Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Martinjvrharji se uprejo v Prispevki k zgodovini Župnije Sveti Lenart Vincencij Demšar O preteklosti kraja Sv. Lenart je bilo doslej bolj malo napisanega. V tem prispevku je poudarek bolj na njegovi cerkveni - farni zgodovini na osnovi podatkov iz Nadškofijskega arhiva in Arhiva Slovenije v Ljubljani. Prepričan sem, da je v obeh prej omenjenih arhivih še veliko ''skritih'' podatkov o tem kraju, da ne omenjam lokalnih tovrstnih ustanov in tujine. Poudarek je posebej na gospodarski podlagi kraja do prve svetovne vojne. Tokratni zapis se začenja z drobci podatkov s konca 17. stoletja in se v prvem delu konča z začetkom 19. stoletja. Nekaj več je napisanega o ustanovitvi lo-kalije oz. župnije konec 18. stoletja. Zanimivo pa je večletno vztrajanje Martinjvrharjev proti povišanju bire, saj so pravico iskali na vseh možnih stopnjah; prišli so celo do ministrstva. Mogoče je bil to tudi vzrok, da so se s tako zavzetostjo lotili priprav gradnje svoje cerkve v Martinj Vrhu po letu 1936.1 Pred drugo svetovno vojno je bilo v Sloveniji sedem krajev z imenom Sveti Lenart; dva sta bila na Gorenjskem, ostali na Štajerskem. Kot vas je naš Sv. Lenart nastal šele leta 1931 ''po združitvi nekdanjih vasi: Ravne, Dragobačk in Črna''2. Vseh prebivalcev je bilo tedaj 142, hišnih številk 27, od teh je bilo 20 posestnikov in 7 kočarjev. Sv. Lenart je dobil ime po opatu sv. Lenartu, ki je živel v 6. stoletju v Franciji. Sprva je bil puščavnik, nato je ustanovil samostan Noblac. Ker se je zavzemal za rešitev jetnikov, je priprošnjik za zaprte. Velja pa tudi kot priprošnjik za zdravje živine. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli 70 cerkva; samo v ljubljanski škofiji je 9 farnih in 30 podružničnih in še frančiškanska cerkev v Novem mestu.3 Pri pisanju krajevne zgodovine je težko na enem mestu najti vse o zgodovini nekega kraja, razen če je kdo bolj podrobno o krajevnem dogajanju pisal sproti. Za župnijo Sv. Lenart je sicer ohranjena kronika, vendar šele po letu 1915. Za starejše obdobje, posebej za čas, ko je bil Sv. Lenart le podružnica župnije Selca, je treba iskati podatke v različnih arhivih: največ podatkov je v Nadškofijskem arhivu v 13 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Ljubljani in v Arhivu Republike Slovenije. Meje župnije Sv. Lenart so se v podrobnostih večkrat spreminjale, zato je razumljivo, da jim je težko slediti. O tem je pisal že Branko Potočnik v svoji diplomski nalogi z naslovom Zgodovina župnije Sv. Lenart nad Škofjo Loko, v kateri omenja tudi predavanje o mejah Janeza Habjana 18. 8. 1940 ob 150-letnici župnije.4 Spreminjalo se je tudi ime kraja. V povojni revolucionarnosti so po Sloveniji z redkimi izjemami depatronizirali: noben kraj se ni smel začeti z besedo Sveti in je tako tudi Sv. Lenart postal samo Lenart nad Lušo. Občina Škofja Loka se je zavzela za vrnitev prvotnega imena, medtem ko je del v občini Železniki še naprej ostal samo Lenart. Jeseni 2003 je loški občinski svet združil oba Lenarta v enotnega: Sveti Lenart. Z združitvijo naselja se je opravilo tudi preštevilčenje.5 Starejši podatki o podružnici Sv. Lenart Pri pregledovanju župnijskega arhiva Selca6 sem našel v urbarju za to podružnico račune in stroške za cerkev sv. Lenarta za čas od leta 1671 do 1784. Za posamezna leta so vpisani samo skupni podatki o dohodkih in stroških ter podpisi pregledovalcev računov v podružnični cerkvi sv. Lenarta. V urbarju Sv. Lenarta pa je na naše presenečenje pridana tudi mapa, v kateri so kronološko navedeni dohodki in stroški šole pri Sv. Lenartu v letih 1914-1925. Najstarejši dokument v tej skupini je datiran 30. 1. 1671, ko je selški župnik Janez Kaspar Jager zapisal, da so za nov oltar sv. Uršule ostali dolžni 14 dukatov in je bila zaradi priznanja dolga prisotna vsa soseska pri Sv. Lenartu, kar potrjujeta cerkvena ključarja Janez Ravnikar in Matevž Debelak. Gašpar Branca, župnik v Selcih, je 7. 12. 1782 zapisal, da je ključar Jurij Tušek pri Sv. Lenartu založil 291 gold. 14 kr. za izdelavo in postavitev novega oltarja in prižnice v podružnični cerkvi pri Sv. Lenartu. Kasneje je Jurij Tušek dal še 20 gold. za neki drug račun. Podružnica verjetno ni imela denarja. Šele naslednje leto, 6. 11. 1783, je selška fara iz svojega poplačala Tušku stroške v skupni vsoti 314 gold., pa še to s pripombo, da mora podružnica to plačati -vrniti v selško cerkveno blagajno.7 Župnik je tudi zapisal, da se Tušek glede obresti še ni izjasnil. Iz osemdesetih let 18. stoletja je ohranjen popis za nekaj gospoščinske /dominical/ in kmečke -podložniške /rustical/ zemlje loškega gospostva na področju podružnične cerkve pri Sv. Lenartu v nabornem okraju Loka. Navajam natančen popis dominikalnih zemljišč, ki jih je imela mežnarija pri Sv. Lenartu, štev. 20: Topografska štev. Ime kulture in lokacija Oral8 64- in orala Kv. klafter 403 Njiva u Breg pod Paistebo 18 22 404 Njiva pod Zierkujo 16 9/5/.. 405 Njiva U Kot 42 7/2.. 406 Njiva U Dollin 28 4/3.. 402 Vrt pod hischo in sa hischo 21 15 407 Pašnik u Dollin 4 5 408 Pašnik pod cerkvijo9 34 5 409 Pašnik Na Lasz 1 24 411 Pašnik pod Studenzam 37 412 Pašnik pod Hischo 10 413 Pašnik u Kuzelne 36 410 Gozd u Dezhke 3 42 Skupno 9 kar je 5,1 ha 14 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Matevž Tavčar od Sv. Lenarta 6, ki je imel nekaj podružnične rustikalne - kmečke zemlje (med drugim pašnik ''per Pustem Lass'', velik skoraj 11 oralov), in Nikolaj Tavčar, Sv. Lenart 7, ki je imel ''njivo per Kaisch'', veliko slabo tretjino orala. Vsega skupaj je bilo tako 23,5 orala oz. slabih 14 ha. Ustanovitev župnije Sv. Lenart Ljubljanski škof Karel grof Herberstein (17721787) je zelo sledil prizadevanjem avstrijskega vladarja Jožefa II, da je ustanavljal, zlasti v osemdesetih letih 18. stoletja, številne nove samostojne naj- Instrumentum Reversalium - ustanovitev lokalne kaplanije (župnije) Sv. Lenart 2. 12. 1785. 15 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo nižje cerkvene enote, župnije, tudi na Kranjskem. Največ jih je bilo ustanovljenih okoli leta 1785. Za Sv. Lenart je ljubljanski škof v latinščini izdal In-strumentum Reversalium - ustanovno listino 2. 12. 1785. Očitno pa so se stvari premikale počasi, saj je dekan pri Sv. Martinu v Kranju, kamor je tedaj spadal tudi Sv. Lenart, šele 13. 2. 1794 napisal, katere hiše in vasi se izločijo iz župnije Selca in tvorijo novo lokalijo Sv. Lenart, ter to poslal tudi lokalnemu kaplanu pri Sv. Lenartu. Nikjer ni omenjeno, koliko in če se ujemajo meje nove lokalije z mejami prejšnje podružnice Sv. Lenart.10 To lahko samo domnevamo. Sicer pa iz uvoda pisma, ki ga je pisal dekan 13. 2. 1794, izvemo, da sta se o mejah nove lokalije predhodno dogovorila dekan iz Šmartina pri Kranju in selški župnik. Dogovor je potrdila tudi svetna oblast, ljubljanski okrožni urad. Dekan je pisal v nemščini in v podrobnostih so navedene vse hiše in vasi, kaj kam spada. Lokalnemu kaplanu pri Sv. Lenartu, tako se sam imenuje, Klemenu Weissu, je s to pošto tudi naloženo, da vsebino tega pisma na nedeljo quinquagesimo, tj. 2. marca 1794, prebere vernikom s prižnice. Z ustanovnim pismom - Instrumen-tum Reversalium, je Weiss povzel vse ustanovitvene pravice in dolžnosti v latinskem zapisu 20. 2. 1794, ga podpisal in pečatil. Uraden naziv duhovnika pri Sv. Lenartu je tedaj res le lokalni kaplan, vendar ima že skoraj vse funkcije župnika. To sklepamo na podlagi zapisa, kaj ostane pri stari, selški fari in katere hiše so vključene v novo faro /der neuen Lokalie St. Leonhard einzupfarren/. V novo faro tako spada soseska11 Sv. Lenart s številkami od 1 do 42, v kateri so štirje manjši kraji: Stirpnik, Rovni /Raun/, Rovte in Dragobačk. Stirpnik s številkami od 1 do vključno 14 ostane v selški fari; prav tako Ojstri Vrh. Kraja Zgornja Luša z vsemi 14 hišami in Sv. Nikolaj - Martinj Vrh s 16 hišami, od štev. 4 (Megušnica) do vključno štev. 15 in še štev. 19, 20, 21,12 23, spadajo v novo lokalijo - faro. Sem spadajo še štev. 1-3 iz Zgornje Golice. Malo drugače je s Spodnjo Lušo. V novi fari so številke od vključno 6 do vključno 13, nato pa še 17 do 21. Objavljen je že seznam vasi oz. hiš, ki spadajo v novo lokalijo Sv. Lenart.13 Število prebivalcev v posameznih vaseh pa preberemo iz dokumenta, ohranjenega iz leta 1805:14 Življenje v župniji Sv. Lenart Šentlenarški duhovnik je na koncu tega lista napisal, da je v fari Sv. Lenart 521 vseh duš /Seelen in loco/. Zraven pa je pripis, da je mežnar iz Sv. Tomaža pobral spovedne listke /die Beichzetteln/ po Spodnji Luši in Rantovšu, na kar je moral reagirati, da se ne bo istih duš štelo dvakrat. Zanimivo je tudi to, da je kot skupno število duš svoje fare štel samo obhajane in neobhajane, izpustil pa je 25 nebirmanih. Leta 1892 je bilo vseh vernikov 626,16 1932. leta 53617, leta 1985 pa le 460.18 Po dvornem dekretu 24. 3. 1806 in posledično naznanilu deželnega glavarstva v Ljubljani z 11. 4. 1806 bi morala v bodoče vsaka lokalija /Kurat-kirche/ prispevati letno za normalko /Normalschul Beytrag/ 5 goldinarjev. Podpisani lokalist pri Sv. Lenartu se je zato 9. 1. 1807 obrnil na ordinariat s prošnjo, da ga oprosti tega plačevanja, ker nima denarja, saj že sedaj ta cerkev dolguje farni cerkvi v Selcih 267 gold. 33 kr. Podpisanemu je dobro znano premoženje in vsi drugi pomožni dohodki, miloščine, ki jih praktično ni, in tega ne bi zmogel letno plačevati. Dejansko pa po urbarju iz tega časa vidimo, da so bili letni dohodki in izdatki te lokalije Kraj: vas, zaselek Obhajani Neobhajani Nebirmani Sv. Lenart 63 21 4 Martinj Vrh 94 27 2 Rastovke 20 3 - Dragobačk 29 5 1 Rout 81 28 5 Sp.Luša 36 18 6 Zg. Luša 49 19 4 Rantovše 20 8 3 Skupaj 392 129 25 16 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Število duš v fari Sv. Lenart. v tistem času okoli 50 gold. Obračun dohodkov in izdatkov cerkve (ne župnika in ne mežnarja, op. V. D.) konec leta sta pregledala poleg dveh domačih ključarjev včasih še župan in župnik v Selcih. Posebno so bili pri pregledu cerkvenih računov temeljiti 28. 4. 1814, kjer so med drugim zapisali, da je letni dohodek od sedežnine v cerkvi 37 gold. 12 kr. Ugotovili so tudi več zamolčanih oz. prenizko prijavljenih dohodkov: Za leto 1812 niso prijavili dohodka 8 mernikov žita, za leto 1813 so obračunali le 2 funta masla v štrucah, bilo pa ga je 8 funtov. Ofer na sv. Štefana je vrgel 17 gold. 12. kr., zapisali pa so celo 10 gold. manj in še nekaj drugih nepravilnosti. V štirih letih so tako zamolčali 156 gold. 57 kr. dohodka. Zamenjali so oba ključarja in predsednika. Sicer pa se je ločila najemnina za sedeže v cerkvi na lastne in na najemne, cerkvene. Od prvih je bilo letno treba plačati le 9 kr. za posamezen moški ali 17 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo ženski sedež. V cerkvi je bilo 29 moških lastnih sedežev in enako število lastnih ženskih sedežev. Za najemni /Mietweiß/ moški ali ženski sedež je bilo treba letno plačati po 20 kr. Moških sedežev na koru je bilo 30, vsak je stal 17 kr. Ženskih sedežev na koru ni bilo. Vseh moških sedežev je bilo 54, ženskih pa 65, kar skupno pomeni le 119 sedežev. Iz tega bi se dala izračunati približna velikost stare cerkve pred požarom leta 1841. Za primerjavo naj navedem, da je cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki imela v ladji in na koru 1865. leta 412 sedežev ob 249 kvadratnih metrov površine. Na podlagi standardov za cerkvene sedeže (0, 6 kvadratnih metrov površine na vernika) lahko sklepamo, da bi lahko bila pred požarom leta 1841 svetlenarška cerkev majhna od 70 do 80 kvadratnih metrov. Vprašanje bire za matično faro Selca in novo župnijo Sv. Lenart Po nalogu deželne vlade /Landstelle/ s 27. marca 1807 je 26. 6. 1807 nastal preiskovalni zapisnik zaradi pobiranja bire za duhovnika kurata /Cura-tgeistlichen ... Collectur bei der Gemeinde St. Leo-nardi/. Preiskovalni komisar je bil župnik iz Selc Janez Jarenvič, prisednika sta bila Simon Hladnik in Andrej Koštrin. Prvi je bil zaslišan Gašper Vidmar, kmet /Ganzhübler/ iz Rovta, star 52 let, poročen, ki je povedal, da daje prostovoljno, tako kot so že njegovi predniki, tudi on župniji v Selca pol mernika pšenice, enako ovsa, en sir, dva funta lanu /Spinhaar/. Prispeval pa je tudi pol mernika pšenice, seno in mast /Schmalz/ domačemu duhovniku. Kot drugi je bil 30. 6. 1807 v Selcih zaslišan Matevž Osebek iz Dragobačka, star 55 let, kmet / Ganzhübler/, poročen. Na vprašanje, ali ve, zakaj so ga poklicali, je odgovoril, da ne. Odgovori pa, da je duhovščini v Selca dajal pol mernika rži, žita /Korn/, enako ovsa, povesem prediva /ein Buschen Spinnhaar/ in tri sire. Tako so dajali že njegovi starši in predniki povsem neprisiljeno. Na vprašanje, ali daje še kaj drugi duhovščini, odgovori, da daje domačemu duhovniku nekaj malega, približno šest maslcev19 soržice /Sorshza/20, drugega pa nič. Kar pa da, da zato, ker so ključarji tukajšnjemu duhovniku obljubili, in on se temu ni upiral. Kako je bilo to z duhovnikom dogovorjeno, vprašani ne ve, je pa s ključarjema o tem govoril. Tudi o tem ni nobene pogodbe, o tem sta mu ključarja samo povedala in ni nobene dogovorjene obveze za naprej. Na vprašanje, ali bo dajal še naprej, je Osebek odgovoril, da se razume, da bodo dajali, dokler je duhovnik tu prisoten. Vprašanja so šla nadalje v smeri bojazni, da verniki nove fare z biro ne bi povsem pozabili na selško duhovščino, in odgovor zaslišanega je nikalen. Meni namreč, da zaradi bere šentlenarškemu duhovniku selška duhovščina ne bo nič prikrajšana. Po zaslišanju so mu vse še enkrat prebrali in vprašani ni imel pripomb na zapisnik. Marca 1819 je tedanji kurat pri sv. Lenartu Andrej Ažbe zbolel in župnik iz Selc je pisal na dekanijo, da Ažbe sploh ni v stanju opravljati duhovniško službo. Zato je dekan aprila prosil župnika v Selcih, naj bo pripravljen opraviti inventurni pregled v fari Sv. Lenart lokalnega kaplana Andreja Ažbeta. Pregledati je treba cerkvene zadeve, kot so darovi za maše, duhovne zadeve in ločiti cerkvene in žup-nikove zasebne stvari. Istočasno se je v zadevo vtaknilo tudi okrajno sodišče v Škofji Loki. 29. aprila 1819 so Ažbeta na željo ordinariata v Ljubljani poslali v civilni špital v Ljubljano na zdravljenje zaradi duševne zmedenosti /Irrsinnes wegen/. Za čas zdravniškega zdravljenja so 29. maja 1819 za dušnopastirsko oskrbo lokalije Sv. Lenart pooblastili župnika v Selcih. Andrej Ažbe se je sicer na Sv. Lenart vrnil, vendar je po pismu, ki ga je poslala škofija župniku v Selca, razvidno, da je prišla 16. 11. 1819 na škofijo delegacija štirih faranov od Sv. Lenarta, in sicer Luka Trojar, Lovrenc Vidmar, Jakob Potočnik in Štefan Mesec s prošnjo, ''naj čim prej kot je mogoče, pošljejo na lokalijo Sv. Lenart sposobnega duhovnika'' /brauchbaren Priester/. Navedli so vrsto razlogov: ''Prejšnji njihov kurat Andrej Ažbe, ki je zdaj zopet pri njih, za ta izoliran kraj naj ne bi bil sposoben, primeren /geeignet/ in 18 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo v njega ne morejo imeti zaupanja''. Župnik v Selcih naj bi po naročilu škofije zadevo bolj raziskal in o tem poročal. V Selcih so dobili to zadevno pošto že 19. 11 in 26. 11. so že zaslišali zgoraj omenjeno četverico. Lovrenc Vidmar je povedal, da Ažbe več nedelj ni maševal, ljudje so ostali brez maše in ni bil več priseben. V petih letih je bilo to šestkrat. Tudi na njegova duhovniška opravila /Functionen/ se niso Kot čisti dohodek se je štelo le 48 kron 12 vinarjev, ker se je štelo 20 odstotkov pobiralnih stroškov. K temu moramo prišteti še štolnino21 7 kron 70 vinarjev. Stroški so bili naslednji: ♦ cesarski davki: 1 krona 57 vinarjev, ♦ pisarniški stroški za vpisovanje matic: 3 krone, ♦ 84 farnih svetih maš po 52 vinarjev = 45 kron 68 vinarjev, ♦ 55 verskozakladnih svetih maš po 52 vinarjev = 28 kron 60 vinarjev. Končni obračun je pokazal, da je bilo 17 kron 53 vinarjev primanjkljaja. Martinvrharji se uprejo Po zapisih spora med župnikom pri Sv. Lenartu in Martinjvrharji, ki so bili v njegovi fari,22 lahko sledimo dogajanju petih let od leta 1908 do 1913, ko so mogli zanesti, 10. 4. 1819 tudi ni blagoslovil trupla Luka Stanonika. Naslednji natančen obračun dohodkov in izdatkov v tej župniji je iz pomladi 1900, ko so komisijsko naredili popis dohodkov in izdatkov, ki jih je imel župni upravitelj pri Sv. Lenartu Janez E. Vavpotič od zadnje napovedi 15. 11. 1898 do smrti 21. 11. 1899, nadalje oskrbnik in končno naslednik: Martinjvrharji končno pred zagrozitvijo s kaznijo morali popustiti in plačevati močno povišane občinske doklade za potrebe šentlenarskega organista. Zanimivo je, da ljubljanski škofA. B. Jeglič23 tega spora nikjer ne omenja, čeprav je bil v tistem času kar nekajkrat v tej župniji. Omenja pa predvsem težave, ki jih je imel z več duhovniki, potem ko je nastopil škofovsko službo v Ljubljani.24 Zaradi pijače je pri Sv. Lenartu umrl 41-letni župnijski upravitelj Janez Vavpotič, rojen v Škofji Loki, in iz istih vzrokov njegov naslednik, župnijski upravitelj Janez Voljk, star 43 let. Slednji je odšel od Sv. Lenarta marca in že isto leto oktobra 1905 umrl v Kropi.25 Za njima je 1. 5. 1905 prišel Frančišek S. Sever, rojen v Škofji Loki leta 1878. Sprva je bil samo upravitelj, potem pa župnik od 11. 9. 1906 do 28. 4. 1910, ko je odšel za župnika na Zali Log. Kot župnijski upravitelj ga je nasledil 30-letni Janez Borštnar. Tudi ta je jeseni leta 1915 moral oditi zaradi sporov s farani. Zaradi pogostih menjav stanje župnije ni bilo dobro v nobenem oziru. Dohodki iz stalnih dotacij v naturalijah: Količina Vrsta Cena na enoto Vrednost skupaj 0,93 hl pšenica 5 kron 64 vinarjev 5 kron 15 vinarjev 3,41 hl rži 4 krone 56 vinarjev 15 kron 55 vinarjev 6,20 hl ovsa 2 krone 75 vinarjev 16 kron 12 vinarjev 1,86 hl zmesi 2 krone 75 vinarjev 5 kron 11 vinarjev 20,57 kg prediva 0,29 vinarja 8 kron 60 vinarjev 24,00 kg kruhov 0,05 vinarja 1 krona 20 vinarjev Od treh ovac volna 0,14 vinarja 43 vinarjev 159 kos sirov 0,05 vinarja 7 kron 97 vinarjev Dohodki iz župnijskih zemljišč 4 krone 19 vinarjev Skupno 60 kron 14 vinarjev 19 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Iz ohranjenih arhivskih dokumentov spoznamo še veliko več o splošnem stanju in odnosih med fara-ni, kot bi na prvi pogled pričakovali. Gre za socialna vprašanja, zadolženost, kakovost pridelkov, odhajanje v Ameriko ... Iz prepisa zapisnika seje občinskega odbora Selca z dne 30. 11. 1908 je razvidno, da je član tega odbora in hkrati župnik pri Sv. Lenartu pri 4. točki dnevnega reda predlagal 38-odstotno doklado na direktne davke za vse vasi, ki spadajo v šentlenarsko faro, za plačo 600 kron za cerkovnika in organista, združena v eni osebi. Pri seji je bilo navzočih 6 svetovalcev in 17 odbornikov. Predlog je bil sprejet z 22 glasovi za in en vzdržanim glasom. Naklado bi moral pobirati organist sam. Ohranjen je tudi Razglas o sklepih seje odbora, ki so se mu Martinjvrharji uprli. Posestniki in davkoplačevalci v Martinj Vrhu so 8. 12. 1908 naslovili na občinski urad v Selcih (po osmih dneh, ko so sklenili v Selcih dvigniti naklado) pritožbo z utemeljitvijo, da so tako oddaljeni od farne cerkve, ''da nam zlasti v zimskem času ni mogoče tja hoditi'' in da spadajo pod sosesko sv. Nikolaja in so zmeraj nekaj manj plačevali za cerkovnika, ''približno dve tretjini manj kakor župljani v bližini cerkve''. Pripravljeni so plačevati toliko, kot so v preteklosti, ''in še celo polovico več kakor do sedaj''. Krivično se jim zdi, da bi toliko plačevali, saj zaradi velike oddaljenosti ''le malokdaj gre kdo v farno cerkev, ampak hodimo drugam''. Od občine zahtevajo spremembo sklepa v smislu njihovih zahtev. Vsi iz Martinj Vrha so se lastnoročno podpisali. Številka ob imenu in priimku pomeni hišno številko. Domača imena so dodana, ker so bolj znana kot priimki. Franc Štalc, h. štev. 7, Mšič - kmetija26 Anton Pintar, h. štev. 5, Smrekar - kmetija28 Anton Jelovčan, h. štev. 6, Karbuskar - kmetija Jožef Benedičič, h. štev. 12, Kamnar - 1/3 kmetija Janez Benedičič, h. štev. 11, Birt - 1/3 kmetija Franc Debelak, h. štev. 10, Tone - kajža30 Janez Zupanc, h. štev. 15, Posečnk - kmetija32 Blaž Terdin33, h. štev. 21, Mohorič - 1/3 kmetija34 Jože Benedičič, h. štev. 835, Mšič - 1/3 kmetija Martin Ravnihar, h. štev. 57 Potočnik Marija, h. štev. 23 Groga Bončina, h. štev. 9, Bončina - Kajžar27 Matevž Benedičič, h. štev. 13, Bitenc 1/3 kmetija Florjan Petrnel, h. štev. 21, 1/3 kmetija Jakob Benedičič, h. štev. 60 Janez Zupanc, h. štev. 4, Miznkar29 - 1/3 kmetija Franc Tolar, h. štev. 6131 Gregor Benedičič, h. štev. 58 Mina Štalec, h. štev. 50 Helena Eržen36 28. 2. 1909 je župnik Franc Sever odgovarjal na zahtevo OGK37 glede denarne naklade za cerkovnika. V tem odgovoru spoznamo kar precej v zvezi z dodatno obremenitvijo faranov. Do spremembe novembra 1907 je bil tu samo cerkovnik s plačo okoli 300 kron v biri in štolnini. Užival je svet okrog mež-narije, imel prosto stanovanje in zastonj drva. Cerkev je imela nove orgle, organista pa ni bilo. Župnik je dvakrat sklical vse posestnike, ki so se dogovorili, da se razpiše služba organista in cerkovnika za pla- čo 600 kron v denarju, zraven pa še prosto stanovanje, drva in svet okoli mežnarije ter štolnino, ki jo je okoli 20 kron. To vsoto so razdelili po vsej fari. Do- datek na davke je znašal 38 odstotkov. Prej so plačevali cerkovnika samo posestniki, sedaj pa naj bi ga tudi kočarji. Po razpisu te službe so dobili novembra 1907 organista in cerkovnika. Vsi so bili zadovoljni, ''razen v Martinj vrhu par posestnikov, nahujskanih po Francetu Štalcu. Posestniki v Martinj vrhu niso revni, ker ima večina dosti lesa, vdano je pa več posestnikov posebno žganjepitju''. Pritožujejo se zaradi skoposti. ''Helena Eržen in Gregor Bončina, se nista sama podpisala, tako je vseh pritožnikov le 18 in ne 20. Štirje posestniki v Martinj vrhu ne ugovarjajo.'' Župnik se je s prošnjo obrnil tudi na škofijo in predlagal, da se zavrže pritožba Martinjvrharjev in pomagajo speljati konkurenčno obravnavo ali pa potrdijo sklep občinskega odbora. 20 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo Navedel je tudi, katere vasi oz. hiše se je štelo v faro Sv. Lenart, po svojem Statusu animarum: Martinj Vrh 22 posestnikov; štev.: 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 15, 19, 20/45, 21, 23, 46, 49, 50, 57a, 57b, 58, 60 Spodnja Luša 13 gospodarjev; štev.: 6, 7, 8, 10, 11, 12, 13, 17, 18, 19/24,20, 21, 22 Zgornja Luša 14 gospodarjev; štev.: 2/3, 4, 16, 17, 5, 6, 14, 8, 10, 7, 11/12, 13, 15, 18 Sv. Lenart38 10 gospodarjev; štev.: 23, 24 Sv. Lenart (Ravni) 9 gospodarjev; štev.: 15, 16/59, 17, 18, 19, 20, 21, 22 Sv. Lenart (Rovt) 14 gospodarjev; štev.: 25/61, 26, 27, 28, 29/30, 31, 32, 33, 34, 35 Sv. Lenart (Dragobačk) 6 gospodarjev; štev.: 36, 37, 39, 40, 41, 42, 43, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 57, 58, 62 Raztovka 4 gospodarjev; štev.: 1, 2, 3, 15 Skupno 92 gospodarjev Pritožba Martinjvrharjev po župnikovo ni utemeljena, saj imajo enako daleč kot oni tudi iz Luše. Čeprav spadajo pod sosesko Sv. Nikolaj, pa zato tej podružnici nič ne dajo, ne v denarju ne v naturali-jah. Obveznosti naj bi bile po tem predlogu razdeljene bolj pravično, glede na premoženje. Župnik Franc Sever pri Sv. Lenartu je pisal 11. 5. 1909 na škofijo dve strani dolgo pismo, kot sledi v povzetku: Župnijski urad pri Sv. Lenartu je združil v adventu leta 1907 službo cerkovnika in organista v eno. ''Po dogovoru večine posestnikov cele župnije se je nastavil cerkovnik in organist z letno plačo 600 kron v denarju, prosto stanovanje in drva, uživa pa tudi svet okoli mežnarije.'' Nekateri posestniki v Martinj Vrhu leta 1908 so nasprotovali toliko plačevati. Občinski svet Selca pa je sklenil 30. 11. 1908, da se mora v letu 1909 za cerkovnika in organista pri Sv. Lenartu v celi fari pobirati 38-odstotno doklado na vse direktne dohodke. Plačo pa mora organist pobirati sam. Po- sestniki v Martinj Vrhu so se proti temu sklepu pritožili na deželni odbor, ki pa je pritožbo odstopil OGK. Ta je pritožbo zavrnil 22. 3. 1909 in Martinjvrharji so se pritožili na deželno vlado v Ljubljani. Organist je potreben in plačevati bi ga morali vsi sorazmerno glede na davek. Do leta 1907 so ga plačevali samo kmetje ''zemljaki''. Drugih dohodkov organist nima. Pritožniki pravijo, da so zelo oddaljeni od cerkve ''in le malokdaj tja zahajajo''. Drugod soglašajo z novim načinom, le v Martinj Vrhu se upirajo, ''nahujskani od nekaterih, ki se radi tega hočejo ločiti od domače fare'' in se želijo priključiti v Železnike. Zato je prosil župnik Franc Sever, da škofija posreduje pri deželni vladi za čimprejšnjo konkurenčno obravnavo. Županstvo v Selcih je župnijskemu uradu pri Sv. Lenartu na njegovo željo poslalo 12. 8. 1913 cene žita, ki ga dobiva tamkajšnji cerkvenik in organist za bero. Cene so glede na hribovit svet nekoliko nižje, kot so navadno na trgu - z ozirom na slabo kakovost, je pripisalo županstvo. Vrsta žita Cena za mernik (kron) Mernikov Skupno kron Opomba Pšenica 3,50 5 17,50 1 mernik = 24 kg Rž 3,00 22 1/2 67,50 1 mernik = 24 kg Ječmen 3,00 11 33,00 1 mernik = 24 kg Oves 2,00 1 2,00 1 mernik = 17-18 kg Ajda 3,00 21 63,00 1 funt prediva 0,30 19 funtov 5,70 22 Železne niti 13 ▼ Martinjvrharji se uprejo y t ¿t * ¿t -S-i.^ K! ff j ' teše- ¿l&eb. ¿ZA ¿tci.t.1- .^«-f**: /UJ A' Z^ti^m UfOCrd-"f-t-IM-