^ PrHntcrtfòka,
BORBA
Ljudske oblasti ne ne bojijo oni, ki so bili vedno pripravljeni oprijeti se pomoči vsake zunanje sile (Mussolinijevega lašista, Reinerjevega nacista in nekoč avstrijskega valpta), ne da bi jih skrbelo, če s tem izdajajo narod, ne da bi pri tem skrbela »obramba italijanstva«, samo da so mogli za-sigurati sebi oblast proti ljudstvu,	Boris Kraigher,
Ijeto II, — Štev. % 01
Ajdovščina, sobota, 19. januarja 1910
Cena 3.— lire
Za Primorsko gre,
gre za kos naše Jugoslavije
Boris Kraigher:
Kaj pomeni predlog o internacionalizaciji Trsta in Julijske Krajine
BORIS KRAIGHER
Zakaj se je borilo primorsko ljudstvo? Zakaj so padli Bidovec in njegovi tovariši, zakaj so morali pasti Tomažič in njegovi soborci, zakaj se je dvignilo primorsko ljudstvo v vsesplošno vstajo, brž ko je zaslutilo, da raste iz ljudskih množic nova ljudska država Jugoslavija? Vsak poštenjak ve, da je vsa ta sklenjena veriga težkih borb in žrtev bila samo gigantska borba delovnega ljudstva, da si pribori svojo državo, ljudsko demokratično Jugoslavijo.
Danes, po tako veličastni zmagi, ki jo je dobojevalo primorsko ljudstvo v sklopu ljudske armade Jugoslavije in vseh poštenih in demokratičnih množic o svetu, smo Primorci upravičeno pričakovali, da bo tudi »spreobrnjena« Italija, ki je bila dejansko nosilec fašistično imperialističnega zatiran 'm naše dežele, priznala svojo krivdo in krenila na pot, da popravi storjene krivice. Ves svet namreč ve, da niso zločinov, umorov in požigov krivi zgolj Mussolini in še nekateri fašistični veljaki, ampak da nosi za to odgovornost danes Italija, ki se je dala preslepiti fašistom.
Pričakovati je bilo, da bo danes Italija obsodila fašizem in njegovo zločinsko vlogo v zgodovini ter izkoreninila poslednje ostanke fašizma, pa naj bi se pojavili v kakršni koli obliki, in se tako priključila pravim demokratičnim množicam v svetu v naporih pri delu za boljšo bodočnost ljudskih množic.
Toda današnja uradna Italija kljub temu, da je nekaj časa igrala vlogo ponižne in spokorne spreobr-njenke, tega ni storila in zaenkrat niti ne kaže volje, da ima namen to napraviti. Nasprotno, brž ko so se italijanski reakcionarni krogi po vojaškem zlomu Italije znašli, so začeli stopati po stopinjah fašizma. In kakor gobe po dežju so iz vseh kotov in kotičkov prilezli na dan sami bivši profašisti in fašisti in začeli z odkrito gonjo proti demokratičnemu svetu in z direktnim napadom na ljudsko demokratično Jugoslavijo. Na čelu te gonje so znanilci starih reakcionarnih političnih strank, kot so liberalci s Crocejem, akcionisii s Parrijem in Sforzom, krščanski demokrati z De Gasperi-jem in Don Sturzom ter monarhični reakcionarji, med katerimi se skriva vsa zalega fašističnih veljakov. In ta pisana družba, ki je pomagala vezati Mussolinijev liktorski sveženj in uresničevati zločinsko nasilno imperialistično politiko, danes pričenja združeno gonjo proti Jugoslaviji. V blatenju in prirejanju zbornih provokacij neredko prekašajo celo črnosrajčnike vzornike. Pri svojem ogabnem delu se poslužujejo demagoških parol, vzbujajo in podpihujejo nacionalno mržnjo ter vsajajo italijanskega šovinističnega duha, skušajoč preslepiti italijanske množice in jih mobilizirati za zbrane provokacije, naperjene proti Jugoslaviji- V zadnjem času so se ti sovražnjki demokracije že tako opogumili, da blatijo javno po sestankih, zborovanjih in kongresih Jugoslavijo.
Vse to pa brez nadaljnjega pomeni najneposrednejši napad italijanske imperialistične reakcije tudi na nas Primorce. Danes skuša italijanska reakcija pred očmi svobodoljubnega demokratičnega sveta ponovno oživeti imperialistične težnje in jih uresničiti s tem, da postavlja teritorialne zahteve po Primorski zemlji, katero je le z najkrutejšim, le fašističnim nasiljem uspela držati izven meja Jugoslavije. Danes sicer govori Parri velikodušno o želji po dobrih odnošujih z Jugoslavijo, obenem pa se širom Italije organizirajo blatenja Jugoslavije. To jasno kaže, da italijanski imperialisti ubirajo pot zahrbtne politike. Dobro jim je namreč znano, da bi pri odkritem nastopu spoznale ne samo
naše množice, ampak tudi italijanske demokratične množice, da predstavlja zmaga današnje politike v Italiji zmago novih pogojev za razvoj novega fašizma. Prav pri nas na Primorskem so italijanske demokratične možice spoznale bistvo prave ljudske demokracije in zato tudi one podpirajo stremljenja jugoslovanskih narodov, da se začrtajo Jugoslaviji prave, s krvjo ljudskih borcev zaznamovane meje.
Italijanski imperialisti se ne zavedajo, da je danes na celotnem ozemlju Jugoslavije ljudstvo prevzelo oblast v roke, torej da je v Jugoslaviji, kakor tudi že na sami Primorski, oblast o rokah tistih ljudi, ki so rešili državo pred najbolj surovimi fašističnimi in nacističnimi osvajalci. Danes stoji na braniku domovine zavedno delovno ljudstvo, ki ni in ne bo pozabilo, da je svojo sveto zemljo rešlo z ogromnimi napori in žrtvami pred fašističnim' uničenjem, katerega je k nam prinašala prav Italija. Zato je primor- j sko ljudstvo danes tako močno str- j njeno in pozna dve neizprosni bor- I beni paroli: »Tujega nočemo — svojega ne damo« in »Tukaj je Jugoslavija«.
Toda ne samo italijanska imperialistična reakcija, ampak tudi propalice domačih izdajalcev skušajo danes blatiti ti dve paroli našega ljudstva. Nosilec in lahko trdimo najzakrknejši izdajalec primorskega ljudstva je proslula protiljud-ska duhovščina, ki skuša na zločinsko farizejski način uresničevati voljo znanega fašističnega škofa Mar-gottija. Ta duhovščina skuša izrabljati poštenost in verska čuvstva našega ljudstva in v znamenju strahu božjega blatiti vse, kar si je ljudstvo s težko krvavo protifašistično borbo priborilo. Naše ljudstvo jih upravičeno naziva izdajalce, ki niso nič manj krivi za svoje zločine, kakor pred kratkim v Ljubljani od ljudskega sodišča obsojena zverinska morilca v duhovniških talarjih Križaj in Cerkovnik in kakor vsa tista protiljudska duhovščina, ki še vedri prav po Italiji pred pravično sodbo ljudstva. Motijo se tisti proti-Ijudski duhovniki v Lokovcu, v Leu pi, v Batah, Ajdovščini, v Podkraju, če si domišljajo, da naše ljudstvo ne ve, da pomeni danes farizejsko zavijanje, ki ga oni oznanjajo s prižnice o osnutku ustave, napad na zahtevo primorskega ljudstva po priključitvi k Jugoslaviji, prikrit napad na pravo ljudsko demokracijo, prikrit, pa vendar nam vsem jasen napad na to, za kar smo se mi štiri leta tako krvavo borili. Zavedajo naj se, da izdajajo ljudstvo v dneh, ko se potrjuje plod naše borbe in da so lahko v očeh primorskega ljudstva samo izdajalci in nikdar ne oznanjevalci besede božje. Oni so protiljudska postojanka svetovne reakcije v strnjenih borbenih vrstah primorskega ljudstva.
Pred nami pa so besede tov. maršala Tila, besede, ki odražajo našo voljo. Jugoslavija ne postavlja ni-kakih neupravičenih zahtev, Italija pa mora priznati, da je napadalec, da je povzročila jugoslovanskim narodom trpljenje in opustošenje^ brez primere, o čemer pričajo ruševine in stotisoči žrtev. Italija mora priznati, da je po vseh mednarodnih zakonih dolžna popraviti in povrniti storjeno škodo. Jugoslavija pa točno ve in razlikuje zasužnjene italijanske demokratične množice od vladajočih imperialističnih krogov.
Prav na Primorskih tleh se je kovalo bratstvo slov ansko-it ali jonskih demokratičnih množic in je zraslo iz same borbe proti skupnemu sovražniku — fašističnemu imperializmu. Italijanski imperialisti so zato usmerili tudi napad na to bratstvo, ker vedo, da je v njihovi lastni domovini nasilje od demokratičnih množic obsojeno na
V zadnjih dneh so prinesli mnogi dnevniki vest o britanski noti, ki zahteva v zvezi s potrebo hitrega reševanja miru z Italijo internacioliza-cijo ne samo tržaške luke, ampak tudi mesta Trst in cele Julijske krajine, Povedati moramo jasno mnenje o tem predlogu, ki izgleda po poročilih nekaterih listov, radijskih vesti ter vesti »United Pressa«, kot da je v nekaterih krogih resno mišljen. Ob tem se vprašamo: ali je internacionalizacija pravična rešitev, pravična s stališča nacionalne pravičnosti? Če ni, in mi smo globoko prepričani, da ni, komu je v korist predlagati nepravično rešitev? Komu je v korist gaziti načela samodločbe, gaziti voljo ljudstva Julijske krajine, gaziti načela nacionalne pravičnosti, svečane izjave Atlantske listine?
Kakšna je pravična rešitev
Mnogokrat smo že dokazovali pravičnost zahteve po priključitvi celotne Julijske krajine k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Ljudstvo Julijske krajine je v dolgoletni borbi mnogokrat jasno manifestiralo svojo odločno voljo po taki rešitvi. Ves teritorij je po svoji ogromni večini slovanski in zato po načelih nacionalne pravičnosti pripada FLRJ Jugoslaviji. Nova Jugoslavija pa je v borbi dokazala, da je zgrajena na načelu enakopravnosti svojih narodov in da ji je vsako nacionalno, zatiranje tuje. Nobena nacionalnost, ki tvori na teritoriju FLRJ večje ali manjše nacionalne otoke, v svobodnem nacionalnem izživljanju ni torej prav nič ogrožena.
Ves teritorij Julijske krajine kompaktno naseljujejo Slovenci in Hrva-
smrt. Mi pa verujemo v pravicoljub-nost italijanskega ljudstva in tudi želimo, da se končno iztreznijo italijanski reakcionarni vladajoči krogi, ker le o odkritosrčnem sporazumu je mogoče pravilno rešiti medsebojna vprašanja in zagotoviti mirno bodočnost v bratstvu živečega italijanskega naroda z narodi Jugoslavije. Pot, po kateri pa hodijo danes uradni krogi v Italiji, pa jih vodi prav tako proč od italijanskih množic kakor od narodov Jugoslavije. Ta pol je namreč bližnjica, pokrita z dračjem lepih besed, ki neizprosno vodi v nov fašizem.
Na moskovski konferenci so resnično svobodoljubni narodi ponov-
il. Kljub dolgoletni nasilni, imperialistični, fašistični denacionalizaciji, je še danes cca 9/10 zemlje Julijske krajine v rokah lastnikov, ki so slovanske narodnosti. Po vsej pravici pripada torej ta zemlja Jugoslaviji.
Italijani predstavljajo na tem ozemlju danes sicer po številu močno nacionalnost, po teritoriju pa naseljujejo samo majhen del julijske krajine. Večinoma so naseljeni samo. v mestih, ki predstavljajo samo nacio-'nalne otoke, ki so obkroženi od vseh strani od slovanskega prebivalstva, predvsem od kmetov:	Slovencev in
Hrvatov.
Kaj naj torej bo razlog, da nekateri krogi v Trstu in istrskih mestih ter razna zunanja ministrstva v.zunanjem svetti, predvsem pa nacionalistična reakcija v Italiji noče sprejeti edine pravične, realne in življenja sposobne ter demokratične rešitve problema Trsta in Julijske krajine? Kaj naj bo razlog, da so nekateri krogi v zunanjem svetu smatrali za potrebno, da ustavijo normalen razvoj in normalno pot, ki jo je v tej vojni podvzelo ljudstvo Julijske krajine? Kaj naj bo razlog, da so. smatrali za potrebno intervencijo tujih zunanjih sil?
Vse to utemeljujejo predvsem z dvema razlogoma:	prvič,, da je po-
trebna zunanja intervencija v jugoslovansko - italijanskem sporu zaradi »obrambe italijanstva Trsta«, pred samovoljnostjo slovanskega prebivalstva. Drugič, zaradi nekih ekonomskih razlogov, češ, da Trst ni samo jugoslovansko, niti ne morda italijansko, ampak, da je splošno srednje in vzhodno evropsko pristanišče.
To so razlogi, s katerimi pred-
rto zmaga (i in zagotovili bodoče sožitje velikih zaveznikov. Ob strani teh zaveznikov je stalo o času fašističnega terorja naše ljudstvo, ob strani teh zaveznikov je zmagalo in ob strani teh zaveznikov se bori za pravično pomirjen je sveta. Napad na pravice Primorskega ljudstva, blatenje Jugoslavije, razbijanje pridobitev velike protifašistične borbe ima in more imeti en sam zločinski namen: obnoviti fašizeml
In kdor to poskuša, pa naj bo to zalega inozemske reakcije ali izdajalske protiljudske duhovščine, vsak tak se sam izključuje iz miroljubne skupnosti poštenih demokratičnih množic
vsem opravičujejo intervencijo zunanjih sil in zaradi katerih izhaja v zadnjih časih iz nekaterih krogov zunanjega sveta predlog o kompromisni rešitvi problema v obliki internacionalizacije Trsta ali celo Julijske krajine kot celote. Oglejmo si nekoliko te razloge, ki predstavljajo osnovo kompromisni internacionalistični rešitvi.
»Obramba italijanstva«
Od koga je o groženo italijanstvo Trsta in istrskih mest?
V FLRJ dobi po jugoslovanskem predlogu Trst najširšo možno avtonomijo, položaj samostojne republike. To pomeni, da dobi svojo vlado v okviru izredno demokratične ustave FLRJ, svojo državno mestno ustavo. To pomeni, da dobi v zvezni ljudski skupščini FLRJ svoje ljudske zastopnike ne samo proporcionalno glede na število prebivalstva, ampak dobi v Domu narodov še svoje posebne zastopnike kot enakopravna republika. Trst torej bo s svojimi cca 262.000 prebivalci imel v Domu narodov enako zastopstvo kot n. pr. republika Srbija s svojimi cca 6,000.000 prebivalci. Torej enako zastopstvo, kot republika, ki ima približno 22 krat več prebivalcev. Dalje to pomeni, da si bo Trst sam gradil in vodil svoj državni aparat:	svojo republikansko
skupščino, svojo vlado, svoja sodišča, svoj. upravni aparat, narodno milico, svoje gospodarstvo, trgovinske, industrijske in finančne institucije, svoje zdravstvene in socialne skrbstvene institucije, svoje šolstvo, univerzo, strokovne šole, gimnazije, nižje šole, ljudske šole itd. — To pomeni avtonomno urejevanje kulturnega, znanstvenega, političnega, upravnega, gospodarskega socialnega življenja, seveda v okviru državne celote in z vso njeno pomočjo. To pomeni, da. bo Trst v okviru te državne celote užival vso pomoč v zunanje-političnih vprašanjih, vprašanjih državne varnosti itd. Samo v tem okviru more Trst računati na resnično iskreno zunanjo pomoč, ker jo bo užival v državi, ki je ravno tako, kot Trst sam, zainteresirana na njegovem krosperiranju, njegovem gospodarskem, kulturnem, znanstvenem in političnem razvoju, na utrditvi njegove vloge kot gospodarskega centra in njegove vloge kot kulturnega in političnega mesta med Jugoslavijo in Italijo.
Kje je tukaj ogroženo italijanstvo? V tej obliki je do največje mere za-sigurana ljudstvu vsa svoboda, kakor tudi popolna enakopravnost italijanske narodnosti tako v Trstu, kot preko njega tudi v drugih mestih in krajih Julijske krajine z ostalimi narodi Jugoslavije. Trst kot sedma republika daje vso garancijo enakopravnosti italijanskega prebivalstva z ostalimi narodi Jugoslavije tudi v drugih republikah FLRJ.
Ogrožena pa je »svoboda« delovanja protiljudskih, protidemokratičnih profašističnih sil. Taka rešitev ogroža svobodo tem silam, ker garantira vso oblast ljudstvu. Te protiljudske sile predstavljajo edini sloj, ki se lahko čuti s tako rešitvijo agrožen in te sile so tudi tiste, ki so iznašle lažnjivo in goljufivo geslo o »obrambi italijanstva« Trsta. To so sile, ki se bojijo oblasti ljudstva, ker so se v mnogo-létni praksi navadile sedeti ljudstvu na vratu, ga zatirati in izžemati, ga izkoriščati v svoje pridobitniške, sebične namene. Ljudske oblasti se bojijo oni, ki so bili vedno pripravljeni oprijeti se pomoči vsake zunanje, sile (Mussolinijevega fašista, Rainerjeve-ga nacista in nekoč avstrijskega valpta) ne da bi jih skrbelo, če s tem izdajajo narod, ne da bi jih pri tem skrbela »obramba italijanstva«, samo da so mogli zasigurati sebi oblast proti ljudstvu.
V tem je vprašanje obrambe, italijanstva. To je ono, kar jih sili, da skušajo najti drugačno rešitev .in da skušajo najti vse mogoče lažnjive in goljufive razloge, da bi onemogočili edino možno rešitev. To je ono, zaradi česar vodijo že ves čas od osvoboditve gonjo za priključitev Trsta in Julijske krajine k Italiji, da bi lahko končno danes postavili proti pravični rešitvi svoj kompromisni predlog o internacionalizaciji. To pomeni obešati na veliki zvon krivično in popolnoma neutemeljeno zahtevo, da lahko potem kličejo na pomoč zunanje sile kot posrednike, ki naj najdejo kompromisno rešitev.
Jasno je, da internacionalizacija kot kompromisna rešitev ne rešnje nobenega nacionalnega problema, ani; pak ravno zaradi svoje nemoralnosti samo zaostruje in podaljšuje borbo ljudstva za pravično rešitev na eni Nadaljevanje na 2. strani
Edina pravična rešitev:
Izpolnitev zahteve Primorskega ljudstva - to je - priključitev Julijske
Krajine k ŠFliJ
Nadaljevanje s 1. strani.
strani in ustvarja na drugi strani pogoje za izkoriščanje problema Julijske krajine s strani protiljudskih reakcionarnih sil za stalno provociranje sporov »nemirov«, razvijanje nacionalne mržnje in ustvarjanje iz Julijske krajine žarišče stalne vojne nevarnosti.
Ekonomski raziogi
Mnogo govore o ekonomskih vzrokih, češ da je Trst obče srednje in vzhodno evropsko pristanišče in da zato ne more pripasti eni sami državi. To je celo glavni vzrok, ki naj utemelji upravičenost zahteve po internacionalizaciji. Poglejmo, kako je s tem razlogom, kdo postavlja te ekonomske pomisleke.
V okviru Jugoslavije je predvidena po predlogih, ki jih je predložila jugoslovanska delegacija v Londonu, internacionalizacija dela luke in luških naprav. Mogoče je torej postaviti upravo nad delom luke iz predstavnikov držav, ki imajo interes na tržaški luki. Tako je mogoče zasigurati izkoriščanje luke v korist tem državam, s tem pa tudi v korist Trstu in Jugoslaviji. T9 pomeni, omogočiti gospodarsko izkoriščanje luke s strani srednje-in vzhodnoevropskih držav, ne da bi bila s tem bistveno kršena demokratična načela suverenosti ljudstva — suverenosti prebivalstva Trsta, prebivalstva Julijske krajine in končno ljudstva in narodov Jugoslavije.
Internacionalizacija dela luke in luških naprav pomeni skupno mednarodno upravo na osnovi nekega mednarodnega statuta za ta del luke. V bistvu to pomeni, da je Jugoslavija pripravljeni dati mednarodne garancije, da se ne bo posluževala svoje suverenosti nad Trstom v kakršno koli škodo drugih držav in da ne bo vodila v luki politike, ki bi mogla ovirati naraven gospodarski razvoj Avstrije, Češkoslovaške, Madžarske in drugih srednje- in vzhodnoevropskih držav.
Glede na ta predlog ne more biti nobenih upravičenih mednarodnih gospodarskih razlogov, ki bi mogli upravičevati drugačno rešitev, kot je ona, ki je pravična s stališča demokracije, s stališča samoodločbe, s stališča priznanja suverenosti naroda. To tudi priznavajo zainteresirane države, ki so v bolj ali manj oiicialni {ormi izjavile, da se strinjajo z jugoslovanskim predlogom o rešitvi problema Trsta. To je edina rešitev, ki rešuje vse gospodarske probleme, ne da bi kršila osnovna demokratična načela.
Za resnične, pravične gospodarske razloge torej ne gre, ko nasprotujejo pravični in naravni rešitvi in ko iščejo rešitve v internacionalizaciji Trsta in celo Julijske krajine kot celote. Kaj se torej skriva za temi ekonomskimi razlogi?
Ne gre za ekonomske zahteve držav, ki so na Trstu zainteresirane, ampak gre očitno za razloge nezainteresiranih sil. Ko govore o ekonomskih razlogih, jim torej ne gre za reševanje resničnih eko-
nomskih problemov, ampak gre za eko- j delu te sile v Trstu in Julijski krajini, da nomske, politične in vojaške interese ti- tukajšnje protiijudske sile čim odločneje stih zunanjih sil, ki nočejo Svobodnega ( organizirajo v svoje namene, naravnega gospodarskega in političnega f Dolžnost demokratičnih ljudskih sil v
razvoja v tem delu Evrope, ampak, ki hočejo ta del Evrope potisniti v gospodarsko in in s tem tudi v politično odvisnost od zunanjih sil. Ne gre torej za problem, kako stvar z narodnega in mednarodnega stališča najpravičneje rešiti, ampak gre ravno nasprotno za poizkuse mednarodnih reakcionarnih sil, kako preprečiti pravičen in demokratičen razvoj prilik v tem delu Evrope.
S tem pa seveda nismo več na področju reševanja problemov med prijatelji, ampak imamo opravka s poizkusi povampirjenih imperialističnih sil, ki hočejo prenesti svojo kolonialno politiko in prakso tudi v Evropo. Ne gre torej za reševanje vprašanja Trsta v interesu miru, gospodarskega in demokratičnega razvoja srednjeeveropskih držav, ampak nasprotno, gre za ustvarjanje pozicij, preko katerih bi mednarodna reakcija lahko ekonomsko in s tem tudi politično neposredno zavirala normalen razvoj v srednji Evropi in spravila srednjo Evropo in njene države neposredno v svojo odvisnost.
Internacionalizacija pomeni utrjevanje mednarodne in domače reakcije.
Taka rešitev ugaja lahko v Trstu in Julijski krajini seveda samo .protiljud-
Trstu in Julijski krajini je, povesti množice z vso odločnostjo v borbo proti tem nakanam reakcije. To ni dolžnost demokratičnih množic, demokratičnega gibanja, samo v obrambi neposrednih svojih domačih koristi, ampak je to internacio-nalistična dolžnost v borbi proti poizkusom, oslabiti in razbiti svetovni demokratični blok.
Z mednarodnega stališča pomeni predlog o internacionalizaciji politiko razbijanja osnovnih načel demokratičnega bloka, načei Atlantske listine, načel sklepov zadnje moskovske konierence. Z mednarodnega stališča pomeni ta predlog poizkus razbijanja demokratičnega bloka z razdeljevanjem sveta v interesne sfere, v zapadni in vzhodni blok, z ustvarjanjem »obrambnega zidu« in »tampon državic« med zapadem in vzhodom.
V tem predlogu se torej skriva namen mednarodne reakcije, ustvariti si v srednji Evropi ekonomsko, politično in vojaško bazo za napad proti razvijanju demokratičnih sil v Jugoslaviji, vzhodni in srednji Evropi sploh in za dušenje razvijajočih se demokratičnih sil v Italiji in na zapadu. To je politika razbijanja enotnosti demokratičnih sil, to je v bistvu politika, ki vodi k zbiranju sil reakcije
Dobre duhovnike bomo podpirali, proti drugim pa se bomo borili
skim silam. Te si obetajo profitov od so- za intervencijo proti pohodu demokracije
delovanja pri gospodarskem izkoriščanju srednje in po možnosti tudi vzhodne Evrope. Poleg tega pa si obetajo tudi pomoči za svojo protiljudsko akcijo proti demokratičnim silam Trsta in Julijske krajine. V Trstu in v Julijski krajini je zato internacionalizacija danes parola tistih družbenih grupacij, ki so se v preteklosti vedno vezale v službi proti ljudstvu na Mussolinija in na Rainerja, nekoč pa na avstrijske valpte.
V predlogu o internacionalizaciji se torej skrivajo skupni interesi tuje in domače reakcije. Lažni in izmišljeni so vsi argumenti tako o »obrambi italijanstva« kakor o kakih »pravičnih ekonomskih razlogih«. Nasprotno sta italijanstvo kakor tudi normalen ekonomski razvoj ogrožena, če bi zunanjim silam uspelo, izvesti ta protiljudski načrt.
S stališča demokracije v Julijski krajini, kakor tudi s stališča mednarodnega demokratičnega bloka, je načrt o internacionalizaciji, načrt tistih sil v svetu, ki hočejo razbiti demokratični blok Sovjetske zveze, Velike Britanije, Amerike. To je načrt tistih sil, ki so privedle do razbijanja londonske konference zunanjih ministrov in ki so na zadnji moskovski konferenci utrpele ponoven občuten poraz. Vendar kljub temu porazu te sile ne mirujejo. Takoj po zaključku moskovske konference jim je, kakor vidimo, že uspelo prodreti z enim svojih načrtov v zunanjem ministrstvu Velike Britanije. V mednarodnem merilu je ta načrt za enkrat postavljen v še zelo boječi in nejasni oblikL Toliko bolj pa so danes na
v Evropi. V tem predlogu se končno skriva poizkus, zabiti klin v vse bolj napredujoče evropsko demokratično gibanje bratstva med narodi in medsebojne pomoči v borbi za zmago demokracije.
O predlogu »internacionalizacije« Trsta in Julijske krajine moremo torej zaključiti:
1.	To ni obramba italijanstva, ampak nasprotno: razpihovanje nacionalne mržnje, nacionalnih konfliktov, razbijanje ita-lijansko-slovenskega bratstva in podpora protidemokratičnim silam tako v Trstu in Julijski krajini kot v Italiji.
2.	Ne pomeni pomoč ekonomskemu razvoju Trsta, Julijske krajine in srednje-ter vzhodnoevropskih držav, ampak nasprotno, pomeni zaviranje normalnega ekonomskega razvoja in ustvarjanje pogojev za razvijanje vse večje ekonomske in politične odvisnosti tega dela Evrope od zunanjih sil.
3.	To pomeni poizkus, razbijati demokratičen svetovni blok in okrepiti pozicije tistih reakcionarnih sil, ki hočejo odpreti ponovno prosto pot politiki interesnih sfer, delitve sveta na sovražne bloke in politiki ustvarjanja žarišč novih mednarodnih konfliktov.
Ljudstvo Julijske krajine in Trsta, tako italijansko kot slovansko, zato ne vrši samo svoje dolžnosti glede obrambe demokratičnih pridobitev doma, ampak predvsem tudi svojo internacionalistično, demokratično dolžnost, ko mobilizira vse svoje sile v borbo proti taki nepravični rešitvi, proti internacionalizaciji in za priključitev k FLRJ.
Boj dobičkarstvu
Naša osnovna parola: Med nami ni mesta za tistega, zaradi katerega bi moralo naše ljudstvo trpeti
Primorsko ljudstvo je brez nadaljnjega takoj doumelo, da skuša svetovna reakcija z ustvaritvijo tako imenovane modre črte samo še povečati težavne ekonomske prilike, ki so bile nujna posledica fašističnega ropanja po tej deželi. Naše ljudstvo je na to novo reakcionarno spletko odgovorilo s tem, da je šlo neustrašno na premagovanje vseh težkoč. Toda reakcionarji še nadalje skušajo slabiti odporno moč našega ljudstva s tem, da skušajo ustvarjati pogoje tihotapstvu, črnoborzijanstvu, ekonomski sabotaži itd., v večji meri onstran demarkacijske črte in skušajo v to zločinsko, protiljudsko delovanje pritegniti tudi nekaj brezvestnežev z naše strani. Tako skušajo razbijati gospodarsko odpornost našega ljudstva in ustvarjati nepovoljne ekonomske pogoje naši ljudski oblasti preko protiljudskih postojank v osebah špekulantov, črnoborzijancev, ekonomskih saboterjev. Da jim je to že delno uspelo, nam govori dejstvo, da so naše množice pri takem zločinskem protiljudskem delovanju zajele špekulanta Likarja iz Idrije, Bavdaža iz Podgrada in še nekaj takih cvetk.
To so izraziti protiljudski elementi. Bolj prikrito slabljenje ekonomske odpornósti našega ljudstva pa pred-
stavlja tako imenovano dobičkarstvo, ki se pojavlja pri trgovanju. Danes, ko gre za to, da naše ljudstvo zmaga tudi nad ekonpmskimi težkočami, pomeni dobičkarstvo na račun samih ljudskih množic, pa naj to vrši kdor koli, zločin nad našim ljudstvom. Vsi smo danes dolžni nabavljati, preskrbovati našega človeka, nihče in prav nihče pa ni upravičen pri tem delati dobičke, ker ni vprašanje in tudi ne more biti, kako se ta ali oni dobavitelj ojača, ampak je osnovno vprašanje, kako naj se najceneje oskrbi naše ljudstvo. Vsakogar na Primorskem mora prevevati naslednja misel: Zaradi kogar koli bi naše ljudstvo moralo trpeti ali bilo ekonomsko oslabljeno, naj se v celoti zaveda, da ga
Torej iz tega sledi, da se pred nas postavlja, to se pravi, da sami interesi našega ljudstva z vso resnostjo zahtevajo, da napovemo prav tako oster boj dobičkarstvu, kakor samemu jasnem uprotiljudskemu črnoborzijanstvu, tihotapstvu in ekonomski sabotaži. Zavedati se moramo namreč, da je že samo zavestno ali podzavestno dobičkarstvo predhodnik protiijudske ekonomije in ustvarja povolj-ne pogoje za razvoj črnoborzijanstva, prikrivanja dnevno potrebnega blaga, odtegovanje blaga dnevni prodaji, ker dobičkarji računajo na »boljše pogoje« za prodajo. Naše ljudstvo izreka prav tako najostrejšo sodbo nad dobičkarji kot nad črnoborzijanci, ne zaradi tega, ker ima ljudstvo oblast v rokah, ker je zmagala ljudska demokracija, ampak zato, ker ti protiljudski elementi ne spoštujejo ljudskih zakonov in ker skušajo odtegovati blago ljudstvu, ki je žrtvovalo prav vse za to, da si je priborilo svobodo.
Primorska je v težki borbi, dasi so utihnile uporniške puške; ni pa
8. L m. je zasedal v Postojni Okrožni plenum Slovensko-italijanske antifašistične unije. Na tem zborovanju vodilnih protifašistov Vzhodno-primorskega okrožja je bila jasno začrtana pot, po kateri je sklenilo stopati primorsko ljudstvo v odločilni fazi borbe za zmago ljudske demokracije na Primorskem, borbe za to, da bo priključeno k Titovi Jugoslaviji.
Potem, ko so zborovalci obdelali celo vrsto važnih vprašanj, je bilo govora tudi o reakcionarni duhovščini, v kateri je dobila svetovna reakcija edino pravo protiljudsko pozicijo na vzhodnem Primorskem.
V zvezi s celo vrsto dejstev, ki jih je pokazal sam plenum, lahko potegnemo naslednji zaključek. Jasno je, da je višja reakcionarna duhovščina na osnovi duhovnega nasilja mobilizirala vso protiljudsko duhovščino za borbo proti ljudstvu. To je tem jasneje zlasti, če pomislimo ,da je naša duhovščina vodena iz krajev, kjer dejansko še vedre in oblačč fašisti in da so v. vrstah same vodilne duhovščine sami izraziti fašisti. Vse | delovanje protiijudske duhovščine stremi torej za enim samim ciljem: ustvarjati pogoje za porast novega fašizma, pogoje za intervencijo proti Jugoslaviji. Seveda pa je potem tudi razumljivo, zakaj se boje ti protiljudski duhovniki, kakor »hudič križa«, ljudstva, ki bi imelo v celoti oblast v svojih rokah, zakaj se boje ustave, ki si jo je ljudstvo napisalo, in končno zakaj se boje priključitve k Titovi Jugoslaviji. Na tej osnovi je primorsko ljudstvo Skorajda v celoti spoznalo, da je dejansko ubrala tudi primorska protiljudska duhovščina zločinsko pot »velikih vzornikov« škofa Rožmana ter ustaške in domobranske koljaške duhovščine in danes upravičeno ponavlja besede velikega slovenskega sina Ivana Cankarja: »Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.«
Samo zborovanje ima v pogledu odnosa ljudstva dò duhovščine sledeči zaključek: Dobre duhovnike bomo podpirali, proti drugim pa se bomo borili. Borili se bomo proti listi duhovščini, kateri je več profašistični Vatikan kot demokratične ljudske množice.
Brez nadaljnega v zvezi s tem lahko spregovorimo tudi o zboru volivcev v Ajdovščini, ki se je vršil preteklo nedeljo in kjer so ljudje sami načeli vprašanje odnosa množic do protiijudske duhovščine. Ko je bilo govora o protiljudskem delovanju župnika iz St. Vida pri Vipavi Pišota so se čuli klici: >Mi smo trpeli, mi pokažemo žulje«. In spet: »K Mar-gottiju naj gre«. Ljudstvo je tako nerazpoloženo napram tistim, ki ga skušajo danes izdajati in ovirati, ko se bori za priključitev k Jugoslaviji, da so prav upravičeno govorili: »Država bo dala kruha, Margotti nikdar.« »Kdor ima peruti prevelike, se mu jih ostriže.«
Kakšno pa je samo razpoloženje v fari gospoda Pišota, protiljudskega duhovnika, pa govori naslednji dogodek:
Gospod pišot je pred mašo na prižnici v nedeljo oznanil, da ne bo več pridigal, ker so ga na zboru volivcev napadli. Mi sicer ne vemo, kaj je gospod s to grožnjo pričakoval, dejstvo pa je, da so mu ljudje za to edino pametno besedo ploskali.
naše ljudstvo uvršča med!namreč utihnila zahteva, katero je protiijudske elemente, pa'naše ljudstvo s krvjo in žrtvami po
četudi izhaja iz samih ljudskih vrst.
Vsak, kdor danes trguje, kdor da-
trdilo in zapečatilo in katero danes prav s premagovanjem osnovnih ekonomskih težkoč ponovno potrjuje, in
nes rešuje ekonomska vprašanja prav to je: Mi hočemo in moramo
v dnevni življenjski borbi, mora biti v prvi vrsti aktivist SIAU, mora biti svoboden sin naše narodno osvobodilne borbe, mora biti človek, kateremu je prvo in osnovno vprašanje borba in zmaga primorskega ljudstva.
biti priključeni k Titovi Jugoslaviji. Slabiti to ljudstvo v borbi s kovanjem vojnega dobička pa pomeni izdajo tega ljudstva, pomeni poskus sunka v hrbet, proti kateremu sc bo naše IjudsWo najostreje borilo.
Iz tega je jasno razvidno, da pomeni napad protiijudske duhovščine, organiziran napad na primorsko ljudstvo, napad ki ga je diktirala fašistična vodstvena duhovščina v Trstu in Gorici. Iz vsega tega lahko na-prammM. zaključek, zlasti, če še prej pribijemo dejstvo, da se nahaja Primorska v borbi, zaključek, ki ga je približno takole nakazal tov. Boris Kidrič ob priliki sprejema duhovščine v Ljubljani: »Kar si boste skovali kapitala v času borbe, toliko ga boste imeli v zmagi.«
Najjasneje pa nam prikažejo stališče protiijudske duhovščine na Primorskem izvajanja tov. Borisa Kraigherja. V svojem članku je Krajgher nakazal jasno, da je v reakcionarnih krogih v svetu završala ideja o stvaritvi avtonomne Julijske krajine, ki naj bi predstavljala žarišče sporov. Kasor smo ugotovili, predstavlja prav na Primorskem protiljudska duhovščina pozicijo te reakcije in pomeni torej vse protiljudsko delovanje te duhovščine samo delovanje v smislu parole, ki jo je sprožila svetovna reakcija in ta je odtrgati Primorsko od Jugoslavije, popaziti samoodločbo primorskega ljudstva. Danes torej protiljudska duhovščina, ko napada ljudsko oblast, ko tedenčno blati organe te oblasti, ko išče vzrokov za borbo proti ustavi, ki si jo je delovno ljudstvo napisalo, deluje vse samo v smeri, da ustvari možnost razvoju zahteve po avtonomni Julijski krajini, katero naše ljudstvo tako odločno odklanja.
Prav tako kot so izmišljene parole, ki jih meče sama svetovna reakcija skozi britanski tisk, ko govori o obrambi italijanstva itd., prav tako je tudi samo sredstvo za premamlja-nje množic, govorjenje protiijudske duhovščine o ločitvi cerkve od države in o ločitvi cerkve od šole ter o agrarni reformi.
Če nam je vse to znano, potem nam je v celoti razumljivo zadržanje zločinske protiijudske duhovščine in potem v celoti razumemo primorsko ljudstvo, ki danes najodločneje zahteva, da se mu vrne v cerkev beseda božja in verski pouk in da se izžene iz nje zločince, ki skušajo sveto mesto izrabljati za propagando proti temu, kar si je naše ljudstvo v težki in krvavi borbi priborilo in kar je pripravljeno za vsako ceno braniti in ohraniti.
Komu je v korist gaziti načela samoodločbe, gaziti voljo ljudstva Julijske krajine, gaziti načela nacionalne pravičnosti, svečane izjave atlantske listine? Tako se vprašuje v svojem članku tov. Boris Kraigher, ne da ne bi vedel odgovora, ampak da ponovno slišimo odgovor, ki ga daje primorsko ljudstvo. To in tako ravnanje je v korist samo tistih, ki so že enkrat ustvarili fašizem in ki ga ponovno skušajo ustvariti. To nam potrjuje jasen dokaz, da danes spro-vaja linijo take protiijudske napadalnosti prav fašističen škof Margotti 'in vsi tisti, ki jim nikakor ni po volji, da bi delovno ljudstvo enkrat svobodno zadihalo. Zato velja danes na Primorskem, ko se ljudske množice nahajajo v odločilni borbi za uresničenje svoje osnovne zahteve, za priključitev k Titovi Jugoslaviji že tisočkrat ponovljena parola: s prijatelji kakor s prijatelji, s sovražniki kakor s sovražniki!
Zbor propagandistov v Ajdovščini
12. januarja se je vršila v Ajdovščini okrožna konferenca krajevnih propagandistov čz vse cone B
V teku samih dogodkov na Primorskem je treba brez nadaljnjega omeniti tudi zborovanje nekaj stotin krajevnih propagandistov vzhodno-primorskega okrožja. To zborovanje je nakazalo pot, ki jo mora Primorska prehoditi za priključitev k Jugoslaviji. Z enotnim programom katerega so si izdelali na tem zborovanju, bodo propagandisti v veliki meri podprli priiporsko ljudstvo v njegovi osnovni zahtevi po priključitvi k Titovi Jugoslaviji. Tekom samega
razpravljanja so propagandisti iznesli vrsto vprašaj, ki so v tesni zvezi s političnim stanjem v svetu. Ob tej priliki so sprejeli tudi pozdravne resolucije, naslovljene na Kardelja Edvarda v London, maršala Tita, ministrstvu za konstituanto v Beogradu in glavnemu odboru Slovansko-itali-janske antifašistične unije v Trstu.
Po končanem zboroavnju so si zborovalci ogledali sovjetski film »Ona je branila domovino«.
... ......................................... ................. .............................................
Jasno je, da internacionalizacija kot kompromisna rešitev ne rešuje nobenega nacionalnega problema, ampak ravno zaradi svoje nemoralnosti samo zaostruje in podaljšuje borbo ljudstva za pravično rešitev na eni strani in ustvarja na drugi strani pogoje *a izkoriščanje problema Julijske Krajine s strani protiljudskih reakcionarnih sil za stalno provociranje sporov »nemirov«, na razvijanje nacionalne mržnje in ustvarjanje iz Julijske Krajine žarišče stalne
vojne nevarnosti.	Itoris Kraigher»
»fie* pr.rai©rika zemlja je tvoja, ker so dali zanjo kri
naši najboljši sinovi in hčere!«
Primorska v borbi
Uspehi moskovske konference so ~a nadaljnjo borbo Primorske za dosego njenih zahtev po priključitvi k Jugoslaviji odločilnega pomena, saj so svetovne velesile Sovjetska zveza, Anglija in Amerika v polni meri pokazale enotno stališče do vseh vprašanj; pokazale tudi, da so si popolnoma na jasnem, da je bila jugoslovanskim narodom po prvi svetovni vojni storjena velika zgodovinska krivica, ko je po rapalski pogodbi del slovenskega in hrvaškega naroda pripadel Italiji. Pa ne samo to. Velesile vedo tudi prav dobro, kako je fašistična Italija terorizirala in potujčevala slovensko narodno manjšino. In to, kar je glavno, da pri reševanju spornih vprašanj med Italijo in Jugoslavijo predpostavljajo, da je Italija izšla iz zadnje svetovne vojne kot premaganec, Jugoslavija pa, v katere sklopu smo se borili tudi mi — kot zmagovalec.
Tega se prav dobro zaveda tudi italijansko demokratično ljudstvo v Julijski krajini kakor tudi v Italiji sami, saj se je tudi ono pridružilo skupni borbi združenih narodov proti
za ljudsko oblast
fašizmu.
Zato danes Jugoslavija, ki v svetovni javnosti zastopa naše skupne interese, ne postavlja samo vprašanja, ali so se borci JA borili in padali za Trst ali ne, ali je primorsko ljudstvo, tako slovensko kot italijansko, dovolj dokazalo voljo po skupnem sodelovanju v mejah Jugoslavije ali ne, ali je prelite dovolj krvi za dosego teh ciljev. Danes je osrednje in glavno vprašanje to, kje je ljudstvu, slovanskemu in italijanskemu, zajamčeno, da bo imelo pravo ljudsko oblast v svojih rokah, oblast, za katero se je v tej vojni borilo.
Tudi na to vprašanje najdemo odgovor vsi pošteni in resnicoljubni ljudje, katerim je res pri srcu usoda delovnih ljudskih množic.
Tega ne vedo in nočejo razumeti le tisti reakcionarni protiljudski elementi v Italiji, ki danes pi-ostaško, z največjimi lažmi ,obrekovanjem in podtikanjem napadajo Jugoslavijo, njene demokratične pridobitve, da bi zmanjšali svojo krivdo, krivdo napadalca v tej vojni, da bi italijanske ljudske množice preslepili in odteg-
Časopis nas je vodil v borbi in nas mora voditi v miru. - Kratek odmor sta v času borbe izkoristila Titov olicir in član rdečearmejske vojne misije pri IX. korpusu zato, da prebirata časopis. In depeš se še dobe dobe ljudje, ki bi radi našemu ljudstvu prepovedali svobodo tiska!
.••••'. •• --------- ; ■ . . -...
nili naprednemu, resnično demokratičnemu pokretu v Italiji sami in si s tem zajamčili svoje izkoriščevalske pozicije med narodom. Vsa ta njihova gonja izraža samo veliko bojazen pred tem, da bi ljudstvo prevzelo oblast v svoje roke, kot je to storilo v Jugoslaviji.
Dejstvo, da so v Italiji reakcio-1 name sile stopile v odkrit boj proti naprednim ljudskim množicam in da \ z vso ostrino postavljajo zahtevo po Trstu in Primorski, kaže, da v Italiji , ne bo miru in reda vse dotlej, ko I bodo ljudske množice energično nastopile in prevzele oblast v svoje roke.
Razvoj v Jugoslaviji pa je pokazal, da se je za ljudsko oblast treba bo- i riti. V ognju in krvi je bila porojena ! ljudska oblast v Jugoslaviji, s trupli j tisočev borcev potrjena in končno v j osnutku nove ustave pravno oblikovana in ljudstvu dana v končno potrditev. In to svetinjo ,ki so si jo narodi Jugoslavije s takimi žrtvami pridobili, bodo znali tudi braniti proti kakršnim koli zunanjim in notranjim sovražnikom.
Primorsko ljudstvo je v tej vojni doživljalo isti razvoj, kakor so ga naši narodi Jugoslavije.
Po razpadu Italije, ko se je dvignil ves narod od Triglava do Jadrana v oboroženo vstajo, ko so se formirale nove brigade in divizije, medtem ko so neustrašni borci tolkli fašiste, naciste in rupnikovce, podirali mostove, rušili ceste in železnice, ko so padali za skupno zavezniško zmago in umirali, medtem ko so fašisti požigali vasi, morili nedolžno prebival- : sivo in ga pošiljali v koncentracijska ' taborišča, medtem si je zavedno, v boju ojeklenelo primorsko ljudstvo s pomočjo svojih borcev postavilo prve zametke nove ljudske oblasti na Primorskem.
Vzporedno z rastjo JA in narodne oblasti je rasla in se razvijala oborožena sila Primorske, njen IX. korpus JA, njen ponos, njena moč, njeno upanje in njen osvoboditelj. IX. korpus je s svojo oboroženo silo in s svojim požrtvovanjem ogromno pripomogel pri graditvi in utrditvi ljudske oblasti. S svojo pričujočnostjo so edinke IX. korpusa prisilile okupatorja, da se je držal le po nekaj postojankah in so s lem pripomogle k temu, da ni mogel usiliti svoje uprave. S tem so edinke IX. korpusa bistveno soodločale v osnovni bitki za narodno in ljudsko oblast in ji utisnile pečat plebiscita za Titovo Jugoslavijo.
Partizanske edinke ter vse politično delo, ki se je naslanjalo na oboroženo borbo in se okrog nje razvijalo, je kljub organizacijskim težavam, na katere je naletela OF na Primorskem, kjer je okupatorski sistem ustrahovanja in zatiranja bil po 25letnem obstoju posebno močan, globoko preoralo vso deželo. OF je bila na Primorskem zakoreninjena, program OF je bil program primorskih množic.
V borbi za svobodo Primorske sta padla kot junaka januarja 1945.
Za uresničenje tega programa so padli primorski junaki, narodni heroj Vojko, polkovnik Istok, za ta program so nesebično delali in vodili primorske borce od zmage do zmage. Ljudje, ki so z narodno osvobodilnim pokretom na Primorskem tesno povezani, ti so generalmajor Sima , Ambrožič in organizator Dušan Kveder, prvi komandant IX. korpusa, njegov naslednik polkovnik Stane Potočar-Lazar, komandant XXXI. divizije.
In kot zadnji komandant IX. korpusa, ki je povedel svoje borce v končno borbo za Trst, Gorico in se je pri Trstu združil z zmagovito IV. JA, tov. polkovnik Jože Borštnar.
Prebivalcem Beneške Slovenije pa bo ostal v spominu polkovnik Albert Jakopič Kajtimir, ki je kot komandant XXXI. divizije vodil ogorčene borbe v Benečiji in Brdih, ki je maščeval žrtve, padle novembra 1943 na Matajurju.
Kot junaškemu, preizkušenemu borcu in dobremu strategu, so mu poverili važno mesto načelnika štaba
IX. korpusa in je ostal na tem mestu vse do osvoboditve Julijske krajine.
V borbah XXXI. divizije za D*-remberg, Prvačino, Steske, Dobrovo, pri uničenju sovražne postojanke v Razdrtem, v akciji na most v Avčah so borci, posebno pa sovražniki, spoznali vojaške sposobnosti tovariš podpolkovnika Frana Rustja-čančija, ki je v svojstvu načelnika štaba dejansko vodil operacije. Kasneje je bil imenovan za prvega pomočnika načelnika štaba IX. korpusa.
Ta in še druga imena vodilnih oficirjev Titovega IX. korpusa bo primorsko ljudstvo ohranilo v svetlem spominu. S temi imeni je združena borba Primorske, s temi svetlimi liki junakov in požrtvovalnih borcev za svobodo in pravice smo v srcu primorski kmetje, delavci in izobraženci trdno odl jčeni izvojevati končno zmago, t. j. priključitev Julijske krajine k Titovi Jugoslaviji, utrditi pridobitve težke vojne:, slovansko-italijansko bratstvo, utrditi največjo pridobitev te vojne: ljudsko oblast!
Topništvo IX. korpusa na položaju.
Naša prva in osnovna zahteva je: Tukaj je Jugoslavija!
OO TEDNA DO TEDNA
Sklepi moskovske konference so v ceioti potrdili zaupanje svobodoljubnih narodov v nadaljnje sodelovanje Velikih treh zaveznikov pri gradnji in utrditvi svetovnega miru.
•N« drugi strani pa so svetovni reakcionarji dobili dober nauk, da njihove spletke, usmerjene v razbitje bloka zaveznikov, niso in ne bodo uspele.
Seveda se reakcionarji s tem niso odrekli razdiralnemu dehi, pač pa iščejo drugih poti za uresničenje svojih teženj.
Težišče vsega njihovega dela se kaže v najostrejši obliki trenutno v Italiji, ki je
pribežališče vojnih zločincev
vseh evropskih držav, ki so pomagale Hitlerju pri uresničenju njegovih blaznih načrtov.
Ti zločinci, med katerimi je tudi ljubljanski škof Rožman, uživajo vso podporo mednarodnih nazadnjakov, vso podporo Vatikana, in se danes izživljajo v umazani borbi proti Jugoslaviji, ti zločinci ovirajo in odrekajo Primorcem pravico do priključitve k Jugoslaviji in pomagajo italijanskim fašistom zatirati napredno demokratično ljudstvo v Italiji sami. Ti reakcionarji skušajo z vsakovrstnimi spletkami razdvojiti združeno Slovan-sko-italijamsko antifašistično fronto, ki je vpostavila dobre odnose med obema narodnostima v Julijski krajini. Napad italijanske reakcije na novo jugoslovansko ustavo, kot potrdilo zmage ljudske oblasti v Jugoslaviji, ki ga pod pritiskom Vatikana vrši reakcionarna duhovščina, predstavlja zadnji poizkus teh rušilcev miru, izzvati svetovno intervencijo proti Jugoslaviji in potom nje proti Sovjetski zvezi.
Vsa ta umazana reakcija, ki ji stoje v ozadju svetovni prekooceanski trusti in protisovjetski ustaši in katerim z vsemi silami pomaga Vatikan, ki ustvarja načrtno med nekaterimi narodi razpoloženje za križarsko vojsko, se danes zagrizeno in odkrito bori proti naprednim italijanskim množicam, katerim na čelu stoji italijanska komunistična partija.
Medtem pa ti reakcionarji, svetovni in domači, ne vidijo potreb ljudstva, in ne rešujejo gospodarskih težav Italije, ne vidijo in se ne zanimajo za tisoče brezposelnih, ki korakajo po Firencah in vsi sestradani zahtevajo: »dajte nam dela in kruha«, ne poslušajo demonstrantov v Milanu, ki se pritožujejo proti brezbrižnosti oblasti za položaj bivših vojakov. Ne, vsa njihova skrb je posvečena intrigiranju proti Jugoslaviji, ki
je edina evropska država,
ki je popolnoma prodrla s svojo javno linijo, ki je edina upeljala najširšo ljudsko demokracijo, ki je edina v celoti izvedla resnično ljudsko oblast.
Obenem pa je ves italijanski reakcionarni tisk, ki ga imajo v rokah tovarnarji in veleposestniki, začel načrtno kampanjo proti
mladi demokratični Albaniji.
Ti pridobitniki ne morejo pozabiti, da je bila Albanija pod fašistično Italijo nekoč dežela, ki jo je načrtno izkoriščala, njeno ljudstvo pa uničevala in opustošila njeno zemljo. Na drugi strani pa so se poleg jugoslovanskih in drugih fašistov z Balkana vgnezdili v Italiji tudi albanski fašisti in zločinci, katerih izročitev zahteva albansko ljudstvo, da jih postavi pred sodišče.
Ti italijanski in albanski fašisti še niso uvideli, da je albansko ljudstvo doseglo svojo neodvisnost ter si postavilo močno ljudsko vojsko in narodno vlado, ki je že vpostavila diplomatske odnose z velikimi zavezniki in vsemi prijateljskimi narodi. In končno pravi albanski tednik »Luf-teraric: Vse to bi moralo biti nauk za italijanske fašiste, kajti poraz na bojišču jih ni spametoval, in namesto da bi nam plačali reparacije, ki jih dolgujejo, imajo celo pogum, da vodijo proti nam gnusno kampanjo.«
Dne 11. 1. je albanska Ustavodajna skupščina proglasila Albanijo za demokratično ljudsko republiko in odvzela bivšemu kralju Ahmedu Zogu-ju vse vladarske pravice ter prepovedala njemu kakor tudi vsem članom njegove družine povratek v Albanijo. SZ je že postavila v Albaniji svojega izrednega poslanika.
Prav gotovo je iskati vzroka za nesramno in brezobzirno nastopanje fašistov proti mladim demokratičnim silam, zmagovalkam v nedoslednem blagohotnem stališču, ki ga zavzema sodišče
v Niirnbergu
do poraženega fašizma oziroma njegovih predstavnikov, ki pa imajo mrežo svojih sodelavcev razpredeno po vsej Nemčiji in tudi drugod. Moskovska »Pravda« piše: »V Niirnbergu je samo del Hitlerjevih voditeljev, ki čakajo na svojo usodo. Fašistična organizacija, ki jo je razkrinkala obtožba, jasno dokazuje, da še vedno obstojajo podzemeljski hodniki gestapovcev in da grabežljivi fašisti niti sedaj ne mirujejo, marveč izpodkopavajo svetovni mir.
Naloga uničevanja nemškega fašizma, nadaljuje pisec članka, ni samo v kaznovanju fašistov, temveč je potrebno prodreti v vse njihove luknje. Ti podzemski hodniki pa vodijo prav v pisarne ravnateljev nemških industrijskih podjetij.
Odkrili so ime delniške družbe, ki obsega več nadstropij. Nemški ge-stapo in nemški generalni štab se skriva za tem in to v angleškem zasedbenem področju.
Fašistov ni pri njihovem delu zaustavila nobena meja. Izpodkopavali so državni red, politično življenje ljudstva, njegove običaje, njegovo moralo, povsod, kjer so s tem lahko uspeli ter izkoristili zaslombo svojih prijateljev ali pa nepazljivost oblasti.
Fašizem pomeni zločin, ki ima mednarodni značaj in je v vseh svojih oblikah nevaren človeštvu. »Miroljubni fašizem je izmišljotina in laž, ki koristi samo fašistom. Vsak fašizem pomeni gestapo in vsak fašist je pripravljen, kjer koli biva, na zločine, čim vidi, da za svoje delo ne bo prejel kazni. Zato moramo fašizem povsod uničiti. Ce bi popuščali proti »miroljubnemu« fašizmu, ki se zdaj pa zdaj ponižno oklene nog zmagovalcev, bi bili kruti nasproti poštenim in miroljubnim ljudem, pa tudi nasproti otrokom vsega sveta, ki se borijo za zmago pravice nad hudobijo, ki se borijo za svojo svobodo in neodvisnost, ki hočejo odpraviti za vedno izkoriščanje človeka po človeku.
Proti temu se junaško bore
Indonezijci na Javi,
proti katerim pa podvzemajo nizozemske in britanske oblasti najostrejše ukrepe.
V Bataviji so objavili odredbo komandanta zavezniških oboroženih sil v Indoneziji, da se na otokih Javi, Lomboku, Baili in Maduri ustanovijo nizozemska nagla sodišča, ki bodo sodila prebivalstvo tudi za prestopke proti britanskim vojaškim oblastem in se smatrajo kot sestavni del zavezniške vojaške uprave.
Spopadi v predmestju Batavije zavzemajo zelo resne oblike. Ministrski predsednik Sutan Sjahrir je izjavil, da ni pripravljen pričeti nika-kih uradnih pogajanj z nizozemskimi oblastmi, dokler nizozemska vlada ne prizna njegove vlade. Pravične zahteve narodov v Indoneziji se je dotaknil tudi eden izmed voditeljev indijske kongresne stranke, Bandit Nehru v svojem govoru o vstaji milijonov.
Ko je govoril o jugovzhodni Aziji in Indoneziji, je Nehru rekel, da postaja vse bolj jasno, da vodi Velika Britanija izgubljeno bitko in da so, viri njene stare imperialne sile vse manjši. Nedavni razvoj dogodkov dokazuje, da je Amerika soglasna z obstojem imperija, pristala bi samo na nekatere manjše spremembe. Ta odločitev bo imela polno najresnejših posledic za vse zainteresirane, ker je jasno, da se Azijske dežele prostovoljno ne bodo pokorile imperiju; niti kakršni koli nadvladi, ampak se bodo borile.
To bo večna vstaja milijonov ljudi — je rekel Nehru — katero bomo vodili s takim poletom, ki ga niti atomska bomba ne bo mogla ustaviti.
Nehru je nadalje rekel, da je britansko posredovanje v Indoneziji nevarno in podobno posredovanju, ki sta ga izvajali fašistična Italija in nacistična Nemčija v Španiji in ki je bilo uvod v drugo svetovno vojno.
Britansko posredovanje — je na koncu svojega govora rekel Nehru — spremljamo z naraščajočo jezo in gnusom, ker uporabljajo indijske čete za umazane britanske posle proti
našim prijateljem, ki vodijo tisto bitko, ki jo vodimo tudi mi.
Dne 10. 1. t. 1. se je v Londonu pričelo zasedanje Glavne skupščine Združenih narodov, katere se udeležuje 51 držav. Organizacija Združenih narodov ni obnovljeno Društvo narodov, ki je svet delilo v interesne sfere velesil in je hotelo urediti svet in reševati svetovni mir na osnovi imperialističnih načel delitve sveta. Staro društvo narodov je bilo društvo imperialističnih velesil in je hotelo svetovni mir rešiti brez Sovjetske zveze, kot najbolj demokratične države sveta, kakor tudi brez sodelovanja drugih svobodoljubnih narodov. Zato je bilo načelo samoodločbe narodov izigrano. Sovjetska zveza pa je postavila poleg načela samoodločbe še drugo načelo, ki se glasi: mir je nedeljiv. Sodelovanje svobodoljubnih narodov v organizaciji Združenih narodov pomeni poleg sklepov moskovske konference drugi udarec reakciji, ki je hotela svet razdvojiti v dva bloka z namenom, da v okviru »zapadnega bloka« ustvari nove življenjske in razvojne možnosti fašizmu, da izolira male narode in jih s tem izloči vplivu SZ in da jih usmeri proti SZ. Toda sodelovanje med velikimi svobodoljubnimi silami se nadaljuje in to sodelovanje v miru je samo nadaljevanje sodelovanja v vojni. Zato imamo v Združenih narodih garancijo, da bo reakcija, tako kakor je propadla v vojni, propadla tudi v miru in da bodo svobodoljubne množice sveta zmagale končno tudi *
SOLA ZA AKTIVISTE SIAU-OF
MAKS KRMELJ:
Pet v nove zairtraišfvo
Okrajni iniciativni odbor mora med potekom revizije že pripravljati pri zadrugi vse potrebno za sestanek nove skupščine, ki bo izvolila nov upravni odbor.
Po opravljeni reviziji naj okrajni iniciativni odbor takoj skliče skupščino in izvede volitve po zgoraj podanih navodilih. Okrajni odbori imajo dolžnost pomagati pri organizaciji novih zadrug in ugotavljati, kje so te potrebne in kakšne vrste zadruge naj se organizirajo po posameznih krajih. Zadruge naj ustanavljajo tam, kjer so dani vsi pogoji, da bo zadruga gospodarsko res uspevala. Reorganizirane in nove zadruge je treba takoj povezati v okrožne poslovne zveze, tako da bo vsako okrožje v poslovanju s svojimi zadrugami popolnoma samostojno in bo tvorilo gospodarsko celoto zase, le v organizacijskem in revizijskem pogledu bodo zadruge članice Slovenske revizijske zveze.
Za pravilno organizacijo zadružništva morajo okrožni iniciativni zadružni odbori postaviti aparat iz strokovnjakov in praktičnih zadružnikov iz vseh panog gospodarstva, ki pridejo v poštev v njihovem okrožju.
KJE IN KAKO ORGANIZIRAMO ZADRUGE
Zahteve in potrebe pa so za razne vrste zadrug zelo različne. Nabavne in prodajne zadruge zahtevajo na pr. gospodarsko zaokrožen teritorij, na katerem šele res lahko dobro uspe-
tam, kjer je reakciji s terorjem in zlvaJ°- Ne, ”° aased*h raznliP oboroženo intervencijo uspelo zatreti ! aSentom’ kl ho^° llnfh PVffi1 zahteve narodov in njihovih ljudskih organizirane ma?hnKe ^druge. S taks-
množic po nacionalni svobodi in de- j
no razcepljenostjo bi zadruge le osla-
mokratični ureditvi. Mir je nedeljiv. ! ^ j* omogočili reakciji, da jih uni-
To se pravi, da je mir samo takrat mir, kadar je ustvarjen povsod, v vseh delih sveta. Reakcija pa miru ne prenese, ker se hrani v imperialističnih vojnah, v izkoriščanju narodov in delovnih ljudskih množic, zato ona z vsemi sredstvi ovira vsako gibanje, ki stremi za tem, da se ustvarijo resnične osnove svetovnega miru. Zato reakcija ovira samoodločbo narodov, ker samoodločba ustvarja zunanji mir med narodi, zato ovira razvoj ljudske demokracije, ker ta ustvarja mir v notranjosti držav samih. Reakcija išče, podpira in se trudi ustvariti ognjišča in oporišča za razvoj imperialističnih teženj vseh fašizmov sveta tako v Španiji, v Grčiji in tudi v Julijski Krajini, ki jo hoče spremeniti v trdnjavo italijanskega fašizma. To nam dokazuje
britanska nota
ki zahteva v zvezi s potrebo hitrega reševanju miru z Italijo internacijo-nalizacijo ne samo tržaške luke, ampak tudi mesta Trsta in celo vse Julijske Krajine. Ta predlog utemeljujejo z dvema razlogoma: prvič, da je potrebna zunanja intervencija v ju-goslovansko-italijanskem sporu zaradi »obrambe italijanskega Trsta« pred samovoljnostjo slovanskega prebivalstva. Drugič zaradi nekih ekonomskih razlogov, češ da Trst ni samo jugoslovansko niti ne samo italijansko, ampak da je splošno srednje- in vzhodnoevropsko pristanišče. Nobeden od teh razlogov pa ne drži. Italijanstvo Trsta ni ogroženo. Trst dobi namreč v FLRJ po jugoslovanskem predlogu položaj samostojne republike, dobi v Domu narodov toliko zastopnikov kakor vsaka druga republika FLRJ, neglede na število prebivalstva. V okviru te svoje federalne republike bo imel popolnoma zagotovljen obstoj in razvoj na vseh področjih: na kulturnem in gospodarskem. Zato vidimo v tej britanski noti ne »obrambo italijanstva Trsta«, ampak obrambo tistih protiljudskih, protidemokratičnih, profašističnih sil, k se bojijo ljudske oblasti, ker vedo, da bo v federalni ljudski republiki Trst konec z izkoriščanjem, s črno borzo in špekulacijo.
Pri višjem ljudskem sodišču v Postojni se je osnoval s posebnim odlokom z dne 2. jan. 1946 senat za sojenje dejanj gospodarske sabotaže, špekulacije, zlorabe službenih dolžnosti in vseh škodljivih dejanj, ki ovirajo izgraditev in obnovo dežele. Ta senat sodi v prvi in zadnji instanci.
S tem je dobilo tudi ljudstvo v coni B polno jamstvo, da bo uspešno prodrlo v borbi proti ljudskim škodljivcem.
či. Razumljivo je, da mora biti čim večje število gospodarjev včlanjenih v zadrugi, ki kupujejo pri zadrugi vse blago in pri njej tudi prodajajo vse svoje pridelke. Nabavno in prodajno, kreditno, kmetijsko-strojno, lesno ali mlekarsko zadrugo ustanovimo tam, kjer je več vasi zaokroženih v gospodarsko celoto. Saj to je ravno naš cilj, da iz majhnih, nemočnih posameznikov napravimo večje skupine, to je zadruge. Te zadruge pa v okrožju povežemo v poslovno zvezo, da tvorijo zopet eno samo gospodarsko enoto.
V kraju, kjer so dani tudi gospodarski pogoji za organizacijo zadru-
ge, Je potrebna aa sevanje zadruge	poT-
se visoka zadružna zavest, ki mora nepravni državljan, ki prebiva v njenem okolišu.
tovariša ali za ves okraj vsaj seaem tovarišev, seveda najbolj agilnih zadružnih delavcev v pripravljalni odbor. Ta odbor naj pripravi vse potrebno za ustanovitev zadruge. Preko okrajnega iniciativnega zadružnega odbora naj stopi v stik z okrožnim iniciativnim’ zadružnim odborom, da bo dobil pravila, nasvete in pomoč pri organizaciji nove zadruge. Pripravljalni odbor skuša medtem s propagando med ljudstvom vzbuditi zanimanje za zadrugo in pridobivati člane.
Ko so vse te predpriprave konča-in in okrožni iniciativni zadružni odbor ustanovitvi ne nasprotuje, skliče pripravljalni odbor ljudi na ustanovno skupščino s temle dnevnim redom:
Nekdo od sklicateljev pojasni pomen zadruge in ustanovne skupščine in takoj ugotovi število ljudi, ki žele stopiti v zadrugo. Sestavi naj točen spisek ustanovnih članov. Ti ustanovni člani tvorijo že ustanovno skupščino, ki naj izvoli izmed sebe predsednika, zapisnikarja in dva overovate-Ija. Nato nekdo prečita in obrazloži pomen pravil. Skupščina določi ime zadruge, deleže, jamstvo in število članov upravnega in nadzornega odbora ter tako izpopolnjena pravila sprejme. Tedaj preidemo k volitvi upravnega in nadzornega odbora ter delegata in njegovega namestnika. Priporočati je, naj zaradi elastičnosti upravni odbor ne bo preširok, ker se pOtOirt /e fOžJčo sestajajo vsi odbor-niki na se'j&h. Žafo morajo biti tisti člani, ki š6 v fem odboru, pošteni in morajo imeti vèti ko zaupanja pri ljudeh. Poleg tega pa morajo biti prežeti z zadružnim duhofti ih res pripravljeni delati in voditi zadrugo v korist zadružnikov.
Glede višine deleža, jamstva in pristopnine naj velja, da naj bo delež primerno visok, zato naj pa imovi-tejši člani vplačajo po več deležev, ker zadruga brez osnovnega kapitala tudi ne more delati. Sicer to itak lahko določi upravni odbor, če pravila to dopuščajo, za vsakega posameznika posebej po njegovem imo-vinskem stanju na sejah, na katerih mora razpravljati o vsakem, ki ga hoče sprejeti kot člana v zadrugo. Na seji ga tudi lahko iz utemeljenih razlogov odkloni. Sicer pa na splošno
zavest,
notranje prekvasiti vse zadružnike in se izražati v nesebičnem zadružnem delu. Če ni v kraju zadružnikov s to zavestjo, potem tam nima pomena ustanavljati zadrugo, ker bi ta ne imela uspehov in bodočnosti!
Kjer so se ljudje odločili, da se organizirajo v zadrugi, je treba najprej dobro premisliti, ali je res potrebna taka zadruga v dotičnem kraju. Če se taka potreba pokaže, naj se
Jamstvo zadružnikov naj bo za današnje razmere vsaj 5 do 10 kratno. S tem jamstvom bo zadruga dvignila svojo kupno moč in ugled na eni strani, na drugi strani pa bodo člani posvečali zadrugi tem več pažnje, čim bolj se bodo čutili zadrugo.
Zadrugo je treba
vezane na
vpisati pri
skličejo ljudje na posvetovalni sesta- > okrožnem narodnem sodišču. S tem nek, in sicer iz vse okolice ali okraja, postane zadruga pravna oseba. Pred-za katerega naj bi se zadruga usta- ! hodno pa mora overiti upravni od-novila. Na tem sestanku pojasni skli- j bor pri narodnem okrajnem sodišču catelj pomen zadruge za kraj oziro- j svoje podpise. Šele z registracijo lah-ma okraj, nakar izberejo zborovalci j ko začne zadruga uradno poslovati, iz svoje srede za vsak kraj po enega |	(Nadaljevanje sledi)
Plenum SIAU Vzhodno primorskega okrožja poudarja: Tukaj je Jugoslavija
Okrožni plenum SIAU za Vzhodno primorsko okrožje je poslal Glavnemu odboru SIAU v Trstu naslednje poročilo o delovanju ljudskih množic na področju Vzhodno primorskega okrožja:
»Ob priliki zasedanja Okrožnega plenuma SIAU za Vzhodno primorsko okrožje, ki se je vršilo dne 8. januarja 1946 v Postojni, Vam pošiljamo borbene pozdrave. Naše zasedanje se vrši v času, ko bije naše primorsko ljudstvo, nepo-rušno strnjeno v antifašističnih vrstah, boj za dokončno potrditev svojih zahtev, za potrditev priključitve k Titovi Jugoslaviji. Kot zastopnik antifašistov Vzhod-no-primorskega okrožja Vam danes pošiljamo zagotovilo, da je naše ljudstvo v tem času strnjeno okrog SIAU in pripravljeno na sleherno žrtev, da doseže plodove osvobodilnega boja.
Naše ljudstvo, ki danes obnavlja svojo porušeno domovino, obsoja vsi tiste profašistične in fašistične ostanke, ki dvigajo v Italiji svoje glave, blatijo napore narodov Jugoslavije im skušajo obnavljati svoje imperialistične težnje. Najostreje protestira naše ljudstvo proti vsem nedemokratičnim ukrepom, katere morajo trpeti naši šoborci v coni A. Obsoja vso protiljudsko duhovščino, ki skuša razbijati enotnost borečih se množic, obsoja špekulante in črnoborzijance, ki z ropanjem narodne imovine slabijo gospodarsko rast našega ljudstva.
Nešteti tisoči, ki danes v večjih in manjših skupinah razpravljajo o osnut-
ku jugoslovanske ustave, si ne poglabljajo samo demokratične zavesti, ampak spet in spet manifestirajo našo skupno zahtevo: Tukaj je Jugoslavija! 0 tem pričajo neštevilne resolucije, ki jih naše ljudstvo dnevno naslavlja na ministrstvo za konstituanto v Beogradu ali pa jih pošilja za podpredsednikom Zvezne jugoslovanske vlade Edvardom Kardeljem, ki je odšel v tujino, da ponovno potrdi naše že tisočkrat potrjene zahteve.
Tak je izraz naših ljudskih množic, katerega Vam mi danes v imenu vsega našega ljudstva tolmačimo.
Dujc pred vojaškim sodiščem oproščen
Dne 11. t. m. se je vršila pred anglo-ameriškim vojaškim sodiščem razprava proti tov. Albinu Dujcu, članu okrožnega odbora SIAU-a za Goriško in tov. Ivanu Valentinčiču, tajniku okrajnega NOO za Kanalsko. Aretirala ju je anglo-ameriška vojaška policija 30. novembra 1945 in obtožena sta bila, da sta imela masovni sestanek v Kanalu, brez dovoljenja an-glo-ameriške vojaške uprave.
Po izjavi priče, okrajnega guvernerja za Kanalsko, ki je izjavil, da tov. Dujc in tov. Valentinčič nista imela v Kanalu nikakega organiziranega sestanka, temveč sta se samo pogovarjala s skupino mladeničev, ki so se šele vrnili iz taborišč iz Francije, je sodišče oba tovariša oprostilo.
Hočemo pravo ljudsko oblast, hočemo našo ustavo — hočemo k Titovi Jug-oslaviji!
Dva brloga črne borze odkrita
Pod krinko trgovcev »z mešanim blagom« sta skušaSa Likar in Bavdaž nadaljevati svoje oderuško trgovanje tudi po osvoboditvi, skušajoč izkoristiti trenutne ekonomske težave in v trdnem prepričanju, da se »zlati časi svobodne trgovine« niso zaključili
Tudi na Vzhodnem Primorskem Se pojavlja tu in tam blago po pretiranih cenah in naše ljudstvo je postalo pozorno in sklenilo, da odkrije žarišča brezvestne črne borze in špekulacije. Tako so v kratkem času odkrili naši ljudje dva črnoborzijanska brloga, in sicer enega v Idriji in enega y Podgradu. V obeh primerih se je skrivala protiljudska špekulacija pod krinko »trgovcev z mešanim blagom in gostilničarjev«.
Pred nedavnim so vaščani iz Spodile Idrije razkrili na zboru volivcev črnoborzijanca in špekulanta Likarja Ivana, rojenega 1890 na Vojskem, sedaj stanujočega v Spodnji Idriji. Omejeni Likar je odiral ljudstvo v Spodnji Idriji in vsem je bilo znano, da si kopiči zaloge.
3. maja 1945 pa je organom mlade ijudske oblasti ob priliki popisovanja ralog prijavil le majhne količine bla-Ža. Končno je zvedelo tudi ljudstvo, da ima Likar »uradno« samo skromne *aloge, po domače povedano, da je kikar vso svojo zalogo skril. Zato je ljudstvo pred nedavnim na zboru volivcev zahtevalo, da izvrši Narodna Zaščita preiskavo pri njem.
Ko so prišli k njemu organi Narodne zaščite, je na posebno vprašaje, če ima kjer koli kakršne koli
borbe in niti na misel mu ni prišlo, da bi podpiral osvobodilni pokret. On je mirno črnoborzijanil in tako slabil ekonomsko moč našega ljudstva. Tudi po osvoboditvi se ni spremenil, v trdnem prepričanju, da se »zlati časi za špekulante« niso zaključili, ker so še velike težkoče in ekonomske stiske. Ljudske oblasti ni upošteval in se je v svoji nadutosti celo norčeval iz ukrepov in odredb teh organov. Razumljivo je potem tudi to, da je socialno izkoriščal svoje uslužbence. Tako ve na primer njegova uslužbenka Grošelj Julka, da je od 1. oktobra 1942. leta, ko je prišla k Likarju za vajenko, pa do aprila meseca 1944 morala delati samo za hrano, ne le v trgovini, ampak pozno v noč tudi v kuhinji. Ko pa ji je začel aprila 1944. leta plačevati po 210 lir mesečne plače, ki se je potem v teku enega leta dvignila na 374 lir, pa se je morala vajenka hraniti sama.
Drug tak primer je tudi trgovec in restavrater v Podgradu, okraj Ilirska Bistrica, Bavdaž Tomaž-Štelan, rojen 15. decembra 1891 v Avčah pri Kanalu, Na razne prijave vaščanov so organi NZ izvršili pri njem preiskavo in našli precej velike količine vojaških stvari. Tako je bilo zaplenjenih 62 vojaških hlač, 16 vojaških jopičev, zaloge, Likar hladno izjavil, da edi- ; 27 spodnjih hlač, 10 vojaških rjuh, dve ®o, kar ima, ima v trgovini. Izven motorni kolesi znamke Guzzi, tudi trgovine, je nadalje izjavil, nima ni-. vo;aškega p0rckla, in eno motorno cesar. Tudi strankam, ki sc med tem kolo znamke MMi katero pa je imel
spraševale po cigaretah in tobaku, je | razstavljeno. Poleg tega je imel itali-tnirno izjavil vpričo organov Narodne janske cigarete ter ogromne količine Zaščite, da tudi tega blaga nima. j konjaka, ruma, žganja, ki jih ni pri-Sama hišna preiskava pa je do-kazala prav nasprotno. Likar je imel'
Po vseh kotih svoje hiše spravljeno •n skrito blago, zlasti pa v kleti in v •reki posebni shrambi, do katere je bil vhod zabunkan z zaboji, sodi in drugo staro šaro. V kletnih prostorih s® organi NZ odkrili večje količine skritega blaga. Med temi stvarmi so bile velike količine tekstilnega blaga, “ed 170 kg vrvi, dokaj konjskih vpreg, °butve, sukanca, zaboj šip, 16 rezil za vodne žage in mnogo raznih predmetov, ki jih dnevno rabi kmečko gospodarstvo, zlasti v današnjih dneh splošne obnove. V drvarnici pa je ••nel sodček motornega olja in sod nafte, izgovarjal pa se je, da je to že »pregoreto«. Preiskava je dokazala, da ie tudi to laž. Poleg tega so našli pri njem 30 kg pokvarjene moke, za katero je izjavil, da je povsem »pozabil« nanjo. V teku preiskave so našli tudi nekaj cigaret in tobaka. Tak je bil nspeh preiskave.
Likar je splošno znan kot star špekulant in je bil celo za časa roparske fašistične oblasti, kateri se je zdelo prehudo odiranje, ki ga je vršil Likar, obsojen na šest mesecev za-Pora zaradi špekulantstva. Sploh je to človek, ki se je do sedaj okoriščal z delom in trudom drugih, to je delovnega ljudstva. Svoje podlo delo je Vršil tudi v času narodno osvobodilne
Bavdaž priznava, da je blago nakupoval v Trstu od črnoborzijancev, da ga je sam pripeljal v Podgrad, izgovarja pa se, da je imel blago namenjeno za domačo porabo, v isti sapi pa govori, da je nameraval blago pokloniti spomladi naši vojski. Prav v taka nasprotja pri izjavah zapada njegov sin, ki pri istem zasliševanju govori, da njegov oče ni imel namena kar tako zastonj deliti blaga, ampak da ga je hotel dati potrebnim prijateljem in znancem. Obenem pa pravi dobesedno: Ker je moj oče vedel, »da to blago ne gre«, Je rekel, da ga bo držal do spomladi in potem daroval partizanom. Vsakemu preprostemu človeku se takoj pojavi misel, da ta »velikodušni rodoljub« le ni opustil misli na prodajo, ampak da mu je bila to osnovna misel. Saj bi lahko »velikodušni Bavdaž« to blago poklonil partizanom že kar sedaj za zimo, ko je tudi blago najpotrebnejše. Toda on ga je skušal le nekako spraviti v promet, preden bi ga bil poklonil.
S tem, da Bavdaž ni prijavil velikanskih količin žganih pijač, katere je posedoval, je enostavno osleparil našo mlado ljudsko oblast za trošarino. Na ta način je ekonomsko slabil položaj naše oblasti. Kar je bilo mogoče ugotoviti pa zaseženih koli-
činah žganih pijač, bi znašala trošarina za to 51.288 lir.
V zadnjih dneh pa se je pojavila v bližnjih vaseh organizirana akcija, v kateri ljudje prosijo za omenjenega Bavdaža, kar kaže, da so nekateri ljudje nepoučeni o stvari in nasedajo organiziranim provokacijam tistih, ki so osebno zainteresirani na tem, da bi se Bavdaževa krivda prikrila ali pa celo opravičila s splošno ljudsko zahtevo.
Prav zato navajamo podrobnejše izjave, ki jih je podala priča, ki dobro pozna razmere pri Bavdaževih, ker je bila dolga leta tam uslužbena. Priča izpoveduje, da je Bavdaž izkoriščal uslužbence, jim plačeval po 100 lir na mesec. Zaradi tega so ga celo proti-delavski fašistični sindikati prijeli in inšpektorat v Trstu mu je naložil, da mora plačati 15.000 lir razlike osleparjenim uslužbencem. Bavdaž pa je svojim uslužbencem zagrozil z odpustitvijo in so mu slednji vrnili ves denar, katerega jim je' on na inšpektoratu uradno izplačal. K delu jih je stalno naganjal, delali so do dveh ali celo do treh ponoči, zjutraj pa so mu morali biti že ob sedmi uri na službenem mestu.
Ista priča izpoveduje, da je prišel Bavdaž v Podgrad 1920. leta iz Trsta, kjer je imel trgovino z jestvinami. Začel je dajati blago na odprt račun; to mu je omogočilo, da je po eni strani dražje prodajal, po drugi strani pa, da je gospodarsko izrabljal ljudstvo. Tako je nekomu, ki je bil pri njem zadolžen za 4000 lir, enostavno odvzel gozd, ki je bil vreden 40.000 lir.
Bavdaž je bil tudi član PNF; seveda iz čisto izkoriščevalskih namenov, o čemer zopet govori naslednja stvar. Bavdaž je imel »poslovne stike« s podeštatom. Ko je Pokrajina dajala občinam bone, na podlagi katerih so reveži na vasi lahko brezplačno dvignili gotove količine hrane, je podesta enostavno te bone izročil Bavdažu, le-ta pa je izdelal dobavnice in fakture ter prejel kritje od Združenja za zimsko pomoč. Tako sta
Ljubljanski špekulant obsojen v Postojni
Prosta prodaja tobačnih izdelkov v Jugoslaviji ter v coni B na eni strani in veliko pomanjkanje istih v coni A, zlasti pa v Trstu na drugi strani, sta povzročila, da so razni špekulanti in črnoborzijanci začeli na debelo nakupovati tobačne izdelke v krajih, kjer je prosta prodaja, in jih tihotapiti preko demarkacijske črte, kjer so jih potem z lahkoto prodajali za trikratno e celo petkratno nabavno ceno.
V poletnih mesecih se je sprožil cel plaz tihotapcev in špekulantov, ki so hoteli priti na lahek način do mastnih zaslužkov in ki so se pri tem svojem poslu posluževali vseh mogočih trikov. Narodna zaščita in ljudska sodišča so imela polne roke dela pri preganjanju teh špekulantov, ki so povzročali, da je v mnogih okrajih cone B nastalo pomanjkanje tobaka in da potrošniki včasih niso mogli dobiti niti ene cigarete, dasi je bilo na tem ozemlju zadosti cigaret za vse prebivalstvo.
Eden takih špekulantov velikega kalibra je tudi Jazbec Karel iz Ljubljane. Letos, konec poletja, je skušal iztihotapiti v Trst 45.990 Morava cigaret. Organom Narodne zaščite iz Postojne, ki so ga zalotili, je takoj ponudil en kovčeg cigaret kot podkupnino, da bi ga spustili naprej. Mislil je najbrž, da živi še v časih stare Jugoslavije ali v dobi okupacije in da bo mogel s podkupnino preprečiti, da bi organi ljudske oblasti ne vršili svoje dolžnosti, kot je bilo to včasih mogoče. Seveda se je pošteno zmotil. Narodna zaščita ga je takoj priprla in napravila ovadbo javnemu tožilcu.
Toda Jazbec še ni odnehal. Na vsak način je hotel priti do svojih cigaret nazaj in se izogniti zasluženi kazni. Priskrbel si je potrdilo ministrstva za gozdarstvo, da je bil njegov avtomobil pokvarjen na službeni vožnji. S tem potrdilom je hotel kovati svoj kapital in priti do zaplenjenih cigaret, ki so predstavljale takrat precejšno vrednost, posebno še, ker je računal, da jih bo lahko v Trstu prodal za približno vsotico 250.000 lir. To potrdilo je ponaredil tako, da je pripisal, da prosi dotično ministrstvo, da naj se mu vrnejo za-
račuh tamošnjega ljudstva skozi | plenjene cigarete. Že iz potrdila sa-
nekaj let služila lepe tisočake fašistični podešta in brezdušni izkoriščevalec Bavdaž. Jasno pa je, da je potem tudi padla kakšna drobtinica z Bavdažove mize, samo da ljudje niso vedeli, da je skozi in skozi prislepar-jena.
Oba črnoborzijanca so organi NZ priprli in čakata, da izreče ljudstvo svojo neizprosno sodbo nad njima. Odkritje Likarjevega in Bavdaževega brloga pomeni neodpustljivo napoved iztrebljanja protiljudske špekulacije vsem tistim, ki nočejo razumeti, da pod pogoji ljudske oblasti ne sme biti izkoriščan človek po človeku.
Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stori čimprej J
mega je bilo takoj razvidno, da je bil dostavek naknadno pripisan in da je očitno ponarejeno. Ko se je po poizvedbah ugotovilo, da takega dostavka na potrdilu prvotno ni bilo, je tudi Jazbec moral priznati, da je potrdilo ponarejeno.
Okrajno narodno sodišče v Postojni je obsodilo Jazbeca zaradi poskusa špekulacije in zaradi ponareje javne listine ter uporabe iste na 8000 lir denarne kazni in izreklo zaplembo vseh cigaret.
Zaradi prenizke kazni je prijavil javni tožilec priziv na okrožno narodno sodišče v Postojni.
Ker je kazalo dejanje, zaradi katerega je bil Jazbec obsojen in način njegovega obnašanja, da gre za poklicnega špekulanta, je okrožno sodišče, preden je izreklo svojo odlo-
čitev, izvršilo poizvedbe o njegovem prejšnjem življenju pri NOO obdolženčevega bivališča.
In res se je na podlagi teh poizvedb ugotovilo, da se je Jazbec že za časa okupacije bavil izključno s črno borzo na debelo. V Rožno dolino je prišel še za časa bivše Jugoslavije brez vsakega premoženja. Z uspešnimi špekulacijami ter s črno borzo na račun preprostega ljudstva se je dokopal do precejšnega premoženja. Tako si je kupil parcelo v vrednosti približno pol milijona, nadalje avtomobil, več pisalnih strojev ter razne druge stvari. Družil se je z našim največjim krvnikom Hlebcem, kateri ga je še zadnjo noč pred osvoboditvijo obiskal in mu nekaj z avtomobilom pripeljal, verjetno del svojega naropanega blaga. Nadalje je bil v prijateljskih stikih z gestapovcem Fornezijem, s katerim se je večkrat družil in kateri mu je pomagal in dajal zaščito pri njegovih črnoborzijanskih poslih.
V najtesnejši zvezi z gestapovci in z domačimi izdajalci je Jazbec vršil črno bórzo v takem obsegu in tako očitno, da so mu celo nemški okupatorji zaplenili za približno 300.000 din masti, mesa. moke, salam, cigaret in drugih predmetov.
Svojih špekulantskih poslov tudi po osvoboditvi ni opustil. Po poklicu je pekovski mojster, ki pa ne izvršuje svojega poklica, ker mu črna borza bolj prija in — seveda tudi bolj nese.
Na podlagi teh ugotovitev se je okrožno narodno sodišče prepričalo, da ne gre za navadnega špekulanta, temveč za špekulanta in črnoborzijanca po poklicu, za pravo ljudsko pijavko. Ugodilo je prizivu javnega tožilca in zvišalo izrečeno kazen tako, da je obsodilo Jazbeca zaradi kaznivega dejanja špekulacije in ponareje javne listine ter uporabe iste na skupno kazen 6 mesecev prisilnega dela z odvzemom svobode ter z denarno kaznijo 150.000 lir. Obenem je bil potrjen tudi izrek o zaplembi vseh cigaret.
Ljudska sodišča vrše svojo sveto dolžnost: sodijo, kar ljudstvo obtožuje.
★
Kuzma iz Boriane
Špekulant Subotič Andrej, gostilničar znan pod imenom »Kuzma iz Borjane«, kupuje vino za svojo gostilno v Brdih, kjer se dela silno naklonjenega partizanom in republiki Jugoslaviji, ker sicer bi tam malo opravil. V Brdih nasedejo njegovemu govorjenju in mu zato prodajajo vino. Doma pa pravi, da nima vina »za ta rdeče«. V svoji gostilni ima za vrati drog za zapiranje polken. Poslužuje pa se ga najbolj, da z njim podi iz gostilne zavedne vaščane, one, ki so delali za partizane in so ostali tudi danes trdni v svojem delu za narod. Na dan sv. Treh kraljev je z drogom napadel tov. Avgusta Uršiča, ki ima brata v JA, in Antona Stresa, ki je bil pred časom izpuščen iz JA — ter ju celo ranil.
Tistim, ki se sami
Na Planini pri Vipavi je pred letom 1927 delovalo Prosvetno društvo, ki je imelo svojo knjižnico in igralski oder. Ker je grozila nevarnost, da bo fašistična Italija ukinila prosvetna društva, je to Prosvetno društvo na Planini vneslo v svoj pravilnik poseben člen, v katerem pravi, da preide v primeru razpusta ali Prestanka Prosvetnega društva njegova imovina v last cerkve. Kakor so Planinci predvidevali, se je tudi 2godilo. Prosvetno društvo je bilo razpuščeno in avtomatično je cerkev postala lastnica knjižnice in odra. G. župnik Pišot je vse to pre-vzel in skrival pred fašisti vse do svobode ter tako rešil premoženje Prosvetnega društva, rešil na ta način, ponavljam, da je te knjige in °der skrival pred fašisti. Prišla je svoboda, ljudstvo si je izvolilo svoje Predstavnike, svojo ljudsko oblast in Prosvetno društvo je zopet oživelo. KNOO Planina je pozval g. župnika, da knjige in oder vrne lastnikom, L j. oživelemu Prosvetnemu društvu, loda g. župnik tega ni storil, ampak je, namesto da bi vrnil to, kar mu je ljudstvo v stiski zaupalo kot poštenjaku, vrednemu zaupanja, pred oltarjem povedal vsemu zbranemu ljudstvu v obraz, da on njihove oblasti ne prizna, pa ne samo krajev-
izločajo iz ljudstva
nega NO odbora, tudi višje oblasti ne, češ da je še premalo utrjena. G. župnik pa tudi na ponovne želje Prosvetnega društva in naših oblasti ni odnehal, ampak je vztrajal, toda sedaj je našel drug izgovor. Nenadoma je ugotovil, da on sam ni upravičen, da izroči knjige in oder lastnikom in izjavil, da mora vprašati škofijski ordinariat v Gorici, ki edini lahko odloča o teh knjigah in odru. Škofijski ordinariat je seveda izdal svojo rešitev, odločbo, v kateri pravi, da je cerkev upravičena pridobivati lastnino kakor vsaka fizična ali pravna oseba in da je cerkev pridobila lastnino nad knjigami in odrom na podlagi pravil Prosvetnega društva samega, to se pravi z drugimi besedami, na zakonit način. H koncu pa je še dostavljeno, da naj se g. župnik ne prativi višji sili, če bi to škodovalo interesom cerkve ali tako nekako. Kaj je s tem dokazal g. župnik? Dokazal je to, da ne prizna ljudske oblasti, da pa na drugi strani prizna škofu Marghottiju pravico razpolaganja s slovenskimi knjigami Vsi primorski Slovenci vedo, da je bil škof Marghotti fašist, da je bil namesto škofa Sedeja, ki je bil zaveden Slovenec, nalašč zato postavljen v Gorico za škofa, da bo na Primorskem preganjal slovenski je-
zik in da ga potem, ko je bil že vržen iz šol in uradov, vrže še iz cerkve. Marghotti je to poslanstvo, zvest fašizmu, izvršil hitro in točno. Marghotti je bil slovenskim knjigam prav tako nevaren kakor vsak fašist s »cofom«. Zato se moramo zahvaliti le sreči, da Marghotti teh knjig ni našel pri g. župniku, kajti če bi jih našel, teh knjig danes ne bi bilo in bi jih ne bilo treba vračati Prosvetnemu društvu. Sedaj pa ta g. župnik, isti, ki je knjige pred Marghottijem skrival, vprašuje tega istega Marghotti ja, kaj naj napravi s knjigami. Marghotti, ki je bil slovenskim knjigam nevaren, bo torej odločil, čigave so knjige. In vse to zaradi tega, ker neki kanon, neki paragraf iz cerkvenega prava tako pravi. Važen je kanon, ni pa važno to, da so knjige kupili naši kmetje s Planine s svojim denarjem. Važen je pravilnik Prosvetnega društva, ni pa važno dejstvo, da se to društvo svoji lastnini ni odreklo, ampak je v stiski našlo edino rešitev v tem, da prepusti imovino cerkvi. Prepusti ne zato, da zavrže lastnino, ampak da jo ohrani; prepusti v zaupanju v g. župnika in v prepričanju, da bo g. župnik sam, brez grožnje in sile, vrnil imovino, katero je branil propada. G. župnik pozablja, da je edini pravi paragraf poštenost, pozablja, da za Planince velja še dandanes samo tisti tihi dogovor, nikjer zapisan, pa kljub temu
edino veljaven dogovor med g. župnikom in ljudstvom, da bo g. župnik knjige in oder skril, in če bodo stvari rešene, če bo Primorska kdaj svobodna, spet izročil — ne škofu Marghottiju, ampak pravemu lastniku in to je prebivalstvo Planine. G. župnik pa se nasprotno poslužuje tistega pravilnika, ki je bil tako napisan, kakor je bil zapisan, le v stiski in g. župnik izrablja to stisko, ki jo je povzročil fašizem. Tihega dogovora se noče več spominjati, nič ne ve za skriti smisel pravilnika. Dela se neumnega in se drži črke in številk raznih členov in kanonov. On pozna samo lastninsko pravico, a nič ga ne zanima, kako je sedanji lastnik pridobil to pravico. Prenos lastninske pravice od Prosvetnega društva na cerkev je bil samo zunanji. To ve na Planini vsak, ki je takrat doživljal ukinitev Prosvetnega društva. Ne, g. župnik je vse vzel za res in se sklicuje na Marghottija, ki tudi hoče vzeti za res. Mi vprašujemo g. župnika, ali bi on v svoji sièpi pokorščini tudi zažgal knjige, če bi to ukazal škof Marghotti? Ali bi on tudi rabo slovenskega jezika zabranil v cerkvi, če bi tako ukazal škof Marghotti? Ali bi on tudi fašistično zastavo blagoslovil, če bi tako ukazal škof Marghotti? Ali bo on na ukaz škofa Marghottija morda kdaj tudi zlato in denar pobiral za vojno proti Abesiniji ali pa kar celo — proti
FLR Jugoslaviji? Ali g. župnik vse napravi na ukaz škofa Marghottija in njegovega ordinariata?
Zakaj navajamo tako podrobno ta primer? Zato, ker je iz njega razvidno, kako so se nekateri predstavniki cerkve sami ločili od ljudstva in s tem od ljudske države Jugoslavije in kako hočejo zapuščeno ljudstvo razdvajati. Zakaj g. župnik pod fašistično Italijo ni nikdar izpred oltarja odrekal fašistično oblast? Zato, ker se je bal fašistov, ali pa, ker je soglašal s fašisti. Tretje možnosti ni. Zakaj si danes, v dobi ljudske oblasti, upa nastopati? Zato, ker se ljudstva ne boji, ali zato, ker je proti ljudstvu? Tretje možnosti ni. In zakaj se ljudstva ne boji? Zato, ker računa na podporo reakcije, pa ne ve, da se ta reakcija utaplja. Ce bi to vedel, bi se ustrašil reakcije in škofa Marghottija in potuhnjeno trobil, da se ne zanima za politiko. Videti je, da ga župnik edino silo in brutalnost rešpektira, kajti sicer bi njegova pohlevnost pred fašisti in sedanja predrznost ne bili razumljivi.
Naj se g. župnik 71 išot in vsi njemu enaki zavedajo, da s tem, ko skušajo rušiti ljudske vrste, se sami izločajo iz njih in ljudstvo ne vidi več v njih 'vojih dušnih pastirjev, ampak sovražnike ljudstva, izdajalce ljudskih koristi, razbijače ljudskih bojnih vrst, kratkomalo podle eksponente reakcije. Dragan Premrov.
Z našo ustavo gremo lahko med vsako delavno ljudstvo, vsak delaven človek je njen prijatelj
Že bežen pregled poročil študija ustave po coni B pokaže, du je ljudstvo v veliki meri razumelo njeno glavno bistvo, to je vprašanje prehoda oblasti iz rok reakcionarjev in protiljudskih klik v roke ljudstva. Na podlagi takega pogleda na ustavo, pogleda, ki si ga je že v večini osvojilo naše ljudstvo, gremo lahko z našo ustavo med vsako ljudstvo in vsak delaven človek mora postati njen prijatelj.
Govoriti o ustavi pomeni torej govoriti o tem, da je ljudstvo prevzelo vodstvene položaje v oblasti, pomeni govoriti o produkcijskih sredstvih, ki služijo zgolj koristim ljudstva, pomeni govoriti o tem, da je dobil delavec pravico do dela, da je dobil kmet zemljo, da je dobilo vse ljudstvo pravico in možnost, da samo odloča o svoji usodi. Torej pomeni danes razpravljati o ustavi tudi razpravljati o tem, kako mora ljudstvo držati pridobljene pozicije, da mu jih reakcionarji in fašisti ponovno ne iztrgajo. Razpravljati o ustavi pomeni torej tudi razpravljati o načinu protifašistične borbe, pomeni iskati borbenih načinov proti špekulantom in črnoborzijancem, pomeni stopati v odkrito borbo proti saboterjem in delomržnežem ter razkrinkavati ose tiste, ki skušajo na kakršen koli zločinski način postavljati vprašanje razpravljanja o ustavi na kakšno drugo platformo. Dalje pomeni razpravljati o ustavi, razpravljati o mobilizaciji novih sil, novih kadrov, pomeni vztrajati jekleno na dosedanjem stališču, pomeni manife-stativno zahtevati, da ne sme niti del našega delovnega ljudstva, ki se je borilo za ljudsko oblast, ostati pod kakršno koli drugo oblastjo. To pa zopet pomeni, ponovno pribijati zahtevo: Mi hočemo in moramo biti priključeni k Titovi Jugoslaviji.
Poglejmo torej samo na nekaj krajev, kjer se je o enem dnevu, to je 6. januarja, vršilo razpravljanje o ustavi. V bivšem cerkljanskem okraju je razpravljalo o ustavi poleg manjših zaključnih krožkov ne-
kaj sto ljudi. V samem Otaležu, kjer je bilo zbranih nad 180 vaščanov, so diskutanti vzklikali ustavi in demokratičnim pridobitvam, ki jih prinaša. V Želinu je nad ?0 volivcev in v Reki nad 50 zelo živahno govorilo zlasti o vprašanju gospodarsko socialnih pridobitev. Prav tako so se razpravljanja o ustavi udeležili skoraj vsi vaščani iz Š ebrei j. Poleg tega se je vršila prav živahna obravnava v Planini, v Zakrižu in Ravnah, kjer ljudje kar sami vodijo množična razpravljanja. Zanimivo je, kako prav na teh razpravljanjih ljudje sami odkrivajo take, ki jim je ose prej kot pa do tega, da bi prišlo ljudstvo o celoti do oblasti. Poleg tega pride do izraza prava protifašistična zavest naših ljudi. Tako je na pr. v Ravnah
Star primorski borec nas zapušča
Prav v teh velikih dneh, ko bi- vično strog. Za vsakega je imel pol-
jemo na Primorskem odločilno bitko za potrditev naše krvave borbe, smo zvedeli, da nas zapušča star primorski partizan, junak IX. korpusa, sedanji komandant Vipavskega vojnega področja podpolkovnik Franjo Rustja.
Tovariš podpolkovnik se je rodil 20. januarja 1916 v Trstu. Njegovi starši so se preselili v Maribor, kjer je posečal osnovno šolo in dokončal gimnazijo. Že v mladostnih letih, ko je bil še v Trstu, je vzljubil naše morje in zato je po dovršeni veliki maturi stopil v pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku. Vse do razpada Jugoslavije je bil poročnik korvete na bojni ladji »Dalmacija«. Kot oficir bivše jugoslovanske vojne mornarice je bil zajet in odveden v italijansko internacijo, od koder je pobegnil in vstopil kot borec v Tomšičevo brigado maja 1943. Bil je eden izmed redkih oficirjev bivše Jugoslavije, ki je vedel, kje je njegovo me-
no razumevanja in je nudil vsakemu pomoč, če je le bilo v njegovi moči. Zato ni čudno, da je bil in je priljubljen pri vseh tovariših.
Kakor je bil naš komandant tov. podpolkovnik Rustja Franjo neustrašen borec in dober strateg pri osvobajanju Slovenskega Primorja, prav tako se je izkazal neumornega pri ob-( novi težko prizadete ožje domovine. Okupator je zapustil požgane vasi in domove, porušene in oropane tovarne, razdrte ceste in mostove, razbite šole in druga javna poslopja. Edino vojska je bila tista, ki je bila sposob-
vstala nenadoma neka mamica in iz- sto v času, ko je šlo za obstoj naro-
javila:	»Zdaj pa vem, zakaj je
SIAU; tudi jaz se hočem vpisati.€ In še v Pol j anali so razpravljali ta dan o ustavi, kjer je bilo zbranih tudi okrog 50 ljudi.
Živahno je bilo razpravljanje po vaseh postojnskega okraja; tako je v Novi Sušici nad 90 ljudi, v
Šmihelu okrog 200 ljudi, v H ruševju okrog 100 ljudi, v Košani okrog 160 ljudi, v Knežaku nad 200 ljudi in večje skupine o Hre-novicah, Stranah, Šempetru razpravljalo o osnutku ustave in si osvajalo potrdilo zahtev primorskega ljudstva, katere je naš človek postavil v času narodno osvobodilne borbe.
In isto je bilo sploh po vseh okrajih v coni B. Kako gleda naš preprost človek na to ustavo, pa nam razjasni izjava starejšega možaka iz Idrije, ki je približno takole dejal aktivistu, kateri je držal v roki brošuro o osnutku ustave: »Tovariš, daj, pokaži mi to knjižico! To je zlata knjižica delovnega ljudstva in počasi jo moramo razumeti vsi.«
To pa je tista glavna in osnovna sila, ki žene našega človeka po truda-polnem delu k študiju ustave.
dov Jugoslavije. Vse svoje sposobnosti je posvetil Jugoslaviji. Kmalu je postal načelnik štaba bataljona in nato načelnik štaba Gradnikove brigade, s katero je prispel septembra 1943 na ozemlje Slovenskega Primorja. Njegovo ime je tesno povezano z XXXI. divizijo, v kateri je bil operativni oficir, in z XXX. divizijo, ki jo je istočasno s komandantom Isto-kom prevzel kot načelnik štaba. Kmalu so se pokazali vidni uspehi, kajti v eni noči meseca maja 1944 so borci XXX. divizije likvidirali sovražne postojanke v Dornbergu, Prvačini, Ste-skah, Dobrovi in Mlinu pri Doren-bergu. Borci iste divizije so uničili postojanko v Razdrtem in razstrelili most v Avčah v Soški dolini. Nato je bil postavljen za prvega pomočnika načelnika štaba IX. korpusa. Malokdaj se ga je videlo na sedežu štaba, ker je bil vedno okrog pri divizijah, katerim je nudil vso strokovno pomoč, in to v'času, ko so bile najhujše ofenzive na edinice IX. korpusa. V zadnji ofenzivi (velikonočni) je bil stalno pri diviziji Garibaldi, katero je rešil brez izgub iz obroča. Sodeloval je tudi v borbah za Trst in to z XXX. divizijo. Kmalu ko je bil osvobojen Trst, je bil imenovan za komandanta mesta Tržič. Zaradi nje-
Podpolkovnik tov. Rustja Franc, komandant VVP.
Kako se dà pa to »farizejsko« opravičiti?
V Trnovem pri Ilirski Bistrici je\slovili šest pevcev, pristašev Osvo-
lani v decembru mesecu umrl za tifusom delavec Mikuletič. Zaradi težkih gospodarskih prilik, v katerih je ostala vdova, so takoj priskočili na pomoč delavci in vaščani. Od svojega dnevnega zaslužka so si odtrgali in žrtvovali za pogreb zavednega slovenskega borca, delavca Mikuletiča. Tako so s svojim tovarištvom omogočili dostojen pogreb. Žena pa je ostala dolžna župniku za cerkveni obred. Računala je, da plača pogrebne stroške, ko si malo opomore iz prve stiske; toda pred božičem jo je župnik terjal za dolg.
Ljudje se opravičeno sprašujejo, kako so mogli delavci prispevati, kako so mogli vaščani pomagati, župnik pa ni mogel niti toli potrpeti, da bi jo terjal vsaj po božiču in upravičeno je neka druga ženica dejala: »Slab je tak župnik in nevreden, da razširja besedo božjo, če ne more niti toliko žrtvovati za ubogo osirotelo vdovo kot naši preprosti ljudje.*
Ali pa tole! Na Knežaku na Pivki so iz cerkvenega pevskega zbora od-
bodilne fronte in so jim rekli, da nimajo pravih glasov za petje. Odslovljeni tovariši so že marsikatero »dobro urezali« in so vedeli, da gospodu župniku ni všeč njihova prisotnost ne zaradi slabih glasov, ampak zaradi tega, ker so stari, prekaljeni člani Osvobodilne fronte. To njihovo podmeno pa je kmalu potrdil sledeči dogodek: Pri polnočnici se je cerkvenemu pevskemu zboru na lepem zmešala štrena in pevci so jo precej zavozili. Naenkrat pa so poprijeli pred kratkim iz pevskega zbora odslovljeni tovariši in dobro zapeli pesem. Ko so ljudje to videli, so takoj pomislili na to, da gospodu župniku res ne gre samo, da bi vaščane (Tčil peti, ampak da si ustvarja v prosvetnem društvu prvo stopničko za razdvajanje ljudi na vasi.
Tiskovni sklad
Tiskovni sklad do sedaj: 30.653 lir, »2 din.
Tiskovni sklad 12. jan. 1946 500 din
Ajdovšfina . . 5458 lir 500 din
Idrija ....	190 lir
na takoj po osvoboditvi pristopiti k delu za obnovo. Brez vsestranskega razumevanja, podpore in spodbujanja pa obnova na Primorskem ne bi dosegla tolikega uspeha, če ne bi bilo komandanta Vipavskega vojnega področja! Največjo skrb in pažnjo je posvečal pogorelcem v narodno osvobodilni borbi prizadetih vasi. Zastavil je ves svoj ugled in vpliv, da se je naredilo precejšnje število lesenih barak, da se je obnovilo precej stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Tako je bilo do zime dober del prizadetega prebivalstva spravljenega pod strehe. Prav tako so se obnovile šole in druge javne zgradbe, ki so
govih sposobnosti je bil nato postav- j potrebne narodu za normalen kultur-Ijen za načelnika tržaškega področja j nj razvoj. Tudi obnovi prometa je
in kmalu za komandanta, katero funkcijo je vršil vse do svojega odhoda.
Naš komandant pa je bil istočasno tudi borec — Titov vojak v pravem pomenu besede. Kot načelnik XXX. divizije se je osebno udeležil vseh akcij in mu je bilo najhujše, če je moral ostati na sedežu štaba, potem ko sta komandant in komisar šla z borci v borbo. Čestokrat se je dogodilo, da so šli vsi trije na položaje in tako z osebno hrabrostjo in junaštvom dajali vzgled vsem ostalim. V borbah je bil dvakrat laže in enkrat teže ranjen. Za svoje junaštvo je bil odlikovan z redom hrabrosti. Kljub temu, da bi moral iti v bolnišnico, je neumorno in požrtvovalno opravljal službo dalje.
Pri vseh pripravah za akcije se je izkazal zelo premišljenega in preudarnega. Zavedajoč se, da sam ne zmore vsega, se je vedno posvetoval z ostalimi, kako s čim manjšimi žrtvami priti do uspeha. V sprejetih sklepih pa je bil trden in odločen. S svojim mirnim in discipliniranim ponašanjem je bil vzgled vsem borcem in kot tak lep primer Titovega
naš komandant posvečal veliko paž-nje. Znal je ceniti pomen komunikacijskih sredstev v času borbe same še važnejše so dobre ceste
— a
in prometne zveze v dobi miru in splošne obnove. V kratkem času je bilo narejenih več lesenih in betonskih mostov. Popravile in očistile so se državne in federalne ceste. Za prevoz vsega materiala, ki je bil potreben za izvršitev teh del, so bili vedno na razpolago, in to ravno po njegovi zaslugi, kamioni in ostala prevozna sredstva komande VVP. Za vsa dela na obnovi se je osebno zanimal in ne malo kdaj se ga je videlo po požganih vaseh, ko je prišel, da na kraju samem ugotovi, kako delo napreduje. Bil je širokogruden in se ni bal prevzeti nobene odgovornosti na svoje rame, kjer je šlo za vprašanje pomoči celokupnosti. Vse probleme je reševal s polno zavestjo in čutom odgovornosti do naroda.
Naš komandant, ki je te dni odšel na drugo službeno mesto, pa je bil tudi človek po Gregorčičevih besedah:
Odpri roke, odpri srce, otiraj bratovske solze!
Veliko je število onih, ki jim je iz svojih sredstev in lastne neizčrpne moralne sile nudil materialno in moralno pomoč. Imel je razumevanje in sočutje do slehernega borca in našemu pokretu naklonjenega civilista. Sovražil pa je vse tiste reakcionarne elemente, ki še danes v tej ali oni obliki skušajo škodovati narodu. V borbi proti tem pa je bil neizprosen in dosleden. Kot najlepši znak in istočasno spomenik njegovega sočutja do vseh trpečih pa je Dečji dom v Ilirski Bistrici, za katerega ustanovitev je on dal spodbudo in dejansko mnogo k temu pripomogel. Danes je v tem domu z vsem preskrbljenih okrog 120 vojnih sirot.
Preobsežno je, da bi človek naštel vse zasluge, ki si jih je stekel tovariš komandant z neumornim, nesebičnim in požrtvovalnim delom za ljudstvo, ki še sedaj ni dokončno priključeno materi Jugoslaviji. To ljudstva, kakor tudi borci, podoficirji in oficirji komande Vipavskega vojnega področja smo mu za ogromno izvršeno delo neizmerno hvaležni in se ga bomo vedno spominjali. Na novem službenem mestu mu želimo istih ali še večjih uspehov in obljubljamo, da bomo sledili po njegovi poti neustrašene borbe in požrtvovalnega dela za čimprejšnjo priključitev tega ozemlja k Titovi Jugoslaviji z geslom:
Naprej v borbo
za pravdo in svobodo, za pravdo in svobodo slovenskega naroda!
V znamenju dosledne borbe proti fašizmu
Dne 20. decembra ob 9. uri zjutraj so se na zavezniškem kamijonu pripeljali v Šempeiter pri Gorici znani čet-niški razbojniki, isti, ki so aprila meseca umorili nešteto partizanov, ko so tu imeli postojanko. Vsi so bili oblečeni v zavezniških uniformah, na čepicah so imeli pripet srbski grb. Po številu jih je bilo 12, večinoma bivši častniki. Z njimi je bila ena ženska. Ob prihodu v vas so se zglasili pri družini Mervič Božidar št. 116, v gostilni Černič Jožef št. 114, pri družini Ličen, ki je ob priliki nemške okupacije zapustila Maribor, in v graščini na Mufejišču.
Od Mervičeve družine so zahtevali, da jim vrne stvari, ki so jih ob svojem begu čez Sočo pustili pri njih, in sicer čevlje, plašče, klobuke, nekaj
_  __r r_____________ _____ = volne in razno. Poročnik, ki ga ljudje
oficirja. Do vseh je bil enako in pra- 1 dobro poznajo, je pri tej družini med
Uresničule se sklep Velikih zaveznikov: Zločince pred ljudska sodišča
Slovenskemu narodu je bil izročen največji izdajalec in duhovni organizator tisočih umorov in požigov ter odgonov z domačij v taborišča — Leon Rupnik, da izreče ljudstvo nad njim pravično sodbo. Na isto pot morajo se^ vsi tisti Rupnikovi pomagači, ki danes še prosto hodijo po Trstu in celo znova obnavljajo svoja zločinska početja.
drugim dejal, da se vsi oni, ki so bili nekdaj v Šempetru, sedaj nahajajo v Napolju.
Šestorica teh četnikov se je zglasila v gostilni Černič, ker so v njihovih prostorih imeli nekdaj svoj sedež. Tu so zahtevali, da jim pokažejo kakšne jugoslovanske časopise. Černičeva hčerka jim je ustregla ter jim dala »Ljudsko pravico«, »Soški tednik« in druge. Zbodel jih je v oči članek, v katerem se govori, da je Italija zatočišče vojnih zločincev. Ob tej priliki so se spogledali in se nasmehnili. Med drugim so se zanimali, za koga je primorsko ljudstvo, zlasti pa Šempetr-čani. Černičeva hči jim je brez obotavljanja zabrusila v obraz, da je ljudstvo, kot še nikoli, edino za osvoboditelja maršala Tita. Nato je četnik dejal: »To pomeni, da primorski Slovenci niso za Jugoslavijo?« In zopet jim je odgovorila, da je Jugoslavija Titova in je zato ljudstvo za Tita in Jugoslavijo. Posebno so se zanimali, kakšno obnašanje so imeli partizani za časa, ko so še bili v zoni A, nakar so si ogledali dvorano, v kateri ima ljudstvo v Šempetru svoje kulturne prireditve in zborovanja. Kakor že omenjeno, so šli tudi na Mufejišče, kjer je imel do zadnjega aprila svoj stan četniški poveljnik Djujič. Zahtevali so lopate in krampe; s tem orodjem so šli izkopat neke zavoje, katerih vsebina so baje dragocenosti, denar, zlatnina itd. Vse izkopane stvari so naložili na zavezniški kamijon in se z njim odpeljali okrog 11.15 ure.— V gostilni Černič so med drugim izjavili, da se v roku desetih dni vrnejo.


TEHNIČNA ŠOLA V IDRIJI
sporoča, da se je redni pouk v I. razredu rudarskega in elektrotehničnega oddelka Tehnične šole v Idriji začel due 10. januarja 1946.


Okrožna konferenca ljudske srednješolske mladine Vzhodne Primorske
Dne 6. januarja se je v Postojni vršila konferenca ljudske srednješolske mladine Vzh. Prim. okrožja. Zbralo se je okrog 150 delegatov iz vseh gimnazij okrožja. Razpravljali so predvsem o pomenu našega šolstva v okoliščinah, v katerih danes živimo v Julijski krajini. Ugotovili so, da baš zaradi položaja Julijske prajine nioramo še bolj napeti vse sile, da bodo naše gimnazije izpolnile svoj Program in povezale obenem naše dijake z vso ostalo mladino in ljudstvom v trden napredni blok. Razvila se je živahna diskusija, v kateri so dijaki in profesorji poročali o stanju na gimnazijah. Zlasti so razpravljali o pomenu Ustave FLRJ za nas, o disciplini in udarniškem učenju v šoli. Profesorji so zahtevali, da so vzgojitelji res vzgojitelji, ki skrbe za vzgojo dijakov, ne pa le suhi birokrati. Tej zahtevi se je pridružilo tudi dijaštvo. Ugotovili so, da mora biti profesor aktivist SIAU. Kdor se izmika, češ da se »ne sme meša/ti v Politiko«, s tem hoče le prikriti svoje reakcionarno lice. Delegati so tudi zahtevali, da se izpopolni pravilnik za dijaške domove na podlagi načel-neéa osnutka, ki so ga na konferenci sprejeli. Zaključila se je konferenca z resolucijo o Ljudski srednješolski mladini in sprejetjem »Načelnega osnutka pravilnika za dijaške domove« ter s pozdravnim pismom kjudski srednješolski mladini Slove-mje in tov. Kardelju, v katerem zahtevajo priključitev k FLRJ. Konferenca je bila uspešna, razčistila je Pojme in postavila jasne cilje LSM.
Pred nami stoji sedaj vprašanje, kako bomo spravili vse sklepe v življenje. Zato naj se prirejajo sestanki mladine LSM po razredih, se razpravlja o resoluciji in pravilniku ter Predlaga izboljšanje. Predloge naj odpošljejo na 00 ZMJK, Ajdovščina. Tako bo vsak seznanjen z nalogami, ki stoje pred njim in jih bo znal tudi izvajati. Zato predlagamo lo v obravnavo:
Načelni osnutek pravilnika za dijaške domove
1.	Dijaški d o m : je ljudska usta-nova, ki naj omogoči vsej mladini, tudi Ubožnejiim in iz oddaljenih krajev, da Posečajo šolo in dobe tu vso oskrbo, /zgajati mora mladino v duhu skupnosti ln tovarištva. Biti mora dijakov drug ln mu pomagati, da izoblikuje trden na Juanosti temelječ pogled v svet, se izobrazi in vsestransko razširja. Zato ne sme služiti za vršenje nacionalnega in v®rskega sovraštva in nestrpnosti.
2.	Uprava:
Pri imenovanju uprave naj sodeluje ludi organizacija ZMJK in naj sc upo-st®vajo njih predlogi in upravičeni ugo-v°ri. Ljudska srednješolska mladina naj Vsestransko podpre upravo in dviga ujeno avtoriteto. Ljudska srednješolska mladina mora pomagati, da se odstrani Jsak član uprave, ki bi s svojim obna-šunjem prej ali sedaj rušil avtoriteto Uprave.
3.	Red:
V dijaškem domu naj se vzgaja mladina v duhu skupnosti in tovarištva; to bo mogoče doseči, ako bodo reševali razna vprašanja v internatu in odločali o njih vsi gojenci. Dvignil se bo tako čut odgovornosti in samodiscipline. Zato naj:
a)	se v domu pospešuje skupno učenje v krožkih in skupno predelovanje učnih snovi. Boljši učenci naj pomagajo slabšim, pri učenju naj pomagajo tudi profesorji in paterji.
b)	Na čistočo naj pazijo sami. Vsak dan se postavijo reditelji.
c)	Naj bodo med seboj tovariški. Vsako netovarištvo in razdor naj se uniči. Treba je vzgojno vplivati na nediscipli-nirance, tako s strani ljudske srednješolske mladine kot s strani uprave in profesorjev ter se čim mani posluževati izključitve. Pri tem naj odloča ljudska srednješolska mladina.
d)	Sami pazite, da ne bodo ponočevali ali pijančevali. Ob uri počitka naj bodo vsi doma, razen tistih, ki imajo sestanke. Dijaški dom se sme zapustiti le z dovoljenjem uprave.
e)	V domu naj ne bo nikakšnega prisiljevanja, ki cepi mladino. Zato se mora dati dovoljenje tistim, ki hočejo iti k maši; vsak naj sam zase opravlja svoje verske dolžnosti.
f)	Postavi naj se po posvetovanju z odborom dnevni red in po krajevnih prilikah določi ura vstajanja in počitka. Za učenje naj bo določeno, skupno z učenjem v krožkih, ponavljanje, največ 4 ure dnevno, vštevši tudi pavzo. V dnevnem redu naj bo določeno vsaj pol ure dnevno za telovadbo in čas za prosvetno delo in zabavo.
4 .Prosvetno delo; zabava:
a)	V dijaškem domu naj bo stenčas, delo naj se vrši v krožkih.
b)	Ža zabavo naj se organizira razne družabne igre, zlasti šah; gojenci naj se uče za prireditve.
c)	Goji naj se telovadba.
5. Odnos do ljudske srednješolske mladine:
Ljudska srednješolska mladina daje vsebino dijaškim domovom, uprava dobiva s strani ljudske srednješolske mladine največjo pomoč in se nanjo naslanja. Uprava mora zato z vsemi sredstvi podpirati delo ljudske srednješolske mladine v internatu. Profesorji in paterji naj pomagajo pri razvijanju ljudske srednješolske mladine.
Resolucija o IMS
Ljudska srednješolska mladina je svobodna in prostovoljna organizacija srednješolske mladine ter glavni del ZAMJK, kateri ima namen podpreti šolsko oblast, da se izvede šolski program, ki hoče vnesti prosveto med široke množice in jih npotiti, da izkoristijo znanost za povečanje našega blagostanja, kar je tudi program SIAU. Ljudska srednješolska mladina vzgaja mladino v antifašističnem duhu in ljubezni do ljudstva.
Ljudska srednješolska mladina ni niti državna organizacija pod vodstvom profesorjev, niti politikantska organizacija, ki bi hotela predelovati mladino za gotove stranke.
Zato mora ljudska srednješolska mladina z vso silo podpreti učenje (ker se učimo v svojo korist, ne pa v korist izkoriščevalcev).
1.	Učenje:
Da dosežemo učni načrt kljub pomanjkanju knjig in učil, učnih moči, ter da dosežemo vsi dober uspeh, ker domovina potrebuje mnogo izobraženih ljudi, bomo: a) sestavili krožke, v katerih bo najboljši dijak razlagal slabšim učno snov, ki jo je podajal profesor; tako bo-
mo vsi pripravljeni, in krožke, v katerih j b) V Šoli si bomo ustanovili v sode-se bomo po svojem veselju učili preko lovanju s profesorji dijaško knjižnico in učnega načrta. Tu nam bo mnogo poma- J priredili skupne diskusije in bralne gaio sodelovanje s profesorji.	! večere.
b)	ustanovili podporno knjižnico in c) S predavanjem po tovarnah in podporni fond v šoli za nabavo učnih i vaseh bomo pomagali kmečki in delav-knjig in učil. Denar bomo nabrali iz pri- \ ski mladini, da se ta izobrazi. _ Utrdili reditev, prispevkov dijakov in daril. ! bomo močno vez med sredješolsko,
c)	preštudirali učni načrt in sami kmečko in delavsko mladino, katera je gledali da se bo res izpolnil v letu izšla iz krvave borbe.
(krožki) in dajali tudi za ijegovo izboljšanje.
d)	vedno zahtevali, da se v šoli uči čisto znanstvena resnica, ne pa potvorbe, ki bi mladino zavajale na stranpota.
2.	Disciplina:
Šole služijo danes ljudstvu, zato se je spremenil tudi odnos dijaka do šole in profesorjev. Dijak se mora zavedati, da brez reda in discipline ne more biti uspehov. Profesor je naš starejši tovariš, ki nam pomaga pri učenju. Šola je last ljudstva in moramo zato sami čuvati vso šolsko imovino. zato bomo: a) Sami pazili na redno obiskovanje šole, dostojno obnašanje dijaka na cesti, doma in v šoli. red in snago v šoli (postavili vsak dan razredna reditelja po abecednem redu) in vse prekrške sami ožigosali, krivca pa posvarili osebno vred razredom ali na stenčasu). Visoko bomo dvignili lik zglednega dijaka. Preštudirali bomo dijaški pravilnik in sami skrbeli, da se bo izvajal.
b)	Skrbeli in čuvali bomo vso šolsko imovino kot svojo.
c)	Dvigali bomo avtoriteto svojih profesorjev in se vztrajno borili proti vsakemu poskusu, da se ruši njih ugled. Ugled profesorja ruši tudi njegovo vedenje napram dijakom in dijaški organizaciji ter FLRJ.
3.	Soci al no skrbstvo:
Tudi najrevnejša kmečka ali delavska mladina mora imeti dostop do šol, ki ne smejo biti več predpravice za bogate. Zato moramo ustvariti predpogoje za brezplačno šolanje partizanskih sirot in prizadetih. Oblast je ustanovila menze in dijaške domove. Podpreti jih moramo. Tudi one, ki jim manjka učil. Najrevnejšim, ki ne bodo mogli tako dobro uspevati v šoli kot bogati, moramo materialno pomagati. Zato moramo:
a)	Podpreti revne dijake z obleko, hrano, učili itd., sredstva bomo dobili od prireditev, prispevkov dijakov in daril.
b)	Podpreti ljudsko oblast pri ustanavljanju in vzdrževanju dijaških domov zlasti z delom in s tem, da bomo skrbeli za red. čistočo itd.
c)	Skrbeti, da bodo imeli brezplačno oskrbo v internatih le najrevnejši in ter najpotrebnejši in prizadeti, da se ne bo tu gledalo na strankarsko, narodnostno ali versko pripadnost. Zato bomo ustanovili posebno komisijo, ki bo pregledala prošnje dijakov o domačem in imovinskem stanju.
d)	Ustanoviti na šolah podporni fond, iz katerega bomo črpali sredstva za podporo revnim učencem in za nakup šolskih knjig za podporno knjižnico.
4.	Prosvetno telesno vzgojno delo. zabava:
Šola ne bi imela polnega uspeha in ne bi izpolnila vsega svojega programa, ako ne bi skrbela tudi za splošno prosvetno in telesno vzgojno delo. To morajo izvršiti organizacije ljudske srednješolske mladine same, in skrbeti tudi za zdravo zabavo mladine. Zato bomo:
a)	Ustanovili po šolah dramatske skupine, pevske zbore, literarne krožke kot tudi prirodoslovne, elektrotehnične, filozofske itd. krožke in stenčase. Dramatske skupine bodo ob prostem času tudi gostovale po vaseh, pri tem se bomo naslanjali tudi na pomoč profesorjev.
razne predloge \ č) Sami bomo začeli gojiti telovadbo, ki naj jo vodijo za to odgovorni tovariši
po razredih (proste vaje, tek, skok, vrv, nogomet, namizni tenis, odbojka). Za to se mora zainteresirati tudi profesorje. Telesna vzgoja je del celotne vzgoje.
d)	Za razširjanje svojega obzorja in v zabavo bomo prirejali ob prostem času razne izlete.
e)	Skrbeli bomo tudi za razvedrilo z organizacijo raznih iger kot šah itd.
5.	Demokratizacija šole:
Na naših šolah so še ostanki stare fašistične dobe, ki bi hoteli nazaj staro p šolo; profesorje in dijake ločiti ter i sploh šolo izrabljati za to, da se mladina odtrga od življenja, zanesti med njo nacionalno in versko sovraštvo in ji vcepiti neznanstven pogled na svet. Na vse načine hočejo ovirati napredek našega šolstva v smeri demokracije. Hočejo ločiti mladino v fante in dekleta in jih ločiti od prosvetnega dela itd. Zato bo naša naloga:
a) Vsak pošten mladinec (mladinka), ki ima voljo delati po teh smernicah in po programu SIAU, ima možnost, da sodeluje v naši organizaciji. Nihče ne sme
rodne izdajalce. Zato naj vsak srednješolec aktivne sodeluje v takih množičnih organizacijah kot so SIAU, AFŽ, ZMJK itd. Naše šole in naše pravice so plod naše osvobodilne borbe in zmage nad fašizmom. Obdržati jih moremo le z doslednim bojem proti vsem ostankom fašizma, proti špekulaciji in z utrjevanjem naše ljudske oblasti. Smatramo, da je vprašanje obstoja naših šol politično vprašanje, ali bo ljudstvo imelo oblast v rokah, ali se bomo priključili k FLRJ. Zato smatramo za dolžnost vsakega srednješolca in profesorja, da se z vsemi sredstvi bori za priključitev k FLRJ. kot to zahteva naše ljudstvo ter tako omogoči našo srečno bodočnost.
7. Dodatni sklepi:
a)	Šole naj si napovedo tekmovanje, katera bo dosegla boljše uspehe v disciplini. učenju itd. Za objavljanje naših uspehov nam bo služil »Bilten mladine vzhodnoprimorskega okrožja«, v katerem naj bo poseben oddelek za srednješolsko mladino.
b)	Ker obstoja že nek »pravilnik o dijaških domovih«, ki pa je zelo birokratski, celo reakcionaren in nemogoč, predlagamo, naj skliče prosvetni odsek pri PPNOO komisijo, sestoječo iz profesorjev in vseh upravnikov dijaških domov ter zastopnikov ljudske srednješolske mladine in ZMJK. ki naj stari pravilnik prenovi na podlagi načelnega osnutka, ki smo ga sprejeli tu. Komisija naj sc skliče čimprej.
c)	Ljudska srednješolska mladina naj uvede tudi politično uro. Že profesorji morajo svojo predmete podajati povezano z življenjem in politično (zlasti zgodovino. slovenščino, zemljepis itd.).
d)	Tov. profesorji ne smejo biti le strokovnjaki, podati učno snov in pustiti
zapostavljati zapeljane ali doslej neak-
!‘7> f-rr ***$
ki je danes v službi ljudstva in se je ne smejo posluževati v svoje svrhe taki tipi.
c) Odločno bomo nastopali proti potvarjanju znanstvene resnice, proti verski stranki ali nacionalni mržnji in njih nosilcem.
6.	Sodelovanje z vsem ljudstvom:
Srednja šola mora sodelovati z vsem ljudstvom. Vzgojiti mora naše bodoče inženirje, tehnike, zdravnike, učitelje, ki bodo vršili svoj posel v korist ljudstva, česar ne bi mogli, ako ne bi poznali njegovih potreb in težav. Zato zahteva ljudska srednješolska mladina, da je mladina že v dobi vzgoje tesno povezana z ljudstvom in se mu ne odtujuje. Odtujenost ljudstva je rodila na-
čim
boljši napredek tako morejo delati le tisti, ki so tudi aktivisti SIAU.
Za uspešno izvedbo tega programa in za utrditev organizacije ljudske srednješolske mladine bo potrebno prirejati mnogo šolskih in razrednih konferenc in sestankov, formirati po razredih odbore šolske mladine in pionirske štabe. Vsaka šola si bo morala napraviti načrt za izvedbo tega in ga v tekmovanju z drugimi šolami razvijati.
Za utrjevanje srednješolske mladine bomo predvsem študirali ustavo FLRJ. ki naj poglobi in razširi znanje mladine in naj bo to kampanja za poživitev ljudske srednješolske mladine in kot zahteva za priključitev k FLRJ.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
150 delegatov za vzhodno Primorsko okrožje.
Postojna, dne 6. januarja 1946.
Stenčas - rešeto ljudske kritike
Iz dnevq v dan se tudi po Primorskem izboljšujejo stendasi in postajajo popularizatorji dela na vasi in tribuna zdrave ljudske kritike. Pred kratkim je v Preložah bil obešen na vaškem stenčasu članek približno takele vsebine: »F naši vasi se je na žalost še našla ženska, ki je izjavila, da bo namesto maščobe oddala Krajevnemu NOO prašičeve parklje.^
Nato pisec obširno navaja žrtve, ki jih je vas doprinesla o sami narodno osvobodilni borbi, poudarja, da so padali borci prav v bližini vasi in celo v vasi sami tudi zato, da pribore delovnemu ljudstvu poštene socialne in gospodarske razmere. Članek se zaključuje približno takole:
»Žalostno je, da se med našimi vrstami še najde kdo, ki daje take izjave. Ko so Preložani zvedeli za to stvar, so se zgražali nad žensko, ki je zmožna nekaj takega izustiti in cele gruče vaščanov so bile vedno pred stenčasom.
Tale kratka zgodbica nam jasno kaže, da je tistim, ki bi radi brezobzirno med nami »oblačili in vedrili«. ter skrbeli samo za svoje trebuhe, odklenkalo. Ljudstvo zato izdaja ukrepe in odredbe, da ščiti samega sebe. Danes ne pomenijo torej odloki in ukrepi nekaj, kar je od protiljudskih oblastnikov dekretira-no v škodo ljudstva, ampak je vse le zato, da pomaga ljudstvu na naporni poti k blagostanju.
Edina nagrada za našo borbo in naše žrtve: Titova Jugoslavija
V Tolminu regljajo naše strojnice
Sredi naših gorskih velikanov, nad sirtnimi, globokimi grapami, na pla-hotico, odeto v prvi sneg, že lega vetrni mrak. V taborišču našega bataljona se opaža neko nervozno vrve-nie kakor v čebelnjaku. Na Tolmin Sferno! Na naš Tolmin, v katerega so se vgnezdili hitlerjanski razbojniki s svojimi pomagači. V štabu je zbor komandirjev; vsak dobiva poslednja havodila in zelo jedrnato povelje: uspeti moramo! Tovariši skrbno pre-Sledujejo svoje orožje in ga temeljito čistijo, da bo lepše pelo, zraven po-ieio partizanske pesmi, ki vžigajo v basih srcih duha borbenosti in nas krepijo v odločni volji po zmagi, ki bas popelje do našega končnega cilja
svobode...
Po strmem in zasneženem pobočju se v nočni tišini molče pomikajo naše čete. Vse naokrog je popoln mir, le Ib pa tam se čuje upogibanje vej, obteženih od snega, ter skovikanje sove v bližnjem gozdiču. V dolini, daleč, Pa se koplje Tolmin v nočni razsvetljavi. Naše čete so se že porazdelile Vsaka na svoj položaj. Tiho in neopazno so jih zasedle. V smrtni tišini so naši pričakovali prvega strela. Deseta ura je odbila in jeknil je strel v boč. Začelo se je. Namah je bil prekinjen električni tok v mestu. Naše strojnice so zaregljale. Streli pušk, eksplozije se razlegajo daleč po Soški dolini ter se v odmevu porazgubljajo visoko po gorskih grebenih od Kozlovega roba, soškega mostu, Mengor, Poljubinskega polja, Žabč do Zatolmi-
na — vse je v ognju.
Miloševa skupina je prišla neposredno v bližino vojašnic in jih napadla. Laških bersaljerjev se je polastila panika kljub navdušujočim besedam njihovega oficirja, ki je kričal: »Coraggio, ragazzi! Avanti, ragazzi!« Toda ragazzi niso šli naprej. Druga skupina naših borcev je napadla na mostu čez Tolminko stražo. Po kratki borbi se je moral sovražnik umakniti z mesta v stražnico. Naši pa hajd na juriš in v naletu so zavzeli most in stražnico. Lahi so se razbežali na vse strani. Naši so ujeli dva bersaljer-ja in zaplenili težko strojnico.
Iz Sv. Lucije drvi proti Tolminu nemški kamijon, ki pelje pomoč tolminski posadki. Nemškim nacistom se gotovo niti sanjalo ni, da gredo smrti nasproti in da se bodo čez nekaj minut pridružili neizbežni usodi hitlerjevskih band, ki ne bodo imele nikoli več prilike ropati in zatirati drugih narodov. Naš bataljonski komandant Tine vriska od veselja v zasedi pod Prapretnim. Ko je kamijon dospel v neposredno bližino naše zasede, so se na povelje komandanta vsuli rafali v križnem ognju na avto. Tovariši so nato v naskoku obsuli avto z bombami, ki so razsvetlile okolico med nepopisnim grmenjem eksplozij. Obcestni kamen je preprečil, da ni nemški avto zdrvel naravnost v Sočo. Nekateri Nemci so hoteli zbežati, toda že med skokom so jih zadele naše smrtonosne krogle in obležali so ob okrvavljeni Soči. Želja našega pesnika-
preroka pri Sv. Lovrencu je bila izpolnjena,
Naše edinice so se po tem uspešnem napadu brez kakršnih koli izgub poslovile od doline in odšle v svoje taborišče. V zgodnjem jutru smo se vračali in nihče ni čutil 'utrujenosti. Naša srca so drhtela od radosti in
Avčef 14.
»Vračamo se v stare kraje, toda res, sedaj smo Udarna brigada. Januarski Lokovec, kdo ga ne pomni, potem Avče. Sedaj pa imamo še večje naloge, menda v zvezi z zapadnimi zavezniki.« Tako govorijo stari borci Bažbviške brigade, ki so že enkrat napadli Avče.
Harmonika svira, pesem odmeva, ljudje opažajo na obrazih naših borcev odločnost in neko svečano navdušenje; nekateri dostavljajo: »Vidi se, da je to udarna brigada! Gotovo bo na progi ples.« Kolona se vije dalje proti Avčam. Že smo v bližini postojanke. Ustavimo se. Komandanti se posvetujejo. Na robu male strmine je krasen razgled. Dobro vidimo pred postojanko fašiste, kako se brezskrbno sprehajajo in popevajo. »Cez nekaj ur bodo peli drugo melodijo,« pravi Anatolij, komandant ruskega bataljona ...
Napravil se je mrak. Kolona krene. Drugi bataljon na postojanko, prvi na most. Vsak borec zadržuje dih, ne kašlja, da ne bi s tem izdal prisotnosti in tako pokvaril akcijo. »Moramo jih iznenaditi,« nam govori komandant bataljona Kozančev, ki hiti ob koloni naprej.
navdušenja. Nemška drhal je mislila, da bo s požigi naših vasi in s pobijanjem naših nedolžnih ljudi razbila odpor slovenskega naroda. Ne zaveda se, da prav pod takim terorjem še bolj raste odpor in sila naše partizanske vojske, ki nas bo povedla do končne zmage in svobode!
junija 1944
Ura je pol dvanajstih; vsem utriplje srce v nestrpnem pričakovanju. Še pol ure. Straža na mostu nervozno stiska puško, kakor da čuti, kako prihaja kazen za njegovo hlapčevstvo Hitlerju.
Polnoči je že minilo. Zakaj se ne začne? Kaj naj to pomeni? Najrado-vednejši se izprašujejo in se ozirajo radovedno naokoli. Niso še vsi pripravljeni?
Prrr ... Prrr . .. pok ..'. pok ...
Noč je oživela. Vse se bliska od silovitega ognja mitraljezov in bomb. Precej časa se menjajo rafali in bombe, naenkrat pa se začuje silen glas: »Juriš!« II. bataljon je že na bunkerjih, bombaši tolčejo. Še eni trenutek in postojanka je padla!! Štirji so se predali, več jih je obležalo v krvi, ostali s opobegnili, pobegnili so zvesti Hitlerjevi hlapci.
In kaj je v postojanki? Minomet »Fiat«, »Breda«, puške in koliko mu-nicije, vsega! Ruski borci skačejo od veselja.
Kaj pa I. bataljon? Na mostu regljajo strojnice, da je č^do. Težka je naloga. Naši borci ne dajo fašistom časa. da bi ovirali drzne minerje, ki pod strašnim ognjem izvršujejo naj-
večjo nalogo, kar so jih imeli do sedaj. Ali bodo uspeli? Most te masivno zgrajen. Oboki so veliki, treba jc mnogo razstreliva. Vsi potrpežljivo in neustrašeno delajo, zavedajoč se pomena svojega dela. Strokovnjaki iz minerske šole našega korpusa prvič sodelujejo v akciji s svojimi učenci, pregledujejo delo, popravljajo. Točno so izračunali, kam morajo položiti ekra-zit, da bo učinek večji.
Bliža se jutro. Tisti, ki minirajo na mostu, so nestrpni. Vsi se zavedajo, kaj pomeni uspeh — kaj pomeni pretrgana železniška zveza med zaledjem in fronto.
Trrrsk ... rummmm ... Vse se razsvetli, zemlja se stresa, velikanski dim se vzdigne. »Hura!« so vpili borci, »Hura!« je vpilo in odmevalo po dolini od Tolmina pa do Gorice. Uspelo je. Živela Bazoviška! Veselje se dviga v prsih naših borcev. Pred nosom smo jim jo zagodli, pa temeljito! Kaj se je zgodilo z onimi, ki so bili v bunkerju na mostu? To bo vedel najbrž le sveti Peter sam.
Akcija je končana, zdaj se vsi vračamo proti vrhu. Samozavestno stopa naša brigada navzgor. Za nami je velika stvar. In kakšen je njen pomen? Važna prometna žila, po kateri so hitlerjanski psi prevažali svoje sile na italijansko bojišče in izvažali vse, kar so naropali po naši Slovenski Primorski, je prekinjena. Zopet so naši borci dokazali, da so vredni zavezniki Anglije, Amerike in Sovjetske zveze.
Še bolj krepko bomo bili okupatorja in njegove hlapce do njihovega končnega poraza.	Stjenka.
ŠIMOM MMIMOMSKE
Se vedno je treba žrtvovati
»Slabo je pri nas in slabo je povsod. Drugače tudi ne more biti po tako dolgi uničevalni vojni, v kateri je napadel fašizem narode sveta.« Približno takole je, govoreč o gospodarskih težavah v coni B, spregovoril na zasedanju okrožja plenuma SIAU tov. Regent. Da, tako je in drugače biti ne more. Vendar pa je bistvena razlika vprašanja gospodarskih tezkoč v deželi pod pogoji ljudske oblasti, kot pa pod pogoji, kjer drže vodilne položaje v oblasti izkoriščevalci delovnih množic. Da spoznamo to, nam ni treba hoditi daleč, saj imamo že tu doma, to se pravi, v sami Julijski Krajini primer te razlike.
Poglejmo v cono A. natančneje si oglejmo življenjske pogoje v Trstu. Pred nabito polnimi izložbami z vsemi dobrotami strada, da, in celo umira od pomanjkanja izčrpano delovno ljudstvo. Delavec zasluži
Delavska zavest raste
Delavci in nameščenci tovarne vezanih plošč v Št. Petru na Krasu so sklenili, da bodo imeli svoj redni sestanek, katerega se bodo vedno vsi udeležili, vsak četrtek od dveh do treh popoldne. Da bodo vsi navzoči in da ne bo produkcija trpela, delajo dnino tisto popoldne namesto do desetih, do enajstih zvečer. Imeli so že štiri take sestanke.
V mesecu novembru so tudi zbrali za dobrodelne namene 22.320 lir za Mladinski dom »Toneta Tomšiča« v Št. Petru na Krasu, za vojne invalide so zbrali 22.300 lir in za obdaritev delavskih otrok za Miklavža 16.514 lir. Če pogledamo skupno vsoto vsega zbranega delavskega denarja in število delavcev in nameščencev, ki jih je 130, potem vidimo, da so res pokazali svojo požrtvovalnost, s katero hočejo podpreti našo narodno oblast in pomagati tistim, ki so v borbi največ trpeli in vse izgubili. S tem so pokazali očetovsko skrb do otrok, ki so izgubili starše v času borb, padle
tam komaj toliko, da bi s«? nekaj dni i bodisi kot borci, aktivisti ali pa talci, na mesec pošteno najedel. V istem PoleŽ vseŽa drugega so se naročili mestu pa živi zalega črnoborzijancev in špekulantov, ki pomagajo zločinskim trgovcem dobesedno slačiti in ropati delovnega človeka.
Borba delovnega človeka proti tem škodljivcem je otežkočena zato, ker vseh tovarn konzerviranih rib na ob-
tudi na 120 izvodov »Primorske Borbe«, 60 izvodov »Primorske Delavske Enotnosti« in 60 izvodov »Delavske Enotnosti« iz Slovenije. Ta podružnica Enotnih sindikatov naj služi kot zgled vsem drugim.
Iz Ajdovščine
Podružnica Enotnih Sindikatov pri lesni stroki na žagi v Ajdovščini je naročila za svojih 61 članov 45 izvodov »Primorske Delavske Enotnosti in 15 izvodov »Delavske Enotnosti« iz Slovenije. Napravili so 150 udarniških ur za izdelavo barak in pohištva za pogprelce iz Predmeje
Iz Postojne
Delavci v Postojni so zbrali denar za popravilo Delavskega doma v Postojni s tem, da so dali vsak zaslužek enega dneva. Zdaj s tem denarjem popravljajo delavci svoj dom z lastnimi sredstvi, da ne obremenju jejo svoje ljudske oblasti. Sredi januarja bodo imeli otvoritev svojega lastnega doma.
Idrijska mladina svojim borcem
Mladina rudarskega mesta Idrije je v želji, da bi izkazala svojim borcem vsaj del tisite velike ljubezni in hvaležnosti, ki jo čuti do svojih osvoboditeljev, obdarila na Novo leto borce VII. Udarne divizije — borce Narodne Obrambe. S tem dejanjem je mladina ponovno dokazala, da je ljudstvo in vojska eno telo, da so borci iz hercegovskih vasi in mest enih misli
z nami. — Vsi smo se borili za veliko Titovo Jugoslavijo, v kateri bo vključena Primorska in Trst.
Kako so borci Narodne obrambe sprejeli te darove in kakšne misli so jih pri tem navdajale, nam nazorno pove sledeče pismo, ki so ga borci Narodne obrambe poslali idrijski mladini.
Zahvala borcev idrijski mladini
Konferenca v Izoli
Dne 7. januarja je bila v Izoli konferenca lastnikov in delegatov
nima ljudstvo organov svoje oblasti, ki bi zaščitili njegove življenjske koristi.
Pri nas pa, kjer ima ljudstvo oblast v rokah, pa pod istimi težko-čami vodijo ljudske množice uspešno borbo proti špekulantom in črnoborzijancem. Ljudska oblast pač v celoti ščiti koristi delovnega ljudstva. O tem nam pričajo neštevilni ukrepi naše oblasti, med katere sodi tudi oddaja živilskih nakaznic samo tistim, ki doma ne pridelajo toliko, da bi se lahko prehranili sami. Ta ukrep govori o tem, da se naše ljudstvo dobro zaveda gospodarskih tež-koč, ki nujno slede uničevalni vojni, da pa ne dovoli, da bi kdor koli izkoriščal te težkoče ali pa da bi prav tisti, ki so za osvoboditev našega ljudstva največ žrtvovali, ostali prikrajšani. Poleg tega govori ta ukrep tudi o tem, da se naše ljudstvo zaveda, da borba za dokončno osvoboditev Primorske še ni končana, da je treba še vedno žrtvovati, da si je treba še vedno pritegovati.
V naslednjih dneh se bo začela načrtno uresničevati ta ljudska odredba, zato so zlasti SIAU in množične organizacije, kot nosilci politizacije našega življenja poklicane, da izvedejo v celoti to kampanjo. Aktivisti SIAU morajo biti tisti, ki bodo vsem ljudem pravilno raztolmačili samo izvedbo te ljudske odločitve in podprli delovnega človeka v borbi tam, kjer ga skušajo proti-Ijudski škodljivci, pa najsi izvirajo iz samih ljudskih vrst, oslepariti. Uspeh pravilne razdelitve živilskih nakaznic pomeni oskrbeti vse tiste tisoče pogorelcev, na pol bosih in nagih, ki jim je fašizem vse uničil.
Iz goriških zaporov
Antifašisti, ki za svoje delo v borbi proti fašistom uživajo plačilo v zavezniških zaporih v Gorici, so poslali ljudstvu iz mesta in okoliških vasi prisrčne zahvale za božična darila — slaščice, cigarete, sadje in ostalo, kar so jim poslali. Zahvaljujejo se za njihovo pozornost in pošiljajo pozdrave in voščila vsemu primorskemu ljudstvu za srečno, za svobodno novo leto 1946.
m oc ju Slovenskega Primorja in Hrvaške Istre. Tej konferenci, ki jo je sklicala novo ustanovljena poslovalna središnica za to industrijo, so prisostvovali tudi zastopniki narodnih oblasti Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje in Oblastnega NOO za Istro ter predstavniki sindikatov. Razpravljalo se je o vseh važnejših problemih ribarske industrije v Julijski Krajini, ki je na tem teritoriju zelo
razvita in zaposluje precejšnje število delavcev in nameščencev italijanske kot tudi slovenske narodnosti. Središnica, ki jo sestavljajo predstavniki narodne oblasti, sindikatov in strokovnjakov, si je zadala nalogo, da koordinira delo vseh tvornic, se briga' za nabavo potrebnih surovin in drugega materiala, plasiranje proizvodov, za določevanje cen istim in drugo. Njena dolžnost je tudi, da skrbi za socialni položaj delavstva in nameščencev. Za svoje delo odgovarja narodnim oblastem tega ozemlja.
Veselica v cerkvi
Ob prejemu vaših darov smo občutili v naših srcih nekaj novega, česar do sedaj še nismo dojeli. Občutili smo, da niso samo na naših domovih srca, ki čutijo, ki se veselijo in ki trpijo z nami. Ne — tudi tukaj, v Idriji so taka srca. Občutili smo, da nismo sami, da je tukaj mladina, ki nam stoji ob strani, ki je z nami prav za prav eno, ki nam hoče nadomestiti vsaj košček doma, ki hoče, da čutimo, da je tudi tukaj naš dom. Na oni dan so bile naše misli pri naših dragih, mislili smo na svoje domove. Bili smo nekako tihi in zatopljeni. Vaši darovi so nas zdramili in začutili smo, da tudi vi mislite na nas. Še močnejše kakor do sedaj smo občutili, da je tudi tukaj naša zemlja, da je tukaj mladina, s katero smo se skupaj borili, trpeli in zmagali. Če pomislimo dve leti nazaj, se spomnimo treh senc, ki so se sklonjene s puškami in bombami v rokah, z neslišnim korakom bližale vasi.
V oni tihi novoletni noči je hotela
ta tiha partizanska patrola voščiti ljudem srečno novo leto in skorajšnjo svobodo. Tik pred vasjo so obstadi in še enkrat pogledali okoli. Prišli so do prvih hiš — zagrmel je rafal in s svojo strašno pesmijo napolnil tiho novoletno noč. Dva tovariša sta padla, dva curka tople krvi sta pordečila sneg. En tovariš se je srečno umaknil, dva krvava curka pa sta ostala v snegu tik pred vasjo in opominjala: »Ni še konec borbe, ne trpljenja in ne žrtev — maščujte nas!« Maščevali smo jih. Sedaj je vse za nami. Ni se nam treba bati, da bi nam kdo ukradel ono, kar smo z lastno krvjo priborili, sedaj vemo bolj kot kdaj koli, da je z nami mladina, ki je pripravljena z nami trpeti, z nami boriti se in z nami zmagati. Tovariši mladinci in mladinke, kličemo vam:	Naprej z
nami, da dosežemo ono, za kar so tisoči in tisoči naših najboljših prelili svojo kri!
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Borci Narodne Obrambe.
Zborovanje enotnih sindikatov v Tolminu
Kraško ljudstvo je pobožno in spoštuje verske obrede. To je dobro vedel tudi g. dekan Kos v Komnu in je sklenil izkoristiti cerkev za politično obdelavo Kraševcev. 23. in 24. decembra je s prižnice vabil vaščane, da se udeležijo vesele igre, ki naj bi zabavala ljudstvo za božične praznike. Ljudstvo je sledilo njegovemu vabilu in cerkev je bila nabita z radovednimi vaščani. Ko pa se je pomikal po cerkvi sprevod namaskiranih mladenk, ki naj bi predstavljale angelčke, Marijo in Jožefa, se je ljudstvo začelo zgražati, da se cerkev izrablja v take namene. V komenskem okraju so na razpolago drugi prostori, ki bi
bolj ustrezali za take predstave kot pa hram božji.
Poštene kraške ženice so glasno protestirale proti takemu ravnanju gospoda dekana,
Izgleda, da se je g. dekan in vsa reakcionarna duhovščina na Primorskem, ki tako pogosto napada ljudstvo in oblast, ki si jo je samo priborilo, precej oddaljila prav od tega ljudstva in njegovega globokega verskega čustvovanja, od njegovega globokega spoštovanja verskih obredov in cerkve in v bojazni za svoje sebjčne koristi krenila na drugo pot, kamor pa jim verno in pošteno ljudstvo ne bo sledilo.
Samo ljudska oblast skrbi za ljudstvo
Nezaslišano krivico in težki udarec, ki nam ga je zadal zavezniški splošni ukaz št. 11, s katerim so bili odvzeti izvoljeni ljudski oblasti zakonodajni in izvršni posli, občutijo danes na Goriškem zlasti vse reve družine, ki žive v pomanjkanju vsakih življenjskih sredstev, tiste družine, ki so v vojni izgubile svoje hranitelje. Prej so bile te nepreskrbljene družine glavna skrb krajevnih NO odborov, ki so imeli od svoje strani vse možnosti jim zadostno pomagati, ker so imeli v svojih rokah tudi izvršno oblast. Krajevni NOO, ki jih ljudstvo še vedno priznava, pa nimajo danes več pravice pobirati davkov, ki naj bi šli v prvi vrsti v podporne namene. Zasedbena oblast, ki je prevzela v varstvo to ozemlje, se pa za podpore tem družinam ne zmeni.
NAKUP
PRODAJO
IN ZANiNJAVO
lahko izvršite potom našega uvoznega in izvoznega zavoda
UIVOD
TRST
d. z o. z.
Via Torre bianca 8/II1 — tele!. 80-00
Krajevni NOO ne naberejo toliko prostovoljnih prispevkov, da bi z njimi podprli vsaj najbolj potrebne družine ,v vasi si zato pomagajo kakor morejo, z ljudsko samopomočjo ter z lastnimi sredstvi, V Prvačini so dali podporo v skupnem znesku 2000 lir trem najbolj potrebnim družinam in to na podlagi zbiranja prostovoljnih prispevkov. V Biljah so podelili v podporo 5700 lir, nabranih kot prostovoljni prispevki in od trošarine. Miren je prejel 20.000 lir od tov. Franca Vuka iz Mirna, stanujočega v Vidmu; od teh so podelili revnim družinam 15.000 lir, ostalih 5000 lir pa za šolstvo. V Sovodnjah so prispevale za podporo vse organizacije. Podpore so bile na ta način porazdeljene kot po navadi; v Lokvici je dal tudi dobrosrčni tovariš 5000 lir v podporne namene. Renče so zbrale 11.000 lir kot prostovoljne prispevke in od trošarine za pomoč najpotrebnejšim družinam. Na isti način so si bili primorani pomagati v decembru in v novembru v Opatjemselu in drugod.
Te ogromne težave so naravna posledica protiljudskega ukaza ZVU št. 11, s katerim je bilo ljudstvo oropano svoje oblasti.
30. decembra minulega leta se je v Tolminu vršilo zborovanje enotnih sindikatov tolminskega okraja. Zborovanje je otvoril tov. Rudi in pozdravil tov. Primožiča Jožeta - Miklavža kot tajnika osrednjega odbora enotnih sindikatov Vzhodno-primorskega okrožja. Nato je govoril tov. Maks o početkih, razvoju in borbi organizacije in ožigosal delo reakcije, ki je hotela zavirati polet naprednih delovnih množic.
Sledil je pregled dela in uspehov pripravljalnega odbora okrajne podružnice ESZDN, ki je do sedaj ustanovil 5 podružnic s popolnim odborom in 3 s tričlanskim pripravljalnim odborom. Najmočnejši podružnici sta železniška, v kateri so včlanjeni vsi železniški uslužbenci od Kanala do Podbrda, za njo pa podružnica v Slapu ob Idriji.
V izčrpnem govoru je tov. Primožič podal zasluge enotnih sindikatov v borbi za pravice delovnega ljudstva in nakazal naloge, ki stoje pred organizacijo v bodoče.
Zborovalci so nato izvolili med-strokovni svet iz vsake podružnice po enega člana.
S tega zborovanja so bile poslane resolucije Ministrstvu za konstituanto, dalje protestna resolucija Zavezniški vojaški upravi v Trstu zaradi delovanja fašistične organizacije Julijskih sindikatov.
Predlog tov. Pavle, naj tajnik glavnega odbora ESZDN tov. Miklavž ponese borbene pozdrave tovarišem v zoni A, ki so organizirani v enotnih sindikatih, in sporočilo, da bomo storili vse za čimprejšnjo združitev vsega primorskega delovnega ljudstva, so vsi prisotni z navdušenjem sprejeli.
VSEM NAROČNIKOM KNJIG »GREGORČIČEVE ZALOŽBE«!
Ker se je zaradi nedostajanja električne struje tiskanje knjig »Gregorčičeve založbe« zakasnilo, sporočamo vsem naročnikom, dn knjige izidejo do srede januarja 1946.
Knjige so zanimive in bodo slednjemu čitatelju nudile zdravo, poučno in zabavno duševno hrano.
Obenem sporočamo, da je izšel I. zv. Mladinske knjižnice, Triglavov polet, ki je na razpolago vsem naročnikom za doplačilo lir 20 za izvod.
Ta policija ne ščiti ljudstva
Na Kobariškem so skoraj v vseh vaseh v lepi domačnosti in prisrčnosti praznovali Silvestrov večer. Vršile so se kulturne in zabavne prireditve s šaljivimi igrami in burkami, s sreč-kanjem in šaljivo pošto. Mlado in staro si je po dolgih letih vojne dalo duška v veselju. Na svoje domove so se vrnili starejši letniki iz JA. V Kobaridu so silvestrovanje organizirale žene v svrho nabiralne akcije za obnovo in opremo »Doma antifašistične žene«, kar jim je odlično uspelo in so nabrale 30.000 lir. Žene nameravajo organizirati tudi tečaj klekla-nja, šivanja, pletenja itd. Tečaj bo namenjen zlasti mladini.
V Idrskem je na ta dan, po 18 letih molka, prvič nastopila na odru tudi domača godba na pihala. Lep uspeh je imela ogrda »Damoklejev meč«.
Toda ob gotovi uri ponoči so začeli zavezniški policaji na zelo grob način in s kletvami razganjati ljudi iz dvorane domov. Enega tovariša, ki se je pred kratkim vrnil iz JA, je policist prijel za vrat in ga surovo preganjal; komaj so ga rešili iz brutalnih policijskih rok domači fantje. Isto se je godilo v Borjani in v Starem selu, kjer so policisti suvali ljudi s puškinimi cevmi. V Starem selu je tudi nek policist s pestjo udaril v obraz borca JA in ga zmerjal z nesramnimi psovkami (»Jugoslav — sambic«).
Za našo vojsko
Tudi letos, za prvi Božič v miru, so žene in mladina z ljubeznijo obdarovale s paketi našo vojsko osvoboditeljico in same nesle darila preko demarkacijske črte, v cono B. Mladinke iz Kamna so obdarovale 60 borcev v Krnu, mladina iz Volč pa borce, ki so na cestnem bloku med
Volčami in Tolminom, žene in mladina iz Kobarida borce v Drežnici.
Tudi na pogorelce in na deco niso naše žene pozabile. Mladina iz kobariškega okraja je nabrala 14.850 lir, nabranih je bilo tudi 36 komadov različne obleke in obutve, kar je šlo vse v prid pogorelcem v Komnu.
Za svoje otroke pa so žene iz Kobarida pripravile 120 paketov.
Pogr^ naših žrtev
Na dan sv. Treh kraljev so na Žagi svečano pokopali tov. Nanda Buttolo, ki je postal žrtev nemške ofenzive na Cerkno. Padli tovariš je imel še brata Vita, s katerim sta šla skupaj v borbo in na bojnih poljih sta oba darovala mladi življenji za svobodo našega ljudstva, za blagor naše zemlje. Ob priliki svečanega pogreba tov. Nanda so se mnogoštevilni udeleženci bridko spominjali tudi tov. Vita, katerega na žalost ne morejo počastiti s takšnim poglre-bom, ker so njegovo truplo Nemci sežgali.
Njegov duh naj mirno počiva, kajti vsi, ki imajo ali nimajo groba, ne bodo nikdar pozabljeni, zgradili so si sami neminljiv spomenik, to je »svoboda«.
Pred dnevi se je vršil pogreb padlega tov. Jožefa Žorža iz Trente, ki je padel v borbah z Nemci v Bregi-nju. Bil je prostovoljec v 17. brigadi S. Gregorčiča od jeseni 1943. Vaščani se s hvaležnostjo spominjajo vzornega tovariša.
DVA JUNCA v starosti 12 in 8 tednov in 1 bika v starosti 8 mesecev (vsi trije so švicarske pasme), zaradi pomanjkanja krme prodam ali zamenjam za seno, krompir ali drug živež. Interesenti naj se zglasijo pri Karel Žigon, Ajdovščina, Uška pot 6.
»Primorca borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. — Urejuje Albreht Roman.