Car in kočijaž.
luski car Aleksander je napravil sprehod po Moskvi. Med sprehodom ga je zajela huda ploha. Zatekel sc je pod streho bližnje kočije in se dal peljati do svoje palače.
Ko hoče plačati, opazi, da je pozabil svojo denamico in da nima niti beliča pri sebi.
»PoČakaj trenutek,« reče kočijažu, »takoj ti pošljem denar!«
»Oho,   že   poznam   ta   način!«   odvrne   rohneče   ko* Oijaž.
»Kaj hočeš s tem reČi?« »Trdim,   da mc hočete ogoljufati   in   spraviti ob moj   težko   prisluženi zaslužek.«
»Kako vendar moreš kaj takega misliti?« ga vpraša car. »No, zakaj  pa ne bi mislil  tako, batjuška? Že najmanj  sto Ijudi sera vozil do te palace in vsi so mi zatrjevali, da so pozabili denar; odŠIi so vsi v tole poslopje, vidcl pa nisem nikdar nobenejia več.« »Tu scm, pred kraljevo patačo si jih pripeljal?« »Da, gospod, baš prcd tale vrata!«
»Dobro, vzemi moj plašč v zastavo in počakaj, takoj se vrnem in ti pri= nesem denar!a mu odvrne car. Cez par trenutkov pride iz palače, izroci koči= jažu veliko svoto denarja in vzame svoj pJasč. »To je plačilo za mojo vožnjo«, reče smehljaje osuplemu kočijažu, »in placilo za vse vožnje, ki jih moji dvorjani niso plačali; je pa tudi pla&ilo za prevoz vseh tistih, ki bodo v pri* hodnje pozabili plačati!«
Kočijaž je, tako pripovedujejo očividci, padel skoraj s kozla, ko je zvedel, da je bil gost t njegovi kočiji sam ruski car...