NAGRADNO ŽREBANJE 200 NAGRAD ZA NAROČNIKE .TIM. V LETU 1963/64 1— 25 Tridnevna ekskurzija Ljubljana—Koper—Rovinj—Pula—Reka, z ogledom industrijskih, tehničnih in kulturno zgodovinskih znamenitosti. 26— 50 Enodnevni izlet v Ljubljano z obiskom nuklearnega inštituta »Jožef Štefan«. 51— 55 Pet poletov z letalom nad Ljubljano in okolico. 26— 70 Praktične nagrade za tehnično in znanstveno dejavnost. 71—100 Enoletna naročnina na revijo »Življenje in tehnika« in »TIM«. 101—150 Enoletna naročnina na revijo »TIM«. 151—200 Knjižne nagrade. »TIM«-ovega nagradnega žrebanja se udeleži vsak naročnik TIM-a, ki bo izpolnil sledeče pogoje: 1. Da bo redno plačeval naročnino in jo v celoti poravnal najkasneje do 15. jan. 1964. 2. Da sestavi iz posameznih izrezkov sliko, ki predstavlja enega naj večjih slovenskih velikanov težke industrije. KAKO SESTAVITI SLIKO? V devetih zaporednih številkah bodo objavljeni posamezni izrezani deli fotogralije. Iz njih boste sestavili omenjeno sliko, ki jo boste poslali uredništvu do 15. maja 1964. Žrebanje bo v Ljubljani 25. maja 1964. Izid žrebanja bo objavljen v 10 št. »TIM«-a. REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE . LETNIK II • ŠT. 3 • NOVEMBER 1963 REVIJO IZDAJA »ŽIVLJENJE IN TEHNIKA« — DIREKTOR IVAN SPOLAR — UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR — ODGO¬ VORNI UREDNIK DUŠAN KRALJ — TIM IZHAJA DESET¬ KRAT LETNO — LETNA NAROČNINA 600 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLANA, LEPI POT G — TEKOČI RAČUN 600-18-603-177 — TISK IN KLIŠEJI TISKARNA »JOŽE MOSKRlC« Bob - sani s krmilom Običajne sani krmarimo z nogami, takšnim sanem, ki imajo posebno krmilo, pa pravimo bob sanke. Pozimi bi se prav gotovo prene- kateri rad postavil z njimi. Ne gre za to, da bi bile bob sanke nekaj posebnega, ampak z bobom res lahko dosežemo večjo hitrost kot z običajnimi sanmi. Mimo tega jih tudi laže krmarimo, še posebej v ostrih ovinkih. Na sankaškem tekmovanju, ki ga bo priredila šola, ali pa ga boste morda organizirali kar sami, vam bodo bob sanke zato' prav gotovo prinesle eno prvih mest. Pa 'se letimo dela, saj izdelava boba ni tako težavna stvar. Bob sanke so sestavljene iz dveh parov bočnih sanic »1«, ki jih povežemo s pfečnimi letvami »2« (glej načrt — vse številke na risbah ustrezajo številkam v tekstu). Ploskev, na kateri sedimo, izdelamo iz petih vzdolžnih letev »11« in šestih prečnih deščic »12«, z vijaki pa jc pritrdimo na zadnji nosilni del sani. Na sprednjem delu ploskve za sedenje Naročnike in bralce TIM-a prosimo, naj nam oproste, ker je moralo v tej številki zaradi tehničnih ovir izostati nadaljevanje navodil za gradnjo viseče železnice. Omenjeno nadaljevanje bomo objavili prihodnjič. Uredništvo TIM-a pritrdimo z vijaki streme »14« z dvema ko¬ lescema »15«, skozi katera bomo speljali dve vodilni uzdi »16«, ki ju nato pritrdimo na sprednjo levo in desno bočno sanico. S po¬ sebnimi ročaji »17« lahko preko obeh uzd krmarimo sanke, torej obračamo sprednji del sani, ki je na ploskev za sedenje pritrjen s pomočjo železne osi »5«. Celotno konstrukcijo sank utrdimo s pod¬ porniki »7«, ki jih izoblikujemo iz ploščatega železa. Mera podpornikov je 4 X 20 mm. Vsaka sanica je okovana s trakastim železom »4« preseka 2 X 20 mm. Slednjega pritrdimo na sanico z vijaki, ki imajo ugreznjene glave. Vijakov mora biti kar precej, tako da pride na vsakih 8 cm eden. Železno palico »8« s premerom najmanj 8 mm, speljemo skozi obe zadnji bočni sanici, palica pa mora imeti na obeh konceh navoj, ker predstavlja os ročne zavore »9«. Levo in desno zavoro izžagamo iz lesa, vsako pa z matice pritrdimo na os. Na zadnjem koncu obeh zavor privijemo še kotnik »10«. Slednjega izdelamo iz ploščatega železa s presekom 4 X 30 mm. Na vsako stran deske za sedenje pritrdimo tudi dva opornika za nege zaviralca, tako da bo slednji res lahko zaviral z vso močjo, ne da bi pri tem 58 SPRETNE ROKE zdrsnil naprej. Streme. »14«, ki smo ga že omenili, izdelamo iz 15 mm debele jekle cevi.- Na obeh konceh ga sploščimo s kladivom in pritrdimo z vijaki na levo in desno sprednjo bočno sanico. Vse lesene dele boba si prav gotovo lahko izdelate sami, kar pa je kovinskih, vam jih bodo za majhen denar naredili v bližnji ko¬ vačiji ali kleparski delavnici. Sani boste po¬ tem kaj hitro Sestavili. Sedaj pa še nekaj mer, ki vam bodo v pomoč pri delu. Lesene bočne sanice so debele 2,5 cm in dolge 55 cm. Razdalja med vsako levo in desno sanico je 42 cm, sprednji par sanic je visok 14,5 cm, zadnji pa 15 cm. Oba sta na¬ meščena 10 cm narazen, to je 10 cm drug za drugim. Deska, na kateri sedimo, je dolga 120 cm in široka 44 cm. Srednje tri vzdolžne letve so debele 2 X 6 cm, leva in desna letev pa 3X3 cm. Debelina prečnih letev znaša 2X6 in 2 X 10 cm. Ročni zavori sta iz še posebej trdega lesa, debelega 3 do 4 cm, srednja prečna letev sprednjih sani pa meri v preseku 2 X 10 cm. Izmere osi, okoli katere • se sučejo sprednje sani, so 8 X 80 mm, obro¬ ček (»6«) pa meri v premeru 50 do 60 mm in je debel 2 do 3 mm. Žičnata uzda mora biti debela 2 do 3 mm, ročki pa izoblikujemo iz okroglega, 8 milimetrskega železa, ali pa iz ploščatega železa s presekom 3 X 30 mm. Vi¬ jaki so 6 milimetrski. SPRETNE ROKE 59 Lesena ribica za novoletno darilo Z načrtom ribice skušamo ugoditi vsem tistim, ki so nam pisali, naj vsaj včasih obja¬ vimo tudi navodila za izdelavo bolj enostav¬ nih stvari. Slonček Jumbo, objavljen v prejš¬ nji številki TIM-a, je prav gotovo zadovoljil mnoge med njimi, tako vsaj sodimo po neka¬ terih pismih. Upamo, da bo z ribico prav tako. Sicer pa — bližajo se novoletni prazniki in lepo izdelana okrasna ribica je prav gotovo Lesene dele moramo seveda dobro zgladiti, premazati s firnežom, kovinske dele pa pre- lakiramo s tesarol emajl lakom. Tako! Pripravite material in orodje, potem Pa kar začnite z delom. Ko bo zapadel Prvi sneg, bodo vaše bob sanke lahko že pri¬ pravljene. Želimo vam lepo, hitro, vendar Previdno vožnjo. primerno novoletno darilo, še posebej, če z njim presenetite mamico. Darila, ki ga nekdo izdela s svojimi rokami, je sleherni še prav posebno vesel. Morda vas moti krog, ki je vrisan v sre¬ dini ribičinega telesa. Lahko ga izrežete, ali pa tudi ne. V prvem primeru bo ribica slu¬ žila za namizni prtiček, ki ga potegnete skozi izrezano odprtino, v drugem primeru pa bo ribica samo okrasni predmet, ki ga lahko po¬ stavite na polico, mizo ali knjižno omaro. Načrt ribice smo zaradi večje enostavnosti objavili v razmerju 1 :1, kar pomeni, da ri¬ bico lahko kar neposredno prerišete na 4 mm debelo vezano ploščo. Ko ste jo izžagali, je na vrsti glajenje s steklenim papirjem, nato pa jo še premažite s prozornim nitro lakom. Prav isto velja tudi za podstavek, ki pred¬ stavlja spodnjo, trebušno plavut ribice. Oko narišete z belim in črnim nitro lakom. 60 SPRETNE ROKE Okrasna hobotnica iz žice in pločevine S tehničnim delom si želimo izpopolniti znanje in pridobiti čim večjo ročno spretnost. Prav zato objavljamo v naši reviji navodila in načrte za iz¬ delavo najrazličnejših predmetov, s katerimi se lahko bodisi igramo, ali pa nam služijo v kak¬ šen drug praktičen in koristen namen. Ker pa smo doslej nekoliko zanemarili kovino, smo tokrat izbrali okrasek, ki si ga lahko izdelate iz pločevine in železne žice. Dandanes se prav okrasni predmeti, izdelani iz kovine, vedno bolj uveljavljajo in predstavljajo nekaj zares sodob¬ nega. Izdelava okraska, ki ga vidite na spodnji risbi, nedvomno za nikogar ne bo predstavljala večjih težav. Torej začnimo z delom. Najprej vzemimo 2 mm debelo varilno žico in jo z roko krivimo toliko časa, da jo bomo izoblikovali v školjko, kakršno nam kaže risba. Na tako narejeno školjko prispajkamo tanjšo, 1 mm debelo žico, s katero ponazorimo rebra školjkine lupine. Kot vidimo, izhajajo rebra iz zunanjega oboda lupine, ob spod¬ njem robu pa so združena, kar spet dosežemo s spajkanjem. Sedaj je na vrsti hobotnica. Najprej jo z iglo narišemo na 0,5 mm debelo železno pločevino, če pa slednje nimamo pri roki, vzemimo staro, oči¬ ščeno in primerno veliko konservno škatlo, ki jo razrežemo, dobljeno pločevino pa zravnamo. Nari¬ sano hobotnico izžagamo ali pa izrežemo s škar¬ jami za pločevino, ter jo prispajkamo na školjko. Naš okrasek je v grobem že narejen. Moramo ga še oprati in sicer najprej z milnico, da odstra¬ nimo kislino, ki smo jo uporabljali pri spajkanju, nato pa še z bencinom, s katerim raztopimo ma¬ ščobe. Popolnoma čist izdelek 'za konec še prela- kiramo s črnim nitro lakom in sicer z obeh strani. Okrasek bomo najlepše prelakirali z ustno pu- halko. Školjka s hobotnico je sedaj podobna dra¬ gocenemu kroparskemu izdelku in naš okrasek lahko pritrdimo na eno izmed sten našega sta¬ novanja. -Pip- SPRETNE ROKE 61 Lampšoni za praznovanje novega leta Verjetno ste že sami opazili, da je rdeče osvetljen prostor, v katerega ste vstopili, nekam »toplejši« in prijetnejši, medtem ko deluje modra svetloba skrivnostno in umir¬ jeno, rumena pa sproščeno. Vse te vplive svetlobe na človeka poznamo že dolgo, prav posebno veliko pa dajo nanje na Japonskem. Japonskih slovesnosti si niti zamisliti ne mo¬ remo brez številnih, raznobarvnih lampijonč¬ kov, ki osvetljujejo hiše, ulice in ceste ter s svojimi živopisanimi barvami razveseljujejo oko in srce. Bližajo se novoletni prazniki. Po šolah bedo zažarele novoletne jelke, v mladinskih klubih 'se pripravljate na novoletni ples. Dvo¬ rana mora biti seveda okrašena, tako da bo vzdušje prijetnejše. Torej si pomagajte z lam¬ pijončki, ki si jih lahko izdelate kar sami. Kupite nekaj pol raznobarvnega in dovolj trdnega prozornega papirja. Najboljši je pelur ali njemu podoben papir, medtem ko je svi¬ leni papir premehak. Prav tako kupite 1 mm debelo lepenko, ali pa zlepite skupaj po dva lista risalnega papirja! Potrebujete še lepilo, denimo »Karbofiks«, ki ga dobite v vsaki pa¬ pirnici, pa dobre škarje, svinčnik, šestilo in trikotnik. Lampijoni, ki jih nameravamo izdelati, naj bodo kolikor mogoče preprosti. Zato smo se odločili za prizmatično obliko, katere osnovna ploskev je pravilni mnogokotnik. Lampijon ima v glavnem tri osnovne dele: spodnjo osnovno ploskev ali dno, plašč ali »harmoniko« in okvir. Dno in okvir izrežemo iz lepenke, ki jo oblikujemo po načrtanem liku, bodisi trikotniku, četverokotniku in podobno. Za vsak lampijon izdelamo dve osnovni ploskvi; eno uporabimo za dno, drugi pa izrežemo srednji del, tako da ostane le okoli 20 mm širok okvir za zgornjo stran 'gornja in sp od nja kraj a rebe r zal e p iti nakonicOL sosednj ih reb er - d obimo vogali Prereza no! Primer / kako sestavimo po dve stranici „ harmonike “ Noiranj rob je skraja prerezan v širini rebra nasl. stranice! 62 SPRETNE ROKE lampijona. Skozi ta okvir lahko vtaknemo v lampijon svečo ali žarnico, služi pa nam tudi kot nosilec. Nanj navežemo vrvice, na katerih lampijon visi. Zunanje strani dna in okvirja prevlečemo ali prelepimo z barvnim papirjem, dno lampijona pa okrasimo s poljubnimi iz¬ rezi, skozi katere prehaja svetloba. Največ težav bo z izdelavo »harmonike«. To delo zahteva precej natančnosti. Kako dolg bo lampijon, je odvisno od tega, koliko papirja boste porabili za »harmoniko«. Naj¬ bolje bo, da delate »harmonike« iz 40 do 50 cm širokih kosov barvastega papirja, ki jih zlepite iz poljubnega števila trakov, tako da bo ena stranica lampijona dvo ali tro- barvna. Papir naj bo dolg toliko, kolikor znaša obseg mnogokotnika. Ko je papir pri¬ pravljen, se lotite izdelave »harmonike«. Iz¬ oblikujte jo iz celega kosa papirja. Rebra »harmonike« naj ne presegajo širine 15 mm, pa tudi ožja od 10 mm ne smejo biti. Vsa rebra naj bodo kar se le da enaka. Ko ste zložili »harmoniko«, je prva stopnja dela za vami, začenja pa se težja druga stopnja dela — izdelava plašča. . »Harmoniko« razrežemo na toliko enakih delov, kolikor je stranic osnovnega lika. Če je osnovna ploskev kvadrat, potem razrežemo »harmoniko« na štiri enake dele, enake stra¬ nicam kvadrata. Vse štiri dele zložene »har¬ monike« obrežemo na istem koncu pod ko¬ tom 45°, se pravi v smeri diagonale kvadrata, kot kaže skica. Vse notranje robove, ki so obrnjeni v notranjost lampijona, na krajši strani zložene »harmonike« prerežemo v ši¬ rini rebra, nato pa sestavimo prvi dve stra¬ nici plašča (točno pod pravim kotom), tako da gredo obrezani deli reber vmes med ne¬ obrezane, toda preklane dele reber druge stranice plašča. Tako sestavljene konce zle¬ pimo z lepilom. Ko se lepilo dovolj posuši in se vogali »harmonike« lepo raztegujejo, sestavimo že narejeni del z naslednjo stra¬ nico. Ko je končana tudi ta, zalepimo še zadnjo stranico in plašč je gotov. Ko smo izdelali plašč, prilepimo nanj še dno in okvir, v katerega izvrtamo luknje za vrvice. Lampijonček je sedaj narejen. Podobno izdelamo »harmoniko« za vsako drugo obliko osnovnice: vedno eno stran re¬ ber obrežemo po simetrali kota med dvema stranicama, drugi konec pa prilagodimo ob¬ liki, tako da ne gleda čez rob lika, potem pa tako pripravljene stranice sestavimo in jih zlepimo, kot smo jih zlepili pri kvadratni obliki osnovne ploskve. R. V. Igračke iz vretena za sukanec Vreteno, na kakršnem je navit sukanec, najdemo v vsaki hiši. Z malo potrpežljivosti in dobre volje ga lahko uporabimo za izde¬ lavo preprostih igračk. S takimi igračkami se bomo potem prav imenitno zabavali. Najprej se lotimo »letečega krožnika«. Okoli 40 cm dolg in 1 cm širok trak tršega papirja zlepimo v obroč, Na notranji strani obroča in približno pod kotom 30° prilepimo »krilca«, ki jih izrežemo iz enakega papirja. Slika nam kaže, da si pri izdelavi krilc po¬ magamo takole: na papir narišemo krog s premerom 120 mm, nato pa še en krog z istim središčem in premerom 20 mm. Krilca izriše¬ mo v prostoru med obema krogoma, ko pa jih izrežemo, ne smemo pozabiti na 1 do 2 mm globoko zarezo ob obodu notranjega kroga in na to, da moramo krilca podaljšati za 1,5 do 2 mm čez obod zunanjega kroga. Oboje nam bo omogočilo, da bomo krilca poševno (pod kotom 30“) zalepili na notranjo stran papir¬ natega obroča. V sredino letečega krožnika pritrdimo še plutovinast zamašek, v katerem trdno tiči lesena paličica. Ta naj meri v pre¬ meru 5 mm, dolga pa naj bo približno 10 cm (lahko si na primer pomagamo s paličico od lizike). Sedaj moramo izdelati še ročaj oziroma na¬ pravico za start letečega krožnika. Za ta del uporabimo vreteno, kakršnega smo omenili že na začetku. Najprej odžagamo oba končna SPRETNE ROKE 63 dela vretena in sicer tako, da ostane ob vsa¬ kem odžaganem delu še približno 4 mm lesa. Oba končna dela nato spojimo z lepilnim tra¬ kom, ki ga navijemo za dober milimeter na debelo. Ko smo skozi ovoj lepilnega traku iz¬ vrtali nekaj milimetrov široko luknjico, so vsi deli naše igračke pripravljeni. Samo se¬ staviti jo še moramo. Konec tenke vrvice speljemo skozi luk¬ njico v ovoju iz lepilnega traku, nato pa na¬ vijemo vrvico na paličico. Pomagamo si tako, da navijemo nekaj navojev vrvice, še preden smo paličico vtaknili v vreteno. Potem pa jo enostavno vtaknemo vanj in vrtimo krožnik okoli njegove osi. Vrvica se bo pri tem lepo navila okoli paličice. Ko smo jo navili skoraj do konca, tako da jo le nekaj centimetrov moli iz luknjice, je naš leteči krožnik priprav¬ ljen za polet. Z levico primemo vreteno in ga z iztegnjeno roko dvignemo v višino oči, nato pa hitro potegnemo za vrvico. Leteči krožnik bo poletel nekaj metrov visoko v zrak ter se v blagih zavojih spustil na tla. Naslednja igračka je »tank«. Naredimo ga seveda iz vretenca za sukanec in sicer takole: V robove vretenca vrežemo 8 do 12 zob¬ cev, s pomočjo katerih bo naš »tank« lahko premagoval najrazličnejše ovire; plezal bo denimo čez majhne kamenčke, debele vrvice, vejice in podobno. Nato si pripravimo še ne¬ kaj milimetrov debelo in okoli 8 cm dolgo paličico, košček vžigalice, gumast obroček (gumico), ki ga izrežemo iz stare kolesarske zračnice in okroglo voščeno ploščico. Ta naj meri v premeru približno 1 cm, debela naj bo nekaj milimetrov, v sredini pa skoznjo izvr¬ tamo luknjico. Na eni strani vretenca zabije¬ mo dva drobna žebljička, potem pa sestavimo »tank« tako, da skozi vreteno in voščeno plo¬ ščico speljemo gumast obroček, ki ga na eni strani utrdimo med oba žebljička s koščkom vžigalice, na drugi pa skozenj vtaknemo pali¬ čico (glej sliko!). Če paličico nekajkrat zavrti¬ mo, navijemo s tem gumast obroček in ko po¬ ložimo »tank« na tla, bo potem nekaj časa sam lezel naprej. 64 MODELARJI MODELARJI 65 Letalo Utva-56 iz stiropora V lanskem letniku TIM-a smo objavili načrt, po katerem ste si lahko izdelali na¬ pravo za rezanje stiropora. Že takrat je prišlo k nam na uredništvo nekaj pisem, v katerih so nam naši bralci sporočili, da sem jim je omenjeno napravico posrečilo izdelati in da jim s pridom služi pri modelarskem delu. Hkrati pa so izrazili željo, naj objavimo še kakšne načrte, po katerih bi si iz stiropora lahko izdelali različne modele. Na njihovo željo smo se odločili za objavo načrta majh¬ nega letala, tako rekoč v celoti izdelanega iz stiropora in na pogon z gumo. Model je po svojih oblikah podoben letalu vrste »Utva-56«, kakršne izdelujemo pri nas v Jugoslaviji. Vse mere letala so označene na načrtu. Obliko trupa, kril in repa izrišite najprej na trši karton ali na tanjšo vezano ploščo, nato pa narisane dele izrežite, da vam bodo služili kot šablona. Na stiroporno ploščo, iz katere boste izdelali letalo, pritrdite šablone z bu¬ cikami. Stiropor za trup je debel 10 mm, za krilo in oba repa pa 3 mm. Ko ste vse dele iz stiropora izrezali, zač¬ nite sestavljati letalo. Krilo pritrdite nad ka¬ bino, vodoravni rep pa v nalašč za to pri¬ pravljeno zarezo na trupu. Na zadnji del trupa prilepite tudi vertikalno repno smerno krmilo. Eliso najlaže izdelate iz 0,5 mm de¬ belega celuloida, denimo iz nekoliko tršega filma. Številke 1, 2 in 3 na načrtu vam po¬ vedo, kakšna je elisa in kako jo pritrdite na letalo, torej z nitko in s pomočjo dveh kroglic ter kljukice. Skozi 140 mm dolgo zarezo, ki ste jo izrezali vzdolž trupa letala, napnete gumico, ki jo zadaj pritrdite na zatič, spredaj pa na kljukico. Zatič in kljukico izdelate iz jeklene žice s premerom 0,5 mm. Letalo spuščajte v zaprtem prostoru, de¬ nimo v telovadnici ali večji sobi, ob lepem in popolnoma brezvetrnem vremenu pa lahko tudi zunaj. Eliso navijajte toliko časa, da je gumica do skrajnosti nategnjena, potem pa model narahlo spustiti iz roke. Mostovi za električno železnico Prenekateri med vami imajo doma elek¬ trični vlak, denimo takšnega na pogon z ba¬ terijo. Še bolje je seveda, če lokomotivo preko transformatorja in usmernika poganja elek¬ trični tok iz omrežja. Druge spet bo morda električni vlak razveselil za novoletne praz¬ nike, ali pa ga bodo dobili kot nagrado za uspešno opravljeno prvo polletje letošnjega šolskega leta. Električni vlak je nedvomno dragoceno darilo, ki vam nudi obilo zabave in razvedrila. Nekaj metrov proge s kretnico ali križi¬ ščem, pa lokomotiva in trije, štirje vagoni, za -tistega, ki bi se rad zabaval z električnim vlakom, že veliko pomeni. Naprej pa si lahko pomaga tudi sam. Izdela si lahko na primer 66 MODELARJI postajno poslopje, zapornice, semaforje, na¬ kladalno ploščad in še marsikaj. Tako bo nje¬ gova električna železnica v celoti res veren posnetek prave železniške proge. Danes si oglejmo mostove in povejmo, ’ kako si jih lahko sami izdelate. Prva slika kaže mostove različnih oblik. Narejeni so iz vezane plošče ali lepenke. Na - sliki številka 2 vidimo, kako iz lesa zgradimo most oblike »a« ali oblike »b«, slika 3 pa nam kaže izdelavo lesenih mostov oblik »c«, »d« oziroma »e«. Odločimo se za enega ali drugega ter začnimo z delom. Osnovo mosta »B« izdelamo iz 4 mm de¬ bele vezane plošče, pločniki »L«, ki služijo za prehod pešcev, ter bočne rešetke »W«, pa so iz 2 mm debele vezane plošče. Ograja »G« je iz primerno debele žice, ki jo pritrdimo pod glave tankih žebljičkov. Slika 4 kaže dve obliki tako imenovanih viaduktnih mostov, kakršne si lahko izdelamo iz mavca. Seveda pa si moramo v ta namen pripraviti kalup. Stvar ni težavna. Kar oglejte KEMIKI 67 si naslednjo sliko (slika 5) in videli boste, da imamo prav. Dno kalupa (1) ter njegove stra¬ nice (5 in 6) so iz 6 mm debelega vezanega lesa, vložki pa iz lepenke (3 in 4) ter lesenih kvadrov (2). Slednje zabijemo v dno kalupa, nanje pa prilepimo lepenkaste trakove za mostovne loke. Na obe kalupovi stranici (5) pribijemo letvici (7), ki naj bosta- debeli okoli 6 mm. Zgornja letvica (8) je debela 5 mm in široka 30 mm. Brž ko v kalup nalijemo mavčevo kašo, položimo to letvico v zarezo (6), ki jo nalašč v ta namen izžagamo v sprednjo in zadnjo steno kalupa. Notranjo stran kalupa moramo pred vlivanjem mavca dobro premazati, da se strjen odlitek ne bo oprijel sten. Stranice in dno kalupa pa zbi¬ jemo s tenkimi žebljički, ki jih kasneje lahko hitro odstranimo. Mavec vlivamo v kalup v tenkem curku in sicer toliko časa, dokler kalup ni zvrhano Ali poznate žveplo? Napravili bomo nekaj poskusov z žveplom in se seznanili z lastnostmi tega elementa. Žveplo v prahu lahko kupimo v bližnji kme¬ tijski zadrugi, ali pa v prodajalni zadruge Sadjar in vrtnar. V velikih množinah ga namreč uporabljajo v kmetijstvu za zatiranje rastlinskih bolezni. Nasujmo v epruveto nekaj žvepla in jo počasi segrevajmo nad plamenom našega špi- ritnega gorilnika. Žveplo se najprej stali, (pri 113° C) v rumeno, lahko tekočo tekočino. Pri nadaljnjem segrevanju bo talina potem¬ nela in se zgostila (160" C in več). Končno bo vsebina epruvete spet postala lahko te¬ koča in če smo greli dovolj močno, bo žveplo v epruveti zavrelo (444° C). Vlijmo nekaj raz- taljenega žvepla v čašo, napolnjeno s hladno vodo! Dobili bomo rjavo maso, ki jo lahko s prsti gnetemo — podobna bo gumi. Cez nekaj dni pa bo spet otrdela. Preden skušamo opazovane pojave razlo¬ žiti, napravimo še drugi poskus. V majhnem Porcelanskem lončku ali širši kratki epruveti segrevajmo nekaj žvepla, dokler se ne stali. Ko se je stalilo, ga pustimo, da se počasi ohlaja. Med ohlajevanjem predrimo plast strjenega žvepla na površini in izlijmo iz lončka preostalo tekoče žveplo. V lončku opa¬ zimo lepe dolge igličaste kristale. Kaj sta nam pokazala oba poskusa? Žveplo lahko obstoja tako v trdnem kot v tekočem stanju v več različnih oblikah. Pojav imenu¬ jemo alotropija, različne oblike pa alotropske modifikacije. V naravi je obstojno tako ime¬ poln. Ko postane mavec nekoliko bolj židek, nekako testen, namestimo zgornjo letvico (8), s katero hkrati tudi posnemamo odvečni mavec.. Vse skupaj pustimo na miru najmanj en dan, da se mavec dobro posuši in strdi, potem pa kalup razderemo in previdno po¬ tegnemo iz njega odlitek. V mavec lahko z nožem vrežemo navpične in vodoravne zareze, tako da bodo mostovni stebri videti, kot da bi bili sezidani iz kamna. Most seveda tudi prebarvamo in sicer z rumenkasto ali temno- sivo barvo. Se bolj enostavno je, če že mav- čevi kaši dodamo nekaj ustrezne barve. Upamo, da smo z navodili za gradnjo mostov ustregli prenekateremu pionirju, ki bi rad izpopolnil svojo električno železnico. Se¬ veda pa si z nekaj iznajdljivosti lahko zgra : dite tudi nekoliko drugačen most, kot ga kažejo naše slike. Kar poskusite, boste videli, da bo šlo. novano rombsko žveplo, umetno pa smo pri drugem poskusu napravili monoklinsko žveplo. Tudi lahko tekoča rumena in gosta temnorjava talina sta posebni modifikaciji žvepla. S hitrim ohlajanjem v vodi smo ju prevedli v novo obliko — plastično žveplo. To pa pri daljšem stanju počasi prehaja v trdno, v naravi obstojno obliko — rombsko žveplo. Če ste žveplo pri prvem poskusu segreli do vrenja, ste prav gotovo opazili, da so se rumene pare, ki so nastajale pri vrenju, zgo- ščevale na mrzlih stenah epruvete v rumen prah — žveplov cvet. To je tudi način, s ka¬ terim v industriji žveplo čistijo. Pravimo, da žveplo sublimira, pare se ne utekočinijo, kot bi pričakovali, temveč prehajajo kar narav¬ nost v trdno snov. Na koščku pločevine ali na kosu razbitega krožnika zažgimo nekaj žvepla. Žveplo gori z modrim plamenom, pri gorenju nastaja ostro dišeč plin — žveplov dioksid. Poleg go¬ rečega žvepla položimo barvast rastlinski cvet in pokrijmo oboje z večjim kozarcem. Kmalu opazimo, da je cvet obledel. Z žveplovim dioksidom lahko torej belimo. Cvetu se barva na zraku spet polagoma vrne. Žveplo se spaja s kovinami in tvori sul¬ fide, soli žveplovodikove kisline. Napravimo železov sulfid! Na naši tehtnici bomo odteh¬ tali 7 gramov drobnih železovih opilkov in 4 grame žvepla, oboje dobro pomešali in na¬ suli v epruveto. Če zmes sedaj segrejemo, bo kaj kmalu zažarela sama od sebe. Pri reakciji 68 SPRETNE ROKE med železom in žveplom se sprosti velika množina toplote, pravimo, da je reakcija eksotermna. Epruveto razbijemo, saj je ne¬ uporabna za nadaljnje poskuse, morda je med reakcijo celo počila, nastali železov sulfid zdrobimo in s koščki napolnimo naš aparat za razvijanje plinov. V zunanji del aparata nalijmo razredčeno žvepleno kislino. Odprimo pipico na aparatu! Plin, ki nastaja, smrdi po gnilih jajcih. To je žveplovodik. Pri delu z njim moramo biti pazljivi, saj je zelo strupen. Odprimo okno, da se naš laboratorij dobro zrači. In kakšna je reakcija, ki teče v apa¬ ratu? Napišimo enačbo: FeS + H2SO4 = FeSOj + H2S Opremimo cev, ki vodi iz aparata s kratko, navzgor zavito in na koncu zoženo stekleno cevko. Ko se je plin že nekaj časa razvijal, ga na koncu cevke prižgimo. Žveplovodik gori z rdečkastim plamenom. Pri gorenju nastaja žveplo. O tem sc prepričamo, če v plamen žveplovodika namestimo hladno šipo. Opa¬ zimo, da se na njej izloča žveplo. Reakcijo gorenja lahko torej zapišemo: 2 H 2 S +O 2 = 2 H 2 O +2 S Sedaj pa cevko, ki vodi iz aparata, obr¬ nimo navzdol in uvajajmo plin v vodno raz¬ topino bakrovega sulfata (modre galice). V raztopini nastaja črna oborina bakrovega sul¬ fida, ki je netopna v vodi in kislinah. Tudi druge kovine dajejo sulfide, ki so večkrat tudi obarvani. Reakcijo z žveplovodikom lahko uporabimo za dokazovanje posameznih kovin v raztopinah njihovih soli. Žveplovodik pa lahko pripravimo še dru¬ gače. Če segrevamo v epruveti zmes žvepla in kakšne organske spojine, ki vsebuje mnogo vodika (parafin, naftalin), se pri reakciji sprošča plin z značilnim vonjem. Prepričajte sc o tem sami. Srednjeveški katapult za obleganje trdnjav Danes so moderni časi in rušilna orožja so žal popolnejša, kot so bila pred stoletji. Vemo, da so se v srednjem veku in prej bojevali s sulicami, pračami, meči, samostreli, da so z obzidja obleganih trdnjav zlivali na sovraž¬ nika kotle žareče smole in podobno. Vse to je že daleč za nami, toda starinska orožja so vseeno zanimiva. Katapult je nekakšen prednik današnjih topov in metalcev min. Z njim so izstreljevali težke skale proti obzidju oblegane trdnjave ter tako rušili obrambne stolpe, trdnjavska vrata in okope, hkrati pa sejali zmedo med vrste branilcev. Torej so katapulte uporab¬ ljali predvsem za obleganje mest in utrd. Nikar ne mislite, da je bilo to nedolžno orožje, saj je lahko četrt tone težak kamen vrglo do 500 metrov daleč. Model srednjeveškega katapulta si lahko kaj hitro in brez posebnih težav izdelamo doma. Služil nam bo kot igrača, saj bomo z njim lahko izstreljevali kamenčke, fižolčke, ali pa grahova zrna. Če si bo takšen katapult izdelalo še nekaj vaših prijateljev, lahko pri¬ redite pravcato tekmovanje v streljanju na daljavo oziroma na določen cilj. Katapult je sestavljen iz letvic, ki jih spo¬ jite z lepilom, spojna mesta pa utrdite med seboj še z drobnimi žebljički in to neposredno, ali pa preko kovinskih kotnikov. Slednje iz¬ režete iz tenke pločevine. Vse mere posa¬ meznih delov katapulta so označene n& sliki, iz katere lahko tudi razberete, kako posa¬ mezne letvice oblikujete in kako jih sestavite med seboj. Vzmetni drog ima na zgornjem koncu pritrjeno pravokotno platneno »vrečo«, na katero položite »naboj«. Na spodnjem koncu pa je vzmetni drog vpet v nekajkrat .zavito modelarsko gumo, ki ste jo pritrdili med obe bočni letvici katapulta. Kolesa izža- gajte iz vezane plošče in jih nataknite na le¬ seno ali kovinsko os, ki jo s pomočjo kovin¬ skih nosilcev pritrdite na okvir katapulta. Izdelajte še vitlo, s katerim boste lahko na¬ peli vzmetni drog in to preko tanke vrvice, ki je iz osi vitla speljana skozi kljukico vzmetnega droga spet nazaj na cs. Vitlo ima na zunanji strani iz lesa izrezano zobato kolo z zapornim zobcem, tisti delček osi, ki moli iz zobatega kolesca, pa naj ima kvadratni presek, tako da boste nanj lahko nataknili rečico za navijanje. Streljanje s katapultom je sila enostavno — zato pa je ciljanje toliko težavnejše. Z ro¬ čico vitla pritegnete vzmetni drog navzdol, tako da bo skoraj v vodoravni legi., Sedaj položite v »vrečo« enega ali več »nabojev« in potegnite za sprožilno vrvico, ki ste jo pritrdili na kljukico vzmetnega droga. Slednji bo sunkovito izstrelil »naboj« nekaj metrov daleč. Obilo zabave in — pazite na okna. V sobi raje streljajte s papirnatimi kroglicami. SPRETNE ROKE 69 «■ 15.220 r 5'JO> 10Q(2ta) Dedek Mraz bo letos izbiral med zanimivimi knjigami, ki jih izdaja Založ¬ niški zavod »Življenje in tehnika«. Pionirje in pionirke predvsem opozarjamo na knjižno zbirko »Tvoja knjiga tehnike«, v kateri so že izšle naslednje knjige: Rakete • Stroji • Skozi tovarno Knjige lahko naročite pri šolskem poverjeniku, ali pa pri založniškem zavodu Življenje in tehnika, Ljubljana, Lepi pot 6. 70 TIMOV NAČRT MESECA 72 TIMOV NAČRT MESECA Super avto - nagradni načrt TIM-a Tokrat smo za naše mlade konstruktorje in modelarje pripravili nekaj posebnega in sicer starega znanca s televizijskih zaslonov. Se preden ste prebrali naslov, ste po sliki prejkone ugotovili, da smo v okviru »Timo¬ vega načrta meseca« pripravili gradnjo tako imenovanega super avtomobila, ki je pred nekaj meseci razveseljeval mnoge gledalce televizijskih oddaj. Toda načrt ni popoln, bo morda dejal nekdo, ki si ga je že natančneje ogledal. Res je tako — in prav v tern je naše drugo presenečenje. Kar po pravici bomo povedali, da doslej še nihče ni želel, naj objavljamo nepopolne načrte. Teda tehnika je skozinskoz preple¬ tena z domiselnostjo. Sleherni, ki se z njo ukvarja, si mora marsikdaj sam pomagati, če hoče, da bo naprava delovala, da bo strbj opravljal svojo nalogo, da model ne bo samo negibna maketa in podobno. Tako so nepo¬ polni načrti imenitna šola za iznajdljivost in nekakšna, odskočna deska za vse, ki se bodo kdaj kasneje lotili tudi popolnoma novih, samostojnih konstrukcij. Toda vrnimo se k našem super avtomobilu. Kakšen je na zunaj, kaže risba. Vaša naloga pa je, da v izdelan super avtomobil vgra¬ dite kolesa in pogonski elektromotorček na baterijo, tako da se bo vozilo res premikalo naprej. Brž ko se vam to posreči, že lahko sodelujete v našem nagradnem natečaju, ki ga prirejamo v okviru letošnjih Pionirskih iger. Super avto z vgrajenim pogonskim si¬ stemom pošljite na naš naslov (Uredništvo revije TIM, Ljubljana, Lepi pot 6), kjer bo posebna, komisija pregledala vse poslane mo¬ dele in pet najboljših nagradila z lepimi in uporabnimi nagradami. Nagrade že pripravlja Šolska komisija pri Glavnem odboru Ljudske tehnike Slovenije, uredništvo TIM-a pa spre¬ jema obveznost, da bo vse poslane modele vrnilo njihovim lastnikom. Modele pošljite v dnevih med 10. in 15. januarjem prihodnjega leta, tako da bo komisija lahko podelila na¬ grade že v drugi polovici istega meseca. Kljub nagradnemu natečaju in dovolj na¬ drobni risbi, tiskani kar v razmerju 1:1, pa nekaj pojasnil in navodil prav gotovo ne bo odveč. Trup avtomobila izoblikujete iz dveh 250. X 100 X.20 mm velikih kosov lipovega lesa. Oba kosa zlepite med seboj z mizar¬ skim klejem, med obe, z lepilom namazani ploskvi pa položite kos časopisnega papirja. Ko je lepilo suho, prerišite na les tloris avtomobila brez krilc, ter ga izžagajte po črti. Sedaj je na vrsti izoblikovanje avtomo¬ bila, kakršnega vidimo, če ga pogledamo s strani, končno pa izrežite še obliko od spredaj. Pomagajte si s šablonami, sicer vozilo prav gotovo ne bo lepo izdelano. Po skrbni obdelavi in natančnem glajenju vtaknite med obe leseni ploskvi debelejši nož ali izvijač, ter ga počasi potiskajte v no¬ tranjost. Časopisni papir bo popustil, tako da bo trup avtomobila razpadel na dve po¬ lovici. Sleherna polovica vam bo služila kot kalup, po katerem lahko izoblikujete trup avtomobila iz polivinilne folije. Podrobnosti o vlečenju polivinila smo objavili v zadnji številki lanskega letnika TIMA-a in sicer v navodilih za izdelavo motornega čolna. Prav tako kot trup izdelate tudi kabino, krilca, ■ oba navpična repa in vse ostale manjše dele. Za lepilo, s katerim nato zlepite posamezne polivinilne dele, uporabljajte »Jufix«. Sedaj pa pazite! V spodnji del avtomobila morate vgraditi pogonski motorček, ki bo poganjal kolesa avtomobila. Svetujemo vam, da v ta namen izkoristite elektromotorček EMT-l/A, izdelek Mehanotehnike. Kupite ga lahko v naši specializirani trgovini Mladi tehniki v Ljubljani, ali pa povprašajte zanj v bližnji trgovini z igračami. Prenos je lahko drsni, tako da pritiska na obod kolesa, ali pa si pomagajte s prenosnimi zobniki, kakršne smo na primer uporabili pri avtomobilu Ford Taunus (načrt zanj smo objavili v eni lanskih številk TIM-a). Ne pozabite. Vaš super avtomobil pošljite na naše uredništvo med 10. in 15. januarjem 1964. Pet najboljših izdelkov bo dobilo lepe nagrade. -pip- GEOLOGI 73 Apnenec in dolomit Med najpogostnejšimi kameninami je pri .nas apnenec. Nastopa zdaj kot svetla kame¬ nina, ki gradi velik del Alp, zdaj kot temen, skoraj črn kamen, kakršnega na primer izko¬ riščajo v Podpeči kot okrasni in gradbeni kamen, zdaj je spet siv, zdaj skoraj rdeč .. . Apnenec je kamenina, ki sestavlja večje dele zemeljske skorje. Kemično je kalcijev kar¬ bonat, vendar ima vedno mnogo tujih pri¬ mesi. Čist kalcijev karbonat imenujemo kalcit. V kako različnih oblikah se kalcijev kar¬ bonat odlaga, spoznamo iz tega, da so iz njega siga in kapniki v kraških jamah, leh¬ njak ob izvirih ali na večjih površinah kot npr. v Plitvicah, uporabljajo pa ga tudi razni organizmi kakor so korale, polži, školjke in drugi. Poiščimo si kos apnenca. Prinesemo ga morda z izleta v gore ali senčne istrske in dalmatinske obale. Polijmo ga s solno kislino. Če pri tem močno zašumi, imamo dokaz za apnenec. V solni kislini se namreč topi in prehaja v kalcijev klorid. Ta reakcija poteka takole: CaCO.s + 2 HČI = čačk + COa + HaO. Iz apnenca žgo apno. Ta poskus lahko na¬ redimo doma. Apnenčev prah položimo na oglje in ga žarimo s puhalko. Pri tem nastaja pred nami apno po reakciji: CaCOs = CaO + CO2 Če ga polijemo z vodo, nastane gašeno apno: gaO +. H2O = Ca OTI 2 Vzemimo nekaj razžarjenega apnenčevega prahu in ga dajmo v stekleno posodico. Po¬ lijmo ga z malo vode. Rdeč lakmusov papir v tej vodi pomodri. Naredimo še poskus z oksidacijskim pla¬ menom! Kalcit ga opekasto rdeče obarva. Poskusov z apnencem je torej dovolj. Se¬ veda bodo toliko bolj uspeli, kolikor čistejši je apnenec, torej čim bolj se približuje pra¬ vemu kalcitu. Kmalu se navadimo, da apne¬ nec hitro ločimo od drugih kamenin. Na izletih odbijmo večkrat kos kamenine in ka¬ nimo nanjo kapljico solne kisline. Hitro se bomo naučili, da bomo že v naprej vedeli, ali bomo dobili s solno kislino reakcijo ali ne. Najbrž nam bo še največ preglavic delal lapor, ki v kislini prav tako zašumi. Lapor ima mnogo glinastih snovi, zato je po na¬ vadi njegova površina manj gladka kot pri apnencu. Spomnimo se na značilni lapor, ki ga uporabljajo v cementni industriji. Večina naših alpskih vrhov je iz apnenca in dolomita. Na sliki je Spikova skupina nad Martuljkom. Foto R. Pavlovec Večkrat bomo naleteli na kamenino sive, rjave ali skoraj črne barve, ki se rada raz¬ leti v ostrorobe kose in včasih razpade v bel pesek. To je dolomit, kombinacija kalcijevega in magnezijevega karbonata. Če ga polijemo s solno kislino, se ta najprej razlije, nato pa Dolomit je večkrat zrnat, podoben sladkorju. Takšnega izkoriščajo za posipanje poti, čišče¬ nje itd. Na sliki je peskokop v dolomitu pod Sv. Joštom nad Kranjem. Foto R. Pavlovec 74 FIZIKI se pojavijo redkejši mehurčki. Šele v vroči solni kislini se dolomit raztopi. Ta poskus lahko nadaljujemo z dodajanjem nekaj kap¬ ljic žveplene kisline. Pri tem se izloči sadra. Ko bomo spoznali apnenec in dolomit, bomo lahko nabrali nekaj lepih vzorcev za zbirko. Vendar pomnimo, da se apnenec na¬ vadno lepo oblikuje, medtem ko se dolomit pri obdelovanju skoraj vedno zdrobi in zelo težko naredimo lepo oblikovan kos. V zbirko lahko damo tudi zdrobljen dolomit, vendar je koristno, da ga damo v majhno škatlico. Marsikje v apnencu je mogoče dobiti oka- menine. Vse polno jih je na primer v kam¬ nolomu črnega apnenca pri Podpeči. Vsi svetli, dolgi pasovi, ki jih vidimo v podpe¬ škem »marmorju« na spomenikih ali oblogah ob stenah, so prerezi velikih školjk, kakršne danes ne živijo več. Bel peskast dolomit kop¬ ljejo na primer v večjem kamnolomu pri Podutiku in še marsikje drugje. Služi za po¬ sipanje stezic po parkih ali pokopališčih, fi¬ nejši pa tudi za čiščenje posode. Dolomitna pokrajina. Sedlo nad Javornikom pod Sv. Joštom. Foto R. Pavlovec Bernoullijev pojav Včasih se dogajajo v naravi res nenavadne stvari, na prvi pogled skoraj nerazumljive. Kar poglejmo nekaj takšnih pojavov. Vzemite lijak in postavite vanj ping-pong žogico. Skozi vrat lijaka pihajte kolikor mo¬ rete, žogice ne boste spravili iz lijaka. Na¬ redite nekaj še bolj zanimivega. Obrnite lijak in z roko pridržite žogico notri. Zopet pričnite pihati, obenem pa spustite žogico, ki ostane v lijaku kot začarana. Namesto žogice lahko PIHAJ P/H A J I PIHAJ KOLESCE PAPIR, : ik ✓ - \| daste v lijak tudi kos papirja, ki se bo pri¬ lepil na steno. Nekaj podobnega se bo dogajalo tudi v pri¬ meru, če vzamete vreteno od sukanca. Odpr¬ tino pokrijte s kartonom, na drugem koncu pa pričnite pihati skozi odprtino, kot kaže naslednja slika. Karton bo obstal na vretenu. Presenečenj pa še ni konec. Obesite dve jabolki ali dve ping-pong žogici na 1 meter dolg sukanec. Obešena predmeta morata biti na isti višini, razdalja med njima naj bo okrog 10 cm. Vzemite zračno zgoščevalko za FIZIKI 75 \ / 4 * kolo in pihajte med predmetoma. Kaj ste opazili? Jabolki ali ping-pong žogici se pri¬ bližata druga drugi (tretja slika). No, takšnih nenavadnih pojavov je še polno in za konec si oglejmo le še enega. Ako enakomerno pihamo z zračno zgoščevalko (ali pa s sesalcem za prah, na katerega ste priključili primerno cev) v ping-pong žogico, bo ta v zraku mirovala in ne bo padla na tla (četrta slika). Razjasnimo to skrivnostno obnašanje žogic, jabolk in kartona, ki ga je že v 18. stoletju pravilno pojasnil znanstvenik Bernoulli. Ta¬ kole je sklepal. Zakon o ohranitvi energije (bolj podrobno si bomo ta zakon ogledali v eni izmed prihodnjih številk našega lista), velja tudi za nestisljive tekočine, ki tečejo po cevi. Ako torej upoštevamo ta zakon, do¬ bimo enačbo: p -i- t> v 2 /2 — konstantno Ta enačba je zelo važna v hidrodinamiki in ima tudi svoje ime. Imenuje se Bernoulli- jeva enačba. In kaj vidimo iz nje? Ako na nekem mestu v tekočini, kjer vlada tlak p in se tekočina gostote o giblje s hitrostjo v, povečamo hitrost, se mora tlak zmanjšati, saj velja, da je vsota iz tlaka in kvadrata hitrosti na nekem mestu stalna. Kako pa povečamo hitrost tekočini, ki teče po cevi? Prav gotovo ste že sami ugotovili, da to naredimo tako, da zožimo cev. Vidite, pa smo vso stvar po¬ jasnili. Prav isto kot za tekočine, velja tudi za pline, torej tudi za zrak. Ako damo ping- pong žogico v lijak in pričnemo pihati, bo imel zrak med steno lijaka in žogico večjo hitrost kot zgoraj in spodaj, zato bo pa tudi na tem mestu (to je ob stenah lijaka) manjši tlak od zračnega tlaka: žogico bo tlačilo na¬ vzdol. Prav enak pojav zasledimo tudi pri ostalih poskusih. Ob kartonu se zmanjša špranja, skozi katero pihamo zrak in zato se poveča hitrost zraka, razlika tlakov drži kar¬ ton na vretenu in zaradi te razlike tlakov se tudi obešeni jabolki približata drug drugemu. Žogica, ki ste jo s pihanjem vzdrževali v zraku, pa ostane v curku zato, ker je v curku manjši zračni tlak kot zunaj. Zato po¬ rine ta razlika tlakov v curek vsak lahek predmet, s pihanjem navzgor pa preprečimo, da bi žogica padla navzdol. Torej pazite, kadar greste ob drvečem vlaku, saj vas lahko potegne pod kolesa. Brez šale! Na jesen — kaleča semena Zdajle narava počiva. Listje je odpadlo z dre¬ ves in mnoge rastlinske vrste bodo šele spomladi spet vzklile na novo. Takrat, ko se zemlja odtaja in toplo sonce ogreje svet, se v zemlji dogaja marsikaj zanimivega. Iz semen vzkalijo številne rastline, da bi preko poletja in do jeseni spet za¬ snovale semena, ki bodo prenesla življenje njihove vrste v naslednje leto. No, čeprav je jesenski čas, z meglo, dežjem in prvo zmrzaljo, vseeno lahko opazujemo, kako se iz semena začne oblikovati nova rastlina. Doma, v razredu ali šolskem laboratoriju lahko z zares enostavnimi^ pripomočki zasledujemo, kaj se bo spomladi dogajalo v prebujeni zemlji. 76 BIOLOGI ŽAfAN/E au vata SEME PIVNIK VOPA Potrebujemo košček pivnika in navaden ste¬ klen kozarec za vodo. Pivnik zvijemo v valj in ga namestimo okoli notranje stene kozarca, sredino slednjega pa napolnimo z bombažem (vato), ža¬ ganjem ali nečim podobnim. Med pivnikom in steno kozarca mora ostati samo toliko prostora, da lahko vmes namestimo semena, katerih kalenje bomo opazovali, denimo semena fižola, graha, pšenice in podobno. Pazimo, da semena ne bodo zdrknila na dno kozarca. Sedaj nalijemo v kozarec nekaj vode in ta bo začela počasi potovati po pivniku navzgor. Tako bodo imela semena dovolj vlage, ki jo potrebujejo za kaljenje. Čez nekaj časa bodo semena vzklila, tako kot da bi bila v zemlji in lahko bomo na¬ zorno opazovali, kako se iz njih izoblikuje rastli¬ nica. Če bo medtem zmanjkalo vode v kozarcu, jo dolijmo znova. Morda je zanimivo to, da semena vzkalijo brez zemlje, v kateri so sicer hranilne snovi, ki jih rastline, kot vemo, potrebujejo za. svojo rast. Stvar bo takoj razumljiva, če povemo, da so semena polna hranilnih snovi, ki jih raz¬ vijajoča se rastlinica izkorišča toliko časa, dokler ne razvije korenice, s pomočjo katere potem črpa hranilne snovi iz zemlje. Lepo pa lahko opazujemo kalenje semen še na drug način. V ta namen potrebujemo skledo, krožnik ali pa steklen kozarec, kakršnega uporab¬ ljamo doma za vlaganje sadja. V kozarec nalijemo za dober prst vode, potem pa vanj postavimo manjši kozarec, ki ga pokrijemo s koščkom tka¬ nine. Tkanina naj bo tako velika, da bo z robovi segala do vode, nanjo pa položimo semena raz¬ ličnih rastlin. Večji kozarec pokrijemo še s stek¬ leno ploščo, ki preprečuje, da se vanj ne bo vsedal prah. Tudi v tem primeru bodo semena čez nekaj časa vzklika in prav lepo bomo lahko opazovali in zasledovali njihovo rast. Opazujmo geofroplzem Zemljina težnost deluje na vse, kar se nahaja na našem planetu, torej ima tudi na žive orga¬ nizme določen vpliv. Poglejmo, kako deluje gravi¬ tacija na rastline? Lastnost, da rastlinski organizmi reagirajo na vpliv Zemljine težnosti, imenujemo z učeno besedo geotropizem. Ko rastlina vzkali, bo namreč njena koreninica rastla vedno navpično navzdol, steblo pa v nasprotno smer, torej navpično navzgor. Zato pravimo, da je koreninica pozitivno, steblo pa negativno geotropno. V kakršno koli lego bomo rastlino postavili, vedno bodo njene korenine rastle proti središču Zemlje. Pozitivni geotropizem rastlinskih korenin si znanstveniki razlagajo takole: v celicah na vrhu korenine so škrobna zrnca (in sicer jih je v vsaki celici 25 do 35), ki imajo svojo težo ter so zaradi Zemljine težnosti vselej na spodnji strani celic. Tako škrobna zrnca določajo smer rasti korenine. Da je res tako, se lahko prepričamo z zelo eno¬ stavnim poskusom. Med dve stekleni plošči položimo dva koščka vlažnega pivnika, med pivnika pa bodo dali ka- TIMOVA PANORAMA 77 7imova PANORAMA El Chamaco Rodil se je v februarju leta 1942. Ime mu je bilo. Ricardo Rodriguez, klicali so ga »El Chamaco«, kar bi po naše dejali »Mali«. Imel je bogatega očeta, ki mu je že kmalu omo¬ gočil udejstvovanje v motociklističnem in avtomobilskem športu. Po svetu je navada, da dobijo vozniško do¬ voljenje in pravico do udeleževanja na dirkah ljudje, starejši od osemnajst let, v ZDA pa leča semena različnih rastlin (semena sončnic, red¬ kvice in podobno). Obe ploščici prevežemo z gu¬ mijastim trakom, nato pa ju postavimo navpično v plitvo skodelo, v kateri je dno pokrito z vodo. Ko bodo koreninice kalečih semen dolge približno poldrugi centimeter, obrnimo ploščici za 90 siopinj. Kmalu bomo opazili, da bodo korenine tudi v tem primeru rastle navzdol, da se bodo torez obrnile za 90 stopinj. Po nekaj dneh ploščici spet vzrav¬ najte v vodoravno lego. Tudi v tem primeru boste lahko ugotovili, da se bodo koreninice prav kmalu obrnile navzdol v smeri Zemljine težnosti. Pozitivni geotropizem lahko lepo opazujemo tudi tedaj, če kaleče seme, denimo fižol ali grah, nabodemo na buciko, sledjo pa zataknemo v za¬ mašek. Vzemimo še majhno stekleničko, katere dno prekrijemo z vlažnim pivnikom ali namočeno v ato. Zdaj nabodeno seme fižola ali graha polo¬ žimo v stekleničko, vse skupaj pa postavimo v temen prostor. Čez nekaj dni bomo opazili, da r aste koreninica kalečega semena navzdol, da je torej v resnici pozitivno geotropna. že od šestnajstega leta. Ricardo je bil doma v Mehiki, kjer ne gledajo tako strogo na listine. Zato je vozil motorno kolo že pred svojim enajstim letom. Ko je dopolnil enajst let, je zmagal v prvi motociklistični dirki na 125 kubičnem Adlerju. Zelo čudno se nam zdi, da je oče, kakršnega bi si želel vsak mlad fant, navdušen 'za avtomobilski šport, dovolil svojemu enajstletnemu sinu dirkati. Odtlej se je Ricardo udeleževal dirke za dirko in vsaka je nekaj doprinesla njegovi slavi. Ko je imel trinajst let, so ga že vsi spoštovali. Star štirinajst let, je zmagal na prvenstvu Mehike na 600 kubičnem- motorju znamke Ricardo Rodriques, avtomobilski dirkač, ki so mu obetali sijajno bodočnost. Imenovali so ga »El chamaco«, kar v našem jeziku po¬ meni »Mali«. Kljub mladosti je »El chamaco« na najtežjih mednarodnih avtomobilskih dir¬ kah premagal marsikaterega »starega asa« 78 TIMOVA PANORAMA SV.,',.'.'.,'. .. ■: ; .'. • ■’ > ' ..-ŠJcv '• ■ ■ . - Avtomobilski dirkač Stirling' Moss posnet med dirkanjem z vozilom vrste »Loths« BSA. K temu, da je deček mogel upravljati težki stroj, je mnogo pripomoglo njegovo udejstvovanje v drugih športih. Ko je oče Rodriquez menil, da je Ricardo že pridobil ime in sloves dobrega motocikli¬ stičnega dirkača, ali pa tudi zato, ker se je ravno takrat težko ponesrečilo nekaj dobrih vozačev, je kupil fantu avtomobil — Fiat To- polino. Ricardo je pokazal, da je mojster tudi na štirih kolesih. Zato mu je oče kupil Osco 1500, s katero je v Sebringu zmagal v svojem razredu. Takrat se je . bližal petnaj¬ stemu rojstnemu dnevu. Za ta praznik mu je oče poklonil Porsche Spyderja RS. Njegova popularnost pri mehiških ljubiteljih avtomo¬ bilskega športa, je vedno bolj rastla. Na dirki v Pueblu je bil drugi za Kenom Milesom, ki je eden najizkušenejših vozačev v Združenih državah. »El Chamaco« je bil na dirkah vedno di¬ scipliniran. Nikoli ni divjal, vedno je vozil taktično — in to pri petnajstih letih! Dečko je natančno vedel, kaj dela in kako daleč se lahko spusti. Prerokovali so mu zmago na svetovnem prvenstvu leta 1963. Ricardova pot vodi vedno bolj navzgor. Leta 1957 so se zbrali najboljši ameriški spyder vozači na Bahamih. V prvi dirki je El Chamaco pustil za seboj Milesa in Acka MacAfea, le Edu Crawfordu (možu, ki je vozil za tovarno Porsche v Le Mansu), je uspelo, da ga je za malenkost prehitel. V drugi dirki je Ricardo zmagal. Septembra leta 1961 je vozil v prvi Grand Prix dirki in sicer za tovarno Ferrari v Monzi. Na treningu je vozil najhitrejši krog, le desetinko počasneje od Tripsovega urad¬ nega rekorda. Presenečenje je bilo veliko še posebno zato, ker je vozil stari model Fer- rarija 65°, ki je razvijal le 180 km, medtem ko so ostali dirkači imeli avtomobile, ki so bili vsaj za deset konj močnejši. V tem avtomo¬ bilu je bil na treningu hitrejši od svetovnega prvaka Phila Hilla ali Richia Gintherja v hi¬ trejših vozilih. Še nikoli prej se ni zgodilo, da bi se devetnajstletni vozač plasiral v prvo vrsto na »starting grid« pred svetovno elito. Istega leta (1961) je skupaj z bratom Ped- rom, ki je prav tako dirkač, vozil dvanajst¬ urno dirko v Sebringu v avtomobilu znamke Ferrari. V drugi tretjini dirke sta vodila. Ne¬ nadoma pa je njun avto zletel s ceste, ker se jima je v mraku pokvarila luč. Če ne bi bilo te nesreče, ki ni zahtevala žrtev, bi brata Rodriques premadala para Hill—Gendebien in Trips—Ginther. Tako pa sta zavzela tretje mesto. V Niirnburgringu — 1000 kilometrski dirki — sta bila druga, čeprav so jima morali zamenjati kolo. Takrat sta vozila star trili- trski stroj. TJako izgleda šasija dirkalnega avtomobila vrste Porsche G. P. 1961 1IMOVA PANORAMA 79 V Le Mansu sta imela spet smolo. Tu sta imela že nov 2,4 litrski stroj. Na polovici razdalje sta znatno vodila. Po štirinajstih urah vožnje pa sta morala ustaviti v boksu zaradi okvare, ki je niso mogli takoj odkriti. Ko sta dirkala v Monthleryju 1000 kilome¬ trsko dirko z 250 GT Ferrarijem, sta bila že oba poročena. Ricardova vožnja se je končala v trinajstem krogu z okvaro. Šele dirka 1000 kilometrov Pariza jima je prinesla prvo zma¬ go v Evropi. »Čudežnima otrokoma« iz Mehike je Stir¬ ling Moss prerokoval sijajno bodočnost, se¬ veda s poudarkom, če se ne bosta kje pone¬ srečila. Toda zgodil se je ravno tisti »če«. Ricardo se je smrtno ponesrečil na treningu v Mehiki. Avtomobilski šport pa je izgubil dva nadarjena dirkača. Pedro se je namreč odločil, da bo prenehal dirkati. Medcelinsko letalo »Boeing 707« Medcelinsko potniško letalo »Boeing 707« je eno največjih in najhitrejših letal na svetu. Letalske družbe ga uporabljajo za prevoz pot¬ nikov na dolgih progah. Akcijski radij znaša 8700 km. To je pravi zračni velikan, saj je težak kar 154 ton. Letalo je opremljeno s šti¬ rimi turboreakcijskimi motorji Pratt-Whitney ali Rolls-Royce s po 10 000 do 11 000 kg poti¬ ska. In še nekaj zanimivih podatkov: poleg letalske posadke so v letalu še tri stewardese, 6 oseb, ki skrbi za prehrano in postrežbo pot¬ Belgijski tekmovalec Gendebien na avtomo¬ bilu Maserati nikov, 132 potnikov, 7 ton tovora in 72 ton pogonskega goriva. Kar precej, ali ne? Sicer pa ni naš namen, da bi vam podrob¬ neje opisali letalc. To pot vas bomo seznanili z njegovimi pogonskimi motorji. Reakcijski motor je drag in zelo zamotan stroj, čeprav je osnova njegovega delovanja zelo preprosta. Ta osnova je tretji Newtonov zakon, ki pravi, da je vsaka akcija enaka re¬ akciji. Ne da bi razlagali podrobnosti, bomo s pomočjo sl'ke pojasnili delovanje Bcein- govega turbcreakcijskega motorja. »Boeing 707« sodi med najveeja in najhitrejša potniška letala na svetu 1. Več kot 500 kilogramov zraka v sekundi vstopi skozi sprednjo šobo v notranjost mo¬ torja.' 2. Skupina lopatic, vrtečih se na osi, pred¬ stavlja kompresor, ki poriva zrak v gorilni prostor. 3. Stisnjen zrak vstopi pod pritiskom v go¬ rilni prostor. Zrak je pomešan z razpršenim gorivom, kerosenom. V gorilnem prostoru me¬ šanica zgori. Pregreti plini, ki se sprostijo pri zgorevanju goriva z vso silo iščejo pot na pro¬ sto. Edina pot pelje proti izstopni odprtini na zadnjem delu motorja. 4. Na poti proti izhodu tečejo pregreti plini še skozi turbino, ki pravzaprav poganja tur¬ bino kompresorja (2). 5. Pregreti plini nato z vso silo, odganjajoč se od trdnega jeklenega oklepa motorja, drve skozi izpušno šobo na prosto, pri tem pa po¬ tiskajo naprej 140 ton težko letalo. Tempe¬ ratura plinov, ki nastajajo pri izgorevanju go¬ riva, nikoli ne preseže 635° C. V naslednji številki TIM-a pa vas bomo seznanili s komandnim prostorom in delom glavnega pilota v medcelinskem letalu »Bo¬ eing 707«. Za fotografiranje Marsa Balon, ki ga vidite na sliki, so ameriški znanstveniki upo¬ rabili za to, da so z njim v višino 27 000 metrov dvignili 3 tone težak teleskop, skozi ka¬ terega so potem iz omenje¬ ne višine fotografirali planet Mars. Za ta podvig so se odlo¬ čili zaradi tega, ker plast zraka, ki obdaja naš planet, močno vpliva na jasnost astro¬ nomskih posnetkov, na ome¬ njeni višini pa je zraka že za 96 :l /o manj kot pri tleh. Po¬ snetki so pokazali, da je na Marsu vendarle nekaj vode oziroma ogljikovega dioksida, iz česar lahko sklepamo, da bi tam lahko obstojalo tudi živ¬ ljenje. Ce je to res, bodo se¬ veda pokazala podrobnejša ra¬ ziskovanja v naslednjih letih ali desetletjih, najbolj zanes¬ ljiv odgovor na to vprašanje pa bomo dobili takrat, ko bodo na Marsu pristali astronavti. TIMOVA PANORAMA 81 Dosedanji uspehi astronavtov so nam dokazali, da ni več daleč dan, ko bo človek tudi za dlje časa zapustil naš planet ter odhitel do drugih nebesnih teles ter se od tam spet varno vrnil nazaj na Zemljo. Takšen podvig seveda zahteva veliko temeljitih priprav. Ljudje smo namreč že tisočletja navajeni samo na življenje v okolju, kakršno vlada na našem planetu, medtem ko je okolje v vesolju in na drugih nebesnih telesih popolnoma drugačno. Kljub temu nam tehnika in znanost zagotavljata, da bomo prej ali slej prodrli tudi v območja, ki so silno daleč od nas, denimo na Luno. 'Astronavti se na to že pripravljajo. Na zgornji sliki vidimo enega izmed njih, kako preizkuša gibljivost vesoljske obleke ter porabo kisika za dihanje pri različno napornem delu Priprave astronavtov za pot na Luno 82 TIMOVA PANORAMA Dve sliki iz sodobnega sveta tehnike. Leva prikazuje veli¬ kanski bager, ki ga uporab¬ ljajo za delo v ameriških pre¬ mogovnikih. Stroj je štirikrat bolj širok kot avtomobilska cesta med Ljubljano in Za¬ grebom, njegova zajemalna lo¬ pata dvigne hkrati 200 ton zemlje, bager pa se premika na štirih gosenicah, visokih skoraj tri metre. Torej res pravi velikan. Na spodnji sliki pa vidimo zgradbo atomskega reaktorja Latina, ki obratuje v Italiji. Latina sodi med naj¬ modernejše jedrske centrale na svetu, kot gorivo pa upo¬ rablja naravni uran. TIMOVA PANORAMA 83 Zgornja slika je novejšega izvora, čeprav prikazuje zepeline, ki so bili v modi pred deset¬ letji. Sicer pa je na zgornjem posnetku en sam zepelin, ki ima tri trupe ter doseže hitrost okoli 100 km/h. Zgradili so ga v Združenih državah Amerike ter predstavlja nekakšen po¬ skusni model, saj menijo kasneje zgraditi podobno zračno plovilo, ki bo lahko neslo tovor 100 ton in bo zato nedvomno praktično uporabno Japonska velja že dalj časa za deželo, v kateri najdemo kopico gospodarskih :n industrijskih “■čudežev«. Na evropski in ameriški trg pošilja lepe in solidno izdelane radioaparate, foto¬ grafske in filmske kamere, igračke ter vrsto izdelkov, ki predstavljajo tudi z nizko ceno nevarnega tekmeca vsej svetovni industriji. Zadnje čase pa so Japonci obljubili, da bo tudi njihova avtomobilska industrija posegla v vrhove svetovne lestvice. Eno od izpolnjenih obljub Prav zanesljivo predstavljajo malolitražni športni avtomobili, od katerih enega, iz znamenite tovarne HONDA, vidite na zgornji sliki. 84 TIMOVA PANORAMA Avtomobil za kopno in vodo »Amphicar« je ena najnovejših dvoživk, kar pomeni, da lahko vozi po cestah in po vodi. Motor zanj so izdelali na Angleškem, karoserijo pa v Nemčiji. Pogled na sliki nam pove, da je »Amphicar« sicer običajni dvosedežni športni avtomobil, podatki pa so naslednji: naj¬ večja hitrost na cesti 125 km/h, hitrost v vodi 12 do 14 km/h, teža 1300 kg, motor razvije 39 KM, vozilo pa je dolgo dobre 4 m. Kot zanimivost omenimo, da so z »Amphicarom« prevozili Rokavski preliv MLADI TEHNIK LJUBLJANA - Stari trg 5 - Telefon 22-629 je pripravil za šolsko leto 1963-64 material in orodje za tehnični pouk v šolah, za modelarje in radioamaterje Opozarjamo vodstva na osemletnih šolah na naše po¬ sebne orodne garniture: za modelarje za radioamaterje za splošno tehnično dejavnost Pri obisku v naši trgovini si oglejte bogato izbiro mo¬ delarskih garnitur NAGRADNO ŽREBANJE 200 NAGRAD OBJAVLJAMO ENEGA OD DEVETIH IZREZOV, IZ KATERIH BOSTE NA KONCU LETA SESTAVILI SLIKO ENEGA NAJVECJIH SLOVENSKIH VELIKANOV TEŽKE INDUSTRIJE. ŽREB BO DOLOČIL DVE STO DO¬ BITNIKOV NAJRAZNOVRSTNEJSIH NAGRAD. PODROBNEJŠE POJASNI¬ LO BERITE NA DRUGI STRANI OVITKA. IZREŽITE OBJAVLJENI DEL SLIKE IN GA SKRBNO SHRANITE! UREDNIŠTVO TIMA