Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 520 Primožu Simonitiju v slovo (Golnik, 28. 12. 1936–Ljubljana, 18. 7. 2018) * Duhovnemu svetu latinista, ki sta mu bili blizu tako anti čna kot srednjeveška latinska literatura in seveda ni č manj humanizem, bi pristojalo slovo v obliki oratio fune- bris. V obliki anti čne literarne vrste torej, ki so jo huma- nisti posvojili in jo je prof. Simoniti pri nas tematiziral z nagrobnim govorom Johannesa Rota za Ulrikom Celjskim, ki ga je odkril v enem od rokopisov kremsmünstrskega samostana. A za govor, s katerim bi se od dragega kolega Primoža Simonitija lahko poslovil po anti čni šegi in se pri tej osebni hvalnici ravnal po topi čni shemi, kakor jo je poznala poznoanti čna retori čna teorija, nimam niti znanja niti sposobnosti. Moje omejitve me tako silijo, da spregovorim na tem mestu nekaj besed o profesorju in akademiku Simonitiju zgolj z zornega kota zgodovinarja. Da se osredoto čim na njegov pomen za poznavanje slovenske preteklosti in da ga s tistim delom njegovega opusa, ki ni bil posve čen literaturi, ampak zgodovini, umestim tudi v slovensko zgodovinopisje. Kajti Primož je vsekakor bil tudi zgodovinar, čeprav se je v avtobiografskem zapisu kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti opredelil zgolj kot klasi čni fi lolog in prevajalec. Prvo Simonitijevo delo, na katero pomislimo v zgodovinskem kontekstu , je njegov Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja. Gre za nemara njegovo najpomembnejšo zapuš čino. Knjiga je kulturnozgodovinska študija v najboljšem pomenu besede, v kateri nam je Simoniti razgrnil povsem novo plat slovenske preteklosti. Namesto trpe čih kmetov in brezobzirnih fevdalcev, ki so dolgo časa opredeljevali slovenski zgodovinski narativ z vsemi svojimi črno- -belimi poenostavitvami, so pred nas stopili izobraženi Kranjci, Štajerci in drugi prebivalci slovenskega prostora na prehodu iz srednjega v novi vek. Možje, ki so si odli čno izobrazbo pridobili na severnoitalijanskih in južnonemških univerzah, * Besedilo je bilo v nekoliko skrajšani obliki prebrano na žalni seji za akad. prof. dr. Pri- možem Simonitijem na Oddelku za klasi čno fi lologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 12. 9. 2018. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 521 zlasti dunajski. Ki so bili na teko čem s takratnimi evropskimi idejnimi tokovi in so jih vsaj deloma prenašali tudi v svoja doma ča okolja. Med njimi je bilo kar nekaj takšnih, ki jim je visoka izobrazba odprla vrata do profesorskih, rektorskih in škofovskih položajev, jim omogo čila socialni dvig in lepe kariere. Presenetljivo se je pokazalo, koliko knjig, znanja in kulture je bilo doma v slovenskem prostoru, ki mu nemara prelahko pripisujemo atribut provincialnosti. Naslednje leto bo minilo štirideset let od njenega izida pri Slovenski matici in knjiga vse do danes ni izgubila svoje vrednosti. Zgovorna pri ča temu je dej- stvo, da je pred desetimi leti v nemškem prevodu izšla tudi v založbi Avstrijske akademije znanosti. Človek jo vsaki č znova z užitkom vzame v roke in ob čuduje, kako je Simoniti v njej povezal številne drobne niti informacij, ki jih je nabiral po srednjeevropskih knjižnicah in arhivih, in jih stkal v tudi jezikovno odli čno in koherentno pripoved. Knjiga seveda govori tudi o avtorju samem. Odkriva nam zrelega znanstve- nika, ki je bil doma med obravnavanim gradivom in suveren v svojih presojah in analizah, saj je natan čno poznal takratno evropsko duhovno in kulturno pokrajino, v kateri so se gibali njegovi junaki. Ob vsem tem ni mogo če spregledati, da je Pri- mož Simoniti knjigo napisal kot doktorsko disertacijo in jo zagovarjal pri svojih dvainštiridesetih letih. Zadostuje že primerjava z današnjimi doktorati v okviru bolonjskega študija, ki sili praviloma manj kot petindvajset let mlade ljudi brez pravih raziskovalnih izkušenj, da svojo disertacijo napišejo v približno dveh letih, pa bo jasno, zakaj smo namesto kvalitete dobili kvantiteto. Mednarodno zelo odmevno je bilo tudi Simonitijevo odkritje samo v ljubljan- ski Narodni in univerzitetni knjižnici ohranjenega rokopisa s polemiko nekdanjega Luthrovega u čitelja, avguštinca Bartolomeja Arnoldija iz Usingena proti Melan- chthonovi Apologiji Augsburške veroizpovedi iz leta 1532. Profesor Simoniti je poskrbel za tekstnokriti čno izdajo tega obsežnega rokopisa, ki je izšla leta 1978 v Würzburgu pri založbi Augustinus, v ugledni seriji Cassiciacum, ki z imenom spominja na kraj Cassago, eno od postaj v življenju sv. Avguština. Tudi sicer sta bila protestantizem in protestantska literatura temi, ki sta vzbu- jali Simonitijevo pozornost in o katerih je ve čkrat pisal. Tu naj omenim le, da je v Vatikanski knjižnici v Rimu odkril Trubarjev osebni izvod njegovega Prvega dela Novega testamenta iz leta 1557–1558, v katerega je slovenski reformator ob naknadnem branju lastnoro čno zapisoval popravke in spremembe svojega prevoda. Primož Simoniti se je najbolje po čutil med humanisti in starimi knjigami. Tako je naslovil tudi knjigo, ki je leta 2007 prav tako izšla pri Slovenski matici in v kateri je zbral nekatere svoje razprave. V teh lahko tako literarni kot kulturni zgodo- vinarji najdejo obilo koristnega branja. Delo je v kronološkem smislu nadaljevanje Simonitijevih raziskav humanizma, ki mu je seveda tudi tu namenjena precejšnja pozornost, hkrati pa obravnava vsebine iz časa reformacije, protireformacije in ba- roka. Že v prvi študiji o kulturnozgodovinskem pomenu renesan čnega humanizma pri Slovencih izpostavlja dve metodološko pomembni vprašanji slovenske kulturne zgodovine. Da se je ta neupravi čeno omejevala le na literarne spomenike v sloven- skem jeziku in puš čala ob strani latinsko ali nemško literaturo, ki je bodisi nastala Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 522 bodisi bila recipirana v slovenskem prostoru, in da je treba v slovensko kulturno zgodovino uvrstiti osebe, kot so Brikcij Preprost, Tomaž Prelokar, Jurij Slatkonja, Pavel Oberstain in še mnogi drugi, ki so sicer delovali v tujini, a stika z mati čno domovino niso izgubili, ampak so ohranili zavest svoje pripadnosti in kot osebe na visokih in vplivnih položajih tudi dejavno posegali v njene kulturne razmere. Zgodovinarji pa smo profesorju Simonitiju posebej hvaležni še za nekaj: za njegove prevode anti čne, srednjeveške in novoveške literature. Tudi tu je lahko pokazal svoje mojstrstvo v obvladovanju tako latinskega kot slovenskega jezika. Nemara bolj kot s prevodi fi lozofskih del Spinoze, Descartesa, Avguština, Erazma Rotterdamskega ali literature Petronija in Apuleja je profesor Simoniti zgodovinarje razveselil s prevodom Popotnega dnevnika Paola Santonina, ki ponuja enkraten in ve čkrat prav presenetljiv vpogled v življenje na slovenskih tleh ob koncu 15. stoletja, kot tudi s Srednjeveškim cvetnikom, dvojezi čno antologijo latinske lirike srednjega veka, s katero nam je približal tudi zgodovinsko zanimive pesmi, kot je žalostinka oglejskega patriarha Pavlina za furlanskim mejnim grofom Erikom ali pa hvalnica neznanega avtorja o zmagi Karlovega sina Pipina nad Avari. Manj znano je morda, da je profesor Simoniti prevajal tudi srednjeveške listine. Tu sem z njim precej sodeloval tudi sam in vtis imam, da mu je bilo to v veselje. Ko je pri mojih diplomati čnih raziskavah prevedel za objavo marsikatero za slovensko zgodovino pomembno srednjeveško listino, se je med nama ve čkrat razvila razprava o pomenu posameznih pojmov in kako jih najbolj verodostojno preliti v slovenš čino. Marsikdaj sem si pri teh diskusijah želel, da bi lahko potekale na seminarju in bi študentom na najboljši možen na čin pokazale, kako zgodovinar s pomočjo fi lologa rešuje interpretativne probleme. Primož Simoniti je bil tudi sodelavec Zgodovinskega časopisa. Svojo zadnjo razpravo v njem je objavil leta 2010, posvetil pa jo je sarkasti čnemu napisu na ra čun cesarja Maksimilijana I., ki so ga Bene čani postavili na postojnskem gradu v času njegove zasedbe leta 1508. Svoje razprave je objavljal tudi v Kroniki in Časopisu za zgodovino in narodopisje in bil sploh tesno povezan s slovenskimi zgodovinarji, kar kažejo tudi njegovi posegi na okrogli mizi o Celjskih grofi h na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, ki je leta 1982 potekalo v »knežjem mestu«. Sedaj tega izjemnega človeka, polnega znanja in modrosti, ni ve č. Ostala so njegova dela in z njimi si je, kot bi rekel Horac, postavil spomenik, trajnejši od brona. Tistim, ki smo ga poznali, so seveda ostali tudi spomini in v mojih je Primož Simoniti velik gospod in izjemen profesor. Peter Štih