem:

Krivec pojdi v gozd in nekaj leskovih obročkov nareži pa sod,

90

ki vedno vodo pušča, utrdi, da ne bo starka moja vedno vate

režala in kričala, da si pijanec, pa pod božjim soncem nič dru-

gega. In šel sem, gori nad hudo brezno, kjer leskovina raste

in dejal sem: To je grajsko in graščak lažje utrpi, če mu nekaj

šibic urežeš, kot kakšen kmet beraški, ki ima polno hišo otrok

in poln koš zaostalih davkov. Pa nožič zastavim in kakšne

tri take leskovine odrežem, kar ga prinese, kaj menite koga,

prinese čmerikavca tega graščaka, kakor da bi bil iz oblakov

padel in bi ga bile coprnice prignale. In zakričal mi je od da-

leč, da me ustreli in zapre, če ne pustim njegove leskovine, ki

še kupe žganja niso bile vredne. Jaz pogledam in malo pre-

strašim se in šibine pustim. Pa jeza in žolč me zalije, da bi bil premikastil in pretepel čmerikavost grajsko, da bi bil stisnjen

in krotek, kakor železen obroč, kadar pride pod moje kladivo.

A dejal sem, pusti ga. On je gospod, ti si pa kovač pešaški.

In po luknjah bi te vlačili biriči in sodili bi ti pri zeleni mizi in kdo ve, kaj še, če mu ne pustiš v miru udov ali ne odložiš

svojega maščevanja za ugodnejši čas, ko te nihče ne vidi in ne

pozna. Pa moja neumna kovaška glava je ubogala in storila

tako. Zdaj pa je Komar pravo zadel in mi posel iz rok vzel in

ga dobro izvršil. Zagotavljam vam, če je res kar ljudje govorijo, graščak ne bo več trave tlačil in Bogu božjih dni kradel. Dobil

je, kar se mu je spodobilo in prileglo. Skoraj malo preveč ga je potipal, a jaz bi ga tudi ne bil božal in gladil.«

»Kaj praviš, da graščak umre zaradi tistega dvoboja ali kaj?

Take sile mu menda ni,« pristavi zdajci župan in v kovača zija.

91

»Potem pa ne bi bil rad v Komarjevi koži. Glavo za glavo

in kri za kri, govori zakon cesarski in tudi njemu jo vzame-

jo, če je tudi sam gospod in študiran in pretkan kakor devet

kanclijskih gospodov,« pritakne zopet drugi kmet in bližje h

kovaču prisede, da bi bolje njegovo pripovedovanje razumel.

»Kaj pa sta imela, kaj, pravzaprav in zakaj sta se sprla in

navskriž prišla?,« vpraša zdajci župan, kateremu je pijača že

nekoliko v glavo silila, glava pa na omizje.

»Kaj bosta neki imela? Sprla sta se, kakor se mi kmetje sem

ter tja spremo, pa je. Ne da bi rekel, da smo mi prvi, a zadnji

tudi nismo in gospoda niso za las boljša, tako me poslušajte

in razumite!«

»Jaz se bojim, da se bo napačno iztekla stvar,« reče eden

prejšnjih pivcev.

»To bo pa še sitno to, če mu bo gosposka za petami in mu

do živega seže. Tako vam pravim možje, še mi vsi, vsi bomo

sitnosti imeli zaradi tega in vi župan boste imeli marsikako

pot k sodniku in h komisiji in sam Bog ve, kam še vse.«

Poslednje predrami zopet Krivca in nekoliko boječe v svo-

je tovariše zija.

»Pa zakaj, da bi jaz sitnosti imel, ravno jaz. Jaz si roke umi-

jem, meni ni nič mar. Sama sta zamešala, sama naj zdaj gleda-

ta,« se izgovarja župan in s koščeno pestjo po omizju bobna

in se sem ter tja nekako skrivaje skozi okno v noč ozira kakor

češ: »Ko bi utegnili le prav imeti in bi biriči nazadnje tudi po Komarjevih znancih svoje dolge roke stegnili.«

92

Tako se nadaljuje prepir in vrsti govorica. Krivec se spoza-

bi iz strahu celo tako daleč, da začne lagati in tajiti, da nikdar na grajskem posestvu obročev rezal ni, pa da je graščak mož,

pravi pošten mož in ga je škoda, ko bi umrl ali ne. –

Bojazen, da bo graščakov dvoboj tudi vrlim Pešačanom

delal sitnosti, bila je prazna. Nihče drug razen bojevnikov in

prič ni videl boja in tudi te osebe so iz razumljivih vzrokov

molčale. Tako je tudi cela stvar kmalu utihnila in le sem ter tja je kdo od vaščanov omenjal, da je Zakriški graščak še vedno

bolan in da ga ni nikamor na spregled. –

V Komarju pa se je od onega dvoboja sem zgodila velika

sprememba. Čudovit je bil nasledek okolnosti, da je dolgo let

gojenemu sovraštvu in želji po maščevanju dal duška. Poprej

se je bil skoro popolnoma od sveta oddaljil, z nikomer ni ob-

čeval, vse njegovo ponašanje kazalo je nekakšen gnev in srd,

ki jih goji do vsega sveta. Po dvoboju pa se mu je pristudilo to puščobno življenje, kakor ga je do sedaj vodil, okolica njegova

bila mu je pretesna, želel si je med svet in sklenil je tudi podati se zopet v viharno življenje.

»Sedaj me nič več ne veže na to okolico, kjer stanujejo meni

tako zoprni ljudje. Moja želja, zaradi katere sem toliko let sa-

motaril v tej samoti, da se mi ponudi prilika znesti se nad

onim hinavcem, se mi je izpolnila. Sedaj hočem zopet zaži-

veti!« –

Nekega dne povabil je k sebi pešaškega župana. Sicer nerad

podal se je župan k njemu a vendar si ni upal odbiti poziva.

93

Prijazno je sprejel stotnik vaškega poglavarja, mu postregel s

čemer je imel ter mu začel potem tako besediti:

»Oče župan, jaz sem sklenil odpotovati in mogoče me dol-

go časa nazaj ne bo. Jaz sem mislil sicer moje posestvo pro-

dati, a skesal sem se in odločil se, ako bo mogoče, pridržati

ga, ker sem toliko let bival na njem. Ker pa nimam nikogar

svojih, komur bi ga mogel za časa moje odsotnosti izročiti v

varstvo, zato sem sklenil, vprašati vas, ali bi hoteli vzeti ga v najem. Vse moje pohištvo, živino in orodje vam prepuščam

in želim, da tudi moji dosedanji posli ostanejo, dokler se jim

ljubi na tem posestvu. Da so pošteni in pridni, to jamčim jaz.

Za najemnino se bova že pogodila, in sicer tako, da ne bo

vam na škodo, plačevali pa jo boste pri sodišču. Imeli boste

pa moje posestvo v najemu, dokler se ne povrnem ali jaz sam,

ali pa ona oseba, kateri bom pravnoveljavno izročil svoje po-

sestvo v last.«

Župan se je nekoliko obotavljal po kmečki prirojeni ne-

zaupljivosti sprejeti ugodno ponudbo; ko mu je pa Komar

dokazal vse koristi, katere bo imel, ako sprejme ponudbo, se

je vdal, in čez nekoliko dni sta se podala v mesto, kjer sta pri sodišču sklenila pogodbo. –

Komar se je potem poslovil od domačih in od županovih,

s katerimi je bil poslednji čas edino občeval. Nekega večera

pa je drdral voz iz Pešaške vasi in na njem je sedel Komar v

popotni obleki in nekoliko zabojev na vozu je pričalo, da se

misli gospodar za precej časa posloviti od Pešačanov. Ko je

94

voz počasi navzgor vozil, ozrl se je večkrat Komar in ko je

bil na vrhu klanca, ukaže voz ustaviti. Nekoliko časa gleda

zamišljen na grad in na Pešaško vas in na svojo domačijo,

potem pa reče: »Lepa si domovina! srečna ostani; mene ne

vidiš morebiti nikdar več.«

Potem zapoje bič, voz zdrdra naprej in oče župan, ki ga je

sam vozil, se poslovi v mestu od Komarja, ter mu želi srečen

pot. –

95

Šestnajsto poglavje

Preseliti se moramo zopet za eno leto naprej in zameniti

slovensko domovino z obalami mehikanskega zaliva.

Močno se je upiralo pomladansko sonce v gorata mor-

ska obrežja in v luki Vera Cruz se je gnetla pisana množica

radovednih gledalcev in pričakovala avstrijski parnik, ki je

plul napolnjen s tisoč vojnih prostovoljcev. Koliko zanimivih

obrazov je bilo videti tu, koliko ljudstva iz vseh delov sveta,

koliko različnih šeg in narodnosti! Tam je slonel s širokokraj-

nim, na oči potisnjenim pokrivalom in prepasan s pisanim

angleškim šalom ponosni sin Mehike in se jezil v brado na

sovražnega tujca, ki se ugnezduje vedno bolj in bolj v njegovi

domovini. Zopet tam je hodil z na hrbtu prekrižanima roka-

ma pusti Anglež in morda računal, koliko bo zaradi nove tuje

posadke njegova kupčija na boljem. In večni Ahasver, povsod

doma, prekupčevalski Žid je čakal nemirnega pogleda bliža-

jočo barko in študiral, koliko zaslužka more pridobiti danes.

96

Zdajci zagrmijo topovi iz vseh vojaških ladij, ki stoje v luki

in zastave različnih narodov prihajajočemu avstrijskemu par-

niku v pozdrav.

Veselje in vriskanje brez konca in kraja odmeva iz prispele

barke in gromki klici in pozdravi čakajoče množice ji odgo-

varjajo z obrežja.

Tam med gnečo, ki se peha in ogleduje tujce, zapazimo

tudi tridesetletnega možaka s polno rumeno brado in neka-

ko čudnim znanim obrazom, da ne vemo, kje bi ga bili že

videli. Tega in onega vojaka nagovori s prijazno besedo in

temu in onemu stisne desnico, kakor da bi bili vsi njegovi

znanci in prijatelji. Glej, zdajci pride nova vrsta in slovenski glasovi odmevajo na desno in levo. Bili so slovenski, za cesar-ja Maksimilijana nabrani prostovoljci. Bradati opazovalec se

zgane: »Bog vas sprejmi, rojaki,« vzklikne v domačem jeziku

in se pridruži slovenskim rojakom. Veselja in pozdravljanja

ni konca ne kraja. Čeprav tujec po imenu in obrazu, najde v

tujini rojak rojaka in tako je bilo tudi tu. A kratko je trajala ta družba. Poveljnik oddelka zapove k odhodu.

Pazljivo posluša naš slovenski možak to povelje in hiti k

poveljniku, kakor da bi bil spoznal v njem nekdanjega svojega

znanca, a ta odjaha k prednji četi, ter mu izgine izpred oči.

Predno se zave, odidejo rojaki. Potem govori samemu sebi:

»Ali je mogoče, ali je goljufiva podobnost? Poslednje ne more

biti. To je bil njegov glas in njegova podoba, samo mnogo sta-

rejši je. Ubogi starec, kaj je pripeljalo tudi tebe v tujo zemljo 97

na stare dni? Počitka nisi našel in sreče v domovini, kakor

jaz!«

Težko ni uganiti, da je modrujoči tujec naš stari znanec

zdravnik Limbar.

Limbar, ki je bil v službi na italijanski ladji, na začetku za-

radi stanovskih opravil ni mogel povpraševati dalje po vo-

jaškem poveljniku, kasneje pa je bilo prepozno; kajti čete so

odrinile že drugi dan proti glavnemu mestu.

»Smolež sem, stari smolež kamor pridem in koderkoli ho-

dim. Celo tu v daljni tujini me preganjajo domače podobe,

obrazi, katerim sem hotel uiti in jih izbrisati iz spomina,«

pravi Limbar sam pri sebi, ko se zopet nekaj tednov pozneje

ob morskem obrežju sprehaja. »V kratkem odrine barka, na

kateri jem sužnji kruh, v severne luke in potem v domovino.

Odjadral bi z njo, a kaj hočem tam? Iskati nimam ničesar,

čeprav sem zapustil mnogo. Celo možak, katerega sem ime-

noval prijatelja, se je naveličal domovine in prišel je za menoj.

Bolje je, da ostanem tu, kjer sem. ›Iz oči, iz spomina,‹ pravi

stari pregovor, jaz pa trdim: Izpred oči je lahko bežati, more-

čemu spominu uiti pa ni mogoče. Torej ostanem tu še nekaj

let, poskusim svojo srečo in poiščem svojega nekdanjega pri-

jatelja, če se bo dalo. –

Bil je vroč poletni dan eno leto po teh dogodkih. Sonce je

pripekalo na mehikanska tla. Od daleč so odsevali zvoniki

mesta Morelije. Uporna domača in tuja cesarska vojska sta si

stali tam nasproti.

98

Prišel je večer, a zmage ni prinesel ne eni ne drugi četi.

Zastonj se je prelivala kri.

Noč je legla na zemljo. Zakurili so ognje po taborih. Le

posamezne čete nočnih straž so se srečavale in menjavale, in

vozovi z ranjenimi so drdrali po bojnem polju.

Tam na obrežju počasne reke je počival častnik. Splazil se

je tja in si izpiral rano na nogi ter jo obvezal z žepnim robcem.

Med tem dospe sanitetni oddelek na obrežje. Vojaki dvi-

gnejo ranjenca in zdravnik mu hoče obvezati rano.

»Pustite me! umrem naj, in vsemu bo konec,« vzklikne ča-

stnik. Bil je stotnik Komar. Poveljnik zdravstvenega oddelka

ukaže vojakom naložiti ranjenca na voz ter ga odpeljati.

99

Sedemnajsto poglavje

Nekaj tednov pozneje je bila vojaška bolnica v Kvereta-

ru napolnjena ranjencev in bolnih. Vročina, nezdravi zrak in

mnoge nalezljive bolezni, ki so se širile po prenapolnjenem

mestu, so uničile več vojakov, kot sovražno orožje. Le malo

število onih, ki so bili prineseni semkaj, je videlo zopet svojo daljno domovino.

V posebni sobi za častnike v zgornjem oddelku ležal je

tudi znanec iz slovenskega Pogorja in zadnjega bojnega pri-

zora – stotnik Komar.

Zdajci se napove prihod zdravnika. A starec se ne zmeni

zanj in niti ne pogleda mladega zdravnika, ki stopi k njegovi

postelji. Šele ko poslednji iznenaden vzklikne ter Komarja po

imenu pokliče, se ozre in zagleda – Limbarja, ki je bil vstopil v mehikansko cesarsko vojsko kot zdravnik. Veselje mu spreleti

lice, dvigne se više v postelji in z vzklikom »Bog vas sprejmi,

prijatelj Limbar!« mu poda desnico. Limbar zgrabi desnico in

100

oba zreta eden v drugega molče, kakor da jim je iznenadno

srečanje glas zaprlo. Potem reče Komar:

»Hvala Bogu, da je vas še enkrat poslal v moje društvo.

Moje življenje se naginje h koncu in milo mi je, da sem na-

šel ljubega znanca, čigar prijateljstvo mi bo olajšalo zadnje

trenutke.«

»Ni še vse izgubljeno in jaz mislim, da čez eno leto bova

oba zopet v domovini, ako hočeva in se nama vzljubi.«

»Vi lahko vi, in vi morate. Mene pa pustite tu! Zdaj je pre-

pozno. Jaz ne smem upati več, da bi kdaj ozdravel. Prijatelj, jaz dobro vem, da ne zapustim več tega mesta, vas pa še čakajo

veseli in viharni dnevi, kakršne sem užival nekdaj tudi jaz.

A bilo je več temnih, kakor jasnih. Ne zamerite, prijatelj, jaz

govorim z vami, kakor da bi se poznala iz otročjih dni. Jaz

priznam, da sem grešil, ker sem molčal vedno o samem sebi,

v vaše zadeve pa sem se vtikal nepoklican in vas s tem more-

biti čestokrat vznemirjal. A danes govorim z vami, kakor pri

spovedi. Skoro boste razumeli in rekli, da sem imel prav. Ko

sem bil mlad, dragi moj, bil sem poln visokoletečih misli, poln

poezije sem živel in zlate gradove za bodočnost sem zidal.

Bil sem sin ubožnega kmeta iz gorskega zakotja, ter se šolal v

bližnjem mestu. Vsako poletje sem hodil v Roženov grad in

govorila je vsa Pešaška vas, da rad zaljubljeno pomežikujem

grajski gospodični. In resnico so govorili. Lepa grajska se-

demnajstletna Helena očarala me je s svojo ljubeznivostjo, in

grajski sin Zakriški mi je bil prijatelj, kateremu sem bil srčno 101

vdan. On je prihajal pogosto v grad, kadar sem bival jaz tam

in to se je zgodilo vsake počitnice. Ker je bil prezgodaj umrli

brat Helenin moj sošolec in prijatelj, vabila me je potem nje-

gova mati graščakinja pogosto, morda da bi bila lažje pozabila

svojega edinega sina in – Helena me je menda tudi zaradi tega

nekoliko rajši imela. Jaz po vzrokih nisem povpraševal, samo

čutil sem, kako srečen sem v njeni bližini in v družbi dragega

prijatelja.

Tako so minevali dnevi in tedni in vsake počitnice so mi

bile prekratke. Po končani srednji šoli sem se odločil za pra-

vosodne študije. Ker sem bil od doma brez pomoči, mi je bila

graščakinja druga mati, in skrbela je zame, kot za lastnega

sina. Svet je nehvaležen, in v najboljšem človeku se pretrga

včasih nit najlepše lastnosti, kateri pravimo: hvaležnost. Ne

sramujem se vam povedati, prijatelj, tudi jaz nisem bil nič

boljši; zlorabil sem dobroto svoje druge matere. Mlad prav-

nik, brez izkušnje, brez resnega premisleka, dvignil sem pre-

visoko svojo ubogo glavo – in ljubezen, gorečo ljubezen sem

razodel grajski hčeri, ter ji prisegel, da bo, da mora biti le ona moja nevesta in nobena druga. Ljubila sva se goreče in strastno in zlate gradove sva zidala v oblake, kakršne zidajo vsi

zaljubljenci brez izjeme. Do konca mojih študij sva sklenila

skrivati najino srečo, kolikor se je dalo. – Živ človek ni smel

vedeti o najini ljubezni, posebno mati ne; kajti prepričana sva

bila oba, da bi bilo to najino gorje. Samo Zakriškemu, s kate-

rim me je vezalo iskreno prijateljstvo, odkril sem svojo sladko

102

skrivnost. Tako so potekale predzadnje počitnice. Ločitve čas

se je približal, a med tem je vedno lepše cvetela moja ljubezen, saj še eno, le eno samo leto – in svoboden bom, kot možak

stopim lahko k materi ter jo prosim za Helenino roko.

Le eno leto, eno leto, malo dni po številu, in koliko se je

spremenilo med tem.

Ko sem se vrnil po končanem študiju, ni bilo več istih ve-

selih dni v gradu. Moj prijatelj sprejel me je zelo hladno. Sicer me je to nekoliko presenetilo, a mislil sem, da je bogve iz kakr-

šnega vzroka slabe volje. Ali še bolj sem se začel čuditi, ko sem opazil, da se me ogiba. Tudi Helena vedla se je zelo hladno

proti meni, a toliko bolj prijazna je bila z Zakriškim. Jaz sem

bil slep in nisem ničesar sumil. Toliko večja je bila moja bol

in moj srd, ko sem se očitno prepričal o Helenini nezvestobi

in prijateljevem izdajstvu. Nekega dne sem šel zopet v grad

na obisk. Pri vratih stal je sluga, ter mi odgovoril na moje

vprašanje, ali so grajski doma, da je gospodična z Zakriškim

mladim gospodom šla na sprehod v grajski gozdiček. Ta vest

mi je spotila čelo. Slutnja se je obudila v meni, da bi moglo

biti, česar sem se v resnici prepričal. Varno sem stopal, da me

ne bi opazila. Zagledal sem ju na stranskem potu, kako sta

hodila roko v roki. Stisnil sem se v grmovje. Dihati se nisem

upal, da me ne bi čula. Vlekel sem na ušesa, a nisem mogel

besede razumeti. Čul sem tudi imenovati moje ime in potem

glasen smeh. Nato sta izginila za grmovjem in sedla na klop,

ki je bila tam. Priplazil sem se bliže in slišal sem, kako sta si o 103

ljubezni govorila, poljubovala se in šalila. Kri mi je stopila v glavo. Zaječal sem od žalosti in srda. Hotel sem skočiti mednje in raztrgati varljivemu prijatelju obraz. Ali premislil sem

se. Obziri, katere sem moral imeti proti Heleni, so mi branili

maščevati se takoj brezvestnemu prijatelju.

Hotel sem se tiho odplaziti a zapletel sem se v vejevje in

tako povzročil šum. Skočila sta oba na noge in Zakriški za-

vpije: ›Kdo je brezsramnik, da tu prisluškuje?‹ Jaz stopim pred

njega in srdito odgovorim: ›Jaz! ali brezsramnik nisem jaz,

ampak ti, ki si proti meni prijateljstvo hlinil, pa me tako gnu-

sno varal!‹ Ko me Helena zagleda, z glasnim krikom zbeži.

Zakriški pa je skočil proti meni in hotel me s palico udariti.

Ali prestregel sem mu udarec, mu izvil iz rok palico ter mu

dejal: Strahopetec, mene hočeš tepsti, ki sem brez orožja. Vi-

diš, lahko bi ti kosti zdrobil, ali jaz se ne zadovoljim s tem,

ako imaš kaj časti v sebi, bil se boš z mano, ter s krvjo opral

svojo krivico! Začel se je zvijati in nagovarjati me z lepimi

besedami, a jaz se nisem dal utolažiti. Naposled, ko je videl,

kako resno zahtevam od njega, da se z menoj bije, obljubil je,

da bo prišel čez dva dni v grajski gozd blizu znane vam kape-

lice, da poravnava naše račune. Prišel sem in prijatelj moj, bil je grajskega oskrbnika sin. Čakala sva precej časa, a plemeni-tega bojazljivca ni bilo. Izvedel sem, da jo je isti dan iz grada pobral v mesto.

Srd in žalost razjedala sta mi srce. Doma mi ni bilo več ob-

stanka. Odšel sem v mesto in iskal povsod svojega nasprotnika.

104

Iskal sem ga po gostilnah, v gledališču in drugih javnih pro-

storih, iskal sem ga na domu. Vešče se me je znal ogibati in

jaz nisem mogel doseči zaželjenega cilja.

Vmes mi je pošla moja gotovina. Kaj sem hotel storiti. Za

nadaljevanje študija nisem imel sredstev, ker sem občevanje

z Roženovimi popolnoma prekinil, a od doma nisem mogel

ničesar pričakovati. A tudi sicer se mi ni ljubilo več mirno na-

daljevati svojih študij. Vleklo me je v širni svet, da v trudu in nevarnostih pozabim skelečih ran. Odšel sem v Trst in vstopil

v službo na ladji kot navaden mornar. Naposled stopil sem v

francosko vojsko ter se s svojo hrabrostjo vzpel do stotniškega

čina. Deset let je sedaj tega, kar sem se bil vrnil v svojo do-

movino. Nikogar svojih nisem našel več. Umrli so mi starši, a

niso slišali glasu o svojem sinu, kje da je. Z novci, katere sem si prištedil, popravil sem si svoj domačijo in sklenil končati

tam svoje nemirno življenje. Nekdanja moja miljenica Helena

bila se je omožila z Zakriškim, ter njena hčer je Lucijeta. Ali

maščevalka usode kaznovala je tudi njo. Njun zakon ni bil

srečen in tako sta živela ločeno. Sedaj so vam razmere jasne, ki so med nami vladale in razvidno vam je iz te moje pripovedi,

zakaj smo se eden drugega izogibali.« –

Starec je obmolknil. Težko je sopel in videlo se mu je, kake

bolečine mu je zadajala telesna rana, a tudi kako ga je pripo-

vedovanje duševno mučilo. Ganjen molčal je Limbar in ni se

upal pretrgati molka. Kmalu potem pa je starec nadaljeval

svojo povest:

105

»Rekel sem vam, da sem sklenil končati v miru svoje življe-

nje, a usoda hotela je drugače. Bil sem se že umiril in premda

me je žolč oblil, kadar sem se spominjal neiskrenega in pri

tem plašljivega nekdanjega prijatelja, vendar ga nisem iskal.

Slučajno srečal sem ga enkrat v lovu. Ko sem ga zagledal, vzbu-

dil se je zopet v meni oni neizbrisni srd, prisilil sem ga, da se z menoj bije ter ga v dvoboju ranil. Sedaj se mi je ohladilo srce, ali doma mi ni bilo več obstanka. Vzbudila se mi je zopet želja po onem nevarnem in nemirnem življenju. Dal sem svoje

posestvo županu pešaškemu v najem in ker sem slišal, da se

nabirajo prostovoljci, ki imajo utrditi cesarju Maksimilijanu

prestol v Mehiki, stopil sem kot častnik v njegovo vojsko, in

tu v tuji zemlji našel bom pokoja, kajti čutim, da ne bom pre-

bolel te rane.«

Poslednje besede so bile le na pol umevne. Oslabel je starec

od predolgega govora in obmolknil. Dolgo je stal zdravnik še

pri njegovi postelji, a dolžnost ga je klicala dalje. Obrisal si je oči in stisnil še enkrat starcu roko.

Odslej je Limbar ves čas, ki mu je ostajal od obilnih stano-

vskih opravil, prebil v družbi bolnega stotnika. Pripovedovala

sta si natanko, kar sta doživela, v duhu se vračala v domovino

in rešetala, kaj bi utegnila prinesti bodočnost.

Nekoliko tednov pozneje pride povelje, da se vrnejo cesar-

ski prostovoljci v domovino. Z veseljem pozdravi Limbar to

novico, nekdajno prisego prelomi. Kakor otroku se mu vzbu-

di hrepenenje po domovini.

106

Limbar odkrije Komarju svoj namen, da se vrne v domo-

vino.

»Prav imate, dragi prijatelj, da se vračate v domovino. Vas

še čaka srečno življenje in nikar si ga ne grenite. Jaz sem bil

nesrečnež, meni se je krivica zgodila in sodil sem potem ves

svet po mojih dogodkih. Glejte, predragi prijatelj, kesam se

sedaj svojih dejanj, kesam se, žalibog prekasno. Žal mi je pa

najbolj, da sem s svojimi nesrečnimi nasveti nekoliko pripo-

mogel, da ste tudi vi zasovražili svet, čeprav vam ni bilo ni-

kakršne sile. Pozabite moje dogodke in oprostite mi, ako sem

jaz s svojo črnogledostjo poskušal tudi vam vcepiti sovraštvo

do sveta. – Vrnite se tedaj v domovino. Tamkaj vas čaka iz-

polnjenje vaših želja. Živite srečni v domovini in pozdravite

svojo – Lucijeto. Ona je blago dete, gotovo vam je zvesta in

vas čaka. Mene ne vidite več!«

Solze so zalile obema oči, molčala sta oba; potem je Lim-

bar skušal starca utešiti, a ta se je bridko nasmejal in dejal:

»Tudi ko bi kdaj ozdravel, bil bi mrtev za svet. Srečno, prijatelj moj!« –

Poslovila sta se. Drugi dan pa odpluje ladja s precejšnjim

številom v domovino vračajočih se prostovoljcev, med kate-

rimi je bil tudi Limbar.

107

Osemnajsto poglavje

Srečno se je bil povrnil Limbar v svojo domovino. Solze

radosti so mu stopile v oči, ko je stopil v Trstu na čvrsta tla.

Nestrpno je čakal prvega vlaka, da se odpelje v svoje rodno

mesto.

Kdo more popisati radost stare matere, ko je iznenada sto-

pil v sobo sin, ki ga že toliko let ni bila videla. Spremenil se je bil sicer, postal je bolj možat, obraz ogorel in brada gostejša, a materino oko ga je takoj spoznalo. Med solze radosti pa so

bile pomešane tudi solze žalosti, ko sta se spomnila smrti sta-

rega Limbarja, ki je bil umrl, dokler se je sin po tujih zemljah potikal. –

Sklenil je sedaj Limbar nastaniti se v mestu kot zdravnik.

Od začetka seveda ni imel skoro nič dela in ni se niti posebno

prizadeval, da bi si pridobil pacijente, kajti prihranil si je bil precej veliko vsoto denarja v svoji večletni službi na ladji in v Mehiki. Ker mu je preostajalo časa, začeli so se mu poditi po

108

glavi spomini na preteklost, katerih središče je bila vedno mi-

sel na – Lucijeto. Vedno bolj živo se mu je prikazovala njena

slika in iskra ljubezni, ki jo je hotel zaman zatreti, vzplamtela je znova ter prebudila neskončno hrepenenje po njej.

Srce mu je velelo poiskati in prositi jo, če mu je zvesta osta-

la, za roko.

Vendar se dalj časa za to dejanje ni mogel odločiti v strahu,

da bi se mogoče razočaral. Ko je tako okleval, prišla mu je iz-

nenadna vest, da je stari Komar v bolnici zaradi rane umrl. Iz-

polnila se je tedaj slutnja starčeva, da nikdar več svoje domo-

vine videl ne bo. Jokal je Limbar za njim grenke solze, kakor

joče sin za svojim očetom, saj mu je bil Komar razen matere

edino človeško bitje, o katerem je vedel, da mu je prijateljski

vdano.

A kako je bil iznenaden, ko je dobil nekega dne poziv, da

naj pride na sodišče, kjer se mu ima izročiti važno pismo.

Svojim ušesom ni verjel, ko so mu naznanili, da je Komar v

svojem testamentu, katerega je bil napravil nekoliko dni pred

smrtjo, svoje posestvo v Pešaškem selu volil svojemu, kakor se

je sam izrazil v zadnji volji, – najmilejšemu prijatelju. – Kakor okamnel je ostal nekoliko trenutkov. Ko se je vzdramil in ko

je videl črno na belem, da je vse, kar se mu je govorilo, resnica in nikakršna pomota, prevzela so ga razna čustva, žalostni

spomini in vesela upanja.

Z županom Rogovilo, ki je imel v najemu nekdanje pose-

stvo Komarjevo, in ki je bil tudi poklican pred sodišče glede

109

tega, pogodil se je bil Limbar tako, da mu je prepustil tudi na-

dalje posestvo v najemu, samo da je župan plačal sedaj njemu

najemnino. –

Preteklo je pol leta. V tem času odločil se je Limbar konč-

no, da na vsak način stopi pred gospo Roženovo, ter prosi Lu-

cijeto v zakon. Ker mu je bilo predobro v spominu, kako mu je

graščakinja zabranila pristop v grad, ni se upal kar naravnost

stopiti pred njo. Ali sedaj, ko je bil posestnik Komarjevine,

sklenil je nekoliko časa prebivati na svojem posestvu in upal

je, da se mu bo ponudila prilika, obnoviti prejšnjo zvezo z

Roženovimi ter tako dospeti do svojega cilja.

Sporočil je torej županu pešaškemu, da pride v Pešaško

vas, ter da naj mu pripravi stanovanje.

Ko se je pripeljal Limbar, ustavil se je pred kovačnico Kriv-

čevo, ker se mu je voz nekaj pokvaril. Krivec ga je hitro spo-

znal ter odprl zatvornice svoji zgovornosti. Ko je voz popravil, spremil ga je do župana, in še tisti večer stopal je ostareli pe-

šaški župan s ključi v rokah poleg nekdanjega vaškega zdrav-

nika Limbarja po strmini proti Komarjevem poslopju.

Ko sta tako stopala po strmem potu spraševal je župan

Limbarja o vseh mogočih stvareh, kje je bil in kaj je v tej dalj-nji deželi doživel. Čim gostobesednejši je bil župan, tem kraj-

ši so bili odgovori Limbarjevi. Sredotočje njegovih misli bil

je Roženov grad in njegovi prebivalci. Večkrat je nameraval

vprašati župana kako je z grajskimi ljudmi, a bilo ga je nekako

sram. Naposled, ko sta prišla na strmino, se Limbar ohrabri

110

in navidezno ravnodušen skuša po ovinkih dobiti zaželjene

vesti. – Reče tedaj: »Kako prijetno se odseva v večernem svitu

Roženov grad!« Srce mu je glasno bilo, in sapa mu je zastajala

čakajoč, kaj bo na to odgovoril župan. Le ta spregovori: »Lep

grad, in lepo posestvo, ali Roženovih ni več. Ko je gospod

Zakriški, ki je bil stare gospe mož, kmalu po onem krvavem

pretepu z gospodom Komarjem – Bog jima daj večni mir in

pokoj – umrl, prodala je obe posestvi in odšla, sam Bogve

kam, pravijo, da na Dunaj.«

»In njena hči je šla tudi z njo?« vpraša Limbar.

»Tudi, a prej se je omožila. Prihajal je mlad gospodič iz

mesta – pravijo, da jim je bil celo v rodu, – in kmalu potem

sta se vzela. O, to je bil pir, da nikdar takega.« In sedaj je pričel župan na dolgo in široko razkladati celo povest te možitve.

Limbar ga ni poslušal. Molče je stopal poleg zgovornega

župana, a srce mu je krvavelo. »Tedaj si imel vendarle prav,

blaga duša, ko si mi svoje črnoglede nazore razkladal in varal

si se, ko si naposled mislil, da se je svet spremenil in da si svet krivo sodil. Prav si imel, žalibog prav!« mrmral je polglasno

sam pri sebi.

Županček njegovih besedi ni razumel. Z glavo je kimal in

za zdravnikom je po strmini korakal in premišljeval je, zakaj

je neki Limbar utihnil. Zdajci dospeta k samotnemu poslopju.

Zapuščenost se je kazala povsod na desno in levo. Lesena klo-

pica pod jablano pred hišo, kjer je posedal navadno Komar,

je bila polomljena, trava je rasla ob vežnem pragu, ulnjak je

111

bil vihar na pol razkril, in zarjaveli ključ se je branil odpreti dolgo zaklenjena vrata.

Zatohel zrak udari prišlecema nasproti, ko stopita v Ko-

marjevo sobo. Župan prižge luč in Limbar okna odpre, potem

pa sede v naslonjač in prosi župana, naj ga pusti samega, ker

je truden in pojde kmalu spat. Rogovila mu želi lahko noč,

potem pa odide in maje z glavo, ker se mu Limbarjevo obna-

šanje zdi čudno. Ta pa je sedel nem in nepremično zrl pred

se, v mislih pa so se mu podili neprijetni spomini; žalost nad

izgubo svoje nade ga je prevzela, glava mu je bila razbeljena,

debele kaplje kapale so mu s čela, on pa ni opazil, da hla-

dna sapa piha, temveč je dolgo, dolgo sedel na istem mestu.

Naposled legel je na posteljo in utrujen zadremal, a nemirne

sanje niso mu dale zdravega počitka. – Šele proti jutru je za-

spal in se zbudil, ko je bilo sonce že visoko. Vstal je, a čutil se je slabega. Vendar ga to ni vznemirjalo. Odšel je v vas k

županovim, kjer so ga prijazno sprejeli. Začel pa je čutiti, da

ga na strani bode in proti večeru ni mogel več na svoj dom,

leči je moral v posteljo pri županovih v isti sobi, kjer je takrat bival, ko je prvikrat v Pešaško vas prišel. Bolezen je postala

zelo nevarna. Poslali so po zdravnika in ta je povedal, da ima

zaradi prehlada vročino. Moral je ostati pri županovih, kjer

so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Njegova strežnica

pa je bila – Manica, ki ga je dvorila z požrtvovalnostjo, ki je

lastna samo ženski. – Bila je že davno pozabila, da je do njega

gojila skrivno ljubezen. Sedaj pa, ko je tako nenadoma slučaj

112

nanesel, da je prišla zopet v bližjo dotiko z njim, začela je iskra ljubezni v srcu zopet tleti.

Ko je Limbar zopet okreval, spoznal je blago srce dekliči-

no. Čutil je globoko hvaležnost do nje; počasi se je razvilo iz

tega čustvo, ko je spoznal krasne njene lastnosti, visoko spo-

štovanje in naposled, ko se je spomnil nekdanjih in sedanjih

dokazov simpatije, katero je ona gojila do njega, začel je zopet drugače misliti o ženstvu in se je resno v Manico zaljubil.

Tako so minevali dnevi in iz dni so postajali tedni in me-

seci in kakor čez noč se je raznesla novica, vesela novica, da

je županova Manica Limbarjeva nevesta.

Da je imela vsa soseska in še tri sosedne dovolj govorice

zaradi tega, je naravna stvar.





Document Outline


Prvo poglavje

Drugo poglavje

Tretje poglavje

Četrto poglavje

Peto poglavje

Šesto poglavje

Sedmo poglavje

Osmo poglavje

Deveto poglavje

Deseto poglavje

Enajsto poglavje

Dvanajsto poglavje

Trinajsto poglavje

Štirinajsto poglavje

Petnajsto poglavje

Šestnajsto poglavje

Sedemnajsto poglavje

Osemnajsto poglavje