Poštnina plačana v gotovini. CERKVENI GLASBENIK Dr. Josip Manluani: JANEZ PIERLUIGI IZ PALESTRINE. Ob štiristoletnici njegovega rojstva. (Dalje.) Nova smer je prišla preko Rena v Nemčijo in na Češko. Opat Peter iz Žitave (1275—1339) pripoveduje v 23. poglavju Zbraslavske kronike61 o petju z razdeljenimi glasovi, ki se glasi v sekstah vsepovsodi pri plesu na javnih cestah; izvajajo je lajiki in farizeji,"2 dočim so se ga prej posluževali samo izvežbani glasbeniki. Izraz »razdeljeni glasovi«, latinsko: »cantus fractis vocibus« pomeni večglasno petje. Iz tega mesta moramo pravilno sklepati, da je bila te vrste glasba v prvi polovici 14. stoletja na Češkem že splošno znana, poljudna. Pot so temu uspehu utirale orgle, klavikordi in lutnje, ki so se glasile navadno v harmoniji. V ta napredek je posegel, glede vokalne glasbe, še nadaljnji činitelj. V Angliji so imeli že pred Kristovim rojstvom narodne pevce, ki so se imenovali »b a r d e«. Ti so bili pesniki, skladatelji in pevci v isti osebi. Francoski trubadurji in truverji ter nemški ljubavni pesniki (Minnesinger) imajo svoje prve korenike v bardstvu. V konservativni Angliji so tvorili bardi posebno zadrugo, morebiti bi rekli celo bolje: kasto, ki je bila povsodi spoštovana in so jo ščitili posebni zakoni. Po narodnosti so bili Kelti, živeči v današnji Angliji, Škociji in Irski, pa tudi v zapadni Franciji. — Ko so pa Rimljani podjarmili Galijo in dele Britanske, so te barde preganjali, ker so budili s svojimi spevi domoljubje svojih sodeželanov. Irske in Škocije pa Rimljani niso mogli zavzeti in zato se je tamkaj ohranila institucija bardov celo do nove dobe: na Irskem do bitke pri Boyni (1690), v Škociji do odstranitve dednega sodstva (1748). 61 Fontes rerum bohemicarum, IV., 404. 62 »Farizeji« so visokošolci, ki niso dovršili študijev in so predstavljali literarni proletariat. Navadno jih imenujejo »vagante«, t. j. dijake-klateže. Bardi so gojili od pamtiveka večglasno petje, nmogo prej torej, kakor se je pojavilo na celini srednje Evrope. Ko je pa zagospodovalo krščanstvo, jih pa cerkev vzlic njihovemu umetniškemu vplivu ni priznavala za svojo službo, prav tako, kakor so v srednjem veku zakoni »rimskega cesarstva nemškega naroda« odrekali vagantom vse socialne pravice. Do dobe angleškega kralja Henrika V. niso smeli bardov puščati kot pevce na cerkvene kore. Leta 1416. je pa Henrik V. končno izposloval to dovoljenje, da so smeli sodelovati tudi bardi pri bogoslužju. S tem so dobili močno oporo in varno stališče ter postali kmalu pretežno cerkveni pevci — in to je imelo tedaj dalekosežen pomen, obenem so pa bili vendar tudi svetni glasbeniki. V cerkvi so se odlikovali takoj. Istega leta (1416) sta posetila Henrika V. burgundski vojvoda Janez in nemški kralj (pozneje cesar) Žiga (f 1437). Slišavši v cerkvi bardsko mnogoglasje, sta prosila Henrika nekaj teh pevcev. Dobila sta jih in vzela jih s seboj, da uvedeta te vrste umetnost tudi v svojih deželah. Kralj Žiga je šel s temi pevci neposredno na cerkveno zborovanje v Kostnice (Kon-stanz) ter je predstavil bardsko cerkveno petje ondi zbranim cerkvenim dostojanstvenikom. Na cerkvenem zboru izvoljeni papež Martin V. je dobil nekatere teh pevcev od kralja Žige in jih je po sklepu koncila 1. 1418. vzel s seboj v Rim, dasi so imeli tam menzuraliste-pevce že iz prejšnjih dob. Vojvoda Janez burgundski je uvedel angleške pevce v Burgun-clijo na svoj dvor in posredno na Nizozemsko; celo v Parizu so se oprijeli te vrste petja. Tem zgledom je sledil tudi kardinal Peter d' A i 11 y, namestivši angleške pevce na koru svoje prestolne cerkve v C a m b r a i j u. Tako se je razširilo to mnogoglasje kmalu po srednji Evropi in cerkev je največ pripomogla, da je bilo priznavano petje, ki je po svojem ustroju nasprotovalo odredbi Janeza XXII. S tem postopanjem je cerkev pospešila napredek v figuralni glasbi. Enoglasni koral je bil tedaj že odrvenel in brez življenja. Angleški glasbeniki so postali za zapadno glasbo svež sok, ki jo je prepojil in prerodil.63 Ko je 1. 1422. umrl Henrik V., so nastali strankarski nemiri, vsled katerih je mnogo bardov zapustilo angleško domovino, kot begunci so se podali za kruhom. Pod vodstvom enega izmed svojih prvakov, Johna, ki se imenuje po svojem rojstnem kraju »o f D u n s t a p 1 e«, so se obrnili na Nizozemsko, kjer je živelo več njihovih rojakov, ki so se priselili polagoma za tistimi, ki jih je pripeljal vojvoda burgundski 1. 1416. — Tam so se kmalu udomačili in ustanovili šolo, ki se je razvila v »n i z o -z e m s k o«. Iz nizozemskih šol se je razširila večglasna umetnost na vse vetrove. Tudi v Italijo, kjer je oplodila domačo glasbo. V srednjem veku je živela italijanska glasba od dragocene dediščine starorimske kulture. Od 13.—16. 63 Prim. V. Lederer, tlber Heimat und Ursprung der mehrstimmigen Ton-kunst... I. Bd., Leipzig, 1906. stoletja je bila Italija prva kulturna dežela v Evropi; gojila je tudi glasbo. To nam pripovedujejo številna pismena poročila, dalje dolga vrsta slik, posebno fresk iz 14. in 15. stoletja in ohranjene skladbe, katerih skladatelje poznamo po imenih,04 kakor n. pr. Andreas de Florentia, magister frater organista; Bartolinus de Padua; Cacherias, cantor Domini nostri papae; Donatus de Florentia, monachus benedictinus; Franciscus Landino de Florentia; Nicolaus prepositus de Perusia; Paulus abbas de Ariminio in še mnogo drugih; vsi so živeli v 14. in 15. stoletju. — Tudi stara didaktična pesem toži, da se hoče že vsakdo pečati z menzuralno glasbo: »Ciascun' vuol' numerar musical note, conpor madrial, cacce, ballate...« Ok. 1400 je nastalo tudi mnogo cerkvenih skladb, ki so jih zložili italijanski mojstri; to so bili glasbotvori, sorodni onim iz prve nizozemske šole. To je mogoče tolmačiti na ta način, da so utegnile imeti tudi druge dežele zveze z angleškimi bardi, še preden so ti prišli na Nizozemsko. V tem pogledu nas čakajo še velika presenečenja, ko bomo prišli tem razmeram do živega. Torej tudi italijanska glasba se ni ubranila nizozemskega vpliva še pred Willaertovo dobo; ko je pa prišel Adrian Willaert 1. 1527. v Benetke, tedaj se je pa udala prejšnja smer italijanske glasbe za nekaj časa brezpogojno nizozemski polifoniji. Pozneje so omajali tehnični vidiki in jasnost homofonije, celo Willaertovo strujo: polifonija in homofonija sta sklenili kompromis in tako je nastalo novo načelo: delitev zborove mase v posamezne skupine: cori spe z za t i. Ti so se razvili do popolnosti pod Willaertovim vplivom; vendar moramo misliti i na to, da jih je rabil tudi že Henrik I s a a k (1. 1521.), dasi ne v taki popolnosti. Vobče je dobila nizozemska polifonija nadvlado po vsej Italiji, dočim so ostali »cori spezzati« lokalno svojstvo benečanske šole. V nemške dežele je prodrla nizozemska smer v 15. stoletju; mero-dajna je postala 1. 1498., ko je cesar Maks I. ustanovil dvorni pevski zbor na Dunaju z izrečno določbo »dafi sie (= pevci) brabantisch diskantieren«. Ta zbor je uredil in organiziral naš rojak, poznejši škof dunajski, Jurij Slatkonja. Tako se je privadil ves zapadni svet polifonskim kompozicijam; peli so jih v prvi vrsti v cerkvi, pa tudi pri družabnih sestankih so izvajali polifonske madrigale poleg drugih manj umetnih in večglasnih pesem-skih oblik. A kolika je razlika med temi večglasnimi spevi in onimi, ki jih je slišal škof Wolfger 1. 1204., ali tistimi, ki jih je omenjal 1. 1324.—1325. papež Janez XXII.! Kako razdalje pa je tudi med stališčem cerkvenih krogov v tej dobi in med naziranjem Janeza XXII. o umetnosti večglasnega petja! In vendar so imeli tehtne razloge za svoja stališča i eni i drugi. Eni, da niso hoteli zavirati razvoja, ki se ne da zadrževati, drugi, da so 64 R. G a n d o 1 f i, Illustrazioni di alcuni cimeli concernenti l'arte musieale in Firenze... Firenze, 1892. — A. M. Bandini, Catalogus codicum manuscriptorum bibliothecae Mediceae Laurentianae, ... Florentiae, 1764—1793; supplementum III., str. 248—260. — J. W o 1 f, 1. c., I., str. 226 nsl. se upirali ugonobitvi gregorijanskega korala, ki ga tedanja nova umetnost ni mogla nadomestiti v nobenem oziru, ker mu umetniško ni bila enakovredna, kam-li, da bi ga bila prekašala. Papež je imel v tem pogledu prav, ne le s cerkvenega stališča, ampak tudi iz umetniških razlogov, prezrl je pa zakon evolucije v človeških stremljenjih. Nasproti so cerkveni krogi 15. stoletja bili dobra opora za napredek večglasja, zanemarjali pa so vsled te enostranosti cerkveno svetinjo, umetniško dovršeni, a enoglasni koral. To je potrdil nadaljnji razvoj. Ker je bil gregorijanski koral sam v sebi tako dovršena umetnina, se ni dal več preurejati na bolje, tudi ne, ako so ga oblačili v mnogoglasje; tem poizkusom se je vztrajno upiral. Zato so ga začeli ostavl;ati polagoma tudi že cerkveno orientirani skladatelji in so izumevali motive in napeve sami, ali pa so posegali po melodijah ljudskih pesmi, ker so se dale lažje kontrapunktirati in večglasno obdelovati. Polifonija in harmonija sta pridobivali pri tem, resnost, objektivnost in cerkvenost pa so izgubljale svojo nadvlado v cerkvi bolj in bolj; do izenačenja teh nasprotij je prišlo dokaj pozneje. Tem potom so prodrle v svetišče profane in celo nespodobne pesmi, če že ne z besedilom, pa vsaj z napevi, imamo pa tudi kompozicije, v katerih so peli poleg cerkvenega besedila še izvirni tekst, navadno v tenorju. Svetno pesem o »oboroženem možu« (L' homme arme) so kontra-punktirali skoraj vsi boljši glasbeniki 15. in 16. stoletja, od Dufayja do Carissima. To ni bila cerkvena, a vsaj nedolžna pesem. Rabili so pa tudi tenorje opolzlih ali pouličnih pesem, n. pr. »Adieu, mes amours«, »Des rouges nez«, »Baise-moi, ma mie«, »Mon mari m' a diffamee«, »Amorosi pensieri«, »Io mi son giovinetta«, »Nasce la pena mia«, »Beschaffenes Gliick«, »Im Mayen hort man die Hanen kreien«, »Ob ich schon arm und elend bin«, »In myn zyn«, »Fortuna desperata«, »Dunaj, voda hluboka« itd. Ako se je začel »Kyrie« s splošno znanim motivom, je to gotovo moralo poslušalcem izvabljati druge misli, kakor pa jih je hotel liturgični tekst. Skladatelji so pa imeli še razvado, da so pripisovali v naslovih tudi vir, iz katerega so jemali motive ali osnovne napeve cerkvenih skladb, to pa na ta način, da so navedli začetek besedila. Ako poslušalci v zamotani polifoniki niso spoznali, kateri motiv služi za osnovo, tistim, ki so se zanimali za skladbo, je pripis vira to razodel. Seveda ne smemo pozabiti, da velja isto tudi za motive, vzete iz korala; v večini slučajev ni bilo moč razločiti, kaj je osnova, ako to ni bilo izrečno povedano. Glasbeniki-strokovnjaki so edini to mogli ugotoviti brez pripomočka. — Trditi smemo, da osnove same niso bile spodtikljive v toliki meri, kakor pripisani začetki ali naslovi. Razločevati je tudi, na kateri način je uporabljen napev. Ako je izrabljen v celoti — in tedaj so ga pisali v notah večjih časovnih vrednot (longa, brevis) — tedaj zabriše kontrapunkt hitrejših not za poslušalca večjidel temeljito vso melodijo. Ako pa so vzeti iz izvirnega napeva samo krajši odlomki, večinoma takoj iz začetka in porabljeni v imitaciji, tedaj se poslušalcu že bolj usiljujejo, posebno ako je spev, iz katerega so vzeti, splošno znan. Ako pa so motivi potekali iz redkih ali tujih spevov, niso provzročali škode, 6e niso bili v pripisu natančneje označeni.65 Nesporno je, da so skladatelji tem potom zagazili vedno globočeje v posvetno smer, ker so uvajali v svetišče vse, kar je postalo modno izven cerkve. Tako je zašla na cerkveni kor programska glasba, v kateri so skladatelji slikali vse mogoče: dviganje v višave, padanje nizdol, petje ptičev, zvonenje, bojni trušč, lovske prizore, smeh, žensko brbljanje in podobno. Trpelo j,e pa tudi b e s ei d i 1 o. Ako so skladatelji sprejeli iz predloge poleg glasbenih motivov tudi besedilo, je bila zmešnjava gotova, tudi tedaj, ako je bil cantus firmus vzet iz korala. Dočim so peli n. pr. pri mašah ostali glasovi »Kyrie eleison«, je predaval — navadno — tenor povse drugo besedilo. J o s q u i n de Pres jen. pr. zložil mašo »Da pacem Domine«; tenor poje besedilo te motete, a ostali glasovi »Kyrie eleison«, Ioan. Lupus je posvetil cesarju Karlu V. mašo, v kateri poje tenor besede: »Carolus imperator Romanorum quintus«, drugi glasovi »Kyrie« itd. — Jachet de Mantua je zložil mašo, v kateri ima tenor v vseh njenih delih edinole besede: »Hercules vivet usque in aeternum«, ko izvajajo ostali glasovi cerkveno besedilo mašnega ordinarija. Veliko zmedo so provzročala tropirana besedila, cerkveni teksti, pri katerih so vrinjeni včasih dalši stavki, n. pr.: Kyrie — fons bonitatis, pater ingenite, a quo bona cuncta procedunt — e 1 e is on.68 Neprimerno huje se je profaniral liturgični tekst z vložki svetnih in nikakor nedolžnih pesmi, postopanje, ki ga danes ne razumemo, ne s splošno estetskega, ne z logičnega, ne z umetniškega, najmanj pa s cerkvenega stališča; taka je n. pr. maša, ki jo je zložil Josquin de Pres: »Kyrie — La mie baudichon madame — leyson.07 Eesedilo so pisali običajno zelo malomarno pod note; večinoma ga »iti beležili niso, ampak samo naznačili v začetku kompozicije, kakor: »Kyrie«, »Et in, terra«, »Patrem« —i in nič več, ker so domnevali, da ima besedilo vsak pevec na spominu. Kako je razporedi, je bila njegova naloga. Ako so pa tekst vpisali, so ga pogosto raztrgali na posamezne zloge, ki so jih razmestili ne oziraje se na takt, deklamacijo, pavze, lahke in težke dobe. Besede so podložili navadno samo enemu glasu, večinoma sopranu, ne brigajoč se za to, kako jih bo razporediti v ostalih partih. 65 Prim. P. Wagner, Geschichte der Messe. I. Teil: bis 1600. Leipzig, 1913. — J. Mantuani, ttber die Messenthemen des Jakob Handl; v: Musica Divina I (1913), str. 228 nsl., 269 nsl. — Gregorianische Rundschau, 1907, str. 153 nsl., 174 nsl.; 1908, str. 3 nsl. 66 Prim. I. F. Gautier, Les tropes... Pariš, 1886. — W. H. Frere, The Winchester tropes. London, 1894. — P. A. K i e n 1 e, Choralschule ... Freiburg i. B. 1899, str. 119 nsl. — P. Wagner, Geschichte der Messe, ...Leipzig, 1913, str. 12 nsl. 67 Ta maša je vpisana v rokopisu št. 23, ki ga hrani papežka kapela v Rimu. Nedvomno je bila maša svoje dni na repertoarju in so jo izvajali v Sikstini. — Prim. K. W e i n m a n n, Das Konzil von Trient und die Kirchenmusik, Leipzig, 1919, str. 59. Skladbo samo so pevci radi izpreminjali po svoje, v prvi vrsti z okraski, M so jih imenovali »skrajšanja« (diminutio), t. j. da so na daljšo noto enega glasu peli vrsto krajših glask v drugem glasu. To je lahko umetniško in ako skladatelj kaj takega zapiše s premislekom, imamo pred seboj pravilen »contrapunctus floridus«; ako pa nepripravljen improvizira, postane to »skrajšanje« lahko — in je postalo mnogokrat — nepravilna igrača ter neha biti umetnost. Fran Ferjančič: ANTON FOERSTER KOT ČLOVEK. (Dalje.) S pridnim delom pa je družil Foerster tudi veliko zmernost in treznost. Ko sem nekdaj kot šentjakobski kaplan v Ljubljani podpisaval pobotnice, mi je neki penzijonist v svoji prijaznosti zaupal skrivnost, da si je prej v mladostnih letih tako vsak teden privoščil majhen krok; sedaj pa, ko je že bolj v letih, mu to zadostuje enkrat na mesec ali še na redkejše čase. Takih krokov in ekstravaganc naš Foerster sploh ni poznal. Bila ga je sama rednost in zmernost. Edino, kar si je dovolil, je bil kak vrček piva v družbi priljubljene mu portorike.. Da, enkrat v letu si je pač privoščil tudi »Gabelfruhstuck« in sicer vsako leto isti dan in celo ob isti uri. Godilo se je to redno na praznik sv. Rešnjega Telesa. Ker je namreč po odpeti pontifikalni maši moral čakati, da se je procesija vrnila, je izpolnil ono pavzo s tem, da je krenil k »Roži« na malo okrepčilo- Kako zmerno je živel zadnja leta v Novem mestu, sem imel sam priliko opazovati. Ko sem mu hotel postreči s kakim štamperlom ali kozarcem vina, je to hvaležno odklonil, češ, da bi mu utegnilo škodovati. Brez dvoma je ta njegova zmernost veliko pripomogla k temu, da je dočakal visoko starost 88 let. Nedavno sem govoril z izkušenim upokojenim župnikom. Med drugim mi je rekel: »Navadna lastnost cerkvenfikov je, da radi preveč pijo.« Ne vem, koliko je na tem resnice. Ali bi se pa ne moglo kaj podobnega reči tudi o organistih? Marsikje sta že itak službi cerkvenika in organista združenji v eni osebi. Žalostna izkušnja potrjuje, da je že več prav dobrih organistov uničil in še vedno uničuje nesrečni alkohol. 0, ko bi ti hoteli posnemati Foersterja v njegovi treznosti, koliko zadovoljnejši in srečnejši bi bili, pa tudi koliko uspešneje bi mogli delovati v svojem poklicu in koliko večji ugled1 bi imeli pri ljudstvu! Toda preidimo k nadaljnji svetli točki v Foersterjevem življenju: k njegovemu zglednemu družinskemu življenju! Poleg gospodarja zavzema v družini najodličnejše mesto gospodinja, ki že po pregovoru podpira tri vogle prj hiši. Na veliko srečo je našel Foerster tako izvrstno soprogo in gospodinjo v osebi blage gospe P e t r o n i 1 e. Zagledala je luč sveta dne 29. januarja 1847 v vasi Pchery v političnem okraju Slany kot hči premožnega posestnika in dolgoletnega župana iz jako ugledne rodovine V e s e 1 y. Vpeljal je Foersterja v to rodovilno njegov prijatelj V a c 1 a v Foršt, ki je tedaj študiral na agrikulturni akademiji, dočim je bil Foerster pravnik- Foršt je že tedaj sklenil, da se poroči z Veselyjevo starejšo hčerko Julijo. Prerokoval pa je Foersterju, da si brezdvomno tudi on izbere nevesto iz iste rodovine. In to prerokovanje se je v istini izpolnilo, kajti Foerster se je res kmalu odločil, da poroči Veselyjevo mlajšo hčerko Petronilo. Dvojna poroka se je izvršila isti dan, 16. oktobra 1865. Foršt je bil pozneje ravnatelj na veleposestvu v Maltheyernu na severnem Češkem, a je že davno umrl, star šele 46 let. Njegova soproga Julija je umrla pred 18. leti, stara 69 let. Večjo srečo je fimel Foerster s svojo soprogo. Oni ljubezni, kii ga je prešinjala na dan poroke, je ostal zvest do smrti. Da, ta ljubezen je pri njem še vedno rastla, čimbolj je spoznaval vrline svoje soproge. Gospa Petronila pa je bila v resnici vredna te njegove ljubezni, kajti bila je vzorna žena, vrla mati, dobra kuharica in nad vse skrbna gospodinja. V svojih mlajših letih je bil Foerster zelo šibke, slabotne narave. Da, njegova gospa soproga se je celo resno bala, da bi ga utegnila za vselej izgubiti. Večkrat je s solzami v očeh nasproti svojim otrokom tarnala, kaj bo, ako jim smrt ugrabi očeta. Do kake penzije ni imel Foerster takrat nobene pravice, ne kot stolni organist, ne kot glasbeni učitelj na srednjih šolah in tudi ne kot ravnatelj orglarske šole kljub temu vfisoko-donečemu naslovu. Zato je bil povsem umeven strah gospe Petronile zaradi bodočnosti, ako bi smrt družino oropala njenega gospodarja. Umevna pa je bila tudi njena skrb, s katero si je vedno prizadevala zasigurati družiini kolikor moč varno in udobno prihodnost. Hvala Bogu, da se njen strah glede Foersterjevega življenja ni obistinil. Dosegla pa je to ravno z ono veliko skrbjo, s katero je vedno negovala svojega ljubljenega soproga in ga tako srečno ohranila do najvišje starosti. Foerster sam mi je večkrat rekel: »Kje bi bil že jaz, ko bi ne imel tako dobre žene!« Soprogina skrbnost se je pri Foersterju razodevala tudi že v njegovi zunanjosti in obleki. Kdor se spominja Foersterja, mora reči, da ga je videl vedno skrbno opravljenega, kakor da bi bil vzet !iz škatlice. To je bila zasluga g. Petronile, kajti sam se za to ni posebni menil. Isto tako se ni čisto nič brigal za ekonomijo; za to ni Smel ne talenta, ne veselja. To je spadalo popolnoma v referat gospe soproge, ki se je na ekonomijo izvrstno razumela. In to je bila zanj velika sreča, ker se je mogel toliko intenzivneje ukvarjati z ljubo glasbo. Je že tako, da ako hoče kdo na kateremkoli polju doseči kaj velikega, se mora s celim srcem posvetiti dotični stvari, sicer ostane vse njegovo delo le polovičarsko. Kot fizborno ekonomko se je gospa Petronila izkazala zlasti v vojni dobi, posebno še po preselitvi v Novo mesto. To je bila ona žalostna doba, ko je vsega primanjkovalo in ko so orožniki hodčli po hišah gledat, ali ne jedo ljudje mesa ob prepovedanih dneh- Takrat je gospa sama hodila okrog iskat živeža in v stiski je celo s perilom barantala za živež, dokler se niso časli vsaj nekoliko izboljšali. Zato pa je Foerster svojo soprogo visoko čislal. Žena mu je bila najvišje bitje na svetu; njej na ljubo bi vse storil, vse pretrpel. Njej je vedno hvalo pel in izkazoval veliko hvaležnost Njej je posvetil tudi svojo krasno opero »Gorenjski slavček«. In zadnja leta svojega življenja, ko je sameval v Novem mestu, je najrajši bival v bližini svoje soproge in zanjo živel do poslednjega zdihljaja. Ločitev od nje mu je bila najtežja. Žena pa mu je bila še več nego samo gospodinja in oskrbnica; bila mu je tudi nekak innicijativen duh, ki ga je podžigal k delovanju. Koi je n. pr. deželni odbor kranjski leta 1870. razpisal nagrado za slovensko opero, je bila ravno gospa Petronila, ki je pregovorila svojega soproga, da se je tudi on udeležil konkurence. Na njeno pobudo torej je spisal Foerster svojo opero »Gorenjski slavček«, za katero je prejel prvo nagrado. Na podoben način je po prigovarjanju svoje soproge spisal tudi klavirsko šolo in priredil cerkveno pesmarico »Cecilijo«, ki jo je izdala Družba sv. Mohorja. Četudi je imela pri tem gospa pred očmi morda bolj materialen moment, da je prišel namreč v družino nov dohodek, vendar je s tem dosegla, da je ostal Foerster vedno delaven, skrben in prizadeven. Sploh je imela nanj velik vpliv. Ker je gospa Petronila letos pred kratkim, na god sv. Frančiška Šaleškega, obhajala osemdesetletnico svojega rojstva, ji pri tej priliki iskreno čestitamo, želeč ji, da jo ljubi Bog ohrani zdravo in čvrsto do skrajne meje človeškega življenja! V Foersterjevli rodbini je vladalo jako ljubeznivo družinsko življenje. Rojstne, godovne in druge spominske dneve so obhajali v družini jako slovesno. Tako n. pr. se je vsako leto slavil spominski dan poroke staršev. Vsak otrok je moral spisati gratulacijo in lepo spisano izročiti staršem; obenem pa jo je moral tudi na pamet deklamirati. Istotako so otroci o raznih spominskih dnevih drug drugemu čestitali in drug drugega obdarovali. Na ta način se je čedalje bolj krepila vez ljubezni in spoštovanja med posameznimi družinskimi članii. Lep družinski večer je bil pri Foersterjevih tudi sv. večer. Otroci so se zbrali pri božličnem drevescu, pričakujoč božičnih daril, Foerster je sedel h klavirju in ob njegovem spremljevanju je z njimi vred vsa družina pela stari češki koral »Narodil se Kristus Pan«. To ginljivo božično praznovanje se je ponavljalo vsako leto prav do zadnjega božiča, ki ga je Foerster preživel na tem svetu. Ta sličica kaže toploto, ki je vedno ogrevala Foersterjev družinski krog. Bog je oblagodaril Foersterjev srečni zakon s petimi otroci. Vse svoje otroke je Foerster glasbeno izobrazil, izvzemšli seveda najmlajšo hčerko Petronilo, ki mu je bila rojena 1. 1885. in je kmalu po rojstvu umrla. Z dopolnjenim šestim letom se je moral vsak pri njem učiti klavirja. Ko Udeleženci cerkvenoglasbenega tečaja v Ljubljani, ^ (ki ga je priredilo Cecilijino društvo od 1. do 4. septembra 1908. —V drugi vrsti od spadaj sede od leve proti desni: idr. Fr. Kimovec, ^ * Fr. Dugan, ip. H. Sattner, A. Foerster, dr. A. Karlin, dr. Josip Mantuani, Fr. Trop, M. Zjalič, Ana Lavrič in St. Premrl. je opoldne prišel utrujen domov, ga je že eden njegoviih otrok moral čakati pri klavirju, da je dobil pol ure pouka. Pri tem so se otroci vrstili, da je prišel vsak1 dvakrat v tednu na vrsto. V oni pol ure je Foerster mimogrede pregledal tudi še došlo korespondenco 'in časopise ter potožil svoji soprogi, ako je v šoli izvedel o svojih otrocih kaji manj razveseljivega, na kar je zopet soproga vzela vajeti v roke. Muzikalno najbolj nadarjeni je bil najstarejši slin Anton, ki se je na glasbenem polju tudi najvišje povzpel. Rodil se je v Senju 23. maja 1867, a komaj je bil deset tednov star, si je že s svojimi starši preselil v Ljubljano. Prvi pouk v ligri na klavirju je prejel doma pri svojem očetu. Nekaj posebnega je to, da v prvi mladosti ni kazal Anton nobenega veselja do glasbe. Ko je pa v 14. letu svojega življenja slišal nekoč koncertirati slavnega klavirskega virtuoza Grimfelda, se je izvršil v njem čudovit preobrat. Od tedaj nadalje je z vso strastjo živel le glasbi. Gimnazijski študij ga ni več veselil, vendar vsled odločne volje svoje matere je vztrajal na gimnaziji do konca ter je 1. 1886. dovršil tudi maturo skupno s svojim bratom Vladimirom. Zanimivo je, da sta v istem letu maturirala tudi naša slavnoznana glasbenika dr. Čerin in Hubad1. Po končani maturi se je podal Anton v Lipsko na konservatorij, kjer sta mu bila glavna učitelja Karol Reinecke in Ivan Weidenbach. Bil je vseskozi odličnjak. Svoj glasbeni študij je na to privatno izpopolnil še pri profesorju Martinu Krauseju. Od tamkaj je prišel v Berlin, kjer je poučeval klavir najprvo na Sternovem, nato pa na Klindtwart-Scharwenkovem glasbenem zavodu. Užival je sloves ne le izrednega klavirskega virtuoza, temveč tudi izbornega klavirskega učitelja. V oni dobi se je poročil z gospo Antonijeto, vdovo po pokojnem tržaškem rodoljubu Ivanu Šabcu in hčerjo dobroznanega pokojnega dvornega svetnika in senatnega predsednika Abrama. Za časa svojega bivanja v Berlinu je Anton z velikim uspehom koncertiral ne le po raznih nemških mestih, kakor n. pr. v Berlinu, Halle, Hamburgu, Hannoveru, Potsdamu, v Lipskem itd., temveč tudi na Dunaju, v Ljubljani, Zagrebu in Trstu. Das: je mojstrsko obvladal vso klavirsko literaturo, vendar se je prav posebno odlikoval v predna-šanju Lisztovih in Chopinovih kompozicij. To je bila njegova specialiteta. Leta 1909. je bil pozvan v Ameriko, kjer je v Chicago sprejel mesto klavirskega profesorja ila tako zvanem »Musical College« (beri: muzikal koledž). Tudi tukaj je zaslovel kot izvrsten klavirski učitelj; njegovi učenci so dobivali navadno prva darila. A žal, zadela ga je kmalu velika nesreča. Radi prenapornega dela je nevarno obolel, kruto je utrpel popoln žlivčni prelom, moral se je vrniti v Trst, kjer ga je dohitela prerana .smrt dne 9. januarja 1915. Na tržaškem pokopališču počivajo njegovi zemeljski ostanki. Bil je to hud udarec za ves glasbeni svet, zlasti pa še za Foersterjevo rodbino. Vendar v veliko tolažbo ji je morala biti zavest, da jo je ravno Anton s svojimi izrednimi glasbenimi zmožnostmi posebno proslavil to- in onstran morja. (Konec prih.) PEVCI IN PEVKE, KI SO POD ANTON FOERSTERJEVIM VODSTVOM PELI NA LJUBLJANSKEM STOLNEM KORU.1 Ženski zbor: Auersperg Gabrijela, grofica, Auersperg Marijana, grofica, Bayer Ivanka, roj. Matjan, Bitenc Alojzija, Bonač Antonija, om. Tenorist Anton Razinger, mestni učitelj v Ljubljani, bivši mnogoletni stolni pevec, umrl 15. okt. 1918. Ana Bohm, vdova Vrhove, bivša dolgoletna pevka na raznih ljubljanskih koriih. Avgust Štamoar (t 5. lebr. 1918), bivši dolgoletni basist pri ljubljanski stolnici. Julija dr. Ferjaneičeva, bivša dolgoletna sopranistinja v ljubljanski stolnici. 1 Podatke o pevkah in pevcih nam je poslal g. dr. Vladimir Foerster, višji sodni svetnik v Novem mestu; mnogo slik stolnih pevk in pevcev pa gospa Petronila Foerster. Obema se najlepše zahvaljujemo. ' Marija Detela roj. Pogačar, Felicita Kokalj roj. Turna, bivša dolgoletna stolna sopranistinja. bivša dolgoletna sopranistinja v ljubljanski stolnici. Hrdlička, Dev Antonija, om. Doljan, Dev Eleonora, Dev Olga, Dev Mira, om. Costaperaria, Ferjančič Julija, roj. Lenarčič, Foerster Petronila, roj. Vesely, Foerster Ljudmila, om. Mankoč, Gorjan Karolina, Gregorič Franja, Antonija pl. Wurzba obe društvi.1 3. Sprejmejo se v društvo novi člani: Tomaž Holmar, organist, Zabnice (Italija), Franc Pire, organist-misijonar, Groblje-Domžale, Franc Pavčič, organist, Rudnik, Alojzij Ovca, organist v Blagovici. 4. Podpora Antonu Skoku se topot odkloni. 5. Z vlogo na vlado glede pobiranja prispevkov po davkariji se sklene počakati, da dobi ordinariat odgovor, oziroma se obrne društvo na ordinariat, da pospeši odgovor na že tozadevno vprašanje. 6. Zadevi organista Mraka in Furlana se izročita v rešitev ordinariatu in se jima to sporoči. 7. Pregledajo se pravila štajerskega društva in nekatere stvari črtajo oziroma predrugačijo. Popolno ureditev pravil sestavijo s pomočjo kakega jurista člani odbora, ki stanujejo v Ljubljani. 1 Kar smo v 1. in 2. številki letošnjega C. G1 o tej zadevi pisali, je prišlo v list vsled nesporazumljenja. ORGANIST IN PEVOVODJA. Pod tem naslovom je g. Fr. Pire, C. M. priobčil sicer zelo lep članek o •organistu in njegovem idealnem delu. Veliko lepega je povedano v tem članku in vse to je večinoma tudi res. Večinoma pravim, toda vse pa ne. Da, kjer je organist primerno plačan, tam je lahko govoriti o idealu." Kaj pa naj rečemo o organistih, kateri stradajo v pravem pomenu besede! Kako naj organist poje in igra v cerkvi z navdušenjem, ko vidi župljane v prazničnih oblekah, sam pa je v slabi ponošeni obleki, ker je vsaka misel na novo obleko zastonj? Kako naj z veseljem vodi pevske vaje, ko vidi žalostni obraz svoje žene ter upadle obraze lačnih otrok? Kako mu je pri srcu, ko čita celo vrsto objav o novih pesmih, katere so izšle, ko pa nima včasih niti dinarja za znamko, najmanj pa da bi si naročil drage skladbe? Če pa se obrne na cerkveno predsttojništvo, dobi navadno odgovor, da cerkev nima denarja! Gospod Pire trdi, da kjer organist vrši svojo službo vzorno, da mu bo ljudstvo gotovo rado plačalo! Mogoče tu in tam, toda večinoma nima niti priznanja. Kdor dobro pozna razmere po deželi, bo meni pritrdil. Poznam organista, kateri se je veliko trudil za cerkveno in svetno glasbo. Vodil je celo tri zbore, mešani, moški in šolske otroke. Petje krasno! Veliko je deloval na prosvetnem polju. Vse prebivalstvo župnije mu pripoznava velike zasluge. Ko je pa šlo za ureditev plače, da bi mu namesto vinske bernje, katera je odpadla vsled uničenja vinogradov, dali kakšno nadomestilo, je bilo vse proti! Imenovani je oženjen, ima veliko otrok, ne zasluži letno kot organist in cerkvenik čez 6000 Din. In ti ljudje niti ne pomislijo, kako se bo preživel. Kakšne postranske službe ne dobi. Te dajo drugim, n. pr. svojim sorodnikom itd. Navedel sem samo en slučaj. Navedel pa bi jih lahko zelo veliko. Ne rečem, da je povsod tako, toda večinoma ljudstvo takšno delo slabo plačuje. Pomoči pa ni nikjer. Greš h gosp. župniku; rečejo: cerkev nima denarja. Greš k županu; reče: nimamo, to nas sploh ne briga. Če prosiš pri cerkveno-konkurenčnem odboru, rečejo, imamo že velike davke, ne moremo. Organist naj dela ali pa naj gre! Ne povedo pa, kaj naj in kje dobi delo. Velikokrat sem že to poudarjal, da ako hočemo, da bo cerkvena glasba napredovala, je glavni korak ureditev plače organistov. Fr. Klančnik. Stanko Premrl: NEKOLIKO STATISTIKE O SEDANJEM STANJU ORGANISTOV V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI. Popis sedanjega organistovskega stanja v ljubljanski škofiji s pomočjo vprašalnih pol izkazuje sledeči položaj. Organistovsko službo opravlja 245 organi sto v in organistinj. V 37 krajih nimajo sedaj organista, v nekaterih izmed teh le trenutno ne, drugod že več let ne, ponekod ga sploh nikoli ni bilo. (V nekaj cerkvah namreč tudi orgel ni). Izmed gori navedenih 245 organistov je 5 duhovnikov (dva nastavljena, trije pa vodijo petje oz. orglajo, ker so slučajno tega zmožni in ni sredstev za posebnega organista); 5 je redovnikov, 2 redovnici, 21 učiteljev in učiteljic, 94 jih je dovršilo ozir. obiskovalo orglarsko šolo v Ljubljani, 19 orglarsko šolo v Celju, dva Glasbeno Matico v Ljubljani, eden šolo I. štajerskega glasbenega društva v Gradcu, dva sta dovršila dunajski konservatorij, 102 sta se glasbo učila pri privatnih osebah (duhovnikih-glasbenikih, učiteljih, organistih itd.), deloma so med njimi popolni samouki. Glede starosti izkazujejo vprašalne pole sledeči pregled: po 17 let stara sta.....2 organista, po 18 let stari so .....3 organisti, po 19 let starih je.....6 organistov, od 20—30 let starih je .... 43 organistov, od 30—40 let starih je ... 75 organistov, od 40—50 let starih je ... 49 organistov, od 50—60 let starih je ... 24 organistov, od 60—70 let starih je ... 11 organistov, po 70—80 let stari so ... . 3 organisti, 81 let star je......1 organist Starosta organistov je potemtakem zadnje imenovani, župnik-svetnik Jakob Aljaž na Dovjem, ki je hkrati tamkaj organist in pevovodja, rojen 1. 1845. Starosta med pravimi poklicnimi organisti je Andrej Jezeršek, organist v Novi Oselici, rojen 11 1847., sedaj v 80. letu. Orglanja se je učil pri Janezu Rapelu, zasebnem glasbenem učitelju v Idriji. Je užitkar kmetije in orgla za malo nagrado nekaj nad 100 Din letno. Najstarejši sedaj v ljubljanski škofiji službujoči organist, ki je izšel iz ljubljanske orglarske šole, je Ignacij Hladnik, kapiteljski organist v Novem mestu, rojen 1. 1865., dovršil orglar-sko šolo 1. 1879. Organistov, ki so hkrati cerkveniki, je nad 100 in dve organistinji-cerkve-nikinji. Organistinj je v celoti 24. Razne stranske (nekateri pa kot glavne) posle imajo poleg nekaterih že prej imenovanih, tako-le: Nekaj jih poučuje glasbo v šolah ali privatno, trije so uradniki, eden operni zborovi pevec, 17 je občinskih tajnikov, 7 posojilniških tajnikov, dva poslovodja pri zadrugah, trije poverjeniki Vzajemne hranilnice, eden zastopnik zavarovalne družbe, trije posojilniški pisarji, eden zasilni učitelj, 4 trgovci, 2 trgovska sotrudnika, 12 krojačev in 1 krojaški vajenec, 8 čevljarjev, dva mizarja, dva urarja, dva žebljarja, 1 uglaševalec klavirjev, harmonijev in orgel, 1 fotograf, 1 desinfektor, 1 pletar, 1 tkalec, 1 popravljavec dežnikov, 4 šivilje, 11 mrliških ogledov, 15 posestnikov, 4 mali posestniki, 6 kmetovalcev, 3 gostilničarji, 1 trafikant, 1 poštar, 1 poštarica, 1 občinski rediar in javni tehtničar, 2 okrajni sluge, 2 poštna uslužbenca, 1 centralni telefonist, 10 jih pomaga svojcem pri domačem delu, dve sta gospodinji v župnišču, ena žena cerkovnika in ena cerkovnikova pomočnica. Nekateri imajo kar po dve stranski službi. Pismeno pogodbo s cerkvijo oz. občino ima 76 organistov, nekaj nad 20 samo ustmeno. Zavarovanih je 32 organistov poleg nekaterih drugih, ki so zavarovani vsled drugega posla. Prosto stanovanje ima nad 60 organistov, prosto hrano v župnišču 5 organistov (laikov), obvezno bero dobiva okrog 70 organistov, prostovoljno okrog 60; nekateri pa obojno. Zemljišče (njive ali gozd) jih ima nad 40. Dohodki so precej dobri v kakih 30 župnijah; dobri, deloma urejeni, v nad 100 župnijah. Neurejeni oz. nezadostni v nad 120 župnijah. Dohodki obstoje deloma iz stanovanja, plače v gotovini, v štolnini, zemljišču, v beri obvezni oz. prostovoljni, semtertje tudi v obojni. Ponekod je plača vsa v gotovini in urejena potom konkurenčne obravnave; drugod samo v beri oz. zemljišču, v mnogih krajih vsakega nekaj. Najvišja plača znaša 18.000 Din letno (samo v enem kraju), potem 17.000, 14.000, 13.000, v več krajih po 12.000, in potem polagoma nazaj do 3000 letno (v dosti krajih), pa še nazaj do 2000,1000 in še manj. So pa tudi cerkve, kjer se orgla za »bohlonaj«. Z dohodki, ki jih prejema1 večina organistov, bi se seveda ne moglo izhajati in živeti. Možno pa je to še na primeroma dostih krajih s stranskim zaslužkom. OrgamSsti so na vprašalnih polah z malo izjemami izjavili, da jih stranske službe ne ovirajo. Kjer je možno organistu preskrbeti kakršnokoli primerno stransko delo, je s tem tudi njegovo gmotno vprašanje že kolikortoliko rešeno. Povsod seveda to ni mogoče in bodo bolj revne cerkve in majhne občine imele le bolj za silo plačane organiste ali jih pa sploh ne bodo imele. V večjih krajih pa se bo to vprašanje z dobro voljo moglo prej ali slej kakorkoli urediti, da bo organist preskrbljen. Iz vprašalnih pol je razvidno, da je v teku več konkurenčnih obravnav. Vendar omenjamo in poudarjamo že tu, da so konkurenčne obravnave danes na splošno težko izvedljive in ne prinesejo vedno zaželenega uspeha; včasih položaj celo poslabšajo. V več krajih pripravljajo zboljšanje organistu drugačnim potom. Več cerkva bo organiste zavarovalo. Organistovsko podporno društvo v Ljubljani je predložilo kn.-škof. ordi-nariatu okrog 20 slučajev, kjer je treba podvzeti korake, da se organistu v korist to ali ono ukrene. Kar se tiče službenega razmerja med organistom in cerkvijo oz. župnim uradom in eventualnih zadevnih pritožb, opozarjamo organiste, naj tovrstne vloge pošiljajo naravnost na škofijski ordinariat in ne na organistovsko društvo. Organistovsko društvo take vloge itak odstopa škof. ordinariatu v rešitev oziroma uradovanje. Pač pa naj organisti, člani našega društva, društveni odbor o svoji vlogi obveste. KONCERTNA POROČILA. I. Koncerti v Ljubljani. 10. jan. je priredila pianistka Karmela Kosovelova, gojenka Mojstrske šole na Glasbeni akademiji v Monakovem, samostojen klavirski koncert. Igrala je Brahmsa, Regerja, Beethovna, Chopina in Skrjabina. — 26. jan. se je vršil prvi javni koncert gojencev tukajšnjega konservatorija. Nastopili so: violinist Karel Rupel, gojenec prof. Šlaisa, ter pianisti: Marta Valjalo, Marjan Lipovšek in Pavel Šivic, gojenci prof. J. Ravnika. Rupel je izvajal Tartinijevo sonato v g-molu, Saint Saensov koncert v b-molu, in tri novejše krajše komade, Šivic Chopinovo Polonezo v g-molu, Valjalo dve Smetanovi skladbi. — 3. febr. je koncertiral češki violinski virtuoz Vaša Prihoda. Njegov spored je nudil Mozarta, Bacha, Erns'a, Mendelssolina, Chopina in Paganinija. Spremljal ga je Charles Cerne. Vseh teh treh omenjenih koncertov se podpisani radi bolezni nisem mogel udeležiti. Po poročilih in ccenah v dnevnikih so se vsi zelo dobro obnesli. — Akademija v proslavo 1100-letnice sv. Cirila 13. febr., ki je pri nji sodeloval pevski zbor glasbenega društva »Ljubljana« pod vodstvom svojega novega pevovodja Antona Dolinarja ter zapel Karlo Adamičevo Himno v čast sv. Cirila in Metoda, Hochreiterjeivo Uspavanko in tri ruske cerkvene zbore, je izborno uspela. — 15. febr. je Ševčikov kvartet iz Prage (Lhotsky Bohuslav, Prochazka Karel, Moravec Karel in Pour František) priredil pod okriljem Glasbene Matice komorni koncert v proslavo 100. obletnice Beethovnove smrti. Kvartet je izvajal tri Beethovnove godalne kvartete iz raznih dob: v B-duru op. 18., št. 6, prvi Beethovnov kvartet, ki kaže zlasti v prvem stavku še precej znakov Haydn-Mozartovega klasicizma in je nekako šolsko suhoparen; drugi stavek se že deloma osamosvojuje, zadnja dva pa sta že krepko izrazita. Drugi kvartet v Es-duru, op. 74., datira iz Beethovnove srednje dobe in ima posebno značilen, kar ognjevit Presto. Tretji kvartet v Cis-molu, op. 131., zložen ravno pred sto leti, je eno najglobljih in najpomembnejših Beethovnovih vstvaritev iz njegove tretje dobe. Posamezni deli tu niso več tako strogo začrtani oz. ločeni, temveč se organsko razvijajo in prelivajo eden v drugega. Kontrapunktičnega bogastva je tu naravnost nakopičenega. Izvajalci so se izkazali — kakor tudi prej že večkrat — kot mojstri skupne igre, vendar smo si isemtertje želeli nekoliko več ognja in čuvstvenega poleta. — 25. febr. je belgrajsko akademsko pevsko društvo »Obilic« priredilo vokalni koncert, obstoječ iz hrvatskih in srbskih skladb. Izvajali so Mokranjca, Hrističa, Bajšanskega, Štolcer-Slavenskega in Gotovaca. V prvem delu koncerta srbske cerkvene in nabožne speve, krasne polifonne skladbe, opirajoče se na koral. Med novejšimi hrvatskimi modernimi sta Slavenski in Gotovac brezdvomno med prvimi. Slavenski ljubi polifonijo in je v izražanju nekako ,nobel' in izčiščen, Gotovac morda bolj naroden in gre bolj za učinki. Njegovoi »Jadovanko za teletom« so morali ponavljati. Tudi njegovo »Koledo«, skladbo v petih delih, ki so tesno spojeni drug z drugim, za moški zbor, tri klarinete, dva fagota in tolkala, smo z veseljem poslušali. Je res nekaj pristno narodnega in spretno ter učinkovito zloženega. Pevski zbor, četudi glasovno ne ravno prvovrsten, je krasno izvežban. Pod vodstvom opernega kapelnika Lovra Matačiča in deloma Branka Dragatunoviča je gladko, sigurno, s pravim umevanjem in uživetjem v skladbo izvečine na pamet zapel cel spored. Zbor poje enotno, pravilno veže, je intcnacijsko trden in se odlikuje po kar najlepši dinamični odtehtanosti. Za lep glasbenoumetniški večer smo temu odličnemu bratskemu pevskemu zboru in njegovima pevovodjema srčno hvaležni. II. Koncerti drugod. 1. febr. je Glasbena Matica v Novem mestu priredila Foersterjevo glasbeno akademijo in izvajala izključno Foerslerjeve skladbe, svetne in cerkvene. Pevski zbor je vodil g. L. Puš. Sodeloval je tudi salonski orkester, gdč. M. Kraigherjeva (petje), gdč. N. Andrijaničeva in gdč. S. Krašovčeva (klavir). — 2. febr. se je vršil v Rogaški Slatini koncert pevskega društva »Sloga« pod vodstvom g. T. Ulage. — Sredi februarja je pevski zbor v Mavčičah priredil koncert. — 13. febr. je Kat. pevsko društvo v Celju priredilo koncert v proslavo 1100-letnice sv. Cirila. Izvajalo je več slovenskih mešanih zborov, med njimi tudi Sattnerjevo skladbo »O nevihti« in Schwabovo »Zlato kanglico«, zadnji obe s spremljanjem klavirja in harmonija. Koncert je vodil A. Mihelčič. — 14. febr. je Ševčikov godalni kvartet iz Prage koncertiral v Mariboru. — »Ljubljana« pa je 20. febr. pela v Trbovljah. Pela je zbore Gerbiča, Kreka, Vodopivca, Kimovca, Vilharja, Lajovca, Premrla, Hochreiterja, Foersterja, Arhangeljskega, Čajkovskega in Grečaninova. St Premrl. DOPISI. Šmartno ob Paki. V Braslovčah v Savinjski dolini je umrl 25. januarja tamošnji organist g. Vinko Rojnik v 63. letu starosti. Bolan je bil samo 6 dni. Vnela so se mu pljuča. Imenovani je deloval kot organist, pevovodja in cerkvenik čez 40 let, od tega v Braslovčah 35 let. Bil je dober organist in vesten cerkovnik. Kako je bil rajnki priljubljen, je pokazal njegov veličasten pogreb. Na njegovi zadnji poti ga je spremila cela fara, pa tudi iz sosednih župnij je bilo dosti ljudi. Pogreba se je udeležilo tudi 14 njegovih tovarišev-organistov, kateri so mu v družbi z domačim pevskim zborom zapeli ganljive nagrobnice. Pred hišo žalosti se je v imenu župljanov poslovil od njega g. Matija Bošnjak. Ob grobu mu je govoril v slovoi tovariš g. Franc Klančnik. Pot njegovega življenja ni bila nastlana z rožami. Vzredil je 14 otrok. Od teh so razen dveh že vsi preskrbljeni. Veliko je prestal truda in skrbi, upamo pa, da mu sedaj usmiljeni Bog, katerega je ranjki čez 40 let s petjem častil, to povrne v nebesih. Fr. Klančnik. Iz Gorice. Nekatere Glasbenikove bravce utegne zanimati poročilo o naših sedanjih povojnih zvonskih razmerah. Te niso nikakor razveseljive. Tudi v tej zadevi smo neprijetno razočarani. Takoj po vojni se je vlada z uradnim odlokom zavezala, da vrne vsem cerkvam — tudi podružnicam — zvonove enake teže, da plača sama vse stroške za armaturo, prevožnjo in umeščanje zvoncev ter da prepusti avstrijsko odškodnino (4 krone za kg) cerkvam za druge potrebe. Ta vladna obljuba je bila sprejeta z veseljem in zadovoljstvom. Med to veselje se je pa vmešalo tudi svarilo: Ne veselite se prezgodaj, ker ni gotovo, da bode/ novi zvonovi vsaj tako dobri kot oddani, nad čimer se da dvomiti pri tako ogromni možini izpraznjenih zvonikov. Vladna obljuba se je začela polagoma izvrševati, kar trešči med nas izjava finančnega ministra: Ne pričakujte več od vlade novih zvonov, ker Vam je odškodnino že izplačala bivša avstr. vlada. In tako je prišla do zvonov le pičla tretjina naših cerkva. Vendar se je ponovnim prošnjam vlada udala in obljubila zvonove le cerkvam na bivši fronti, cerkvam v zaledju pa nekaj odškodnine v denarju. Pa tudi pri tej obljubi ni ostalo, obljubili so se nato zvonovi tudi cerkvam v zaledju, toda s pogojem, da izročijo vladi odškodnino bivše avstr. vlade. Tako smo dospeli zopet do prvotne obljube. To je šlo še precej hitro, dobava zvonov pa se vrši prav s polževo počasnostjo. Nekatere občine so se naveličale čakati ter so si nabavile zvonove na svoje stroške, seveda nadejaje se, da jim vlada vsaj nekaj teh stroškov naknadno povrne. In kakšni sci doslej prejeti zvonovi? Z malimi izjemami slabi. Toda tega ni kriva vlada, krivi so temveč oni, ki so imeli vladne naredbe izvrševati in nadzorovati. Kot v vsaki državi, je tudi tu prevladalo mnenje, da se na račun vlade izvršujejo dela kolikor možno drago, pa tudi kolikor možno površno. Prva krivda zadene zvonarje, da so vlivali zvonovom 2% preveč bakra in 2% premalo cina. Izgovor na vlado je bržkone ničev. Njim samim je kazalo to, da je bron bolj mehek in manj nevaren za ubitje, zato pa je glas teh zvonov pokrit in kotlast. Druga krivda utegne biti nezadostno razgretje, mešanje in čiščenje zvonovine, tretja krivda pa naglica in površnost v montiranju kalupov. Ni čuda torej, da se je enemu samemu zvonarju ubilo blizu 70 zvenov. Ta nesrečni uspeh je pojasnjen dovolj z dejstvom, da so zvonovi istega zvonarja na račun vlade slabi, na račun občin pa boljši. Nadaljnja krivda pada na kolavdatorje zvonov, ki jim je L'Opera di soccorso poverila preizkušnjo zvonov v — zvonarnah! Ta pa ne more nikakor nadomestiti edine zanesljive preizkušnje v zvoniku. Zvon se da zanesljivo oceniti le v zvoniku viseč in zvoneč. Ti kolavdatorji so zahvalili tudi prave zvonske pokveke, ki bi jih gotovo ne bili, ako bi oni bili tudi zvonoznanci in ne samo glasbeniki. Take zvonske pokveke z glasovi, sličnimi jeklenim zvonovom, je n. pr. dobila tukajšnja cerkev sv. Roka. Mala dva sta že ubita. Tretji v družbi teh krivcev so uradniki, ki jim je bilo izročeno vse delo zunaj zvonarn. Zvonove so pošiljali na neprave železniške postaje. Tako so n. pr. zašli zvonovi, namenjeni za neko furlansko vas ob Soči, v Ajdovščino. Tamkajšnji g. župnik jih je dal z oblastvenim dovoljenjem obesiti v domači zvonik. Eden se je že ubil. Mnogo zvonov je bilo zamenjanih in poslanih nepravim cerkvam. V Trnovo pri Bistrici so dobili zvonove des1, f1, as1, v zvoniku je ostal d1. Izključeno je, da bi bila narečba na te zvonove izšla iz trnovskega župnišča. V Kronbergu so dobili f1, g1, a1, odvzeti s> pa bili d1, e1, fis1, cerkev je torej oškodovana najmanj za 10 kvintalov brona. V Vrhpolju so imeli d1, fis1, a1, dobili so pa e1, gis1, ais1. Prejšnji (Samassovi) so tehtali ca 24 kvintalov, novi — po zvonarjevem izporočilu 19 kvintalov — bržkone pa le 15 kvintalov. V obeh Vrtojbah so se združili za eno cerkev. Prej so imeli v obeh cerkvah šest zvonov, ki so tehtali ca 52 kvintalov, zdaj imajo v skupni cerkvi tri, ki tehtajo ca 38 kvintalov. Ljudstvo je bilo po tem neredu v razpošiljanju zvonov zelo ozlovoljeno, rado bi bilo neprave zvonove zavrnilo, a balo se je, da bi moralo druge Bog ve koliko časa čakati ali pa bi jih sploh ne dočakalo. Goričan. Novo mesto. (Dva koncerta.) V zadnjem času smo imeli v tukajšnjem »Narodnem domu« dva koncerta, ki zaslužita, da se registrirata tudi v »Cerkvenem Glasbeniku«. Prvega je priredila novomeška »Glasbena Matica« pod naslovom »Foerster je v a glasbena a'kademija« dne 1. februarja olb 8 zvečer. Ta prireditev je veljala proslavi Foersterjevega spomina, zato je obsegal spored izključno le Foerster-jeve skladbe. Ker je Foenster zadnja leta svojega življenja preživel v Novem mestu in je tukaj tudi umrl, je ibila v resnici srečna misel, da se je njemu na čast ravno tukaj priredila posebna akademija. Kot uvod k akademiji je g. prof. Josip Germ v daljšem govoru opisal življenje in delovanje pokojnega Foersterja, 'kar je dobro došlo zlasti onim, katerim je Ibilo Foersterjevo življenje še neznatno. Spored sam je ibil modro sestavljen iz raznih vrst Foersterjevih kompozicij. Pevski zibor »Glasbene Matice« je zapel šesterogtesno »A ve Maria« iz opere »Gorenjski slavček« olb spremljevanju malega, domačega orkestra. Želeti Ibi bilo bolj diskretnega spremljevanja, zlasti še v drugem delu (v A-duru), kjer bi moral tudi zbor peti bolj tiho. '»L j u b i c a« se je dobro posrečila. Želel pa bi, da bi ženski zbor (»Saj sem rekla«) pričel bolj piano, a potem naraščal, kakor je tudi skladatelj tako predpisal. Kcrnec (»Počilo ji je srce«) se mi je zdel nekoliko prehiter. Zakaj se niso upoštevale tudi tri splošne, celotaktne pavze? Kot cerkveni skladatelj je Foerster v tem koncertu nastopil v dveh skladbah: v jako lepem ofertoriju za praiznik Vseh svetnikov »J ust o t um animaec, in v »B e n ed i k t usu« iz »Missa solemnis« (s spremljevanjem orkestra). Obe skladbi je abor ddbro pogodil. Iz opere »Gorenjski slavček« smo slišali duet »Minka in Franjo«, ki sta ga jako občutno podala gdč. Krajgerjeva (sopran) in g. Schweiger (tenor) ob spremljevanju klavirja. Na splošno željo sta ga morala ponoviti. Krasni četverospev »K i t i c a« so zapeli gdč. Krajgerjeva, ki ima jako čist in visok sopran, gdč. Žlebnikova z lepim, dasi me posebno močnim altom, g. Schweiger, čigar mili tenor nagiba k visokemu baritonu, in g. Puš z jako prikupljivim basom. Bolj jasna in bolj učinkovita bi bila ta skladba, ako bi jo peli za spoznanje počasneje; Skladbi namreč ni predpisan »allegro«, temveč samo »allegretto«-. iMošiki zibor je čvrsto zapel veselo »Planinsko«, moški irospev (gg. Gorup z jasnim, visokim tenorjem, Schweiger in Puš) pa »C i g a n a« ob klavirskem spremljevanju. Občinstvu je ta trospev tako ugajal, da so ga morali ponoviti. Tudi Foersterjeva klavirska dela niso bila izključena od tega koncerta Gospodična Andrijaničeva je proizvajala njegovo koncertno fantazijo »Zagorskar, gdč. Hra-šcvčeva pa po rokopisu »Slovansko s uit o«. Obe igralki sta učenki tukajšnje »Glasbene Matice« iin sta storili, kolikor jima je bilo mogoče. Končal je koncert z vedno lepim in svežim »Vencem Vodnikovih p e s m i« za išesteroglasen mešani zbor in orkester. Volbče je koncert zelo ugajal in je g. dirigent Ludovik Puš lahko zadovoljen z lepim uspehom. Njegov pevski zbor, ki mora po videzu šteti okrog štirideset pevcev in pevk, razpolaga z dobrim glasovnim materialom in je tudi v dinaimiki že precej dobro izvežban. Seveda mu mora biti geslo: vedno naprej do čedalje večjega izpopolnjevanja! Marsikatera neznatna pomanjkljivost se bo dala sčasoma še izboljšati. Udeležba pri tej glasibeni akademiji je bila izredno velika, gotovo iz pijetete do priljubljenega pokojnika, kateremu je veljala ta slovesnost. Prireditvi sta prisostvovala tudi gospa vdova Foersterjeva in sin g. višji sodni svetnik dr. Vladimir Foerster. Drugi koncert pa je priredila dne 12. februarja na novo ustanovljena »Strelska družina« v Novem mestu. Koncert je proizvajal orkester Dravske divizijske oblasti pod vodstvom g. višjega kapelnika dr. Josipa Čerina. Na sporedu so bile te-le skladbe: 1. Beethoven: Ouvertura »Pr o m ete j e v ega stvarstva«; 2. Smetana: Fantazija iz opere »Poljub«; 3. Bach-Gounod: »A v e Maria«; 4. Sedlaček: »Beograd u noči«; 5. Kalman: Pot puri iz operete »Grofica Marica«. Vse točke so občinstvu zelo ugajale, zlasti še 3. in 5., pri katerih je tudi harfa prišla do veljave. Jaz za svojo osebo bi si želel nekoliko več razlike v dinamiki; za duhovitim »piano« bi se tudi »forte« pokazal v veličastnejšem blišču. Sicer pa so vsi godbeniki iizibomo izvežbani ter slede z veliko lahkoto svojemu vrlemu: g. dirigentu. Kar pri vojaškem orkestru posebno imponira, sta ona sigurnost in preciznost, ki ju pri drugih diletamtskih godbah dostikrat pogrešamo. Zato smo g. dr. Čerinu hvaležni za užitek, ki mam ga je preskrfjel s svojimi vrlimi možmi. Tudi obisk tega koncerta je bil zelo razveseljiv. Novomeščami so obakrat poka-sali, da imajo »misel ne samo za kake pustne burke, temveč tudi za resne koncerte. Drugega koncerta se je udeležil tudi brat g. višjega kapelnika, novomeški g. prošt Karol Čerin. • Fr. Ferjaneič. Poročilo o kolavdaciji novih orgel v župni cerkvi v Dornbergu 26. oktobra 1926. Orgle je izgotovila tvrdka Ivan Kacin v Gorici; so pnevmatične in imajo devet registrov s sledečo dispozicijo: 1. Principal 8, 2. Oktava 4, 3. Salicijonal 8, 4. Gamba 8, 5. Vox coelestis 8, 6. Flauta 4, 7. Mikstura, 8. Subbas 16, 9. Oktavbas 8. Zraven še dva mehanična registra: Pedalna zveza in oktavna zveza (gorenja). Sprožniki navadni: p, mf, f, lutti in razveznik. Zunanjost lična. Meh dobro zgoščen in zadosten. — Posamezni registri: 1. Subbas 16 — od C—d. Zaradi prenizkega stropa — globoko v orgle postavljen — se na koru slabo sliši, v cerkvi pa dovolj močno. 2. Oktavbas 8' — dober, dovolj krepak. 3. Principal 8' — normalen. 4. Oktava 4' — normalna. 5. Salicijonal 8' — prav dober, tih, za pp petje izboren. 6. Gamba 8' — izredno dobra. 7. Vox coelestis 8' skozi in skozi izpeljana, zmerni tresljaji — se lahko rabi ludi sama. 8. Flauta 4' — normalna. 9. Mikstura — kričeča (iz ozira na ljudski okus). Registri so med seboj različni po barvi tona in je vsak zase karakterističen. Celoten vtis — zelo zadovoljiv. Tastatura zelo mehka. Mehanika ustreza največjim zahtevam — zelo precizna. Summa summarum: Prav dobro delo. — V Dornbergu, dne 27. oktobra 1926. — Vinko Vodopivec, knezo-nadškofijski kolavdator. OGLASNIK ZA CERKVENO IN SVETNO GLASBO. Martin Železni k) (Sorica): 14 postnih pesmi za ni <> sani zbor in orgle. Samozaložba. Cena 13 Din. Zbirka vmbuja naravnost pozornost in dokumentira nagel in nepričakovano lep razvoj skladatelja, ki stopa po svojem hotenju med izrazito moderne. Zbirka vsebuje koloristiono bogate skladbe in skladbice, ki so sicer precej stereotipne strukture (večina .skladb začenja dvoglasno, nadaljuje in končava pa v štiriglasnem stavku), vendar bujnost harmonije in iskrenost melodije odtehtata vse nedostatke. Skladatelj ljubi pedalne ione, eksotičnosti s kvintami, katere zelo izrazito in efektno uporablja. Stavek je v celoti preprost, izvečine ni težak in je peven. Interesantnosti, ki nimajo globljega vzroka in nekatere neokretnosti — spričo absolutno resnega hotenja in na klasike spominjajoče muzikaine neposrednosti — ne prihajajo v poštev. Ta zlbirka, ki je najlepšega priporočila, predvsem pa izvajanja vredna, je dokaz razvijajočega se lepega talenta, od katerega smo, ko dozori, upravičeni pričakovati najlepših sadov. — Zbirka se naroča v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. dr. Fran Mlinar-Cigale. Martin Železni k: 9 velikonočnih pesmi za mešani zbor z orglami. Z dovoljenjem kn. škof. ordinariata v Ljubljani z dne 27. januarja 1927, št. 311. Samozaložba. Natisnila Čemažar in drug v Ljubljani. — V pričujoči zbirki nudi Železmik našim cerkvenim zborom za letošnjo Veliko noč 9 novih, lepih, krepkih, učinkovitih in ne težkih pesmi. Pq izvirnosti in celotni (glasbeni vrednosti morda ne dosegajo njegovih pred kratkim izišlih postnih; so pa zato tem bolj splošno poralbne. Vse so kakor izklesane. Vse preveva jasnost, veselje, navdušenje. Pestrim, polnim harmonijam slede dobro posrečene imitacije. Pesmi zaslužijo, da si jih naši kori brez izjeme nabavijo in izvajajo. Cena zbirki je 9 Din. Dobe se v Jugoslovanski (knjigarni v Ljubljani. St. Premrl. Marko Bajuk: Slovenske narodne pesmi za moški in mešani zbor. V. zvezek. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1927. Cena 18 Din. — Zbirka obsega 29 narodnih pesmi, prirejenih 21 za moški, 7 za mešani, in 1 za ženski zbor. Po večini so to preprosti kranjski napevi, prirejeni istotako na preprost, lahek način. Nekaj pesmi je prav zanimivih, tako postavim štv. 6 po menjajočem se štiričetrtinskem ;in dvačetrtinskem taktu in nesimetrični periodizaciji, štv. 10 v pravem petčetrtinskem taktu, štv. 16, ki je v prvi polovici podobna napevu pesmi »Prijatelj zdaj vesel' bodimo« (glej Aljaževo Pesmarico sv. Mohorja, II. zv., štv. 23), štv. 20 po krepkih enoglasnih pričetkih v pred- in dostavku (ta je prirejena za moški in mešani zbor), štv. 22 »Ciganski otroke (tu bi se v šestem taktu bolj prilegala melodično zadržana subdominanta), prav živa štv. 23, štv. 24 z učin- kovitim odpevom »bim, bom bom« in štv. 28 s prvim delom v G-duru in drugim delom v D-duru, nakar bi se glasbenooblikovno moral ponoviti prvi del. Štv. 26 spominja nekoliko na naše preproste starejše cerkvene. Za šibkejše zbore so te narodne pesmi kakor nalašč. St. Premrl. Karel Bervar: Štiri žalostinke, 2 za moški, 2 za mešani zbor. Z dovoljenjem knezoškofijskega ordinariata v Mariboru. Založila Goričar in Leskovšek v Celju. Cena Din 6.—. Nam niso došle. Anton Jobstove Marijine pesmi so razprodane. NAŠI GLASBENI LISTI. Zbori 1927, 1. in 2. imajo sledečo vsebino: dr. Jos. Mantuani nadaljuje članek »O Jugoslovanski glasbi« in obravnava najstarejšo in starejšo slovensko glasbo. Dr. St. Vurnik navaja v članku »Kriza in sanacija našega gledališča« tri vzroke, ki ovirajo dober razvoj našega gledališča; ti so: njega podržavljen je, premajhna briga nas samih in premajhna dotacija od strani države. Isti pisatelj prinaša v članku »Trubar in vokalna glasba« donesek k študiju glasbene estetike reformacije XVI. stoletja na Slovenskem. Dokazuje, da Trubar za slikarstvo in arhitekturo ni bil kaj prida vnet, pač pa za glasbo. Navaja v tem pogledu razne Trubarjeve citate. Konec Vurnikov v tem članku, »da se danes dosti sklada zavolj ritmičnih in harmonskih luštnih domislekov, pa brez srca in podobno tudi izvaja« zavračam. Heri Svetel opozarja popolnoma pravilno in hvalevredno, naj pri petju že enkrat nehamo z neprespanimi zarezami in naj ne pojemo s toliki oddihi, kakor jih n. pr. zaznamuje Fr. Marolt v svoji zbirki »Nagrobnic« (pri starejših pesmih). Zmotno pa se mi zdi naziranje g. Svetela, da je vokalna skladba najprej muzika, potem še le deklamacija teksta in da je potrebno in razumljivo zlo, zanemarili besedilo, če to zahteva muzika. Kaj še! Prvo je besedilo in muzika je v vokalnih skladbah radi besedila. Če naj muzika besedilo spači in besedilu ne pomaga do večje veljave in izrazitosti, je sploh ni treba. Ali ne igra recitaliv, ki se najtesneje opira na besedilo, v celem razvoju glasbe, največje in najučinkovitejše vloge? In ali ni šla vsa glasbena reforma mož kot so bili! Galilei, Caccini, Peri in drugi v 16., Lullv v 17., Gluck v 18. in Wagner v 19. stoletju, za tem, da pripomorejo besedilu in na besedilo se naslanjajoči recitativni glasbi do veljave? Sploh se mi čudno zdi, zakaj je Svetel dal ^vojemu drugače neoporekljivemu članku ta neskladen uivod. — Slede poročila o novih skladbah in glasbenih listih, dopisi, poročila o delovanju pevskih zborov in zanimivosti iz glasbenega sveta. — Glasbeni del »Zborov« prinaša Jos. Pavčičev moški zbor »Bolne rože«, M. Železnikov moški zbor »Prošnja« in narodno »Sijaj solncice« za ženski zbor ter E. Adamičev mešani zbor »Ptičev svet«. — »Zbori« stanejo letno 40 Din in se naročajo pri »Ljubij. zvonu« v Ljubljani. . Sv. Cecilija 1927, 1. Vsebina: Hrvatski glazbeni zavod u Zagrebu (dr. Antun Goglia); Pučka glazbena umjetnost u Makedoniji (L. Kuba); t P. Gregor Molitor (dr. E. Drinkwelder); O. Fra. Tadije Leko (o. Bono Jelavič); Glaziboznanstvo u Rusiji u poslednjem petgodištu (prof. K. P. Orlov); Reminiscence na W. A. Mozartov »Ave verum« (R. Alexander); Josef Holbrooke (M. Shlik); Biljieške iz engleskoga muzičkog života (VI. D.); Pismo 'iz Strasbourga (I. Kokot); Muzička sezona u Zagreba (L. Šafranek-Kavič); Dopisi, Glazbena literatura, Pregled štampe o glazbi, Razne vijesti, Iz Cecilij ina društva, Nek je svašta. — Glasbena priloga prinaša motet »0 Jesu mi dulcissime« za mešani zbor, zložila s. Lujza Kozinovič, tri od Fr. M. Dugana za triglasni ženski zbor prirejene hrvatske ljudske cerkvene napeve, mešani zbor »Kraljice zdravo«, zložila s. Lujza Kozinovič in »Kraljice andjelska«, za enoglasni deški zbor zložil p. Kamilo Kolb. — Sv. Cecilija stane letno 40 Din, za šole in dijake 25 Dih. Naročnino sprejema urednik Janko Barle, kanonik in ravnatelj nadbiskupske pisarne, Zagreb. Jugoslavenski Muzičar 1927, 1. se obrača predvsem do neorganiziranih glasbenikov, poroča o II. izrednem kongresu glasbenikov v Zagrebu, ki je je vršil 14. in 15. de- cembra 1926. Prinaša pravilnik posmrtnega fonda, kulturni pregled, vesti o glasbenem življenju na Bolgarskem^ poroča o Jul. Combarijejevi knjigi o glasbi, o dveh knjigah o starih čeških mojstrih, prof. Stahuljak nadaljuje članek o glasbenem; pouku na učiteljiščih. Slede razne vesti. — 2. Številka prinaša članek Ljubljansko gledališče pred katastrofo, Mnogo kritike mesto dela, Internacionalni organizacijski pregled, Kulturni pregled, Premijera najnovejše L. Janaekove opere (»Stvar Makropulois« v Brnu, Sklep Stahuljakovega članka o glasbenem pouku na učiteljiščih, Razino. — »Muzičar« stane letno 48 Din. Naroča se: Zagreb, Vojnička ul. 18. »Glazbeni Vjesnik« je ime novemu glasbenemu listu, ki je pričel izhajati v Zagrebu. Urejuje ga Stanislav Stražnicki, izdaja Hrvatski pjevački Savez. Naroča se v Zagrebu, Mažuraničev trg 16. Stane 25 Din. PESMI V ČAST SV. CIRILU IN METODU. Letos obhajamo 1100-letnico rojstva slovanskega apostola sv. Cirila. Cerkvena slovesna proslava tega spomina se je vršila po slovenskih škofijah v nedeljo 13. in v ponedeljek 14. febr. O tej priliki so se v več krajih vršile tudi slovesne izvencerkvene proslave. Po želji sv. očeta Pija XI. se hočemo naših svetih slovanskih bratov spominjati in ju proslavljati tudi tekom celega tega leta. V ta namen prinašamo seznam skladeb v čast sv. Cirila in Metoda, kakor nam jih nudi naše slovensko glasbeno slovstvo. 1. Fran Gerbič: Slava sv. Cirilu in Metodu za mešani zbor (Lira Sionska 1866, list III). — 2. Isti: Sv. Ciril in Metod za moški zbor (Lira Sion-ska 1866, list III). — 3. Anton Foerster: Sv. Ciril in Metod I za mešani zbor (Kristjani, ipojte slavo zdaj, Cerkveni Glasbenik 1882, VII in v Ceciliji II). — 4. Isti: Sv. Ciril in Metod II za moški zbor (Domovja luči krasni dve, Cerkveni Glasbenik 1882, VII, v Ceciliji II ista pesem in napev za mešani zbor). — 5. Isti: Sv. Ciril in Metod (0 sveta brata slavljena) za mešani zbor. (Cerkveni Glasbenik 1901, št. 6. Ista skladba v Ceciliji.) — 6. Fran Liszt: Sv. Ciril in Metod za moški zbor in orgle (Cerkveni Glasbenik 1880, št. 9). — 7. Ivan Zupan: Sv. Ciril in Metod za moški zbor (Cerkvene pesmi). — 8. Stanko Premrl: Sv. Ciril in Metod za mešani zbor (Zbirka 20 svetniških pesmi). — 9. Isti: Himna v čast sv. Cirilu in Metodu za mešani in posebej moški zbor. Izdala Jugoslovanska knjigarna. — 10. Isti: Sv. Ciril in Metod za en glas z orglami (Cerkveni Glasbenik 1922, XII). — 11. Fr. Jurkovič: Sv. Ciril in Metod za en glas z orglami (Premrlova Cerkvena pesmarica za mladino). — 12. I-larlo Adamič: Himna v čast sv. Cirilu in Metodu za mešani zbor (Cerkveni Glasbenik 1919, VII—IX)." RAZNE VESTI. Naš odlični skladatelj in velezaslužni prvoboritelj cecilijanske ideje P. Hugolin S a 11 n e r je bil od papeške višje cerkvene glasbene šole v Rimu odlikovan s častno diplomo. Diploma kaže sliko sv. Cecilije, sv. Gregorija, Palestrina itd. Besedilo, umetno okrašeno, se glasi po naše: Papeška višja cerkvenoglasbena šola v Rimu. C. p. Hugolinu Sattnerju O. F. M., ki je med brati v deželi, posvečeni Cirilu in Metodu sveti glasbeni umetnosti na korist s peresom in besedo izvrševal neutrudljivo apostolstvo, pošilja iz Rima višja papeška cerkvenoglasbena šola to diplomo kot znak slovesnega priznavanja njegovega dela, občudovanja njegove častitljive osebe. V Rimu, 4. novembra 1926. Za akademski kolegij: Licinij Refice, protektor; Kajetan Kardinal Bisletti, predsednik; D. Pavel M. opat Fenetti, O. S. B. — P. Hugolin Sattner je prvi Slovenec, ki je postal diplomiran član najvišjega papeškega instituta ozir. kolegija za cerkveno glasbo. — Najiskrenejše čestitamo. Osebne vesti. Višji kapelnik vojne godbe v Ljubljani dr. Josip Čer in obhaja 29. marca šestdesetletnico rojstva. — Nadučitelj v pokoju in mnogoletni organist v Dobu Matija Hiti je obhajal pred kratkim sedemdesetletnico rojstva. Obema prav iskreno čes'.itamo in kličemo: Še na mnoga leta! — Dosedanji kaplan v Borovnici Anton Dolinar, pevovodja »Ljubljane«, predsednik Pevske zveze in urednik »Pevca*,, je prestavljen za kaplana k Sv. Jakobu v Ljubljani. — Na ravnokar podržavljenem kon-servatordju v Ljubljani je bil za ravnatelja imenovan dosedanji ravnatelj Matej Hubad. »Slovenski učitelj« je začel is prvo letošnjo številko prinašati tudi glasbeno prilogo, iki ibo v nji nudil šolski mladini primerne skladbe. V prvi številki so Premrl čuva »Dvignimo skupni krog«, dvoglasni zibor s klavirjem, narodna »Za materjo«, triglasni otroški zbor, in Jurkavičeva »Sv. Ciril in Metod«. Začetkom aprila se bosta vršila v Ljubljani dva cerkvena koncerta: 6. aprila v stolnici, 8. aprila v f r anč iš k an sik i cerkvi. Podrobna sporeda bodo prinesli pravočasno dnevniki. Orgle, ki jih je napravila tvrdka Brandl v Mariboru in so bile dlje časa razstavljene v mariborski kazinski dvorani ter sta na njih koncertirala v januarju t. 1. Dugan in Premrl, so odšle na svoj pravi cilj na cerkveni kor v Gudurici (Banat). Hrvatski skladatelj dr. Božidar Širola je za letošnji jubilej sv. Cirila zložil oratorij »Sv. Ciril in Metode, ki se bo izvajal tudi na letošnjem glasbenem festivalu v Frankfurtu. Izvajalo ga bo zagrebško »Kolo« pod vodstvom prof. Srečka Kumarja. Kot solisti bodo sodelovali tudi nekateri, naši odlični pevci: Rijavec, Banovec in Betetto. Dr. Širola je 22. februarja predaval o svojem oratorij u v Glasbeni Matici v Ljubljani. 19. februarja je na Dunaju umrl od kapi zadet skladatelj in bivši profesor dunajskega konservatorija Robert Fuchs. 15. februarja je obhajal še osemdesetletnico rojstva. Ob tej priliki je dunajski stolni pevski zbor izvedel njegovo latinsko mašo v D-molu in D-duru. Po sv. maši je bila v župnijski pisarni mala slovesnost, kjer ga je stolni zbor izvolil za svojega častnega člana in mu izročil diplomo. Na dunajskih koncertih se pogosto izvajajo Fuchsova dela: vokalna, komorna in instrumentalna. Robert Fuchs je bil kot profesor kontrapunkta in kompozicije učitelj tudi slovenskim skladateljem: Ristu Savinu, Lajovicu, Premrlu in nekaterim hrvatskim. Odličnemu skladatelju, priznanemu glasbenemu učitelju Sn blagemu možu daj Bog večni pokoj! Pevska zveza je priredila 8. in 9. februarja v Zagorju ob Savi pevski tečaj za cerkvene in društvene pevovodje litijske in moravške dekanije. Predavali so Bajuk, Dolinar in Primožič. Franjo Duganova skladba »Carmen saeculare«, ki jo je izvajala mariborska Glasbena Matica 12. februarja t. 1., je doživela največji uspeh. Sattnerjeva opera »Tajda« (Komposteljski romarji) je pri premijeri v ljubljanskem opernem gledališču 14. marca doživela uspeh, kakršnjega morda še ne Ikaterokoli drugo slovensko operno delo. Tajda se odlikuje po plemeniti melodiiki in sočni instru-mentaciji. Dejanje se v prvem dejanju nakazuje, v drugem doseže dramatični višek, v tretjem umiri in slovesno izd on i. Brezdvomno je Tajda Sattnerjevo najboljše kakor tudi največje njegovo delo. Velikopotezna skladba je častna za avtorja kakor tudi za Slovence. Umrl je 6. marca v Žabnici pri Škof ji Loki Andrej Vilfan, šolski upravitelj v Sori in večletni tamošnji marljiv organist. N. v m. p.! ' Občni zbor štajerskega organistovskegtal društva se ibo vršil 27. aprila v Celju. Premrlova Cerkvena pesmarica za mladino izide v II. izdaji. Dne 3. aprila poteče 30 let, odkar je umrl znameniti nemški Skladatelj Johann B r a h m s. TO IN ONO. Nedavno je trdil neki slovenski list, da so Cecilijanci »B i s m a r ck o v c i«. Ker nekateri niso hoteli verjeti — evo zgodovinski dokaz: Na Slovenskem, tam, kjer stoji dandanes »s. Lucija« vulgo»na mostu« na Primorskem, je imela dekla sina, ki je bil pol pes, pol človek. Rekli so mu: pes Marko. Dekla ga vrže v Sočo, ki je pa takrat drugod tekla, kakor dandanes. Ker je bil pa »Marko« pol pasje nature, priplava na Laškem na suho, zbere silno vojsko in hajd nad ono nehvaležno mesto, ki ga je hotelo ugonobiti. Prihrumi, razdere mesto »Norea«, ki je stalo tam, ostali sta samo dve hiši na koncu mesta tje proti Tolminu. Iz teh sta nastali kasneje dve vasi, ki se imenujejo po nekdanjem mestu: Modrej in Modrejce. Starine onega mesta pa še dandanes izkopujejo. — Ali Slovencev le ni mogel pokončati. (Ljudska pravljica — koliko je resnice, ne vem!) Kaj si zmisli? Gre na Nemško, tam se prikupi cesarju in postane »prvi« za cesarjem. Tu se ni hotel več podpisovati »Pes Marko«, nego »Bismarck«, da je ime bolj »nemško«. Vem, da se zdaj ne boste več čudili, kako, da je ves »pasji«, kar ga je. Sovraštva do Slovencev ni odložil niti za trenotek ne. Kaj je iztuhtal? Spravil se je s papežem. Papež je namignil nadškofu goriškemu. Ta je prevzel pokroviteljstvo goriškega Cecilijinega društva — in Slovencev bo kmalu konec. Pa bo »Bis-Marck« pel — nemški — Te Deum! Slovensko je že pozabil. Zgodovinovič (Kokošar I.). Gospod Josip Čenčič, nadučitelj v Rogatcu, nam je poslal dva velikonočna napeva, ki ju je zložila njegova mati Helena Cenčič pred 40—50 leti. Napeva sta sledeča: i Veličastno. 1. $—r" £ Mo - čno se po - tre - se in grob se od - pre, i rH— —?-U— hr-i 3 H ~rT-\ ~ " " — ' v -t—J— ^ J—'-J -ft—Tr a - le- »-3-J—0-\-0 -»—f—1EE lu »r ja, a - le - lu t± ja, a-le - lu -t^r "A 1 ja, a - le - lu - ja. 2. Zve - li-čar gre iz gro-ba, a - le - lu - ja, a - le - lu - ja, a - le - lu - ja. Gospa Helena Cenčič je zložila tudi več odpevov za Iitanije. V »Slava Brezmadežni« je priobčenih pet: v II. izdaji štv. 38, 39, 40, 45 in deloma štv. 47, ki jo je P. Angelik Hribar preuredil. V III. izdaji so pa to št. 35, 36, 37, 42 in 44. Gospa Helena Cenčič živi v Kamniku kot vdova po tamošnjem nadučitelju in organistu Jerneju Cenčiču. S. P. Nasprotniki novejše glasbe se spreobražajo. Neki slovenski organist je bil odločen nasprotnik novejše cerkvene glasbe. V zasebnem pismu uredniku »C. Gl.« pisanem pred nekaj leti je prav trdo prijemal naše novejše skladatelje, temeljito pozabavljal zlasti proti novejšim Glasbenikovim prilogam, se hudoval in škandaliziral nad neznosnimi disonancami, celo nad komtrapunktom itd. — Pred kratkim pa mi piše: »Priznam, da sem šel predaleč. Krivo je bilo to, da do takrat novejših skladb nisem študiral; gledal sem navadno na zunanjost, notranjščine nisem iskal. Bil sem navajen starejših skladb ter presojal vse na prvi pogled. Glavno preskušnjo sem napravil pri Vaši »Pozdrav novim zvonovom«. Ko sem jo dobil, sem jo obsodil in spravil k počitku. Ko mi je pa bila potreba za tako pesem, sem jo poiskal, češ morda bo pa le za rabo. Zaigram; ni se mi dopadla. Začnem jo v podrobnostih študirati in začela mi je ugajati. Zaigram jo parkrat prav počasi, da sem izvlekel iz nje vse, kar vsebuje. Zdaj se mi je zjasnilo in sem uvidel, da je tel krasna pesem. Razmnožil sem jo ter začel pevce učiti. Peli smo jo z veseljem in velikim uspehom.« Prav veseli smo tega spreobrnjenja. Si. Premrl. DAROVI ZA CERKVENI GLASBENIK. Neimenovana, Ljubljana, 500 Din; Ivan Pogačnik, organist, Idrija, 30 lir; po 65 Din: Viktor Schueiger, prof. glasbe, Maribor, Uršulinski samostan, Ljubljana; 5'} Din: Peter Jane, župnik, Vodice (z geslom: za vsako leto po 1 Din); po 30 Din: Martin Železnik, učitelj, Sorica, Valentin Tome, katehet, Ljubljana; po 25 Din: Franc Bernik, župnik in svetnik, Domžale, župni urad Domžale, Anton Skubic, kaplan, Ziri; po 20 Din: Matej Holmar, Višnja gora, Ivana Klemene, učiteljica, Ljubljana; po 17 Din: župni urad Št. Vid nad Ljubljano; po 15 Din: dr. Josip Čerin, višji kapelnik, Ljubljana, dr. Aleš Ušeničnik, vseuč. profesor, Ljubljana, Serafina Posch-Dogan, Ljubljana, Leopold Govekar, kaplan, Križe pri Tržiču, Franc Kolenc, kaplan, Sora, Jožef Rott, kaplan, Radeče pri Zid. mostu, S. Alojzija Jus, usmiljenka, Radeče pri Zid. mostu, Franc Kovačič, organist, Šmartno pri Kranju, Anton Tevž, Beograd, Emil Vidrih, Sušak; po 10 Din: Rudolf Planinšek, organist Koroška Bela, nadžupni urad Moravče, Gabriel Petrič, župnik, Zagradec, Hiralnica v Ljubljani, župni urad Stranje pri Kamniku; po 5 Din je d#šlo 31 prispevkov. — Vsem darovalcem in za vsak dar se najlepše zahvaljujemo ter se našim cenjenim naročnikom in prijateljem še nadalje priporočamo. (Dalje prihodnjič.) NAŠE PRILOGE. Tej številki je priložena glasbena priloga »Gradual in sekvenca za Veliko no««, zložil Stanko Premrl. Posamezni izivodi po 3 Din se dobe pri naši upravi. — Hkrati je priloženo Dodatno kazalo prilog »Cerkvenega glasbenika« od 1.1911—1928. LISTNICA UREDNIŠTVA IN UPRAVE. Za jubilejno številko, ki izide 'koncem maja, prosimo gg. sotrudnike, naj nam svoje spise in dopise pošljejo vsaj do konca aprila. — Letošnjo prvo in drugo številko smo nekaterim glasbenikom poslali na ogled. Kdor ne namerava biti naročnik, naj nam list takoj vrne. Vse naročnike, ki lista še niso 'poravnali, prosimo, naj to kmalu store in kakor smo že zadnjič omenili, po možnosti nekaj dinarjev za letošnje izredne stroške našega lista dodajo. Izhaja šestkrat na leto kot dvomesečnik. Cena listu z glasbeno prilogo vred 35 Din, za dijake 20 Din, za Italijo 40 Din, za Ameriko 1 dolar. Uredništvo in upravništvo: Pred škofijo 12/1. Odgovorni urednik lista in glasbene priloge in izdajatelj Stanko Premrl v Ljubljani. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel Čec.