Zapuščeni

Še lani sva ljubila se,
a letos omožila se
je ljubica mojà.
In še je zima in še ni rož,
pa že pride k meni njen lepi mož.
Ej, lepi mož, lepa gospa!
»Preljubi moj, predragi moj,
moja ženka bo porodila nocoj!«

In tako je dejal repeč:
»Naredi mi zibko pisano,
na jedno stran rožo narisano,
na drugo pa nagelj rdeč,
da bo zibala, da bo sanjala,
z nogo da bo zibko poganjala
in aja-tutajala.«

In delam zibko pisano,
na jedno stran rožo narisano,
na drugo pa nagelj rdeč;
da bo zibala, da bo sanjala,
z nogo da bo zibko poganjala
in aja-tutajala.

Že delam jo tri dni, tri noči,
pri mojem srcu zdravja ni,
ah, kakor da vidim, se mi zdi,
pred sabo črno krsto tu,
vse svoje želje, vse nade na dnu,
vse svoje srečne dni ...


Roži
Lepa roža
v svetli gredici, zelenem vrti,
sapica boža,
lici rumeni ti, ustni odprti!

Pesmi pa moje, živahni metuljčki,
ki so pripluli na tankih perutih,
naj se na trnih pobodli bi krutih,
naj bi poginili, krasni metuljčki?

Ej, pa ne marajo mladi umirati,
ej, pa ne marajo zreti le na-te!
Oni si hočejo v svoje kosmate,
gladke trebuščeke meda nabirati.

To so navihani mladi Lukulčki,
tebi zastonj že ne bodo služili;
drugi se bodo ti rajše pridružili,
kratek čas delali — krasni metuljčki.

Čuj, za logom
klopica! Prideš? ... Vsaj za minuto ...
Ali pa z Bogom!
Saj radi tebe ne pojdem pod kuto. —



V kripti
Rumeno solnce zapustim in grem
po stoibi dol, kjer božji grob pokojni
blešči v svetlobi luči raznobojni,
kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.
Drže pač na-te poti mnogobrojni,
a ne za me .. . Glej, stražnikov razbojni
pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so živi mladi dnovi,
ta Kristus, pokopana je mladost.
Da, križana to moja je mladost.

In vendar. . . hvalo bi dajal Jehovi,
da vstala bi ko On v zavezi novi,
pa čas je večni stražnik v nje sladkost.