STANE PEČAR BOJ RAŠIŠKE ČETE Z NEMCI PRI KOPAČU NA OŽBOLTU Domačija pri »Kopaču«, Sv. Ožbolt št. 19 (sedaj Ožbolt nad Zmincem št. 13) je bila pred drugo svetovno vojno in še več let po njej povezana s kolo vozno cesto, ki je potekala iz Puštala po dolini Hrastnice. Sedaj je več kot polovica ceste asfaltirane, ostali del pa je lepo vzdrževano makadamsko cesti šče. Peš hoje od Puštalskega gradu do »Kopača« je 1 ura in, 30 minut. Na sred nje veliki hribovski kmetiji, nadmorske lege 652 m, so redili nekaj glav go veje živine, drobnico, prašiče in par konj. Gozdne parcele so dajale dovolj drv in lesa za domačo porabo, nekaj pa tudi za prodajo. Na kmetiji so ob prihodu nemškega okupatorja živeli gospodar Franc Krmelj, njegova žena Marija, njen sin iz prvega zakona Franc Fojkar, star 16 let, in šest otrok iz njenega drugega zakona, v starosti od 4 do 11 let. Številna družina je živela skromno. Danes je kmetija v tujih rokah. Bitka pri »Kopaču« je prvi spopad med nemškim okupatorjem in parti zani na loškem območju. Bila je že večkrat opisana v različnih glasilih in publi kacijah, toda nikoli podrobno, kar pa si glede na njen pomen in veličino vse kakor zasluži. Pomembno je vplivala na kasnejši razvoj političnih in vojaških dogodkov v okolici Škofje Loke. Večinoma religiozno kmečko prebivalstvo, ki se je tedaj prvič srečalo s partizani, je spoznalo resnične borce za svobodo, komuniste, ki niso bili v ničemer podobni prikaznim iz nemških lepakov, in večina je ostala zvesta osvobodilnemu gibanju do konca. Tudi likvidacija iz dajalca je naletela na odobravanje pri njih, obenem pa strahovala tiste, ki so se kakorkoli udinjali okupatorju. Rašiška četa je bila ustanovljena 28. julija 1941 iiz šmarnogorsko-gameljske in črnuške partizanske skupine. Ob ustanovitvi je štela 27 borcev in bork. Njen komandir je postal Stane Kosec iz Rašice, politični komisar pa Mile Špacapan iz Črnuč, ki ga je sredi septembra istega leta nasledil Maks Pečar, prav tako iz Črnuč. V času obstoja čete se je v njej bojevalo preko 65 bor cev in bork. Četa je sprva delovala samostojno, po 17. avgustu 1941 pa v sesta vu Kamniškega bataljona, toda o akcijah proti okupatorju na njenem operativ nem območju je odločalo le vodstvo čete. Dne 27. septembra 1941 so Nemci napadli Rašiško četo na rašiškem po bočju. Skupina 14 borcev, ki je od rašiške tragedije dalje predstavljala Rašiško četo, se je prebila skozi številne sovražnikove zasede, prebredla Savo in se ustavila na Medanskem hribu. Tu jo je obiskal član Glavnega poveljstva slo venskih partizanskih čet Aleš Bebler in jo začasno usmeril v Polhograjske Dolomite (na območje t. i. Ljubljanske pokrajine), kjer naj bi počakala nadalj njih navodil Glavnega poveljstva. Ostali borci Rašiške čete so se razšli po rašiških gozdovih in tam doživljali najrazličnejše usode. Nekateri so se zatekli v Ljubljano in se kasneje priključili svoji četi. 217 Požgano gospodarsko poslopje pri »Kopaču« na Ožboltu dne 31. oktobra 1941 V skupini, ki je šla v Polhograjske Dolomite, so bili: Mile Spacapan, ko mandir, Marjan Rožanc. komisar, Ivan Zaje, Jurij Zaje, Martin Jurič, Mirko Knapič, Cveto Novak, Milan Juvan, Slavko Kraljic, Mirko Kraljic, Tine Zaletel. Jaka Molek in Stane Mrhar (bil ujet od Italijanov pred odhodom čete h »Kopa ču«). V Polhograjskih Dolomitih so se četi priključili nekateri njeni borci, ki so se po nemškem napadu na rašiško pobočje umaknili ;v Ljubljano, in to: Drago Jakopič, Rudi Naglic, Stane Živalic, Vinko Burnik, Srečko Dermastja, Tone Sturm, Ludvik Bradeško in Tone Sever (obsojen na smrt pred odhodom čete h »Kopaču«). Četi pa so se v Polhograjskih Dolomitih priključili tudi naslednji no vinci, ki so prišli po zvezi iz Ljubljane: Ladislav Rakovec. Slavko Wester (po nesreči ga je ustrelil soborec na Samotorici, in to pred odhodom čete h »Ko paču«), študent medicine Vinko Zeleznikar, zlatarski vajenec Vincenc Mikuš, neki čevljar iz Ljubljane, Stane Stanovnik iz Horjula, Angelca (sedaj se piše Razinger in živi v Hrastniku — ostala je pri kajžarju Martinu Kalanu, kjer je četa počivala tisti dan, ko je odšla h »Kopaču« in ni bila udeležena v tem boju) in dva Ljubljančana, ki sta pobegnila že v Polhograjskih Dolomitih (eden pod Grmado). Po uspešni likvidaciji italijanskega vojaka v Horjulu, dne 24. oktobra 1941, se je četa premaknila v večernih urah na Koreno, kjer se je zadrževala do 29. oktobra. V noči med 29. in 30. oktobrom je po ukazu Glavnega povelj stva iz Ljubljane prekoračila takratno italijansko-nemško mejo vzhodno od Grmade (kota 989), z namenom, da se na območju Polhovca pridruži razbitim partizanskim enotam iz operativnega območja Kranj in Kamnik, ki naj bi se tam zbrale. Četo je iz Dolomitov vodil do »Kopača« Matko Likovič, kurir Glavnega poveljstva, ki se je vrnil v Polhograjske Dolomite še isti večer, ko 218 Vinko Zeleznikar jo je pripeljal do »Kopača«. S četo sta iz Polhograjskih Dolomitov potovala tudi dr. Aleš Stanovnik, član Vrhovnega plenuma OF (dne 30. oktobra je od kajzarja Martina Kalana, vulgo Lipnika, kjer je četa počivala, odpotoval v Skofjo Loko in od tod z vlakom na Jesenice) in Edvard Giorgioni, kurir Ope rativnega štaba za Gorenjsko (bil ujet pri »Kopaču«). Četa se je po prekoračitvi meje dne 30. oktobra približno ob 4. uri zju traj ustavila pri kajžarju Martinu Kalanu, Sv. Barbara št. 12, in pri njem počivala do večera, ko je nadaljevala pot do »Kopača«, kamor je prispela nekako ob 20 h 30. Borci so bili do kože premočeni, kajti sneg je močno naletaval in ga je bilo domala pol metra. Premočeni in utrujeni borci so se z dovoljenjem gospodarja odpravili na gospodarsko poslopje, kjer so polegli v seno in kmalu drug za drugim trdno zaspali. Straž niso postavili, ker je komandir menil, da to ni potrebno, saj je sneg tako sproti zakril sledi njihovih stopinj. Ni pa računal na izdajalca, domačina, ki jim je sledil in jih za borih nekaj nemških mark izdal Nemcem v Škofji Loki. Ze čez mesec dni je za svoje gnusno dejanje prejel zasluženo kazen. Proti jutru naslednjega dne je sneženje ponehalo in skozi kopaste oblake in jutranje meglice je posijalo sonce. Že ob zori so odšli iskat zvezo z omenjeni mi enotami v rajon Polhovca komisar čete Marjan Rožanc in borca Tone Šturm ter Ludvik Bradeško, ki se do boja niso vrnili. Premočeni borci so* se hodili izmenično sušit h kmečki peči v »Kopačevo« hišo. Nekateri so pustili pri peči mokre plašče in suknjiče in so se kasneje prebijali iz obroča kar brez njih. Četni kuhar Slavko Kraljic je s pomočnikom Jurijem Zajcem pomagal gospodinji pripravljati kosilo za borce čete. kajti ta dan niso zaužili še ničesar. Približno ob 13 h 30 so se pri »Kopaču« iznenada pojavili Nemci in hitro obkolili domačijo. Z naperjenim orožjem so vdrli v hišo in zajeli ali pobili sedem borcev, ki so se zadrževali v njej. Borci niso imeli pri sebi orožja, ker je tako zahteval gospodar zaradi številnih majhnih otrok. Zato se niso mogli upreti Nemcem. Ko so opravili s partizani v hiši, so orožje vperili skozi okna in začeli divje streljati proti gospodarskemu poslopju. Takoj nato se je oglasilo njihovo orožje tudi zunaj, kjer so imeli razpostavljene zasede. Parti zani na gospodarskem poslopju so imeli orožje zaradi čiščenja razstavljeno in so ga mrzlično sestavljali. Brž, ko so ga sestavili, so začeli odgovarjati na šte- 219 Jurij Zaje vilne sovražnikove rafale in strele. Že na začetku boja je krogla zadela v roko čevljarja iz Ljubljane (po imenu ga niso poznali, ker je bil v četi šele nekaj dni), kasneje je bil pri preboju čete težje ranjen in je podlegel ranam v bližnjem gozdu »Mačkovec«, kjer so ga soborci zakopali v sneg. Kmalu za njim je bil težje ranjen študent medicine Vinko Železnikar. Izdihnil je na rokah soborca, ki ga je ranjenega prestregel. Oholi Nemci so bili prepričani, da bodo zlahka opravili z »banditi;-, pa so se ušteli. Njihovi pozivi k predaji so bili zaman. Na vsak tak poziv sa znova odjeknili partizanski streli in rafali, ki so dali vedeti Nemcem, da ne bodo imeli lahkega dela. Poskušali so najprej s silo, nato še z zvijačo, toda uspehov ni bilo in jih ni moglo biti. Od kod ta hrabrost borcev, čeprav v brezupnem položaju? Kdor je poznal te prekaljene komuniste in skojevce, mu r.l težko razumeti, zakaj takšna hrabrost in bojevitost. Srditi boj je trajal že nekaj ur, in ko so Nemci uvideli, da odpora partiza nov ne bodo štrli na tak način, so na različne načine poskušali zažgati gospo darsko poslopje. Zaradi bojazni, da bi se Nemcem to posrečilo, so se borci po krajšem posvetu odločili za preboj, kar jim je tudi uspelo z neznatnimi izgu bami. Nemci so po preboju partizanov zažgali gospodarsko poslopje, v kate rem je zgorel padli študent medicine Vinko Železnikar. Molče je skupina partizanov gazila visoki sneg preko Tošča na jugovzhod no pobočje Grmade, kamor je prispela 1. novembra v jutranjih urah. V Polho vem Gradcu je pričelo zvoniti z vsemi zvonovi. Za njimi so se oglasili tudi drugje. Oznanjali so Dan mrtvih. Četa se je po vrnitvi v Polhograjske Dolomite okrepila z novimi borci iz Ljubljane. Po nekaj dneh se je v taborišču v Gaberju pridružila enotam, s ka terimi je iskala stike v Polhovcu. Enote so obdržale samostojnost, izvajanje vojaških akcij pa jim je bilo od Glavnega poveljstva prepovedano. Prehrana in oprema je prihajala iz Ljubljane. Četa je nato dne 5. novembra 1941 sode lovala v akciji na preserski most. Po tej akciji se je od nje ločila skupina borcev, pretežno Primorcev, in je kot Primorska četa odšla na Primorsko, dočim je Rašiška četa dne 12. decembra odšla v poljanske hribe na Pasjo ravan, kjer je bil Cankarjev bataljon. V njegovi sestavi se je potem udeležila velikih bojev v Poljanski dolini, od koder je del borcev odšel pod Karavanke, del Rašiške čete pa je sodeloval tudi v slavni dražgoški bitki. 220 Slavko Kraljic V boju prt »Kopaču« je sodelovalo 22 borcev Rašiške čete in kurir ope rativnega štaba za Gorenjsko Edvard Giorgioni. Boj pri »Kopaču« je na strani partizanov zahteval naslednje izgube: Mrtvi: 1. Vinko Zeleznikar, rojen 13. 12. 1917 v Slovenj Gradcu, študent medicine, 2. Jurij Zaje. rojen 24. 4. 1912 v Zg. Gameljnah. delavec, 3. Slavko Kraljic, rojen 23. 10. 1922 v Sp. Pirničah, Vodovodno inštala terski vajenec. 4. čevljar iz Ljubljane, star približno 35 let. Padle borce so leta 1947 prekopali v skupno grobišče v bivši Dolenčev park na Štemarjih v Škofji Loki, kjer počivajo še danes. Na kraju boja pa stoji spomenik, ki ga je dne 22. julija 1959 okrila organizacija ZB NOV Puštal. Ujeti: 1. Mirko Knapič, rojen 2. 10. 1917 v Tacnu, soboslikarski pomočnik, 2. Leon Zaje, rojen 30. 3. 1916 v Zg. Gameljnah, delavec, 3. Martin Jurič, rojen 11. 11. 1920 v Smartnem pod Šmarno goro, kle parski pomočnik, 4. Vincenc M i k u š , rojen 1. 4. 1924 v Jaršah, zlatarski vajenec , 5. Edvard Giorgioni, rojen 23. 11. 1911 Javornik, Jesenice, laborant. Prvi trije in Edvard Giorgioni so bili ustreljeni kot talci v Dragi pri Begunjah dne 14. novembra 1941, Mikuš pa prav tam dne 3. januarja 1942. Vsi so pokopani v skupnem grobu na kraju ustrelitve. O številu sovražnikovih vojakov, ki so sodelovali v tem boju, ni na razpo lago arhivskih virov. Izjave prič pa se precej razlikujejo. Zato lahko to število le ocenimo na približno 80 do 100 mož (med njimi precej Luksemburžanov, katerih aktivnost v tem boju ostaja uganka), ki so pripadali policijski enoti in gestapu iz Škofje Loke. Po preboju partizanov je Nemcem prišla pomoč iz Škofje Loke, ki naj bi po izjavah prič bila po številu mož močnejša od prvotne skupine. Tudi o izgubah sovražnika ni zanesljivih podatkov. Po izjavah pre živelih borcev naj bi imel 3 mrtve oziroma ranjene vojake, po izjavah doma- 221 Spomenik pri »Kopaču« na Ožboltu. Foto S. Pečar činov pa dva mrtva in dva ranjena. Še isti večer so jih v spremstvu manjše skupine vojakov in ob pomoči Franca Fojkarja odpeljali s parom ročnih kmečkih sani, izposojenih pri »Kopaču«, do kmeta Jožeta Marklja, Sv. Andrej št. 13 (vulgo Rošpoš). Od tam pa jih je ta kmet odpeljal s konjsko vprego v Škofjo Loko. Pred prihodom k temu kmetu so se ustavili pri Marjani Bašelj, Sv. Barbara 36 (hiša ne stoji več) in zahtevali rjuhe, da so vanje zavili oba ranjenca. Njenemu možu so zaupali, da imajo dva mrtva in dva ranjena voja ka. Ostali Nemci pa so se pri »Kopaču« zadrževali še dalj časa. Bili so dokaj nasilni (z izjemo Luksemburžanov) in so pokradli večje količine živil. Pričevanja drugih V letu 1956 sem obiskal nekdanjega gospodarja »Kopačeve« domačije Franca Krmelja na njegovem domu pri Sv. Duhu št. 32, kamor se je preselil z Ožbolta leta 1952. O tem boju je povedal naslednje: Dne 29. 10. 1941 (pravilno 30. 10. 1941 — op. pisca) ob približno 20 h 30 ko smo že legali k počitku, je neki moški glas dvakrat zaklical pred vezni mi vrati »Kopač, odpri«. Odpreti je šel pastorek Franc Fojkar. Vstopili so štirje oboroženi moški. Prosili so me, ali bi lahko večja skupina mož prenočila v našem hlevu, ne da bi mi povedali, kdo so. Sklepal sem, da so partizani, ker sem zanje že slišal. Dovolil sem jim prenočiti v gospodarskem poslopju v senu, 222 ker v hlevu ni bilo prostora. Skupina, ki je bila zunaj, se je takoj odpravila k počitku, dočim so ti štirje ostali še nekaj časa v hiši in gledali vojaško karto, nato sta se dva odpravila v noč, ostala dva pa k skupini. Drugi dan zjutraj je prišel eden od skupine v našo kuhinjo, pogrel nekaj konzerv in jih odnesel k skupini. Ker so bili še od prejšnjega večera premočeni, so se prihajali izmenično sušit k naši kmečki peči. Za kosilo so si pripravili krompir, ki jim ga je dala moja žena. Zaprosili so tudi za kislo zelje, ki sta ga šla iskat v klet moj sin Pavle, star 11 let, in neki partizan. Še preden sta ga prinesla iz kleti, sem, skozi okno zagledal Nemce. Ura je bila približno 13 h 30. Iznenada so vstopili v hišo z naperjenim orožjem in kričali po nemško, da naj dvignemo roke. Partizanoma, ki so ju zalotili v izbi, so takoj zvezali roke z žico, ki so jo vzeli na mizarski mizi. Mene niso zvezali, ker sem jim dopovedal, da sem gospodar domačije. Nato so preiskali vse prostore v hiši. V kleti so odkrili skritega partizana in ga zverinsko ubili. Med Nemci, ki so vdrli v hišo, sta bila tudi poznana gestapovca Pjaijer in Šturh. Nemci so kmalu po prihodu v hišo pričeli streljati skozi okna proti gospodarskemu poslopju. Ko so uvide li, da partizanom ne bodo mogli do živega, so poslali mojo ženo, da jih je šla pozivat k predaji. Njeni pozivi so bili brezuspešni. Zato so se Nemci odločili za požig gospodarskega poslopja. Najprej so to zaukazali meni, kar sem odločno odklonil z izgovorom, da me bodo partizani zagotovo ubili in bo tako kopica otrok ostala brez očeta. Ker so uvideli, da me k temu ne bodo pripravili, so se odločili, da bo to storil eden izmed ujetnikov, za katerega sploh ne vem, v katerem prostoru in kdaj so ga ujeli, ker sem bil tako zmeden. V roke so mu potisnili posodo z žerjavico in prisilili, da je z njo odšel do gospodarskega poslopja skozi zadnja vezna vrata. Odprl je lesena vrata od gospodarskega poslopja in stresel žerjavico na kup narezane živinske krme. Partizani, ki so bili v sosednjem prostoru, so tlečo krmo takoj pogasili. Zato so istega ujetnika ponovno prisilili, da se je po lestvi povzpel do gornje line, ki je bila izrezana v leseni steni gospodarskega poslopja, in z vžigalicami poskušal zažgati seno. Poskus mu ni uspel, ker je bilo seno ob lini vlažno in močno stlačeno. Šele tretji poskus s petrolejem, ki sem jim ga moral dati, mu je uspel. Plameni so hitro zajeli celotno poslopje in to nekako ob 18. uri. Partizani so se prebili iz gorečega poslopja in se rešili. Zgorel je neki medicinec, ki je bil že pred po žigom smrtno zadet. Ko je bilo poslopje še v plamenih, je Nemcem prišla pomoč. Število žrtev na strani sovražnika mi ni znano, dočim pa so partizani imeli tri mrtve (eden je zgorel, enega so ubili v kleti, enega pa pri stranišču za hišo) in tri ujete. Ujetnike so Nemci odpeljali s seboj, dočim smo padle partizane pokopali pod orehom pod hišo in so bili po osvoboditvi prekopani, meni neznano kam. Izjava Franca Krmelja se nekoliko razlikuje od izjav drugih prič, pa tudi glede dejanskega stanja, predvsem glede števila mrtvih in ujetih partizanov, kakor tudi glede pozivanja k predaji in požiga gospodarskega poslopja. Padli so namreč štirje partizani, ker je ranjeni čevljar izdihnil kmalu po preboju nedaleč od »Kopača«, ujetih pa je bilo pet. Razen gospodinje so Nemci poslali pozivat partizane k predaji tudi njenega sina iz prvega zakona Franca Fojkar- ja. Na njegov poziv so partizani odgovorili z rafalom iz mitraljeza, ki je za del kolo slamoreznice in je strašno počilo. Gospodarsko poslopje pa je bilo požgano po preboju partizanov iz gospodarskega poslopja. 223 Se živeči borci Cveto Novak iz Ljubljane, Na Jami 3, Tine Zaletel iz Kranja, Škofjeloška 1, in Ladislav Rakovec iz Maribora. Goriška 19 b, pri povedujejo, kako so na gospodarskem poslopju doživljali boj: Preden je četa prišla h »Kopaču«, je počivala pri kajžarju Martinu Ka- lanu, Sv. Barbara, kjer so nam postregli z mlekom in sadjem. Oboroženi smo bili z mavzericami in dvema puškomitraljezoma (mitraljezca sta bila Tine Zaletel in Milan Juvan). Oblečeni smo bili različno, pretežno športno, nekateri pa v bivše jugoslovanske uniforme. Le redki so nosili plašče. Na glavi smo imeli pretežno kape s ščitnikom, posamezniki pa šajkače. Pokrivala so bila opremljena z rdečo peterokrako zvezdo s srpom in kladivom. Položajnih oznak takrat še ni bilo. Prevladovali so mladi delavci, večinoma člani KP in SKOJ. Pri »Kopaču« smo se ustavili povsem slučajno zaradi slabega vremena in zato, da poiščemo zvezo z enotami, katerim smo se morali pridružiti. Bili smo do kože premočeni. Ob prihodu h »Kopaču« je gospodinja vsa začudena rekla: »Ja, kaj takšni ste gošarji in komunisti. No, saj niste takšni, kot se o vas govori. Straž nismo postavili, ker je tako odločil komandir čete. Po ukazu vodstva čete smo drugi dan dopoldne v gospodarskem poslopju pričeli čistiti orožje, ki smo ga v ta namen razstavili. Ker smo bili še od prejš- njega dne premočeni, smo se hodili izmenično sušit h kmečki peči v hišo. Malo po 13. uri so se iznenada odprla vrata v gospodarsko poslopje in med njimi je stal z naperjeno brzostrelko nemški vojak in za njim še eden. Osupnila sta od presenečenja, nekaj zamrmrala v nemščini, naglo zaloputnila vrata in hitro odšla. Začeli smo mrzlično sestavljati orožje. Največ težav je imel mitraljezec Juvan, ki je imel svoj puškomitraljez še v celoti razstavljen. V naglici je izgubil en del in ga zaradi tega ni mogel sestaviti. Zato ga je zakopal v seno, kjer je kasneje zgorel. Samo trenutek zatem je že zadrdralo proti nam. Naglo smo se razporedili po linah in pričeli streljati na Nemce, ki so ležali za drevjem pod poslopjem. Ranili smo nemškega vojaka, ki je predirljivo kričal, da je zadet v trebuh in hkrati prosil za pomoč. Poveljnika, ki je poveljeval skozi okno sta novanjske hiše in z močnim kričanjem vzpodbujal svoje vojake, je zadel Ivan Zaje in moč boja je zaradi tega nekoliko pojenjala. Nemci so se odločili za požig gospodarskega poslopja, da bi nas na ta način zbežali iz njega. Najprej je to poskušal neki nemški vojak pri lesenem lijaku za seno v hlevu. Pravo časno smo ga opazili in je nanj streljal Rudi Naglic in ga verjetno smrtno ranil. Potem so Nemci poslali pozivat k predaji najprej Kopačevo gospodinjo, nato njenega sina iz prvega zakona in nazadnje še ujetega partizana Mikuša. Po neuspelih pozivih k predaji, na katere smo odgovarjali z orožjem, so Miku ša prisilili, da je vrgel posodo žerjavice skozi vrata gospodarskega poslopja in to na kup narezane živinske krme. Pričelo se je kaditi in še preden je zagorelo, je eden od borcev poteptal žerjavico s čevlji. Med bojem je bil ranjen v za pestje roke čevljar iz Ljubljane, ki smo mu jo takoj obvezali. Za njim je težje zadelo v prsi študenta medicine Zeleznikarja, ki ga je eden od borcev prestregel in je umrl v njegovem naročju. Njegove zadnje besede so bile »Živela svoboda! Živel Stalin!« Preden je izdihnil, je enemu od borcev izročil svojo uro in prstan s prošnjo, da oboje izroči njegovi zaročenki Erni iz Ljub ljane. Njegovo željo je borec po vojni tudi izpolnil. Boj, ki se je pričel že zgodaj popoldne, je besnel še naprej. Bližal se je večer in treba je bilo nekaj ukreniti. Po krajšem posvetu smo se odločili za preboj, ne glede na žrtve, kajti vsako čakanje bi se nam utegnilo maščevati, 224 še zlasti, če bi Nemcem uspelo zažgati gospodarsko poslopje. Dogovorili smo se, da izsilimo pot na prostost z močnim ognjem iz vsega razpoložljivega orožja, v prvi vrsti z ročnimi bombami. Tako so Cveto Novak, Tine Zaletel in Ivan Zaje aktivirali po eno ročno bombo, odloputnili lesena vrata, odvrgli bombe proti Nemcem v zasedah in se takoj po strahoviti eksploziji pognali proti gozdu in spotoma divje streljali z mitraljezom in puškami. Brez praske so dosegli zavetje gozda. Ker se presenečeni Nemci niso takoj znašli, so tudi ostali borci planili skozi vrata in se pognali za prvimi tremi. Težje je bil ranjen v hrbet čevljar iz Ljubljane (prvič je bil ranjen že med bojem na gospodarskem poslopju v zapestje). Nezavestnega smo zavili v vojaško odejo in ga nosili s seboj po visokem snegu. Srečno smo se prebili v dolino Hrastnice in se vzpe njali proti Tošču. Med potjo* smo v gozdu »Mačkovec« ugotovili, da je čevljar umrl. Zavitega v odejo smo zakopali v sneg. Spomladi so ga neki domačini za kopali v zemljo na istem mestu. Od cerkvice na Selu smo opazovali gospo darsko poslopje pri »Kopaču«, ki so ga lizali ognjeni zublji. V cerkvici je zvon ravno takrat oznanjal večernice. Spomnili smo se tovarišev, ki so ostali pri »Kopaču«. Za njihovo usodo smo zvedeli kasneje. Nemci so v hiši zajeli štiri borce naše čete in kurirja Operativnega štaba za Gorenjsko, dva pa ubili (enega v kleti in enega pri stranišču za hišo, ko se je nameraval prebiti k nam na gospodarsko poslopje). Za točno število Nemcev, ki so sodelovali v tem boju, tudi mi ne vemo. Ocenjujemo pa, glede na obkolitev tako obsežnega in zahtevnega terena in po uporabljenem orožju, da jih je bilo blizu sto. Resnično pa ostaja odprto vpra šanje aktivnosti Luksemburžanov. Glede na celoten potek dogodkov menimo, da so precej pripomogli, da se ta boj ni končal za nas še bolj tragično. Pripis Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri zbiranju gradiva v zvezi s tem pomembnim dogodkom iz NOB in pripomogli k popolnejši zgodovinski resnici. še predvsem preživelim udeležencem tega boja. Ne izključujem možnosti, da so posamezni podatki netočni ali nepopolni. "Vzrokov za to je več. Preživeli borci in priče, katerih je le malo živih, so podrobnosti pozabili, arhivov pa ni na voljo. Pisani viri pa iste dogodke opisujejo različno, zaradi česar je opre delitev glede zgodovinske točnosti posameznega dogodka izredno težavna ali celo nemogoča. Viri Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji I, Ljubljana 1960. — Cveto Novak-Iztok: Revolucionarni boj pod Šmarno goro in Rašico 1938—1941. Ljubljana 1983. — Janko Prunk: Ob štiridesetletnici smrti dr. Aleša Stanovnika, Borec, št. 1. 1984. — Stane Kovač: Krščanski socialisti in delavska enotnost, Borec, št. 1, 1984. — Tine Zaletel: Predajte se, banditi. Tekst za oddajo »Se pomnite tovariši...« z dne 31. 5. 1959. — Gorenjski muzej Kranj: Knjiga begunskih zapornikov, 1941. — Zgodovinski arhiv Ljubjana, oddelek v Škof ji Loki: Evidenca porabe hrane v ge-stapovskih zaporih v Škofji Loki, 1941. — Stane Pečar: Spomenik pri Kopačevih. Borci Rašiške čete, Glas Gorenjske, 17. 7. 1959. — ZZB NOV Ljubljana-Siška: Življenjepisi padlih borcev Rašiške čete (Martin Jurič, Mirko Knapič, Slavko Kraljic, Jurij Zaje, Leon Zaje). — Medicinci, padli v NOB: TV-15. št. 14, 5. 4. 1973 (življenjepis Vinka Zeleznikarja). 13 Loški razgledi 225 Ustne izjave Cveto Novak (avtorjev zapis 31. 5. 1984); Tine Zaletel (avtorjev zapis 3. 7. 1984); Franc Krmelj-Kopač (avtorjev zapis 26. 2. 1956); Marjana Bašelj-Potiskarjeva (avtorjev zapis 15. 3. 1956); Jože Markelj, Andrej nad Zmincem 13 (avtorjev zapis 15. 3. 1956); Martin Kalan, Martinov z Lipnika, Sv. Barbara 12 (avtorjev zapis 15. 3. 1956); Vinko Krajnik, Godešič (avtorjev zapis 15. 3. 1956). Pisne izjave Cveto Novak: pismo Loškemu muzeju 10. 3. 1958; govor ob odkritju spomenika pri Kopaču 22. 7. 1959; pismo Občinskemu odboru ZZB Skofja Loka 24. 8 1983; pisna izjava, avgust 1984. —• Tine Zaletel: pismo Loškemu muzeju 18. 2. 1958. — Franc Fojkar: pismo Loškemu muzeju 14. 3. 1958; pisna izjava, Ljubljana 1983. — Tone Sturm, Kobarid: pisna izjava 22. 8. 1984. — Ladislav Rakovec. Maribor: pisna izjava 12. 8. 1984. — Iztok Stanovnik, Ljubljana: pisna izjava, avgust 1984. — Cveto Novak, Tine Zaletel: pisna izjava 25. 9. 1984 (ZZB Sk. Loka). — Angela Celar, Zbilje: podatki za brata Slavka Kraljica. — Štefan Zaje, Gameljne: podatki za brata Jurija Zajca. — Frančiška Jurič, Šmartno pod Šmarno goro: podatki za svaka Martina Juriča. — Danica Vrhovnik, Tacen: podatki za brata Mirka Knapiča. — Obč. odbor ZZB NOV Jesenice: podatki za dr. Aleša Stanovnika in Edvarda Gior- gioni, 4. 9. 1984. — Obč. odbor ZZB NOV Maribor: podatki za Ladislava Rakovca. 29. 6. 1984. — Obč. odbor ZZB NOV Ljubljana Vič-Rudnik: podatki za Stanislava Stanovnika, 20. 6. 1984. — Obč. odbor ZZB NOV Ljubljana-Bežigrad: podatki za Vinka Naglica in Mileta Špacapana, 29. 6. 1964. — Komite za družbene dejavnosti Ljubljana-Siška: podatki za borce Rašiške čete z njihovega območja, 13. 6. 1984. 226