Ji
pesem po izboru ... 1
HIMNA ZA DREVO
Eftim Kletnikov2
Drevo, navpični Jaz,
ki v nadzavest se dvigaš. Nenehno vzravnano, nikoli in nikamor ne odrineš na pot.
Poti prihajajo k tebi, da se ti poklonijo.
Po eni od njih potuje sekira, a ti,
kot neznani junak na piedestalu poguma, niti ne treneš.
O, drevo pogumno in v bolečini vztrajno, na posteljo ne ležeš.
Neutrudno, nikoli v času ne sedeš, niti čas ne neha krožiti v tebi.
O, drevo, navpični Jaz, ki v nadzavest se dvigaš.
Nahranjeno s tišino,
nikoli ne nehaš prepevati:
vrh sinjih planinskih planot mojega srca.
Nova rubrika v časniku 'Gora'! Odslej bomo v vsaki številki našega časnika objavili eno pesem iz svetovne zakladnice poezije, vsakokrat po izboru drugega ljubitelja pesmi, tako ali drugače povezanega z Goro. Tokratno je izbral Franc Černigoj.
Himna za drevo je pesem, ki je izšla v knjigi 'Studenec rane'. Eftim Kletnikov je makedonski pesnik, literarni kritik in prevajalec, rojen 1946 v vasi Negrcvo, v vzhodni makedonski pokrajini Maleševo. Prav ta njegova prvinska rojstna pokrajina, kakor jo je doživljal v otroštvu, je ostala pesniku večen navdih nečesa pradavno nedolžnega in duhovno lepega. Kletnikove pesmi je v slovenščino prevedel Veno Taufer.
100 let pepeta lohajnarskega
PEPETA LOHAJNARSKEGA 100 let
Aldo Černigoj
Kje je deželica ...
Jože Vidmar, Pjepi Lohajnarski, se je rodil 15. marca 1910 na Otlici, pri Lohajnarji. Ob stotem rojstnem dnevu so mu namenili svojci, Krajevna skupnost Prade, Televizija Koper in Primorske novice veliko pozornost; ki jo zaradi svojega težkega, a izredno zanimivega in razgibanega življenja tudi zasluži.
Prav na kratko nekaj o njegovem življenju.
Več bo povedal sam.
Živel je v štirih državah: 8 let pod Avstrijo,
25 let pod Italijo, 45 let pod Jugoslavijo in zdaj 20 let v samostojni Sloveniji.
Ima dve odlikovanji: za hrabrost in za zasluge za narod.
V šolo, avstrijsko, je začel hoditi leta 1916; zadnja dva razreda pa je obiskoval italijansko šolo. Po končani obvezni šoli je delal doma na kmetiji. Leta 1930 je bil prvič vpoklican v italijansko vojsko, in potlej še trikrat; tako daje odslužil kar osem let in tri mesece vojaščine. Po koncu vojne seje vrnil domov in bil 13 let furman. Leta 1960je podedoval lohajnarsko posestvo; a gaje kmalu prepustil bratu Lojzetu. Leta 1962 seje preselil v Koper in se zaposlil na Agrariji. Zdaj živi v svoji hiši v Pradah pri Kopru.
Je izredno čil in zdrav. Po življenjski moči in vedrini mu tudi med dosti mlajšimi od njega ni para. Tako da bi mu lahko prisodili kar kakšno desetletje manj.
Za časnik Gora sem imel intervju z njim Aldo Černigoj.
Kakšna je bila domačija Lohajnarji?
Domačija Lohajnarji stoji že celih 350 let. Postavil jo je Lohajnar, kije prišel gor z Loga (Kovka). Pred 150 leti pa jo je kupil moj prednik Frenče Vidmar, tudi z Loga. Tu so živeli do mene štirje rodovi: Frence in Ihana, Tone in Urška, Jože in Micka, Janez in Pepca; in potlej midva s Slavko.
Kmetija je ena največjih na Gori. Skupaj z gozdom ima 45 ha. Večja j e samo kmetija Podmajem. Rimali smo 12 do 14 krav in 60 do 70 ovc. Konje smo dobili po drugi vojni, od vojske.
Jaz sem se rodil kot drugi od dvanajstih otrok. Ena sestra je umrla, stara sedem let. Danes nas je živih še sedem; naj mlajši je star 80 let.
Danes pa živi v stari hiši Lojzetova hči, v novi hiši zraven stare pa sin od brata Lojzeta.
Foto: Jože Vidmar
Slišal sem, da mate tudi svojo, lohajnarsko himno ...
Ja, jo imamo. Jo je zložil moj stric. Tako gre:
Kje je deželica, kjer šeni jaz rojen bil?
Tamkaj na Otlici, tam pri Lahajnarji.
Ja, Lohajnarji smo bili na svojo domačijo zmerom ponosni.
Kakšni so tvoji prvi spomini?
Najbolj zgodnji spomini mi sežejo v čas prve svetovne vojne. Na Otlici je bilo polno beguncev. So pritiskali sem od soške fronte. Bilo pa je tudi dosti jetnikov, Rusov. So hodili okoli in prosili krompir, kartoško. In je rekla mama tatu: Bež mu dat par krompirju! In Rus seje zahvalil, spasi-bo, in šel. V šoli je bila bolnica. So pripeljali sem od gasa, strupenega plina, zastrupljene vojake. Je eden zakričal; je padel v nezavest. So mu dali mleko, ki smo ga prinesli dol mi, da pije; in je spet prišel k sebi.
Pa tvoji spomini na osnovno šolo?
V	osnovno šolo sem začel hoditi leta 1916, še v slovensko, takrat pod Avstrijo. Končal sem šest razredov. Učila nas je učiteljica Mimi Slokar, doma od Slokarjev. Poročila je enega Močnika. Njen sin živi v Trstu in se včasih oglasi na Gori.
Zadnji dve leti pa sem hodil v italijansko šolo. V razredu nas je bilo deset fantov in pet punc. Za vse te vem, kje so pokopani. Na Dolu pa je bilo takrat 16 fantov, za punce ne vem.
In kako se spominjaš italijanske šole?
Na italijansko šolo navsezadnje nimam tako slabih spominov. Se spomnim, ko smo šli, z avtobusom, na izlet v Koper. En učitelj je rekel: Che bella cita! Drugi pa: Wie schoen Dorf!
Učitelj ni znal slovensko. Je rekel enkrat, da moramo napisati svoje ime po italijansko. Jaz sem Jože; in nisem znal napisati - Giuseppe. Pa je prišel učitelj k meni in mi dal eno okoli uh.
Iz tistega časa, bilo mi je kakšnih dvanajst let, se spomnim tudi enega dogodka v cerkvi. Župnik na Otlici je bil takrat Pasareli, Štefan; gospod, kije tudi mene krstil. Je, seveda, govoril slovensko, saj je bil doma iz Brd. Tako je bilo: Opolnoči, za božič, je bila na Otlici maša. Je pa prišlo toliko ljudi, daje bila strašna gneča; tako da so pahali eden drugega naprej. In eden je poklical karabinjerje, da naredijo red. In so karabinjerji res prišli in so pahali ljudi nazaj. Pa je bilo naenkrat fajn slišati, ko je karabinjer udaril Janeza Brusovga. In far seje zasmejal; ker je počilo, ko gaje oni udaril z roko. Ker je bil kontet, da gaje udaril ...
Bil si italijanski vojak - kar sedem let, svoja najlepša mladeniška leta. Kako se spominjaš tistega časa?
V	vojsko sem bil vpoklican štirikrat:
Prvikrat je bilo leta 1930, ko sem bil star komaj 21 let. V Gorici so kar določili, h kateremu rodu vojske bojo dali koga: eden Zaklanški je šel k alpinom, ene so dali k pešadiji, ene h konjenici; pa k drugim rodovom. Mene so določili k saniteti, za bolničarja, v compagnio d'sanita. Tu nas je bilo 70.
Bilo je to prav v času, ko so na Bazovici streljali naše fante, tigrovce, obsojene na prvem tržaškem procesu. In je takrat poklical mene in enega Rjavca iz Mirna komandant bolnice, colonnel-lo, v pisarno in nama rekel: Smo jih likvidirali, smo jih! Tudi vescovo (škoj) Sedej v Gorici je naš sovražnik. In je potlej še povedal, da so naši (Avstrijci) v prvi vojni ubili dva njegova brata. Sem že odprl usta, da bi mu rekel: Škoda, da niso tudi tebe. In sem dobil, samo zato, ker sem odprl usta, sedem dni rešta. Tako lahko rečem, da sem bil tudi jaz tigrovec.
Potlej, od tu, so me poslali v Napoli, kjer sem opravil trimesečni tečaj za bolničarja. Iz Napolija so me poslali v Kalabrijo, v Catanzaro. Tam sem, kot bolničar, služil po vojaških bolnicah dve leti.
Leta 1935 sem bil vpoklican v vojsko drugič in poslan v Abesinijo (današnjo Etiopijo), kjer sem služil 14 mesecev.
Italijansko vojsko sta vodila maršala Badolglio in Grazziani.
Tam sem videl strašne reči. Italijanska vojska je požigala vasi. Videl sem tudi, ko so naši (Italijani) metali (so imeli prav posebne topove) na Abesince gas.
Sem tam enkrat pomagal ranjenim domačinom, črncem. So prosili: Aba baa arku (vode). In sem jim jo dal. Pa so me ovadili oficirju. Je zakričal name: Tu hai aiutato ai nostri nemici! In sem spet dobil sedem dni rešta.
So pa enkrat, ponoči, tudi Abesinci napadli Italijane. So bili trije naši mrtvi.
Leta 1939 je Kraljevina Italija napadla Albanijo. In sem bil vpoklican noter tretjič. A tam sem služil le kratek čas, dva meseca.
Leta 1940 so me poklicali v vojsko že v četrto; tokrat v Trst. Od tu sem ušel domov, obiskat Slavko, svojo bodočo ženo. Zato sem bil kazensko premeščen na Sardinijo, v Cagliari. Tam sem služil, po vojaških bolnicah štiri leta in pol. Sem hodil včasih delat okoli h kmetom. In sem se naučil njihovega jezika, dialekta; ki ga znam še danes.
V	Cagliari je pribežal k nam Emilio Russo, italijanski novinar, ki so ga fašisti preganjali. In sem mu pomagal, daje prišel k Titovim partizanom.
Ko sem bil pred sedmimi leti v Cagliari, sem se slikal pred njegovo hišo. Rad bi, da bi mi kdo prestavil v slovenščino, kar piše na njegovi hiši.
Na Sardiniji sem dočakal, leta 1943, kapitulacijo Italije. Kmalu za tem nas je zajela zavezniška vojska. S tem seje končalo moje služenje v italijanski vojski. Od tu sem, ob pomoči Emilia Rus-sa, s še s tremi fanti, pobegnil in se v Bariju pridružil V. prekomorski brigadi.
23. decembra leta 1944 smo prišli v Split.
S V. prekomorsko sem sodeloval v osvobodilnih bojih od Splita do Ljubljane. 9. maja 1945 smo vkorakali v osvobojeno naše glavno mesto.
Bil sem petkrat v bitki; a streljal nisem. Imel sem le pištolo, puške ne. Moja skrb so bili bolni, ranjeni. Na skrbi sem imel sanitetni material, zdravila, obveze, reči za lajšanje bolečin.
Ti ni bilo težko delati kot bolničar, gledati rane, smrt?
Ne, to mi ni bilo težko. Sem se pač navadil. Človek se vsega privadi. Bil sem v bolnicah pri bolanih, ranjenih. Sem v Sardiniji, v Cagliarju, vozil ranjence iz bolnice v bolnico. Bilo je kup bolanih ljudi na enem kraju. In sem slišal krike, joke! Seveda sem zdravil tudi italijanske vojake. Spomnim se, da so enkrat prinesli v bolnico ranjenega fašista. Bil sem bolničar za vse.
V	Gospiču smo bili v hudi bitki. Sem se zakloni! in je letelo prek mene. A je zadelo enega za
mano. Seje privlekel k meni; mu je roka visela v rokavu, ki je bil v zapestju zapet (angleška vojaška unifonna). Sem mu odrezal rokav; je roka padla proč. Sem ga, kolikor je bilo mogoče dobro obvezal. Je padel v nezavest. Ni nič vedel, ko so ga odpeljali v bolnico.
Je pa dosti fantov dobilo žensko bolezen, kapavico. So pač hodili eni k takšnim ženskam. So prišli k meni naskrivaj. Zakaj vsak je, seveda, skrival to bolezen. Pa sem jih ozdravil. Je pa prišel enkrat k meni oficir, da bi ga zdravil. A ga nisem hotel; sem ga poslal k zdravniku. Sem mu vrnil, ker je delal z mano grdo.
Kot bolničar sem videl ljudi umirati. Sem jih pokopaval. Prvega sem pokopal enega Cirila, na Sardiniji. Je umrl za pljučnico. Takrat za to bolezen ni bilo zdravil. Potlej sem pokopal Rupnika iz Višenj, pa enega s Tolminskega, pa Rjavca iz Šempetra. Pogrebi so bili cerkveni. Vsaka bolnica je imela svojega gospoda, duhovnika. Spomnim se enega, smo mu rekli padre Sera. Je ob pokopu rekel: Dušo Bogu, telo pod zemljo! Vsakemu so postavili na grob kamnit spomenik.
V	Liki sem jih pokopal 12.
Si znal dobro italijansko?
Sem se kar hitro navadil tega jezika. Mije seveda v začetku šlo bolj slabo. Pa mi je, se spomnim, en oficir zabrusil: Tu sel stupido! Ja, s Slovenci so delali slabo.
Še zmerom zastopim tudi sardinski jezik. Še ko sem bil pred šestimi leti dol, sem se lahko pogovarjal z domačini po njihovo.
Slovenci pa smo govorili, seveda, med sabo, po naše.
Ko smo prišli v Ljubljano so nam dali srbske knjige; da bi se učili srbsko in cirilico. Rekel sem, da sem se moral prej učiti italijansko, zdaj pa da bi se srbsko. In sem vrgel knjige po tleh. En Črnogorec mi je dal prav. A so me kaznovali, me degradirali; so mi vzeli čin starejšega vodnika; in sem bil potlej navaden bolničar. Stanovnik pa mi je pred leti dal odlikovanje.
Kdaj si prišel nazaj domov, na Otlico?
V	Ljubljani je bilo moje vojaščine konec. Po končani vojski sem prišel nazaj domov. Leta 1947 sva se s Slavko Bizjak poročila. Spoznala pa sva se na furmanskem prazniku leta 1937 v Postojni (ko je bilo njej komaj 17 let; in meni 27). Poznala sva se tedaj pred poroko celih 10 let; in vmes se kar pet let nisva videla. Ja, je bila zvesta in meje čakala.
Slavka je imela prav letos 90 let.
In doma sem ratal, seveda, spet furman.
Leta 1960 je tata Lojze umrl. Celo kmetijo je zapisal meni. Tako sem bil eno leto in pol gospodar. A s premoženjem pravzaprav nisem nikoli zares gospodaril. Sem kmalu premoženje prepustil bratu Lojzetu. Sva se zmenila na kratko; za nekaj malega. Zbrali smo se vsi skupaj, vseh enajst, v Ajdovščini, na sodniji. In sem prepisal premoženje nanj.
Konje pa sem imel zmerom na svojo roko.
Kako je bilo z domačijo med vojsko; ko tebe ni bilo doma?
Hiša je pogorela, ko so streljali s Sinevrha. So zadeli sosedovo hišo in je zgorela tudi naša. Štala pa je ostala.
Hišo so potlej pokrili, s slamo, in spet prišli domov. Čez več let sem jaz prenovil hišo in štalo.
V	drugi vojni so nam dosti pobrali tudi partizani. Ker smo bili bogatini, kot so rekli. Enega junca
so nam vzeli kar na Avškem. Takrat je pasel tam Drec Bizjaški. Niso nam plačali; pa tudi niso dali nobenega potrdila, da bi nam po vojski to povrnili.
Kaj ni nenavadno, da si prepustil tako veliko premoženje bratu in šel spet posveti?
Ja, sem dosti mislil, prej kot sem se odločil. Tako sem sklenil narediti tudi zato, ker sem hudo zbolel, od izčrpanosti. Bilo je preveč dela. In sem videl, da tako velike kmetije ne bom mogel držati gor, obdelavah toliko grunta. Zato sva se s Slavko odločila, da prepustiva vse bratu Lojzetu: tako kmetijo pri Lohajnarji kot tudi kmetijo na Vojskem. Pa je tudi Lojze umrl mlad; tudi od izčrpanosti.
Kakšen je bil tvoj dan kot furman? Kdaj si vstajal?
Vse okoli konjev sem delal sam. Tata mi ni mogel pomagati, ker je imel na skrbi ovce. Vstal sem večkrat pred štiro uro zjutraj kot po štirih. Sem nafutral konje: jim dal najprej seno in potlej ovs za zobat; jih poštrigljal. Potlej pa sem jih vpregel - in na pot. Samo do Predmeje je pet kilometrov. Če smo vozili v Smrečju ali na Selovcu, pa še pet. Tako da sem vozil samo do tja dve uri. Do Ajdovščine pa je 16 kilometrov. Včasih sem peljal dol tudi po trikrat na teden.
Sem pa danes naj starejši furman na Primorskem. Se vsako leto udeležim furmanskega praznika v Postojni.
Imaš kakšne posebno zanimive spomine na čas furmanstva?
O, dosti, dosti! A povedal jih bom samo nekaj.
Ko so bile to jesen v Sloveniji strašne poplave, sem se spomnil na poplavo, kije bila pri nas leta 1926. Bil sem star komaj 16 let. Sva furala s tatom v Idriji; smo z voli vozili jamski les, štem-pljan. Od doma sva šla zgodaj zjutraj in prišla v Idrijo komaj drugi dan. In bil je endan strašen dež, daje vse poplavilo; celo Idrijo. Voda je hitro naraščala; čez kolesa voza, še višje. Sem šel po štajngi naprej in odpregel vola. Sem enega zajahal, da meje nesel na drugo stran, na suho. Voz pa je odneslo; seje ustavil komaj na grabljah. Je tisto noč vzelo dve punci. Sta probali priti prek brvi na drugi kraj, pa jih je odnesla voda. Tisti dan je bila grozna poplava tudi v Ljubljani. Enkrat sem peljal seno z Vojskega. Na vrh Hriba so se mi konji splašili. Se nisem ustrašil, vseeno nisem mogel nič; niti da bi zažlajfal voz. In je drvelo dol po raj dah; je šlo prav po luftu; meje vrglo z voza; seje voz prevrnil; sura, ridof ven! In konja naprej s samo prvo premo! Sem mislil: sta konja gin! A gledi, ko sem prišel dol, pod raj do, že blizu Toniška, sta se konja lepo pasla. Imel sem res veliko srečo.
Leta 1960 mi je kamen spod kopita priletel v oko. So mi naredili v Ljubljani dva Štiha. Sem slep na eno oko že petdeset let.
Kateri furmani ste bili takrat na Gori?
O, bilo nas je več. Z Otlice so bili zraven mene še Frence Famečku, Jože Prstavski in Karlo Žendarinski; z Dola pa so bili: Berte in sin Srečko z Rone, Frence in Mirko Bratinu, Tone in sin Srečko Bajtarski, Ernest s Hriba, Janko Seški in Frence Gidlju, tvoj tata. Včasih si, se spomnim, o počitnicah pomagal tatu tudi ti.
Kakšne pasme konj si imel? Kam si jih dal, ko so bili prestari za furngo v gozdu?
Vse konje sem kupil, samo enega je dobil tata od vojaške. In smo ga gnali v Ajdovščino za ga
šacat. Mi je rekel en oficir, major, sva se poznala: Pojdi kupit kolek! In so nam ga dali skoraj zastonj. Takrat so dobili konje še eni drugi; tudi Lojze Bevkov.
Enega konja sem kupil od Dreca z Gmajne, od tamladega; kije umrl gor pod Golaki. V Bohinju sem zamenjal vola za enega konja amerikanske sorte. Je pa bil zanič za vozit. Amerikanski konji so bili slabi; tudi tolminski niso bili bogve kaj. Najboljši so bili hrvaški. So bili tudi za 100 kil lažji od onih, a specialni, od hudiča za vozit. Ponje sem hodil dol k Zagrebu. Smo jih pripeljali, skupaj s še z drugimi, v vagonu do Ajdovščine.
Ko so bili konji že stari, sem jih prodal; a ne v mesnico, pač pa kmetom. Vsega sem imel 13 konj. Tudi furman sem bil 13 let.
Konji so strašno lepi; a tudi pametni. Vse si zapomnijo. Smo jih enkrat pasli tam na Selovcu. Se en konj, amerikanec, ni pustil prijeti; tudi drugače ni nič ubogal. Kaj narediti? In ni bilo kaj: samo bunke so pomagale.
Se spomniš, kako lepo ob jutrih diši po konjih?
Ja, a takrat nisem na to mislil, bil sem na to navajen. Danes pa, če so kje blizu konji, se spomnim na to.
Kako to, da si se odločil prav za Istro? Kaj te je gnalo spet v svet? Si kdaj slišal, da se v Ameriki najbolj nemirni ljudje ustavijo komaj v Kaliforniji, na obali Pacifika; komaj tam, na koncu kopnega? Nekje se pač človek mora ustaviti. Te je, se zdi, preveč zaznamovalo življenje v svetu, da bi bil miren na Gori.
Morebiti je bilo tudi to pozadi; a nisem mislil na to. Res pa je, da meje vleklo v svet. In sem se tudi jaz ustavil ob morju.
Najprej sem gledal eno hišo v Šempetru; pa se mi ni dopadla. Potlej sem zvedel, da se prodaja ena majhna hiša v Bivju pri Kopru. Ogledal sem si jo; kraj se mi je dopadel. Pridem domov; pa sem rekel Slavki: Pojdi dol, si jo ogledat. Če se ti dopade, se karzglihaj zanjo. Ce se ti ne dopa-de, pa pesti. In seje res kar zglihala. Sva plačala zanjo okoli dva milijona dinarjev. Slavka skraja ni bila kontet, da gremo z Gore. In sem si rekel: če jo kupi ona, potlej ne bo čmrlela. In je bilo res tako. Ne vem, kje je še kakšen gospodar, ki bi mu žena kupila hišo! Hiša je bila majhna: 4 krat 8 m. A smo jo potlej še dozidali. V tej hiši, na Bivju, smo živeli 13 let.
Ko so leta 1974 prav tam prek delali novo cesto, so nam hišo odplačali. In smo si naredili novo hišo, tu, v Pradah.
Kje si delal tu dol, v Istri?
Ves čas, približno deset let, sem delal v Agrariji, največ pri sadjarstvu.
Leta 1970 sem se upokojil, star 60 let. Imel sem 26 let delovne dobe. Za čas, ko sem bil furman, mi niso ves čas tekla leta za pokojnino. Tudi 7 let italijanske vojske so mi odbili. Dobim pa zdaj tudi italijansko pokojnino; nekaj malega.
Niso nam pripoznali status borca. Da smo prišli v Slovenijo prekasno, so rekli. Smo pisali Ribičiču, a ni pomagalo.
Pa sem le dobil tudi odlikovanje. Dal mi gaje Janez Stanovnik.
Sem bil partizan in se, če le morem, udeležim vseh partizanskih proslav na Primorskem.
Povej še kaj o tvoji družini!
Kot sem že povedal, sem se poročil že bolj v letih, star 37 let, s Slavko s Hriba od Tadulenih. Imava dva otroka. Sin dela na Cimosu, v komerciali. Dostikrat potuje, še posebno v Francijo, v tovarno Citroen. Živi z družino, v tej hiši, zdolaj. Hči pa je delala na Tomosu; zdaj je v pokoju. Je poročena prav tulele zraven.
Vnuk je profesor telesne vzgoje. Je že poročen. Dela na šoli v Marezigah. Vnukinja pa je zaposlena na Cimosu.
Kako živiš danes, da si tako zdrav? Kako dočakati visoko starost? Gledaš dosti na hrano, na pijačo?
Jaz rečem: Če ti kaj škodi, a vseeno ješ, pa crkni! Čez svoj želodec sem zmerom ukazal sam. Kar mi je škodilo, tega pač nisem jedel. Včasih rajši nisem jedel nič. So mi enkrat, v enem hotelu, prinesli hrane za tri. A sem pojedel samo entolk. Sem zmerom jedel rajši manj ko več. No, pa tudi smel nisem jesti več ko tolko. Hude bolezni magari nisem imel nobene. Meje pa večkrat bolel želodec. Je bilo tako že iz mladosti. Smo enkrat kosili na snožeti. Meje zabolelo; je padla kosa po tleh. Od takrat, celo življenje, slišim bolečine v želodcu. No, nekaj bolezni je tudi bilo: Bil sem operiran za pruh. Pred petimi leti pa so me operirali za raka na uhu. Drugih bolezni pa nisem imel.
Kaj jem? Opoldne jemo mineštro, paštašuto, župo. Meso jemo skoraj vsak dan, ali vsak na drugi dan; a bolj malo. Zvečer pa kuhamo polento, golaž, rižoto, košček klobase, sir. Zabelimo s panceto. Zelenjave imamo dosti. Vse zvagam: tolk pašte, tolk riža, tolk gresa; ne sme biti niti deka preveč.
Vino, mešano s sokom, pijem vsak dan; a malo. Grem pa, kar dostikrat zvečer, v gostilno. Me tam že poznajo; mi kar prinesejo en deci piva, pa kapučin.
Kako pa spiš? V teh letih imamo vsi težave s spanjem.
Spim dobro, okoli štiri do pet ur; se nimam kaj pritožavat. A vstanem komaj okoli sedmih; poležavam v postelji. Ne jemljem nobenih tablet za spanje. Včasih vzamem le aspirin; pa tablete za visok pritisk; drugega ne.
Se še zmerom čutiš Gorjan? Ali si že ratal cel Istran?
Sem še zmerom trd Gorjan. Dostikrat mislim na Goro. Včasih me kakšen, sin ali vnuk, zapelje gor.
Poznam vsako hišo od Predmeje do Cola. Poznam vse ljudi svojega letnika. Spomnim se, kako smo takrat rekli: Dite s Festnge je najmanjši, Drec Brusov pa je naj večji. Marjo Stemču, od Toneta brat, je imel že takrat avto, kamiončin. Je vozil led.
Gorjani niso dočakali posebno visoke starosti. Eden z Ronce, se spomnim, je imel 80 let. Stari so bili tudi pri Majerskih. Moj oče pa je dočakal 93 let; tata pa 76.
Dolčani so bili, od vseh Gorjanov, zmerom malo naprej. To ne rečem zato, ker imam ženo z Dola; to je res. So pa bili, po drugi strani, manj značajni kot Otličani in Ložani.
Na Dolu se pri več hišah reče po priimku: pri Polancavih, pri Česnikih, pri Krapežih, pri Brusih, pri Likarjih, pri Bratinovih, pri Blaških. Na Otlici pa je takšnih primerov manj. So pa tudi: pri Žgonovih, pri Peljhanih, pri Polancih, pri Premu.
Kovk se prazni; tudi Otlica. Na Dolu pa je novih hiš še in še.
Na Otlici je v prvi vojni padlo 16 mož. Eden od njih je imel šest otrok; eden drugi jih je imel štiri. Druga vojska pa jih je vzela z Otlice 32. Padli so pri treh hišah po trije bratje, pri treh tata in sin, pri treh pa po dva od hiše. Prvi so padli že v Jelenovem žlebu. Štefan s Podgoše je zadnji videl Prstavskega; je zgubljen. Med padlimi so tudi trije iz mojega letnika. Za vse vem, kje so padli in kje so pokopani.
V	drugi vojski seje z bombami ponesrečilo na Otlici tudi devet otrok.
Na Oblem vrhu sta padla dva borca. Rad bi, da bi jim postavili ploščo, spomenik. Bi bil to tudi spomenik mojim trem sošolcem, ki so padli kot partizani. Eni mislijo, da to ne bi bilo prav, ker so imeli na Oblem vrhu fašisti svojo postojanko; so od tam imeli telefon do Cola. A so partizani to barako uničili.
Za Dol ne vem, koliko jih je padlo v drugi vojski in kako je bilo tam.
Koliko se čutiš Istran?
V	Istri se dobim dobro. Hitro sem se privadil kmetijskih del s tega, južnega kraja. Poznam tu dol dosti ljudi. V Pradah me vsi poznajo. Za stoti rojstni dan so me povabili v dvorano. So mi dali darilo. Je bilo prav veselo. Smo tudi zaplesali. No, pa saj tudi Gorjani vejo, da sem balerino. Tudi v Kopru me poznajo, v ambulanti, pri zobozdravniku. Tu dol mi paša zrak. Ja, Istra meje ozdravila. Moji otroci, vnuki pa so od tu, Koprčani, Istrani.
Joj, to/k mam še za povedat! Tu je zgodovina! De b pršu kašn in usje tu zapisu!
Želim ti še dosti zdravja in še dosti let!
Prav tako pa ti želi tudi uredništvo Gore!
H primorje
v spomin
GREGOR VIDMAR - BIZJAŠKI (1986-2010)
Lojzka Bratina
GREGORJU
NAD ANGELSKO GORO SE NOČ JE SPUSTILA, AVE MARIJO ODZVONIL JE ZVON. PTICA JE V KROŠNJI ZAVETJE DOBILA IN SONCE ODŠLO JE ZA ČAVEN V ZATON ...
KOT DA SE K STRAŠNI NEVIHTI PRIPRAVLJA, BOLEČINA JE V PRSIH IN V DUŠI SKELI; TISOČ ZAKAJEV IN TISOČ VPRAŠAJEV, ODGOVORA ENEGA PRAVEGA NI ...
VSAKO ŽIVLJENJE LE TANKA JE NITKA,
KI POVEZUJE NEBO IN ZEMLJO,
KDAJ SE PRETRGA, NIKOMUR NI ZNANO, VEČNA SKRIVNOST TO OSTALA VSEM BO ...
GREGOR, LE MALO CVETOČIH POMLADI MED NAMI ODMERJENIH TI JE BILO,
A VEDI, ZA VEDNO ŽIVEL BOŠ MED NAMI, NE VZAME OD NAS TE NOBENO SLOVO ...
V NEBEŠKI MODRINI NAD ANGELSKO GORO NAM ZVEZDICA TVOJA KAZALA BO POT. RADI TE IMAMO IN TI BOŠ KOT ANGEL VAROVAL NAS NESREČ IN HUDIH ZABLOD ...
narava
TRIGLAVSKA NEBOGLASNICA
(Eritrichum nanum)
Elvica Velikonja
Ne, triglavska neboglasnica ne raste pri nas.
Naj pa v tem zapisu zraste in zacveti za našega Gregorja. Dvanajstega septembra bi moral biti tam, kjer je ona doma - s prijatelji se je odpravlja! na Triglav. Samo grozna tišina se nam ponuja namesto odgovora na nešteta vprašanja, zakaj je moralo biti drugače. Ne na Triglav, drugam smo te pospremili tistega dne, kamor mi ne moremo za tabo. Katica Čibejska ti je za na pot dala planiko, jaz za tabo pošiljam nebo-glasnico ...
Najprej sem videla fotografijo te nebesne rože. Tam v skal° ob Poti se Je nase,il delček nebeške modrine Nejc je vedel, da imam rada rastline in iz knji- Foto" Elvica Vel'konia
žnice mi je prinesel knjigo Luka Pintarja, Rože na Slovenskem. Da so rože na fotografijah lahko tako zelo lepe, do takrat nisem vedela. Med njimi je bila tudi kot nebeška sinjina modra triglavska neboglasnica. In postala je del mene. S seboj sem jo jemala zmeraj, ko sem planinarila po gorah, kjer ona raste. Ne, nisem je iskala načrtno, tako kot Kugy svojo »Scabioso trento«. Tudi nisem bila razočarana, ko sem se leto za letom vračala z gora, ne da bi mi bilo dano srečanje z njo. Vedela sem - našli se bova.
Lani sva šla z Emilom na Mangart. Tam v skalo ob poti se je naselil delček nebeške modrine. Emil je že bil na vrhu, ko sem še kar stala tam, jo gledala in gledala.
Letos sva se spet srečali. Tokrat pod goro, ki ji je dala ime. Prav v strminah Triglavajo je ob koncu osemnajstega stoletja našel Baltazar Hacquet in jo, misleč, daje to za botanično znanost nova vrsta, krstil za triglavsko spominčico (Myosotis terglouensis). Izkazalo pa seje, daje rastlina botaničnemu svetu že znana in zato že ima ime - Eritrichum nanum. Pa je v slovenskem jeziku le ostala »triglavska« - tokrat neboglasnica.
»Nebeški sel« pa jo imenuje dr. Julius Kugy v svoji knjigi Iz življenja gornika. Piše tudi, da je »ena najbolj ljubkih, pa tudi najbolj trdoglavih in občutljivih planinskih cvetic«, ko noče uspevati tam, kjer bi mi radi. On bi kajpak rad, da bi ji bilo lepo v Juliani, vrtu v Trenti. Tako se sprašuje: »Mar res ne more uspevati in živeti drugje kot po prostem skalovju vršacev sredi viharjev? Le v soncu vrhov? Mar hoče stati in ostati v stiskah in resničnih bojih visokogorskih predelov? Vselej v neukročeni svobodi, za vsako ceno?«
Ne, triglavska neboglasnica ne raste pri nas. In tudi tam, kjer raste, kaj hitro odcveti. Je kje kraj, kjer neboglasnice cvetijo večno? Gregor zdaj to ve ...
pa recimo eno po gorjansko
PA RECIMO ENO PO GORJANSKO1
Mateja Pate2
Ne spominjam se več natanko, kdaj sem začela načrtno zbirati gorjanske besede in sijih razlagati v nekakšnem gorjansko-slovenskem (knjižno-slovenskem) slovarju. Morda takrat, ko sem Urško, ki seje tiste čase še držala mame za krilo, vprašala, kaj je dobila za rojstni dan. Odgovorila mi je: »Sod.«
Jaz pa: »Kaj pa boš z njim, a bo za vino?«
Urška meje le čudno gledala, pozneje pa mi je iz pogovora postalo jasno, da ni šlo za vinski sod, temveč za denar (sold). Nemara sem se takrat v rahli zadregi odločila, da me Gorjani (nehote ali hote) ne bodo več imeli za norca s svojo govorico in sem začela vestno beležiti vse neznane izraze in besedne zveze. In se pri tem prepričala, daje gorjanščina zares bogato narečje, kot je že ves čas trdila moja gorjanska polovica; očarale so me zlasti nekatere besede, ki jih je v knjižni slovenščini preprosto nemogoče razložiti z eno samo besedo. Pa ne samo mene! Sodelavki sem nekoč omenila, kako ponosni tata ljubkovalno kliče svojo nekajmesečno brezzobo prestolona-slednico: zebrne. Seveda sem potem morala razložiti, kaj to pomeni, sodelavka pa je bila čisto navdušena: »Uau, a en sam izraz imajo za to?«
Mislim, daje s to izjavo zagotovo dobila še kakšno točko več pri mojem Gorjanu!
No, in zdaj je sad mojega večletnega zapisovanja pred vami. Najbrž ga (še?) ne bi bilo, če ne bi večine letošnjega leta preživela na Gori3 in če me ne bi tast4 tako rekoč vsak dan »dražil« z novimi izrazi - brez njega slovar zagotovo ne bi bil tako obsežen. Zahvala torej mojim bližnjim, ki še govorijo ali poznajo tudi »starogorjanščino«, gospodu Francu Černigoju za strokovni pregled, in uredništvu časopisa Gora, ki mi je dalo priložnost, da ta mini slovar ugleda luč sveta. Hkrati bi rada povabila bralce (tako kot je to storil že gospod Aldo Černigoj v 29. številki časopisa Gora), da uredništvu sporočijo vse zanimive gorjanske izraze, ki do sedaj še niso bili objavljeni, da bi tako čim bolj izpopolnili nabor gesel.
1	Zbiranja in zapisovanja besed gorjanskega govora seje lotil že ta in oni, načrtno ali bolj priložnostno. Kar v nekaj knjigah so 'gorjanske besede' zapisane kot slovarček manj znanih besed ob koncu nekaterih knjižnih zbirk ljudskega besednega gradiva v knjigah Franca Černigoja; ali v knjigi Alda Černigoj: Večer pri Maticavih ter Čas ob zori, recimo. V časniku Gora (Aldo Černigoj/ Gora, št. 29. april 2006) smo že objavili tudi samostojen slovarček besedja z Gore s povabilom bralkam in bralcem, naj tudi sami sodelujejo pri zapisovanju domačih besed, ki se jih spominjajo. Kdor se zadeve loteva resno, bi pa moral prebrati tudi: Dr. Marija Stanonik - Slovenska narečna književnost, v kateri priznana strokovnjakinja za slovenska narečja ter živo ljudsko pripoved analizira pisateljski jezik Alda Černigoja.
2	Mateja Pate se v prostem času že vrsto let ukvarja s premetavanjem besed. Z objavljanjem prispevkov z gorniško tematiko je začela že kot srednješolka pri reviji Tabor, nadaljevala pri Alpinističnih razgledih, revijah Grif in i-Gore, zadnjih sedem let pa je članica uredništva Planinskega vestnika. Uredila je dva zbornika Alpinističnega odseka Rašica: Prvih petindvajset (ob 25-letnici) in Sest krat pet let (ob 30-letnici). Prispevke z različno tematiko je objavljala tudi v Prepihu (glasilu Rodu Sivega volka) in Ructusu (glasilu študentov Veterinarske fakultete). V zadnjih mesecih seji življenje odvija med Ljubljano in Goro.
3	Na Predmeji, v Jagruši (Op. ur.)
4	Božidar Likar - Jagruski (Op. ur.)
SLOVAR GORJANŠČINE
ajtlih	nobel, pazljiv	drnjuhat	smrčati
ančiš	kakor da	drvišat	srečati
anti	najbrž	dva gibi	utrujen
antriga	spor, prepir	facou	ruta
baluota	večji kamen	fakula	mevža
barufa	pretep	talit	zgrešiti
basule	masivnež	fasat	nakupovati; biti pretepen
bati	žličniki	fasnga	nakupljeno blago
biba	moški spolni organ	figamuož	neznačajen človek
birštat	mizarska delovna miza	filistec	izpiljen slog
bitica	pest	fit	najemnina
bituojnka	bucika	fluoska	plundra
bjult	tuliti	fraska	suha veja (s stranskimi vejicami)
blajna	majhno tnalo	fršolnga opaž	
bleda	blitva	fuga	špranja
blezi	najbrž blezi de je	tu lož	kletka
bljek	krpa (za zakrpati obleko)	golovica	večja suha veja brez lubja (po
balka	kroglica, žogica		navadi brez stranskih vejic)
blonkat	pretresati tekočino	grampe	grude
božji žlak	kap	g renčat	grizti
brblat	dolgoveziti	gruble	kup kamenja, šoder
brijehat	kašljati	gudav	imeti god
brjon	5 cm debela deska	guglat	vsiljevati se v družbi z namenom
brlc	vrtavka	dobiti zastonj	
brluzga	zanič vino; neodločen	habat	tepsti
človek		hahlat	hihitati se
brvinc	mravlja	hosat	drezati
brvinčuše	mravljišče	hrepjuta	zahiranec
brze	lump	hrpjunt	nabrekniti
bržuota, vrzuota	vrsta zelja	it na fadpuošto	iti samo po nekaj, samo zaradi ene
bukva	knjiga	stvari	
cabat	brcati	it u šluoh	iti na delo v gozd
ciba	kokoš	južna	kosilo
cidelca	bonbon	kalalu	vedro
cinglca	gugalnica	kaloret	kolovrat
cjelkna	pregrinjalo, cerada	kample	prebrisanec
cuolarca	2,5 cm debela deska	kanci	kapljice
cviba	rozina	kandrega	stol
cvirntrajbarca	šivilja	kanufa	naborek
če čiš	če hočeš	katram	katran
čikat	žvečiti čikati tobak	kau	mlakuža
čmajžt	pražiti	kauon	ven
črnela	čebela	kepjunt	vzhajati
črnet	dremati	kil	kilogram
čmrlet	nergati ke čmrliš	klcjete	nogavice
čuola	zverižena klada	klefat	tolči	te bom klefnu
darat	trajati	klepiše	klepilo za koso
denft	vonj	klešerca	sponka
deštin	usoda	koltrina	pregrinjalo
drajsklet stružiti		konatjera	ženska sp. majica
drekabrba	žuželka v iztrebkih	kosmoje	goščava
drgli/drlih	drugje	krapši	kremplji
drguči	drugo leto	krcnt	udariti te bom krcnu
krčouna	zdrobljena opeka	partida	partija
krepenina	mrhovina	patnuoštr	rožni venec
krišpat	neumorno delati/hoditi	pe spl	pa spet
krjepa	kepa	peldrint	motati se	ke/ki peldrinš
krtenina	krtina	pidirat	streči
kržada	križišče	pikuon	kramp
ku če bet	kot mora biti	pinel	čopič
kuka	svinja	piucat	cepiti (drevo/človeka)
kunde	preračunljivec	plahte	lump
kuorc	zajemalka za vodo	plehko	brez okusa (soli)
kuosm	omara	pluot	nemarno jesti (kot svinja)
kušin	blazina		ke pluoješ
ladlc	predal	plušat	udariti
lakuojne	žafran	pobzgat	pobezati
lamon	limona	pocertk	crkljivec
lementat	pogovarjati se	podlušk	jajce, ki se ga podstavi kokoši, da
Ijeha	kos njive		začne nesti na želenem mestu
lohkor	lahko	podruozat	pobezati
lumin	luč	poležoč	leže
Izajni	rezanci	popandek	impregniran papir za streho
madu	suh	poplat	podplat
malavett	postopati, bluziti naokoli	porje	para	ke te porje
malovar	zidarski pomočnik	porjept se	porediti se	se je porjeplu
mandulat	cincati	porno	prazno
matač	bedak	postojoč	stoje
mataruožn/a	opletajoč, opotekav; noseča	požokat	pobezati
matučk	mečkalo za krompir	praseka	poseka med gozdnimi zemljišči
mirt	meriti	preuent	pomagati
mjentrga	miza za mesenje testa	prevržt	prevrniti
molirat	(pre)nehati, popustiti	prflikat	prilepiti
morno	mlačno	prkolamentt	priti
mrletina	suho tanko drevo	prsat	pršeti slino
mrve	drobtine; drobir sena	prtiskuc	risalni žebljiček
mrvt	drobiti	prtuosk	podobno sekirici za meso
mulo	mule	pržon	zapor
munada	zmešnjava	puhar	ročni cepilec drv
na touč boga po glavi	ne govori neumnosti		puštof	črka
na uoščivi se	ne obiraj se	raduna	delo, dnina	pejd u raduno
nabuotlen	napihnjen	rajhuc	drozg
nahrbotlen	zgrbljen	rašunal	ropot
nakuntt se	kuhati mulo	seje nakuntu	razfršolat	odopažiti
namejen	navihan	razkocan	skuštran
napčn	napačen	razporočt	ločiti se
naplajhan	premočen	reki	klada
naplat	namočiti	rezlet	smučati
nari	najbrž	rigl	zaklep
naskriuš	naskrivaj	rješt	zapor
navižn	prebrisan v rahlo zlobnem smislu	robant	zganjati hrup
nčkje	nečke	ročen	spreten
ne ti ne vi	»kar nekaj«	rofjana	lahka ženska
nehn	njihov	ronat	rediti
nune	boter	roža n c	okvir od vrat
odnavadt	odvaditi se	rus	rdeč
pandalice	suhe noge	sakrabolska cajna (kletvica)	
pandlc	okrasni trak (za izdelavo pentlje)	sapuon	velika motika
paradana	notranja predelna stena	scajbat	pokvariti
paraut	odbijač	se krpjeti	se slabša (vreme)
se mrči	se temni	šuobe	ustnice
se vela	se splača	šuont se	važiti se ke se šuonš
smagotn	požrešen	šurk	ščurek
smukuca	jagoda	šušta	tlačna vzmet
souč se	'sleci se	švauka	šivanka
spakavatse	zmrdovati se, pačiti se	taku ku se toka	kot se spodobi
speka	peče	tal	parcela
speštat	pomečkati	tasa	skladovnica
spodbradk	slinček	teks	žebljiček
spodkjebt	spodnesti	teve	te, tele
stogu	vezalke iz usnja	tigiče	glava
stokviš	polenovka	tirman	mejnik
strajbat	pokvariti se	to kel	tja dol
stu let za kačmi	zaostal	tokuondr	za božjo voljo	se pe tokuondr
svitk	podloga za breme na glavi	tokvin	denarnica
sz se	sezuj se	tolje	tukaj
ščinžat	pokvariti se	se bo ščinžalu	trajbat	preganjati se muli se trajbajo uokuli
šeftat	strop	trapte	lump
šelna	zelena	trcat	butati z glavo
šibjel	tanko drevo	tripe	vampi
šinkuc	ščinkovec	troštat	nadejati se
šjerfca	zajemalka	trš	debelo drevo
škabel	nočna omarica	trušuje	trske, ki ostanejo od sekanja drv
škalabuona	metla iz vej	tulat	kotaliti
škatlat	votlo doneti	tulka	krogla
šklapatuorna	vrtača	turšca	koruza
škljefeta	klobuk	ugnetat	imeti mevlje v riti, ne biti pri miru
škljepa	krava	uha	ušesa
škovače	smeti	uidvat	uhajati
škovacera	smetišnica	ujamat	jemati
škrabat	praskati	ujasnt se	zjasniti se
škrpet	star čevelj; zelo suh človek	ujedat	grizti
škrtoc	papirnata vrečka	ukop	skupaj
škržažoba	regrat	umezdu	navzdol
škuol	kamen	unic	od strani
škure	polkna	uob se	obuj se
šluk	požirek	uobloda	hrana za prašiče (voda+moka+trava)
šlus	konec	uobouč se	obleci se
šnekat	rezati	uobrisnca	cunja
šofeca	cunja za v čevlje	uodnimr	od zmeraj
šolobart	brskat	uogagavat	obirati se
šorotak	podplat	uograbk	na manjši kup pograbljeno seno
špadni fant	pob pri kartah	uohku	vlažno
špagete	vezalke	uohludt	udariti
špaline, oprtnce	naramnice	uokabudt se	opomoči si, oživeti
špampet	spr. in zad. stranica od postelje	uokamnevat	dremati
špeco	dimnikar	uokjeftat	popackati se
špicomorti	pogrebnik	uonde	tam
spine!	cigareta iz marihuane	uonegat se	sekirati se	na uonegi se
špurlev	izbirčen	uontdol	glej uontkedl
šrajet	pogovarjati se	uontgor	glej uontkor
štala	hlev	uontkedl	tja dol
štjesl	škaf za vodo	uontkje	tja
št race	cunje	uontkor	tja gor
štrefeničuje	ničvredne cunje, krpe	uontm	tam
štrmjel	štor od grma	uontndl	tam dol
šulni	čevlji	uontsm	od tam sem
uonttor	tam gor
uoprtnce	naramnice
uornca	kad
uošpjegavat	ogledovati
uošpjetl	ženska sp. majica
uozjebk	ozeblina
u rajnka	vrana
us	voz
uskrt se	skriti se
uščent	uščipniti
uščepat	ščipati
uščivat se	obotavljati se
ušivka	žilava trava
ušprajcat	podpreti
uta ra	poškodovana ruša (zaradi hoje
vahti	živine) vsi sveti
vedle	takoj
velavski	trmast
veunca	lesena zajemalka za žito
vištalja	halja
za dešpet	zanalašč
za skuz bub	za božjo voljo
zabuolat označiti	drevje za posek
zadlabt	zagrabiti
zaduole	trdo, nezrelo	zaduole jabol
zagatt	zatlačiti
zaherk	zahiranec
zajeftat	zakvačkati pri klekljanju
zamežlan	zavozlan
zanoliš	zanalašč
za reg let	zapreti z riglom
zaspivat	začenjati spati
zastrigan, zaštregan začaran	
zaventelan	zavit
zbadat bosti;	ne iti v slast
zbloudt	zmešati
zdet se	biti važen	ke se zdiš
zebrne	dlesni brez zob
zgun	zvon
zguonje	izogibališče (za živali)
zlesk	tanka rezina (pršuta)
zmraznce	snežinke iz ivja
zneta	material za podkuriti
ždibale	čevlji
žemk	»mozzarella«
žepca	žolica
žežlet	čebljati; nerazločno
govoriti žguot	telo, život
žikuoni	debele nogavice
žižnpajn	rododendron
žlajdra	gozdarska veriga na zateg
žlak	brazgotina, vbod
žuoki	nogavice
žura	sirotka
žutene	regrat
žvencat	zvoniti
žvenikl	avrikelj
žvenkl	zvonec
BESEDE Z DRUGAČNO IZGOVORJAVO
cigajnka
govart
hlou
igračt
jask
kakuš
kolendar
kolerada
kulu
losje
martvat
meš
nuošč
obrnačet
pjentle
pošešen
prješč
puopk
razbivat
snu
strpjenu
špjegat
šula
teč
tenk
uan/a
ubivat
uoca
uokuli
ciganka
govoriti
hlev
igrati se
jezik
kokoš
koledar
koleraba
kolo
lasje
matrati se
miš
nož
obračati
pentlja
posušen
prašič
popek
razbijati
seno
strupeno
špegati
šola
ptič
tanek
on/a
ubijati
ovca
okoli
*Poševni tisk - »negorjanska primorščina«
knjižna polica
NOVO NA KNJIŽNI POLICI NA RUPI
AVTOR	NASLOV	ZALOŽBA	LETO IZIDA
Franjo Kordiš	Idrijski gozdovi skozi stoletja	Soško gozdno gospodarstvo Tolmin (Podarilo: Muzejsko društvo Idrija)	1986
Dr. Tomaž Kladnik Katarina Jurjavčič Jože Dežman	Vojne fotografije / War photos 1941 - 1945 Parizanske enote / Partisan Units	Defensor d. o. o, Ljubljana (Podaril: Dr. Tomaž Kladnik)	2010
Marko Štepec	Vojne fotografije 1914-1918	Defensor d. o. o, Ljubljana (Podaril: Dr. Tomaž Kladnik)	2010
Učenci od 5. do 9. razreda Osnovne šole Otlica	Naše pesmi čez rob pojo	Osnovna šola Otlica (Podarila: OŠ Otlica)	2010
Sara Puc	Morlana	Smar-Team Bevke (Podarila: OŠ Col)	2010
ANGORA
GOSTINSKE IN TURISTIČNE STORITVE D.O.O.'
OTLICA 47, AJDOVŠČINA TCL: 05 36 49 639
ok/iepčevahlca
(_AiiQo/ta
www.angora.si
leposlovje
HRUŠKA
(Nadaljevanje iz 45. številke 'Gore')
Bojan Bizjak
Vsi so se olajšano zasmejali.
»Gospodje, boste jedli v izbi? Tam je več prostora,« je gospodinja rekla in medlo pogledala po obrazih. Ustavila seje na Tinetovim, ker je bil najbolj zresnjen in naj starejši.
»O, lahko bi bili gospodje, pa v naši vasi še cerkve nimamo,« seje oglasil Franko.
»Ne zamerite. Vem, da ste zdaj tovariši, ampak jaz vas bom kar tako klicala. Tako sem navajena,« je z utrujenim glasom pojasnjevala gospodinja.
»Kakor hočete,« je preudarno rekel Tine in s prsti pobobnal po mizi. »Saj nam je tudi prav, da nas kdo poviša v gospode, da ne bomo samo delavci!«
Iz velike rjave lončene sklede se je vzdigoval steber krompirjeve pare. V litoželezni črni ponvi so cvrčali ocvirki in obljubljali zgoščeno energijo.
»Boste vsi jedli iz ene sklede ali prinesem krožnike,« je Tina zaskrbljeno vprašala.
»Kar zabelite,« je zaukazal Tine.
»No, če je tako prav,« je zadržano rekla in zlila ocvirke in mast na krompir, da je prijetno zacvrčalo. Za trenutek seje zamišljeno vzravnala in se spomnila vseh tistih tovarišev, ki so v zimah prihajali v hišo, se pogreli ob peči, se najedli, vzeli kakšno steklenico žganja in so šli nazaj v gozd iskat svojo svobodo ...
»Bog žegnaj,« je rekla in se odmaknila.
»Hvala, hvala,« je odgovoril Francelj, kije zaslutil Tinino stisko, saj je bil čas, ko seje zaradi besede umiralo.
»Taje pa versko poblaznena,« je zašepetal Franko, ko je odšla. »Zdaj bomo morali vsak dan jesti pod tem Kristusom,« je še namrmral in se ozrl gor proti razpelu.
»A ne vidiš, daje tudi Kristus malo rdeč. Kar poglej njegove rane, kako so živordeče. Vidiš, to je naša barva. Pusti zdaj iluzije in ideologije. Krompir in ocvirki, to ti je marksizem in sveto pismo,« seje zasmejal Francelj in dreznil z vilico v še vedno kadeč krompir.
»Prav imaš,« seje sprijaznil Franko, kije imel najdaljši bojevniški staž. Klanjal seje vsemogočnim poveljnikom; poslušal je magijo novih pridigarjev, ki so oznanjali novo vero, novo srečno življenje; najprej so se repenčili na gozdnih jasah, potem v vaseh, zdaj to delajo v mestih, v prisvojenih palačah.
Noč je temno molčala visoko pod streho in v kupu navlaženega, plesnivega sena. Možje so polegli, si popravljali blazine in se pripravljali k počivanju. Francelj je s karbidno lučjo šel do velikih razsušenih vrat in jih zapahnil. Zanihal je svetilko, osvetil šaro, potem jo je privzdignil in poslal šop razsute svetlobe po mežikajočih obrazih. »Vsi spat!« je šaljivo roteče zaukazal.
Tine, kije ležal čisto na koncu, je privzdignil glavo in jedko rekel: »Alo, ugasni brlivko in spat!«
»Ja, ja,« muje potišano odgovoril, ugasnil luč in se odtihotapil do ležišča.
Potem je težka zlohotna tema posedla po njih in jim nasula črne drobnjave v radovedne oči.
»Fantje, kako bomo poimenovali ta hotel?« je tišino zdrobil Francelj.
»Senikovec,« seje v temo oglasil Rado, zadovoljen, da so se rodile besede, ker gaje grabila nespečnost.
V hipu seje nadrobil sproščujoč smeh.
»In kdo bo šef recepcije?« je vprašal Franko, ki gaje premetavalo po ležišču in seje spanca skorajda bal.
»Tine, on je delovodja,« je zbodel Francelj.
»Ti bom jaz dal receptorja,« si ni preveč ostro branil Tine. »Boš videl jutri na cesti. Niti kaditi ne boš smel.«
»Bom pa jaz namesto njega,« seje oglasil Jože.
»Vozil samokolnico!« je glasno pribil Tine.
Zasmejali so se in se otresali zagatne temotnosti. Zdaj so že vedeli, da spanca ne bo še, da se bo še besedovalo.
»Tine, povej, povej nam, kako je bilo v Rajhu. Ti si tam bil dvainštiridesetega,« gaje skušal pripraviti k govorjenju Francelj, vedoč, da rad pripoveduje, kako je bilo v Nemčiji.
»Kaj bi vam govoril,« je leno rekel, da bi ga še kdo vzpodbudil.
Razen Rada ni nihče poznal te zgodbe.
»Daj, daj, povej, kako je bilo na Svabskem,« je vneto zaprosil Franko.
»Ah, fantje,« je zavzdihnil Tine. »Vi ste videli samo njihove vojake, jaz pa sem spoznal tudi njihovo deželo. Nemec res ni bil kar tako. Moral sem delati za njih,« seje razgovoril in si podstavil blazino. »Bil sem v nekakšnem odprtem taborišču za italijanske delavce. Tam smo bili skorajda vsi samo iz tržaške pokrajine. To je bilo v severni Nemčiji. Sama ravnina. Nastanjeni smo bili v manjši vasi na nekakšnem državnem posestvu. Največ smo sadili krompirja in sladkorne pese, v sosednjem kraju pa tudi pšenico. Že prej sem znal nemško, saj sem delal po Avstriji, pa sem postal nekakšen tolmač in delovodja delovne skupine. Mi smo imeli status konfinirancev in vodja te konfinacije je bil domačin, esesovec. Posestvo pa je vodil zelo olikan in študiran inženir. Dajal nam je napotke za delo. Spali smo nad hlevi na slami: bilo je vsaj toplo. Hrana je bila še kar, no, repe in krompirja ni manjkalo. Delali smo po deset ur, tudi več, če je bilo treba. Prepovedano je bilo druženje in pogovarjanje z domačini in imeli smo omejeno gibanje. Naši potni listi so bili na vaški policijski postaji. Vsako nedeljo seje pripeljal na motorju višji esesovski častnik in nas pregledal, preštel in nam rjovel, da smo dolžni služiti nemški državi. Govoril nam je, da smo sicer italijanski državljani, ampak da smo iz pokrajin, kjer so tudi Slovani, slovanska podrasa. Menije inženir izposloval poseben privilegij. Ob nedeljah sem smel za eno uro v vaško gostilno, kjer sem lahko spil pivo. Tam se mi je v nedeljskem dopoldnevu pridružil inženir. Nihče od domačinov mi ni nikoli nič rekel. Nemci so molčeči, resni ljudje,« je Tine razlagal.
»Povej jim tisto o sladki mineštri,« gaje prekinil Rado.
»Tiho, kaj me motiš smrkavec!« je povzdignil glas Tine.
»Mineštro, kaj Nemci tudi poznajo mineštro?« je vprašal Franko.
»No, neko deževno nedeljo, meje tisti inženir povabil domov,« je umirjeno nadaljeval Tine. »Upiral sem se mu. Bal sem se, da me bo kdo naznanil esesovcu. To bi bilo za oba slabo. Ker je bila gosta megla, sva obšla vas in skozi star sadovnjak prišla do njihove hiše. Bil sem začuden, ko sem vstopil. Vse seje tako bleščalo, vse je bilo tako zelo čisto. Veliko knjižnico je imel. Njegova žena je bila debela, pa zelo prijazna. Posedla sta me za mizo v nekakšni jedilnici, kjer sem
lahko opazoval obešene slike. Najprej sta mi postregla z nekakšnim grenkim žganjem. Potem smo malo klepetali. No, pa je prišla na mizo tista čudna mineštra. Na krožnik sem dobil nekakšno brozgo krompirja, govejega mesa in višenj. Vseskupaj je bilo kislosladko.«
»Višnje?« seje začudil Francelj.
»Višnje, višnje,« je poudari Tine. »Saj veš, kaj so višnje? Podobne so češnjam.«
»Vem, kaj so višnje, ampak v mineštri!? Čudni so nemški okusi,« je porogljivo rekel Francelj.
»Švabska obloda,« je hahljaje se rekel Franko.
»Obloda gor ali dol, moral sem pojesti. In da ju ne bi užalil, sem moral dovoliti, da mi je gospodinja še enkrat doložila. In po kosilu sva se razgovorila, kot da sva stara znanca. Razkazoval mi je knjige o rožah, razlagal plevele. Zanimal seje za Kras. Veliko je vedel o njem. Se kot študent, daje hodil po tržaškem krasu. Njegov ded je bil poročen s Slovenko z Opčin. Bil je v avstroogrski mornarici, njegov oče pa je končal tu v teh ravninah. Dedje bil pravi Avstrijec. O, vedel je za Slovenijo in Slovence. Ja, pravil mi je, daje enkrat bil tudi na Čavnu. Vedel je za transport ledu v Trst. Vedel je za ledenice. Bilje v naši vasi, spomnil seje celo gostilne. Od nekod je privlekel star vojaški avstrijski zemljevid. Takrat mi je šlo na jok. V mislih sem videl vse hiše, vse stezice ... Moral sem mu pokazati, kje približno sem doma. Do večera sva klepetala in vmes cukala tisto grenko žganje,« je zavzdihnil Tine.
»Ja, ja, ti si se nalival s švabskim likerjem, mi pa smo se tolkli z Italijani in potem še z njimi,« je nevoščljivo rekel Franko.
Nastala je zagatna tišina. V votle trenutke seje oglasilo pokašljevanje. Franko seje privzdignil in živčno zakašljal.
»Ti misliš, daje Tine sam želel tako,« je Francelj zbrano rekel in se obrnil proti Franku. »Madona, saj ga niso pustili domov. Vzeli so mu potni list. Razumeš to. Porka madona, vi jurišniki mislite, daje vsak izdajalec, prav vsak, ki ni umiral z vami v gozdovih,« je z nemirnim glasom rekel Francelj. »Porko dindijo! Tistih pa niste videli, ki so žrli in pili po štabih in gostili vojaške misije, vas pa gonili v smrt, v nesmiselne boje, kar pred mitraljeze, brez prave taktike. Vsaj na začetku je bilo tako. Prej smo imeli barone, grofe in carje, zdaj bomo imeli rdeče barone!« je Francelj jezljivo pribil.
»Tišina!« je zgrmel Tine in se usedel. »Mene politka ne briga. Odgovoren sem za delo na cesti in nič drugega. Če pa ima kdo kaj proti meni, naj kar pove, saj se poznamo. Vi veste, da sem se iz Nemčije vrnil dvainštiridesetega in da sem prav tako kot ti, Franko, šel v gozd. Ti si bil prej, to je res. Jaz sem šel januarja triinštiridesetega in sem bil do konca vojne pri telefonih. Marsikaj vem, marsikaj sem slišal, kar ti nikoli ne boš izvedel. Dobro vem, kako seje bojevalo. Lahko sem prisluškoval, zato vem. Če pa ti ni kaj prav, pa stopi do prvega vosovca in me naznani, jasno!« je zbesnjeno rekel Tine.
»Fantje, nima nobenega smisla, da se prepiramo,« je pomirljivo rekel Francelj. »Vojne je že deset let konec, vi pa bi se še kar bojevali. To ne gre. Delo imamo, svobodo imamo. Saj zdaj ni pomembno, kdo je kje bil. Če se bomo prepirali, nas bo zgodovina odpihnila brez boja,« je s potrtim glasom rekel in se odkašljal.
Tišina je posedla v njihove misli. S kratkimi zadržanimi dihi so se umirjali.
»Dobro, fantje. Jutri moramo poprijeti. Tem Kranjcem moramo pokazati, kako se delajo ceste. Vsaj tega so nas naučili Lahi,« je umirjeno rekel Tine.
Se nekaj pomirljivih besedje padlo v temo, preden so zdrsnili v samoto spanca.
Takoj po peti uri zjutraj, ko je medla, hladna, počasna svetloba, zapolzela skozi razpoke in izrisala predmete in ljudi, je bil Tine že pokonci. S hrapavim glasom jih je klical in potresaval njihova ležišča. Godrnjaje so se izvijali iz toplote pod odejami. Drug za drugim so se hitro oblačili, ker je bil hlad res vsiljiv.
»Kje se bomo umili?« je vprašal Franko.
»V rosi,« je hripavo odgovoril Francelj in se odkašljal.
Odprli so vrata in pogledali proti hiši, nad katero je že lebdel dišeč puh vzdigujočega se dima. Iz hleva se je jelo oglašati zateglo mukanje telet in trobentasto oglašanje krav. Hišna vrata so se odprla in v jutro je stopila gospodinja s črno ruto na glavi. Z opotekavo hojo seje namenila proti hlevu. Ko jih je zagledala, seje ustavila. Pokimala je.
»Dobro jutro. Ste že pokonci?« je vprašala z raskavim glasom.
»Ja, ja,« je prikimal Franko, kije že kadil. »Kje bi se lahko malo umili?« je zadržano vprašal.
»O, kar tu, v hlevu. Tu imamo velik čeber vode. Kar sem pridite,« jim je rekla.
Ob zidu je prišepal stric s prevelikimi hlačami, nabranimi v številne gube nad čevlji in v pasu zavezanimi z navadno vrvjo ter s svojim sila pokvečenim klobukom. Za trenutek jih je mrko pogledal in izginil v hlev. Takoj nato so zaslišala njegov jezen glas; jezil seje na živali.
Polni jutra in za silo umiti so šli v hišo. Nabuhla toplota je že napolnjevala izbo. Vonj ječmenove kave je razkošno plaval naokrog. Iz kuhinje so lahko slišali razposajen ščebet deklet. Najstarejša, Tinčka, je pogledala v izbo in vsem ponudila svež smehljaj prezgodaj dozorele mladosti. Obstala je ob vratih, v dolgem krilu, čez katero je cvetel rožnat predpasnik, in s kuhinjsko krpo v levi roki. Nekaj trenutkov je tako stala in begala po obrazih. Skorajda boječno je vprašala: »Saj boste vsi jedli ocvrta jajca?«
»Bomo, bomo,« je v imenu vseh odgovoril vedno zgovorni Francelj.
Dekleta so na mizo nanosila krožnike in razdelila pečena jajca. Prednje so postavile še v peči pečen velik hlebec kruha in lonec ječmenove kave.
Še preden so uspeli pojesti, je priropotal tovornjak. Na hitro so pospravili ostanke zajtrka in se zrinili ven. Nastalo je vsesplošno ropotanje in govorjenje. Kar je bilo prtljage, so si jo znosili v senik, orodje in samokolnice pa so si razdelili. Gozdarski inženir, ki seje pripeljal s šoferjem tovornjaka, jim je podrobno razložil načrt ceste. Skupaj so šli na traso. Tam so se lahko prepričali, dajo je v grobem že naredil buldožer. Zdaj jih je čakalo dolgotrajno ročno urejanje.
Ko je inženir odšel, jih je Tine zbral okrog sebe. Preudarno je vsakemu dodelil delo. Povedal jim je, da se bo delalo cel dan, le opoldan bo ura in pol odmora. Seznanil jih je tudi z normo, ki pa se jim ni zdela previsoka.
Zagrizli so se v glinasto sprstenino. Razvažali so pesek tja, kjer naj bi poravnali cestišče. Odvečno zemljo so vozili na obrobje. Spotoma so urejali brežino. Po kakšnih dveh urah je začetna vnema malce popustila. Začeli so se pomenkovati in si prižigati cigarete. Tine je bil nepopustljiv. Kazal jim je delo in jih potrpežljivo priganjal. Hodil je od enega do drugega in jim kazal napake, pa čeprav se te ne bi poznale v skupnem delu. Ta njegova pedantnost je trajala nekaj dni, potem seje unesel in jih opozarjal samo še, kadar je bilo res potrebno. Navajeni so ga bili...
nove knjige
MORLANA, KNJIŽNI PRVENEC OSMOŠOLKESARE PUC
Alenka Tratnik
Na Osnovni šoli Col so prav na »veseli dan kulture«, posvečen našemu največjemu pesniku Francetu Prešernu, predstavili knjižni prvenec osmošolke Sare Puc z Podkraja z naslovom Mor-lana. Kot je na slovesni predstavitvi poudaril ravnatelj šole Ivan Irgl, je dogodek izjemen, ne samo za avtorico samo, ampak tudi za šolo ter za kraj. Tudi zato, ker je v zadnjih desetletjih v tem okolju nastalo in izšlo kar nekaj knjižnih naslovov. Posebna zasluga pri tem gre Francu Černigoju, še posebej, ker je tudi v mladih znal prebuditi veselje do knjige in literarnega izražanja. Literarno ustvarjanje seje razvijalo v šolskem glasilu Javorov list in v posebnih izdajah, po zaslugi mlade avtorice Sare Puc iz Podkraja pa zdaj tudi v knjigi, ki jo je avtorica izdala pri založbi Smar-Team.
Po njej bodo mladi bralci, še posebej verjetno bralke, zagotovo radi posegali.
Domišljijska zgodba je »zgodba o Mor-lani, otoku, ki ga Sara, glavna junakinja knjige, obiskuje samo v sanjah. Ko pa seji pripeti nesreča, spozna, daje otok resničen; oseba, s katero se je tam srečevala, pa tudi. Toda brez zapletov ne gre, teh je zgodba polna.« piše v predgovoru knjige. Zgodba je nastala na podlagi šolskega spisa iz šestega razreda in je rastla ter zorela, tako kot tudi sama avtorica. Sara Puc, ki je verjetno nekaj ustvarjalnega duha podedovala po svojem očetu Marku, enem prvih sodelavcev šolskega glasila Javorov hudič, po prvencu že snuje zgodbo za novo knjigo. Predstavitev Sarinega knjižnega prvenca so z igro pospremili njeni sošolci, člani dramske skupine OS Col, baletna skupina in glasbeniki, večerje vodila Urška Kumar, mladi avtorici pa je ob tej priložnosti v imenu založbe Smar-Team čestitala Tjaša Zorc Rupnik, koordinatorka mladinske literature.
Sara Puc na predstavitvi knjižnega prvenca Morlana Foto: Alenka Tratnik
ceste na goro
NI VEC CESTE PREK ČAVNA ?!
Božidar Vidic
Prva cesta na Goro (na Predmejo) je bila zgrajena že leta 1838. Projektiral jo je takratni vice gozdni mojster Josef Ressel. Cesta je povezovala vasi Slokarji, Dol (današnjo Predmejo) in Stagarijski hrib.
Zaradi prevelikih naklonov, ki dosežejo tudi 25 stopinj, in preozkih serpentin, cesta ni več dopuščala prevoza dolgega lesa. Že leta 1875 so razmišljali, da bi naredili drugo cesto, ki bi ustrezala takratnim zahtevam. Leta 1883 je takratni cesarski kraljevi gradbeni svetnik Sychrovsky napravil
glavni projekt za novo cesto, ki sojo gradili od leta 1891 do 1897. Ta cesta se vzpenja od vasi Slokarji po plazovitem nestabilnem terenu pod Stogovcami do Podgure (do Korita), od tod pa se v velikem loku povzpne na vzhodno pobočje Čavna in se čez Platna nadaljuje skozi tri tunele, prek mosta nad skalno sotesko Golobnico do Predmeje. Mostje bil med 2. svetovno vojno vržen v zrak. Takoj po vojni so s pomočjo nemških vojnih ujetnikov zgradili začasen lesen most, kasneje pa današnjega. Cesto so potem še večkrat popravljali in jo tudi asfaltirali.
,-C j \
Cesta pod Stogovcami, septembra 2010: še danes in nikoli več ... Foto: Božidar Vidic
V začetku je ta cesta služila predvsem gozdarskim potrebam. Takratni prebivalci Gore so kljub cesti v Vipavsko dolino, v Deželo, kot ji rečemo Gorjani, pešačili. Tudi po drugi svetovni vojni Gorjani ceste niso uporabljali zelo pogosto, saj osebnih vozil takrat še ni bilo. Po cesti s Predmeje do Cola so redno vozili avtobusi, ki sojih Gorjani uporabljali za prevoz na delo v dolino in nazaj.
Časi so se močno spremenili. Ni še dolgo od tega, ko je bil osebni avto prestiž, 'luksus' so mu tudi pravili. Danes je osebni avto sredstvo, ki ga (sploh pa na Gori) potrebuješ za preživetje. Zaradi dnevnih poti do delovnih središč (Ajdovščina, Nova Gorica) je cesta "prek Čavna" za prebivalce Predmeje in Otlice najprimernejša. Je najkrajša cestna povezava z Vipavsko dolino. To je pomembno in olajševalno zlasti v zimskem času, ko hitreje in varneje dosežeš kopno cesto, brez snega in ledu. Kadar so vozne razmere ugodne, se z Otlice do Ajdovščine porabi približno 25 minut.
Letos, 18. septembra, je ob močnem deževju plaz odnesel dobrih 700 metrov ceste od Stogovc proti Slokarjem. Takrat smo prebivalci Predmeje in Otlice občutili veliko izgubo. Izgubili smo »Prekčavensko« cesto. Že od daleč je videti grozeči plaz, izruvana in polomljena drevesa, ki kupaj z blatom lezejo proti strugi Lokavščka. Marsikdo je ob pogledu na razdejanje in ob občutku nemoči pred Naravo obnemel. Kar čez noč ni bilo več ceste, ki je služila svojemu namenu natanko 113 let.
Kaj to pomeni za nas, Gorjane? Predvsem za krajane Predmeje in Otlice pomeni izguba ceste, ki nam je omogočala hitrejše in lažje prihajanje na delo ali v šolo, veliko preglavic. V Deželo moramo zdaj čez Col. To pa pomeni, da naredi Predmejčan, ki se vsak dan vozi na delo v Ajdovščino, dnevno 22 kilometrov več! Vožnja mu vzame tudi do trideset minut več časa. Največ preglavic pa povzročajo poznojesenske in zimske razmere. V takih razmerah morajo vozniki s Predmeje in Otlice premagati 12 kilometrov več goste megle ter zasneženega cestišča. V jesenski megli ter v zimski burji, ki dela snežne zamete in onemogoča redno pluženje cestišča, je vožnja do Cola še toliko bolj zahtevna.
Vendar je že tako, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Začasna cesta na Predmejo bo namreč kmalu pripravljena. Nad plazom se namreč že gradijo novo začasno cesto in upajmo, da ni več daleč čas, ko se bomo Gorjani v Deželo spet vozili prek Čavna.
Pripis uredništva: Kot da izguba ene ceste Gorjanov še ni dovolj prizadela, se je v prvih dneh decembra znova prebudil tudi plaz Znosence pod Avžlakom in močno poškodoval še drugo prometno žilo, regionalno cesto med Ajdovščino in Colom. Ob popolni zapori te ceste se je šele pokazalo, kako pomembna je dobra povezava Gore in črnovrške planote z Vipavsko dolino. Tudi sanacija te ceste bo zahtevna.
moje prvo gorjansko leto
MOJE PRVO GORJANSKO LETO
Pika Likar'
Ime mi je Pika. Rojena sem v Ljubljani, da pa ne bi tudi zares postala ljubljanska srajca, meje tata, ko sem bila stara tri tedne, pripeljal na Goro. Skupaj z mamo, seveda. Brez Ljubljanskih mlekarn, kot jo je ljubkovalno klical tata, bi šlo bolj težko! Tata je napovedal, da bo moja prva beseda »mu« (kar je blagovna znamka omenjenih mlekarn) in jaz sem to vzela skrajno resno. Čez nekaj mesecev sem res izustila še kar lep »mu«, prej kot »mama« ali »tata«. Samo toliko, da boste že takoj na začetku vedeli, kako zelo ubogam svoja roditelja! 1
1 Pika je to seveda »napisala« z majhno pomočjo mame Mateje ...
Kje sem že ostala? A, pri mleku. Čeprav je bilo dobro, čez dan nisem kaj dosti marala zanj, ker sem raje spala. Prvih nekaj tednov se namreč nikakor nismo mogli zmeniti, kateri bioritem je pravi: tisti od staršev, ki sta hotela, da bi bila podnevi budna, ponoči pa ne, ali moj narobe svet: čez dan sem raje mižala, zvečer pa sem prižgala reflektorje - tako sta tata in mama poimenovala moje pozno v noč široko odprte oči, ki soju spravljale v obup. Ampak na koncu koncev je vseeno obveljala njuna.
Medtem ko smo usklajevali bioritme, je zunaj divjala zima. Mene sicer ni kaj dosti motila, saj še nisem vedela, da zna biti v naravi prav zanimivo, je pa zato ob živce spravljala mamo. Tata pa je le vzneseno ponavljal: »To je zima! Ta veter te prav poživi!« Mama gaje gledala, kot daje trčen, jaz pa sem bila - vsaj zastran tega - modro tiho. Minil je mesec, preden seje burja unesla in je postalo dovolj toplo, da so si me upali nesti okoli hiše. Najbrž so mislili, da me bo konec, če me mraz malo uščipne v lica. Tata meje takoj krstil - v toplem kožuhu meje položil v sneg, rekoč: »Naj se mulo navadi zime!« Tata ima sicer rad veter in sneg, uživa pa tudi na soncu. Zato mi je ob lepih sončnih dneh na okenski polici pripravil pravi ležalnik za nabiranje vitamina D. Tako so nam minevali dnevi, dokler ni zima nehala opletati z repom in seje (končno, bi rekla mama) prevesila v pomlad. Potem smo lahko začeli dirkati z zeleno formulo, mojim terenskim vozičkom. Prav kmalu, ko je bil ponekod na cesti še sneg, smo podrli moj prvi višinski rekord, ko meje tata pririnil v Korenino. Potem sem bila tam še velikokrat - nona pravi, da večkrat kot ona! Ko je sneg skopnel, pa ni bilo več ovir! Mama je začela raziskovati skrite kotičke vasi in potem sem dostikrat spala kar v formuli. Včasih, ko še nisem mižala, sem opazila kakšne radovedne oči, ki so kukale izza oken hiš, mimo katerih sva se sprehajali; najbrž so se spraševali, kdo sem jaz v vozičku in kdo je tista ob njem, ki govori sama s sabo. Priznam: mama je včasih res malo čudaška, ampak na glas se pa še ne pogovarja sama s sabo - vsaj v javnosti ne! Dostikrat je namreč govorila po telefonu - sprehodi so bili priložnost za stik s civilizacijo, je rekla, ker je doma zanič signal. Samo izgledalo je, kot da govori sama sebi, ker je imela v ušesih slušalke, na obleki pa majhen mikrofon. No, veliko pa se je pogovarjala tudi z mano in mi pripovedovala, kaj vse se vidi okoli naju. Tako sva se vozili v Korenino, pod Maj, v Podkaplce in na Obreznco, pa mimo Laska do Predmeje, če je bila mama lena, sva šli pa samo na Rupo ali v Medveduše. Ko seje začelo spomladansko deževje, sva iz varnostnih razlogov ostajali bliže domu, saj sem se prvič, ko naju je dobil dež, tako razhudila, da seje mama kar malo ustrašila. Bilo je že pozno, postajala sem lačna, vreme je bilo sumljivo, ampak mama je trmoglavila in me kar sprehajala in sprehajala, dokler naju ni dobil hud naliv. Začela sem zelo glasno protestirati, mama pa tako drveti, da meje skoraj stresla iz formule. K sreči naju je rešil stric, ki je prišel po naju z avtom, sicer bi bila najbrž ob glas! No, in da bi si mama prihranila take brezplačne koncerte za vso vas, meje začela voziti v Podlešuje. Če malo po ljudsko pretiravam: tudi po 26-krat na dan sva šli tja in nazaj! Sosedje so naju bili že vajeni, na kakšni drugi poti pa sva včasih zbujali začudenje. Enkrat je mama porivala formulo v strmino proti Obreznci, pa nama je nasproti pripeljal en stric in rekel: »Marsikaj sem že videl na svetu, česa takega pa še ne!« Ne vem sicer, kaj je s tem mislil: je občudoval mene ali se čudil mami, češ, kaj nima drugega dela kot riniti voziček v strme klance?! Potem je zmanjkalo novih poti in mami je postalo dolgčas. Zato smo šli enkrat na morje - tata je rekel, da ne bo več prenašal sitnobe in nas je naložil v avto in smo šli gledat veliko vode. Kako zelena so že bila drevesa in kako toplo je sijalo sonce tam dol! Kot da bi prinesli s sabo nekaj pomladi iz doline, je kmalu ozelenela tudi Gora. Kako zabavneje bilo potem gledati drevesa, na
katerih so migali listki! Zjutraj sem se po postelji najprej splazila k oknu in oprezala za kravami, kokošmi, traktorji in avtomobili. Z malo sreče sem zagledala tudi nono, ki je šla iz hleva, ali pa nonota - če meje opazil, je začel metati kapo v zrak in kričati: »Pika! Pika!« Nona je rekla, daje prismojen, meni pa seje to zdelo zelo zabavno in sem od veselja kar vriskala in z rokami tolkla po šipi. Se bolj zabavno je bilo, kadar so me nesli pred hlev, da sem lahko gledala, kako nono krmi svojo perjad. Tako sem bila prevzeta, da sem bila čisto pri miru, kar pri meni ni bilo ravno pogosto.
In kako fino je bilo šele poleti! Tata mi je napihnil bazenček, v katerem sem lahko čofotala in lovila račke. Lahko sem se plazila po travi in trgala rožice. Ne vem sicer, zakaj mi jih mama ni dovolila jesti ...? Sploh, ker so mi enkrat takrat začeli dajati hrano za velike (in veliki jedo tudi rožice, sem opazila!), nad katero sem bila kar navdušena, sploh nad polento. Najraje sem mlela sadje, čeprav sem se vsakega okusa kmalu naveličala. No, skoraj vsakega. Ribez, jagode, maline, robidnice in grozdje bi namreč lahko jedla do onemoglosti. Letos nihče od domačih ni dobil niti ene maline z vrta, ker sem vse pospravila jaz. Nono mi jih je celo z motorjem pripeljal iz gozda, potem ko na domačih grmih ni bilo ničesar več. Ko sem že omenila nonota - z njim se pa res dobro razumem, ker se rad heca z mano. Vsakič, ko je šel s traktorjem mimo mene, mi je potrobil in vzkliknil: »Zijo, Pika!« Potem seje še dostikrat obrnil in kričal in mahal in mamo je bilo včasih strah, da se bo zvrnil pod cesto. Ko so spravljali seno, meje celo vzel na traktor in sem lahko držala volan! Zelo hitro sem znala prepoznati zvok traktorja. Če sem ga zaslišala, sem ga nujno morala videti, tako kot tudi krave, kijih mama kliče muke. Kot sem že rekla, sem znala hitro povedati, kako se oglašajo, kar sploh ni čudno, saj je mama vsakič, ko sva kakšno videli, začela mukati. Če bi jo slišali drugi, bi si najbrž spet mislili, daje prismuknjena: govori sama s sabo, pa še muka?!
Ko je formula postala preveč »statična« zame in se nisem več marala voziti v njej, meje mama vsako dopoldne naložila v kengurujčka2 in sva šli na obhod pred spanjem: preštet kokoši, obiskat krave na paši, utrgat kakšno rožico, pogledat za konji in na poti nazaj domov sem že sanjala. Poleti sva se največkrat zvrnili v visečo mrežo in se mirno pozibavali, dokler me ni prebudil razbojniški petelin, ki je kot nalašč hodil kikirikat k mreži. S kengurujčkom smo šli tudi na prve izlete po okoliških vzpetinah. Mama meje, ko je imela dovolj bližnje okolice hiše, nesla na Maj, da sem lahko zviška pogledala na Deželo, in jaz sem po večini rada opazovala svet okoli sebe, takole pripeta v njeno naročje. Če sem bila posebej dobre volje, sem ji pomagala hoditi: vneto sem mahala z rokami in nogami in cvilila od veselja. Tudi na Orlovec in na Kucelj smo šli, potem pa sta se tata in mama na jesen spomnila, da ju od kengurujčka že malo boli hrbet in sta si omislila nahrbtnik, nad katerim pa v začetku nisem bila tako zelo navdušena, saj nisem imela dobrega pregleda nad terenom: pred seboj sem videla le tatovo glavo! Prvič smo šli od Stogovc nazaj na Goro. Najprej sem se malo razburjala, potem pa me je pozibavanje uspavalo. Ampak nahrbtnik ni tako zelo udoben za spanje kot kengurujček! Bom še videla, če se bom strinjala s tatovimi idejami, da bo pozimi z mano hodil na Golake in Kozjo steno ...!
Jeseni sem bila tudi prvič dlje časa na morju. Od vsega mi je bil najbolj všeč bazen, po katerem sem s posebnim napihljivim obročem za male goste dirkala kar sama, mama in tata sta bila samo
2 Iz trakov izdelana nosilka za otroka, s katero je pripet v naročje odraslega.
za nadzor. Fina je bila tudi hrana: če česa nisem marala, je šla mama po kaj drugega in si ni razbijala glave, s čim me bo do sitega spitala. Zlasti dobro je bilo meso - enkrat sem obrala celo piščančje bedro! Edino natakarji so bili malo slabe volje, ko so pospravljali našo mizo ... le zakaj? Jeseni sem bila spet večkrat v Ljubljani, da sem malo obiskala ljubljansko nono, ki bi raje videla, da bi bila jaz »ljubljanska« in ne »gorjanska Pika«, pa teto, ki me razvaja z darili, in njuno psičko, ki je sicer zelo ljubosumna name, vendar me še kar prenaša, saj lahko pri kosilu pospravi s tal vse, kar meni pade iz rok - in tega običajno ni malo ... Enkrat sva šli z mamo tudi v živalski vrt. Kakšne zanimive živali imajo tam! Če bi bilo po moje, bi jih še danes gledala. In koliko avtomobilov je v mestu! Na Gori moram stati pred oknom celo večnost, pa jih ne pripelje toliko mimo kot pred našim blokom v nekaj minutah! Od veselja kar ponorim in jim maham; enkrat mi je tata rekel, naj neham noreti, da se ne bo takoj videlo, da so prišli Gorjani v mesto. Mama pa mojo ljubezen do avtomobilov izkoristi za vnašanje kalorij - če jih gledam skozi okno, pozabim, da mi nosi žlico v usta. Malo manj je navdušena nad mojimi drugimi konjički: odpiranjem vrat, razmetavanjem omar, trganjem časopisov, brskanjem po smeteh, premetavanjem čevljev, raziskovanjem straniščne školjke, norenjem po previjalni mizi in drugimi pogruntavščinami. Elm, in kaj še rada počnem? Poslušam glasbo. Doma jo poslušajo preveč potiho, zato hitro zvišam glasnost, poiščem pa tudi kakšno bolj živahno radijsko postajo. Če mi je kakšna skladba všeč, tudi zaplešem, kar vse okoli mene spravlja v smeh, in potem me stalno nadlegujejo: »Kako Pika pleše?« Pa res ne razumejo, da prav na vsako melodijo ne morem migati - všeč mi je predvsem narodnozabavna muzika, zato pri nas kraljuje TV Golica! Rada se tudi vozim v triciklu (če ga moji podaniki potiskajo, saj sama še ne dosežem pedal), se skrivam za zavesami in »berem« knjige, najraje take z živalicami. Mama mi je (zelo brihtno) kupila eno z naslovom Kaj dela kmet. Tega se mi pa res ni treba naučiti iz knjig! Saj vem: kmet popravlja traktor, lovi bike, vali jajca in jezi nono. Nona pa kuha, pospravlja in dela mleko. Tudi njo imam rada, čeprav so mi trenutno najbolj pri srcu tisti, ki me največ nosijo ali me vodijo za roko, da lahko »sama« dirkam naokoli. Nona pa je bolj pri miru, kar mi ni najbolj všeč, zato vedno stegujem roke k nonotu. Nona se zato naredi malo užaljeno, potem pa reče: »Ti si moj ježek, tudi če me ne maraš!«
Tako, zdaj bom pa počasi zaključila to pripoved o mojih prvih dogodivščinah na tem svetu, čeprav jih imam še nekaj na zalogi. Še predenje boste brali, bom upihnila prvo svečko na torti. Če se mi bo v naslednjem letu kaj zanimivega zgodilo in če bom na volji, vam pa sporočim.
Pika s tatom na Dolskem Maju ... Foto: Mateja Pate
planinska sekcija
PLANINSKA SEKCIJA DRUŠTVA GORA
Dušan Brus
Dne 2. 12. 2006 smo na rednem občnem zboru, pod točko razno, sprejeli sklep, da se v Društvu Gora ustanovi planinska sekcija - tudi z namenom, da poskrbimo za svoje zdravje; s hojo v hribe, sploh v naravo, poskrbimo tudi za boljšo psihofizično kondicijo, saj vsi dobro vemo, da je gibanje na svežem zraku koristno za naš organizem. Hkrati je bila naša želja privabiti k dejavnostim Društva tudi druge ljudi, ne samo naše člane. Mislimo, da nam je to tudi uspelo, kajti za naše pohode se zanima vedno več ljudi. Ni večjega zadovoljstva za organizatorje, kot da se zamisel udejanji in je zadovoljnih čim več ljudi.
V začetku je planinska sekcija štela osem članov in vsi smo tudi člani matičnega Društva Gora. To smo: Zvonko Žonta (Breznarski), Božo Vidic (Blaškov) Ivo Brecelj, Danilo Šapla, Frenk Filipič, Uija Vukoje, Dobro Marinkovič in Dušan Brus (Brusov). Potem so se nam pridružili še Tanja Velikonja, Nives Velikonja, Viktor Krapež (Porabanovc), Peter Likar (Barbčn) in Almira Trebižan; mislim pa, da se nam bodo pridružili še novi člani. Seveda ne smemo pozabiti na Emila Velikonjo in njegovo ženo Elvico, ki je izkušena botaničarka, velik prispevek pri vodenju skupin pa z opisom in besedami prispeva naš pisatelj in poznavalec bogate duše Gore Franc Černigoj. Pri realizaciji vseh dejavnosti pa nam je nepogrešljiva tudi pomoč vseh drugih članov Društva in velika finančna pomoč vseh sponzorjev.
V	letu 2006 smo člani planinske sekcije navezali stike z planinskim društvom iz BIH, BUDO-ŽELJ BREZA, tako da vsako leto vračamo obiske. Nekateri člani naše sekcije se z njimi srečujejo že od leta 2000.
Seveda smo člani Društva Gora aktivni tudi pri drugih dejavnostih.
V	letu 2007 smo si začrtali program dela in ga začeli uresničevati. Najprej je Ivo Brecelj obnovil oznake po POTI PO DOLU GOR IN DOL; Danilo Šapla je izdelal lesene table, ki nas obveščajo o posebnostih krajev na Gori, ostali člani planinske sekcije pa smo očistili pot.
Pohodi v gore in drugod pa ostajajo naša osnovna naloga.
V letu 2007 smo organizirali dva pohoda v slovenske gore, in sicer: na Krasji vrh (1772 m; 30 pohodnikov); na Krn (2245 m; 50 pohodnikov). Z avtobusom smo se vsi peljali do vasi Kamno, od tod nas je 15 pohodnikov pot nadaljevalo s kombijem do planine Kuhinje, od tam smo krenili peš mimo Rdečega roba čez Batognico in se povzpeli na 2245 m visoki Krn; ostalih 35 pohodnikov seje odpeljalo do planinske koče v Lepeni, kjer so pričeli pohod do Krnskega jezera.
9. septembra 2007 smo organizirali 1. množični pohod POT PO DOLU GOR IN DOL, ki
postaja tradicionalen. Udeležilo se gaje 130 pohodnikov s Predmeje, z Otlice, iz Ajdovščine in Nove Gorice. Pri izvedbi tega pohoda so nam pomagali: Franc Černigoj, ki je bil glavni vodič, pa Emil Velikonja, Elvica Velikonja in Slavko Vidic, in pa sponzorji ter drugi člani Društva, ki so tudi pripomogli, daje pohod zelo uspel.
Tako je minilo prvo leto delovanja planinske sekcije. Sledil je še zadnji pohod v tistem letu, in sicer 6. 10., na goro Peca (2125 m; 35 pohodnikov).
V	letu 2008 smo na pobudo člana planinske sekcije Zvonka Žonta 17. februarja organizirali 1. množični pohod na zasneženi Golak, z željo, da bi postal tradicionalen tudi ta. Udeležilo se nas je 90 pohodnikov s Predmeje, iz Ajdovščine in Nove Gorice.
2.	marca 2008 smo organizirali pohod na Sabotin (609 m, 40 pohodnikov). Pohod smo pričeli pri slavnem kamnitem Solkanskem mostu. Na vrhu Sabotina nas je že čakal Mitja Močnik, ekspert za zgodovino 1. svetovne vojne in tudi zbiratelj rekvizitov iz tega časa. Pripovedoval o poteku bojev v 1. svetovni vojni na Sabotinu.
Naslednji pohod je bil 12. aprila, na Slavnik 1028 m. Udeležilo se gaje precejšnje število pohodnikov, a nam žal ta dan vreme ni bilo naklonjeno.
14. septembra smo organizirali 2. množični pohod POT PO DOLU GOR IN DOL, vendar nam jo je vreme ponovno zagodlo in smo morali pohod skrajšati, a kljub temu se nas je zbralo 40 pohodnikov.
Tedaj smo na pobudo Franca Černigoja tudi pričeli razmišljati o spremembi trase pohodov po Dolu, tako da se udeležencem razkaže tudi druge zanimivosti, ki jih skriva Gora, še posebej Predmeja.
V	začetku oktobra smo pri nas gostili skupino Pohodnik Triglav, iz Nove Gorice. Peljali smo jih po naši poti POT PO DOLU GOR IN DOL. Vodila sta jih Franc Černigoj in Emil Velikonja.
V	novembru 2008 smo organizirali še zadnji pohod v tem letu, in to pohod okoli Vrhnike (12 pohodnikov; vodja: Emil Velikonja). Emilu je pomagal tamkajšnji vodič Tomo Bratič. Ogledali smo si znamenitosti Vrhnike in njene okolice.
V letu 2009 smo najprej, 15. februarja, organizirali 2. množični pohod na zasneženi Golak. Vodja je bil Zvonko Žonta (100 pohodnikov).
3.	maja 2009 smo organizirali pohod na Grmado (998 m; vodja: Emil Velikonja; 28 pohodnikov). V tem mesecu smo imeli pohodnike iz Planinskega društva Sežana, ki sva jih z Božom Vidicem peljala po poti PO DOLU GOR IN DOL.
30. maja smo organizirali pohod na Golico. Vodil gaje Danilo Šapla (33 pohodnikov).
27. junija pa smo šli na Svete Višarje, na goro Kamniti lovec (2071 m; vodja: Peter Likar; 36 pohodnikov). Do Svetih Višarij smo se peljali z žičnico, nato smo se podali na vrh Kamnitega lovca. Nazaj proti domu smo obiskali še Planico in si v Trenti ogledali Alpski botanični vrt Ju-liana. V avgustu mesecu smo se člani planinske sekcije odpravili odkrivat lepote v Kamniških Alpah (8 pohodnikov). S pohodom smo začeli v Logarski Dolini.
13. septembra smo organizirali 3. množični pohod POT PO DOLU GOR IN DOL, le da smo mu spremenili traso. Tokrat smo ga poimenovali ISKANJE KAPLJIC VODE NA GORI.
Pohoda seje udeležilo več kot 100 pohodnikov, vodja pohoda sem bil Dušan Brus; pomagali so mi Franc Černigoj, Emil Velikonja, njegova žena Elvica Velikonja in Slavko Vidic ter drugi člani Društva. Pohod je odlično uspel. Zato gre zahvala prav vsem, ki so kakor koli pripomogli in sodelovali pri tem pohodu, seveda tudi sponzorjem.
18. oktobra smo organizirali pohod na Kofce, 1448 m (vodja: Božo Vidic; 24 pohodnikov). Vreme je bilo slabo; Veliki vrh je bil v megli in malce leden. Ogledali smo si tudi Dolžanovo sotesko in njene znamenitosti.
V	novembru pa smo organizirali še piknik za vse, ki so nam pomagali pri organizaciji pohodov, in za vse pohodnike. Piknik smo imeli v šotoru Društva Gora. Se eno zelo uspešno leto je bilo za nami. Kot vsako leto smo tudi tokrat imeli sestanek, na katerem smo si porazdelili naloge za prihajajoče leto 2010.
14. februarja 2010 smo skupaj z nordijsko sekcijo organizirali smučarske skoke in zimski pohod na zasneženi Mali Golak. Vodja pohoda je bila Tanja Velikonja. Pohoda seje udeležilo preko 150 pohodnikov. Ob lepem in prekrasnem vremenu so nam dan polepšali še FANTJE IZPOD VELBA, s svojim pevskim koncertom na vrhu Malega Golaka.
25. aprila 2010 pa smo organizirali pohod v tujino, na Hrvaško. Učka je bil naš cilj. Vodil gaje Ivo Brecelj (30 pohodnikov). Nazaj grede smo si še ogledali Velo Drago, kije geološki fenomen. 23. maja smo organizirali pohod na Snežnik (1796 m; vodja: Zvonko Žonta; 28 pohodnikov). Po končanem pohodu pa še odšli še na Mašun na ogled gozdarskega muzeja.
27. junija 2010 pa smo se odločili, da gremo odkrivat lepote Kamniško Savinjskih alp in na Raduho (2062 m; vodja: Božo Vidic in Dušan Brus; 26 pohodnikov). Ogledali smo si tudi Snežno jamo.
4.	in 5. septembra 2010 smo organizirali pohod na našo najvišjo goro, na Triglav. Pohod sva vodila Božo Vidic in Dušan Brus. Pohoda seje udeležilo 27 pohodnikov s Predmeje, iz Lokavca, Ajdovščine, Nove Gorice, Kopra, Ljubljane in Novega mesta, tako da lahko rečemo, da smo Gorjani peljali Slovenijo v malem na naš nacionalni ponos - na Triglav.
12. septembra 2010 smo organizirali 4. množični pohod POT PO DOLU GOR IN DOL. Tokrat smo ga poimenovali POHOD MIMO JAM IN BREZEN NA GORI. Vodja pohoda je bil Peter Likar. Vodič pa Božo Remškar, predsednik jamarskega društva iz Ajdovščine. (86 pohodnikov s Predmeje, iz Ljubljane, Novega mesta, Ajdovščine in Nove Gorice, ki so bili navdušeni nad novo idejo, saj je bilo med njimi mnogo takih, ki se ljubiteljsko ukvarjajo s spusti po jamah in breznih).
V	začetku novembra smo organizirali dvodnevni pohod v okolico Ormoža, v rojstni kraj člana Društva Gora, Frenka Filipiča. Udeležilo se gaje 16 pohodnikov. V načrtu smo imeli še pohod v dolino Glinščice, vendar tokrat z vremenom zopet nismo imeli sreče, tako da smo ta pohod preložili na leto 2011.
Tako so minila štiri leta zelo uspešnega delovanja planinske sekcije v Društvu Gora. Se naprej bomo delovali; veseli bomo novih idej, ki jih bomo poskusili realizirati - v zadovoljstvo vseh: organizatorjev, zunanjih sodelavcev in pohodnikov.
Še kratek zapis o letošnjem zadnjem pohodu - po Prlekiji
V	začetku novembra smo organizirali dvodnevni pohod v okolico Ormoža, v rojstni kraj člana Društva Gora, Frerika Filipiča. Udeležilo se gaje 16 pohodnikov.
Jutro je bilo megleno in nič kaj prijazno, tako daje imel naš šofer kombija, Zvonko, kar precej zahtevno vožnjo, saj nas je megla spremljala skoraj do Kalc; a to nam dobrega razpoloženja ni pokvarilo. V Lukovici smo se srečali še z ostalimi pohodniki, ki so se z drugim kombijem pripeljali iz Ajdovščine. Po krajšem postanku pa smo skupaj z obema kombijema nadaljevali pot. Na drugi strani Trojan nas je pričakal lep sončen dan. Na Ptuju je bil daljši postanek, kjer smo se okrepčali. Potem pa naprej proti Ormožu. Tu smo se sešli z našim vodičem Rajkom, iz Planinskega društva Ormož, ki nas je vodil po planinskih poteh okoli Ormoža.
Po krajši vožnji po mestu smo zavili na podeželje in se pričeli vzpenjati na gričevje Jeruzalema, v osrčju Slovenskih goric. Ustavili smo se v vasici Svetinje in tu seje naša vožnja s kombiji končala.
Pripravili smo si nahrbtnike, se preobuli in se odpravili z našim vodičem naprej.
Najprej nas je pot pripeljala do vasi Jeruzalem, ki se nahaja vrh istoimenskega hriba (338 m), kjer stoji tudi cerkvica Žalostne Matere Božje. Zraven cerkve je tudi botanični vrt. Od tuje lep razgled po vseh okoliških goricah, posajenih z vinogradi. Ob lepem vremenu se vidi vse tja do Blatnega jezera na Madžarskem, na jugozahodu pa do Donačke gore in Boča.
Nekaj časa smo hodili po cesti do vasice Cerovec in se ustavili pred domačijo znanega pisatelja, pesnika, zgodovinarja in publicista Stanka Vraza, potem pa smo zavili po gozdni poti navzdol, kjer sta nas pričakala domačina in nam ponudila kozarček domačega vina (enkratnega muškata).
V	Žerovnici smo prečkali glavno cesto Ljutomer - Ormož, se povzpeli po hribu navzgor v vas Huj bar in naprej do rojstnega kraja našega Frenka, v Lahonce. Tu nas je čakalo prijetno presenečenje. Mama Angela in ostali domači so nam priredili lep sprejem in nas odlično pogostili. Po dolgem počitku, dobro podprti s hrano in pijačo, smo se od Frenkove mame in ostalih hvaležno poslovili. In gremo naprej, a vendar ne daleč. Na drugi strani vasi Lahonci nas je že pričakala tudi Frenkova teta in nas povabila na pijačo in jedačo. Po takih toplih in bogatih sprejemih smo krenili dalje do vasi Hranjigovci, kjer smo prečkali glavno cesto Sveti Tomaž - Ormož. Nato smo se povzpeli na manjši grič, kjer leži vasica Senik. Tam smo si mimogrede še ogledali hišo s slamnato kritino, ki je značilna za te kraje; k nam je pristopil tudi gospodar in nam ponudil kozarček domačega vinca. Od tu naprej smo pot nadaljevali s kombiji, do turistične kmetije Ozmec v Senešcih, kjer smo prenočili in martinovali.
Veselo smo rajali ob domači glasbi in se veselili še dolgo v noč, saj je bil dan, ki smo ga preživeli, zelo lep.
Naslednji dan smo po zajtrku nadaljevali pohod iz Senešcev na Seneški vrh, preko Trgovišča v vas Podgorce, in si ogledali to lepo pokrajino še z druge strani.
Sledil je še ogled mesta Ormož in vrnitev domov.
Vsi smo si bili enotni, da smo preživeli dva prečudovita dneva.
GORA
DRUŠTVO ZA OHRANJANJE IN VAROVANJE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE
PLANINSKA SEKCIJA
Predmeja 35A, 5270 Ajdovščina, tel.: (05) 36-49-023
NAPOVEDNIK POHODOV ZA LETO 2011
	MESEC	POHOD	VODJA POHODA
1.	JANUAR (ALI MAREC)	GLINŠČICA	EMIL VELIKONJA
2.	FEBRUAR	20.2.2011 TRADICIONALNI ZIMSKI POHOD NA ZASNEŽENI MALI GOLAK	PETER LIKAR
3.	APRIL	KRAŠKI ROB	ZVONKO ŽONTA
4.	MAJ	MATAJUR	FRENK FILIPIČ
5.	JUNIJ	VELIKA PLANINA	IVO BRECELJ
6.	SEPTEMBER	18. 9. 2011 TRADICIONALNI JESENSKI POHOD POT PO DOLU GOR IN DOL	DUŠAN BRUS
7.	OKTOBER	BLEGOŠ	TANJA VELIKONJA
Vsi natančni datumi pohodov bodo znani po končanem zimskem pohodu na zasneženi Mali Golak, v februarju mesecu.
Pridružite se nam, skupaj bomo odkrivali lepote naših gora!
zime nekoč in danes
ZIME NEKOČ IN DANES
Miloš Likar
Ljudje smo pač taki, da se sredi zime, pa naj bo huda ali mila, kaj radi obračamo nazaj in modrujemo, daje bilo v prejšnjih časih vse drugače. Rahlo mislimo že na pomlad, pa nas zanima, kakšni so bili prvi pomladni dnevi pred sto in več leti. Pregledali smo pratike, stare nad 150 let, in ugotovili, da so bile tudi takrat zime muhave, z obilico snega ali pa brez snežnih padavin. Bila so tudi leta, ko so šli otroci za božič bosi v cerkev. Dogodilo seje, da so bili na Kranjskem kmetje na dan sv. Jakoba (25. julija) oblečeni kar toplo, ker je bil tisti dan izredno mrzel.
Leta 1795 je padel za binkošti sneg in ležal kake tri dni. Tisto leto smo praznovali Slovenci »sveto leto«. Ljudje so govorili in verovali, da v svetem letu pozno pomladi in zgodaj jeseni rado sneži. Od 20. decembra 1799 dalje so se slišale z vseh strani na Kranjskem tožbe o neznosnem mrazu. Celo ruski vojaki, ki so se proti koncu leta vračali z Laškega mimo Ljubljane, so občutili zelo nenavaden mraz, čeprav so vajeni sibirskih zim.
Na dan 22. decembra 1800 seje začel tako grozen mraz, da se ga niso spominjali niti naj starejši ljudje. Zaradi tega so po vladnem naročilu prodajali v Ljubljani na Kapucinskem mostu drva po zelo nizkih cenah.
Dalje smo v pratiki brali, daje 8. januarja 1804 po štirinajstdnevnem deževju posijalo sonce. Istega dne zvečer seje znova pooblačilo. Potem - sredi zime - strašno bliskanje in grmenje z dežjem. Leta 1816 in 1817 je bila izredno dolga in mrzla zima. 21. maja 1817 je bila huda slana. Po deželi je naredila velikansko škodo. Kmetje niso skoraj nič pridelali. Trpela je živina, trpeli so ljudje. Leta 1821 je bila zima prijetna in topla, snega skoraj nič. Na božični dan je bilo tako toplo, da so šli otroci na kmetih kar bosi v cerkev. Proti večeru je začelo bliskati in silne plohe so zajele naše kraje.
Na dan sv. Janeza Nepomuka (16. maja) leta 1825 je zapadel sneg. Pozimi tistega leta gaje bilo bolj malo.
Sredi maja 1826 je bila v naših krajih huda slana. Kar je prišlo do takrat iz zemlje, je bilo vse osmojeno in uničeno. Celo za binkošti je snežilo. Tistega leta je zapadel sneg že konec septembra. 24. januarja 1827 je ležalo na Kranjskem toliko snega, da seje človek v njem skoraj skril.
Zima 1829 je bila izredno mila. Prve dni maja je slana vse uničila. Po hribih je zapadel sneg, in to ravno na kresni večer.
Leta 1830 je bil na svečnico (2. februarja) tak mraz, da so zamrznila mlinska kolesa. Tisto leto so ljudje marsikje na Kranjskem kruha stradali. Debel sneg je ležal skoraj do konca marca.
Leta 1831 je bila zima mila. Na dan sv. Jurija (23. aprila) je bilo žito že v klasju, na sv. Izidorja dan (10. maja) je zapadel sneg. Drugi dan slana. Naslednja dva dneva pa je na Gorenjskem močno snežilo.
Po planinah je 23. julija 1833 snežilo. Po nižinah je bilo tako mrzlo, da so ljudje na dan sv. Jakoba (25. julija) hodili kar zimsko oblečeni.
Vse do 22. marca 1835 ni bilo snega. Ta dan gaje zapadlo »za eno ped«. Tistega leta poleti je bila strašna suša. Vse je bilo ožgano.
Na dan 13. januarja 1836 so bile velike povodnji, ker seje topil sneg. Snežna odeja tega leta je bila izredno visoka.
Pomlad je bila leta 1837 izredno mrzla, kar j e vplivalo na nadaljnjo rast. Nekatera žita sploh niso dozorela.
23. avgusta 1839 nas je presenetila slana.
Zima 1840 je nasula obilico snega. Pomlad je bila izredno mrzla, povrh vsega je bila 23. maja še huda slana.
Zima 1842 je bila nenavadno lepa in topla. Za božič so začele poganjati prve cvetice in za svečnico 1843 je bila že pravcata pomlad.
Leta 1845 je bilo toliko snega, da so starši držali otroke doma, da se ne bi izgubili v več kot dva metra debeli snežni odeji.
Poglejmo še v preteklo stoletje. Leta 1929 smo doživeli eno najhujših zim pri nas. O tej zimi piše Mohorjev koledar iz leta 1930 takole: »Zima 1929 bo ostala sedanjemu rodu v trajnem spominu. Vso zasneženo Evropo so sila dolgo časa oklepale klešče izredno ostrega mraza. Promet je zastajal. Primanjkovalo je kuriva. Ljudje so se začudeno spraševali, kaj bo. 1 L januarja 1929 je živo srebro pokazalo v Ljubljani -1 Sstopinj Celzija. Reke v Sloveniji so zamrznile. Ljudje so se lahko sprehajali z brega na breg, ledje vzdržal tudi konjsko vprego. V začetku marca je bila na Blejskem jezeru ledena skorja debela skoraj pol metra. Po zaledenelem Bohinjskem jezeru pa so hodili še 26. marca. Zanimivo je, da tistega leta kljub izrednemu mrazu pšenica ni utrpela kakšne posebne škode.«
iz župnijske statistike
ŽUPNIJSKI URAD OTLICA
Otlica 42, 5270 Ajdovščina
Tel 05/ 36 49 546 fax 36 49 547 e-mail: matej.kobal@rkc.si
Matej Kobal, župnijski urad Otlica
Op. uredništva: V tokratni številki časopisa Gora objavljamo podatke o rojstvih, krstih in pogrebih na Gori, v župniji Otlica, ki nam jih je posredoval župnik Matej Kobal. Ob tej priložnosti se mu najlepše zahvaljujemo, da se je odzval našemu povabilu.
V letu 2010 beležimo do 12. 12. v župniji Otlica 19 cerkvenih pogrebov. Krstov je bilo v istem obdobju 8.
Seveda je treba povedati, da seje podaljšal čas od otrokovega rojstva do njegovega krsta, tako daje bilo kar nekaj otrok, krščenih letos, rojenih v preteklem letu, prav tako pa vem še za nekaj otrok, ki so bili rojeni letos in bodo najbrž krščeni v prihodnjem letu. Tako da ni mogoče izpeljati zgolj enostavne računice: staro stanje + krsti - pogrebi = novo stanje.
Zato dovolite, da vam navedem podatke za zadnjih deset let. Ti bodo statistiko, pa tudi demografski trend, naredili malce bolj verodostojen.
Lahko dodam še, daje bilo glede pogrebov v času mojega župnikovanja slabše (če bo zdržalo do konca leta) oz. enako samo leta 1997, ko je bilo prav tako 19 pogrebov.
Številke kažejo demografsko izumiranje. Za sedanje stanje je pomemben predvsem podatek o hitrem padcu števila krstov (rojstev) v času množičnega odseljevanja »na deželo«. (Na dnu prilagam še prerez krstov od začetka vodenja matičnih knjig do danes.) Posledice tega odseljevanja se kažejo v nenaravni demografski strukturi - ki bi, če bi jo delali, pokazala nesorazmerno visok delež starih ljudi, prav na račun njihovih otrok, ki so Angelsko Goro zapustili.
Ocenjujem, da imajo v župniji sedaj živeče mlade družine, v primerjavi z državnim povprečjem, večje število otrok; primanjkljaj odseljenih med šestdesetimi in osemdesetimi leti preteklega stoletja pa je enostavno prevelik, da bi ga sedaj rojeni lahko nadoknadili.
		
2000	9	11
2001	14	13
2002	8	12
2003	4	10
2004	10	6
2005	7	7
2006	3	11
2007	8	13
2008	10	11
2009	4	13
2010	8	19
Skupaj	85	126
Krsti skozi zgodovino v 25 letnem intervalu.
										
	10	17	23	47	50	64	65	48	10	Fi
1775	1800	1825	1850	1875	1900	1925	1950	1975	2000
Otlica, 13. 12.2010
prejeli smo pismo ...
NOVA ZNAMENITOST NA GORI
P. Polanc
Spoštovano uredništvo,
pošiljam vam prispevek za Goro, časopis o Gori, Gorjankah in Gorjanih, za katerega menim, da je kar aktualen. Žal glede pomanjkljivosti novega dela pokopališča na Otlici ni nobenega urgira-nja, ne iz KS Otlica niti iz KS Predmeja, še manj s Komunalnega podjetja Ajdovščina.
Z vstopom Slovenije v EU seje tudi na Gori marsikaj spremenilo ...
Na Otlici smo v tem času dobili del novega pokopališča, ki se v malo močnejšem deževju spremeni v pravi pravcati bazen.
Žarni del pokopališča je bil predviden, a ni bil zgrajen.
Zgrajen pa je prizidek mrtvašnice z WC-jem, s čajno kuhinjo in bazenom na strehi, tako da vsakega obiskovalca ob vstopu na pokopališče lepo stušira. Verjetno to zahtevajo novi EU standardi, na katere pa se na Gori ne razumemo najbolje .... Vsekakor pa vse skupaj jemljemo kot moderno pridobitev.
Posebna znamenitost je odtočna cev, po kateri voda odteka po zunanji strani cevi. To je gotovo unikat v EU, če ne na svetu sploh.
Včasih je moral biti vsak pokopan le v posvečeno zemljo. Danes to ni več pomembno, saj smo v EU. Torej se moramo temu primerno tudi obnašati, da nam ne bi kdo očital, da smo še vedno staroverski.
Tako imamo na Otlici poleg naravnega okna, Kamnite spirale (poimenovane Polž) in drugih znamenitosti še eno novo znamenitost - vredno ogleda!
P. S.:
Zanimivo je tudi posredovanje gasilske enote s Cola na objektu novozgrajene telovadnice ... Gora je bila naseljena pred dobrimi 400 leti, brez urbanistov, arhitektov, statikov, hidrologov in ostalih strokovnjakov, vendar seje prvič primerilo, da so na Gori vodo črpali iz kake hiše.
Vsem, ki ste nam v letu 2010 izkazali zaupanje
in kakorkoli pomagali, se najlepše zahvaljujemo. Želimo vam
SREČNO
TER USPEHOV POLNO LETO 2011.
GORA
DRUŠTVO ZA OHRANJANJE IN VAROVANJE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE

































GORA
Časopis GORA izdaja Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine GORA Predmeja. Sedež uredništva je na Predmeji 35a, 5270 Ajdovščina, tel., fax: (05)36-49-023 e-mail: info@drustvo-gora.si, www.drustvo-gora.si
Uredniški odbor: Franc Černigoj, Alenka Tratnik, Iztok Velikonja, Rajko Velikonja, Edo Pelicon
Odgovorni urednik: Rajko Velikonja
Lektor: Franc Černigoj
Realizacija: GK Grafika
Naklada: 500 izvodov
Oblikovanje logotipa društva Gora: Silva Karim Fotografija na naslovnici: Urh Černigoj Fotografija na zadnji strani: Urh Černigoj
ISSN 1408-7855 NUK Ljubljana