Naši zavodi.

Obljubil sem Vam, da izdam drobno
knjižico o naših zavodih v Št. Vidu, katerim
smo letos dali ime:

kn. - šk. zavod sv. Stanislava.

Obljuba dolg dela, pravi pregovor, zato jo
moram izpolniti. Tu podajam kratko zgodovino
zavodov in njihov opis, ki ga naj pojasnijo
dodane slike.

Anton Bonaventura,

knezoškof.

OMO  1(3330

g* 4 »V«

1. Prvi poziv.

Prvi  utemeljen poziv, da ustanovimo katoliško
gimnazijo, sem izdal naši duhovščini dne 30. avgusta
1898. in sicer v Škofijskem Listu.>) Pisal sem takole:

»Ljubljanski dogodki zadnjih dni so nam poka¬
zali veliko nevarnost, katera preti milemu našemu slo¬
venskemu narodu. Velika večina visokošolcev se je
izrekla proti temu, da na krščanski podlagi osnujejo
svoje javno delovanje. Starejši in zrelejši možje jih
niso zavrnili, marveč so njihove izjave vsaj deloma
odobravali in nazdravljali svobodno mislečim dijakom,
da, še celo pisalo se je, da ne zasluži biti akademik
in ni vreden akademične svobode, kdor si da pri
iskanju resnice delati ovire, ki resnice ne išče, ampak
si jo da diktirati in ki si da ukazovati, po kakih prin¬
cipih bo uravnaval vse svoje delovanje in nehanje.
Poleg tega se je sklenilo, naj se dijaštvo organizira,
ter o počitnicah napravlja razne shode za ljudstvo, da
zaseje svoje ideje med narod.

Vsi ti pojavi so mi segli globoko v dušo. Tolaži
me samo to, da naši visokošolci ne vidijo povsem
točno, kaj pomenijo te njihove izjave, da namreč ž
njimi odklanjajo od sebe ne samo delo odrešenja,

9 Škof. List, 1898. str. 101. 102.

3

ampak sploh vsako oblast božjo nad človekom. Do¬
sledno bi se s tem tajila zgodovinska resnica, da je
Gospod Jezus Kristus resnično pravi Bog in pa na¬
ravna resnica, da je Bog. Mislim, da visokošolcem,
vsaj večini ni jasno, kako globoko segajo njihove izjave.

Ali od kod tako kriva in za mili naš slovenski
narod tako pogubna, ker neresnična načela? Teh načel
naši dijaki niso vsrkali doma v hiši svojih vernih star¬
šev, ampak v šoli, v gimnaziji in na vseučilišču. Biti
mora torej v naših avstrijskih srednjih in visokih šolah
mnogo pravi vzgoji, pravi znanosti, pogubnega, mnogo
krščanstvu sovražnega. Na to moramo obrniti svojo
pozornost in pozornost milega nam naroda, ako mu
hočemo koristiti in sinove njegove, katere daje šolat
z zaslužkom krvavih svojih žuljev, obvarovati časnega
in večnega pogina.

Ni pa dosti, da samo opozarjam na nevarnosti,
na temne oblake, ki se kopičijo na obzorju mile naše
slovenske domovine, ampak treba tudi delati in žrtvo¬
vati. Da bo pa delo naše enotno in da mu označena
namera zagotovi uspeh, prosim Vas vse, da na pri¬
hodnjih pastoralnih konferencijah razpravljate in skle-
gate o teh le vprašanjih:

Kako bi mogli priti do katoliške gimnazije? Od
kod potrebna sredstva? Jaz mislim to-le: Vsaj polo¬
vica naroda naj žrtvuje po 1 kr. na mesec in prav
kmalu moremo s prvim razredom začeti. Mislim da je
to mogoče, ako se vi dragi sobratje, za stvar zavza¬
mete in jo ljudstvu razložite.“

Prosil sem torej gospode duhovnike, naj se po¬
svetujejo o mojem načrtu. Meseca novembra sem od¬
potoval v Lurd in v Rim.

V Lurdu  sem vso zadevo izročil brezmadežni
Devici Mariji. Prav mnogo in iz globočine srca sem
molil dobro vedoč, da z Marijino pomočjo se doseže

4

vse, kar je v čast Božjo in v zveličanje neumrjočih
duš. V božičnem pastirskem listu sem vernikom pisal:
„Oh, molil sem in zopet molil... in odpotoval sem iz
Lurda veselega srca prepričan, da nameravano delo z
vašo pomočjo v petih letih dovršim. Obljubil sem
prečisti Devici, da v petih letih pridem zopet in pri¬
peljem s seboj zastopnike prvencev v novih naših
zavodih, pa tudi še kaj Slovencev, ako se mi bo kdo
hotel pridružiti, posebno zastopnike naših Marijinih
družb.“

V R i m u sem sv. Očetu pripovedoval o nevar¬
nostih, katere nam Slovencem prete, ker se v govorih
in časopisih ljuto napada sv. katoliška cerkev in se
zaničuje lepo, krščansko življenje. Povedal sem pa tudi,
kako smo se z gospodi dekani in duhovniki posveto¬
vali in sklenili, da sezidamo semenišče in katoliško
gimnazijo, kjer naj bi se izobraževali in vzgajali dobri
duhovniki in verni možje druzih stanov. In v omenje¬
nem božičnem pastirskem listu sem Vam pisal: „Ta
naš sklep so sv. Oče Leon XIII. prav posebno odo¬
brili in rekli, da ga iz prepolnega srca blagoslavljajo,
a ne samo to, ampak da se bodo našega dela tudi
vsak dan spominjali v molitvah, naj nam dobri Bog
podeli vstrajnosti in potrebne požrtvovalnosti, da ga
srečno dovršimo."

2. Prva prošnja.

Okrepčan sem prišel iz potovanja domu. Načrti
so mi dozoreli in na sv. Nikolaja dan leta 1898. sem
vam prvo prošnjo  poslal, ki se lako-le glasi: 1 )

„Sedaj pa pride moja prošnja in sicer prav pre-
srčna prošnja do vseh vernikov naše škofije.

i) Škof. List, 1898, str. 152. 153.

5

Vaših otrok se po šolah preveč izpridi; razne
tožbe mi o tem prihajajo na uho, pa tudi čitam, kar
vaši sinovi, za katere .žrrtvujete težak zaslužek svojih
žuljev, pišejo po raznih listih. Mnogo tega je kar na¬
ravnost proti naukom sv. evangelija, drugo zopet proti
šesti zapovedi božji. Nimam prilike poslušati, kaj se
po raznih šolah naše domovine vašim otrokom razlaga,
vem pa, kako lahko dobivajo nevarno berilo, in če še
zraven pomislim na nevarnosti po mestih in družbah,
se nič ne čudim da se naše mladine mnogo izgubi že
ob času gimnazijskih naukov, potem pa še bolj po
visokih šolah.

Zato je sedaj veliko pomanjkanje izšolanih Slo¬
vencev, manjka profesorjev, manjka raznih uradnikov,
manjka duhovnikov. Kako mi je težko, ko dobivam
od vseh stranij prošnje, ali ko ljudje sami k meni pri¬
hajajo in prosijo za duhovnika, jaz ga jim pa ne morem
dati. Radi vedno večjega števila šol, radi več oprav¬
kov v cerkvi, pri raznih bratovščinah in potrebnih
društvih potrebujemo precej več gorečih in zdravih
duhovnikov, kakor jih imamo. Koliko mi jih sedaj
boleha in postaja za delo nesposobnih, ker imajo
preveč posla, pa se preženejo in opešajo.

Mislim, da bi pa tudi koristno bilo, ko bi bili
profesorji in raznovrstni uradniki res krščanski, pre¬
pričani o Bogu stvarniku in odrešniku, prepričani o
božji ustanovitvi svete katoliške cerkve, ko bi vsi ho¬
dili k sv. maši, poslušali besedo božjo, prejemali svete
zakramente, izpolnjevali postno zapoved in natančno
živeli po zapovedih božjih, ter vam bili v lep zgled
in posnemanje. Kaj ne, tacih svetnih gospodov je sedaj
precej malo. Pa, ali se ne širi dvom gledč večnih,
razodetih resnic tudi že po deželi, posebno po gostil¬
nicah ? Zakaj ? Ker ljudje, ki so bili tako nesrečni,
da ne verujejo več v Jezusa in so odpadli od njegove

6

cerkve, tako čudno pišejo, da se more res marsikomu
ne dosti podučenemu glava zmešati. Kaj ne, kolike
nevarnosti prete vašim otrokom, dokler hodijo v šole,
preden dosežejo svoj duhovski, ali katerikoli svetni
poklic!

Zraven pa raste tudi siromaštvo. Zmeraj teže po¬
šiljate svoje otroke v šole, zmeraj bolj morajo vaši
otroci stradati in trpeti, preden kaj dosežejo. Je sicer
dobrotnikov, ali dobrotniki ne morejo vsem pomagati.
Bati se je, da bo še manj duhovnikov, še manj do¬
brih, Jezusu in cerkvi zvestih gospodov po raznih
službah, ki so za nas vse neobhodno potrebne

Kako bi se dalo pomagati ? Čuli ste že, kaj sem
prosil prečisto Devico in Mater božjo v Lurdu; čuli
ste, kaj sem povedal sv. Očetu, in kako so oni name¬
ravano delo blagoslovili, da, kako so obljubili moliti,
da ga dovršimo.

Da, ustanoviti moramo večji zavod za vse tiste
mladeniče, katere kliče Gospod v duhovski stan, vsaj
za 200 mora biti prostora. Oni morajo imeti vse šole
v hiši in učitelji naj jim bodo najbolj izvrstni duhov¬
niki. Tako vzgojo želi sveta cerkev; take zavode pri¬
poroča že vesoljni zbor tridentinski, da bi jih škofje
ustanavljali. Mladeniči bi laglje obvarovali prekrasni
svoj duhovski poklic, zakaj zunaj tacih zavodov ga
mnogi mnogi izgubč, in jaz sam za se vem, da sem
bil skoraj tako nesrečen — sama Devica Marija me je
obvarovala. Poleg tega pa treba sezidati še drug zavod,
kjer bi se vzgajali mladeniči za druge svetne stanove
in bi obiskovali omenjeno gimnazijo. Ne izgubili bi
se tako lahko, priučili bi se marljivosti, strogemu redu
in pobožnemu življenju. Tudi teh bi več doseglo svoj
poklic, v katerem bi potem vam bili v dober zgled,
ne pa v pohujšanje. Kaj ne, kolike pomembe bi bilo
to za nas vse!

7

Ali za to treba mnogo denarja. Treba ga je, da
se poslopja sezidajo, da se duhovniki profesorji izšo¬
lajo, da se potem zavodi vzdržujejo, ter da se morejo
mladeniči v njih vzgajati in poučevati ali popolnoma
brezplačno, ali vsaj za malo plačo. Ali bo mogoče to
doseči? Nič se ne bojte, mogoče bo, če se vsi zdru¬
žimo in skupno delamo. Čujte, mnogo imam že pri¬
pravljenega: lep, obsežen in zdrav prostor že imam;
denarja za zidavo tudi skoraj polovico ; nekaj ga bom
še izprosil; nekaj mi bodo dali za vaš blagor vnet
duhovniki, nekaj pa vi sami.

Pa kaj pričakujem od vas? Vsake kvatre dajte
po dva krajcarja na osebo! Ali je to nemogoče? Vem
da je siromaštvo v marsikateri hiši preveliko, vem da
stradate. Ali pomislite, dva krajcarja na osebo vsake
kvatre, ali jih ne morete prihraniti? In če jih ne mo¬
rete, prosite boljše sovaščane svoje, naj oni kaj več
podelč, da pride vendarle v vsaki vasi vsaj po dva
krajcarja na osebo. Gospod župnik bodo pa od¬
ločili ono osebo, moža ali ženo, katera bo vsak kva-
terni teden prispevke pobirala in jih v nedeljo prinesla.
Prosim pa vas, ki ste premožnejši in vas je Bog obil¬
neje blagoslovil, dajajte po več vsake kvatre, dajte mi
pa v prvič kako večo svoto za zidanje; prosim vas
tudi vse, posebno premožnejše in one, ki so sami,
spominjajte se v oporokah naših zavodov! O kako
dobro delo boste storili, Bogu milo, vsemu narodu pa
koristno. Za te posebne darove prosim vas za enkrat,
nabiranje vsake kvatre pa bo trajalo skozi petnajst let.
Ako tem prošnjam zadovoljimo, bodo poslopja v štirih
letih gotova, peto leto se bode podučevanje pričelo,
v petnajstih letih pa bomo imeli toliko glavnico, da
se bodo mogli sprejeti mnogi brezplačno, drugi pa
za prav nizko plačo. Če tudi vi še bolj ubožate, s
kvaternimi prispevki po dva krajcarja boste omogočili,

8

da bodo vaši sinovi vkljub vašemu siromaštvu mogli
hoditi v šole, pa bomo imeli dovolj duhovnikov, pa
tudi precejšnje število poštene, krščanske svetne go¬
spode. Koliko delo, kolika korist za cerkev in narod!
Torej na noge! Žrtvujte! žrtvujte radi sebe, radi cerkve
radi Boga! Storili boste dobro in zaslužno delo in
upati morete, da vas bo Bog tudi časno blagoslovil;
saj nas je on sam zagotovil, da nam bo časni blago¬
slov odeljen, če bomo iskali naprej kraljestva božjega.

Glejte! to je moja silna in prisrčna prošnja, ne v
mojo korist, ampak v vašo korist. Ali mi boste prošnjo
odbili? Gotovo ne! Že se veselim, kako bom po pre¬
teklih petih letih s prvenci naših zavodov in z drugimi
Slovenci romal zopet v Lurd, pa se bom tam iz vsega
srca zahvaljeval prečisti Devici in Materi Božji za do¬
vršeno delo.“

3. Približni načrt.

Gospodom duhovnikom sem pa v posebnem listu
tudi na sv. Nikolaja dan načrte  o zidanju in vzdrže¬
vanju zavodov predložil. Pisal se jim G)

„Toliko, premili bratje duhovniki o prekrasnem
mojem popotovanju. Sedaj pa še nekaj bolj točnega
o zadevah, za katere sem Vas poprašal v pozivu z
dne 30. avgusta t. 1. (Škofijski List 1898. VI. 46, str. 101.)
Vsaj sem ravno na te ?,adeve ves čas mislil in se izkušal
v domovini in zunaj domovine potujoč podučiti.

Najpoprej presrčna zahvala čč. gosp. dekanom,
ki ste sklicali pastirske shode, da bi se o stavljenih vpra¬
šanjih posvetovali in meni s svojim svetom pomagali.
Bog naj Vam plača in vsem duhovnim pastirjem, da
ste se prizadevali vse dobro premisliti in meni modro

i) Škof. List, 1898, str. 146. 147.

9

svetovati. Odlikovali sta se posebno dekaniji cerkniška
in litijska.

Plod Vašega svetovanja, mojega premišljevanja,
pregledovanja ter proučevanja je glede na zavode ta-le:

a)  Sezida naj se „seminarium puerorum“ točno
po želji sv. tridentinskega cerkvenega zbora, kjer se
bodo vzgajali vsi oni, ki so tako srečni, da jih Bog
kliče v duhovski stan ; v zavodu samem morajo imeti
vso vzgojo in ves poduk, torej popolno gimnazijo,
kjer bodo podučevali profesorji-duhovniki. Semenišče
mora imeti prostora vsaj za 200 dijakov.

b)  Sezida naj se tik semenišča konvikt za one
gimnazijske učence, ki se bodo po dovršeni maturi
posvetili kateremukoli svetovnemu stanu. V konviktu
se bodo krščansko vzgajali, v semeniški gimnaziji pa
podučevali v vseh dotičnih predmetih, kakor predpi¬
sujejo državne postave.

c)  Poslopja se bodo sezidala na obsežnih in
zdravih zemljiščih škofijske pristave v Ljubljani, kjer
bo dovolj prostora za nje, za vrt in za igrališča.

Leta 1899. se bodo napravili načrti in izposlo¬
vale potrebne dovolitve; nadaljna tri leta se bo zidalo
in pripravljalo; peto leto pa se bodo zavodi odprli.
Skrbelo se bo, da se dijaki dobro izvežbajo ne samo
v slovenskem, ampak tudi v nemškem jeziku.

d)  Stroški za zidanje bodo presegli pol milijona
goldinarjev. Polovico te svote imam že v rokah. Za
ostalo pa prosim, da poskrbimo mi in dobro, če tudi
siromašno, naše ljudstvo. Prosil sem že kompetentne
oblasti, da mi dovolijo vporabiti nekatere cerkvene
denarje. Katere in koliko, naznanil bom v svojem času.
Razen tega ga vas prav iz dna srca prosim, premili
bratje duhovniki, za te-le stvari:

1. Kar si morete od svojega premoženja odtrgati,
darujte v ta namen.

10

2. Odločite malo vsotico darovati na leto, kakor
ste mnogi, meni na veliko tolažbo in veselje, že skle¬
nili. Prosim Vas, gg. dekani, da takoj z novim letom
vse to uredite, da morda po svojih župnijah pošljete
polo, na katero naj vsakdo zapiše, koliko je priprav¬
ljen vsako leto žrtvovati.

Prosim, da me o točki 1. poedini gospodje, o
točki 2. pa gg. dekani v prihodnjem letu 1899 do me¬
seca majnika obvestijo, ker moram to pravodobno
vedeti, da morem nadalje postopati.

3. Spominjajte se naših zavodov v svojih oporokah.

4. Vsak kvaterni teden naj se opomni ljudstvo,
da žrtvuje vsaj po 2 krajcarja na osebo. Vem, da bodo
na več krajih družine, ki tudi tega ne bodo zmogle;
toda, ali ne bodo druge lahko toliko več dale, da
vendar le pride povprečno po 2 kr. na osebo? V
vsaki vasi naj se odbere pošten mož ali vneta ženska,
da denar pobere in prinese gospodu župniku. Daro-
vavce in pobiravce sv. Oče prav posebno blagoslav¬
ljajo. V Ljubljani in še v katerem večem mestu bi se
morda mesto teh zbirk vsake kvatre napovedalo da¬
rovanje.

5. Opomnite ljudstvo, naj pri oporokah na te
zavode ne pozabi, posebno oni ne, ki nikogar nimajo,
za katerega bi bili dolžni poskrbeti.

e)  Ali kako se bodo zavodi vzdržavali? Kdo bo
podučeval ?

1. Ker se bo za sezidanje poslopja moral potro¬
šiti velik del dosedanjega Alojzijeviškega kapitala, ker
si moramo prizadevati, da v semenišče sprejmemo
dijake, kolikor mogoče brezplačno, pa tudi v konvikt
po kar se da nizki ceni, moramo poskrbeti za zadostne
fonde, da se bodo pokrivali ogromni stroški za vzdrže¬
vanje. Za te nam bodo služili vsi zgoraj omenjeni do¬

li

hodki sub d)  1 do 5, katere moramo pobirati oziroma
dajati ne samo pet let, dokler se bo zidalo in vse
urejevalo, ampak tudi pozneje vsaj še deset let.

Vsakoletni prinosi ne bodo za poedine ravno
preveč težki, ali v petnajstih letih bomo z njimi po¬
stavili lepe narodne in cerkvene zavode, ustvarili velik
fond za vso slovensko mladino, ki bo tudi za svetne
poklice številnejša mogla študirati, vsaj se bodo mogli
v konvikt mladeniči ravno zavoljo fondov za kaj malo
letno plačo sprejemati. Pomislite, kolika korist za ka¬
toliški naš narod ! In to moremo s primerno majhnimi
žrtvami doseči in zagotoviti v petnajstih letih!

2. Ker za sedaj nimamo nobenega reda, ki bi
mogel vodstvo in podučevanje v teh zavodih prevzeti,
pa tudi nikakoršnega upanja ni, da bi se to kmalu
omogočilo, moramo misliti na naše svetne duhovnike,
kakor jih imajo v Gradcu, v Linču, v Briksenu, kjer
podučujejo s takim uspehom, da zavodi tudi slove z
ozirom na poduk. Prosim torej duhovnike, posebno
one, ki so še mlajši, pa bi hoteli in želeli pripraviti
se za profesorski poklic, naj se mi oglase do velike
noči leta 1899 in tudi naznanijo, kateri predmeti bi jih
veselili. Ta poklic bi moral nas vse navdušiti; saj bo
slavno in koristno za nas, za narod in za cerkev, ako
bomo imeli tudi v raznih svetnih predmetih strokov¬
njake, ki bodo žive priče, kako lepo se strinjajo vera
in znanost, učenost in pobožno življenje!

Ako bi kdo dotičnih mogel sam zmagati stroške
za vseučiliščne nauke, nam bo drago; ako pa ne bo
mogel, bomo morali mi za to poskrbeti. Upam, da se
bo oglasilo dobrih, darovitih, delavnih in res pobožnih
duhovnikov, pa bomo v štirih ali petih letih imeli za¬
vode in profesorje. Bog daj na priprošnjo brezma¬
dežne Device in Matere Božje Marije!“

12

4. Začetek.

Prispevalo se je za zavode, več kakor sem pri¬
čakoval. Duhovni so mi pošiljali precejšnje svote. Tudi
verniki so pomagali, kolikor so mogli. Že na sv. Jožefa
dan 1. 1899. sem mogel pisati: 1 )

„Velečastitim gg. duhovnikom!

Srce me žene, da se p. n. gg. duhovnikom koj
zahvalim za požrtvovalnost, s katero so mi premnogi
doposlali lepih darov, pa tudi po posameznih deka¬
nijah obljubili izdatnih vsakoletnih prispevkov za naše
zavode. Prav posebno me pa tolažijo sporočila, da
ljudstvo povsod rado in veselo prispeva, kar more.
Prosim vse p. n. župnike, da se jim z prižnice v mojem
imenu prav lepo zahvalijo. Rad bi vsaki župniji in
vsacemu darovatelju osebno pisal, ali ni mogoče. Zato
tem potom zakličem vsem: Bog naj Vam povrne da¬
rove tisočkrat!"

In ko so se gg. dekani zbrali v posvetovanje
dnč 11. aprila 1899, sem jim svoje delovanje obrazložil,
in zapisnik poroča o mojem razjasnjevanju takole:

„Naši zavodi. Načrti in stroški. Dosedanji pri¬
spevki. —  O tej točki poroča Celsissimus  sam. Impuls
za to veliko idejo je dobil lansko leto ob priliki dija¬
škega shoda, ko je večina zbranih visokošolcev tako
jasno pokazala nekrščansko mišljenje. Zato je takoj
ukrenil, da se je jela pretresovati ta ideja po pasto¬
ralnih konferencah. Odgovori dekanov so bili z ene
strani ugodni, z druge manj. Vsi zborovalci so pov-
darjali potrebo, da se zgradi konvikt in ustanovi kato¬
liška gimnazija, a mnogi so pa tudi odkrito izrekli, da

i) Škof. List, 1899, str. 42.

13

se boje, da bode mogoče izvesti tako velikanske načrte.
Da se poduči stvarno in temeljito o teh zavodih, šel
je na pot. Obiskal je Celovec, kjer je škof dr. Kahn v
malo letih zgradil prelep ustav „Collegium Marianum“,
za tristo gojencev, ki pa pohajajo državno gimnazijo.
Zato je rekel dr. Kahn: „Moje delo je polovičarsko.“
Obiskal je tudi mesto Briksen, kjer je že škof Gassner
sezidal velikansko deško semenišče, s katerim je spo¬
jena tudi popolna domača gimnazija. Ljudje so tedaj
dajali po krajcarju in še le zadnji čas je nekoliko upala
gorečnost. Kupili so tudi zemljišče in dosedaj nabrali
že skoraj 800.000 gld. kot fond za vzdržavanje zavoda.
V zavodu prebiva nad tri sto dijakov, ki se vsi pri¬
pravljajo za duhovski stan. Še večji ustav je zgradil
pred par leti linški škof dr. Doppelbauer. Prostora je
ondi za šest sto dijakov. Zavod ima konvikt za po¬
svetne stanove, deško semenišče in gimnazijo. Dolga
imajo še 200.000 gld., fonda še nikakega. Tudi v Gradcu
imalo že dalj časa deško semenišče s popolno domačo
gimnazijo. Prispevali so duhovniki in verniki, deloma
so porabili tudi nekaj Lilienthalove zapuščine. Fond za
vzdrževanje znaša že jeden milijon gld. Konvikta za
posvetne stanove nimajo, žele ga pa napraviti. — Kmalu
je iskal tudi pripravnega arhitekta. Ker v Ljubljani ni
v to sposobne moči, se je obrnil na arhitekta pl. Vancaša,
ki je zgradil novo stolnico v Sarajevu in slovi posebno
kot graditelj zavodov. Preden je le-ta napravil škice,
je šel proučit podobne zavode v Line, Briksen, Gradec,
Oberhollabrunn pri Dunaju. Po teh izkušnjah je sestavil
prve škice, nekak idealen načrt, katerega sta pregle-
gala prelat Flis in kanonik Smrekar in ga z ozirom na
praktične potrebe nekoliko omejila. Nato še-le je iz¬
delal končni načrt. Ta je lep, prikladen, in da vseskozi
ustreza svojemu namenu, se bodo zborovavci sami
prepričali. (Načrti krožijo med zborovavci.)

14

Celo zadevo je potem v Lurdu prav iskreno iz¬
ročil v zavetje brezmadežni Devici. V Rimu se je po¬
svetoval s kardinalom Steinhuberjem, s kardinalom
Rampollo in patrom generalom jezuitov. Pri avdijenci
je o tem poročal tudi sv. očetu in prosil podjetju
blagoslova. Duhovnikom in vernikom je že v pismu
povedal, kako veseli so bili sveti oče načrta in kako
so ga vneli za delo. — Brez pomena tudi ni, kako
stališče bo zavzemala vlada glede novih zavodov. Zato
je prosil tudi avdience pri cesarju in razložil svoje
namene. Cesarju je bila všeč namera in odobril jo je
rekši, da je enak zavod zasnoval tudi linški škof. Sicer
je deželni predsednik prepovedal pobirke od hiše do
hiše, glede darovanj po cerkvah pa izjavil, da jih ne
bo branil „in wohlwollender Erklarung" — pa storil
bo že korake pri osrednji vladi, oziroma izkušal izpo¬
slovati dovoljenje za te nabirke. — Glavno vprašanje pa,
ki se usiljuje človeku, je : ali se ne pravi zidati konvikt
in gimnazijo v Ljubljani izkušati Boga — „tentare Deum.“
To bi se godilo, ko bi podjetje ne bilo koristno in
potrebno. Da pa je sila potrebno, pričajo nasprotniki,
katerih glasilo je naravnost izreklo, da bo liberalna
stranka za vselej poražena, če se uresničijo škofove
namere, pričajo pa tudi prijatelji, duhovniki in ljudstvo,
ki je vse vneto za zavode. — Iskušali bi tudi Boga,
če bi se brez zadostnih sredstev, brez vsega upanja
lotili dela. A tega ni pri nas. Foročevavec je bil priča
velikih, apostolskih del in naprav v Sarajevu, katera
niso daleko imela tolike trdne podlage in toliko zago¬
tovljene bodočnosti — pa z božjo pomočjo so uspela!
Bog kaže, da je z nami. Zbirke do sedaj prekašajo
nade, za profesorje so se prijavili sami izvrstni duhov¬
niki. „Zahvaljujem se še enkrat vsem duhovnikom
za njih požrtvovalnost in njih trud. Delo je veliko,
pa tolaži naj nas, da ne delamo samo za svoj čas,

15

ampak tudi za potomce. Sodnji dan bomo prejeli
plačilo, “i)

Med tem so se mi oglasili prvi gg. duhovni, da
bi šli na Dunaj pripravljat se za prekrasno nalogo
učitelja na nameravani gimnaziji: kapelan Janez Gni¬
dovec, kapelan Anton Jarc, kapelan Ivan Knific, bo¬
goslovci Luka Arh, Anton Koritnik in Anton Ratajec.
Za prvi začetek sem bil zadovoljen.

Nasprotniki so pa začeli name vpiti, grditi me,
da, celo boj brez obzira in do skrajnosti so mi napo¬
vedali. Pa zakaj? Trdili so, da bodo zavodi utrdili moč
katoliške cerkve in bode liberalizem zadobil s tem
smrtni udarec. Kaj jasen govor! Ta me je v mojih
sklepih še bolj utrjeval.

5. Položaj.

Ob koncu leta 1899. sem mislil, da sem dolžan
tudi Vam povedati, kaj se je v tem letu storilo. In
meseca oktobra sem Vam pisal: 1 2 )

Gotovo želite poizvedeti, kaj se je za naše ka¬
toliške zavode in za našo nameravano slovensko ka¬
toliško gimnazijo dosedaj storilo.

Prva stvar je potrebni denar. Na moj poziv ste
bili, hvala Bogu, takoj pripravljeni toliko dajati, da pride
na vsako osebo po dva novčiča na četrt leta. Dajati
niso mogli siromaki, ki ničesar nimajo; njim Bog ne
bo zameril, saj vidi njihovo dobro voljo, in jim bo
poplačal. Protivili so se pa nasprotniki dobre stvari
same. Ko bi bili samo molčali in miloščino odrekli,
bi jim nihče ne mogel zameriti. Toda kar naravnost
so mi napovedali boj, rekoč, da če se mi res posreči,

1) Škof. List, 1899, str. 68.

2 ) Škof. List, 1899, str. 92. 93.

16

da dosežem, kar nameravam, potem bo zadobil libe¬
ralizem pri nas smrtno rano, in za to mi hočejo
nasprotovati do skrajnosti. Iz srca jim odpuščam vse,
kar so me grdili in žalili radi dela, ki mi ga nalaga
moja dolžnost; prosim pa tudi Boga, da jim On od¬
pusti. Le žal mi je, da so res nekatere bolj omahljive
vernike precej zbegali.

Toda, ljubi moji, Boga hvalim, ki mi je podelil
to milost, da ste Vi v ogromni večini za nameravane
zavode zavzeti in navdušeni, in trdno zaupam, da pre-
možniši od Vas bodo nadomestili, česar ne morejo
dati resnični ubožci ali česar nočejo dati hudi nasprot¬
niki naših skupnih namer. Meni je nasprotovanje le
še bolj odprlo oči, da še bolj jasno spoznavam, kako
smo pravo zadeli; Vaša navdušena darežljivost pa mi
vzdržuje pogum za težko delo in velike skrbi.

Nikar ne bodite nevoljni, če Vas za miloščino
prosim, in bom to prošnjo skozi več let ponavljal in
trkal posebno na vrata premožniših, da se me spo¬
minjajo v življenju, pa po mogočnosti tudi v svojih
oporokah. Pred seboj imam list sv. Očeta na škofe v
Braziliji. Iz tega vidim, kako sveti Oče priporočajo
škofom, naj ustanovč posebne zavode za mladeniče,
o katerih je upati, da se posvetč duhovskemu stanu,
da se od mladih nog nauče nositi jarem božji, da se
od mladih nog vadijo v pravi pobožnosti in vodijo
h krščanski popolnosti. Sveti Oče pravijo, da naj le-ti ne
stanujejo skupaj z mladeniči namenjenimi za posvetne
poklice, ampak naj imajo svoja posebna semenišča,
v katerih naj se vzgajajo za duhovski stan, ker dru¬
gače bi utegnili svoj poklic izgubiti, ali pa v šolah
pohujšani potem kot duhovniki biti sveti cerkvi ne na
veselje, ampak na žalost. Za vzdrževanje pa priporo¬
čajo sveti Oče, naj se ustanovč škofijski zakladi in
sicer po darežljivosti raznih dobrotnikov, ki naj ne-

17

koliko svojih dohodkov za take zaklade odločijo, po¬
sebno pa naj se jih spominjajo v oporokah. To pri¬
poročajo sveti Oče Brazilijancem, ki morajo že tako
sami s svojimi prispevki vse svoje duhovnike vzdr¬
ževati.

Kaj ne, kako sveti Oče Brazilijancem prav to
priporočajo, kar jaz Vas prosim. Tudi jaz mislim na
dva zavoda: eden se bo imenoval semenišče, in tu se
bodo vzgajali prihodnji duhovniki počenši od prvega
gimnazijskega razreda; drugi se bo imenoval kon-
vikt, kjer se bodo vzgajali mladeniči za posvetne po¬
klice, sicer strogo na temelju krščanstva in v duhu
svete katoliške cerkve, toda nekoliko bolj prosto, so¬
glasno z njihovim posvetnim poklicem. Oboji bodo
samo gimnazijo skupaj imeli in jo skupno obiskovali,
drugače bodo popolnoma ločeni. Prosim vas za po¬
moč, da se poslopja sezidajo in da se ustanovi ško¬
fijski zaklad za vzdržavanje. Kolikor bolj bo narastel
zaklad, toliko več dijakov, posebno odmenjenih za
duhovski stan, se bo sprejemalo brezplačno ali prav
za nizko ceno. Ako Bog da, postavili se bodo pri¬
hodnje leto temelji zavodoma in gimnaziji.

Ali kaj pomaga zavod brez dobrih vzgojiteljev
in učiteljev? Tudi za to sem poskrbel. Šest duhov¬
nikov, in sicer prav dobrih, gre prve dni oktobra na
Dunaj, eden pa v Gradec na visoke šole, kjer bodo
večinoma na moje stroške ostali štiri leta, napravili
vse izkušnje in potem v naših zavodih, ki bodo do
takrat dogotovljeni, začeli veselo na čast božjo in
Vašo korist delati. Tudi še vsaj dva druga duhovnika,
ki imata deloma izkušnje, deloma jih bosta pa do ti¬
stega časa napravila, bosta vstopila kot profesorja in
vzgojitelja v naše zavode.

Na ta način si pomagajo škofje po vsem svetu.
Na visokih šolah v posvetnih predmetih izučeni du-

18

liovniki naj bodo živ dokaz, kako si vera in učenost,
pobožno življenje in znanstveno podučevanje prav
nič ne nasprotujejo. Oh, kako nas mora vse srce bo¬
leti, ko se z nekim ponosom trdi, da naši slovenski
naobraženi možje, naši slovenski razumniki so v ta¬
boru one nesrečne stranke, katera v svojih časopisih
in v vsem javnem svojem postopanju kaže prav po¬
sebno sovražnost do vsega, kar se imenuje katoliško.
Hvali se v teh časopisih Luter Martin, hvali krivoverec
Hus, hvali paganstvo, ne hvali se pa Gospod naš
Jezus Kristus, ampak delu njegovemu se silno na¬
sprotuje. Ne gleda se na to, kar je sveta Jezusova
cerkev po svojih duhovnikih, po svojih redovih mo¬
škega in ženskega spola, po dobrih posvetnih možeh
in ženah tekom stoletij storila in še sedaj pred našimi
očmi stori, ampak stika se po vseh kotih, da se kaj
slabega zasledi, kar se presukano in povečano z gnus¬
nimi psovkami slastno pred svetom oznanja. Da, tudi
dobre, svete stvari pred svetom gnusijo in blatijo." 1 )

6. Kje?

Moral sem določiti prostor za zavode, kam jih
postavim. Mislil sem na škofijsko pristavo pri sv. Petru
v Ljubljani. Ta prostor je že sprejet v načrte za urav¬
navo moderne Ljubljane in nameravane so razne ceste
po njem. Radi zavodov bi moral magistrat prostor
drugače razdeliti in nekoliko cest opustiti. Vložil sem
tozadevno prošnjo.

Sedaj so liberalni listi nasprotovali, kaj hudo so
vpili zoper dovolitev. Tudi iz občinskega sveta so se
čuli nasprotni glasovi. Molil sem in premišljeval. Malo
pred odločilno sejo se peljem v Sent Vid, da pogledam,

>) Škof. List, 1899, str. 92, 93.

19 1

bi se li tam kak pripraven prostor mogel dobiti. Hotel
sem se umakniti ljubljanskim protivnikom, ki bi mi pri
zidanju in pri upravi vedno nagajati mogli. In res dobil
sem primeren prostor.

Ko pridem domu, napišem list na mestni magi¬
strat, da naj se v seji občinskega sveta o moji prošnji
nič ne razgovarja, da jo namreč umaknem, ker hočem
zavode zidati zunaj Ljubljane. Ko se druzega dne ta
moj list pri seji prečita, zopet na mene huda jeza,
zopet se po časnikih strastno zoper mene hujska.

Jaz pa sem gg. dekanom na shodu 18. aprila
1900. mogel že o tej premembi govoriti. Poročilo se
glasi tako-le:

„Naši zavodi.  Škol pravi: Da so koristni, je
znano. Glede mesta se je najprej mislilo na prostor
pri sv. Petru v Ljubljani. Iz raznih razlogov se je do¬
ločilo, naj bodo zunaj Ljubljane, kjer bodo tudi troški
za zidanje, posebno pa za vzdržavanje manjši, in se
bodo slabi vplivi lažje odbijali. Tudi se je gledalo,
da kraj ne bo predaleč in ne preosamljen. Sedaj se
misli na Sent Vid in sicer na župnijskem svetu. Za
profesorje so se oglasili prav dobri duhovniki in kar
jih je na Dunaju, stanujejo skupno, kakor želi sveta
stolica. Načrti bodo kmalu dovršeni. Leta 1904. naj
bi bilo vse dovršeno. Prihodki za zavode dohajajo
redno." x )

Kaj se je za zavode do zopetnega shoda go¬
spodov dekanov dne 10. aprila 1901. storilo, pove
zopet poročilo o mojem govoru, ki pravi:

„Škof obrazloži, kaj se je do sedaj v tej zadevi
storilo. Kupilo se je primerno ležeče zemljišče pri
Št. Vidu. Stavbeni načrti so izdelani, tudi točen pro¬
račun na temelju ljubljanskih cen je dogotovljen. Pri

i) Škof. List, 1. 1900 str. 69.

20

Kapela v zavodu sv. Stanislava.

oddajanju del se bo gledalo, da ne pride vse v roke
enega podjetnika. Mizarska dela so se obljubila novi
mizarski zadrugi v St. Vidu, ako ne bo predraga. Pri¬
prave so se deloma že začele: treba le oblastvene
dovolitve, pa se bo zidanje energično nadaljevalo.
Letos se postavi temelj, 1. 1902 pride hiša pod streho,
1. 1903 in 1904 pa se dovrši. Prostor je primeren,
voda za vodovod se je kemično in bakterijologiško
preiskala in potrdila kot dobra, zdrava pitna voda;
vzgojitelji odobravajo, da je zavod nekoliko zunaj
mesta, samo da ni preveč daleč in bodo gg. profe¬
sorji mogli z mestom vedno biti v dotiki in zvezi.

O uspehu nabiranj denarja za zavode poroča
gosp. kancelar Šiška. Uspehi so dosti povoljni in je
vkljub raznim stroškom glavnica narasla za 59.000
kron. Sklene se, da naj se tudi za naprej pobira
tako, kakor vsak župnik za svojo župnijo izprevidi,
da je najbolje.

Gospod prošt dr. Elbert priporoča, naj se od¬
redi, da se za dobrotnike berejo sv. maše in sicer že
sedaj. Priporočajo se tudi svetomašne ustanove po
200 K za zavode, kar bi vzdržavanju močno koristilo:
2 K bi bil štipendij, katerih se bo v zavodu mnogo
potrebovalo, 6 K bi pa za vzdržavanje ostalo. Nagla^
šuje se tudi, da naj se posebno gg. duhovniki pri
svojih oporokah spominjajo zavodov." i)

Tega leta nismo mnogo napredovali, priprave
pa vendarle kar nič niso prenehale.

7. Blagoslov vogelnega kamna.

Meseca majnika in sicer dne 21. se je zidanje s
cerkvenim blagoslovom začelo. V Marijino varstvo sem

1) Ibid. 1901 str. 56

22

delo izročil. Tekom maja in junija je vkljub raznim
težavam delo toliko napredovalo, da sem mogel praznik
Matere božje karmelske, dne 16 . julija, odločiti za
blagoslov in polaganje temeljnega kamna. Ker sem
tega dne tudi predsednike naših Marijinih družb po¬
vabil v Ljubljano, sem upal, da se bode slavnosti tudi
precej duhovnikov moglo udeležiti.

O blagoslovu  sem pisal v Škofijskem Listu i):
Blagoslov se je, hvala Bogu, prav lepo opraviti
mogel. Dopoldne je deževalo, popoldne pa se je raz¬
jasnilo. K blagoslovu nisem osebno vabil nikogar,
razen ljubljanskega kapiteljna, ki je patron župnije
Sent Vid, ampak splošno vse prijatelje v zavodih iz¬
ražene ideje. Ljudstva se je udeležilo precej, več ka¬
kor sem pričakoval; videl sem odlične može; posebno
pa so me veselili zastopniki naše „Danice“ z Dunaja
in „Zarje“ iz Gradca.

Ko sem opravil običajno molitev, sem prosil
preč. g. prelata Dr. Kulavica, naj bi prebral pismo,
katero se je imelo v kamen položiti, v spomin po¬
znejšim rodovom. Sestavil pa je to pismo po moji
želji sam gospod prelat prelepo in nekako poetično
v latinskem jeziku. Pismo se glasi:

V slavo vsemogočnega Boga in v čast
preblažene Device Marije

in pod varstvom mladeniškega mučenika svetega
Vida se je ta kamen blagoslovil ter položil v
temelj poslopja posvečenega za. pospeševanje čed¬
nosti in znanosti pri mladeničih in sicer dne
16. julija v stoletnem jubilejskem letu 1901, ko
je papež Leo XIII. tretje leto po demantni
maši že XXIV.  leto slavno držal ključe sv. Petra

‘) L. 1901 str. 79 199.

23

ko je cesar Franc Jožef I. že 53. leto vodil
težavno krmilo Avstrije, in ko je današnji bla-
goslovitelj, knezoškof Anton Bonaventura
Jeglič, v Boga zaupajoči ustanovitelj zavodov
nad tri leta molil in delal v vodstvu ljubljanske
škofije , da bi ohranil mladino čisto, vzgojil du¬
hovnike izobražene in čednostne ter tako vse¬
stransko izpolnil škofovske dolžnosti.

Župnik v Šent Vidu je bil tedaj Gregor
Malovrh, občini je načeloval župan Anton
Belec, ki je bil vedno pripravljen pospeševatelj
stavbe, za katero je arhitekt Josip pl. Vancaš
kaj spretno izdelal načrte.

Vsemogočni Bog naj s svojo nebeško mi¬
lostjo vse tako uravna, da se bodo iz globokih
temeljev ponižnosti vzdignili visoki vrhovi po¬
slopja ter učiteljem in učencem kazali varno pot
v višave večnih prebivališč.

„Ko se je pismo prečitalo, sem spregovoril zbranim
približno tako-le:

Preden položim vogelni kamen, naj Vam poja¬
snim postanek ideje za zavode, dosedanje delo in
njihov pomen.

a)  Postanek ideje.

Najpoprej se vprašajmo, ali so zavodi potrebni?
— Misel, da bi se Alojzijevišče razširilo in spopolnilo
z gimnazijo, sem podedoval že od svojih prednikov,
ki so po nalogu vesoljnega cerkvenega zbora v Tri-
dentu resno mislili, kako bi Alojzijevišču dodali še
to, kar mu manjka. Misel torej ni nova.

Ali kaj pa je mene spodbudilo, da sem jo začel
uresničevati? Najbolj me je v dno duše zaskelela iz¬
java velike večine naše akademične mladine v avgustu

24

leta 1898, da krščanstva neče imeti za vodilo svojemu
javnemu življenju. Prihodnji voditelji in učitelji našega
slovenskega naroda so se s to izjavo krščanstvu ne¬
kako odrekli! Delovali bodo v našem narodu v duhu
protikrščanskem! Groza!

Do sedaj te izjave še niso preklicali, pač pa se
popolnoma po njej ravnajo in v tem pravcu izobra¬
žujejo. O, pazim na gibanje med mladino, posebno
med akademično mladino. Vidim sicer, da liberalizem
umira. Gospodoval je v 19. stoletju in onesrečil je
narode; dogospodoval je, izumrl bo. Ko zatisnejo oči
starejši možje, ki so bili ž njim zadojeni in v njem
žive, ne bo ga več: saj se mladina zanj ne vnema.
Pač pa nam prete večje nevarnosti. Mladina še ni
našla trdnih tal; samo toliko vidim da ne mara za
krščansko, večno resnico, katero nam je prinesel sam
Sin Božji, ampak jo zametava in sedaj blodi po raznih
krivih potih. Toda vedno bolj se dozdeva, da nagiba
na socijalni demokratizem, ki je s svojimi zapeljivimi
družabnimi nauki stokrat nevarnejši od zastarelega
liberalizma.

Zato je potrebno, da se za čase nevarnosti že
sedaj pripravimo, ter moremo nevarnosti od našega
ljudstva odbiti. Moramo torej vse poizkusiti, da si
zraven dobrih duhovnikov vzgojimo tudi značajnih
katoliških lajikov, kateri bodo vihteli zastavo krščan¬
skega, edino pravega in za narod edino rešilnega
socijalizma. Da, krščanskih izobraženih lajikov nam
manjka, le malo jih imamo: treba jih vzgojiti.“i)

Za temi besedami sem povedal, kaj sem do sedaj
delal in sem onda dodal: Letos sem moral razna dela
oddajati, kar je jako kritično in težko. Vzel sem si
dobrih svetovavcev in oddajanje se je samo po sebi

i) Škof. List lVOt, str. 78.

25

tako izvršilo, da nikdo kaj temeljitega prigovarjati ne
more. Dobil sem zanesljive osebe in cene ne predrage.

Aii imam sredstev, da bom mogel delo dovršiti?.
Ko sem bil še podvodja v semenišču in ud Vincen-
cijeve družbe, je prišel k nam kot gost sloveč misi¬
jonar in sicer ravno ob času, ko se je snovalo Ma-
rijanišče. Iz njegovega govora sem si te-le besede
najbolj zapomnil: „Kaj velicega ne pod vzemi, ako
nimaš nič sredstev, to bi se reklo, Boga izkušati; ča¬
kati pa tudi ni treba, dokler nimaš vsega do zad¬
njega vinarja skupaj, to bi se reklo tajiti božjo pre¬
vidnost, ampak zaupajoč na Boga začni, ko imaš
precej sredstev v roki, za druge pa približno veš,
kako in kje jih boš dobil.“ Tako je sedaj pri meni.
Precejšnjo svoto imam, za ostalo pa približno vem,
kje jo dobim: saj me moji duhovniki ne bodo zapu¬
stili, pa tudi verno moje ljudstvo mi bode ostalo
zvesto in mi še nekoliko let darovalo vsako leto svo-
tico, katero si bo od vsakdanjih potreb moglo odtrgati.

Ne morem Vam vsega dosedanjega razvitka na¬
tančno popisati: to pa rečem, da o pomoči božji
nič ne dvomim. Naša naloga je, da ne delamo po
svojem temparamentu in po svoji glavi, ampak da
izkušamo spoznati voljo božjo: ako smo jo spoznali
in podvzamemo to, kar Bog hoče, potem je uspeh
gotov, ker kdo se bo Bogu zoperstavil? Mnoge okol-
nosti mi spričujejo, da je naše delo po volji božji,
zato ga bo roka božja izpeljala. O, kolikokrat sem bil
zavoljo raznih nepričakovanih težav žalosten in otožen,
toda vselej takrat mi je kakor iz nebes prišla prav
posebna tolažba: da, čutim, da je pri delu prst božji.

Ali vam je še treba pomena zavodov razlagati?
Zavodi naj pripomorejo, da se med našim slovenskim
ljudstvom utrdi, obrani in razširja kraljestvo božje.
O preimenitnega namena in pomena! Ali ni Bog zato

26

ustvaril sveta in človeškega rodu, da si ustanovi svoje
kraljestvo na zemlji, da bi se ljudje Njemu stvarniku
klanjali, edino po njegovih postavah živeli in s tem
zaslužili, da pridejo v kraljestvo nebeško, kjer bodo
za svojo zvestobo uživali večno plačilo? Ali ni zato
prišel sam Sin Božji iz nebes, da to kraljestvo zopet
omogoči in utemelji? Oh, saj je zato učil večne res¬
nice, zato je trpel in umrl! Ali ni zato ustanovil svete
katoliške cerkve, da v njej in po njej vlada Bog nad
vsem človeškim rodom? Da, ali ni zato sam Jezus
pričujoč med nami pod podobo kruha, ali nam ni
zato razodel svojega božjega Srca in njegove neiz¬
rečene neizmerne ljubezni, da nas z ljubeznijo pre¬
maga, ter se mi z ljubeznijo premagani v ljubezni
Njega oklenemo in iz te ljubezni Bogu, Kralju svo¬
jemu zvesto služimo?

Našim zavodom je samo ta namen, da pospe¬
šujejo vse one prevzvišene namere, katere ima sam
Bog pri delu stvarjenja in pri prečudnem delu odre¬
šenja. Da, da, zavodi naši naj služijo pravi znanosti
v luči večnih, ker od Boga razodetih resnic, zavodi
naj služijo pravemu krščanskemu življenju po volji
božji, zavodi naši naj služijo našemu slovenskemu
narodu, da bolj gotovo doseže od Boga mu dani
časni in večni namen.

Da ta božja ideja ka more sijajno iz zavodov
odseva, zato bodo posvečeni kraljevemu Srcu Jezu¬
sovemu: Kraljevo Srce, Jezusovo naj tukaj vlada, iz
zavodov naj prihajajo pogumni in neustrašeni bori-
telji duhovskega in svetnega stanu za kraljestvo
božjega Srca Jezusovega, delujoči na to, da to kraljevo
Srce vlada v posameznih srcih, v posameznih hišah
in občinah, vlada nad vsem našim narodom. Ker se
v tem kraljestvu sveti posebno prava znanost in čisto
življenje, zato bo zavod za svetne stanove posvečen

27

sv. Tomažu Akvinskemu, oni za duhovnike sv. Aloj¬
ziju — pa tudi v spomin dosedanjega Alojzijevišča.
Vse prizadevanje pa bomo postavili pod varstvo de¬
želnega patrona sv. Jožefa in pod varstvo prečiste
Device in božje Matere Marije.

Zato mi je drago, da bodo zavodi na podnožju
Šmarne Gore, od koder naj jih varuje Devica Marija,
in da je danes praznik prečiste Device Marije kar-
melske. Kaj pa more Marija Mati Jezusova bolj goreče
želeti, kakor to, da Jezusa vsi ljubimo, da Jezusu vsi
služimo, da Jezus in edini on nad nami vsemi vlada
in kraljuje? Ali ne bo torej vsega dela podpirala in
pomagala, da se srečno dovrši? O ko bi vam mogel
dopovedati, koliko mi je do sedaj Ona pomagala!
Ne, tudi pri tem delu mi bo na strani, saj se gre za
kraljevanje njenega Sina nad vsem našim narodom.
Prepričan sem, da bo Ona srca vseh vodila, kakor
je potrebno za pomoč skupnega dela.

Da, skupno delo nas vseh so ti zavodi. V tem
oziru smo mi slabo vzrejeni; duh liberalizma nas je
cepil, ker je popolnoma sebičen: vsak naj za se skrbi,
kaj so mu drugi mar? Proč s to sebičnostjo, tu imamo
skupno delo; karkoli kdo po zavodih stori, koristil
bo vsemu ljudstvu, vsej škofiji, pa tudi vsem Slovencem.
To je krščansko: žrtvovati se za bližnjega! Pa le hi¬
timo ! Oh, potujoč po deželi opažam, kako ljudstvo
peša in bolj siromašno postaja; bojim se, da pride
čas, ko skoraj nikdo več ne bo mogel otrok šolati —
pohitimo torej in ustanovimo zavode dobro založene
tudi za tako prežalostne čase, ki so že pred vrati,
da, ki so deloma že nastopili.

Torej ne omagajmo pri začetem delu: sedaj pa
grem, da kamen položim.

Po govoru smo v kamen položili pismo, kamen
lepo namestili in udarjajoč s kladivom izražali željo,

23

da bi delo s pomočjo Božjo srečno uspelo. Polaganja
so se udeležili nekateri gg. kanoniki, drugi duhovniki,
zastopniki „Danice“ in „Zarje“, župan šentviški in
voditelji dela. Med tem so mogočno doneli šentviški
zvonovi; šentviški pevci pa so posebno lepo in ubrano
zapeli dve pesmi, eno na čast prečiste Device Marije,
drugo na slavo domovine.

Veseli in zadovoljni smo se razšli." i)

8. Nadaljevanje.

Od julija 1901 pa do septembra 1905 so se za¬
vodi dalje razvijali. Posebno leta 1903 in 1904 sem
bil v velikih zadregah : primanjkovalo je denarja. Dobil
sem hipotekarno posojilo od 400.000 K na škofijsko
posestvo Gornji Grad. Pokojni knez Hugo Windisch-
Graetz je s svojo vplivno besedo na merodajnem
mestu pripomogel, da se mi je to posojilo dovolilo.

Moral se je napeljati vodovod iz hribov ob strani
Št. Vida, kanale pa je bilo treba izpeljati prav v Savo.
Samo to dvoje stane okoli 150.000 K. Odločil sem
se za osrednjo kurjavo na nizki parni pritisek, za raz¬
svetljavo s posebnim nič nevarnim plinom, za stroje
pri perilu in druge potrebe. Vse to je napravilo ve¬
liko skrbi in premišljevanja in stroškov. Stavbenik
pl. Vancaš je vse lepo vodil in mi svetoval. Prav
mnogo mi je pomagal tudi g. Belec, župan šentviški.

Med tem sem pa 'tudi razmišljeval, kako bi vod¬
stvo zavodov in gimnazije uredil? Popraševal sem po
drugih zavodih, kamor sem poslal tudi one gospode,
ki bodo vzgojo vodili. Sedanji rektor je videl zavode
v Kalksburgu in v Oberhollabrunnu pri Dunaju, v
Linču in Celovcu. Generalni prefekt pa je šel v Ino-

i) Škof. List, 1901, str. 79, 80.

29

most, Pariz, Lowen, London in Rim, pa je povsod po
več mesecev ostal, da si je mogel vse natančno ogledati.

Ves čas so mi gg. duhovniki zvesti ostali, sami
so darovali, kolikor so največ mogli, v oporokah so
se zavodov spominjali; pa tudi Vi niste zavodov po¬
zabili vkljub vednemu nasprotovanju sovražnikov ka¬
toliškega verskega gibanja.

Gospodom dekanom sem dvakrat poročal o delu.
O mojem poročilu pri shodu 23. aprila 1902 govori
zapisnik: „Škof pripoveduje, koliko se je od lani do letos
napredovalo. Meseca majnika se je začelo delati; na
praznik karmelske Matere božje se je blagoslovil te¬
meljni kamen. Pojavile so se sicer precejšnje zapreke,
toda premagale so se in več se je dovršilo, kakor pa
se je s početka za leto 1901. določilo. Za gimnazijo
in za profesorje namenjeni del poslopja je prišel pod
streho. Hvala Bogu, ki je dal ugodno zimo, in se je
do božiča moglo delati. Za drugo poslopje so se
izkopale kleti in pozidali temelji; le majhen del celega
poslopja se je za nekoliko let odložil, ker se ne bo
takoj potreboval, saj se ne bo začelo z vso gimnazijo.

Letos se bo mnogo delalo: vse pride pod
streho, napravijo se tudi notranje stene in gimnazija
se bo ometala; tudi vodovod se bo dovršil. Stroški
bodo sicer ogromni; toda nad delom čuje previdnost
božja in vse je tako napeljano, da se bo delo moglo
neprestano nadaljevati, razen ko bi kaka posebna
nesreča prišla.

Prav ugodne so razmere pri škofijskih gozdih v
Gornjem Gradu. Vlani nastavljeni novi oskrbnik se
je z vnemo lotil dela. Brez velikih težav in brez iz¬
rednih stroškov se les seka in spravlja v dolino k
žagam tudi na zelo nepristopnih krajih. Ves načrt je
dogovorjen z vladnimi organi, ki so prišli na lice mesta.
Bil je v Gornjem Gradu tudi ministerijalni svetnik

30

Glavni vestibul.

Rossipal, ki je oskrbnikove načrte odobril in škofu po¬
vedal, da se seka popolnoma v smislu gozdnih postav,
da vsled tega gozdi ne bodo škode trpeli. O tem je
škof bolj natančno spregovoril, da izpodbije strah
nekaterih gospodov zavoljo neresničnih trditev libe¬
ralnih organov v Ljubljani in na Dunaju.

O denarnem stanju poroča gosp. kancelar Šiška:
Minulega leta je bilo dohodkov nad 100.000 K. Posebno
hvaležnost smo dolžni pokojnemn g. proštu dr. Klofu-
tarju, ki je svoj imetek zapustil za zavode, iznosi nad
10.000 K, tudi f župnik Preželj je malo svojo zapu¬
ščino (okoli 1600 K) volil zavodom. Več gospodov
je tudi sv. maše ustanovilo: glavnica iznaša 7080 K;
take ustanove bodo velika pripomoč za vzdrževanje
zavodov.i)

Drugo poročilo na shodu 13. aprila 1904 se glasi:
„0 zavodih je škof povedal, da se ne morejo otvoriti
letos, kakor je o času sinode mislil in upal; preveč
je dela, moralo bi se hiteti in še bi se morda o pravem
času ne dogotovilo. Zato se odprejo prihodnje leto
in sicer z vsemi štirimi razredi spodnje gimnazije. Do
tedaj bodo tudi gg. profesorji popolnoma pripravljeni;
imeli bodo vse izkušnje in zahtevano poizkusno leto
na kaki javni gimnaziji.

V zavodu bode gimnazija z ravnateljem in pro¬
fesorji sama zase; le toliko bode v zvezi z vzgojnim
zavodom in podrejena hišnemu rektorju, v kolikor
bode to zahteval znanstveni napredek v šoli in razvoj
dobre vzgoje v zavodih. Vzgojna stran se bode prav
posebno negovala; vse se bode storilo, da se go¬
jencem srce in volja tako izobrazijo in izpopolnijo,
kakor to zahteva trden, čvrst, neomahljiv značaj v
raznih borbah življenja.

i) Škof. List, 1902, str. 41, 42.

32

Vodstvo hiše in zavodov bo imel „rektor“, ki
je že določen. Vzgojo bode neposredno vodil gene¬
ralni prefekt. Gospodinjstvo bo v rokah usmiljenih
sester, ki bodo imele svojo kapelico in bodo od za¬
vodov popolnoma ločene. Pri uredbi zavodov so se
uporabile vse moderne naprave. Izdalo se je do sedaj
okoli 900.000 K; do septembra 1905. treba za vso
uredbo v hiši, po šolah, učilnicah, spalnicah, kuhinji
in kapeli še precej nad 500.000 K. Ker so cerkvene
in državne oblasti dovolile uporabo večega dela de¬
narja dobljenega za škofijsko pristavo, ker gornje¬
grajsko posojilo še ni potrošeno in ker prispevki
duhovnikov in vernikov obilno pritekajo, se bo po-
, trebna svota dobila. Za vzdržavanje je deloma po¬
skrbljeno, deloma se bo poskrbelo.i)

9. Blagoslov kapele.

Zavodov nisem mogel odpreti 1. 1904. Vendar
sem pa onda mislil, da v septembru 1. 1905 začnem
s štirimi gimnazijskimi razredi. Toda mnogi so mi od¬
svetovali, posebno profesorji in vzgojitelji za zavode
namenjeni so me nujno nagovarjali, naj odprem samo
en razred in sprejmem za začetek le mladeniče z vsaj
dozdevnim poklicem za duhovski stan. Vdal sem se,
akoravno jako težko. Sedaj bomo lahko dobili samo
nepokvarjene dečke iz dežele, nobeni gimnaziji ne
bodemo škode delali, saj ne bo nobena zaradi nas
dijakov izgubila, in bolj lahka, torej tudi bolj uspešna
bo vzgoja malih dečkov.

Leta 1905 sem izdal poziv, naj se do srede ju¬
lija oglase, ki bi hoteli priti v zavode za prvi gimna¬
zijski razred. Oglasilo se jih je toliko, da smo jih
morali polovico odbiti.

,. >) Škof. List, 1904, str. 53.

33

V soboto dne 16. septembra so se sprejeti mla¬
deniči zbrali v zavodu. V nedeljo 17. septembra sem
blagoslovil krasno kapelo v zavodu in posvetil veliki
altar v njej.

Po opravljenih sv. obredih sem zbranim dečkom
tako-le izpregovoril: „Prvič smo zbrani v novem ve¬
likem učnem in vzgojnem zavodu sv. Stanislava. Vem,
da ste sem prav radi prišli; marsikateri ste za sprejem
silno prosili; tudi Vaši starši so močno hrepeneli, da
pridete v ravno dogotovljene škofijske zavode.

Kaj boste pa v teh zavodih dobili, kaj se Vam
v njih ponuja? Na ta važna vprašanja naj sedaj od¬
govorim.

1. Skrbelo se bo za Vaše telesno zdravje. Saj je
ljubo zdravje velik dar božji: Kdor ni zdrav, ne more
delati, ne more izpolnjevati svojih dolžnosti, sebi in
drugim je v nadlego. Zato Vam bodo dobri Vaši po¬
glavarji poskrbeli za zdravo hrano, poskrbeli bodo,
da boste po trudu počivali, veselo poskočili in se tudi
z igrami in telovadbo zabavali. Bog ima rad vesele
otroke.

2. Navadili se boste pa tudi resnega dela, saj je
Bog ustvaril človeka za delo, in kdor ne dela, naj ne
je, pravi sv. pismo. Ne boste delali z rokami, pač pa
z umom, katerega imate tudi od Boga. Kaj ne, učili
se boste, saj ste prišli v učne zavode. Berem Vam na
Vaših očeh, kako srčno želite, da se mnogo lepega
naučite, pa tudi velečastiti gospodje učitelji že komaj
čakajo, da Vaši želji ustrežejo in Vas veliko lepega nauče.

V krščanskem nauku boste še bolj spoznavali
Boga Očeta, ki nas je ustvaril, Boga Sina, ki nas je
odrešil in Boga sv. Duha, ki nas posvečuje. Ko boste
pa Boga in Njegovo dobroto dobro spoznali, gotovo
ga boste ljubili in prav radi izpolnjevali vse, kar
on hoče.

34

Zraven se boste učili raznih jezikov, učili se spo¬
znavati zemljo, njeno obliko, njene dele, njene pre-
bivavce; celo do neba boste poleteli, da spoznate
ona svetla telesa, katera nad nami krožijo. Kaj ne,
koliko zanimivega, lepega, spodbudnega boste tekom
šolskega leta slišali.

3. Toda, kaj bi vam pomagalo, ko bi bili zdra¬
vega telesa, in bi si nabrali prav velike učenosti, ko
bi bili pa zraven malovredni, hudobni, razuzdani mla¬
deniči! Kaj ne, kaj takega nečete biti; saj ste ravno
zato želeli priti v škofijske zavode, da bi mogli bolj
lahko dobri ostati in tudi dobri in skrbni Vaši starši
so Vas ravno zato v te le zavode poslali, da Vas kaki
sprideni mladeniči po mestih ne bi pohujšali. Kaj Vam
je pa posebno potrebno, da boste dobri?

a)  Sv. vera.  Saj ste se učili v katekizmu, da
brez vere ni mogoče Bogu dopasti. In zares, kako bi
Bogu dopadel, kdor zametuje njegovo besedo in sebe
nad Njega stavi! Ali ni Bog neskončna resnica, ki ne
more ne goljufati, ne goljufan biti? Ali nam ni On
govoril po svojem Sinu Jezusu Kristusu, o katerem
njegovo življenje, njegov nauk, premnoga preroko¬
vanja in čudeži dokazujejo, da je zares pravi Bog! In
ali nam sedaj Gospod Jezus Kristus ne govori po
sveti katoliški cerkvi, kateri je podelil dar nezmotlji¬
vosti in katero poslušati je On zapovedal? Kdo bi se
upal upreti sv. cerkvi? Uprl bi se Jezusu, uprl bi se
Bogu. Za kazen pa Bog .dopusti, da popolnoma vso
vero izgube in tavajo po teminah zmote. Vi pa boste
v sebi vero vedno bolj utrjevali in si prizadevali po
sv. veri živeti.

b)  Potrebna Vam je pokorščina.  Pokorni
moramo biti Bogu in onim, katere nam je On postavil
za namestnike. Prvi za Bogom so starši. Od njih imate
vse: življenje, hrano, obleko, vzgojo; oni so Vas tudi

35

sem poslali, da se kaj naučite in da postanete prav
dobri krščanski mladeniči. Zato morate skrbnim star¬
šem pač hvaležni biti. Toda kako? Najbolje, ako jih
ubogate in vse to storite, kar Vam bodo tukaj Vaši
poglavarji rekli, in je potrebno za ves Vaš napredek.
Da, starši so Vas izročili poglavarjem tega zavoda,
poglavarji so sedaj namestniki Vaših staršev, zato jih
morate ravno tako ubogati. Pa tudi Bog tako hoče:
saj veste, da v četrti svoji zapovedi zaukazuje po¬
korščino staršem in njihovim namestnikom. Pa tudi
blagoslov četrte zapovedi božje boste dobili, ako boste
ubogali; dobro boste napredovali, radi Vas bodo imeli
Vaši poglavarji, veseli Vas bodo Vaši starši, ljubil
Vas bode Bog. Iz pokorščine se morate držati pred¬
pisanega hišnega reda: točno vstati, učiti se, iti v šolo,
skočiti k igram, priti k molitvi. Pokorni bodite ne za¬
voljo strahu, da Vas pokarajo ali celo kaznujejo, ampak,
ker Vas Bog vidi, ker Bog tako hoče in ker brez
pokorščine ne bi mogli napredovati.

c)  Razen trdne vere in radovoljne pokorščine Vam
moram še eno čednost prav posebno na srce položiti.
Jezus, naš Gospod in Zveličar, je rekel: „Blagor onim,
ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali." Kaj se
pravi: Boga bodo gledali? Boga bodo gledali po smrti
od obličja do obličja, na zemlji pa bodo lahko Boga
spoznali, bolj lahko resnico izprevideli, resnico ljubili
in v resnici ostali. Iorej, ako hočete vedno v resnici
ostati, zmote se pa obvarovati, bodite vedno čistega srca.

Kdo pa ima čisto srce? Oni, ki ni v strasteh. Kdor
je togoten, svojeglaven, len, lažniv, opravljiv, hinavski,
ta ni čistega srca, ima umazano srce in tak za resnico
ne mara in ne bode Boga gledal. Prav posebno se
pa o onem mladeniču pravi, da je čistega srca, kateri
je sramežljiv in se mu gnusi vsaka nesramnost. Mla¬
denič, ki je sramežljiv in varuje sv. čistost, ta bo vso

36

resnico ljubil, želel jo bo spoznati, rad jo bode sprejel
in ostal na potu resnice, ki pelje do večne Resnice,
do Boga, katerega bode gledal po smrti.

Bodite torej čistega srca. Le greha ne! Sklenite
danes, da ne bote svojeglavni, da ne bote lažnivi,
da ne bote hinavski, da ne bote prepirljivi, da ne
bote leni, posebno pa sklenite, da ne bote nesramni,
ampak sramežljivi zmeraj in povsod. Ako bi bili tudi
sami, v temi, na skritem kraju, da Vas noben človek
ne vidi: eden je, ki Vas povsod spremlja in gleda:
Vač angelček varuh; eden je, ki Vas vedno vidi: sveti
in pravični Bog!

4. Vera torej, radovoljna pokorščina in čistost
srca, čistost od vsakega greha, posebno sramežljivost
in nedolžnost srca so čednosti, katere naj dičijo Vaše
duše, dičijo Vaše življenje. Ali naša narava je po¬
kvarjena. Ne le v katekizmu ste se učili, ampak tudi
sami že izkušate, kako smo na slabo nagnjeni, da hudo
bolj lahko delamo, kakor pa dobro. Kaj ne, huda
vojska je v našem srcu: nekaj nas opominja na lepo
življenje, toda na grdo življenje nas pa nekaj še bolj
vleče. Kje bi mogli dobiti pomoči?

a)  Imamo pomoč najpoprej v molitvi. To že znate,
da nam je za vsako zaslužno delo potrebna dejanska
milost Božja, ki nam um razsvetli, da dobro spoznamo,
in voljo vname in okrepi, da dobro tudi hočemo, in
storimo. To milost da Bog vsakemu, kdor ga prosi,
kdor moli. „Kdor prosi,.. prejme, kdor išče najde, in
kdor trka, njemu se odpre", pravi nebeški naš Zve¬
ličar. Vidite, kako je za lepo čednostno življenje mo¬
litev potrebna. Zato bote tukaj precej molili: zjutraj in
zvečer, v šoli, v obednici, posebno v cerkvi; da, tako
bote srečni, da bote vsaki dan pri sveti maši. Pazite
posebno na to, da pri jutranji molitvi napravite dober
namen in pa trden sklep varovati se vsakega, posebno

37

navadnega svojega greha. Pri večerni molitvi morate
pa vest izprašati, pokesati se in sklepe ponoviti.

b)  Toda molitev še ni dovolj. Moč za zmago
zoper naša huda nagnjenja in za lepo življenje zaje¬
mamo še prav posebno iz zakramentov sv. pokore in
presv. Rešnjega Telesa. V zakramentu svete pokore
dobimo novih moči, da nas strast ne premaga; pri
svetem obhajilu pa nam Gospod Jezus sam vžge vročo
ljubezen do Boga, do krščanskega življenja, posebno
navdušenost za sv. čistost in pa gnus pred grehom.
O kako srečni ste, da bote imeli dobrih duhovnih
očetov in bote sv. zakramente vsaj enkrat na mesec
prejemali! Le željno pričakujte dneva sv. izpovedi in
sv. obhajila in onda se ne bojte: strasti bote zmagali,
dobri, pošteni bote ostali, da, napredovali bote v veri,
v pokorščini, v čistosti srca.

c)  Po molitvi in po sv. zakramentih Vam bodo
pritekale vse potrebne milosti. Toda odkod? Oh, od¬
kod? Iz presvetega Srca Jezusovega, kateremu je po¬
svečen veliki altar. Poglejte prekrasno sliko božjega
Srca Jezusovega! Kaj je Gospod Jezus storil, da nam
pridobi milost Božjo? Postal je človek in se rodil v
jaslicah, kakor jih angel drži, umrl je strašne in pre¬
grenke smrti na križu, kakor ga drži sam v rokah in
dal nam je sv. evangelij, kakor ga drži drugi angel,
da se o vsem tem poučimo. Ker je presveto Srce Je¬
zusovo vir vseh milosti, o kako moramo to Božje Srce
častiti, kako ljubiti, kako se k njemu zatekati. Gospod
Jezus sam zatrjuje, da bode v svoje Srce zabeležil one,
ki ga časte in ljubijo. Ali bi ne bili radi v tem pre¬
svetem Srcu zapisani? Naj bode Gospod Jezus kralj
naših src. Njemu se podvrzimo. Njegove zastave se
oklenimo in pod Njegovim vodstvom hajd na sveto
in zmagovalno vojsko zoper vse sovražnike krščan¬
skega našega življenja!

33

d)  Pa tudi prcčisto Devico Marijo morate častiti.
Lepo njeno sliko vidite tam na stranskem altarju.
•Strupeni peklenski kači je ona glavo strla; zato se je
satan boji. Mati je Gospoda Jezusa ter ima kot mati
nad Srcem njegovim neizrečeno veliko moč. Pa tudi
naša mati je ona, ljubi nas in nas hoče srečne videti.
Zato le k njej, da nam pomaga hudobne strasti zatreti
in v ljubezni Jezusovi ostati. Da, kdor Marijo časti,
se skoraj gotovo ne bodo izgubil; kdor pa Marije ne
časti, se skoraj gotovo ne bode zveličal. O otročiči
moji, ljubite Marijo, prav nežno, prav prisrčno jo
ljubite, pa ji posebno zaupno priporočujte krstno ne¬
dolžnost, sveto čistost!

e)  Se sv. Jožefa ne smete pozabiti. Saj je on
prečisti ženin prečiste Device Marije in skrben reditelj
samega Božjega Sina. Glejte! On je Jezuščka rešil pred
zalezovanjem hudobnega Heroda: naj tudi Vas reši
pred zalezovanjem hudobnega duha. Le prosite ga
vsak dan, da varuje Vas in da varuje Vašo hišo od
zalezovanj hudobnega duha in tudi hudobnih ljudi.

5. V lep zgled naj Vam pa bode sv. Stanislav,
katerega slika je na levi Zveličarjevi v velikem altarju
in po katerem je tudi naš zavod ime dobil. Vaši du¬
hovni očetje Vam bodo že povedali, kako je bil ta
mladenič nedolžen, kako prisrčno je molil, kako nežno
je ljubil prečisto Devico in Mater božjo Marijo in
kako žarko je gorelo srce njegovo do Gospoda Je¬
zusa v presvetem zakramentu. Ker ste v zavodu po
njem imenovanem, zato ga morate prav posebno ča¬
stiti. S svojo priprošnjo Vam bode pomagal, da
ohranite nedolžnost, da radi molite, da ljubite prečisto
Devico Marijo in Gospoda Jezusa skritega v presvetem
zakramentu. Kaj ne, saj boste tako storili?

6. Za lepo življenje in za vedno napredovanje
v lepem življenju Vas spodbuja tudi ravnokar oprav-

39

Ijeno posvečenje velikega altarja. Pri posvečevanju ste
opazili posebno trojen obred:

Najpoprej sem z blagoslovljeno vodo altar po¬
škropil, potem sem ga na raznih krajih mazilil s sve¬
timi olji, eden duhovnikov je pa vedno hodil s kadilom
okoli altarja, nazadnje pa sem na peterih krajih altarja
zažgal po štiri lučice in ko so pogasnile, smo altar
pogrnili in lepo okinčali.

Ves ta obred pa pomeni trojen napredek Vašega
dušnega življenja. Najpoprej se morajo duše oprati
od madežev strasti in hudega poželjenja vsaj v toliko,
da se lahko obranite smrtnega greha, potem bodete
s pomočjo molitve in obilne milosti Božje, kar pomeni
vedno kajenje in večkratno maziljenje altarja s svetimi
olji, lahko napredovali v krščanskih čednostih, da na¬
zadnje dosežete krščansko popolnost in bo v Vaših
srcih gorela ter jih kinčala sveta, plamteča ljubezen
božja, kakor so na altarju gorele lučice in ga sedaj
okinčanega gledate.

7. Sedaj sklenem svoj govor in svoje opomine.
Naj Vas varuje sv. Stanislav, naj z maternim srcem
nad Vami čuje prečista Devica Marija, naj Vas Gospod
Jezus zapiše v svoje srce in podeli milosti, da ostanete
stanovitni v dobrem do konca. Amen. i)

10. Slovesna otvoritev.

Strah me je izpreletaval, bodo li vsi mnogošte¬
vilni stroji dobro in skladno šli in delali. Hvala Bogu,
vse je v redu. Mogel sem za dan sv. Mateja določiti
slovesen blagoslov hiše in slovesno otvoritev zavodov.

Da bi mogli priti gostje iz Ljubljane, sem naročil
poseben vlak do Vižmarjev in nazaj. Dan pred otvo¬
ritvijo sem povabil v Ljubljano vse gg. dekane na

i) Škof. List, 1905, str. 74-76.

40


Slavnostna dvorana s pozoriščem.

posvetovanje in jih prosil, naj še pri otvoritvi ostanejo.
Za petje pri sv. maši sem naprosil šentviške pevce.

Pride dotični dan. Iz Ljubljane se je gostov pre¬
cej pripeljalo. Šentviščani so izobesili zastave, postavili
slavoloke in v procesiji goste in domača društva k
zavodom pripeljali. Jako sem bil vesel.

Zavode blagoslovim. Generalni vikar prelat Flis
daruje sv. mašo. Na koru pojo prav krasno in ubrano
naprošeni pevci. Po sv. maši gremo v veliko, ukusno
zasnovano dvorano, kjer pozdravim cenjene goste s
sledečim govorom:

Želel sem naše zavode otvoriti prav skromno in
na tihem. Pa od merodajnih strani se mi je svetovalo,
naj priredim večjo zunanjo slovesnost; saj so zavodi
delo vsega vernega ljudstva ljubljanske škofije in tudi
pomenljivi za versko in narodno življenje slovenskega
naroda; pa se spodobi, naj bode otvoritev slovesna.

Ustregel sem želji in sedaj stojim pred Vami, da
dam račun o svojem postopanju javno ne le Vam, ki
ste zavod s svojim obiskom počastili, ampak tudi
vsem prijateljem in neprijateljem širom mile naše slo¬
venske domovine.

1. Vsi moji predniki so želeli Alojzijevišču do¬
dati gimnazijo, kakor je tudi njegov ustanovitelj škof
Anton Alojzij nameraval. Želje pa niso izpolnili, ker
so se jim ovire za tako delo dozdevale nepremagljive.

Ko sem v majniku leta 1898 prišel v Ljubljano,
je tlela ista želja tudi v mojem srcu. Pride mesec
avgust in slovenski dijaški shod O tem se mi je spo¬
ročilo, da so naši akademiki skoraj brez izjeme javno
in zasebno trdili, da nečejo krščanstva kot vodilo jav¬
nega življenja. Res, zatrjevalo se mi je onda od druge
strani, da to poročilo ni popolnoma natančno, toda
delovanje naših akademikov in mladih izobraženih
mož namerava zmeraj bolj odločno krščanstvo kar

42

naravnost ne le izpodriniti iz javnega življenja, ampak
sploh uničiti.

To resnično dejstvo me je spodbudilo, da sem
resno premišljeval ustanoviti zavod še na širši podlagi,
kakor ga cerkveni zbor tridentinski in sploh Rim resno
priporoča vsakemu škofu. Tridentinski zbor in Rim
mislita vzgojo mladeničev za duhovski stan: le ti naj
bi dobivali v zavodu vso vzgojo in ves pouk od mladih
nog, da bi neomadeževani in nepokvarjeni vstopili v
sveti duhovski stan. Meni so pa misti dalje poletele in
sem mislil še na drug zavod, kjer bi se vzgajali mla¬
deniči za ostale stanove in bi tudi le-ti ostali verni,
prepričani katoličani, ter po edino resničnih krščanskih
načelih vravnavali vse svoje javno delovanje med na¬
šim narodom kot profesorji, odvetniki, uradniki in
zdravniki.

2. Ko so me te namere prešinjevale in so mi
razni sklepi dozorevali, sem napravil trojno pot še koj
v jeseni leta 1898.

Šel sem v Lurd k prečisti Devici Mariji, ki je
sedež modrosti božje. Njej sem se priporočil in ji
tudi obljubil, da pridem zopet s prvenci zavodov, ako
mi pomaga, da jih srečno dovršim.

Peljal sem se v Rim. Razkril sem svoje nakane
slavnemu papežu Leonu XIII. Sv. Oče so jih odobrili,
poguma so mi dajali, podelili sv. blagoslov in oblju¬
bili moliti za srečen uspeh.

Poprosil sem tudi zaslišan biti pri Njegovem
Veličanstvu našem ljubljenem cesarju Franc Jožefu I.
Njegovo Veličanstvo je moje namene odobrilo in
najvišjo naklonjenost obljubilo.

3. Toda od kod sredstva? Za to je bilo treba
poskrbeti, da me ne bi zadela ona evangelijska be¬
seda: „Začel je zidati, toda dovršiti ni mogel". Ko
sem o tej točki premišljeval, sem se spomnil besedi

43

nekega gospoda lazarista, ki je o priliki duhovnih vaj
Vincencijevim članom tako-le rekel: „ako hočeš kaj
ustanoviti, nikar Boga ne izkušaj, ne začni, ako še
nobenih sredstev v roki nimaš; toda tako dolgo pa
tudi ni treba čakati, da bi imel v rokah že zadnji vi-
narček, ampak v Boga zaupaj in začni, ako nekoliko
denarja v rokah imaš, za drugo pa vsaj nekoliko vidiš
pot, po katerem ga boš dobil."

Ogledal sem slične zavode v Celovcu, v Linču
in v Briksnu, pozneje tudi v Gradcu in Tridentu.
Razvidel sem, da za nameravane zavode potrebujem
najmanje poldrugi milijon kron. Računal sem, kako
bi mogel tekom let zbrati svoto, da dozidam in opre¬
mim poslopje, pa tudi glavnico za vzdržavanje za¬
vodov. Nekoliko sredstev sem že imel na razpolago,
za ostalo sem pa zaupal na radodarnost našega do¬
brega slovenskega ljudstva, na požrtvovalnost naše
vzorne duhovščine in pa na svoje lastne dohodke.
Proračunal sem, da bom zavode dozidal in precejšnjo
glavnico za vzdržavanje nabral, ako mi bodo ti viri
tekli petnajst let.

Nisem se zmotil. Potrkal sem na vrata duhov¬
nikov in vernikov leta 1899. Darovalo se mi je tega
leta nad 100.000 kron. Kaj ne, velikanska svota, po¬
sebno, ako pomislimo, da so zavodom večinoma na¬
sprotni in ničesar ne darujejo oni krogi, ki imajo
največ premoženja. In ta darežljivost duhovnikov in
ljudstva še ni prenehala: od aprila lanskega leta do
današnjega dne je prišlo darov zopet nekoliko nad
100.000 K. Do danes se je izplačalo za zidavo in za
vse oprave okoli 1,100.000 K. Neizplačani računi, ki
mi bodo sedaj predloženi, iznašajo še okoli 300.000 K.
Zmanjkalo mi bo pa le nekoliko nad 200.000 K, za
katere še ne vem, kje jih bom dobil. Nabiral sem do
sedaj sedem let; ako vstrajajo dobri verniki in požrt-

44

vovalni duhovniki še osem let, poravnal bom dolg,
sezidal še nedovršeni del in tudi precej glavnice mi
bo ostalo za vzdržavanje.

4. Za načrte sem potreboval izkušenega arhitekta.
Fopraševal sem po naši domovini, toda nisem mogel
zvedeti za moža, kateremu bi mogel velikansko delo
zaupati. Poznal sem pa že prej izvrstnega, spretnega,
da, ženijalnega arhitekta, ki nam je v Sarajevu več
imenitnih zgradb zasnoval in sezidal. To je gospod
Josip pl. Vancaš. Velikansko delo je rad prevzel.

Prosil sem ga, naj si ogleda najimenitnejše za¬
vode v bližnjih pokrajinah. Ni se bal truda, pa je po¬
toval v Celovec, v Briksen, v Line in Oberhollabrunn.
Povedal sem mu svoje nakane in ideje in sestavil je
načrt, katerega izpeljanega sedaj gledate. Kako lepo
obliko je dal zavodom, da ne izgledajo kot kaka vo¬
jašnica, in kako primerna je notranja razdelitev! Kdor
bi hotel vse to proučevati, ta bi se čudil, koliko ženi¬
jalnega duševnega dela je v tej zgradbi! In kako bi
opisal arhitektovo skrbno delo za razne naprave, za
solidne podjetnike: da, bolj vestno, bolj nesebično,
bolj naporno in bolj požrtvovalno ne bi bil gospod
arhitekt mogel delati niti onda, ko bi mu šlo za nje¬
govo glavo. Te vestnosti, požrtvovalnosti in solidnosti
in navdušene ljubezni do stavbe mu nikoli poplačati
ne morem, plača naj mu jo dobri Oče nebeški.

5. Ali, kaj bi mi koristili krasni zavodi, ko v njih
ne bi imel spretnih profesorjev, vzgojiteljev? Pozval
sem mlade duhovnike, če bi kdo imel poguma, iti
na vseučilišče med akademike. Koj se mi jih je precej
oglasilo. Iz dna srca spoštujem te mlade gospode, ki
so navdušeni za sveto stvar, navdušeni za pravo izomiko
ljudstva šli na visoke šole in se niso bali ne truda, ne
raznih nevarnosti, pretečih jim od nekrščanskih, deloma
popolnoma brezverskih vseučiliščnih profesorjev.

45

Od teh so sedaj štirje tukaj nameščeni; eden pride
o vseh svetih; šest jih pa še nadaljuje svoje študije.
Vsi sedaj nameščeni so že poučevali na raznih gim¬
nazijah z jako dobrim uspehom, pa se zato čvrsto na¬
dejam, da bode poučevanje v zavodu prav dobro.

Toda zraven profesorjev potrebujem še pravih
vzgojiteljev otrok, ki jim bodo še bolj kot profesorji
nadomestovali starše. Hvala Bogu, tudi teh sem dobil.
Eden od njih si je ogledal zavode v Rimu, v Parizu,
v Lowenu, v Londonu. Druga dva sta že pri mladini
več let prav uspešno delovala. Vsi ti otroke ljubijo,
vzgoje so se navdušeno poprijeli

Na čelu zavoda pa stoji mož, skromen sicer po
zunanjosti, toda ozir znanosti in ozir duhovskega živ¬
ljenja ponos in dika naše duhovščine, pa tudi ljub¬
ljenec vseh.

Da, velečastiti gospodje, za plemenito delo ste
se žrtvovali! Vzgojili in dali bote slovenski zemlji
pravih krščanskih značajev, ki bodo vsak v svojem
poklicu delali v strahu Božjem, ki bodo vernemu Slo¬
vencu sijajen zgled vzvišenega krščanskega življenja,
ki bodo med ljudstvom delali tako, da ga ne odvra¬
čajo od Boga, ne odvračajo od Zveličarja Kristusa, ne
odvračajo od sv. katoliške cerkve, marveč ga v zve¬
stobi do cerkve, v ljubezni do Jezusa in v podlož-
nosti do Boga le še bolj vtrjujejo. Delo v zavodih,
mi je rekel general jezuitov, delo v zavodih je naše
najbolj rodovitno delo, veliko bolj važno in uspešno
je od dela v ljudskih misijonih.

6. Kaj pa Vam pomaga krasna palača, kaj bodo
delali še tako navdušeni in izvrstni vzgojitelji, ako Vam
hiša prazna ostane: tako so me plašili nezaupni možje.

Ko sem pozval vernike, naj za zavode petnajst
let prispevajo, sem rekel, da bodo zavodi za vso ljub¬
ljansko škofijo, da bo s početka treba primerno svoto

46

plačevati in da le polagoma se bode manj plačevalo
in le polagoma se bodo mladeniči tudi brezplačno
sprejemali, v razmerju namreč kakor bo rasla glavnica
za vzdržavanje. Mislim tudi na ubožnost našega ljudstva,
katero vedno bolj in bolj propada. Ako se krščanski
organizaciji ne posreči to propadanje zaustaviti, mogli
bi priti časi, ko starši svojih otrok ne bodo mogli v
šole pošiljati, pa bi nam zmanjkalo duhovnov, zmanj¬
kalo izobraženih mož v drugih stanovih. Zato hitim
zavode dovršiti in potem zbirati glavnico, da se bodo
nadarjeni mladeniči brezplačno ali le z malimi stroški
mogli primerno izobraževati.

Začelo se je šolsko leto, pa poglejmo, ali sem
mogel izpolniti, kar sem obljubil in kar darežljivi ver¬
niki po pravici od mene pričakujejo.

V zavodu je sedaj 96 mladeničev: 69 za prvi
gimnazijalni razred, 27 za pripravljavni tečaj. Med njimi
je 45 Gorenjcev, 26 Dolenjcev, 20 Notranjčev (med
njimi 6 Vipavcev), 3 so Ljubljančani in 2 Nekranjca:
imamo toraj šolarčke iz vseh krajev naše škofije. Kaj
pa plačujejo? Plačuje jih 24 po 400 K, 29 po 300 K,
2 po 250 K, 26 po 200 K, 1 plačuje 150 K, 3 po
120 K, 3 po 100 K in 1 po 50 K, 7 pa je sprejetih
brezplačno. Ker se zanesem, da darežljivost duhov¬
nikov in vernikov ne preneha, zato sem pri plači že
prvo leto popustil več, kakor pa se je moglo priča¬
kovati.

7. Kaj pa naj zavodi tem mladeničem dajo?

a)  Najprej pouk v gimnazijskih predmetih. Učni
načrt je tak, kakoršen mora biti v vseh avstrijskih gi¬
mnazijah. To bode lahko, saj imajo naši duhovni go¬
spodje ravno tiste študije, kakor svetni gimnazijski
profesorji: gimnazijo in vseučilišče. Pa kaj pravim ravno
tisto, ne, imajo zraven še bogoslovne študije, kjer so
se temeljito učili v vsej bogoslovski vedi in tudi v

47

modroslovju. Zato so pa še prav posebno sposobni
za pouk v gimnaziji, ker bodo bolj lahko razlikovali,
kaj je pravo znanstvo, kaj pa napačno znanstvo. Raznih
usodepolnih zmnot pri predmetih zgodovinskih, po¬
sebno pa pri prirodoslovnih, se bodo prav lahko ogi¬
bali in obvarovali od njih mladeniče njim v pouk iz¬
ročene. Ali ni to jako važno in imenitno ?

b)  Onda se bodo obvarovali mnogih nevarnosti
za čednostno življenje. Dijak v mestu pride včasih v
jako nevarno stanovanje, prav lahko zabrede med po-
hujšljive tovariše, brez težav dobi v roke slabe knjige
in časopise, pa se izgubi za vekomaj. Zavodi bodo
pa mladeniče vsega tega obvarovali: tukaj ne bo uma¬
zanih knjig in časopisov, tukaj ne bo pohujšljivih
tovarišev, tukaj bodo vedno pod pazljivim očesom
duhovnih očetov, pa se bodo obvarovali pohujšanja,
neomadeževana bode njihova domišljija, čisto njihovo
srce. Kolika sreča!

c)  Torej raznih nevarnosti se bodo naši mlade¬
niči varovali, navajali se bodo pa na vse dobro. Toč¬
nega reda se bodo držali, pridno in vztrajno se bodo
morali učiti, na točno pokorščino se bodo navajali.
Red, delo, pokorščina pa zahtevajo močno voljo, za¬
htevajo neprestano premagovanje samega sebe. S tem
se vzgajajo značaji. In znano je, da mladeniči vzgojeni
v dobrih zavodih, so pozneje v delu bolj vztrajni, v
sklepih bolj odločni in stalni.

d)  Mladeniči bodo tukaj živeli v strahu božjem:
učili se bodo ljubiti presv. Srce Jezusovo, častiti pre-
čisto Devico Marijo, posnemati svojega sv. zaščitnika
sv. Stanislava, vodili se bodo mesečno k sv. zakra¬
mentom, da si pogosto očistijo srca od raznih ma¬
dežev, da bolje spoznajo svojo slabost in pogubne
strasti, da sklenejo vojsko zoper nje, da dobč božje
pomoči in podpore za pošteno krščansko življenje.

48

Krščansko življenje je pa veselo življenje: pravi krščan¬
ski mladenič ni kislega obraza, na pol mrtev in pri-
pognjene glave, ampak je vesel in poskočen, in ponosno
dviga nedolžno, jasno svoje čelo.

8. Na čelu zavodov ni zastonj zapisano: » Kri¬
stusu, Zveličarja sveta.«  Zavodi in prebivavci njihovi
so lastnina Kristusova. Kristus naj v njihovih srcih
vlada kot edini in najvišji kralj. Zato je tudi prekrasna
kapela posvečena: kraljevemu Srcu našega Zveličarja,
čigar umetno sliko ste videli v velikem altarju. Ta po¬
svetitev zavodov naj nas opominja na tri imenitne stvari.

a)  Kot Zveličar nas Kristus vse objema, vse v
edinstvo združuje. In ravno pri teh zavodih, ki naj
pripomorejo do tega, da Kristus vlada in bode zares
nas vseh Zveličar, smo se res zedinili vsi: škof, du¬
hovniki, verno ljudstvo, pa smo vsi za nje mnogo
žrtvovali in bomo še. Pravim verno ljudstvo, pa ne
samo ono po deželi, ampak tudi po mestih, saj so
mi župnije po mestih lepih svot poslale. Tudi izobra¬
ženi posvetnjaki so v Srcu Zveličarjevem z nami zdru¬
ženi; sicer ne vsi, mnogo je od nas ločenih, toda
število z nami združenih v isti ljubezni, združenih v
istem namenu raste od leta do leta.

b)  Kristusu, Zveličarju sveta! On je pa naš Zve¬
ličar tudi s tem, da nam je razodel večnih resnic, ter
nas varuje zmot v našem nepremagljivem hrepenenju
po resnici. Da, ravno po Kristusu, Zveličarju, se nam
je pojačilo hrepenenje po resniči, in zraven poživil
pogum, da naše raziskavanje ne bo zastonj. Katoličan
hoče, da napreduje, da stoji na vrhuncu napredka.
Saj smo tudi v zavodih uporabili ves moderni teh¬
nični in mehanični napredek, pa tudi v znanstvu in
nravnosti hočemo napredovati, nečemo zaostati.

Le enega napredka ne maramo, napredka v zmoti,
napredka v hudobnosti, napredka v surovosti, ne,

49

tega ne maramo; zmoto, hudobnost, surovost sovra¬
žimo iz dna duše. Mi hočemo vednost in nravnost,
kakor nam jo je prinesel naš Zveličar: ta živa resnica
je premagala paganstvo, ona je omikala surove na¬
rode in jih pripeljala do one stopinje kulture, s ka¬
tero se ponašajo evropejski narodi. Po tej poti ho¬
čemo napredovati v luči naukov Zveličarjevih.

c)  Kristusu, Zveličarju sveta! Ljubezen je Zve¬
ličarja napeljala na vse to, kar je On za naše zveli¬
čanje storil. On je prišel na svet za vse, prišel je
iskat, kar je bilo izgubljenega. V evangeliju pri da¬
našnji sv. maši smo čitali, kako so farizeji mrmrali,
ker je on z grešniki občeval. Pa kaj reče On? Reče,
da ni prišel zavoljo zdravih, ampak zavoljo bolnikov,
ker le ti potrebujejo zdravnika.

Taka ljubezen tudi nas napolnjuje in naj se v
zavodih neguje. Mi sovražimo zmoto, z njo se ne
bodemo nikoli sprijaznili, ne sovražimo pa oseb, ki
so v zmoti, ampak jih ljubimo v Srcu Jezusovem. Kar
je rekel apostol Pavel, ko so ga njegovi rojaki pre¬
ganjali, rečem tudi jaz: „Slovenci so, jaz tudi; slo¬
venski narod ljubijo, jaz tudi: za korist Slovencev
delajo, jaz tudi, morda več kot oni! Zato pa želim,
da se vrnejo s pota pogubnih zmot, da se vrnejo
nazaj k Bogu, nazaj na božje Srce Jezusovo, pa bo¬
demo skupno delali za mili naš narod, da ga ohra¬
nimo v zvestobi do Boga, v zvestobi do cerkve in
na onem potu, ki vodi k časni in večni sreči njegovi.

9. Torej slogo, napredek v resnici in pravo
krščansko ljubezen naj pomenja napis na čelu zavodov.
Naj delovanje v zavodih pripomore k temu, pripomore,
da edino Kristus vlada nad našim ljudstvom, in da se
uresničijo besede: Christus vincit: Kristus zmaguje;
Christus regnat: Kristus kraljuje; Christus imperat:
Kristus zapoveduje. Da se tako zgodi, naj nam po-

50

maga prečista Devica in Mati Božja Marija, ki je sedež
modrosti Božje. Da, k Tebi se obrnem, o Marija in
prosim Te, stori, da po Tebi pride k nam kraljestvo
Božje, kraljestvo presvetega Srca Jezusovega! 1 )

Po mojem govoru je popisal arhitekt Jos. pl. Vancaš
zavode in vso njihovo opravo. Po govoru so si ogledali
gostje zavode in so bili vsi iznenadeni videč, da vse, kar
je v zavodih, stoji na vrhuncu najnovejšega napredka.
Jaz sem pa iz dna duše Boga hvalil za pomoč, ki mi
jo je ves čas dajal, in za sveto navdušenost današnjega
dneva.

11. Opis poslopja.

Govor g. arhitekta pl. Vancaš  ob otvoritvi zavoda sv. Stanislava
v Sent Vidu nad Ljubljano.

Prevzvišena, prečastna, odlična gospoda!

Štejem si v posebno čast, da morem na vabilo
prevzvišenega gospoda knezoškofa govoriti pred tako
odličnim zborom in položiti račun o svojem petletnem
delovanju.

Najprej imam prijetno dolžnost, da se v prvi vrsti
zahvalim od vsega srca na milosti in neomejenem za¬
upanju, s katerim me je prevzvišeni knezoškof ves čas
odlikoval, odkar me je k temu delu poklical iz Sarajeva.

A ne samo prevzvišenemu knezoškofu, ampak
tudi vsem onim se zahvaljujem, ki so me podpirali
pri izvršitvi tako velikanskega dela, ki je namenjeno,
da bo podlaga srečni bodočnosti slovenskega naroda,
saj „na mladini sloni svet!“

Odlični zbor! Ako se poslužujem pri tem go¬
voru svojega materinskega hrvatskega jezika, ne vze¬
mite za zlo, saj govorim jezik naroda, ki se, hvala Bogu,
razume s slovenskim narodom.

i) Škof. List, !905. str. 76-79.

51 *

Pričenjam s kroniko zidanja tega zavoda. Po zimi
leta 1900. mi je sporočil prevzvišeni knezoškof, da na¬
merava vsem modernim zahtevam ustrezajoč zavod
zgraditi, kjer bi se slovenska mladina v srednješolskih
naukih naobraževala in krščansko odgojevala. V ta
namen sem bil poslan po Avstriji, da si ogledam naj¬
boljše zavode in na podlagi nabranih izkušenj čim
boljši načrt predložim. Ta načrt bi se imel obistiniti na
zemljišču kn. šk. pristave pri sv. Petru v Ljubljani.

Načrt je prevzvišeni gospod knezoškof odobril,
a moral se je primerno predelati, ker je stavbišče pri
sv. Petru postalo vsled nameravane regulacije nespo¬
sobno za izvedbo teh velikanskih zavodov. Po posre¬
dovanju šentvidske občine, zlasti gospoda župana Belca
in preč. g. župnika Gregorja Malovrha, je nakupil pre¬
vzvišeni gospod knezoškof svet v ŠentVidu pri Ljubljani
v velikosti 16 oralov v prekrasni in zdravi legi in v
bližini Ljubljane.

Čeprav so vsled eksponiranega položaja nastale
nekatere težkoče, in je bilo treba skrbeti za lasten
vodovod, za lastno razsvetljavo in kanalizacijo do tri
kilometre oddaljene Save, se mora vendar priznati, da je
za stavbo primernejša lega v ŠentVidu kakor v Ljubljani,
ker sta za zavod potrebna mir in samota mogoča le
na periferiji ljudskih središč, ne pa v bučni in nemirni
okolici, kakor v velikem mestu, kakršno je Ljubljana.

In ako si ogledamo situacijo drugih sličnih ve¬
likih zavodov n. pr. Petrinuma v Linču, Norbertinuma
v Briksenu, kalksburškega jezuitskega zavoda i. t. d., ki
niso slučajno, ampak po dobro namišljeni nameri po¬
stavljeni na samoti ali vsaj dosti daleč od mest, mora
se trditi, da je lega tega zavoda zelo srečna in da
vzvišenemu namenu izvrstno služi.

Preden preidem na popis stavbe, hočem na kratko
načrtati zgodovinske dogodke stavbe same.

52

Lepa misel, da naj se ustanovi katoliška gimna¬
zija, ki jo je na prvem katoliškem shodu v Ljubljani
pred 13 leti izrazil preč. gospod kancelar Josip Šiška, je
rodila lep sad, ker so prispevki prihajali od vseh strani,
zlasti je spomina vreden dar nekega upokojenega žup¬
nika, ki se je posebno vnel za katoliško gimnazijo.

Prevzvišeni knezoškof se je pri nastopu svojega
visokega zvanja takoj oprijel one ideje in jo s svojo
znano ognjevitostjo želel čim preje obistiniti. Komisijski
ogled se je vršil L maja 1901., in 20. maja istega leta
je blagoslovil preč. g. župnik Malovrh stavbišče in prvi
pot zabodel z lopato v zemljo v imenu Očeta in Sina
in svetega Duha.

Pod vodstvom mojega namestnika g. arhitekta
Trumlerja in g. asistenta Fr. Liebischa je započel stavbni
podjetnik g. Holz z velikim številom delavcev izko¬
pavati kleti in temelje, tako, da se je že 12. junija 1901.
pričelo z betoniranjem fundamenta na levi, jugozapadni
strani poslopja.

Ko je stavba dospela do podnožja, je prevzvišeni
knezoškof slovesno blagoslovil in položil ogelni kamen.
V kamen se je položila pergamentna listina v večni
spomin tega za slovenski narod tako znamenitega
dogodka.

Na listini je bil napis:

In Gloriam Dei O. Al.
et honorem B. Al. V.

invoccito juvenilis Martyris S. Viti patrocinio lapis
iste benedictus et locatus est fundamento aedium
promovendae inter juvenes virtuti ac scientiae di-
catarum die Ib. Julii antio Jubilaei saecularis 1901.
cum Leo P. XIII.  ab adamantino sui sacerdotii
jubilaeo plus tnennio functus in annum XXIV.
claves Petri gloriosissime in Cathedra tenebat,

53

Franciscus Josephus I. imperator expletis decem
lustris tertio iatn atitio pergravia regebat Austriae
gubernacula et sacro hodie perfungens rita Deo
fretus Instituti auctor Princeps Episcopus Anto-
nius Bonaventura Jeglič ultra triennium dioecesi
Labacensi cum oratione navabat operam, ut moreš
juvenum servaret puros, ut Clerum šibi educaret
scitum vitaeque integrum sicque singulis et omni¬
bus officio Antistitis profuisse inveniatur.

Parochiae S. Viti tum praeerat Curator ani-
marum Oregorius Malovrh, communalia vero loči
„šupani“ dignitate moderabatur Antonius Belec,
promptissimus fabricae fautor, cuius struendae
lineas Architectus Josephus de Va/icaš faberrime
praescripsit.

Quod Deus Omnipotens sic benevertat gratia
coelesti, ut feliciter surgentia de fundamento hu-
militatis aedium cacumina securam cloctis docen-
disque monstrent viam ad sublimiora mansionum
aeternarum.

f Antonius Bonaventura,

episcopus;

Joannes Flis, Franciscus Liebisch,

vicarius generalis; Fabricae dir. assistens.

Thom. Kajdiž,

Can. Finch. Woll\viz.;

Josephus Erker,

Cationicus eccl. cath. Laba-
censis, Parochus eccl. cath ;

Joannes Sajovic,

cationicus;

Anton Belec,

župan;

Ferdinandus Trumier,

laborutn director;

Dr. Joannes Kuiavic,

cationicus senior;

Joannes Sušnik,

can. Schiffer. et dec. distr.;

Dr. Andreas Karlin,

cationicus eccles. cathedr.;

Gregorius Malovrh,

parochus et consil.;

Josephus de Vancaš

architectus ;

54

Joannes Hoiz,

aedificator.

Konec leta 1901. je prišla gimnazijska, to je prednja
stran, pod streho.

V letu 1902. je bilo sezidano do pod streho
desno krilo, kar je dovršil do 26. julija stavbni pod-

Arhitekt Josip pl. Vancaš.

jetnik Holz, a potem, ko je g. Holzradi bolezni zgradbo
prepustil g. arhitektu Trumlerju, je stavbinsko upravo
prevzel začasno g. Jos. Jakusch in za njim g. Adolf
Bčfi, ki je do konca ostal moj namestnik.

55

Leta 1903. se je gradila slavnostna dvorana in
kapela, notranje in zunanje zidovje pa se je ometavalo.
L. 1904. in 1905. se je gradil vodovod, oskrbovala kana¬
lizacija, planiral svet okrog poslopja, napravljal park
in vrt, postavljali so se stroji, izvrševala so se slikarska
in pleskarska dela, postavljali altarji, tlakovali podi, tako
da jeprevzvišeni gospod knezoškof mogel 17. septembra
posvetiti veliki altar in čitati na njem prvo sv. mašo.
Prihajam sedaj k popisu poslopja samega.

Isto predstavlja skupino štirih glavnih delov:
sprednji del obsega gimnazijo z uradnim pro¬
storom in profesorskim stanovanjem;

desna stran s čveterokotnim krilom in z velikim
srednjim dvoriščem je semeniški zavod z učnimi so¬
bami, spalnicami za učence, ki se hočejo posvetiti du-
hovskemu poklicu; na levi je konviktovsko krilo (enako
semeniškemu) namenjeno učencem, ki se vzgajajo za
svetne stanove; med oba oddelka v sredi je sezidana
v pritličju slavnostna dvorana s popolnoma urejenim
gledališkim odrom, nad njo kapela skozi dvoje nad¬
stropij, zadaj je gospodarski oddelek s kuhinjo, s shram¬
bami, perilnico, s prostori za stanovanje usmiljenk, ki
oskrbujejo gospodinjstvo, in z dvema obednicama za
semeniščnike in konviktorce.

Vse poslopje je preračunjeno za 400 gojencev,
a za sedaj levo konviktovsko krilo ni še dovršeno,
ampak učenci so začasno nameščeni v drugem nad¬
stropju desnega semeniškega krila.

V pritličju tega oddelka imajo profesorji svojo
čitalnino, tu je glasbena dvorana, tu so sobe za strež
nike in služabnike, na koncu je še oddelek za bolnike.
V gimnazijskem krilu je v pritličju, samo da dva metra
nižje, telovadnica, ki je najmoderneje opremljena, in
211/ 2  m  dolga in 6 1/2  tn  široka; dalje je prostor za na-

56

rodopisno zbirko in moderno opremljeno kopališče z
12 pršnimi kopeljmi preskrbljenimi s toplo in hladno
vodo.

Obsežni in 23/ 4  m  široki hodniki v skupni dolžini
1560 m  spajajo posamezna krila poslopja.

V kleteh, ki se malone pod celim poslopjem na¬
hajajo, sta nameščeni dve kurilni centrali, od katerih
se vodi par z nizkim tlakom 1/2  atmosfere po vsem
poslopju, da razgreva s pečmi (t. j. radiatorji), ki so
sestavljene iz železnih cevi, prostore tako, da bo pri
zunanji toplini — 20° Cznotraj mogoča toplina -)- 20 C.
Sveži zunanji zrak se dovede do peči, v peči se ogreje
in kroži po prostoru in se more v slučaju potrebe z
ventilacijskim otvorcem odpeljati pod sobnim stropom
do podstrešja. Vsaka peč ima svojo parno zapiralo,
tako da se sobe ogrevajo, kakor je treba, in se radi
tega taka centralna kurjava res sme imenovati varčna.

Za kurjavo kapele in slavnostne dvorane se na¬
hajajo v kleti železni kaloriferi, od katerih se gorki
zrak odvaja do teh prostorin. Za te prostorine in za
spalnice je projektirana toplota 15<* C.

Hodniki in stranišča so tudi temperirana s parnimi
cevmi, ki so ali v zidnih dolbinah vzidane ali zunaj
položene.

Obe centralni kurjavi sta v kleti. Položaj jima je
tak, da se vse peči približno enako ogrevajo, zakaj znano
je, da je temperatura nižja, če je pot za paro daljša.

Prva centrala se nahaja v oglu semeniškega krila,
in je odločena za kurjavo onih prostorov, ki potre¬
bujejo samo po zimi par, torej gimnazija, profesorska
stanovanja, učne sobe, spalnice in z istimi združeni
prostori.

V tej centrali so nameščeni trije parni kotli, vsak
s 42 /« 2  kurilne površine. Kotli so polni vode, ogenj
pa prihaja skozi sistem cevi in greje vodo, odhaja pa

57

kot dim v 30 m  visoki dimnik. Vsak teh dveh kotlov
se more samostalno porabiti, tako da zadostuje eden
za milo zimo, za strogo zimo pa sta potrebna dva.
Tretji kotel je pa za reservo, ako se kak kotel kaj
pohabi, ali če se čisti.

Parni pritisek je zelo nizek, ima namreč 1/2  atmo¬
sfere, in se z avtomatično napravo za dovajanje zraka
sam regulira, tako da je vsaka nevarnost izključena.
Velika prednost centralne kurjave pred navadnimi pečmi
je v tem, da je pri centralni kurjavi samo eno kurilno
mesto, en dimnik, en prostor za premog in, kar je pogla-
vitnOjda ena sama oseba za celo hišo kurjavo oskrbuje.

Druga centrala se nahaja bolj zadaj v severnem
delu poslopja in služi za kurjavo onih prostorov, ki
potrebujejo toplote skoro vse leto; ti so: kuhinja,
perilnica, kopelj in v slučaju potrebe bolniške sobe.
V tej centrali sta dva kotla, vsak s 24 /« 2  kurilne po¬
vršine, zvezana s kotli za napravo gorke vode, po¬
trebne v kuhinji, perilnici, pekarni in kopeli.

Ker se od vseh peči ohlajeni par, kot konden¬
zirana voda, ki ima še vedno precej visoko tempe¬
raturo, zopet zbira v kotlih, zato je mogoče v eni uri
zopet par dobiti v kotlih in brez težave že rano zjutraj
imeti tople prostore.

Nedaleč od te druge kurilne centrale v sredi
zadnjega dela poslopja pod kuhinjo je perilnica za
perilo, opremljena z vsemi potrebnimi stroji.

Perilo se pere s parom v bobnu, ki ga goni
motor, izplakuje se v kadi z lopatastim kolesom, in
voda se izžema s centrifugami, ki jih tudi goni motor-
ska sila. Perilo se popolnoma posuši v parni sušilnici
pri 600 C  topline, tako da se v 1 ali 2 urah posuši,
poravna in more takoj likati.

Poleg perilnice se nahaja v kleti tudi parna pe¬
karna s stroji za mešanje moke, gnetenje testa, deljenje

58

v enake kose itd. Tudi te stroje goni motorska sila,
ki jo proizvaja motor na bencin z 12 konjskimi silami,
postavljen v ozadju zgrajene hišice. Isti motor se rabi
tudi za zračni kompresor, ki je potreben za dviganje
nečiste vode v kanalizaciji. Vse druge kletne prostorine
se rabijo kot shramba za razno blago. Tu se tudi
lahko izdeluje led.

Kakor sem v uvodu opomnil, je bilo potrebno
za zavod izpeljati poseben vodovod z bregov južno
od Šent Vida. Od štirih z betonom obzidanih studen¬
cev se dovaja gorska voda po železnih ceveh v beto¬
niran nabiralnik (reservoar), ki obsega 200 m?  prostora.
Ta množina vode zadostuje zavodu za teden dni, tudi
ko bi nič vode iz studencev ne priteklo, ali ko bi v
poletnih mesecih manj vode priteklo, kakor po navadi.
To vodo je dr. Kramer v Ljubljani kemično preizkusil
in spoznal za dobro pitno vodo.

Nabiralnik leži blizu 50 metrov nad pritličjem
zavoda. Ce se računa za izgubo pritiska 20 m,  ima voda
v zavodih še vedno 3 atmosfere pritiska. Ta tlak pa
je zadosten tudi v slučaju ognja za hidrante, ki jih
je 10 v poslopju in na vrtovih. Dnevno priteče iz nabi¬
ralnika okoli 40—50/;/ 3  vode, kar zavodu za vporabo
popolnoma zadostuje. Ob času suše, v juliju in avgustu,
se vode ne more porabiti več kakor 26— 30 /723 n a dan,
toda ker so tedaj počitnice in se torej manj vode po¬
rabi za pranje itd , uporabi se lahko preostanek za
stranišča, ki so iz zdravstvenilvozirov prirejena, da se
izpirajo z vodo.

Ko bi se pa pozneje radi obilnega polivanja in
škropljenja vrtov pokazala potreba za večjo množino
vode, se bo morala voda iz podzemlja črepati, za kar
se bo tudi vporabil bencinski motor.

Nastane pa vprašanje, zakaj se takoj iz početka
ni mislilo mesto na studence na črepalnico. Tu moram

59

odgovoriti, da je tudi pri črepalnici nabiralnik na višini
potreben, da more priti voda k potrebnim iztokom v
hiši, tudi je gorska voda boljša pijača, kakor podtalna.
Zato vodovod ni odveč, ampak potreben, ki se pa
more eventualno spopolniti z navrtanim vodnjakom s
črepalnico.

Ko je nastopilo vprašanje glede razsvetljave, se
je moralo zopet na nekaj samostalnega misliti, ker bi
bilo predrago dovajati plin ali elektriko iz Ljubljane.

Dalje je bilo razmotrivati vprašanje, ali lastno
električno centralo ali pa plinsko napravo. Za električno
centralo govori zlasti enostavna manipulacija, a proti
isti predraga inštalacija in predraga luč pri razmerno
slabem efektu. Računi so pokazali, da bi električna
razsvetljava skupaj s stroji, akumulatorji, kabli in sve-
tilnicami stala 70.000 K, 1 ura razsvetljave ene žarnice
z močjo 16 normalnih sveč po 3 vinarje. Radi tega se
je prevzvišeni knezoškof na moj predlog odločil za
plinsko razsvetljavo. Od predloženih treh plinskih po-
nudeb, to je za acetvlen, za Sirius-plin in za hydririn-
plin, smo se odločili za zadnje imenovanega in po¬
verili delo inženirju Maasu na Dunaju, da dobi po¬
trebne Amberške plinske stroje. Za ta sistem so govorili
stroški inštalacijski (skupno 38.000 kron) in cena luči
(3 vinarje za eno Auerjevo svetilko od 70 do 80 sveč).
Krasna luč, mirni plamen, brezstrupni plin, — vse to
je posebno važno — dalje najpriprostejša manipulacija
pri plinskem stroju, so prednosti te plinske razsvetljave.

V plinarni, v malem prostoru poleg motorja, se
nahajata dva dvostroka plinska stroja; večji se rabi,
kadar je celo poslopje razsvetljeno, manjši pa, kadar
manj svetilnic gori, n. pr. ob počitnicah, kar je po¬
trebno z ozirom na varčno uporabo razsvetljave.

Posebne težave je povzročevala kanalizacija, zlasti
pa odvajanje fekalij od zavoda.

60

Kakor je znano, Šent Vid nima kanalizacije, a na¬
vadna grebenična jama ni bila dovoljena z ozirom na
eventualno nevarnost za okuženje tal in z ozirom na
3 km  oddaljeni ljubljanski vodovod, direktna kanaliza¬
cija pa radi slabega pada sploh ni bila mogoča; misliti
se je moralo torej na drugačen način odprave fekalij.

Ker je bilo iz gospodarskih ozirov želeti, da se
goste fekalije za gnojenje polja pridrže, je bilo treba
le fekalno vodo od poslopja v blizu 3 km  oddaljeno
Savo odvoditi. V ta namen se je sprejel projekt tvrdke
Briickner in drugov iz Gradca, da se naredi do greznice
trodelni čistilnik (Klaranlage) za fekalno vodo, kjer se
po naravnem točenju nečista voda tako učisti, da jo
je mogoče odvajati po 6 cm  širokih ceveh, dočim bi
se morale sicer uporabiti za fekalije 60 cm  široke cevi,
ko bi bil odtok sploh mogoč. Če se pomisli, da je
radi preslabega in neenakega pada (okoli 1 mm  na
meter), kakor sem rekel, sploh nemogoče bilo izpe¬
ljati direktno kanalizacijo v Savo, smo morali ostati pri
zgoraj napominanem sistemu, da se namreč samo fe¬
kalna voda odvaja v Savo. Pa tudi pri tej napravi so
se stavile velike težave, ker smo prišli pri večjem delu
kanalizacije v globini 8—9 metrov na skalovje, ki bi
se moralo razstreljati z dinamitom.

Težko delo, nerazmerno veliki stroški, so dali
zopet nove skrbi, ker bi samo izkopavanje stalo do
50.000 K. Iz tega razloga je izvedena sedaj po firmi
Briickner in dr. naprava, ki-po sestavi mamutove
črepalnice s stisnjenim (komprimiranim) zrakom vzdi¬
guje fekalno vodo za 9 m  višje, tako da je mogoče
brez težavnega prekopavanja izvesti kanalizacijo do
Save. Dvojni signali iz greznice javljajo avtomatsko v
strojnici, kdaj treba fekalno vodo vzdigniti; o počit¬
niških mesecih, kadar motor, ki goni tudi zračni kom¬
presor, ne gre, dviga pa fekalno vodo naprava na

61

vitelj (Goppehverk), ki jo goni konj. Ta reserva daje
popolno garancijo tudi za ta slučaj, kadar mamutova
črepalnica ne bi delovala.

Vrnimo se zopet nazaj k poslopju samemu, da
opišem še kak zanimiv del. V sredini celega poslopja,
prav v njegovem osrčju, je sezidana kapela in tudi
med vsemi deli najbogateje okrašena. Prostor kapele
po stropih v tri ladije razdeljen je 18 m  širok in 24 m
dolg, sega pa skozi prvo in drugo nastropje. Kapela
je banjasto obokana v glavni ladiji, v stranskih pa
križasto. Oboki so betonasti z železnim omrežjem po
sestavu Monierovem in 8 cm  debeli Taki oboki imajo
prednost med opečnimi, ker ne povzročujejo skoro
nikakega pritiska na stranske ali zunanje stene. Cerkev
je zelo ukusno poslikal g. Anton Jebačin, in inomoška
stekloslikarnica jo je okrasila z večinoma figuralno
slikanimi okni. Najlepši okras kapele pa so trije altarji,
ki jih je po mojih načrtih umetniško izvršil g. Andrej
Rovšek. Stranski altarji so iz lipovega lesa, veliki altar pa
deloma lesen, deloma iz raznovrstnega marmorja. Za
altarje je naslikal zgodovinski slikar Josip Kastner na
Dunaju slike in sicer za veliki altar: presv. Srce Jezu¬
sovo. sv. Stanislava in sv. Alojzija, za stranska altarja
pa Mater božjo in sv. Jožefa. Ukusni tlak iz desiniranih
keramičnih ploščic je oskrbela hrv. tovarna „Zagorka“
v Bevekovščini, in lepe hrastove klopi mizarska tvrdka
Binder v Ljubljani. Pročelje večinoma dvonastropne
stavbe je izvršeno v slogu italijanske renesanse; tudi
kapela in drugi arhitekturno izdelani prostori so rene
sansko okrašeni.

Zanimati utegne koga število posameznih delov,
iz katerih obstoji stavba.

Za stavbo se je uporabilo 5'/ 2  milijonov opek,
30 železničnih voz železnih traverz, 15 1/2  km  raznih
cevi (od 3—127 mm  premera).

62

Hiša ima 410 vrat, 880 oken, za katera je bilo
treba 4000 nfi  stekia. Skupni strošek stavbe z notranjo
opravo iznaša okoli 1,333.000 kron. Stavba zavzema
6050 m 2  zazidane površine, 1 m 2  stane torej 205 K, in

to z notranjo opravo vred.

Skupni strošek zgradbe se deli:

a)  na stavbo samo. 980.000 K

b)  na centralno kurjavo, vodovod,

plinsko razsvetljavo, motor in
kanalizacijo. 280.000 „

c)  na notranjo opravo poslopja, ka¬
pele, odra in šolskih prostorov 53.000 „

d)  na napravo vrtov in ograje . 20.000 „

Skupaj 1,333.000 K

Na koncu naj mi bo dovoljeno navesti glavne
tvrdke in može, ki so me podpirali v izvršitvi tega
velikanskega dela.

Stavbinska dela so izvršili razen že umrlega stav¬
benega mojstra Holza, g. arhitekt Ferdinand Trumler,
betonska dela in tlakovanje g. Seravalii, opeko so do¬
važali kranjska stavbinska družba, gospoda Peterca in
Tonnies, kamnoseška dela so prevzeli gg. Vodnik,
Čamernik in Toman, tesarska dela gg. Lehner in Za¬
kotnik, ki sta tudi strehe pokrila z zarezno opeko
tvrdke Vidic in drugovi. Dvorana in kuhinja sta tlako¬
vani z asbestnim tlakom, okna in vrata so delo 1. kranj¬
ske mizarske zadruge v Šent Vtdu, steklarska dela je
izvršil g. Frančišek Kollmann, ki je tudi daroval večji
del slikanih oken v kapeli; ornamentalni okraski na
pročelju in v kapeli so delo tvrdke Suppan in Haus-
hofer v Gradcu, pleskarska dela sta prevzela brata
Eberl v Ljubljani. Hrastove pode je oskrbel g. Josip
Goljevšček iz Gorice, železne traverze pa g. Hammer-
schmidt iz Ljubljane, dočim je gosp. Anton Belec v

63

Šent Vidu prevzel ključavničarska, kleparska in strelo-
vodna dela.

Notranja oprava je bila poverjena mizarski za¬
drugi, gg. Madile-Wutscher in g. Dostalu, oprava telo¬
vadnice pa tvrdki Plachkowitz na Dunaju.

Studence in nabiralnike je obzidal g. inženir Konrad
Lachnik, pekarno je uredila Specialna tvrdka Werner
in Pfleiderer na Dunaju, hišne prostore je poslikal
g. Dragotin Lipovšek, svetilke je napravil g. R. Ditmar
na Dunaju; svečniki, križi, kelihi so delo g. Ivana
Kregar, ki je tudi dve svetilki za večno luč daroval;
gledališki oder v slavnostni dvorani je uredil c. kr. dvorni
oderski nadzornik Bretschneider.

Zasluge in dela tvrdke Briickner in njenega inženirja
Zaruba, dalje inženirja Maas, kiparja Rovška in slikarja
Jebačina sem že prej z največjim priznanjem imenoval.

Razen imenovanim sodelovavcem naj na tem mestu
svojo posebno zahvalo izrazim še svojim namestnikom
v stavbinski upravi gg. Trumlerju, Liebischu, Jakuschu
in zlasti Bohu, ki je do konca ustrajal pri meni in
energično in umno pomagal premagati vse težave.

Ko s tem prepuščam zavod javni uporabi, delo
naših petletnih skrbi in trudov, prosim, da bi nam bili
vsem udeležencem blagi sodniki, ker ste lahko pre¬
pričani, da smo vsi najboljši namen imeli, a samo to
zmogli, kolikor slabe človeške moči premorejo.

*>*•• r

0111113

£.N)Š€/5?

[nicr

SPRI.

huv|Njn


08E.DMKB SESTER,

SHRAMBA

PEAlLNICnl

K

ooOOOO


tHMMOn

-kredencijr;

KREDENtlJfl

>OSTHe£:



O0EDNKB

OBEDK1E Pl

HONVIKTB

SEMENIŠČA

DVO JRflNfl _

zn PEVSKE VRJE


ZBIRKA

J^CbOV^cHl beL

SjljoVlHOSTNA DVORANA

OVADI

I^hirdlrc

P^LAUNI

VESTIBUL

[FI TMpfflTlTM
lil : i 'V! IIMIrll


sbr^jevo y//p  * sos.

HNLZOShOFijShI ZAVODI sv. STANISLAVA
vŠENT VIDU uho  LJUBLJANO.

PmTLltjE..

ek

l

KNtZOŠKOFijSHI ZAVODI sv. STANISLAVA
vŠE-NT VIDU »d LJUBLJANO
I.NADSTPSOPJE.

HNEZ

sw„ STfi,MISL«¥ft

■1

ODTOČNA 'CIV
v Sfivo

HUJfNfA

POD NJO PEHJLNKA


^ LOVSlO

ffObtHfcO STOPNIŠČE.

SLftVNOSTNB DV0«BNO

NO D Nj° i^apEL«.

ODE« MO.DN»K.

NOD <j>E.OlJAR

WOTO«5Ml

PBOSTOH

UHOD

refehtofuj


^HEBENIČMA JttNifi

ČISTILNIM

FEMfiLNE VOD! FEKALNE^

mmm

■ksu  >

pgg!

l^ESo^Opj^l 2^\X)fc> ^v.

» ^Hf \?ibu *«o l^c»0l}<aHo

C*/)«rii^ee. t  Kohviv^T  i^ .