IZ VSEBINE LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXIX, št. 10 oktober-vinotok 1986 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ada Bitenc, Lojze*Černe, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Ivan Nečemar, Mitja Rebec, Konrad Sajdl in Bojan Vomer Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Vanja Bartol Lovec izide praviloma vsak mesec Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 23 800 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za glasilo Lovec za leto 1986 in Zlatorogovo knjižnico, je 2188 din (od tega za glasilo Lovec 1255 din). Izvod revije stane 130 din. Za druge naročnike je letna naročnina 3300 din za inozemstvo 6600 din Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Župančičeva 9 - p. p. 505. 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214 948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: do 15 besed 400 din, od 15 do 25 besed 600 din, od 25 do 30 besed 1100 din. Za vsako nadaljnjo besedo 30 din. Za člane lovskih organizacij v SR Sloveniji velja polovična cena. Male oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije, Zupančičeva 9, Ljubljana: 50101-678-47158. Boris Leskovic 274 Le z načelno pripravljenostjo ne bomo rešili življenjskega okolja divjadi Blaž Krže 279 Vpliv in posledice radioaktivnosti na divjad v Sloveniji Bojan Rak 280 Vpliv nesreče v Černobilu na trg divjačine v ZRN LZS 281 Novosti pri trženju divjadi Lojze Černe 282 Prvenstvo Lovske zveze Slovenije v lovskem strelstvu za leto 1986 B. Kristen, V. Dvoršek 284 Še o vplivu olja v cevi in nabojišču puške risanice Franc Ekar 287 Nov pripomoček za mehansko zaščito gozdnega drevja Po lovskem svetu Ernest Petrič 288 Moteči lev Valter Dvoršek 291 Nov sodoben pribor za čiščenje lovskih pušk Lovska organizacija 292 Slovesnost v LD Rakitna - T. Komat 293 V GL Fazan-Beltinci so odprli nov gospodarski objekt -1. Nečemar 293 40 let LD Kočevje -1. Prezelj 294 Dve uspešni desetletji LD Vrhe Vrabče -M. Uršič Jubilanti 295 Jože Križnik - 60-letnik 295 Anton Kolar-60-letnik 295 Franc Bračko-80-letnik 296 Dore Česen - 50-letnik Lovski oprtnik 296 Rogata muflonka - B. Galjot 297 Štorklje v Savinjski dolini - K. Koren 297 Ruk pod Stanovnikom - A. Dvoršak 297 T udi skladatelji Ipavci so bili lovci - E. Rečnik 298 Jankove trofeje govore - E. Rečnik V spomin 299 dr. Ljubo Pušenjak 300 Avgust Zupan 300 Jože Špiler Lovska kinologija 301 VUP Ptuj 1986-J. Štebih 301 Interno tekmovanje po krvnem sledu in PNZ barvarjev na Postojnskem - A. Tavčar 302 Lokalno tekmovanje psov po krvnem sledu in PNZ barvarjev LKD Gorenjske 304 Predvidena legla - KZS SLIKA NA NASLOVNICI: Navezanost koze-matere in koz tiča je od prvega dne zelo prisrčna. Rada ležita tako, da se tesno tiščita drug drugega. Pri gibanju ali na begu kozlič tesno sledi kozi ali pa se drži neposredno ob njej. Na pobočju tečejo koz Hči navadno nad materjo. Pri domnevni ali dejanski nevarnosti se postavi kozlič kozi prav med noge. Že avgusta pojenju je pri kozličih sla po sesanju, d asi je mogoče, da sem in tja posesajo še novembra ali decembra. Koza-mati in kozlič morata biti tako tesno povezana zato, da je mladič varen v dokaj odprtem okolju, polnem nevarnosti. Prek te povezanosti mladič predvsem laže spoznava kraje, kar je v surovem visokogorskem okolju zelo pomembno. Foto: Savin Bitenc SLIKA NA DRUGI STRANI OVITKA: Srna Foto Rado Čenčič, Diana Le z načelno pripravljenostjo ne bomo rešili življenjskega okolja divjadi Boris Leskovic Tudi letos, 29. 8. 1986, je Skupnost OZD za lovstvo in ribištvo s sodelovanjem LZ Slovenije organizirala na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu problemsko posvetovanje na temo kmetijstvo - lovstvo. Na letošnjem posvetovanju v Gornji Radgoni smo pregledali, kako smo lovci, ribiči in kmetijci v preteklem planskem obdobju usklajevali odnose kmetijstvo-lovstvo oziroma zadeve, ki se nanašajo na poljedelski svet, divjad in gozd. Zlasti pomembno pri vsem tem je varstvo naravnega okolja. Poleg tega pa so se pogovarjali tudi o tem, kako so se vse tri gospodarske panoge vključevale v planske akte za srednjeročno obdobje 1986-1990. Posvetovanje v Gornji Radgoni je po ustaljeni praksi vodil predsednik OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije Ivan Nečemar, ki je v uvodu poudaril, da je letošnji pogovor le nadaljevanje prejšnjih takih pogovorov o konkretnih temah, ki so jih obravnavali v preteklih letih. O stvareh, ki so jih že uredili, sta izšla že dva zbornika, ki ju je založila in izdala Skupnost OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije in ki so ju dobili vsi tisti, ki se morajo soočati s temi problemi. Že v uvodu so navzoči menili, da so zadeve na relaciji gozdarstvo-lovstvo dokaj dobro urejene in utečene, tiste, ki bi morale urejati kmetijstvo in lovstvo, pa še čakajo na primerne poti urejanja, saj moramo ob upoštevanju obeh panog zagotoviti tudi poljski divjadi ustrezne življenjske razmere, obenem pa ob upoštevanju obeh panog Posvetovanja v Gornji Radgoni 29. 8. 1986 so se udeležili predstavniki Biotehniške fakultete (oddelek za gozdarstvo), Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Zadružne zveze Slovenije, Splošnega združenja kmetijstva Slovenije, Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, Skupščine občine Murska Sobota, Kmetijske zadruge Panonka, Kmetijske zemljiške skupnosti Murska Sobota, LD Velika Polana in LD Petišov-ci, Gozdnega gospodarstva Maribor - GL Pohorje, ABC Pomurka, Komiteja za urbanizem Murska Sobota, ZLD Gornja Radgona, ZLD Prekmurje, VAŠ Maribor, Zavoda za ekonomiko in urbanizem Murska Sobota, Zveze vodnih skupnosti Slovenije, Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, SIS za gozdarstvo Slovenije, gojitvenih lovišč Medved - Kočevje, Kompas - Petrovci, Fazan - Beltinci, Pravne fakultete v Ljubljani, Skupnosti OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije, Lovske zveze Slovenije, Ribiške zveze Slovenije in sredstev javnega obveščanja (Kmečki glas, Moj mali svet in Lovec). ohraniti našo poljsko avtohtono divjad - našo naravno dediščino. Navzoči so se tudi domenili, da ti pogovori niso nekakšna javna tribuna, ki bi delila ocene in kritike, pač pa naj bo njihov namen, da ob problemskem dogovarjanju združujejo predstavnike vseh uporabnikov prostora, da bi se laže in enakopravneje dogovarjali o skupni pereči problematiki: varstvu okolja. Kot uvod v razpravo so pripravili referate dr. Janez Šinkovec, in sicer Urejanje razmerij med uporabniki prostora z vidika zagotavljanja ravnovesja v naravi, in Aleksander Gergar ter Geza Bačič, ki sta predstavila perečo problematiko v GL Fazan - Beltinci in Kompas -Petrovci, kjer je marsikdaj sporno dogovarjanje z izvajalci tamkajšnjih obsežnih melioracij. Opozorila sta na degradacijo naravne krajine na območju obeh lovišč. Ing. Franc Vratalič, direktor KZ Panonka, pa je spregovoril o teh zadevah s kmetijskega gledišča. Janez Šinkovec je v svojem referatu posebej poudaril, da naš prostor nujno kliče po posebni interdisciplinarni arbitražni komisiji, ki bi reševala posebno konfliktne razmere (spore). Opozoril je na sicer pestro paleto najrazličnejših predpisov, ki jih imamo, in na to, da vlada zaskrbljujoče nepoznavanje leteti pri sporih in izvajanjih najrazličnejših del. Te zadeve je treba pri reviziji lovske in ribiške zakonodaje ustrezno urediti, obenem pa vnesti tudi nova določila o vedenju občanov v prosti naravi. Poudaril je, da je pri vsem tem nujno treba pritegniti k delu zavode za naravno in kulturno dediščino, predvsem pa izpeljati postopek prostorskega načrtovanja (v večini slovenskih občin ti načrti še niso sprejeti). Aleksander Gergar (GL Fazan - Beltinci) je v svojem prispevku navzoče seznanil s podatki o upadanju številčnosti male divjadi in opozoril na to, da se v prekmurski krajini naglo slabšajo življenjske razmere za avtohtono živalstvo. Vsi se sicer zavedamo, da moramo težiti k intenzivnejši pridelavi hrane in da moramo slediti razvoju kmetijske panoge, vendar pri tem ne smemo dovoliti, da bi kmetijski posegi uničili še zadnje »otoke«, primerne za življenje divjih živali. Predlagal je, da se lotimo biološko-ekoloških študij, ki bi opozorile na vse pereče probleme in morda tudi nakazale pot, kako kljub razvoju ohraniti tudi avtohtono živalstvo. Buldožer je v nekaj dneh spremenil ra vn inski gozdič v orno po vrši no. Za težkimi gradbenimi stroji ostajajo meliorirana kmetijska tla popolnoma zravnana, brez vmesnih pogozdenih površin in tako brez sleherne možnosti za obstoj poljske divjadi. poto ^ Podlogar S podobnimi problemi je navzoče seznanil tudi Geza Bačič (GL Kompas -Petrovci). Delavci tega lovišča, OZD Kompas Petrovci, so se aktivno vključili v proces prostorskega načrtovanja in v dogovarjanje s kmetijci. KZ Panonki so posredovali ustrezne rešitve in predloge. Čeprav so njihove želje dokaj upoštevali, pa so kasneje pri zagovarjanju vetrobranskih pasov naleteli na nesoglasja, češ da niso potrebni. K negodovanju kmetijcev so poglaviten delež prispevale škode od divjih prašičev na kmetijskih posevkih, ki so od lovcev odtegnile tudi kmete. Geza Bačič z žalostjo ugotavlja, da je v tem koncu Slovenije ekološka osveščenost ljudi zelo majhna ali je skoraj ni. Vzrok za škode od divjadi vidi tudi v tem, da se opuščajo nekatere poljščine. Po njegovih podatkih pa se škode od divjih prašičev ob velikem odstrelu zmanjšujejo. Kmetijsko zadrugo Panonka je zastopal direktor Franc Vratarič, ki je tak dialog z veseljem pozdravil in navzočim - predvsem lovcem, ki so bili za to okroglo mizo v večini - osvetlil problematiko tudi s kmetijskega gledišča. »Čeprav smo se domenili, da o škodah od divjadi na tem pogovoru ne bomo govorili,« je dejal, »pa žal mimo njih kmetijci le ne moremo!« Poudaril je, da so ti problemi ekonomskega značaja, tako za kmeta kot tudi za kmetijstvo v celoti, posledica tega pa je nujno slaba volja. Osnovni problem pri vsem dogovarjanju vidi v tem, da smo naravovarstveno problematiko vsi začeli reševati prepozno, pa zdaj tako na eni kot na drugi strani včasih le reagiramo preveč čustveno. Kmetijstvo v območju Velika Krka je zelo prizadeto. Še vedno se srečujejo s pojavom izseljevanja kmečkega prebivalstva zaradi neprimernosti zemljišč. Lovci morajo tudi kmeta vzeti kot važen člen v biološki verigi na tem območju. Po svojih močeh želijo lovcem pri njihovih zahtevah ugoditi, kaže pa, da se lovci le premalo zavedajo, da je trenutno stanje treba reševati razumno in z ekonomskega gledišča. Remize za divjad morajo biti, vendar naj za te namene porabijo preostale naravne remize, ki bi jih lovci izboljšali; ne morejo pa se strinjati s tem, da bi zasajevali nove. Kmetje ne gledajo divjadi z ljubiteljskimi očmi, ker jim dela škodo. Ker je kmečko prebivalstvo ekološko neosveščeno, se temu tudi ni treba čuditi, kajti gre jim preprosto za preživetje. Pristop k reševanju teh problemov je bil glede na značaj področja na obeh straneh zelo različen. Opozoril pa je tudi na dejstvo, da Gradbeni stroji v nekaj dneh popolnoma spremenijo nekdanjo podobo pokrajine. Življenjske možnosti za malo divjad so na takih tleh največkrat uničene. poto ^ Podlogar SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA REPUBLIŠKI KOMITE ZA KMETIJSTVO, GOZDARSTVO IN PREHRANO LJUBLJANA št. 323-02/86-43-1 l/ČE 5.9. 1986 Predsednik Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano SRS v Ljubljani izdaja na vlogo Lovske zveze Slovenije s št. 11/51 z dne 1. 9. 1986 in na podlagi mnenja Skupnosti OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije za izjemni odstrel risov na podlagi četrtega odstavka 12. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list, SRS, št. 25/76) naslednjo ODLOČBO 1. Dovoljujemo odstrel osmih risov znotraj območja, ki ga obkrožajo: na jugu meja med SR Hrvaško in SR Slovenijo od vasi Dol ob reki Kolpi do vstopa ceste Reka-llirska Bistrica; od tu pa po tej cesti prek Ilirske Bistrice do Pivke; od tu železniška proga do Borovnice; od tu cesta do vasi Podpeč, Tomišelj, Iška vas, Ig, Pijava Gorica, Rašica, Ponikve, Videm, Zdenska vas in vas Krka; od tu reka Krka do vasi Žužemberk; od tu dalje po reki Krki do Soteske, nato po cesti Podturn-Ru-četna vas-Lokve-Črnomelj-Kanižarica-Dragatuš, do reke Kolpe. Razen lovišč, ki jih deli reka Krka, se v to območje uvrščajo vsa lovišča, ki jih rajonizacija iz prejšnjega odstavka seka. V tako rajoniziranem območju je odstrel risov dovoljen v času od 15. oktobra 1986 do 28. februarja 1987. Odstrel vodečih samic ni dovoljen. 2. V času od 1. septembra 1986 do 28. februarja 1987 v ostalih loviščih v SR Sloveniji odstrel risov ni omejen, vendar s pogojem, da so zavarovane vodeče samice. 3. Vsak uplenitelj risa mora po odstrelu takoj o tem obvestiti Lovsko zvezo Slovenije, ki bo koordinirala odstrel tako, da bodo izpolnjeni pogoji iz te odločbe. Uplenitelji morajo omogočiti pregled uplenjenega risa za potrebe odseka za lovstvo pri Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije v Ljubljani oziroma za potrebe Inštituta za zoohigieno in patologijo divjih živali v Ljubljani. Utemeljitev: Letos je minilo štirinajsto leto od naselitve risov na Kočevskem. Strokovnjaki ugotavljajo, da je naselitev najuspešnejša od vseh ponovnih naselitev risov v Evropi. S tem prevzemamo vsi, še posebej pa lovske organizacije v SR Sloveniji in v SR Hrvaški, zelo veliko odgovornost za varstvo in gojitev te vrste divjadi. Iz zbranih podatkov o številčnosti in prostorskem širjenju risov ugotavljamo nadaljnjo krepitev populacije risov. Sedanjo razširjenost risov ocenjujemo na več kot 300 000 hektarjev lovišč. Samoupravni sporazum o enotnih gojitvenih smernicah in rajoniza-ciji divjadi v SR Sloveniji za obdobje 1986-1990 določa, da je rajoniziran prostor za risa znotraj območja, ki je določeno v prvi točki te odločbe, širjenje risa izven tega območja pa naj bi omejevali tudi s sprostitvijo odstrela, vendar le v času določene lovne dobe. POSTOPEK VODIL: REPUBLIŠKI SVETOVALEC: mag. Janez ČERNAČ Zvone NASTRAN, dipl. ing. so se lovci v prostorsko načrtovanje vključevali prepozno in neorganizirano. Problem vidi v volonterski organiziranosti lovstva glede na strokovne službe kmetijskih organizacij. Kljub vsemu pa meni, da so ti pogovori v Gornji Radgoni uspešni in misli, da smo določene skupne zadeve že ustrezno rešili, čeprav je še veliko odprtih zadev. Sledila je živahna razprava, v kateri je prvi dobil besedo mag. Janez Černač (republiški lovski in ribiški inšpektor). Povedal je, da se Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izredno zanima za reševanje omenjenih odnosov in da vse dogodke pazljivo spremlja. Na vseh dosedanjih takih posvetih je bilo opaziti, da so vsi pripravljeni skupno in enakopravno reševati te probleme. Posebno vprašanje pa je, kako se dogovorjeno uresničuje. Po 10 letih takšnega dogovarjanja je naposled čas, da zadeve analiziramo. Ker so splošne ocene zelo vprašljive, se je komite odločil, da zbere podatke z vprašalnikom, ki so ga dobile vse lovske in ribiške organizacije. Zanimalo jih je namreč, kako poleg društvene dejavnosti, ki se tako pri ribičih kot pri lovcih razvija izjemno dobro, razvija upravljanje lovišč in ribolovnih voda in še zlasti, kako delujejo lovske in ribiške organizacije v procesu dogovarjanja z drugimi uporabniki prostora. Dejstvo je, da je v zadnjih nekaj letih RK KG P izdal tri različne dokumente* oz. navodila za lažje reševanje teh problemov (povod za te tri dokumente so bili prav sklepi in razgovori, ki so že bili v Gornji Radgoni). Lovci in ribiči so morali pripraviti konkretne predloge za lažje dogovarjanje. Od 12. junija do 29. 8. 1986 pa je komite dobil odgovore le od ene zveze ribiških družin (od 9 ZRD), od 6 ZLD (od 19 ZLD) in od 6 gojitvenih lovišč (od 8)! Pregledali so maloštevilne odgovore, ki so prispeli, in ugotovili: - v skladu z navodili za melioracije lovske in ribiške organizacije ter regionalni zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine niso pripravili niti enega skupnega predloga za varstvo okolja, rib in divjadi; - navodil za intervencije v primerih, če se mnenja lovskih ali ribiških organizacij ne upošteva, ni uporabila nobena lovska ali ribiška organizacija; - navodila za gozdnogospodarske načrte v letu 1986 upoštevajo pri delu * 1. Melioracije kmetijskih zemljišč ter varstvo in gojitev divjadi in rib, (Lovec 9/84, str. 246). 2. Kako se vključiti v prostorski načrt urejanja kmetijskih zemljišč, (Lovec 3/86, str. 66). 3. Začasno navodilo za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov v letu 1986 za področje urejanja odnosov gozd -divjad, (Lovec 6/86, str. 164). le v nekaterih območjih oziroma gojitvenih loviščih (ZLD Gorenjska, ZLD Kočevje, ZLD Posavje, gojitvena lovišča Jelen - Snežnik, Medved - Kočevje, Triglavski narodni park - Bled, Kozorog - Kamnik, Prodi-Razor - Tolmin). Po inšpektorjevi izjavi so bili sicer primeri, ko so se posamezne lovske in ribiške organizacije vključile v dogovarjanje - separatno (posamič), toda ne v skladu z izdanimi navodili. Čeprav je bilo leta 1985 več kot 1000 posegov v vode, je Zavod za ribištvo v Ljubljani na osnovi vlog posameznih ribiških organizacij izdal vsega skupaj le 37 strokovnih mnenj! Tudi v okviru lovskih organizacij je bilo nekaj prizadevanj v tej smeri (ZLD Gorica in ZLD Ljubljana), pri čemer pa je žalostno, da ne moremo govoriti o skupnih prizadevanjih. Posebej pa je pohvalil delovni kolektiv OZD GL Kompas - Petrovci, ki je edini pokazal zares poglobljen in resen pristop. Že kar standardno se ponavlja tarnajoči odgovor, da lovske oz. ribiške organizacije nihče ne pokliče k takemu dogovarjanju, pri čemer pa pozabljajo, da so kot upravitelji lovišč oz. ribolovnih voda te organizacije same dolžne varovati interese varstva pri gojitvi divjadi in rib. Zveze lovskih družin pa so celo nosilci nalog v lovskogojitvenih območjih. Ob tako neodgovornih in neopravljenih nalogah, je poudaril J. Černač, je seveda nemogoč enakopraven dialog med kmetijci in lovci, pa tudi med gozdarji in lovci. Iz vsega tega pa tudi lepo vidimo, da je problem škod od divjadi vedno večji. Za premostitev teh zadev pa obstajata samo dve možnosti, za eno od katerih se bodo v prihodnje morale odločiti tako ribiške kot lovske organizacije: 1. da se prilagodijo zakonskim možnostim in se primerno organizirajo; 2. da to problematiko lovci in ribiči prepustijo kmetijcem in gozdarjem, ki bi okrepili svoj strokovni kader in bi lahko skrbeli tudi za ekološke zadeve. Le z načelno pripravljenostjo, prijateljstvom, se žal ne da rešiti narave! Vedno glasneje so se v razpravah oglašali razpravljalci, da brez strokovnosti in profesionalizma naše lovstvo in ribištvo ne bo kos tem zahtevnim zadevam. V okviru LGO bo prej ali slej treba organizirati ustrezne službe, ki bodo kos tem zadevam. Vsi so tudi menili, da se je treba o teh stvareh še naprej dogovarjati, prav tako kot je treba sprejemati ustrezne smernice in jih skupaj reševati. Janko Kralj (ZLD Gornja Radgona) pa je oporekal mnenju, da lahko le profesionalizacija v lovstvu in ribištvu ustrezno rešuje te probleme. Problem vidi v slabi ekološki izobrazbi strokovnega kadra kmetijcev, da ne govorimo o kmetovalcih. Enostavno ne morejo razumeti, da je tudi divjad sestavni del krajine oz., daje tudi divjad prehranska osnova, ne le kmetijski pridelki. Poleg tega pa se premalo ljudi zaveda, da je divjad dobrina splošnega ljudskega premoženja, ki je ne smemo uničiti na račun druge dobrine. Pri vseh naporih za ohranitev okolja ugotavljajo, da se pri dogovarjanju (konkretno v Ščavniški dolini) kmetijci vedejo povsem enostransko. Lojze Černe (Lovska zveza Slovenije) ugotavlja, da se že več let pogovarjamo o odnosih med kmetijci in lovci, pri vsem tem pa se le malokdo zaveda, da v kmetijski stroki pretežni večini manjka znanje o ekologiji. Razmeroma trpko je spoznanje, če moramo ugotoviti, da predmeta ekologija ni v učnih programih srednjih kmetijskih šol, niti na univerzi, kjer se šolajo bodoči kmetijski strokovnjaki. Predmeta, ki bi obravnaval tudi divjad, na teh šolah ni. Povsem drugače je v gozdarski stroki, zato tudi osebno meni, da so z gozdarji manjše težave pri dogovarjanju. O biološki zaščiti kmetijskih pridelkov le malo kmetijcev sploh kaj ve. Tudi med lovci je to neznanje veliko, zato se zavzema za to, da se vsi členi v takem dogovarjanju izobražujejo v ekološki smeri. Le tako bomo čez čas lahko tako zelo pereč problem reševali skupno, na ekoloških osnovah, in vsi razumeli, da delujemo za enoten cilj - za več hrane in za ohranitev naše naravne dediščine. Časa za urejanje te zadeve pa ni veliko, kajti nekatere naravne dobrine so le pogojno obnovljive. Včasih je vprašljivo, ali se da porušeno ravnovesje sploh še vzpostaviti! Sklepne ugotovitve Na posvetovanju so splošno ugotovili, da se degradacija okolja nadaljuje in da se varstvo naravnega okolja izvaja izredno slabo. Splošna miselnost lovcev je, da melioracije onemogočajo življenje divjadi, kar pa še zdaleč ni res. Če bi pri teh posegih upoštevali tudi strokovno utemeljene predloge lovcev in ribičev, bi bilo še vedno dovolj prostora za več hrane in za divjad. Varstvo narave pa ni naloga le lovcev, ribičev in biologov, pač pa tudi kmetij-cev in gozdarjev. Dokler bodo s svojimi interesi na eni strani lovci in ribiči, na drugi pa kmetijci in gozdarji, zadev ne bomo rešili, izgubili pa bomo tudi dragoceni čas. Posebna komisija, sestavljena iz lovskih, ribiških in kmetijskih predstavnikov, bo pripravila sklepe posvetovanja oz. obširna stališča, ki bodo objavljena v posebni brošurici, ki jo bo izdala Skupnost OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije. Prav tako pa bodo stališča poslali RK SZDL in Skupščini SR Slovenije, ki bo decembra letos sklicala sejo oz. razpravo na to temo. Da bi komisija imela lažje delo, je dr. J. Šinkovec v imenu posebne strokovne skupine navzočim predlagal, da v sklepe vnesejo tudi naslednje točke: /. Problematika prostorskega načrtovanja 1. Nevzdržno je stanje, da velik de! občinskih skupščin v SR Sloveniji še ni sprejel prostorskih načrtov ali pa so bile v načrtih določene le namenske cone brez podrobnejših opredelitev omejevanja pravic posameznih subjektov glede na ekološka načela ali brez drugih imperativnih ukrepov za vedenje v prostoru. Brez dolgoročnega prostorskega načrtovanja ni mogoče zagotoviti zmanjšanja rušenja ravnotežja v naravi, pa tudi ne preprečiti nadaljnjih nevarnih posledic na naravni dediščini. 2. Menimo, da bi mora!pričakovani republiški zakon o načrtovanju podrobneje rešiti razmerje med prostorskimi načrti in načrti s področja samoupravnih interesnih skupnosti, ki kakorkoli posegajo v okolje, zlasti pa rešiti probleme usklajevanja, ker se meje družbenopolitičnih skupnosti ne pokrivajo z mejami naravnih okolij, kar neredko vodi v protislovne rešitve. 3. V sistemu prostorskega načrtovanja in ob reševanju kompleksnejših vprašanj na področju poseganja v prostor je treba v postopkih zagotoviti sodelovanje vsem subjektom, ki v kakršnemkoli obsegu uveljavljajo svoj interes v prostoru. Poiskati je treba rešitve z določitvijo organa, ki bo odločal v primeru konfliktov med posameznimi subjekti v prostoru, ter s tem varoval splošen družbeni interes pri varovanju naravne dediščine. 4. Z vidika varstva divjadi kot važnega elementa naravne dediščine mora biti družba pripravljena v interesu ohranitve divjadi s skupnimi močmi kriti minimum škod, dolžnost lovstva pa je, da skrbi za to, da populacija oz. številčnost divjadi ne preseže dopustne številčnosti, torej ko bi škoda dosegla nevarno višino. Preprečevanje škod se ne more več enostransko omejevati zgolj na ukrepe, kot sta odstre! in tehnična zaščita pred divjadjo, temveč mora biti sestavljeno iz kompleksnih ukrepov vseh subjektov v prostoru, ki morajo uporabljati metode za urejanje biotopa v najširšem smislu. V skladu s povedanim je treba dopolniti splošne predpise o načrtovanju, ki zadevajo lovstvo, kmetijstvo in gozdarstvo, tako, da bi vnašati v planske akte zlasti: - dogovor s kmetijskimi gospodarstvi, da bodo lovske organizacije pravočasno obveščali o svojih načrtih glede košnje, setve in rokov za žetev oziroma spravilo pridelkov, ker je lahko pričakovati, da bo prišlo do kuiminacije škod od divjadi, ter se zato postavijo visoke preže ali namestijo prenosne preže in se zagotovi, da lovci v najnevarnejših obdobjih vsak dan obhodijo ogrožene površine in jih tako varujejo; - da bodo kmetijski proizvodni obrati po dogovoru z lovci velike njive s koruzo prekinjali s 6 do lOm širokimi travnatimi pasovi, na katere je mogoče postaviti prenosne preže, ki omogočajo lov na divjega prašiča. Podobno je treba na površinah med gozdom in poljem na ogroženih površinah smiselno urediti travnate pasove, na katerih je mogoče loviti divjad, ko izstopa iz gozda ali se s polja vrača vanj; - da bodo lovci z gozdarji dosegli sajenje in negovanje plodo-nosnega drevja, predvsem hrasta, bukve, divjega sadja ter prehran- sko pomembnih grmovnih vrst, kar velja zlasti za območja s čistimi sestoji iglavcev, ker ustrezna paša, sestavljena iz drevesnih plodov, zadrži divje prašiče pa tudi drugo parkljasto divjad v gozdu tja do julija naslednjega leta; - da lovci uredijo v osrednjih sta-niščih divjadi krmne njive, posejane z zeleno pašo, ki jih je mogoče urediti tudi na revnih tleh, in tako zagotovijo divjadi vse leto z beljakovinami bogato krmo; - veliki kompleksi monokultur slabo vplivajo na razporeditev divjadi v prostoru in pospešijo koncentracijo škod od divjadi, zato bi morali dogovorno zagotoviti veliko pozornost ohranjanju naravne, vrstno bogate zelene krajine. Mejne pasove med gozdovi in polji ter travnate površine, ki se zajedajo v gozdove, je treba urediti v trajno pasišče in nanje do širine 50 m posejati mešanico zelene krme; - pri preprečevanju škod od divjega prašiča igra pomembno vlogo odvračevalno (preventivno) krmljenje sredi gozdnih kompleksov in kar se le da daleč od njiv od konca zime dalje, in sicer tako, da se redno poklada določena količina hrane, z namenom, da bi se prašiči zadržali v gozdu (odpadni krompir iz skladišč, odpadki hrane iz kmetijstva, ki niso za živinsko krmo ipd.); - dogovorno uveljaviti tehnično preizkušene ukrepe (el. pastirji ipd.) II. Agrarne operacije in hidromelioracije 1. V okviru agrarnih operacij je treba upoštevati interese vseh subjektov, torej tudi lovstva. Zato je treba s predpisi zagotoviti ude- ležbo lovskih organizacij kot strank v postopku. 2. Z republiškim izvršilnim predpisom naj se v praksi realizirajo ugotovitve in predlogi raziskovalne naloge »Protivetrni pasovi v severovzhodni Sloveniji«, ki jo je izdelal inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo SRS, tako da se določijo potrebni normativi za preprečevanje erozije tal in izboljševanje življenjskih razmer za poljsko divjad. 3. Ribiškim organizacijam je treba zagotoviti udeležbo v vseh postopkih hidromelioracij, tako da bo zavarovan obstoj in zdravje rib in da bodo imele ribe naravne prehode iz drstišča. 4. V vseh teh postopkih in postopkih prostorskega načrtovanja je treba dati vlogo strank Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine. III. Skupščina SR Slovenije je že obravnavala poročilo o propadanju gozdov zaradi onesnaženega zraka in je tudi sprejeta stališča. • Nesporno je ugotovljeno, da se v premajhni meri upošteva narav-. novarstvena funkcija gozda in da se pretežno poudarja le izraba lesne funkcije gozdov. Na posvetovanju gozd in okolje - forst 1986, je bilo ugotovljeno kvarno vplivanje avtomobilskega prometa na gozdove. Upoštevajoč vse te ugotovitve predlagamo: - lesna funkcija mora biti podrejena varovalnim in okoljetvornim funkcijam gozdov. To se mora konkretno odraziti v podzakonskih predpisih, ki se pripravljajo in bodo sprejeti v letošnjem in naslednjem letu na podlagi novega zakona o gozdovih; - naravne danosti gozdnega prostora morajo biti po funkciji (varovalne, okoljetvorne, lesne, krajinske, estetske, rekreacijske in ostale) opremljene že v gozdnogospodarskih načrtih, ki so nato podlaga za vse planske dokumente, in s tem tudi za naloge vseh uporabnikov gozdnega prostora; - v zvezi s prometom vozil v gozdovih naj se opredelijo gozdne ceste, ki so komunikacija med naselji in kmetijami, kjer naj bi bi! promet dovoljen. Opredelijo pa naj se p ra vila o omeje vanju vožnje z motornimi vozili, bodisi trajnim ali začasnim, zaradi varovanja varstvenih in okoljetvornih funkcij gozdov v smislu varovanja družbenega premoženja, v katerega še posebej spadajo vrednote naravnega okolja; - prouči naj se uvedba posebnega prometnega znaka za varovanje vrednot naravnega okolja (narodni parki, krajinski parki, cone miru za prosto živeči živalski svet); - zaradi varovanja gozdnih ta! naj se omeji količina dopustnega nabiranja gob. IV. Ravnanje z odpadki in kemičnimi gnojili Kot cilj politike na področju odpadkov je treba opredeliti vzdrževanje in izboljšanje okolja, tako da ne bo ogroženo zdravje ljudi in drugih elementov naravne dediščine. Zato predlagamo, da se uvede obvezna enotna nomenklatura, sistematika in opis posebnih odpadkov. Tako bi bilo treba pri vsakem subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, uvesti kontrolo nad vhodnimi in izhodnimi materiali. S takim zajemanjem podatkov in njihovo obdelavo bi dobili osnovo za obvladovanje problemov, kot so preprečevanje, zmanjševanje, predelava, zbiranje, transport, odstranjevanje odpadkov, s tem pa tudi možnost preprečevanja negativnih posledic v okolju. Še posebej je pomembna izdelava potrebnega katastra onesnaževalcev voda. Uveljaviti je treba pravilo, da ravnanje z odpadki ne more biti le splošen družbeni strošek, temveč ga je dolžan trpeti tisti, ki se z dejavnostjo ukvarja, ta pa je dolžan predvsem preprečiti škodljive posledice svojega delovanja. Brez sistematične evidence in kontrole ne bo mogoče doseči potrebnih premikov na področju varovanja okolja. Posebej pa je treba proučevati in dati pod kontrolo uporabo različnih kemičnih spojin, ki se uporabljajo pri gnojenju, saj je prav s tem marsikje ogrožena poljska divjad pa tudi talnica. Izid javnega natečaja za leposlovno oblikovano lovsko zgodbo, črtico ali noveleto Da bi spodbudil lepo lovsko pisanje, je uredniški odbor glasila Lovec v letošnji januarski in februarski številki Lovca pa tudi v Ljubljanskem dnevniku objavil pravila javnega natečaja. Natečaj je trajal od 1. 1. 1986 do vključno 15. 5. 1986. Do razpisanega roka je v uredništvo prispelo 33 del, podpisanih s psevdonimom, v zaprti kuverti pa s pravim imenom avtorja in njegovim naslovom. Od 15. 5. do 14. 9. 1986 je komisija v sestavi Borut Ingolič (predsednik), Tone Komat, Lojze Černe in Boris Leskovic prebrala in ocenila vsa dela. Izbor najboljših treh del je komisija opravila 15. 9. 1-986 na Lovski zvezi Slovenije. Najboljša tri dela so: I. nagrada v znesku 30000 din: Zbledele slane avtorja Nikolaja Lapuha, Jeranova 1, 64240 Radovljica (psevdonim Tomaž Kovač), II. nagrada v znesku 20 000 din: Matevž avtorja Slavka Prezlja, 64205 Preddvor 61 (psevdonim Slave Preddvorski), III. nagrada v znesku 10 000 din: Moj trinajsti avtorja Mirka Lamprehta, Kopališka pot 5, 62392 Mežica (psevdonim Korošec). Žirija je torej pregledala 33 rokopisov in pri svojem delu ugotovila, da je kvaliteta večine rokopisov zelo dobra, najboljša pa so nagrajena dela. Razveseljiva značilnost rokopisov je, da so jih poslali predvsem novi avtorji, čeprav smo, ko smo odprli kuverte, z veseljem ugotovili, da sta med nagrajenci kar dva stara dopisnika naše revije. Odločitev žirije ni bila najlažja, saj je med poslanimi rokopisi precej kvalitetnih del. Uredniški odbor jih bo kljub temu, da niso bila nagrajena, objavil. V naslednjih treh številkah Lovca bomo objavili nagrajena dela, sledila pa bodo tudi druga, ki so dobro ocenjena. O tem bomo avtorje posebej pismeno obvestili. Vsem nagrajencem iskreno čestitamo, drugim pa, ki ste sodelovali v javnem natečaju, se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje, saj smo z natečajem dobili dela, ki bodo pestrila več kot 24 številk našega glasila. Želimo si, da bi vsi udeleženci natečaja še prijeli za pero, ne glede na sedanji izid. Predsednik komisije: Borut Ingolič Vplivi in posledice radioaktivnosti na divjad v Sloveniji Blaž Krže Jedrska nesreča v Ukrajini se je časovno sicer že nekoliko odmaknila in počasi že skoraj tone v pozabo, lovstvo pa seveda spada med tiste dejavnosti, pri katerih je še vedno čutiti gospodarske posledice, zlasti pri prodaji oziroma trženju uplenjene divjadi. Stanje se normalizira le postopoma, vendar ob vse večji ponudbi in zmanjšanem povpraševanju kupcev, kar je bilo čutiti že lani. V sami lovski organizaciji smo opozorila o možnih vplivih radioaktivnosti na divjad sprejeli resno in odgovorno, in sicer, ko so bili nekateri začetni nesporazumi mimo, po navodilih Republiške veterinarske uprave, ki je sprejela več ukrepov tako glede izvajanja lova kot glede odvzemanja vzorcev za analize. Seveda pa je bilo mogoče sprejeti sistem enotnega in sistematičnega odvzemanja vzorcev šele potem, ko so enotne normative sprejeli v okviru EGS, kamor izvažamo tudi glavnino uplenjene divjadi. Sprva so glede radioaktivnosti analizirali tudi notranje organe divjadi, jetra, srce, ledvice in žlezo ščitnico, del piščali (cevasta nožna kost) in meso, kasneje pa samo meso. Pogoj, da smo meso uplenjene divjadi lahko izvažali, je bil, da seštevek vrednosti radioaktivnega Cezija 134 in 137 ni smel presegati vrednosti 600 be-cquerelov/kg. Severna Italija, Avstrija, jugovzhodni del ZR Nemčije in Slovenija so v prvih majskih dneh dobili največ padavin, deloma snežnih, s tem pa so bila ta območja posledično tudi veliko bolj radioaktivno kontaminirana. Prve preiskave mesa srnjadi v maju so pokazale visoke vrednosti cezija-137, (meritve so predstavljene v becguere-lih/kg), in to z območja Sežane 767 in 2168, LD Globoko (Posavje) 980, Maribor 2590, Kranj 2205 in Ptuj 995. Te ugotovitve so bile tudi glavni razlog za prepoved odstrela in prometa z mesom divjadi. Dogovorjeno je bilo, da v prvi polovici junija znova opravijo nekaj vzorčnih preiskav. Takratne ugotovitve, gre za ugotavljanje cezija-134 in 137, so bile naslednje: Območje Cezij-134 Cezij-137 Skupaj Škofja Loka 384 749 1133 Smrekovec- Šoštanj 388 771 1159 Maribor 1237 2582 3819 Ptuj 462 971 1433 Tolmin 507 1076 1583 Vrednosti, ki so jih ugotovili, so se v povprečju sicer znižale, vendar to še ni bil razlog, da bi ukinili omejitev. Šele naslednji pregledi vzorcev mesa srnjadi, ki so jih opravili sredi julija, so potrdile napovedi strokovnjakov, da se bo radioaktivnost mesa postopoma zniževala, saj se nekatere snovi izločajo tudi s presnovo. Takrat so bili seštevki vrednosti cezija-134 in 137 naslednji: Nazarje 452, Sežana 362, Be-gunjščica 844, Kozina 326, Šmartno pri Litiji 458, Maribor 104, Cerkno 391 in Lendava 213. Tudi analize vzorcev mesa gamsov (Pohorje 588 in Bovec 697) in jelenjadi (s Kočevskega 107) so potrdile nadaljnje zmanjševanje radioaktivnosti, tako da s 1. 8. 1986 omejitve niso bile več potrebne. Neznatno povišane so bile tudi vrednosti v mesu divjih prašičev (Sežana 124) in male divjadi iz okolice Maribora (zajec 21,6, divja raca 23,1, fazan 70). Zanimive so tudi primerjave vrednosti vzorcev iz GL LZS »Ljubljanski vrh«, kjer so v mesu srnjadi z Barja ugotovili vrednosti (glej preglednico 2). V zvezi s tem sta zanimivi še dve vprašanji. Dejstvo je, da so posledice Datum odstrela Cezij-134 Cezij-137, Skupaj 6. 5.1986 40 40 16. 5. 1986 - 1983 1983 1.6. 1986 569 1103 1672 15. 7. 1986 285 610 890 černobilske nesreče povzročile velike motnje na zunanjem trgu z mesom divjadi, saj se je povpraševanje po njem zelo zmanjšalo, s tem pa tudi cene. Nasprotujoče si vesti in različna strokovna mnenja o možnih zdravstvenih posledicah radioaktivnosti v hrani so ljudi močno zbegale, čeprav danes prevladuje enotno strokovno mnenje, da je bil škodljiv vpliv močno pretiran in precenjen. Iz grafikona, povzetega iz 8. številke revije »Jager«, je jasno razvidno, da smo bili izpostavljeni že veliko večjim sevanjem kot po černobilski nesreči. V tem obdobju, ko je LZS sodelovala predvsem z RK KGP in Republiško veterinarsko upravo, smo dobivali tudi informacije o položaju in ukrepih v Avstriji, Italiji in Nemčiji: ukrepi so bili dokaj podobni našim. Dokončen obračun, predvsem gospodarskih posledic černobilske nesreče, je še pred nami. Nedvomno gre za eno težjih preizkušenj same lovske organizacije, v kateri pa se slabše gospodarske razmere nikakor ne bi smele odraziti s kakršnimkoli omejevanjem nalog, povezanih z neposrednimi vlaganji v lovišča, ali pa z večjimi odmiki od pisanih in nepisanih pravil pri varstvu in gojitvi divjadi. Beta sevanje v ZR Nemčiji v becquerelih, po meritvah Univerze v Munchnu (v Curiejih merjene vrednosti so preračunane v becguerele). 44,4 Vpliv nesreče v Černobilu na trg divjačine v ZRN Po članku o tej problematiki, ki je bil objavljen v 10. številki zahodnonemške lovske revije VVild und Mund, sem pripravil kratek povzetek, v katerem bi rad bralce revije Lovec seznanil s tem, kaj se je sploh dogajalo in se še dogaja na za prodajo naše divjačine izredno pomembnem trgu v zvezi z nesrečo v Černobilu. Na posledice nesreče v černobilski jedrski elektrarni so bili prebivalstvo in politično vodstvo ZRN v posameznih pokrajinah in tudi na zvezni ravni popolnoma nepripravljeni. Gotovo imajo načrte, kako ravnati v primeru jedrskih nesreč na območju ZRN. očitno pa niso pričakovali oziroma pomislili na take primere, da bi se radioaktivne snovi razširile k njim tudi iz tujine. Samo tako lahko pojasnimo dogodke in posledice nesreče v Černobilu, ki so seveda prizadele tudi nas, lovce, saj so bila stališča in ukrepi, ki so veljali v tistem času, zelo različni. Ta ugotovitev pa velja tudi za vse sosede Zvezne republike Nemčije. V posameznih zveznih pokrajinah so določili različne mejne vrednosti za nevarne radioaktivne snovi, kot so npr. jod-131, cezij-134 in cezij-137, kar je prebivalce razburjalo v prav taki meri kot različna tolmačenja rezultatov merjenja in sprejetih utemeljenih, a nasprotujočih si prepovedi in priporočil. »Informacije,« piše v članku, »so bile v ZRN velikokrat protislovne in so take deloma še danes.« K zmešnjavi je pripomoglo še dejstvo, da so veljale v drugih evropskih državah, vključno z EGS, višje mejne vrednosti za cezij kot v ZRN. Pri vsem tem neredu je seveda trpel tudi lov. Zakonsko določene lovne dobe za določeno divjad so v nekaterih zveznih deželah spremenili, tako da je prišlo do različnih terminskih premikov lovnih dob. Poleg tega pa so v nekaterih pokrajinah menili, da začetka lova ni treba prelagati. Vendar pa je kontaminacija divjačine občutno vplivala na trg tega visokovrednega živila. V ZRN je bila prodaja divjačine izredno motena, v nekaterih krajih pa je prodaja divjačine še danes komajda mogoča. Zaradi nesreče v Černobilu prištevajo lovce poleg kmetijcev in vrtnarjev k ekonomsko najbolj prizadetim skupinam prebival- stva. Pri tem pa je seveda treba z razumevanjem upoštevati vse ukrepe, do katerih je prišlo v skrbi za zdravje ljudi. Zdaj v vseh deželah v Zvezni republiki Nemčiji obremenjenost živil zaradi žarčenja upada. V pokrajini Hessen so pristojna ministrstva razglasila, da je uživanje mleka, zelenjave in solate popolnoma neškodljivo. To velja, razen za nepomembne izjeme, tudi za sadje. Kar pa zadeva meso uplenjene divjadi, so po objavi ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo ter socialo in na osnovi analiz mesa divjadi, ki sta jih opravila prof. Rainer in prof. Satler, prišli do naslednjih sklepov: 1. Mejne vrednosti za meso v deželi Hessen so: jod-131 : 200 becguerelov/kg cezij-134: 100 becquerelov/kg cezij-137: 100 becquerelov/kg. Te mejne vrednosti so najostrejše v ZRN in so precej strožje kot najmanjše vrednosti, ki jih zahteva EGS ter znašajo za cezij 600 becquerelov/kg. 2. Trenutno so v deželi Hessen v mesu srnjadi ugotovljene povprečne vrednosti za cezij 125 becquerelov/kg. Pri drugi divjadi, zlasti pri divjih prašičih, je ta vrednost 75 becguerelov/kg in je v deželi Hessen že pod specifično mejo. Kot smo že rekli, so v tej deželi predpisi oziroma zahteve najostrejše. 3. Obremenjenost mesa z jodom-131 je nepomembna (zanemarljiva). Glede na to, da meso vsebuje tako malo cezija in da ta vrednost poleg tega iz dneva v dan upada, lahko meso divjadi znova uživajo kot dragoceno živilo. Zato pod nobenim pogojem ni upravičeno s kazanjem na posledice nesreče v Černobilu prodaje in uživanja divjačine na kakršenkoli način oteževati. Te ugotovitve so glede na to, da je jesen, nadvse pomembne, saj vemo, da se prav jeseni pojavijo na trgu velike količine divjačine. ing. Bojan Rak V OKTOBRU zakon dovoljuje lov na vso nezaščiteno divjad (lisica, pižmovka, siva vrana, sraka, šoja) ter na tu navedeno in prikazano divjad. Če je seveda odstrel planiran in lovska organizacija (LD, ZLD, LZS, OZD) s svojim sklepom lovne dobe na kako divjad ni skrajšala oziroma lova ni povsem prepovedala. navadni jelen-samec in košuta navadnega jelena jelen damjek-samec in tele ter srnjak damječja košuta in tele divji prašič srna in mladič (v gojitvenem območju le prašiči do 60 kg) medved muflon oven in muflonka ter jagnje gams kozel gamsja koza jazbec volk poljski zajec polh * X >r V * p > mlakarica, poljska jerebica črna liska, regeljc, kreheljc gozdni jereb-petelln golob grivar, grlice veliki kljunač kragulj in kozica in skob« ^ 10. X. vzide ob 6.12 in zaide ob 17.26 25. X. vzide ob 6.32 in zaide ob 16.59 = 3. X., 1 = 10. X., © = 17. X., © = 25. X. vzide ob 15.08 vzide ob 17.16 vzide ob 22.04 zaide ob 22.01 zaide ob 6.11 zaide ob 14.39 Novosti pri trženju uplenjene divjadi Na Lovski zvezi Slovenije je bil 10. 9. 1986 delovni pogovor z delovnimi organizacijami, ki odkupujejo uplenjeno divjad. Od teh organizacij so sodelovali na pogovoru predstavniki Agrotehnike-Grude (TOZD Lovec in TOZD Z. T.), Perutnine-Ptuj, Mercatorja, ABC-Pomurke, Jadran-Sežana. Prisotni so bili tudi predstavniki Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Lovske zveze Slovenije. Pogovor je vodil predsednik Lovske zveze Slovenije Bruno Skumavc, ki je po uvodni razpravi o zapisniku prejšnjih dveh sestankov (23. in 29. 7. 1986) ugotovil, da so vsi sklepi izvršeni oz. se izvajajo. Poročilo v glasilu Lovec pa je potrebno pri lil. kakovostnem razredu srnjadi spremeniti tako, da bo jasno, da je srnjad, težka 7 kg, mišljena brez glave in spodnjih delov nog, torej: »lil. kakovostni razred - srnjad s telesno težo do 7 kg (brez glave in spodnjih delov nog), povožena, zaradi starosti ali bolezni močno shujšana srnjad, ki je še primerna za prehrano ljudi.« Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije bo lovskim družinam posredoval ustrezna navodila za prodajo divjadi tega kakovostnega razreda, saj odkupnim organizacijam srnjadi tega kakovostnega razreda ni treba prevzemati. Predstavniki Agrotehnike-Grude, TOZD Z. T. in Perutnine-Ptuj so poročali, da se postopoma začenja prodaja srnjadi, uplenjene pred 31. 7. in da je prodane približno polovica količine. Tudi preostale DO odkupoval-ke so povedale, da to divjačino sicer težko plasirajo, vendar je določeni del vse količine že prodan. Sklep: Divjad, uplenjena do 31.7., se plačuje po fiksni ceni za II. kakovostni razred. S poračunom v oktobru se bo plačala prodana količina divjadi, uplenjena do 31. 7. 1986. Republiški veterinarski inšpektor oziroma RK KGP še ni pripravil - iz opravičenih razlogov - pregleda obstoječih predpisov, ki naj bi bili osnova za pripravo predlogov za posodobitev sedarijM veterinarsko-sani-tarnih predpisov za maloprodajno prodajo mesa divjadi na domačem trgu. Mag. Janez Černač je zagotovil, da bo to pripravljeno do naslednjega sestanka. Predsednik Lovske zveze Slovenije Bruno Skumavc je ugotovil, da so bili na razgovo- ru 23. 7. 1986 sprejeti naslednji parametri, ki vplivajo na spremembo cen uplenjene divjadi: - sprememba tečaja dinarja za 10 odstotkov in več, - sprememba cen na zunanjem trgu za 10 odstotkov in več, - spremembe izvoznih pogojev (stimulacij), - odkupne cene drugih organizacij v Jugoslaviji. Po obširni razpravi, v kateri so sodelovali vsi predstavniki DO odkupovalk in LZS, so ugotovili, da je prišlo do manjšega zmanjševanja cen na zunanjem trgu in da so odkupne cene za uplenjeno divjad v nekaterih drugih republikah in pokrajinah nekoliko višje. Ugotovili pa so tudi, da je povpraševanje po uplenjeni divjadi veliko manjše od ponudbe. Predstavniki nekaterih DO so povedali, da prihaja tako iz Jugoslavije kot iz nekaterih drugih držav, ki prodajajo uplenjeno divjad, na zahodnem trgu do ponudb po cenah, ki so konkurenčne našim. Pri tem so ugotovili tudi to, da je uplenjena divjad, ki prihaja na zunanji trg iz Slovenije, cenjena zaradi bistveno boljše priprave za prodajo. Na osnovi vsega tega so na pogovoru soglasno ugotovili, da ostanejo do nadaljnjega nespremenjene naslednje minimalne odkupne cene: srnjad I. kakovostni razred: 1300 din/kg v ta razred spada ustrezno razvita divjad z normalnimi strelnimi poškodbami; srnjad II. kakovostni razred: 1000 din/kg v ta razred spada telesno ustrezno razvita srnjad z močnejšimi strelnimi poškodbami stegen ali hrbta, kar zmanjšuje komercialno vrednost mesa; srnjad III. kakovostni razred: 780 din/kg v ta razred spada srnjad, težka do 7 kg, povožena srnjad in srnjad, ki je vidno shujšana zaradi zajedalcev, starosti ali iz drugih vzrokov, a še vedno primerna za prehrano ljudi. jelenjad, muflon, gams, damjek divji prašič medved 900 din/kg 550 din/kg 900 din/kg za posamezno uplenjeno divjad poljski zajec 1000 din fazan 700 din poljska jerebica 500 din divja raca-mlakarica 500 din Cene za jelenjad, srnjad, gamse, muflone in damjeke veljajo za živali brez glave in spodnjih delov nog. Slabo uplenjeno ali slabo razvito ali razstreljeno malo divjad DO odkupovalkam ni treba odkupovati. Odkupnim organizacijam srnjadi III. razreda ni treba odkupovati. Vsa divjad, tako velika kot mala, mora biti pravilno pripravljena, iztrebljena in ohlajena. Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije bo lovskim družinam pripravil ustrezna navodila za prodajo srnjadi III. kakovostnega razreda in divjih prašičev. V enem mesecu bo pripravila Lovska zveza Slovenije naslednji pogovor zaradi morebitne določitve novih cen. Pri pogovoru o prodaji divjačine na domačem trgu - hotelom in restavracijam - so Sklepni del prvenstva Lovske zveze Slovenije v lovskem strelstvu je bil letos 5. julija, organizirala pa ga je Zveza lovskih družin Ljubljana na strelišču v Kazljah pri Senožečah. Prvenstva so se razen ZLD Ljutomer in ZLD Ilirska Bistrica udeležile vse zveze lovskih družin, iz zamejstva pa je prišla na tekmovanje ekipa Doberdob. Skupaj je na prvenstvu nastopilo 63 strelcev. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev smč se letos odločili za skrajšan tekmovalni program. Tako je tekmovanje trajalo samo en dan, število ekip je bilo omejeno, na golobe -ekipno pa je štela le ena serija s 25 golobi. Posamezniki v streljanju na glinaste golobe niso bili v ničemer prizadeti, saj je prvih 18 strelcev tekmovalo dodatno še na 25 golobov za uvrstitev posamično. Sprememba zaradi skrajšanega programa je pred samim začetkom tekmovanja povzročila pri nekaterih tekmovalcih nekaj slabe volje, kar pa kasneje samega tekmovanja ni motilo. Organizatorju prvenstva ZLD Ljubljana gre vsa zahvala, da je tekmovanje potekalo brezhibno in brez zastojev. Na to je vplivalo tudi lepo vreme, ki je prav tako prispevalo k dobremu razpoloženju strelcev. Rezultati ekipno so precej boljši kot lani. Ekipa Savinj-sko-Kozjanske ZLD Celje I. je zbrala v kombinaciji 727 točk, lanska ekipa ZLD Posavje I. pa 713 točk. Boljši so bili tudi rezultati ekipno v tarčo srnjak, kjer je ekipa ZLD Ljubljana I. zbrala 261 navzoči ugotovili, da je povpraševanje manjše od pričakovanega in da gostinstvo odkupuje le manjše količine za tekočo uporabo. Nazadnje so se dogovorili, da bodo DO odkupovalke poskušale organizirati maloprodajo divjačine v ustreznih trgovinah, kar pa je seveda pogojeno z določenimi spremembami veljavnih veterinarsko-sanitarnih predpisov. Več o tem se bodo lahko pogovorile po enem mesecu, ko bo RK KGP posredoval osnove za pripravo konkretnih predlogov za posodobitev sedanjih veterinarsko-sanitarnih predpisov za maloprodajno prodajo mesa divjadi na domačem trgu. Lovska zveza Slovenije krogov, lani pa 258 krogov, in ekipno v tarčo bežeči merjasec, kjer je ekipa SK ZLD Celje I. zbrala 227 krogov, lani pa le 213. Rezultati tekmovanja: Ekipno Glinasti golobi št. točk 1 .-2. ZLD Ptuj 272 ZLD Prekmurje 272 3. ZLD G. Radgona 264 Ekipa ZLD Ljubljana /. je osvojila 1. mesto v streljanju v tarčo »srnjak«, druga pa je bila v lovski kombinaciji. Z desne: Jože Vrbinc, Marjan Kovič in Viktor Čuden. 4.-6. ZLD Mariborll. 260 SK ZLD Celje 1. 260 ZLD Ljubljana 1. 260 7. ZLD Ljubljana II. 252 8. ZLD Maribor 1. 248 9.-10. ZLD Novo mesto 244 SKZLD Celje 244 Tarča »srnjak« št. krogov 1. ZLD Ljubljana I. 261 2. ZLD Gorica 256 3. SKZLD Celje 253 4. ZLD Zasavje 252 5.-6. ZLD Novo mesto 250 ZLD Ljubljana II. 250 7. ZLD Posavje 248 8. ZLD Gorenjske 247 9. ZLD SK Celje I. d 245 10.-11. OK ZLD-Koper 243 ZLD G. Radgona 243 Tarča »bežeči merjasec« št. krogov 1. SKZLD Celje 222 2. ZLD Prekmurje 192 3. ZLD Posavje 186 4. ZLD Ljubljana II. 185 5. ZLD SK Celje II. 181 6. ZLD Maribor I. 181 7. ZLD Gorenjska 177 8. ZLD Maribor II. 175 9. ZLD Bela krajina 173 10. ZLD Ljubljana I. 170 Lovska kombinacija št. točk 1. SKZLD Celje I. 727 2. ZLD Ljubljana I. 691 3. ZLD Ljubljana II. 687 4. ZLD Prekmurje 686 5. ZLD Gorenjske 684 6. SKZLD Celje II. 678 7. ZLD Posavje 670 8. ZLD Maribor I. 668 9. ZLD Gorica 659 10. ZLD Zasavje 657 Posamezno Lovska kombinacija, št. krogov 1. Marko Razboršek - SK ZLD Celje, 248 2. Mišo Horjak - SK ZLD Celje, 246 3. Viki Čuden - ZLD Ljubljana, 244 4. Mirko Horvat - ZLD Prekmurje, 242 5. Boris Pflaum - ZLD Gorenjske, 237 6. Tone Markič - ZLD Gorenjske, 237 7. Franc Končan - ZLD Ljubljana, 237 8. Peter Silovšek - SK ZLD Celje, 235 9. Gregor Horjak - SK ZLD Celje, 233 10. Mitja Zidanič - SK ZLD Posavje, 230 Prvenstvo Lovske zveze Slovenije v lovskem strelstvu za leto 1986 Alojz Černe Tarča »srnjak«, št. točk 1. Janez Škrlj - ZLD Notranjske, 92 2. Franc Volmut - ZLD Zasavje, 90 3. Viki Čuden - ZLD Ljubljana, 90 4. Jože Vrbinc - ZLD Ljubljana, 89 5. Branko Komljanc - ZLD Gorica, 89 6. Tomaž Hain - ZLD Maribor, 88 7. Toni Repovž - ZLD N. mesto, 88 8. Peter Silovšek-SK ZLD Celje, 87 9. Jože Koritnik - ZLD Posavje, 87 10. Marko Razboršek - SK ZLD Celje, 87 Tarča »bežeči merjasec«, št. krogov 1. Marko Razboršek - SK ZLD Celje, 77 2. Mirko Horvat - SK ZLD Celje, 75 3. Gregor Horjak-SK ZLD Celje, 73 4. Mitja Zidanič - ZLD Posavje, 73 5. Mišo Horjak - SK ZLD Celje, 72 6. Viki Čuden - ZLD Ljubljana, 70 7. Peter Silovšek-SK ZLD Celje, 68 8. Franc Končan - ZLD Ljubljana, 67 9. Marjan Kovič - ZLD Ljubljana, 67 10. Martin Panjaz - ZLD Bela krajina, 66 Glinasti golobi, št. točk 1. Jože Vrbinc - ZLD Ljubljana, 96 2. Jože Grubelnik - ZLD Maribor, 94 3. Stanko Frangeš - ZLD Ptuj, 94 4. Mirko Horvat - ZLD Prekmurje, 94 5. Franc Strniša - ZLD G. Radgona, 92 6. Rajko Piciga - OK ZLD Koper, 92 7. -8. Mišo Horjak-SK ZLD Celje, 92 Franc Muzek - ZLD Ptuj, 92 9. Ivan Klobučar - ZLD Maribor, 92 10. Janko Kralj-ZLD G. Radgona, 92 lij m. ■ MARKO BULC je 15. 8. letos dopolnil 60 let. Ob njegovem življenjskem jubileju mu čestitamo slovenski lovci, Lovska zveza Slovenije in uredništvo glasila Lovec, saj jubilanta poznajo kot izredno aktivnega lovca in požrtvovalnega ter uglednega lovskega funkcionarja pa tudi družbenopolitičnega delavca ne samo v naši ožji in širši domovini, ampak tudi v svetu. Kljub izredno odgovornim in številnim družbenopolitičnim zadolžitvam je Marko vedno našel tudi čas za aktivno delo v lovstvu, saj izhaja iz stare slovenske lovske družine. Poleg funkcij v njegovi Lovski družini Mirna na Dolenjskem in ZLD Novo mesto je opravljal tudi številne odgovorne naloge v slovenski, jugoslovanski in svetovni lovski organizaciji. Navedimo le najpomembnejše. Bil je tajnik, član upravnega oz. izvršnega odbora ter predsedstva LZS v več mandatnih obdobjih, član predsedstva Lovske zveze Jugoslavije od leta 1962 do 1964, od leta 1978 dalje pa predsednik Lovske zveze Jugoslavije, član delegacije v Mednarodnem svetu za lovstvo in ohranitev divjadi CIC od leta 1972 dalje, podpredsednik CIC v letih 1981-1984 in predsednik CIC od leta 1984 dalje. Pri delovanju v lovskih organizacijah tako v ožji kot širši domovini pa tudi v tujini se je Marko vedno trudil, da bi se lovstvo uredilo na samoupraven in demokratičen način in da bi se uveljavili izsledki sodobne lovske vede pri delovanju za ohranitev naravnega okolja in varstvo ter gojitev divjadi. Eno njegovih osnovnih načel je, da morajo izsledki znanosti služiti predvsem za praktično uporabo v loviščih. Za svoje izredno požrtvovalno in uspešno delo v lovstvu je Marko Bulc dobil vsa jugoslovanska lovska odlikovanja in mnoga lovska odlikovanja iz tujine. Ob tem življenjskem jubileju mu želimo, da bi še dolga leta aktivno in tvorno deloval v slovenski, jugoslovanski in svetovni lovski organizaciji. Želimo mu tudi obilo užitkov in uspeha v naših loviščih ter dober pogled! Lovska zveza Slovenije Se o vplivu olja v cevi in nabojišču risanice Valter Dvoršek v Lovcu 7/8 86 oporeka nekaterim ugotovitvam o vplivu olja v cevi in nabojišču, ki jih navaja avtor Mirko Tratnik v članku O pristreljevanju in preizkušanju lovske puške risanice v Lovcu 12/84 (po H. Kinsky in W. Kruper, DEVA). Nisem strokovnjak za balistiko, ker pa redno berem nemško lovsko literaturo, bom pojasnil, kaj sta ugotovila zgoraj omenjena strokovnjaka DEVA, ker je očitno, da V. Dvoršek njunih poročil ni bral. 1. Vpliv olja v cevi na raztros in lego zadetkov V. D. trdi: »Zgodi se, da imamo tako imenovane ,oljne' strele, vendar brez bistvenega vpliva na raztrosni krog,zadetno silo in predvsem na lego zadetka.« W. Kruper, DEVA, poroča o preizkusu osmih pušk z naoljeno cevjo. Pri 6 puškah je bil raztros enak ali pa malo večji kot z razmaščeno (očiščeno) cevjo, in tudi lega zadetkov je bila spremenjena samo za nekaj cm. Pri 2 puškah pa se je lega zadetkov spremenila tako zelo, da sta bili nerabni za lov. Pri prvi (Hornet DJW VVettkampfbuchse VValther) sta bila prva 2 strela previsoka (prvi za dobro dlan) in šele tretji je bil na mestu. Tudi čiščenje s pralnim bencinom (VVaschbenzin) ni nič pomagalo, pomagala sta samo 2 strela. Taka puška je sicer uporabna za športno streljanje (pred tekmovanjem oddamo 2 strela), za lov (mačka, lisica) pa je neuporabna. Druga puška je bila dvojna risanica holland & holland kal. .303 british. Taka puška je seveda vedno v kovčku in na pokrov kovčka je izdelovalec napisal, da ima puška prva dva strela previsoka in da sta za zanesljivo odstranitev olja iz cevi potrebna dva strela. To se je pokazalo tudi pri preizkusu v DEVA. Tudi ta puška je za lov neuporabna, razen če lovimo le enkrat na leto in pred lovom oddamo dva strela. Puške, ki so tako občutljive na olje v cevi, da niso uporabne za lov, so redke, nedvomno pa obstajajo. W. Kruper sam pravi, da svoje puške očisti tako, da ostane tanka plast olja v cevi in da pri njegovih puškah ni spremembe v zadetkih, če pa bi bile, bi se take puške takoj znebil. Kako pa je z vplivom olja v nabojišču na raztros in lego zadetkov? V. D. pravi: »Ker mi ni izraz »naoljeno nabojišče« nič povedal, sem si zastavil na- slednja vprašanja: kaj je slabo, srednje ali močno naoljeno nabojišče? Cev je morala biti očiščena, nabojišče pa ponovno naoljeno itd.« Kinsky DEVA jasno pove, da bi lahko naoljili nabojišče, da pa je bolj enostavno naoljiti tulce nabojev; tako je tudi napravil. V. D. tudi ni izsledil izdelka (kemikalije), ki bi bil namenjen za odmaščevanje cevi pred strelom. Iz člankov je razvidno, da je Kinsky uporabljal Unisol - VVaffenentfetter, Kruper pa pralni bencin. V. D. se čudi, zakaj nemški inštitut DEVA sploh ne poskuša odgovoriti, zakaj so se lege spremenile. Kinsky natančno razloži, zakaj pride do spremembe lege zadetkov: pritisk plinov v naboju pritisne tulec naboja na steno nabojišča, zaradi tega pritiska nastane trenje med tulcem in nabojiščem in pritisk dna tulca na zaklep je zato manjši. Če pa je nabojišče naoljeno, je trenje med tulcem in nabojiščem manjše, pritisk dna tulca na zaklep pa večji. Zaradi tega nastanejo različne obremenitve zaklepa, posledica je sprememba vibracije cevi, povečan raztros in spremembe v legi zadetkov. Pri risanicah prelamačah je pri naoljenem nabojišču zaradi zmanjšanega trenja pritisk na zaklep večji, zato se zaklep za malenkost »odpre«, cev se obrne navzdol in posledica je nizek strel. Med 16 preizkušenimi puškami je bilo 5 prelamač in 4 so imele pri naoljenem nabojišču za 3,5 do 7 cm prenizek strel. Kaže torej, da V. D. sploh ni prebral člankov Kinskega in Kru perja. 2. Vpliv olja v nabojišču na raztros zadetkov Od 16 preizkušenih pušk z naoljenim nabojiščem je imelo 11 pušk povečan raztros, 9 za nekaj cm, 2 pa do 7cm. Pri 5 puškah pa raztros ni bil povečan. Ker pri 5 puškah ni bilo povečanega raztrosa, pri 9 pa samo za nekaj cm, povprečen strelec pri 14 puškah od 16 ne bi ugotovil povečanega raztrosa. 3. Vpliv olja v nabojišču na lego zadetkov Od 16 preizkušenih pušk z naoljenim nabojiščem se je pri 13 puškah lega zadetkov spremenila, pri 3 pa ne. Pri 7 puškah od 13 je bila sprememba manjša od 5 cm, pri 6 puškah pa večja od 5cm, pri eni (steyr-mannlicher luxus) celo za 8 cm levo in za 19 cm previsoko. Jasno je, da je taka puška z neočiščenim nabojiščem nerabna za lov. Ker pri treh puškah ni bilo spremembe lege zadetkov, pri 7 pa je bila manjša kot 5 cm, povprečen strelec pri 10 puškah od 16 ne bi ugotovil spremembe lege zadetkov. Pri 6 puškah je bila sprememba lege zadetkov večja od 5cm. Poglejmo, kaj to v praksi pomeni: če bi polrisanica kal. 8 x 57 JRS s suhim nabojiščem streljala, kot je pravilno, na 100 m za 5 cm visoko, bi lovec zadel srnjaka na 100 in 200 m, če pa bi streljala z naoljenim nabojiščem 5 cm niže, bi na 100 m zadel natančno sredino tarče in seveda tudi srnjaka, na 200 m pa bi ga zgrešil, ker bi krogla padla za 15 - 19 cm, ali pa bi ga zadel v sprednjo nogo, kar je najslabše, kar se sploh more zgoditi. V. D. pa meni, »da so zgornji preizkusi brez praktične vrednosti, pa čeprav gre za še tako znan inštitut«. Iz vsega napisanega sledi: 1. preizkusi imajo praktično vrednost 2. nihče ne more ocenjevati de/a nekoga, če tega deta ne pozna. »oljni strel« A O e • • e e Slika kaže 2 tarči z zadetki iz iste tricevke suhi. Leva tarča jasno pokaže prvi »oljni« strel, nato pa 5 strelov s suhim nabojiščem, ki se dotikajo. Raztros 1,7cm. Desna tarča: pet strelov z naoljenim nabojiščem, raztros 5,1 cm, lega zadetkov pa je tudi spremenjena za 3,5 cm niže. Oljnega strela, povečanega raztrosa in spremenjene lege zadetkov torej ne more nihče zanikati. Tako kot na sliki pa strelja samo odličen strelec in samo tak strelec lahko ugotovi razliko. To tudi pomeni, da je mnenje, da je puška v redu pristreljena, če vsi streli ležijo pri srnjaku v desetici (11 cm premera), zmotno, saj z vsemi streli, ki ležijo 5 cm pod sredino desetice (na meji med 10 in 9), zgrešimo srnjaka, oddaljenega več kot 150 m. Iz tega za prakso sledi: lovec, ki gre redko na lov, naj, kot svetuje Tratnik, dobro očisti cev in nabojišče svoje risanice s krpico ali kosmom vate. Kdor pa je skoraj vsak dan v lovišču, naj ima lahno naoljene cevi in suho nabojišče, puško pa naj natančno preizkusi: če je prvi strel v redu in to v večini primerov bo, je lahko s puško zadovoljen, če pa prvi strel le preveč odstopa od naslednjih, naj se take puške čimprej znebi. Strelec, ki tekmuje, pa naj pred tekmovanjem odda 1 ali 2 strela. Branko Kristen Danes, v času druge tehnične revolucije, ni mogoče spremljati vseh informacij, ki so na voljo. Pri tem moram reči, da se s Kristenom Brankom nisva dobro razumela, čeprav oba bereva nemško lovsko literaturo. Mirko Tratnik piše samo o posledicah naoljenega na-bojišča, nič pa o vzrokih, mene pa so zanimali predvsem ti. Te stvari je pojasni! Branko Kristen, ki pravi, da pride zaradi različnih pritiskov do različnih obremenitev zaklepa in zato do spremembe vibracij cevi ter obračanja cevi navzdol, zaradi tega pa do spremembe lege zadetkov. Zahvaljujem se Branku Kristanu za pojasnilo; seveda pa imam še vedno pravico ocenjevati praktično vrednost kakega poizkusa in mi ni treba verjeti vsega, kar kak inštitut deta, zlasti, če je opis pomanjkljiv. Sam sem napravi! praktični preskus, Branko Kristen pa ga ni. Navsezadnje tak preskus ni poceni in zahteva tudi precej časa. Vendar v svojem preskusu poteg drugega nisem dobi! niti odgovora na to, kakšne so razlike naoljenega in nenaoljenega naboj/šča. Poglejmo še, kaj je »oljni strel«! VValter Lampe! in Richardi Mahrhoid pravita v leksikonu Waffen takole: Oljni stre! - prvi oddani strel iz naoljene ali namaščene cevi. Mirko Tratnik piše, da celo skrbno, s krpico ali kosmom vate, obrisana cev ni dovolj suha, saj je še vedno prekrita s finim oljnim mikrofilmom, zato je prvi stre! iz takšne cevi (torej gre za očiščeno cev) še vedno bolj ali manj »oljnat«, medtem ko jaz v Lovcu 7/8-86 trdim, da moramo olje očistiti predvsem zato, ker se lahko naoljena in neočiščena cev napihne ali pa celo raztrga. Zgodi se, da imamo tako imenovane »oljne« strele (torej pri že očiščeni cevi) celo do četrtega strela. Popolnoma isto trdi Mirko Tratnik, vendar samo za prvi stre! in ga zato tudi imenuje »oljnati«. Če trdim, da lahko pride pri neočiščeni cevi do napihnjenosti ali celo do raztrganja, mi ni mogoče naprtiti mnenja, da je vseeno, iz kakšne cevi streljamo, ne da bi to vplivalo na lego zadetkov. I/ svojem članku sem natančno opisal, kako je treba cev čistiti in zato menim, da je vsako razpravljanje o tem odveč, saj so posledice naoljenih cevi poznati že kmalu po tistem, ko so nehali streljati s prednjačami. Da nabojišče naoljimo, je enostavneje uporabiti naoljene naboje, vendar sem sam oljil nabojišča z dobro naoljeno krtačko in še s kapa/ko. Zato lahko trdim, da so bila moja nabojišča bolj naoljena kot tista, ki jih navaja Branko Kristen. Lahko pa samo razmišljam o tem, zakaj je za dokazovanje vpliva olja v nabojišču izbral med 30 kalibri, primernih za srnjad, kaliber krogle z najmanjšo začetno hitrostjo krogle in z največjim padcem na 200m, torej kaliber z najslabšo razanco. Čeravno je pušk kalibra 8 x 57 JS pri nas precej in 8 x 57 JRS občutno manj, pa oba kalibra počasi opuščamo in nadomeščamo z modernejšimi kalibri. Prvega od obeh izdelujemo samo še pri nas in kolikor vem še v Španiji. Pri drugih evropskih izdelovalcih je treba ta kalibra posebej naročiti. Ko sem pred leti v tujini enega od obeh naročeval za znanca, je bilo treba na dobavo počakati nekaj mesecev. Ko sem pregledoval katalog ene izmed največjih evropskih tovarn za lovsko orožje, sem ugotovil, da 21 proizvajalcev izdeluje 116 modelov risa-nic, po!risanic in tricevk, med vsemi temi pa samo eden izdeluje polrisanico in še eden risanico prelomačo v kalibru JRS. Pri risani-cah in kalibru JS je položaj podoben. Za izračunavanje krogle pri tarči »srnjak« so uporabili krogle s padcem 9,5, 10 in 14 cm na 200m, torej krogle, ki imajo največji padec med 30 kalibri. Računi so sicer točni, vendar pa je treba na takšne razdalje nameriti nad hrbet srnjaka, pa še v tem primeru moraš biti zares odličen strelec. S takšno kroglo se je pač treba strelom na take razdalje raje odpovedati, strelce na tako razdaljo in s tako kroglo pa bi bilo potreba vprašati, ali so kdaj slišali za lovsko pravičnost. Lahko pa se tudi takoj vprašam, zakaj niso za preskus uporabljali npr. kroge! s padcem 2 ali 3 cm na 200m ali pa celo takšnih, ki imajo pri 200m še nadstrel. Če Foto C. A. Foto N. F. V svojem naravnem okolju bi vse moje strele v tarčah znižati za 5 cm, bi bili ti še vedno v devetici in desetici. Povprečna strelna razdalja na veliko divjad, ko stre! zanesljivo usmrti, znaša namreč v evropskem prostoru 80m. Če naštevam razpon razstrosnih krogov v tarči srnjak, jih naštevam zaradi tolerantnosti, ki jih vsebuje Pravilnik o organizaciji in izvajanju lovskega strelstva v Sloveniji, ki pravi o obveznem strelstvu v LD naslednje: »Vsak lovec strelja enkrat do trikrat, mora pa vsaj dvakrat zadeti najmanj v šesti krog. Če s prvim strelom zadene deveti ali deseti krog, to pomeni, da je preskus opravit. To so te minimalni pogoji, ki pa jih IO LD lahko zaostri. Za člane, starejše od 60 tet, pa IO lahko kriterije omili.« (Prvotni predlog za člane, stare nad 60 let je zahtevat samo dve šestič! na razdaljo 50 m, to pa je tudi še zdaj 38 cm razpona). To so te minimalni pogoji, ki jih LD lahko po sklepu IO zaostrijo, za člane nad 60 tet pa omilijo. Za lovce, ki v prvem preskusu ne opravijo predpisanih zahtev, IO LD predpiše čas in število ponov- nih preskusov. Smo pač umetniki v izdajanju raznih zakonov, samoupravnih sporazumov in pravilnikov, ki dopuščajo vsemogoče variante, kakor da se ne bi mogli zmeniti za enotna merila, in tako lahko zdaj ena družina zahteva samo desetico, druga pa dve šestič/, pri tem pa so srnjaki na Kočevskem, Gorenjskem in Štajerskem popolnoma enako veliki. Nelogično se mi zdi, da je lahko preskus opravljen samo z enim strelom v desetico in devetico, ko pa je lahko samo en stre! povsem naključen. Nelogična je tudi šestica, ki je visoko na vratu in zagotovo smrtna, vendar pa tja nihče ne meri in stre! zadene tja zgolj po naključju. Lovec bi mora! priti na preskus z že nastreljeno in preskušano puško, zato bi mora! biti ponoven preskus, ki ga lahko predpiše IO LD, odveč. Divjad ne more biti poligon za slabe ali malomarne strelce. Ker smo ravno pri tarči »srnjak«, pa še tole: Tarča je kopija nemške tarče »srnjak«, ki pa je od prvega januarja 1970 v Nemčiji spremenjena. Tarča nima več oznak od petice naprej, šestica v vratu pa je zdaj v tarči naše sedmice. Morda bi kazalo tudi pri nas kaj spremeniti? Tudi vrednosti so v Nemčiji zdaj drugačne in zdaj veljajo krogi 10, 9, 8, 3, 1. Kolikor vem, pri nemško govorečih bližnjih in daljnjih sosedih preskusi niso predpisani, so pa stvar časti. Če boste pri nekem zakupniku srnjaka obstrelili ali zgrešili, ste bili prvič in zadnjič povabljeni na lov. V Lovcu 7/8-86 sem natančno opisal čiščenje, ki pač mora biti takšno, da bo puška temeljito očiščena, pa tudi Mirko Tratnik svetuje isto. Ne spominjam pa se, da bi kdaj videl, slišal ali bral, da lovci oljijo ali mastijo naboje pred vlaganjem v nabojišče. Pač, je ena sama izjema; kadar zaklep težko odpirate in tudi tulec težko izvlečete iz nabojišča, vam bo puškar svetoval, da lahko uporabljate naoljene naboje, pa še to v zelo redkih primerih. Lovci lahko sami presodijo, ali ima preskus z naoljenjem nabojišč kakšno praktično vrednost. Ne morem si namreč predstavljati, da bi v nabojišču ostalo toliko olja, da bi vplivalo na zadetek, če cev pravilno čistimo, saj je nabojišče sestavni de! cevi. Tudi ne verjamem, da so lovci tako malomarni, da bi cev samo oljili, čistiti pa je ne bi. Res se je marsikaj dogajalo po vojni zaradi neznanja, zagotovo pa je danes stanje bistveno drugačno, kot je bilo takrat.. ■ Valter Dvoršek LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE in ZVEZA LOVSKIH DRUŽIN ILIRSKA BISTRICA vabita na slovesno odkritje spominskih obeležij Jožetu Benigarju in Radu Pehačku, zaslužnima predsednikoma slovenske lovske organizacije Slovesnost bo v nedeljo, 26. oktobra 1986, v Parku velmož v Ilirski Bistrici. PROGRAM: ob 10.00 uri: Slavnostna seja predsedstva Lovske zveze Slovenije in Zveze lovskih družin Ilirska Bistrica v Domu JLA; ob 11.00 uri: Slavnostni govor tovariša Lojzeta Briškega in odkritje spominskih obeležij; ob 12.00 uri: Ogled lovske razstave. Nov pripomoček za mehansko zaščito gozdnega drevja Na tem bavarskem mednarodnem sejmu so ob petem jubileju predstavili tudi akcije in prizadevanja za zaščito in ohranitev gozda, med drugim tudi množico strokovnih in praktičnih napotil in sredstev, kako drevje, sadike... zaščititi pred škodo, ki jo povzroča divjad, predvsem jelenjad. Med najrazličnejšimi izdelki proizvajalcev, ki ponujajo plastične ščitnike, ovijalne folije za debelca in veje in aluminijaste ščitnike za sadike v novih nasadih, je bilo vsekakor zelo zanimivo novo zaščitno sredstvo tovarne B. Braun Melsungen, t. i. zaščitni premaz »VVobra«. Novo zaščitno sredstvo je nastalo po dolgem strokovno-znan-stvenem sodelovanju biotehničnega gozdarskega inštituta, lovskih inštitucij in univerze iz Got-tingena. Zaščitno sredstvo ima v bistvu mehanični obrambni učinek, ki varuje gozd in je neškodljivo za divjad. Z VVobrom zaščitimo drevesa zelo preprosto, in sicer s premazom po deblih, vejah ... T. i. zaščitno sredstvo »VVobra« učinkuje s snovmi, ki omogočajo nemoteno dihanje rastline, in obenem utrjuje deblo. Pri sušenju zaščitnega sredstva, to traja 1-3 ure, se napravi kot papir tanka skorja, ki preprečuje lupljenje. Zaščitno sredstvo je prozorno, kar je za podobo gozda ali parka še kako pomembno. Sredstvo omogoča dolgotrajno in zanesljivo zaščito, kar je zlasti pomembno z vidika gospodarnosti. To zaščitno sredstvo lahko uporabimo tudi v primeru, če je drevo že načeto, saj odlično zavaruje načete dele in tako preprečuje gnitje, sušenje itd. Pri tem naj omenimo, da so dobili enako dobre rezultate tudi pri preventivni zaščiti mladih drevesc. Strokovnjaki so pri pripravi tega sredstva upoštevali tudi to, da bi bilo uporabno za vse vrste dreves, torej je zlasti idealno za mešani gozd. Strokovna poročila strokovnjakov na osnovi analize uporabe sredstva S sredstvom so dosegli 100-od-stotno zaščito, torej je to popoln uspeh, in sicer ne glede na to, ali sredstvo nanašamo s čopi- čem po vsem deblu ali samo na nekatere dele. V primerjavi z doslej uporabljenimi sredstvi ima sredstvo VVobra znatno daljšo dobo delovanja in, kar je še posebej pohvalno, niso opazili nobenih škodljivih stranskih učinkov. Poročila gozdarjev Jelenjad (3-4/100 ha) povzroča škodo predvsem na bukvah in smrekah. V petih letih so na območju 200 ha bukovega gozda (starost 10-60 let) uporabili zaščitno sredstvo na okoli 30 000 drevesih. Uspeh je bil popoln. Sredstvo je bilo izpostavljeno vsem vremenskim spremembam - zmrzali, snegu, dežju, onesnaževanju iz zraka - vendar so bila drevesa tudi po petih letih še popolnoma zaščitena. Pri tem niso opazili, da sredstvo ne bi učin-. kovalo, seveda pod pogojem, da so zaščito opravili natanko po navodilu. Gozdarji še posebej priporočajo to sredstvo v mladih gozdovih. Takšen učinek zaščite gozda je bil prav tako popoln tudi, če se je na 100 ha zadrževalo 12-15 glav jelenjadi. Informacija je morda zanimiva zato, ker bomo lahko naša dosedanja tovrstna prizadevanja primerjali (morda že samo predpise), seveda pa bodo gozdarji, ki jih je bilo iz Slovenije na Mun-chenskem sejmu izjemno veliko, o tem posredovali tudi svoje mnenje. Proizvajalec daje na voljo tudi popolno strokovno in uradno literaturo. Tudi cena tega zaščitnega sredstva ni pretirana, 10 kg stane 79 DM. Enaka prizadevanja za zaščito gozda, pa tudi za ohranitev divjadi, so predvsem v praktični uporabnosti konkretno prikazali v specializiranem delu na letošnjem Lesnem sejmu v Celovcu (od 10. do 20. julija 1986) in to neposredno Lovska zveza Koroške in tamkajšnje gozdarske inštitucije. Po informacijah in literaturi proizvajalca pripravil Franc Ekar. S sejma gozdarstva »IN-TER FORST 86« - Mun-chen, ki je bil od 1. 6. do 6. 6. 1986 1. t/ olupljenih sestojih lahko škodljivci neovirano začnejo delovati 3. Rdeča gniloba napade drevesa, ki jih je poškodovala jelenjad 2. Značilen način, kako lupi drevesno skorjo iglavca jelenjad 4. Posledice lupljenja (na bukvi) ostanejo vidne 5. Delavec pri premazovanju mladih stebel z zaščitnim sredstvom VVobra, novim izdelkom tovarne B. Braun Melsungen. Pri izdelavi tega sredstva so strokovno sodelovali lovski in gozdarski strokovnjaki ter univerza iz Gdtingena. Po lovskem svetu Moteči lev Ernest Petrič Profesor dr. Ernest Petrič je od septembra 1983 do julija 1986 predaval na univerzi v Adis Abebi v Etiopiji. V tem času se je imel priložnost seznaniti tudi z lovom v tej zanimivi afriški državi. Kako je lovstvo urejeno v Etiopiji, je v našem glasilu ze opisal (glej Lovec, leto 1984, št. 7-8, str. 216). Tokrat pa nam bo v več nadaljevanjih opisal nekaj lastnih lovskih doživetij. Uredništvo Za dober safari v Afriki je vendarle najbolj pomemben denar. Potreben je seveda tudi čas pa nekaj vztrajnosti in, ko »beli lovec« pripelje petičneža na kakih 50 m pod slona ali kafrskega bivola (Syncerus caffer), nilska podvrsta, ga je treba tudi zadeti. Če že ne v srce ali glavo, pa vsaj v mehko. Potem ga tako pokonča »beli lovec«. Da, denar! V Etiopiji stane dan safarija med 400 in 600 dolarji, odvisno od »belega lovca«. Pri tem niso vštete dovolilnice, ki stanejo za vsako resnejšo trofejo vsaj 100 dolarjev, za slona ali gorsko nialo (Tragelaphus buxtoni) npr. pa kar 1000 dolarjev. Pa še pot, prevoz trofej, napitnine itd. - pa vse skupaj hitro narase vsaj na 10 000 dolarjev za desetdnevni safari. Da je cena taka, je pravzaprav razumljivo. Povprečen kamp »belega lovca« v Etiopiji šteje vsaj petnajst ljudi. Ko sem spremljal za družbo petičnega gospoda iz Teksasa na lovu za gorsko nialo, je bilo v kampu kar 21 ljudi: štirje šoferji, mehanik, dva skavta, ki ju določi »VVildlife« in ki lov nadzorujeta, štirje iskalci divjadi, kuhar, dva strežaja, ki tudi pereta in pospravljata šotore, dva izkoževalca, dva delavca oziroma čuvaja kampa in mi trije - gost, »beli lovec« in jaz. Za vse to so potrebna vsaj tri ali štiri terenska vozila pa tovornjak, hrana in pijača, gorivo za vozila, šotori, ležišča itd. Gost jed lahko izbira, pije viski in pivo, kolikor ju hoče, strežaj pa streže njemu in »belemu lovcu« v posebnem velikem šotoru, in to v belih rokavicah. Torej res ni čudno, da vse skupaj hitro narase na tistih 600 dolarjev na dan, zlasti ker »beli lovec« dela tudi za denar in dobiček, ne za slavo in božji Ion. Če torej nisi državni gost ali pa uspešnež iz zasebnega gospodarstva, z lovom v Afriki ne bo nič! Ko sem septembra 1983 prišel v Etiopijo, sem hitro ugotovil, da tudi zame po »redni poti« z lovom ne bo nič, vendar nisem kar tako vrgel puške v koruzo. Morda pa se le najde kaka priložnost za lov na bolj skromni ravni. In res se je! K temu je pripomoglo dvoje, in sicer to, da Veljko Varičak z Lovske zveze Slovenije pozna vso lovsko gospodo, zbrano v CIC, in pa malo sreče. Veljko mi je dal naslov Tomasa Matanoviča, člana CIC, po rodu Jugoslovana iz Banata, ki od svojega devetega leta živi v Etiopiji in je zagotovo prvi »beli lovec« Etiopije in eno znanih lovskih imen v Afriki. Seveda sem ga poiskal kar kmalu po prihodu v Adis Abebo in hitro sva našla marsikaj skupnega pri pogledih na lov in življenje. Tomas je nemirni duh, večni mladenič pri petdesetih, postaven in privlačen ter se vešče suče ne le pri lovu, temveč v vsaki družbi. Nekaj pove že to, da izvrstno govori angleško, francosko, nemško, italijansko, madžarsko, srbohrvaško in štiri od številnih etiopskih jezikov - amharsko, oromo, afarsko in jezik plemena Anujak. Njegovi pogledi na lov so romantični, v strokovnem lovskem pogledu pa bi mogel biti predsednik kake naše komisije za varstvo okolja in divjadi. Žal je Tomas zelo malo v Adis Abebi. Je bodisi v gorah v južni Etiopiji (gorovje Bale), kjer sledi gorsko nialo, kraljico antilop, v Gambeli na skrajnem zahodu Etiopije za sloni in bivoli, na jugovzhodu v pustinjah Hararge za levi ali na obrobju Danakil-ske puščave, ob reki Avaš, za oriksi ali bajzo (Orixi beisa), kuduji (Tragelaphus strepsiceros), gazelami semering (Gazella soemmeringi), čirskimi antilopami (Tragelaphus scriptus), svinjami bradavičarkami (Phacochoerus oethio-picus) itd. To so pravzaprav tudi glavna lovna območja Etiopije, med katere spada še skrajni jug dežele, ob tromeji Kenije, Etiopije in Sudana, eno najbolj odročnih, divjih in neraziskanih območij v Afriki ob Rudolfovem jezeru in ob reki Orno. Tam menda lahko še naletiš na kanibalizem. Sloni, levi, nosorogi, črni in beli, bivoli, in množice najrazličnejših antilop in zeber tam lovcu še vedno poplačajo trud in stroške, ki jih terja dostop in pa seveda tveganje. Vendar pa moja prva lovska doživetja v Etiopiji niso povezana s Tomasom. »Pomembnejše naselje« na etiopskem zahodu K = Območje okoli Rudolfovega jezera, označeno z =, zajema najbolj odročne kraje Sudana, Etiopije, Kenije in Ugande, tako da je to eno še najbolj nedotaknjenih divjih območij v Afriki. • Območja, kjer žive etiopske endemične vrste sesalcev (znane le v Etiopiji): 1. Simnijsko gorovje: etiopski kozorog (Capra ibex walix) 2. gorska niala (Tragelaphus buxtoni) 3. menelikova čirska antilopa (Tragelaphus scriptus meneliki) + Najpomembnejša območja za lov v Etiopiji a) Avaš (razne stepske antilope npr. orix ali bajza, kudu, gazela semering itd., svinje bradavičarke itd., lev, krokodil, noj) b) Harar (lev, stepske antilope, svinja bradavičarka, menelikova čirska antilopa, elipsasta obvodna antilopa, krokodil, nilski konj, noj itd.) c) Gorovje Bale (gorska niala, menelikova čirska antilopa, mala trstikarska antilopa, šaša ali gorski kozlič, razne vrste svinj itd.) č) Borana (čirska antilopa, stepske antilope, svinje bradavičarke, slon, lev, gerenuk ali dolgovratna antilopa) d) Orno (kafrski bivol, Grantova gazela, gerenuk ali dolgovratna antilopa, gazela eland, oba kuduja, zebre, korigum ali lisasta antilopa, krokodil, nilski konj, lev, svinje itd.) e) Gambela (kafrski bivol, slon, lev, korigum ali lisasta antilopa, nilski lehve, Oreotragus megaceros, antilopa roan, svinje bradavičarke itd.) Naključje je hotelo, da sem se spoznal z Gizavom, upokojenim cesarskim letalskim majorjem. Menda je, tako pravijo, »trdo« pristal s svojim spitfireom, ker je mislil na lov, namesto da bi gledal v gumbe in vzvode v pilotski kabini. Zaradi trdega pristanka se ni samo končala njegova letalska kariera, temveč je zaradi njega postal tudi pravi posebnež. Zelo hitro se razburi, na eno uho ne sliši, reakcije pa ima strašno hitre, nepričakovane in neučakane, če rečem, da ustreli, preden dobro vidi, na kaj je sploh pomeril, ne rečem preveč. In pogumen je, da le kaj! Prav neverjetne zgodbe pripovedujejo o njem, npr., da je z magnumom kal. .22 tekel v grmovje za obstreljenim levom in ga tam še enkrat od blizu obstrelil, pa ga lev očitno ni vzel resno, saj sicer Gizava verjetno ne bi bilo več med lovci. Kolegu na univerzi sem omenil, da me zanima lov, pa me je seznanil z Gizavom. Gizav, prava semitska etiopska duša, je naglo ugotovil, da se najini interesi lahko združijo. Tudi Gizav, star približno toliko kot Tomas, je »beli lovec«, in to že kakih petnajst let, od tistega trdega pristanka dalje, seveda pa na »nižji« ravni kot Tomas. Ima moderen kamionet (tojota) in star land- rover ter par razdrapanih šotorov. Lovi kvečjemu s tremi ali štirimi sodelavci in ima malo odjemalcev. Ponavadi ga najame za pomoč kak od pomembnejših etiopskih »belih lovcev«, če ima dva gosta hkrati. To pa je pravzaprav kar pogosto. Takrat je Gizav v kampu drugi lovec in tisti, na čigar račun se krešejo šale. Gizav pa je imel nekaj, kar je bilo zame zelo pomembno: dovolj časa in rad je hodil na lov za svojo zabavo, zlasti na svinje bradavičarke. Za to pa ni bilo treba drugega kot dobro terensko vozilo, enega ali dva spremljevalca in čuvaja obenem, denar za »splošno licenco« in bencin. Ko sva se prvič srečala in pri meni izpraznila dobro polovico steklenice viskija, sva se zlahka sporazumela: skupaj bova hodila na lov; vse, kar je potrebno, vključno puške in splošno licenco, ima Gizav, jaz pa bom plačeval za bencin in za pijačo ter hrano. Pošten dogovor, ni kaj, zlasti zato, ker so Etiopci z Gizavom vred vedno jedli samo svoj »inžero«. Jaz sem plačal še licenco za lov na ptice, pa sva imela vse, kar potrebuješ za preprost lov; na »splošno licenco« lahko loviš svinje bradavičarke, dik-dika (Madoqua sp.) in dujkerja (Sylvicapra sp.), zajce in gozdne svinje (Potamo-choreus porcus), na »ptičjo licenco« pa kakih 70 vrst ptic. Česa posebnega, s čimer bi briljiral med tistimi lovci, ki so za šope dolarjev prinesli iz Afrike trofeje, da ti ob pogledu nanje zastaja dih, z Gizavom nisva uplenila. Sem pa za po kakih 100 dolarjev ničkolikokrat preživel po dva, tri dni ali več na obrobju Danakila, med ponosnimi in divjimi Afari ali kje drugje na lovu. In tudi če ne bi videl ne dlake in ne peresa, teh lovskih pohodov nikoli ne bom pozabil! Z ničemer ni mogoče plačati čudovitih noči na obrobju Dana-kilske puščave, ene najbolj vročih in surovih na svetu, čeprav ni velika. Noči, ki pridejo tako hitro, tako znenada in ko se zvezde zde tako blizu, da bi se jih lahko dotaknil. Noči, ko se, ko pojenja taborni ogenj, le nekaj deset metrov proč hijene in šakali trgajo za ostanke pred nekaj urami uplenjene svinje, ko iz daljave odmeva otožno rjovenje kamel in ko te skrivnostni šumi in kriki živali vznemirjajo, preden obnemogel zaspiš. Prebudi te žareče nebo na vzhodu, skrivnostne sence Afarov v belih togah pa v jutranjem mraku hite neznano kam. Morda so bile te noči tako posebne tudi zato, ker smo vedno spali kar na tleh, ponavadi med ognjem in avtomobilom. Šotorov ponavadi z Gizavom nisva postavljala. Le v kako Lovski pajdaš avtorja članka, upokojeni etiopski letalski major Gizav Giorgis ob uplenjenem levu Foto E. Petrič sumljivo luknjo je zlil nafto in jo zažgal, da ne bi ponoči prilezlo iz nje kaj strupenega. Kmalu po tistem, ko sva se sredi decembra 1983 z Gizavom spoznala, sva se odpravila na lov. Toda ne na svinje bradavičarke, temveč na samega kralja živali, simbol Etiopije, na njegovo veličanstvo - leva! V Etiopiji pomeni lev nekaj posebnega. Od pamtiveka, recimo od prvega legendarnega etiopskega cesarja Mene-lika I. (po etiopskem izročilu naj bi vladal ta od premodrega judovskega kralja Solomona in prelepe kraljice iz Sabe spočeti utemeljitelj solomonske dinastije pred 3000 leti) pa do nam dobro znanega Haile Selasija, zadnjega vladarja te dinastije, ki ga je spodnesla revolucija leta 1974, je bil lev simbol etiopskih cesarjev. V srednjem veku so pred cesarjem na pohodu vedno vodili udomačene leve, v novejšem času pa so imeli levi svoje mesto vsaj pri vhodu v palačo. Etiopski bojevniki, ovenčani s tolikimi zmagami nad tujimi osvajalci, so si krasili pokrivala z levjo grivo. In prav bogata, izredno črna griva in telesna velikost je menda značilnost etiopskih levov. Da, črni lev, »tukur ambasa«, lev s črno grivo, me je navdajal z nemirom, ko smo konec decembra 1983 v razmajanem land-ro-verju poskakovali po prašni in razdrapani makadamski cesti proti sudanski meji, proti »divjemu zahodu« Etiopije: major Gizav, njegov prijatelj, šestdesetletni upokojeni letalski polkovnik Mutiku, skavt Tatara, ki ga je določil »VVildlife«, da nas nadzira, in jaz. Odpravili smo se na leva, na »motečega leva«. Že dober teden po tistem, ko sva z Gizavom izpraznila steklenico viskija, se je namreč možakar oglasil pri meni. Nekje blizu kraja Asosa v bližini sudanske meje, dobrih 800 km od Adis Abe-be proti zahodu, se je pojavil »moteči« lev. Napadal je živino in ogrožal pastirje. »VVildlife« ga je odobrila za odstrel. Etiopski otroci zelo radi pozirajo fotografu To pa mora napraviti le poklicni lovec, a na svoje stroške, zato pa lahko obdrži trofejo - kožo. Torej je Gizav prišel k meni in predlagal: če plačam bencin, pa gremo. Skavta bomo podkupili, da bo poročal, da je leva ustrelil Gizav in ne jaz. Kožo pa mi bo Gizav fiktivno prodal. Vabljivo, ni kaj, zlasti še, ker takrat še nisem vedel, da je Gizav nenadkriljiv optimist, etiopski sistem informiranja pa nadvse počasen, čeprav novic ne sporočajo več z bobnanjem po tam-tamu. Pred odhodom je bilo treba urediti vsaj dvoje: dobiti policijsko dovoljenje za pot (to je uredil Gizav po svojih zvezah) in dovoljenje dekana moje fakultete za desetdnevno odsotnost. Trajanje podviga je namreč izračunal Gizav: dva do tri dni tja in prav toliko nazaj po cestah, po katerih ne gre hitreje kot 40 km/h in je seveda treba upoštevati tudi zastoje zaradi okvar, štiri do pet dni pa bomo porabili za to, da dobimo tisto nesrečno motečo levjo mrcino. Dekan moje fakultete v Adis Abebi se je izkazal za pravega svetovljana. Etiopija je pač širna dežela, zato so očitno ljudje tam širši, vsaj tisti, ki so izobraženi, od slovenske ozkosti in omejenosti. »Gospod profesor, želimo, da spoznate našo deželo in nam je v čast, da si jo želite ogledati. Ko se vrnete s poti, boste zamujene ure v dogovoru s študenti pač morali nadomestiti.« Mislim, da sva prav tistikrat postala z dekanom prijatelja in vem, da bo to prijateljstvo še dolgo živo. Se nadaljuje Nov sodoben pribor za čiščenje lovskih pušk Pribor za navadno čiščenje pušk šibrenic Pribor za intenzivno čiščenje pušk šibrenic Od novega sodobnega pribora za čiščenje lovskih pušk šibrenic in risanic lahko uporabimo samo palici, vse drugo - na primer razne ščetke, valji iz prediva in razne krpice - pa ni več potrebno. Pri šibrenicah so čistilni material nadomestili penasti klobuče-vinasti koluti, penasti koluti iz teflona, ki vsebujejo čistilne materiale za odstranjevanje rje, ostanke svinca in barvastih kovin iz cevi, in kartonski koluti; vsi so primerni za čiščenje in oljenje šibrenih cevi. Za čiščenje in oljenje risanic pa so izdelali posebne klobučevinaste čepke. Če uporabljate za čiščenje navadni palici, ju lahko še vedno uporabljate, dodate jima samo posebne adapterje, ki se privijejo na koncu v palico in imajo navoj M 5. Originalna palica za čiščenje šibrenic je sestavljena iz dveh delov paličastega aluminija; držalo je debelo 13 mm in ima štiri utore, drugi del pa je debel 10 mm. Oba dela sta prevlečena s plastično maso, odporno proti olju, sestavimo pa ju tako, da privijemo drugega v drugega. Skupaj sta dolga 920 mm. Na oko deluje palica zelo prijetno, ker je lepo oblikovana. Za čiščenje šibrenic se uporabljajo penasti koluti »discofelt« iz klobučevine, kartonski koluti in koluti iz teflona. Za navadno čiščenje šibrenice uporabimo penasti klobučevinasti kolut s kolutom iz kartona, oboje pa lahko s končnikom adap-terja privijemo in tako penasti klobučevinasti kolut ožimo ali širimo. Če pa imamo v cevi trdovratnejše ostanke, vstavimo med dva penasta koluta še kolut iz teflona, ki ima nekoliko večji obseg; vse tri kolute lahko s končnikom adapterja ožimo ali širimo. Bolj ko končnik adapterja privijemo, bolj je čistilni material širok in teže ga pomikamo skozi cev. Koluti so primerni za kalibra 12 in 16. Za čiščenje risanic uporabimo ustrezno palico, na katero privijemo adapter, na adapter pa privijemo bel klobučevinast čepek iz trde klobučevine. V obeh primerih z novimi koluti in čepki cevi tudi oljimo. Za h sanice čepka iz teflona ni, ker moramo cevi čistiti s kemičnimi sredstvi. Priporočam vam, da imate pri čiščenju na mizi tanko klobučevino, veliko 30 x 100 cm, na katero med čiščenjem polagate puško in naoljeno krpo v plastični škatli, s katero obrišete zunanje dele puške. Seveda pa to ni edini zveličavni pribor za čiščenje pušk; pribor je odvisen pač od Pribor za čiščenje risanic tega, koliko kdo žrtvuje za kakovostno čiščenje puške. Opisani pribor je seveda nekaj novega in tudi praktičnega. Adapter stane približno 1400 din, penasti klobučevinasti kolut 25, kolut iz teflona za intenzivno čiščenje okoli 45, kartonski kolut pa 12 din. Klobučevinasti čepki za risanice stanejo okoli 20 din. Za navadno čiščenje šibrenice in za oljenje zadostujejo 2-3 pena- sti klobučevinasti koluti, enako velja tudi za risanice. Zaenkrat tega pribora pri nas še ne moremo dobiti. Izdeluje ga VFG - Vereinigte Filzfa-briken, AG D-7928 Giegen/B renz ZRN. Trenutno imamo pri nas na voljo nekomple-ten ponaredek domačega izdelovalca in tega je že mogoče kupiti. D. V. Lovska organizacija Pred lovskim domom LD Rakitna je spremljala program množica obiskovalcev in gostje Slovesnost v LD Rakitna »Lovec naj bo danes človek, ki mora biti strokovno podkovan in razgledan, in to ne samo v zvezi z lovstvom, ampak vsestransko ...« je poudaril Franc Makuc, starešina LD Rakitna, v svojem otvoritvenem govoru na proslavi ob 40-letnici LD Rakitna in prazniku KS Rakitna ter dnevu borca. Slovesnost, ki so se je udeležili številni krajani, lovci, člani ZZB, predstavniki KS in DPS, društev in drugih organizacij, je bila 4. 7. 1986, začela pa se je ob 15. uri pred osnovno šolo v Rakitni. Slavnostni govornik je bil predsednik SOB Ljubljana Vič-Rudnik Peter Vrhunc, ki je ob tej priložnosti tudi pripel spominski trak na prapor LD Rakitna. Izmed častnih gostov je spregovoril tudi član IOLZS Marjan Tavčar. V kulturnem programu, ki ga je povezoval izkušeni napovedovalec RTV Ljubljana Vili Vodopivec, so sodelovali Zasavski lovski rogi sti pod umetniškim vodstvom Daneta Namestnika, komorni dekliški zbor KUD Rakitna in otroški pevski zbor OŠ Rakitna. Delegacija LD in KS je položila venec na spomenik NOB v Kalašci, ki ga ima v oskrbi LD. V sklepnem delu programa so spet nastopili rogisti. Po uradnem delu proslave so si navzoči ogledali lovsko razstavo v OŠ Rakitna. Razstava je bila skrbno urejena in je celovito pri- Predsednik SOB Ljubljana-Vič-Rudnik Peter Vrhunc pripenja spominski trak na prapor LD Rakitna kazala rezultate gospodarjenja z divjadjo v lovišču LD Rakitna. Člani LD so na razstavi prijazno odgovarjali na številna vprašanja tako lovcev kot drugih obiskovalcev. Kakor se pač »spodobi« za tak jubilej, sta sledila zakuska in ples pri brunarici ob Rakitniškem jezeru. V prijetnem razpoloženju, ki ga je še obogatilo čudovito naravno okolje, so gostje in obiskovalci preživeli nekaj veselih uric. Člani LD Rakitna so pri gospodarjenju v lovišču dosegli velike uspehe. Imajo lastno mehanizacijo, v lovišču so postavili 4 avtomatske krmilnice, 8 zasipnic za peso, redno vzdržujejo košenice na površini 4 ha, obdelujejo 9 krmnih njiv, redno zalagajo 2 urejeni mrhovišči za medveda in vzdržujejo lovske steze v skupni dolžini 5 km, celo v tako težko dostopnih območjih lovišča, kakor so peči nad Zalo. Pomemben je njihov prispevek k zaščiti poljščin pred škodo od divjadi, saj z električnimi pastirji oskrbujejo kmetijske površine Dolnje in Gornje Brezovice ter deloma površine okrog naselja Rakitna. In prav tesno sodelovanje z drugimi uporabniki prostora je odlika lovcev- v LD Rakitna. Namenoma izbrani del otvoritve- nega govora starešine v začetku tega prispevka nazorno prikazuje težnjo članstva po tem, da bi presegli tradicionalni lik lovca in ga zavestno preoblikovali v človeka, ki je ne samo vešč svoje »stroke«, ampak ki je tudi kot souporabnik prostora vsestransko razgledan. Gospodarski ukrepi rakitniških lovcev vplivajo tudi na številčnost divjadi v lovišču, ki je v skladu z dogovori v okviru LGO taka, da je popolnoma usklajena s prehranskimi zmožnostmi okolja. Podobne jubilejne proslave so tudi primerna priložnost za podelitev priznanj zaslužnim članom LD za dolgoletno uspešno delo. Zato je LD Rakitna iz rok predsednika SOB Ljubljana-Vič-Rud-nik prejela spominski trak za svoj prapor, Marjan Tavčar, član IO LZS, pa je LD izročil priznanje ZLD Ljubljana za 40-letno sodelovanje. Posamezni člani LD so dobili red za lovske zasluge UL stopnje in znak za lovske zasluge. Poleg tega pa je LD Rakitna podelila 10 članom posebna interna priznanja. Člani LD Rakitna so s svojim uspešnim in odgovornim delom v lovišču dosegli velike uspehe. Prijetno jih je bilo zapustiti ob vtisu, da jim ne manjka zagnanosti in da so polni načrtov za delo v prihodnosti. Dosedanji rezultati so porok, da bo ta vzoren lovski kolektiv tudi v prihodnje lahko vzgled za pravilno gospodarjenje z divjadjo. Tone Komat Zveza lovskih družin Ljubljana je LD Rakitna ob 40-letnici uspešnega delovanja podelila pismeno priznanje, ki ga sprejema starešina LD Rakitna Franc Makuc iz rok Marjana Tavčarja. V GL »Fazan« - Beltinci so odprli nov gospodarski objekt V gojitvenem lovišču OZD »Fazan« - Beltinci je lani v maju zagorelo. V dotrajanem, več kot trideset let starem provizoričnem prostoru za zrejo fazanjih keb-čkov je prišlo v napeljavi za umetne kokoši do usodne napake. Škoda je bila velika, saj je poleg sicer stare zgradbe zgorelo še prek štirideset baterij umetnih kokelj in več kot 10000 mladih fazanov in jerebic. Le takojšnji intervenciji, prisebnosti in požrtvovalnosti službenega osebja in gasilcev gre zahvala, da škoda ni bila ne samo velika, temveč katastrofalna, saj je v bližini plinsko skladišče, v katerem imajo stalno petdeset 10-kilogramskih plinskih jeklenk. Letos aprila so v »Fazanu« odprli novo, moderno halo za zrejo fazanjih kebčkov. Mlade fazan-čke, ko se izvalijo, iz valilnikov prenesejo pod umetne koklje, kjer doraščajo do 22 dni in jih šele nato izpustijo v posebne voljere ali izpuste na prosto. Vse to je na prvi pogled videti enostavno, v resnici pa je potrebna v času valjenja zelo velika natančnost in neprestana pozornost osebja (temperatura, vlaga, hrana, voda itd.), saj so mladi kebčki občutljivi ter se kaj rado zgodi, da se fazančki zgrnejo zaradi padca temperature na kup - in že je tu množični pogin. Skratka, preti vrsta nevarnosti, daje pogin večji od normalnega (20 do 25%) in tako nastane seveda tudi gospodarska škoda. V tej fazaneriji namreč vzgojijo okoli 60000 fazanov, 10000 jerebic in okoli 15 000 rac mlakaric na leto. Delovni kolektiv »Fazana« ima že bogate, skoraj 40-letne izkušnje pri zreji fazanov, poljskih jerebic in rac mlakaric. Pri zidavi nove zrejne hale so upoštevali vse dosedanje izkušnje, da so se tako čim bolj približali idealnim razmeram in ustvarili takšno mi-kro klimo, ki najbolj ustreza za neovirano rast mladičev. Eden od pomembnih pogojev je predvsem primerna temperatura, in sicer predvsem pri tleh, saj je mladi kebček visok komaj nekaj centimetrov. Ta pogoj so zagotovili tako, da ne grejejo mladičev od zgoraj, temveč s tal. Zahvaljujoč tej metodi je pogin upadel za več kot 50 odstotkov. To pa seveda pomeni večji prihranek, manj izpada, večji prirastek in tudi sicer večjo ponudbo vsem kupcem. Gojitveno lovišče »Fazan« - Beltinci namreč 80 odstotkov zrejne divjadi proda raznim lovskih organizacijam v Ju- goslaviji, ostalo (okoli 12 000 fazanov, 2000 rac in prek 5000 jerebic) pa izpusti v svoje 15 000 ha veliko lovišče. V tem lovišču lovski gosti odstrelijo do 7000 fazanov in prek 2000 jerebic na leto. Nova zrejna hala je stala več kot 80 milijonov dinarjev. Sredstva za zidavo je zbral kolektiv deloma iz lastnih skladov, večji del pa so prispevale DO ABC Pomurka in pa posamezna OZD, združene v Skupnost OZD za lovstvo in ribištvo Slovenije, ki so pokazale veliko volje za hitro pomoč, saj je bil investicijski program, gradbeno dovoljenje za ureditev in zidavo nove hale uresničen v pičlih osmih mesecih. Otvoritve novega objekta so se udeležili vidni predstavniki družbenopolitičnih skupnosti občine Murska Sobota, predstavniki ABC Pomurka in lovstva Slovenije. Slavnostno je otvoritveni trak prerezal najstarejši, sicer upokojeni lovski čuvaj Arpad Kovoš, ki so ga poznali skoraj vsi lovci, ki so kdajkoli obiskali lovišče »Fazan« - Beltinci. Žal je naš zaslužni Arpad kmalu potem, ko je opravil to svojo zadnjo častno nalogo, umrl. Tako je v spomin na ta veseli dogodek kanila tudi kaplja grenkobe. Ivan Nečemar 40 let LD Kočevje Letos praznuje naša družina 40-letnico obstoja. Sprva se je imenovala LD Stara cerkev-Polom, ustanovili pa so jo leta 1946 lovci Franc Grebenc, Ludvik Baštar, Maks Pintar, Jože Perenič, Ivan Klun, Franc Trpin, Drago Bišal st., dr. Jože Hafner in Franc Čebin. Leta 1949 je družina odstopila območje lovišč Smuka in Polom LZS, ki je na njem ustanovila Gojitveno lovišče »Žitna gora«, naša družina pa se je takrat preimenovala v LD Kočevje. Leta 1954 se je del članov odcepil od matične družine in ustanovil LD Mala gora, naša družina pa jim je odstopila del lovišča, imenovan Trikot. Danes obsega lovišče naše LD skupno 6125 ha, od tega je 5556 ha lovne površine. Razprostira se od vasi Rapljevo pri Strugah do Fridrihštajna v kočevski Stojni in od Ložinskega vrha prek Jasnice do vasi Mala gora. Sedemdeset odstotkov površine obrašča gozd - iglavci in listavci, med slednjimi pa prevladuje bukev. Nižinski del lovišča leži na nadmorski višini 450-500 m, naj- O namenu novega zrejališča za fazane in poljske jerebice je udeležencem otvoritvene slovesnosti spregovoril direktor OZD »Fazan« Beltinci Aleksander Gergar Foto I. Nečemar Novozgrajeni objekt OZD »Fazan« Beltinci so s/ ogledali številni povabljeni gostje Foto I. Nečemar Lovci LD Kočevje po uspešnem pritisku na jelenjad Foto I. Prezelj višja točka V lovišču pa je 1022 m visoki Mestni vrh. Pokrajina je izrazit hribovit kraški svet, reven s površinskimi vodnimi viri in bogat s kraškimi jamami in vrtačami. Večino obdelovalnih površin upravlja ZKGP Kočevje - TOZD Govedoreja, ki prideluje v glavnem silažno koruzo, žita in travo za seno. Z gozdnim bogastvom skoraj v celoti upravljajo gozdarski obrati GG Kočevje. Lovišče je danes bogato z divjadjo; v njem živi srnjad, jelenjad, divji prašič, medved, volk, ris, lisica, zajec, jazbec, kuna, raca mlakarica, gozdni jereb in druga divjad. Številčnost jelenjadi, divjih prašičev in rac mlakaric je danes višja kot pred 20 leti, znižala pa se je številčnost srnjadi, lisic, zajcev in divjega petelina, ki je iz naših logov že skoraj izginil. Veseli pa nas, da se številčnost srnjadi v zadnjih letih nekoliko popravlja. V družini je letos včlanjenih 59 lovcev, od tega so štirje pripravniki, med člani pa imamo tudi šest častnih članov. S prostovoljnim delom opravijo člani družine vsako leto vse delo na travnikih in njivah, pri košnji in spravilu sena, priskrbijo in skladiščijo peso in koruzo za zalaganje krmišč pozimi, skrbijo za zaščito obdelovalnih površin pred divjadjo in opravijo vsa dela po letnem načrtu graditve lovnih in gospodarskih objektov. Tako vsak član družine že vrsto let opravi 40 ur prostovoljnega dela, poleg tega pa sodeluje vsaj na petih obveznih skupnih lovih (pritiskih). V lovišču imamo štiri skladišča za sladkorno peso in koruzo, tri avtomatske krmilnice, osemnajst krmišč s senom za jelenjad in srnjad, mrhovišče z visoko pokrito zaprto prežo za lov na medve- da, dve krmišči z zaprto prežo za divje prašiče in dvajset visokih prež. Divjad smo začeli v družini krmiti že leta 1948, z leti pa smo krmišča povečevali in urejali nova. Po letu 1950 smo uredili v lovišču prve krmne njive, na katerih pridelamo oves, koruzo in krmni ohrovt. Vsako leto sami pridelamo do 30 ton sena, nabavimo pa do 20 ton sladkorne pese in 12 ton koruze, solnice založimo s 1500-2000 kg soli, mrhovišče pa z 2-4 tonami klavniških odpadkov in nekaj 100 kg sadja in koruze. Že tretje leto imamo v lovišču dva lovska čuvaja, člana naše družine, ki ob pomoči vseh članov uspešno nadzirata lovišče in usklajujeta dela in krmljenje v lovišču. Člani smo si že leta 1948 zgradili pod Treslim vrhom skromno lovsko kočo, ki smo jo letos spomladi obnovili. Tu smo leta 1971 ob 25-letnici obstoja razvili svoj lovski prapor, kočo pa poimenovali po prvem starešini Francu Grebencu. Na zadnjem delu lovišča pod Vršičem gostujemo v gozdarski koči, kjer smo si za svoje potrebe uredili skromno lovsko sobo. Pred tremi leti smo si pri vasi Mala gora uredili tudi lastno strelišče. Družina sodeluje s sosednimi lovskimi družinami, zlasti z LD Mala gora in ZLD Kočevje. Poleg tega že dvajset let tesno sodelujemo z LD Šmarje pri Jelšah in letos nameravamo ob jubileju »dokončno potrditi« naše sodelovanje s slavnostnim podpisom listine o pobratenju. Že vrsto let dobro sodelujemo tudi z drugimi uporabniki prostora, z gozdarji, kmetijci in z odbori KS Stara cerkev ter Kočevje-mesto. Preprečevanje, ugotavljanje in povračilo škode od divjadi urejamo z določili, sprejetimi s samoupravnimi sporazumi. Gozdarji in kmetijci so v okviru teh sporazumov že izločili določene površine gozda in opuščenih travnikov za bivanje in prehrano divjadi. V novem petletnem lovskogospo-darskem načrtu smo predvideli pridobitev dodatnih površin za te namene in skupno določitev načina gospodarjenja na njih. Močno smo zaskrbljeni za usodo gozda, do danes najstabilnejšega biotopa na Zemlji, od katerega je odvisen tudi obstoj divjadi v našem lovišču. Naš gozd je v zadnjih 40 letih, posebno pa zadnjih 15 let, doživel usodne spremembe. Število in dolžina gozdnih cest sta se podeseterila, vlak je vse več in več, tehnologija sečnje in spravila lesa se je bistveno spremenila, kompleksov, zasajenih z monokulturno smreko je vedno več, letno posekane količine lesa so že nekaj let nad etatom, število jelenjadi se je predvsem v letih 1965-75 močno dvignilo, jelka je bolehala in se sušila že pred petnajstimi leti. Zadnji dve leti v Sloveniji uradno ugotavljamo, da povzroča močno obolelost našega gozda kisli dež, poleg tega je treba upoštevati še vremenske ujme, žled... Zaradi vse številnejših gozdnih cest in naraščajoče motorizacije je v gozdovih vse več ljudi in v njem ni več miru in skritih kotičkov. Nabiralci gozdnih sadežev, polharji, rekreativci in vikendaši pogosto ne znajo dovolj ceniti miru in drugih vrednot gozda. Za seboj puščajo divja ognjišča, polomljeno grmičevje in drevje ter gozdne trate, posejane z odpadki. Gozdni robovi in rečni bregovi, ta najlepši del narave, postajajo vse bolj neurejena divja odlagališča smeti in odpadkov. Naravni, ure- jen gozd z vsem svojim raznoterim živalskim in rastlinskim življem, sicer že močno ekološko ogrožen, še vedno pa prava redkost in privilegij skoraj v srcu današnje Evrope, bi nam moral biti v ponos, zato moramo takoj in zelo zavzeto delovati, da ga bomo ohranili. Zlasti na kraškem svetu lahko postane naša krajina kaj kmalu opustela in »plešasta«. Menimo, da je proces propadanja kulturne krajine na območju našega lovišča v zadnjih letih zaskrbljujoč. Okoliške vasice in zaselki dobivajo novo podobo, nekateri stari jezovi na Rinži so obnovljeni, stara zajetja in vodni viri so vsaj delno obnovljeni. Na pobočju malogorskega grebena smo ohranili starodavno znamenje - kapelico. V tem srednjeročnem obdobju bomo uredili pašnik in sadovnjak, v opuščeni vasici Vrbovec in pri studencu v Mali gori pa bomo travnik, ki je opuščen že 40 let, uredili v krmno njivo. V naši družini je delovala vrsta priznanih strokovnjakov, lovcev z dušo in srcem, odličnih poznavalcev krajine, udeležencev NOB, ljubiteljev gozda in poštenih ljudi. Mladi lovci so se in se bodo še lahko od njih veliko naučili. Ivan Prezelj Dve uspešni desetletji LD Vrhe-Vrabče V začetku avgusta je bila na Ocinci pri Štjaku slovesna prireditev, s katero so člani LD Vrhe-Vrabče v navzočnosti številnih gostov proslavili dve desetletji obstoja in uspešnega delovanja svoje LD. Ob tej priložnosti so njeni najbolj zaslužni člani dobili Lovska koča LD Vrhe-Vrabče, ki so jo zgradili lovci na Ocinci, stoji v enem najlepših delov Vrhov. Od nje se razprostira razgled daleč na sosednji Kras. Foto M. V. republiška odlikovanja, priznanja LD in listine častnih članov. Vendar pa na Vrheh, ki spadajo v sežansko občino, lovska dejavnost ni zaživela šele leta 1966. Že pred tem je namreč delovala enotna lovska družina, ki pa se je razcepila na dva dela in se priključila lovskima družinama Raša-Štorje in Štanjel. Ker pa so Vrhe reliefno enotno, naravno zaokroženo, od sosednjih nižinskih pokrajin dokaj ostro ločeno območje, so domači lovci leta 1955 prišli na zamisel o ponovni oživitvi enovite lovske družine. Tako je bila leta 1966 lovska družina Vrhe-Vrabče tudi formal-no-pravno potrjena. Lovišče je obsegalo 3920 ha površine, od tega 3500 ha lovnih površin, in tak obseg ima še danes. Spremenilo pa se je število lovcev, ki v lovišču gospodarijo; sprva je bilo članov samo 21, danes pa že 48. Leta 1977 so sezidali na Ocinci, enem najlepših krajev na Vrheh, prijetno in lično lovsko kočo. Ob njej so uredili še nekaj drugih objektov za lovske prireditve, za vse skupaj pa so porabili več kot 8550 prostovoljnih delovnih ur. V lovišču prevladuje velika divjad, predvsem srnjad, ki je kljub precejšnjemu odstrelu (v zadnjih dvajsetih letih kar 876 glav) močno razširjena po vsem lovišču. Precej je tudi divjih prašičev, vse bolj pa narašča tudi število jelenjadi. Največ zaslug ima pri tem dobro in skrbno vodena gojitvena politika LD, ki se zaveda, da so časi, ko je narava samo dajala in nič zahtevala, mimo. Zato so lovci v prvem desetletju obstoja LD naselili v lovišče več kot 700 fazanov, 100 poljskih zajcev in 19 glav jelenjadi. Vendar ta akcija ni obrodila pričakovanih sadov, saj danes v lovišču ni niti enega jelena damjeka več, fazani pa so zelo redki. Zelo malo je tudi poljskih zajcev, čeprav se v zadnjem času njihova številčnost popravlja; poleg njih živi od male divjadi v lovišču še gozdni jereb in jazbec. Med mesojedo divjadjo je prevladovala lisica, ki pa je zaradi stekline že zelo redka, prav tako tudi kuna. Občasno se sem priseli tudi medved, pred nekaj leti pa so uplenili celo risa. člani LD so od vsega začetka skrbeli za čim boljše življenjske razmere divjadi, da bi vsaj ohranili, če že ne povečali število vseh avtohtonih vrst divjadi. Zato so s prostovoljnim delom uredili dve visoki preži, devet betonskih napajališč, štiriindvajset solnic za srnjad in jelenjad, pet krmišč za divje prašiče in pet krmnih njiv. Prav zaradi dobrega in rednega vzdrževanja teh objektov, predvsem pa zaradi stalne založenosti krmišč in solnic se je zmanjšala tudi škoda, ki bi jo sicer divjad povzročila na kmetijskih površinah. Glede škode, ki jo je kljub tem ukrepom povzročila divjad, pa se je komisija za ugotavljanje škode s kmeti kar dobro sporazumela. V dvajsetih letih so kmetom za škodo, ki jo je povzročila na kmetijskih kulturah divjad, plačali kar 1 280 000 dinarjev, sproti so tudi urejali občasne tovrstne probleme. V vseh letih delovanja LD Vrhe-Vrabče so posvečali posebno pozornost tudi tujemu lovskemu turizmu, ki jim je s precejšnjim finančnim pritokom pomagal uresničevati zastavljene cilje, predvsem pri zidavi koče in drugih objektov. Pred leti so navezali tudi tovariške stike z društvom slovenskih lovcev Furlanije-Juiijske krajine »Doberdob«, s katerimi ves čas uspešno sodelujejo pri lovu ter pri lovskih kulturnih prireditvah. Vse to plodno sodelovanje na vseh področjih ne le lovskega, temveč tudi širšega družbenega življenja ter doseženi uspehi so dokaz o uspešnosti dosedanjega dela ter porok za uresničitev načrtov, ki jih ima LD Vrhe-Vrabče kar precej. Marica Uršič Jubilanti Jože Križnik, član LD Vransko, je letos praznoval 60-letnico rojstva. Rodil se je 25. 3. 1926 na Vranskem. Kot osemnajstleten fant se je bojeval s partizani proti okupatorju, po demobilizaciji pa je bil knjigovodja v tovarni nogavic na Polzeli. Kasneje je bil do upokojitve zasebni gostinec. Član LD Vransko je postal leta 1948. Leta 1959 je postal član NO in to funkcijo je opravljal do leta 1964, nato je bil v letih 1964 do 1968 predsednik NO, v letih 1982 do 1986 blagajnik, zdaj pa je član disciplinskega razsodišča. Poleg tega že sedem let opravlja lovskočuvajsko službo. Jože Križnik Jože je bil tudi odbornik občine Vransko, nato pa še v SO Žalec. Sodeloval je pri ustanovitvi združenja obrtnikov Žalec in bil član upravnega odbora in predsednik gostinske sekcije. Poleg državnih odlikovanj je dobil tudi priznanje ZLD Celje. Jože, ob jubileju ti vsi člani LD Vransko iskreno čestitamo in ti želimo še mnogo zdravih let ter veliko lovskega veselja! Člani LD Vransko - J. G. Anton Kolar, častni starešina LD Laporje, je 12.3. 1986 praznoval svoj 60. rojstni dan. Rodil se je 1926 v Poljčanah, kjer je preživljal otroštvo in mladost, obiskoval osnovno šolo in kot mladenič okusil tegobe vojne. Po vojni je postal zobni tehnik. Kot mladinec je večkrat sodeloval v mladinskih delovnih brigadah in pomagal graditi progo Ša-mac-Sarajevo. Vse življenje je ostal zvest rodnim Poljčanam, od koder se je vozil na delo v Ptuj vse do upokojitve. Poleg svojega dela je bil aktiven član DPO, zlasti v GD Poljčane, kjer je bil 10 let predsednik, in v KK SZDL. Očarljivost bočkih gozdov, idiličnih gričev in polj Dravinjskih goric ter vijugaste reke Dravinje z bogato obvodno favno so ga tako zamikali, da je stopil med člane zelene bratovščine že leta 1949. Že leta 1950 je sprejel dolžnost tajnika LD in jo opravljal do leta 1953; od leta 1953 do 1979 pa je bil starešina LD Laporje. Dolgoletno starešinstvo kaže, da so mu člani zaupali in da je uspešno vodil in predstavljal našo družino. Ko je prepustil to funkcijo drugim, ga je LD zaradi zaslug imenovala za častnega starešino. V času njegovega starešinstva Anton Kolar je LD Laporje dobila lovski dom, razvila prapor in se uspešno spoprijemala s težavami v povojnih letih pri organiziranju življenja in dela ter usklajevanju samoupravnih odnosov. Od leta 1970 do 1972 je bil član NO ZLD Maribor. Tone je še vedno aktiven član v LD. Je član IO, predsednik komisije za lovski dom in referent za tuji lovski turizem. Rad prihaja med svoje lovske tovariše tako v lastni kot v sosednjih LD. Povsod ga poznajo kot družabnega lovca, veliko mu pomeni tovarištvo med lovci in zbliževanje ter odprtost LD do okolja. Je ljubitelj strelstva in se trudi pri ohranjevanju lovskih šeg in običajev. S svojim bogatim znanjem je kot mentor vzgojil veliko mladih članov. Sedaj, ko je upokojen, še pogosteje odhaja v lovišče, kjer opazuje življenje divjadi in o dogajanju poroča IO ali gospodarju, ter svetuje, kako ukrepati. Za svoje 37-letno lovsko aktivnost je doslej dobil znak za lovske zasluge in red za lovske zasluge II. stopnje, za družbenopolitično delo pa več državnih odlikovanj. Ob njegovem življenjskem jubileju mu lovci LD Laporje iskreno čestitamo, želimo mu mnogo zdravja ter v lovišču dober po- 9led! Lovci LD Laporje - F. K. Franc Bračko je 27. 7. 1986 praznoval svoj 80-letni življenjski jubilej. Vsa leta je pošteno in skromno življenje posvetil svoji družini, delu in naravi. Po končani trgovski šoli se je odločil za poklic fotografa, ki gaje opravljal kot zasebnik do upokojitve. Lovec je postal že leta 1928, za kar sta ga navdušila takratna zakupnika lovišč v Mariboru Kirbiš in Vidovič. Franc Bračko Po osvoboditvi, v novi Jugoslaviji, je bil v letu 1945/46 med ustanovitelji LD Radenci in njen prvi blagajnik, in sicer do leta 1960. Bil je tudi med organizatorji za ustanovitev Okrajnega lovskega sveta (leta 1947 v Gornji Radgoni), ki se je leta 1950 preimenoval v Okrajno lovsko podzvezo. V njenih organih je deloval kot preglednik računov, pozneje pa kot član NO do priključitve oz. mer leta 1952. Deloval je tudi v raznih komisijah LD in lovske podzveze. Aktivno je sodeloval pri vseh akcijah v LD in LZ v Pomurju. Posebno se je odlikoval v letih od 1956 do 1959 pri zidavi skupnega doma pomurskih lovcev v Murski Soboti in leta 1966 pri zidavi družinske fazanerije (voljere), ki danes deluje s polno zmogljivostjo in zreja od 2000 do 5000 mladih fazanov. Kljub letom pa precej pomaga tudi pri prenovi družinskega lovskega doma. Največ skrbi pa je vedno posvečal gojitvi divjadi in lovskemu izobraževanju mladih lovcev. Mnoge pomembne »trofeje«, ki jih je jubilant »uplenil« s svojim zvestim spremljevalcem fotoaparatom na lovih in pri drugih pomembnih dogodkih v LD, dopolnjujejo zbirko drugih lovskih trofej v lovskem domu. S svojo skromnostjo in poštenostjo si je pridobil spoštovanje pri vseh svojih lovskih tovariših. LZS ga je za požrtvovalno delo v lovstvu odlikovala z znakom za lovske zasluge. Še vedno vsestransko aktivnemu in vzravnanemu Francelnu želimo še naprej zdravja in veliko užitkov na lovskih pohodih! Člani LD Radenci - F. D. Dore Česen, član in gospodar LD Vipava iz Vipave je 1.5.1986 v krogu svoje družine praznoval petdesetletnico. Nihče od članov IO ni na seji, ki je bila naslednjega dne, pomislil, da je med nami jubilant, kajti njegova pokončna drža in čvrsto telo ne kažeta, da se je Dore srečal z Abrahamom. Po končani seji nas je presenetil s tem, da je postavil na mizo več steklenic domačega pristnega Vipavca in obilo prigrizka. Po vrsti smo mu čestitali in mu želeli še veliko zdravja in mnogo lovskih užitkov med nami. Rodil se je v majhni vasici v delavski družini na Gradišču pri Vipavi, kjer je preživel vsa otroška leta. Po končani osnovni šoli je odšel za vajenca k zasebnemu obrtniku, kotlarju in vodovodnemu inštalaterju, pri katerem se je izučil obrti. Med vajeniško dobo ni delal samo v delavnici, mojster G uštel j ga je večkrat poslal delat tudi v nove hiše po vaseh; najraje je delal v svoji vasi, kjer je v prostem času opazoval v pečinah strme Gradiške Ture razno divjad. Pozneje se je v to območje naselila kolonija gamsov; zalezoval jih je in krmil ter pe- skane (Doretove solnice). Lovsko žilico je dobival v učni dobi pri svojem mojstru, ker sta več modrovala o lovu na divjad in o lepi naravi kakor o delu v delavnici. Leta 1962 je Dore zaprosil LD Vipava za sprejem v članstvo, naslednje leto pa je opravil lovski izpit. Med člani si je v času, ko je bil še pripravnik, pridobil veliko zaupanja in že v naslednjem letu, leta 1964, je bil izvoljen v UO, tako da je od tega leta do 1986 neprestano član IO LD; od 1966 do 1968 in od 1970 do 1972 je opravljal funkcijo gospodarja, od 1968 do 1970 je bil starešina naše LD, od 1981 do 1983 pa predsednik komisije za SLO in DS. Od leta 1985 dalje je zopet gospodar LD. Dore je veliki ljubitelj in gojitelj divjadi, v prostem času zagnano dela in skrbi ne le za veliko, ampak tudi za malo divjad, zlasti za fazane, ki jih družina nabavlja, goji in spušča v lovišče, da bi ti ostali še naprej okras naše narave. Poleg tega je bil velik pobudnik za zidavo lovske koče in pri tem veliko pomagal finančno in s fizičnim delom. Zaradi izredne aktivnosti pri opravljanju nalog in posameznih del v lovski družini mu je dala ZLD Gorica priznanje, LZS pa ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge. Vipavski lovci smo zelo veseli, da imamo v svojih vrstah Doreta, ki se mu za njegov trud, delo in tovarištvo ter za velik prispevek pri razvoju lovske družine in lovstva nasploh toplo in iskreno zahvaljujemo z željo, da bi še dolgo hodil po lovišču in pomagal ohranjati naravo in njen živelj. Lovci LD Vipava - L. T. Lovski oprtnik Rogata muflonka Na tradicionalnem lovsko kinološkem srečanju gorenjskih lovcev in kinologov, ki je vsako leto konec avgusta v idilični vasici Ribno pri Bledu pri gostoljubnem domu Lovske družine »Jelovica«, je ena izmed prireditev tega srečanja tudi manjša razstava trofej. Iz vsakega lovišča lovskih družin ZLD Gorenjske ob tej priložnosti razstavijo po tri trofeje divjadi, uplenjene v minulem letu. Ni nujno, da so to najmočnejše trofeje, lahko so tudi rogovja ali roglji nenormalne rasti, rogovi izredno starih živali, kožuhi in loba- nje zveri in podobno. Namen te razstave je, da prikažemo del »lovske žetve« iz prejšnjega leta. Na letošnji razstavi trofej so številni lovci postavali in razpravljali pred zanimivo trofejo - rogovi rogate muflonke. Ker gre za posebno zanimivost, velja o tej trofeji povedati kaj več. Vemo, da se v muflonjih populacijah pojavljajo tudi rogate ovce in te sestavljajo po oceni nekaterih strokovnjakov tudi do 5 odstotkov številčnosti ovc. Takim ovcam naj bi zrasli največ 16 cm dolgi rožički (Valentinčič, 1973), doslej najdaljši rožički muflonk pa so bili dolgi 33 cm (Krže. 1976). Znani so tudi primeri jagnjet ženskega spola, ki so imela že dobro vidne rožičke. Tudi na Gorenjskem je bilo v zadnjih letih uplenjenih že nekaj rogatih ovc, vendar s šibkimi, včasih komaj opaznimi, nekaj centimetrov dolgimi rožički. Rogata muflonka, o kateri pišem, je bila uplenjena v lovišču Lovske družine Storžič (ZLD Gorenjske), in sicer v Velikem lesu pod Storžičem. Ker ta lovska družina leta 1984 ni v celoti izpolnila načrta odstrela ovnov in ker je odločba ustreznega organa dovoljevala lov na ovne do 15. 2. 1985, so v tem lovišču 2. 2.1985 organizirali manjši pritisk z namenom, da odstrelijo še nekaj za odstrel načrtovanih ovnov. Članu te LD Jožetu Hribarju je na stojišče prišel mešan trop ovnov in ovc z jagnjeti. Zadnji v tropu je bil po združitve z Lovsko zvezo Ljuto- stavljal solnice, ki so vedno obi- rogeh slab »oven«, ki ga je Jože uplenil. Toda nato se je pokazalo, da je uplenil rogato muflonko z za ovco izredno močnimi rogovi. Uplenjena ovca je imela temnejšo dlako kot druge ovce v tropu, dobro nakazano sedlo, po vimenu pa so ugotovili, da tisto leto ni vodila mladiča, pa tudi breja ni bila. Poleg tega so ugotovili, da je imela vse dele ženskega spolovila, da nima mod, ne zunanjih ne notranjih, in da verjetno ne gre za dvospolno žival (hermafrodita). Z glavo in rogovi je tehtala 21 kg. Rogovi te ovce so dolgi povprečno 35 cm, močno srpasto zaviti in razkrečeni (33,5 cm), povsem sploščeni (ne trioglati kot pri ovnih), na osnovi rogov pa je obseg 14,3 cm. Po metodi za ocenjevanje muflonjih rogov imajo ti rogovi 112,85 točk. Starost živali sem ocenil na 4-5 let, in sicer po obrabi zobovja, ker je bila ocena po rogovih zaradi povsem nejasnih in neizrazitih letnic otežena. Brane Galjot Štorklje na obisku v Savinjski dolini Lovci na Polzeli smo od junija do julija letos opazovali kolonijo 24 belih štorkelj. Največkrat smo jih videvali po 10 do 12 skupaj. Zadrževale so se v porečju Lojnice, med Polzelo, Šempetrom in Go-tavijami pri Žalcu. Gnezd nismo opazili. Pred nekaj leti si je par štorkelj uredil gnezdo na električnem drogu pri odcepu ceste v Podlogu. Žal pa tega nismo opazili. V spomin na ta par je ostalo jeseni in naslednja leta tu le prazno gnezdo. Že nekaj let pa v bližji okolici opažamo skupine 6-8 štorkelj, ki pa tu nikoli ne gnezdijo. Le zadnja tri leta jih nismo opazili, ali pa so se, po izjavah domačinov in kmetovalcev, tu pojavile le za nekaj dni. Prav zato je bil letošnji obisk tolikih štorkelj še posebej razveseljiv dogodek za tamkajšnje prebivalce. Nanje so vsi ponosni in se bojijo zanje. Vsi ljubitelji narave in občani budno pazijo, da se ne bi našel kje kak nepridiprav, ki bi jih ogrožal, štorklje kot simbol naraščaja pri ljudeh so jim okrasile vedno bolj enolično pokrajino. Ko se bodo odpravile na dolgo pot proti jugu, si bodo vsi želeli, da se spomladi vrnejo v naše kraje še v večjem številu, ali vsaj da preletijo poleg prekmurskih ravnic tudi Savinjsko dolino. ,, ^ Tudi skladatelji Ipavci so bili lovci V naši ožji in širši domovini je Šentjur znan po Ipavcih, slovitih slovenskih skladateljih. Brata Benjamin in Gustav sta bila zdravnika, prav tako Gustavov sin Josip. Vsi trije so se rodili v Šentjurju; dr. Gustav in dr. Josip sta našla svoje zadnje počivališče na Bo-tričnici, dr. Benjamin pa je pokopan v Gradcu. Rodni Šentjur se je skladateljem oddolžil z odkritjem spomenikov in spominskih plošč, po njih je poimenovana najdaljša šentjurska ulica, glasbena šola, prosvetno društvo in moški ter ženski pevski zbor, tu so posneli o njih televizijsko nadaljevanko v petih delih, urejen je Ipavčev muzej, posnete so plošče moških in mešanih pevskih zborov ter samospevov. Po vsej verjetnosti pa malo lovcev ve, da so bili vsi trije skladatelji Ipavci tudi navdušeni lovci in veliki prijatelji narave. Najstarejši, dr. Benjamin, ki je bil primarij graške bolnišnice, je bil s svojim ptičarjem Bobijem na jesen vsako nedeljo na lovu v Šentjurju. Brat dr. Gustav, šentjurski zdravnik, župan, sadjar in kulturnik, je bil zakupnik šentjurskega lovišča in se je vsestransko lovsko udejstvoval. Zanimivo je, da so mu občani iz hvaležnosti dali lovišče zastonj v uporabljanje, ker je bil njihov častni občan. Tudi dr. Josip, ki je po smrti očeta dr. Gustava leta 1908 prevzel zdravniško ordinacijo, je bil vnet lovec in je ves prosti čas porabil za pohode v naravo s puško na rami. Lovišče je bilo takrat bogato, v njem je bilo veliko zajcev, fazanov, jerebic pa tudi srnjadi. O skladateljih - lovcih kroži še danes več anekdot. Po eni je dr. Dr. Benjamin Ipavec - lovec Gustav ustrelil lisico, ki ji je zvezal zadnje noge in si jo oprtal prek ramena. Med potjo je lisica nenadoma oživela in Gustava celo ugriznila v roko. Moral je uporabiti palico, ki jo je imel pri roki, da jo je umiril. Dr. Benjamin pa je imel ptičarja Bobija, na katerega je bil zelo ponosen. Ko je nekoč nad koruzno njivo streljal na fazana, ga je zadel v perut. Fazan je padel na njivo in Benjamin je poslal za njim v koruzo Bobija, ki mu je čez nekaj časa iz nje prinesel pravega domačega petelina in tako spravil dr. Benjamina v hudo zadrego. Ernest Rečnik Ruk pod Stanovnikom Glasen prasket je presekal gozdno tišino. Lovca sta okamnela; mlajši je še posebej prisluhnil. »Je, jelen je! Zdaj se je dvignil z ležišča,« je starejši lovec poučil mlajšega, ki je z očmi prebadal hoje in bukve, da bi zagledal jelena. »Najmanj tristo metrov daleč je, v Špilah. Nekoč sem ga opazoval na jasi. Četrt ure je stal na mestu, le glavo z rogovjem je vrtel. Če bova mirna, naju ne bo opazil.« Spet ju je zagrnila tišina, ki jo je pretrgalo razburjeno žvižganje kosa, značilno za preplašeno ptico. Mrak se je že plazil med goste krošnje javorniških bukev, ko se je kos že drugič oglasil. Tokrat bolj daleč. »Nič ne bo nocoj. Pojdiva po Jožeta Fabjana, potem pa v kočo,« je pribil starejši. V koči je bilo temačno, le petrolejka je metala sanjske podobe po stenah, ki jih je dopolnjeval pogovor o lovu, pogonih, zgodovini Javornikov in doživetjih, ki jih je stresal iz svojega spomina Rado Bergant. Tri desetletja že zahaja v Javornike, vse jih je prehodil in prevozil, ve za vsak kotiček v njih... »Gremo k carski hoji, boš rukal,« je Radu predlagal lovski tovariš Jože, ki ga v Javornikih vedno zgrabi posebna sla, bolj po zalezovanju kot po strelu in krvi. Jeleni so se oglašali z vseh okoliških hribov. Močan ruk jelenov, ki so vabili drug drugega na boj, se je zarezal v doline. Le izurjeno uho kakšnega »gozdnega dirigenta« bi morda ločilo glas izpod ,carske hoje' od drugih, tako spretno je Rado izvabljal zvok ruka iz cilindra petrolejke. Odgovoril mu je zategel ruk nekje v daljavi in zamrl v vrhovih mogočnih dreves nad lovci. Še so poslušali ljubezenske klice mogočne divjadi in uživali v glasovih nočnega go^da... Kmalu, prezgodaj, je budilka oznanila nov dan. Skodelica čaja, nekaj piškotov in že so jo mahnili pod oddaljeni vrh. Fabjan je zavil po svoje. Od neučakanosti so se mu bliskale oči... Druga dva sta se utaborila v zavetju velike bukve ob gozdni poti. »Prav tu sem ga lani čakal, ko je priklafedral izza ovinka. Stal sem kot lipov bog. Veter je bil ugoden in jelen - bil je kronski, da malo takih - je bil vedno bliže. Že je bil vštric mene, še korak, dva... in takrat je skočil! Po oni škarpi je zakopal,« pokaže Rado na strmino, »da je zemlja priletela do sem, a ni mogel premagati strmine in je omahnil nazaj. Še enkrat je poskusil in spet pristal na poti. Zamahnil je še z mogočnim rogovjem in jo ucvrl dalje, da mu je pesek sikal izpod parkljev.« V dolini od Jezera sem je zadonel ruk. Rado je izvlekel iz žepa piščal in pivknil. Jelen se je takoj Rado Bergant (desno) pripoveduje lovskemu pripravniku svoje lovske doživljaje Foto Jože Fabjan odzval. Molk in spet klic košute iz Radove piščali. Tokrat je bil ruk že bliže... Nad Slivnico se je začelo daniti. Rdeča zarja je bila vedno močnejša in ptičje petje vse glasnejše. Na tretji klic se je jelen oglasil že tako blizu, da je kar zabučalo. Z vrha je zapihal veter. »Pa sva oplela,« je menil mlajši, hoteč pokazati svoje lovsko znanje. »Bova videla. Počakajva še malo.« Počasi se je dvigalo sonce, nad lovcema se je spreletela šoja, ruk jelenov na Stanovniku je potihnil ... Ruk je v Javornikih vrhunec lovne sezone in ni ga člana LD Gornje jezero, ki bi ga zamudil. Rado Bergant takrat obrne zaspanemu mestu hrbet in se za teden ali dva preseli v javorniške gozdove. Ne, da bi streljal, to je že prebolel. Mirno se lahko pred njim sprehaja srnjak ali jelen, Rado puške ne dvigne. Le še na kakšnega medveda jo bo, če bo pač priložnost... in če bo dovolj velik. Kot bi divjad to slutila. Kadarkoli sva bila skupaj, vedno sem imel na filmu ali vsaj v spominu kakšno »trofejo«. Kadar sem bil sam, še šoje nisem videl! Živali so lepe, dokler so v gozdu, ko pa obesiš rogovje - svojo trofejo - na steno stanovanja, rogovje ni več tako mogočno, njihova dlaka izgubi ves lesk, steklene oči pa imajo žalosten pogled, razmišlja Rado. »Ni vse v pokanju. Z leti, ko spoznaš gozd in ga vzljubiš, se zelo težko odločiš dvigniti puško k ramenu. Bolj te veseli, da lahko narediš solnico, dobro krmišče ali da slišiš jelenji ruk...« Andrej Dvoršak Konec avgusta je Lovsko zvezo Slovenije obiska! G. VVerner Nagel, eden izmed treh urednikov nemške lovske revije »Jager<‘, ki izhaja v Hamburgu, v nakladi 40000 izvodov. Revija spada med tri najpomembnejše v ZR Nemčiji, pokriva pa predvsem severni del države, kjer je okrog 260000 lovcev. G. Nagel, ki je bil na obisku v Jugoslaviji gost »Mercator-Tur/sta«, s/ je v Sloveniji ogledal tudi lovski muzej v Bistri in Kočevsko. Na stiki je med pogovorom s Cilko Konečn/k, ki mu je ob ostankih pr/lagojevalne obore opisala, kakšen je bi! začetek ponovnega naseljevanja risa v Sloveniji leta 1973. Na drugem posnetku ga vidimo s poklicnim lovcem Maksom Konečnikom v GL Medved -Kočevje. e. Krže Jankove trofeje govore V predmestju Kamnika ob Drnovškovi poti stoji prikupna hiša, obdana s sadnim drevjem, raznovrstnim grmičevjem in pisanim cvetjem. To je dom lovskega veterana Janka, ki že več kot 40 let zahaja v lovišče. S hišnega praga in balkona je čudovit pogled na kamniški stari grad, ki se bohoti na vrhu prepadnega pobočja, prav tako pa je razgled lep po dolini potoka Nevljice proti Tuhinjski dolini vse do grebena Menine. Ko se po obokanem hodniku po nekaj stopnicah povzpneš do masivnih macesnovih vrat, te v predsobi preseneti pravcata razstava vzorno razporejenih lovskih trofej, ki so Janku drag spomin, obenem pa prijeten pomnik njegove uspešno prehojene poti v minulih štirih desetletjih. Med številnimi roglji gamsov in rogovji srnjakov se bohoti krepko rogovje jelena dvanajsteraka, zelo opazna je velika črna, čokata glava merjasca z dolgimi zakrivljenimi čekani. Tega merjasca je Janko uplenil na Kozici v gosteh pri LD Vransko pred 35 leti. Merjasec je bil velika mrcina, ki pa je prišel Janku tako lepo pred cevi, da ga je že prvi dobro pomerjeni strel umiril. Lovci se se nato kar močno spotili, da so ga spravili v dolino; tehtnica je pokazala, da je bil težak kar 170 kg. Družbo tej trofeji dela divji ali veliki petelin, mojstrsko prepariran v delavnici našega najboljšega nagačevalca Herforta. Petelin ima držo, značilno za čas, ko poje, temno perje s kovinskim sijajem na prsih, čopasti podbradek, močno izraženi rdeči roži nad očmi in košati pahljačasti rep. Tega viteza Janko ni tako zlahka uplenil kot merjasca; zaslužil si ga je v potu svojega obraza. Od dneva, ko ga je prvič videl in ocenil, je v Kamniški Bistrici preteklo precej vode. Ničkolikokrat je zaradi njega kolesaril iz Kamnika do Stahovice, od tam pa peš prek Primoža do Male planine. Vreme v drugi polovici aprila in prvi polovici maja še rado pokaže zobe, zlasti v sredogorju. Sonce se menjava z dežjem, meglo, snegom in vetrom, jutra pa so ledeno mrzla. Na zadnjem, tokrat uspešnem pohodu na petelina je Janka in spremljevalca od Primoža do Male planine pral ledeno mrzel dež, ki ga je spremljal močan veter. Oba lovca sta bila premočena do kože, začelo se je tem- niti, zato sta se ustavila in hotela prižgati tako imenovano svetilko »šturmarico«. Toda vžigalice v žepih so bile tako mokre, da z njimi ni bilo nič. Pot sta nadaljevala v gosti temi in se komaj pritipala do lovske bajte. Na srečo so bile v bajti uporabne vžigalice in suha drva, s katerimi sta zanetila ogenj, se ob njem posušila, ogrela in si skuhala čaj. Noč je bila kratka, saj ju je ob treh zjutraj že zbudila budilka in ju nagnala s pogradov v mrzlo, kristalno čisto jutro. Čeprav na predvečer nista mogla na zasliševanje petelina, sta se zjutraj napotila do rastišča, na katerem je petelin zadnje čase najbolj pogosto pel. Začelo se je svitati in v gozdu so se oglašali prvi drobni pernati prebivalci. Lovca sta prečkala manjšo jaso, s katere sta pregnala srnjaka, ki ju je z jeznim bav bav okregal. Malo kasneje sta se ustavila in začela prisluškovati. Bilo je precej mrzlo, zato sta se že bala, da petelin tisto jutro ne bo pel. Čakala sta in čakala, dokler ni sonce osvetlilo gozda in se je napravil prelep dan. Ko sta najmanj pričakovala, je petelin v bližini kratko zaklepal. Lovca sta ga začela prav previdno naskakovati in Janku je pri tem telesna temperatura kar narasla, srce pa mu je razbijalo kot kladivo. Naposled jima je uspelo, da sta se približala zaljubljenemu trubadurju, odjeknil je strel in zaljubljenec je omahnil na drobno podrast. Ko mi je Janko povedal to zgodbo, se je ozrl na steno in dodal, da ima vsaka izmed trofej, ne glede na to, ali je jelenja, gamsja, srnjačja, ruševčeva ali kraguljeva, svojo zgodovino, vsaka uple-nitev je bila poseben dogodek, ki bi bil vreden podrobnega opisa. Ernest Rečnik V spomin Sredi zime je za vedno omahnil velik ljubitelj narave, lovec in kinolog Ljubo Pušenjak. Zlomila ga je težka bolezen, pri kateri si ni mogel pomagati, čeprav je mnogim drugim pomagal in jim rešil življenje kot zdravnik kirurg. Ljubo nas je zapustil 4. 2. 1986, star 56 let. Rodil se je v Cerknici kot sin zdravnika. Že v mladih letih je kazal veliko zanimanje za naravo, pri tem pa je imel tudi dobrega učitelja - svojega očeta. Tudi v poklicu je šel po njegovi poti in končal medicinsko fakulteto, nato pa opravil specialistični izpit iz kirurgije. Od leta 1970 je v Ptuju delal kot zdravnik in kirurg. Ptujčani so ga zelo spoštovali in ga imeli radi. Tega leta se je včlanil tudi v LD »Jože Lacko« v Ptuju. V LD J. L. - Ptuj je začel takoj opravljati odgovorne dolžnosti. V ZLD Ptuj je bil član 10 in v istem času predsednik komisije za varstvo in gojitev divjadi (1978 do 1986). Od leta 1982 je bil tudi član predsedstva ZLD Ptuj. Uspehi, ki jih je dosegel pri svojem delu v lovstvu in kinologiji, so predvsem rezultat njegovega širokega teoretičnega in praktičnega znanja; poznal je tudi dela tujih strokovnjakov in to znanje je uspešno prenašal na naše lovce kot predavatelj številnim lovskim čuvajem, gospodarjem in Lovci imamo včasih slabo vest, saj številne lepe dni posvetimo lovu. naše žene pa samevajo doma. Zato pade marsikatera pikra na račun lova, pri mladih, še »neutečenih« zakonskih parih pa tudi ostrejši spori niso redki. Da se vsaj malo oddolžimo ženam, smo v naši lovski družini že pred leti začeli organizirati otvoritveni lov v okolici lovske koče, nanj pa povabimo kot častne gonjače vse naše žene. Lov ni naporen in traja le dopoldne, popoldne pa je zabava pri lovski koči, kjer nam upravnik koče Jože vedno postreže z odlično jedačo in pijačo. Dobra volja, smeh in ples trajajo včasih pozno v noč. Gonjači na tem lovu so izključno žene lovcev, ki pod vodstvom nekaj izkušenih lovcev zelo vestno opravijo svojo nalogo. Nered v gonja-ško vrsto lahko vnesejo le nesrečne gobe, kajti ravno v času prvih jesenskih brakad rastejo pri nas lepe ajdovke, in kdo bi zameri! lovčevi ženi, če hoče tudi ona svoj plen in trofejo. Ob koncu lovske sezone, po zadnji brakadi, znova organiziramo družabno srečanje. Tokrat na lov ne vabimo žena, ker zaradi obilice snega in mraza zanje ne bi bil prijeten. Povabimo jih le na zadnji pogon, ki ga običajno popestrimo še s krstom kakšnega nadebudnega lovca. Zimski čas in bližajoči se konec leta dajeta tem družabnim srečanjem poseben čar. Odlična udeležba in dobra volja pa sta dokaz, da smo ubrali pravo pot. g K. - LD Kajuh Ljubo Pušenjak pripravnikom. Zlasti pa se je posvečal lovski kinologiji, ki jo je bolj cenil kot sam lov. V lovišče se ni nikoli odpravil brez svojih štirinožnih prijateljic Cere in Ajde. Veliko časa je posvetil šolanju lovskih psov ptičarjev in s svojimi psi aktivno sodeloval na raznih tekmovanjih na območju ZLD Ptuj, na prireditvah, ki jih je organiziralo LKD Ptuj, na tekmovanjih za Sežunov memorial in šampio-natu ptičarjev Jugoslavije. Na teh tekmovanjih je s svojim lovskim psom dosegel lepe uspehe. Lovci ne bomo pozabili njegovih besed, da je lov šola preudarnosti, vztrajnosti in doslednosti, šola prisotnosti duha in hladnokrvnosti, in besed, da človek, ki ne vzdržuje ravnovesja v naravi, izgubi ravnovesje tudi v sebi. Lovca in lovsko organizacijo je cenil po tem, koliko je kdo napravil za ohranitev živalstva. Mnogokrat je dejal, da ima lovec v naravi samo toliko pravic, kolikor vanjo vlaga. Zaradi njegove skromnosti in pripravljenosti za delo so vsi želeli njegovo pomoč, tako je pomagal tudi pri lovskem strelstvu, kjer je bil republiški in zvezni strelski sodnik. Bil je neumoren delavec na vseh področjih. To je zmogel zato, ker ga je družina podpirala pri njegovem ljubiteljskem delu, povezanem z naravo, lovom in kinologijo. Za vzorno delo v lovstvu in kinologiji je dobil znak za lovske zasluge in red II. stopnje ter zlati znak KZS za kinološke zasluge. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo tristo lovcev in več kot tisoč občanov. Ko so ga lovci položili v njegov poslednji dom in nemo spustili smrekove vejice, ko so rogisti zatrobili v slovo in so posamični streli lovskih pušk dopolnili otožno melodijo, smo AvgustLegiša Janez Zupan Jože Špiler se šele zavedeli, da je bil to njegov poslednji lov. Hvala ti, dragi prijatelj! Lovci LD »Jože Lacko« Ptuj - J. E. Avgust Legiša - častni član lovske družine Vič - je umrl v Ljubljani v devetdesetem letu starosti. (Roj. 19. 10. 1896, umrl 1. 7. 1986.) V svojem času je bil znan Ljubljančan. Starejši meščani se ga spominjajo kot elitnega krojaškega mojstra z redko pariško diplomo v krojenju, ki je nekaj dal na svoje ime. Pokojnik je postal lovec še v času med obema vojnama in je lovil ter drugo-val z mnogimi znanimi ljubljanskimi lovci, ki jih je preživel. Povojni Lovski družini Golo (zdaj Mokre) in Vič pa ga štejeta med svoje ustanovne člane. Preminuli Avgust Legiša je bil po rodu Kraševec, doma iz številne družine v vasi Mavhinje nad Devinom. Še mladeniča ga je Avstro-Ogrska pobrala v vojsko in na fronto. Kar dvakrat se je znašel na ruski fronti v istem strelskem jarku ob Dnjestru, kjer ga je hudo ranil šrapnel... Po prvi vojni se je še nekaj časa udejstvoval kot športnik v vrstah Sokola na domačem Krasu. Leta 1922, ko je začel italijanski fašizem dvigati glavo, pa jo je, kot mnogi njegovi primorski rojaki, potegnil v Jugoslavijo. Med drugo vojno je po svojih močeh podpiral osvobodilno gibanje. Naš lovski tovariš Legiša ni bil lovec tistega kova, ki bi hlepel po izrednih trofejah. Skromen možak kot je bil, se je najbolj razživel pri družinskem in skupinskem lovu na malo divjad. Že blizu osemdesetih je bil, ko je še sklatil fazana in celo kljunača, pri 85. letu pa celo zajca. Izredno rad je imel lovsko tovarišijo. Ne glede na leta in življenjske ter lovske izkušnje se je prav posebno dobro razumel z lovsko mladežjo, ki bi ji bil lahko ded ali praded. Ni bil človek hrupnih nastopov, svoje življenjske jubileje je raje skrival, kot da bi jih slavili. Bil je skozinskoz poštenjak, plemenit družabnik, z lastnostmi, ki so v lovski družini kar se da dobrodošle za njeno ustvarjalno sožitje: človek umirjene tolerance, ki zna poslušati sočloveka, ki zna s taktom opozoriti na tisto, kar se mu zdi narobe ali krivično, človek, ki je bil obdarjen s čutom za tiho lepoto narave in lepe stvaritve človeka, ki jih je znal občudovati... V obeh lovskih družinah si je vedno našel delo. V mokrški je bil dvanajst let blagajnik (1964-76), dopust v lovski, koči v Sivih dolinah pa je z družino navadno izkoristil tudi za to, da so jo uredili od vrha do tal. V viški družini je bil več desetletij v nadzornem odboru bodisi kot član ali njegov predsednik... Z Avgustom Legišo smo izgubili tovariškega lovca in dobrega člo- veka. Lovska družina Vič in LD Mokre - J. G. Janez ing. Zupan (rojen 10. 9. 1915) je umrl 18. 2. 1986. Bil je dolgoletni član LD Brezovica, starešina družine (1980-81) in predsednik častnega razsodišča (1981-85). Za delovanje v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom III. stopnje. Poleg tega je bil častni član LD Brezovica. Na pragu letošje pomladi je tiho odšel iz naših vrst naš zvesti tovariš Janez. Pretrgalo se je naše dolgoletno tovariševanje, ne bomo se več srečevali na lovskih stezah, zamrl je pomenek med prijatelji. Žal se je lov in uživanje v naravi končal še za enega dobrega tovariša, ki je poleg lova zlasti skrbel za gojitev in ohranitev divjadi. Visoko v Kro-parskem rovtu, kjer so mu tekli prvi lovski koraki, se bo še oglašal črni trubadur, a njegove pesmi ne bo več slišal. Tiho je izzvenel lovski rog in poslednji strel je naznanil konec njegove lovske poti. Tvoji lovski tovariši smo ti prinesli poslednji pozdrav iz lovišča in spustili zelene vejice na tvojo gomilo. S svojim delom in udejstvovanjem pa si nas obvezal za veliko tovarištvo in prijateljstvo. Poskušali smo se ti oddolžiti s podelitvijo častnega članstva in z lovskimi odlikovanji. Žal pa to ne odtehta izgube dobrega tovariša in prijatelja. Ob grobu smo ti zaželeli, naj ti boginja Diana nakloni najboljša stojišča v njenih loviščih, mi pa smo ti hvaležni za delo, ki si ga opravil v lovski organizaciji in se te bomo še dolgo spominjali. Lovci LD Brezovica - A. E. Z lovskim pogrebom smo se krški oziroma posavski lovci poslovili od člana LD Krško Jožeta Špilerja, ki je umrl 26. 7. 1986. Jože se je rodil v kmečki družini v Starem Gradu pri Krškem 16. 4. 1922. Že kot deček je rad zahajal na polje in v gozd. Rad je imel divjad, zato je že v stari Jugoslaviji bil poganjač divjadi, lov pa je bil seveda takrat namenjen bolj premožnim ljudem. Po vojni, leta 1947, se je Jože včlanil v LD Krško. Kmalu se je začel zelo zanimati za gospodar- jenje z divjadjo in kaj kmalu je postal član 10, za dve leti pa blagajnik LD. Leta 1957 je bil izvoljen za starešino LD Krško in to funkcijo je opravljal do leta 1984. Poleg funkcije, ki jo je imel v lovski družini, je bil v presledkih ’ večkrat član IO tedanje Lovske zveze Krško, od leta 1978 pa je bil član IO Zveze lovskih družin Posavje. V IO ZLD Posavje je vodil komisijo za lovska odlikovanja, bil pa je tudi stalni član komisije za gojitev in varstvo divjadi ter za lovsko gospodarjenje. Tik pred smrtjo je bil član IO ZLD Posavje. Ko je ZLD Posavje leta 1984 razvila lovski prapor, je postal Jože praporščak. Poleg funkcij, ki jih je Jože opravljal v LD Krško in ZLD Posavje, pa ni nikoli pozabil na varstvo in gojitev divjadi. Bil je vzornik mladim lovcem pri tem, kako je treba spoštovati divjad in ji pomagati, zlasti mali divjadi v najhujših zimskih mesecih. Jože je imel vzorno urejena krmišča za malo divjad na Krškem polju. LD Krško si je materialno opomogla prav v času njegove 26-letne starešinske dejavnosti. Njegova zapuščina so lovski dom na Trški gori z zemljiščem in streliščem, ki je še zdaj v ponos krškim lovcem, in odkupljena zemljišča na Krškem polju, ki so zdaj remize za malo divjad. , Seveda pa moramo omeniti tudi to, da se je zlasti razdajal v delu pri upravljanju lovišča in pri gojitvi divjadi. Leta 1972 je prevzel v amatersko oskrbo in delo »jere-bičarno« na Trški gori, ki je za posavska lovišča umetno zrejala poljske jerebice, fazane in race mlakarice. Jerebičarna je bila last lovskih družin ZLD Posavje. Jože je bil popoln lovec, in prav tako tudi dober kinolog. Prvi se je v tem delu Posavja začel Franc Močnik ukvarjati z vejo ptičarjev epag-neul bretoncev. Za zasluge v lovstvu in kinologiji ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom II. stopnje, KZS pa z srebrnim in zlatim znakom za kinološke zasluge. Dokaz, da je bil med lovci sila priljubljen, je to, da so ga na zadnji poti pospremili lovci s 17 lovskimi prapori lovskih družin Posavja ter mu izkazali zadnjo čast in zahvalo. LD Krško ZLD Posavje - A. A. Francu Močniku-Gorjaku, lovcu LD Stol Žirovnica, ki se je rodil 29. 3. 1900 v Dvorski vasi pri Begunjah, je 22. 11. 1985 za vedno zastalo srce. Od nas je odšel tiho, v času, ko smo največ na lovih, na brakadah, na katerih je tako rad sodeloval. Pokopali smo ga z vsemi lovskimi častmi na pokopališču v Begunjah. Franc je delal od leta 1920 kot mežnar, leta 1933 pa je postal lovski čuvaj pri takratnih lovskih zakupnikih sedanjega lovišča LD Stol Žirovnica. Vsi smo ga poznali kot dobrega lovskega vodnika in kot velikega poznavalca divjadi in lovišča. Po osvoboditvi je postal redni lovski čuvaj pri LD Stol Žirovnica in to delo je opravljal do upokojitve leta 1960. Vendar pa je po upokojitvi še naprej opravljal čuvajska dela in bil obenem reden spremljevalec in vodnik lovskim gostom. Kljub visoki starosti je imel še vedno bister spomin in iskrivega duha, predvsem pa je bil po svoje izjemen pripovedovalec lovskih dogodkov. Zaradi tega, predvsem pa zaradi tovariškega odnosa in iskrenega prijateljstva smo ga vsi cenili in imeli radi. Za njim je ostala na Gori praznina, Alojz Kogelnik ki se je ne da nadomestiti. Tudi lovska koča na Gojzdecu, ki smo jo pred kratkim obnovili in pri kateri je bil zadnjič ob otvoritvi, je ostala brez njega čudno prazna. Dragi France! Lovci LD smo te zelo cenili in spoštovali tvoje mnenje, zlasti pa nam boš ostal v spominu kot prijateljski vodnik, ki si nas učil spoznavati in spoštovati naravo, opazovati divjad in skrbeti zanjo. Ker si bil pokončen človek, predvsem pa pošten in nadvse pravičen, ti je LZS podelila znak za zasluge in red III. stopnje. Lovci smo ti hvaležni za vse, kar si napravil za divjad in lovišče. Lik tvoje lovske pravičnosti pa bomo ohranili v najlepšem spominu. Lovci LD Stol Žirovnica - V. N. Alojz Kogelnik, najstarejši častni član LD Libeliče, in sicer od leta 1963, je umrl 10. 12. 1985. Alojz se je rodil 19. 6. 1893 kot kmečki sin in se s težavo prebijal skozi življenje, dokler si ni postavil domačije in ustvaril družine v Podklancu pri Dravogradu. V lovske vrste se je vključil leta 1921 pri takratnih lovskih zakupnikih v Dravogradu. Lovstvo mu je vse življenje pomenilo največ in najbolj ga je prizadelo, ko mu je okupator med drugo svetovno vojno vzel lovsko puško. Kljub vsemu nasilju in grozotam, ki jih je takrat doživljal, pa je vseeno z vsem srcem skrbel za divjad, jo gojil in nadaljeval svoje lovsko poslanstvo, čeprav brez puške. V NOB se je vključil že leta 1941. Po vojni je bil od leta 1945 do 1948 predsednik krajevnega ljudskega odbora Črneče. Alojz je vedno našel čas za lovsko udejstvovanje, svoje bogate izkušnje pa je z vsem srcem prenašal na mlajše lovce. Posebno zadovoljstvo pa mu je pomenilo zasliševanje divjega petelina. In tako si je šele za svoj sedemdeseti rojstni dan dovolil odstreliti tega črnega viteza. Krepak kot je bil, je takrat še jezdil na konju po lovskih poljanah. Leta 1946 je bil med pobudniki za ustanovitev Lovske družine Libeliče-črneče. V letih 1946 do 1949 je bil član družinskega 10, nato pa se je družina združila z LD Dravograd, v kateri je spet deloval kot član 10, in sicer od leta 1949 do 1959. Leta 1958 je bila ustanovljena LD Libeliče, v kateri je deloval kot član NO do leta 1963. Mirko Verlič Alojz se je zelo aktivno ukvarjal tudi z lovsko kinologijo in zrejal zlasti brak-jazbečarje. LZS ga je za delovanje v lovstvu odlikovala z znakom za lovske zasluge. Vsi člani LD Libeliče in sosednjih lovski družin ga bomo ohranili,v trajnem spominu! Lovci LD Libeliče - J. C. Srce Mirka Verliča je nehalo biti 10. 1. 1986. Mirko se je rodil 6. 10. 1907 v kraju Ruperče, kjer si je tudi sam ustvaril dom in delal na kmetiji. V lovske vrste je stopil leta 1946, po osvoboditvi. Bil je med soustanovitelji naše LD Pernica. Takoj po ustanovitvi družine je postal lovski čuvaj in to ostal do leta 1952, ko je revir in čuvajsko službo prevzel njegov sin. Po sinovi prezgodnji smrti je oboje ponovno prevzel sam. Tako je kot sinovo zapuščino posebno skrbno nadzoroval lovišče. V LD smo mu zaupali razne funkcije, in sicer v NO od leta 1958 do 1960, od leta 1960 do 1964 in od 1974 do 1980 pa je bil član UO oziroma IO družine. Svoje naloge je izpolnjeval zelo vestno. Kadar je šlo za divjad, za zalaganje krmilnic ali solnic, pa mu nikoli nobena pot ni bila pretežka, naj je bilo še toliko snega ali še tako slabo vreme. Vse poti je vedno obhodil peš in s puško na rami. Za svoje dolgoletno in plodno delo v lovstvu je dobil znak za lovske zasluge LZS, ob 40-letnici obstoja pa med drugim tudi plaketo LD Pernica. Ko bomo odhajali na lov ali se vračali z njega mimo njegove domačije, ne bo več prijaznega vabila, naj pridemo na kozarček domače kapljice, kruh in zaseko. Tudi njegova največja želja se ni uresničila, da bi ustanovil lovski pevski zbor, saj je bil velik ljubitelj lepe slovenske in lovske pesmi. Dragi Mirko, hvala ti za vse! Mirno počivaj v domači zemlji, nam pa boš ostal v svetlem spominu kot človek, tovariš in lovec! Člani LD Pernica - K. J. Iz lovskih vrst so za vedno odšli tudi: Stanko Janc, LD Hum, * 26. 7. 1918, t 29. 6. 1986. Marjan Ambrožič, LD Bled, * 7. 9. 1951, t 25. 6. 1986. Valentin Bašelj, LD Gorenjska vas, * 14. 2.1930, f 23. 7. 1986. Umrlim časten spomin! Lovska kinologija VUP Ptuj 1986 O znanih resnicah pravičnega lova, s šolanim in za lov uporabnim psom tokrat ne želim pisati, čeprav bi kazalo o tem pisati veliko več tudi v našem glasilu. Prav pa se mi zdi ponoviti, da je za dejansko oceno stanja v vsakem okolju občasno le treba opraviti večplastno primerjavo s sosedi, društvi, republikami in po možnosti tudi državami. Če nekdo noče verjeti tej resnici, se lahko človeku ali skupini pripreti, da postane samovšečna in capljajoča na mestu.Še kako velja to tudi v kinologiji! Prav to je spodbudilo aktivne člane LKD Ptuj (iz občin Ormož in Ptuj), da bodo 17. in 18. 10. 1986 organizirali v Ptuju I. mednarodno vsestransko uporabnos-tno preskušnjo nemških ptičarjev, ki bo ob podelitvi naslova CACIT veljala za državno prvenstvo v letu 1986. Ob propagandnem učinku prireditve si obetamo izmenjavo mnenj, izkušenj v vseh elementih zreje, vzgoje, šolanja in tekmovanja teh, za delo najbolj univerzalnih psov. Nedvomno bo za to priložnosti dovolj, saj so se za sodelovanje prijavili vrhunski vodniki in strokovnjaki nemških ptičarjev iz Jugoslavije in tujine. Pri tem naj omenim še svojo bojazen, da domači lovci in vodniki te priložnosti ne bodo dovolj izrabili in bodo zvonili po toči. Jože Štebih Interno tekmovanje in PNZ barvarjev po krvnem sledu na Postojnskem LKD Postojna je 28. 6. 1986 priredilo lokalno tekmovanje za vse pasme lovskih psov in PNZ barvarjev. Od 14 prijavljenih psov so vodniki privedli na tekmovanje deset, od tega tri (bar- varje) za PNZ, sedem (raznih pasem) pa jih je nastopilo na lokalnem tekmovanju. Ocenjevali smo kinološki sodniki Ivan Bitežnik, Peter Paradiž in Alfred Tavčar. Umetne krvne sledove smo položili 18 ur pred tekmovanjem in PNZ barvarjev, in sicer s svežo srnjačjo krvjo, nekoliko pomešano z govejo krvjo, dodali pa smo ji še malce soli. Sledove smo potožili s parklji srnjadi. Sledovi za PNZ so bili dolgi 500 m, na sredini smo napravili dve pravokotni kljuki, označili smo tudi ležišče, na koncu sleda pa potožili srnjaka. Pri položeni divjadi so sodniki strogo ocenjevali vedenje psa in ostrost. Krvni sled za tekmovanje je bil dolg približno 1000 m, speljali pa smo ga po zelo težkem terenu. Na sredini smo napravili dve pravokotni kljuki in označili ležišče, na koncu sleda pa položili srnjaka. Pse so ocenjevali strogo po pravilniku J KS »Delo po krvnem sledu«. Zbor je bil ob 8. uri pred gostilno Slamič v Pivki, od koder smo se odpravili v lovišče LD Pivka. Pred tekmovanjem in PNZ je v imenu te družine vse navzoče pozdravil predsednik družine ter na kratko predstavil lovišče. V imenu LKD Postojna je vse navzoče pozdravil predsednik IO LKD Jože Ko- ^>1 WAFFEN MUNiTION OPTIK j EMMJ30J0 i LAVAMUHO T«l. <04488) 3«0 LOVSKE POTREBŠČINE G. SALBERGER A-9473 Lavamund - Labot 21 - Avstrija Stalno imamo na zalogi: • vse običajne kalibre krogelnih nabojev tovarn RWS, Hirtenberg, Sako, Sellier & Bellot in Remington. • Puške steyer-mannlicher po posebnih cenah. • Velika izbira lovskih optičnih pripomočkov tovarn Svvarovski - Habicht, Tasco in drugih proizvajalcev. • Velik izbor lovskega pribora in pripomočkov, kot so vabila za divjad (piščalke), noži, montažni deli za strelne daljnoglede, darilni predmeti itd. Pri izvozu povrnemo avstrijski prometni davek v višini 20 %! bal in med drugim povedal, da si društvo prizadeva kar najbolj povečati zanimanje lovcev za vodenje psov, usposobljenih za delo po krvnem sledu, še posebej kr-vosledcev. Nato so se sodelujoči razdelili v dve skupini, in sicer za tekmovanje in za PNZ. Rezultati so bili naslednji: 1. Brin-ka, brak-jazbečarka, vodnik Boris Dolenc, 150 točk, I. ocena; 2. Roda, brak-jazbečarka, vodnik Ivan Prunk, 131 točk, I. ocena; 3. Pola, bavarska barvarka, vodnik Miro Sorbora, 126 točk, II. ocena. Rezultati na PNZ: 1. Brin, bavarski barvar, vodnik Teodor Šircelj, 142 točk, I. ocena; 2. Bistra, bavarska barvarka, vodnik Rado Knafeljc, 137 točk, I. ocena; 3. Diva iz Suhe, hanovrska barvarka, vodnik Ivan Likar, III. ocena. Prireditelji so obe prireditvi organizirali brezhibno. Vodniki in gledalci so bili disciplinirani, pritožb na sojenje ni bito. Zjutraj je bila rosa, kasneje je bito vreme sončno, veliko pa je bilo tudi zapeljevalnih sledov divjadi, ki je tekmovalne sledove prečkala ponoči. Pri razglasitvi rezultatov so najboljši trije vodniki s psi dobili pokale-diplome, drugi pa diplome. V imenu sodniškega zbora se prireditelju in LD Pivka zahvaljujem za tako dobro pripravljeno kinološko prireditev in za vso gostoljubnost. Alfred Tavčar, kinol. sodnik Lokalno tekmovanje psov po krvnem sledu in PNZ barvarjev LKD Gorenjske 21. 6. 1986 je bil za tekmovanje na vrsti Bohinj z okolico, ki na svojem območju že dolgo ni imel kinološke prireditve. PNZ in lokalno tekmovanje je organizirala LD Stara Fužina, vodja prireditve pa je bil Boris Rožič. Za PNZ je bilo prijavljenih 8 psov krvosledcev, za tekmovanje pa 9, vendar sta dva vodnika sodelovanje odpovedala, tako da je na PNZ sodelovalo le 7 psov, na tekmovanju pa 8. Tekmovalo je 12 bavarskih barvarjev, 2 brak-jazbečarja in 1 hanovrski barvar. Teren je bil primeren, razgiban, vendar ne preveč težak, ob poti, ki pelje v dolino Voje. Umetne sledove za PNZ smo potožili s pikljanjem, za tekmovanje pa s parklji divjadi, in sicer oboje s svežo jelenjo krvjo. Dolgi so bili toliko, kot zahteva pravilnik o delu po krvnem sledu, ki je letos postal enoten za vso Jugoslavijo. Vsak sled je imel več kljuk, stari pa so bili od 18-20 ur. Takoj ko smo sledove položili, jih je precej zmočil dež, vendar to psov pri delu ni motilo." Na koncu sleda smo položili srnjaka, in sicer vsak sodnik svojega. Na PNZ sta sodila sodnika Jože Vester in Zdravko Kosmač, na tekmovanju pa Stane Hribernik, Alojz Mlakar in Peter Dimic. Zbrali smo se ob osmih zjutraj pred hotelom Jezero - na znak z lovskim rogom. Sledili so pozdravni govori in žrebanje, ob devetih pa se je začelo tekmovanje. Psi so na lokalnem tekmovanju dosegli naslednje rezultate: 1. Brina-Dešna Puštalska, bavarka, vodnik Darko Hauptman, 150 točk, I. ocena; 2. Ari Hauptmanov, bavarec, vodnik Fabjan Slave, 142 točk, La ocena; 3. Atoš Kozoroški, bavarec, vodnik Marko Mali, 118 točk, li. ocena. Uvrstilo se je vseh osem psov, prvi trije so dobili medalje in priznanja, vsi preostali pa priznanja Udeleženci internega tekmovanja in PNZ barvarjev po krvnem sledu na Postojnskem (28. 6. 1986) Foto A. Tavčar in praktične nagrade. Zmagovalec je dobil tudi prehodni pokal LKD Gorenjske. Na PNZ smo preskusili sedem psov in vsi so preskušnjo uspešno opravili. Najboljša je bila ba-varka Asta vodnika Janka Rabiča, ki je dosegla 136 točk. V istem času kot lokalno je potekalo tudi interno tekmovanje GL »Kozorog« - Kamnik, na kateri je zmagal bavarec Atoš Kozoro-ški vodnika Marka Malija, ki je dosegel 118 točk. Razglasitev rezultatov in zakusko so pripravili v hotelu Jezero. Ob tej priložnosti se v imenu LKD Gorenjske toplo zahvaljujem LD Stara Fužina za pomoč pri izvedbi tekmovanja in za praktična darila, ki so jih prispevali bohinjski turistični delavci. Pripomb na sojenje ni bilo; čeprav je bilo psov veliko, je tekmovanje potekalo nemoteno. Ker imamo na Gorenjskem veliko krvosledcev in je zanimanje za tovrstne prireditve precejšnje, smo letos uvrstili v program še eno tekmovanje, in sicer 6. 9. 1986 v LD Sorica na Soriški planini. Pričakujemo, da bo tudi na tem tekmovanju veliko udeležencev, saj vse več lovcev spoznava, da le dobro šolan in pravilno voden pes uspešno išče po naravnem krvnem sledu. -dh Vodnike goničev vabimo, da se udeležijo REPUBLIŠKE TEKME GONIČEV ki bo 15. 11. 1986, z začetkom ob 8. uri, pred gasilskim domom oz. Postajo milice, Ljubljanska cesta 10, Litija Samo pismene prijave sprejemamo na naslov: Zveza lovskih družin Zasavje, Ljubljanska 10, 61270 Litija, do vključno 5. 11. 1986. Lovsko kinološko društvo Zasavje Lovsko kinološko društvo Celje organizira v soboto, 25. oktobra 1986, republiško uporabnostno tekmo brak-jazbečarjev v lovišču Pristava. Prijave pošljite na naslov LKD Celje, 63000 Celje, Tomšičev trg 12 do 10. oktobra. Prijavljeni bodo pravočasno obveščeni o uri in kraju zbora. LKD Celje {KLUB DIANA) Lovci, naročite stenski koledar Diana 87! Klub Diana bo tudi letos izdal stenski koledar Diana 87, s 13 izbranimi velikimi reprodukcijami najboljših barvnih posnetkov divjadi. Sestavni del koledarja pa je tudi 12 pomanjšanih barvnih reprodukcij redkih in ogroženih vrst ptic. Vse posnetke so napravili naši člani, fotolovci Kluba Diana. Člani lovskih družin lahko koledar naročijo prek svoje LD (naročilnica), in sicer neposredno na Klub Diana ali prek področne ZLD. Cena koledarja je 1250 din, posebej je treba plačati le stroške poštnine. Zveze lovskih družin (ZLD) oziroma LD, ki želijo imeti na podaljšku podložnega kartona dotiskano tudi ime svoje LD, bodo morale plačati to posebej. Cena dotiska v eni barvi stane 150 din po izvodu, v dveh barvah 250 din po izvodu. Vzorec koledarja Diana 87 je na vpogled v prostorih Kluba Diana oziroma na sedežu ZLD. Klubu Diana morajo tajniki LD oziroma ZLD poslati podpisano in žigosano naročilnico do 1. 10. 1986. Na naročilnici mora biti natančen naslov LD, koliko koledarjev naročajo in izjava, da bodo koledarje plačali v zakonitem roku. Za pojasnila se obrnite na naslov: KLUB DIANA, Župančičeva 9, 61000 LJUBLJANA, tel.: (061) 214 924 - vsak delavnik od 7. do 14. ure. KER JE KOLEDAR PO SVOJEM VIDEZU IN PRAKTIČNI VREDNOSTI NAMENJEN PREDVSEM LOVCEM, SMO PREPRIČANI, DA GA BO NAROČIL SLEHERNI LOVEC! KOLEDAR JE ZARADI SVOJE POUČNE VREDNOSTI PRIMERNO DARILO ZA ŠOLE, VRTCE IN DRUGE VZGOJNOVARSTVENE USTANOVE. KLUB DIANA NARAVNA PREHRANA DIVJADI JE NENADOMESTLJIVA Lovskim organizacijam svetujemo, da v loviščih zasaja-jo plodonosne drevesne vrste. Oktobra prodajamo 5-7-letne sadike divjega kostanja, divje hruške in lesnike. Cena za sadiko je 300 din fco Polom pri Kočevju. Po dogovoru je mogoč tudi prevzem v Ljubljani, vendar najmanj 50 sadik skupaj. Informacije dobite po telefonu (061) 214 947 ali 214950. Lovska zveza Slovenije Predvidena legla Posavski goniči (JRGp): Leglo 4. 9. Rejec Anton Blaznik, Suhi vrh 31, 62360 Radlje. Istr. kdl. goniči (JRGki): Leglo 1.10. Rejec Ivan Jamnik, Velka 20, 62370 Dravograd. Leglo 28. 9. Rejec Milan Mravlje, Govejk 2, 65281 Idrija. Leglo 16. 9. Rejec Jože Mihalič, Velike Brusnice 18, 68231 Brusnice. Leglo 30. 8. Rejec Karel Lužar, Velika Cikava 13, 68000 Novo mesto. Brak-jazbečarji (JRBj): Leglo 20. 10. Rejec Anton Blatnik, Polom 10, 61330 Kočevje. Leglo 24. 9. Rejec Drago Trdan, Ljubljanska c. 73, 61330 Kočevje. Leglo 11.9. Rejec Branko Puc, 65271 Vipava 161. Lovski terierji (JRLT): Leglo 7. 9. Rejec Dušan Ule, Babno polje 90, 61386 Stari trg. Leglo 5. 10. Rejec Anton Bubnič, Strunjan 100, 66320 Portorož. Leglo 6. 7. Rejec Elvija Brankovič, Bonini 88, 66000 Koper. Leglo 26. 10. Rejec Alojz Lorber, 62331 Pragersko n. h. Leglo 13. 11. Rejec Stane Križman, Kolodvorska 9, 61330 Kočevje. Leglo 5. 10. Rejec Gril Dušan, Slovenska vas 61, 61330 Stara cerkev. Leglo 28. 8. Rejec Avgust Anderlič, Kidričeva 54, 63250 Rogaška Slatina. Leglo 18. 10. Rejec Kos Silvester, Bistra 17, 62393 Črna na Koroškem. Leglo 11.9. Rejec Peter Popič, Cerovec 1, 68333 Semič. Leglo 2. 10. Rejec Rafko Bizant, Dobruša 5 a, 61217 Vodice. Leglo 25. 9. Rejec Milan Kranjc, Ferkova 2, 62000 Maribor. Jazbečarji kdl. (JRJki): Leglo 17. 10. Rejec Rudi Planinšek, Leskovec n. h. 62331 Pragersko. Leglo 12. 9. Rejec Ivan Pintar, Grajska vas 49, 63303 Gomilsko. Koker španjeli (JRKŠ): Leglo 6. 10. Rejec Peter Majer, Grizoldova 7, 62000 Maribor. Leglo 25. 8. Rejec Rezka Javornik, Preska 30, 61215 Medvode. Kinološka zveza Slovenije Ljubitelji petja pozor! Lovski pevski zbor Dekani potrebuje nove pevce. Zato vabimo vse lovce, ljubitelje petja iz sosednjih lovskih družin in bližnje okolice, da pridejo na avdicijo. Avdicija bo v torek, 14. 10. 1986, ob 19. uri v prostorih Lovske družine Dekani. LPZ Dekani ZANESLJIVO! PRIROČNO! POCENI! PREDVSEM PA NOVO! NAPRAVA ZA PREIZKUS PUŠK Informacije na naslovu: Bogdan Jež, Vogelna 10, Ljubljana Telefon: (061) 211841 (D O j O Z 5 o 2 > LU DC LU h O O DC < Z O > O _l 0 ‘0 c n o L. "U o o. 0 >o >0 0 > n o 0 0 > n 0 > ■M T3 0 L_ L. Cl JZ >0 O o c J* r 0 0 > O Mali oglasi Izdelujem lesene okrasne podstavke (deščice) za lovske trofeje vseh vrst in podstavke, na katere pritrdite noge srnjadi (obešalniki). Naročeno pošiljam po pošti (po povzetju) ali pa jih lahko kupite v prepa-ratorski delavnici Mausar, Tomačevo 40D, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 317300 - Vojin Pejčič, Kolodvorska 62, Sar vaš, 54204 Bijelo Brdo. Kupim sledoglasnega goniča. Obvezen je preizkus na vašem terenu. Opišite delo psa in navedite ceno. Pripišite številko vašega telefona. Miro Gojkovič, Sergeja Mašere 3, 66000 Koper. Prodam mlade resaste bosanske goniče - barake. Leglo 9. 8. 1986, rejec Slavko Legan, Donji Ajdovec 9, 68361 Dvor. Prodam mlade kdl. istrske goniče. Leglo 6. 8. 1986. Rejec Franc Lavrič, Podlipa, 68361 Dvor. Prodam lovsko karabinko, kal. 8 x 57 IS, s strelnim daljnogledom kahles (4 x 32). Informacije dobite po telefonu (061) 311 705 - Preksavec. Prodam skoraj neuporabljeno športno lovsko puško SKB - trap, model 500. Informacije po telefonu (063) 882873 -popoldne. Uroš Sternad, Metleče 31, 63325 Šoštanj. Prodam tricevko suhi, kal. 16/16-7 x 57R, s strelnim daljnogledom (suhlska montaža) in lovsko karabinko, kal. .22-250, remin-gton s strelnim daljnogledom (montaža schvenk). Obe puški sta odlično ohranjeni. Milan Vukovič, Kidričeva 14. 61330 Kočevje. Tel.: (061) 852028. Izdelujem lovske kravate z vezenim emblemom (srnjak, kozorog, fazan). Naročeno pošiljam po povzetju. Cena s poštnino je 1000 din, MODNA KRAVATA Gjegjek, 69000 Murska Sobota, Ivana Regenta 29. Tel.: (069) 22 326. Izdelujem kovinske priprave za pritrjevanje trofej (rogovje srnjaka in roglje gamsa) na podložne deščice. Montaža je izredno enostavna. Interesentom pošljem pripravo po povzetju na predhodno pismeno naročilo ali na naročilo po telefonu (064) 60987. Božidar Jerman, Sorška 2, 64220 Škofja Loka. Prodam dva mlada brak-jazbečarja, stara 3 mesece (psa in psičko). Srečko Faganel, Vipava 303, 65271 Vipava. Izgubila se je psica - balkanski gonič, z vtetovirano številko 60188. Psica je črne barve. Zadnjič so jo videli na postaji Hrast v Beli krajini. Kdor bi karkoli vedel o njej, naj javi na telefonsko številko (068) 57 709. Najditelja čaka nagrada! SLIKA NA 3. STRANI OVITKA: Kozoroga iz Trente Foto Rado Čenčič, Diana v «r /h p J 'i •' ■ "1 v //J i J st..;,-: 11 • *?«■ '»it- « E? I j ,4 ;i OFTO^C v,\ t>WAKUVt>K HABICHl Z 1 $ 7 „ / . '/.U' •7 /> /' > / : l 4ZJ J . S MANNLICHER /A JOHANN FANZOJ Puškama in lovska oprei11 A 9170 Borovlje - Ferlach Telefon 9943 - 4227 - 22» vsem interesentom iz Slovenije v jesenski in zimski sezoni 1986/1® priporoča naslednje lovske in športne potrebščine: Strelske družine - pozor! Stalno imamo na zalogi zračne puške anschutz hod. 335-S magnum in originalne naboje diabolo. /logoča je tudi nabava nabojev trap, krogelnih nabojev, montažnih delov in ezervnih puškinih cevi prek konsignacijskega skladišča pri Agrotehniki-Grudi Informacije dobite tudi v vseh poslovalnicah tozda Lovec. 9C| agrotehnika-gruda Ljubljana, Tržaška c. 132; tel. (061) 267692 - popoln izbor kakovostnih optičnih izdelkov podjetja Svvarovski, Ti roli - lovsko orožje steyr in lovske naboje hirtenberger; - lovsko orožje lastne izdelave in tudi nadomestne menjalne cevi za risan | in polrisanice ter montažni del za daljnoglede; - cenene lovske in strelske šibrenice kal. 12/12 iz Španije, ki so upo' za lov na malo divjad in za streljanje na glinaste golobe. o