Št, 46 Nedelja, l§. novembra 1931 Bogo Pregelj s M3dne prigode 9. Večer na Jezeru. Carjevfč Ivan. V dvonskom pristanišču so M nalahno pozjbaralii čolni. Na dolgih prekljah eo oiM ofocienj lamptijoni m so šeJ-esteč čakali, da jih bodo prižgali. Kit« cvetja, ki so ovijale boike čolnov, so medilo dehteile. Na pon olu so sedeli čolnarji in se polglasno razgo zarjah. Svetla okna gradu so po-mežikovala An časih je zaplak do čolnarjev gfodiba, ki je igrala gostom pri carski večerji. Rezko so zatrobile tromibe, Ječe m ee odipnla bronasta grajska vrata. V slapu svetlobe je stopili sredi iaed svojima dvorjani; k i presvitlii car. Kot rožast oblaček je Sla ob njegovi sit rani Punči. šumeč in vr-več se je bližal sprevod pristanišču. CoCnaTiji 6o poskočili na noge. S konicami preitov so 6e dotaknili laimpijonov. V mavričnih zvezdah eo 6e razgorele luJS-ce v njih. Na krmah so se razne ti li pisarni ogn^- je bila sijema lepot«, da je solnce zastalo sredi poti, ko jo je zagledalo, in se ni ganilo tri dini m trni noči, da ni luna zasijal* in ni bilo teme. Vsi rodovi so bflagravaili carjevo blago« stanje. On pa ni bil srečen. Prazni so mu bili dvori. Kadar je srečal žene, ki so nosile dojenčke v rokah in so 6« jih držaK za krila potoglavi, kričeči otroai, se je V najlepS Cofa je TtstopS presvetla car. Za njim PumfiL Nič se ni bala, ko se je čoln ziagingiail pod njo. Mirno se je vsedla na bfltezino oh carjevem prestolu. Carja na koleno je položila glavo in se zagledala e široko odprtimi očmi v ognjeno pisane kače, ki ao se utrinijale v valovih. Enakomerno je drsel čoln preko pokojnega je« asa. T h cM drogi čolni so odrinifli z blrega in se razkropili preko črne vode kakor barvaste kresnice. Nekje je udafflj»la samotna fotmJa. Tiha pesem je boflno i^kalla pod črno nebo, ki je biiio raztrgano od rojev zvezd. Tedaj je pripovedovali Punči presvetli car tako zgodbo: »Bilo jo nrfcdaj. Preovet® car resorne Kenije je vladal pokojno zemljam. Stolpi eo bila potni zfeta 4n dTagrifljev. V zilatem graidu je stoloval im vsi kralja zemlje so nvn biiti pokorni. Na taomu je sedela oh njegovi strani prelepa carjevma. Tolikšna nnfl njegov obran ki veto «o mu nastale oči, d* ao se pomižile skrite solze. N« sina ne hčere nd btilo v carskih dvorih. Na kratko se zgodb« pove. Dolgo j» žrvftjonje. Nekdaj se j© prehajala oarjev-na samcata po zavitih stezah svojih vrtov. Bledo je bilo n'j ©no lice, mri žila j« namreč na bol svojo m svojega moža, presvetlega carja, faza grma je 6topfl MerMia, vrhovni m glavni oopmfk v carskih deželah. Bffl je močno očesi, pa Se bolj ddber Carov*u%. Hudo je skusit, zato je JMtoe* «ra dobil dva tovora zlata.* Tiho se je nasmejal puščavnik in dejal meščanu': »Vse bolezni zemlje poznam. Tudi cm« te vode mii niso tuje. Še bolezni. M jih seje »rak. vem Zdravila za nje poznam iz vseh štirih elementov. Iz zemlje, iiz vode, iz ognja, iz zralka. Vodi me, prijatelj, v dvore. Zdrava bo vaSa carjevna in tovor dsta 60* doba. N« boj se, moja glava s« bo zaikotakla v pesek, če ne bora ravnal po besedi.« Pirijal je meščan puščavnika za roko in ga prosil: »Tujec, M&zniiš. Nočem t» peiijjiata v dvor. Nočem bita kriv tvoje snu S. Tisoč jih je biilo. Zdravi m z upanjem so šla. Tam vise njihove glave, nihče se na vrnil Ne hodi, tujec, široko so odprta vrata njim, ki prihajajo Samo do vratu pa sežejo onim, ki odhajajo.« Puščavnik je iztrgal svojo roko iz meščani ove dlani, zamahnil mu je v slovo in odšel k dvorom. Ob krilnih vratih ga je ustavil vojščaik s sulico, ki je bila težka kakor žid. Široko se je zadri nad njim: »Kaj iščeš tu, umazani pritepenec? Močno se motiš, če misliš, da stanuue tukaj tvoja teta. In tvoj stric spi pod mostom. Skidaj se odtod!« Nalahno je položil puščavnik roko na sulico, veliko kaikor žrd, prijazno je od* vrnil hudemu vojščaku: »Nimaš prav, junaiki stražnik, ne tete, ne strica ne iščem v dvorih. Le zato sem prišel, da bi ozdravil carjevno, prelepo Heleno.« »Vstopi, le vstopi, umirajoči. Samo en kol še stoji brez glave. Ravno za tvojo se mii zdi umerjen.« Vstopil je puščavnik Po Skokih stopnicah je še! v dvorano kjer 90 sedeli ministri in se skrbljivo menili. »Dober dan, gospodje ministri! Da bi ozdravil cerjevno, prelepo Heleno, sem prišel.« »Dva tovora zlata njemu, ki ozdravi. Ob glavo njega, kri niima zdimvila.« »Vstopi!« »Carjevna prelepa Helena ni bolna!« (Dalje prihodnjo nedeljo.) Metuljček in čebela Lep bel metuljček je leta! od cveta do cveta in se veselo grel na solncu. Blizu njega je letala čebelica. Ustavila se ja pri vsakem cvetu in mu izsesala med. Metuljček jo je nekaj časa gledal, potem je začel godrnjati: »Ti grda čebelica! Le hitro se ml po-beri s tega travnika!« Čebelica se mu je prijazno nasmehnila in odgovorila: »Res je, lepa nisem. A zato Je moj domek tem lepši. Pridi, pojdi z menoj, pokažem ti svojo hiišioo, ki je slajša od tvojega travniilka!« Tako je metuljček odletsl s čebelico v njen panj. Pokazala mu je velike zaloge medti. ki ga je bila s svojimi tova-rišicamii nabrala. Ko je metuljček videl zaloge medu, ga je postalo sram in nikoli več se ni norčeval iz skromne čebelice. Prebrisani Miha Nekoč ie živel mož, ki mu je bilo ime Pepe. Bil je zalo lakomen in obenem velik pijanec. Karkoli je zaslužil, je zapil in zapravil. Pepe je imel lepega sivega oslička. Zelo grdo je ravnal z njim, pretepal ga je in mu dal komaj toliko hrane, da ni poginil od gladu. Pepetov sosed je bil mladi Miha. Miha je bil zelo dober človek in osliček se mu je zelo smilil. Nič več ni mogel gledati, kako ga je Pepe mučil. In zdaj vam bom povedal, kaj je Miha napravil nekega dne: Doma je imel staro oslovsko kožo. Oblekel se je v osla in skril Pepetove-ga oslička pri sosedovih, sam se je pa postavil v hlev in čakal, kaj bo. Kmalu je prišel Pepe, pijan kakor klada. Pograbil je Miho in ga vlekel iz hleva, da bi ga vprege! pred voz. Voz je bil naložen z zelenjavo in krompirjem. Ko sta prišla do voza, je Miha zgrabil Pepeta in ga vprege! pred voz, sam je pa vsedel na voz in zavihti! bič. Lahko si mislite, kako se je Pepe prestrašil, ko je zagledal osla na kozlu, ki je neusmiljeno udrihal z bičem po njem. Hočeš nočeš je moral vleči težko naloženi voziček po cestfi. Ljudje so strmeli in se čudili, kako je osel gnal človeka in ga tepel, da je moral vleči voz. In še bolj so se čudili, ko so videli, kako je osel poleg tega ponujal zelenjavo, prodajal krompir in spravljal denar. Pepe se je od samega strahu tako napil, da je na povratiku domov obležal na cesti in zaspal. Ko se je naposled vendar prebudil, je videl, da je bil njegov osliček vpre-žen v voz, in mislil je, da je vse to le sanjal. Ves srečen je skočil k osličku, ga objel okoli vratu in mu trdno obljubil, da ga odslej ne bo več trpinčil in da bo z njim lepo ravnal Peen: Amerika Zdaj, Andrejček, dobro glej! Vidiš, naša zemlja uboga je okrogla ko ta žoga in vrti se kar naprej! Tu-tu-tu žive ljudje. Vsepovsod — kjer morja ni. Zemlja pa se kar vrti, da smo včasi brez glavč. Tu-le zgoraj, pazi, mali, smo vsi mi in naši znanci Tukaj, spod, Ameriikanci so si domovanje izbralL Drejčku jasen je problem. Vzdihne, reče teti Franca: »Reveži Amerikanci! Nak! V Ameriko ne grem!« »»0, v Ameriki je krasno! Nebotičniki, dolarji, Indijanci, milijonarji, Holllywood, podnebje jasno ... Tam se res lepo živi! Tam zaslužiš zlatih vreč! — Pa zakaj ni tebi všeč?«« — »JKer vse z glavo dol visiil«. Kaj pravi zdravnik Snaga je pol zdravja; zato naj bo vsak Jutrovček snažen, tako doma kakor v šoli. Odpiraj okna na stežaj, kadar je zunaj lepo vreme, in spi pri odprtem oknu, če ni prevelikega mraza. Sveži zrak je prvi predpogoj za dobro zdravje. Umij sd zobe, prodno greš spat Ne hodi iz tople sobe brez plašča in čepice. Ne poljubuj psov in mačk, kar živali prenašajo bacile. Zdravje je temelj za srečno življenje, zato moramo čuvati maše zdravje. Mile Klop&č: Oče odhaja Zdaj greš v fabriko, kjar delaš za naju; deset ur boš delal, deset ur trpel. Ko z večeri se im ležem počivat, kdo ve, boš zdrav nam domov spet prišel? Velike in močne tvoje so roke, saj z njimi v fabriki stroje krotiš. A večji so stroji, močnejša kolesa, ki z njimi vsak dan do noči se boriš. To glej, moj oče, da stroj te ne zgrabi, sikrbi za to, da se vrneš nam živ. Lani je zgrabilo strica v fabriki, bil je slaboten, stroj ga je ubiL In od takrat se vse bolj še bojiva z materjo, ko do noči sva sama. Veš — in če stroj bi te zgrabil, pokliči! da na pomoč prihitiva oba! Marica Bartolova: Vesele in žalostne zgodbe naših otrok 10. Pri tomboli. Ko je bil Joško še pnav majhen, so mu pravili petelinček, ker se je zjutraj prvi zbujal in budil tudi svoje brate in sestre. Nikoli ni bil čmeren, vedno ie čvrst Ln vesel. Prav rad je pel, čeprav ni imel nobenega posluha im je zaradi tega vsako pesem napačno zapel. Nič ni zmeril, da so se mu vsi smejali; an je pel kar naprej aH pa »e smejal z ostalima. Ker se je zjutraj zgodaj zbujal, je bil seveda zvečer tudi hitro zaspan. V dolgih jesenskih večerih, ko so otroci spisali svoje naloge, jim je mati dovoMa, da so smeli igratli tombolo. Toda če so bili enkrat v igri, jih je bfo težko spraviti od nje. Tudi Joško je igral. Iz samega navdušenja do igre je pozmal že vsa števila. Neketga sobotne- ga večera je mati zapazSa, da lezejo Jošku oči skupaj in da jih že komaj drži odprte. Nekajkrat ga je hotela spraviti od igre v posteljo, toda prosil je tako lepo in tako prepričevalno trdil, da ni zaspan, da je mati dovolila še eno igro. Veselo je začel iznova, toda oči so mu nagajale bolj in bolj. Mencal si jih je, a malo je pomagalo, še številke je videl napačno. Ko je enkrat številko zgrešil, mu pravi Nada: »Vidiš, kako si zaspan!« In Joško se moško odreže: »Saj nisem zaspan, prav res ne, samo prah imam v očeh.« Marija: Nezadovoljnost Na vrtu je stala krasna rdeča vrtnica. Vse druge cvetlice so jo občudovale in tudi sama je bila nemalo ponosna na svojo lepoto. Nekega dne je razsajal hud vihar. Razmajal in razpihal je ubogo rožo, da se je vsa tresla. Zvečer, ko je priplavala mimo vila Flora, jo je vrtnica zaprosila: »Oj, dobra vila! Spremeni me v vijolico. Nikoli več ne bi prestala takega viharja. Osula bi se in umrla. Vijolica pa tega ne občuti, ker je skrita pod grmom.« »Dobro«, je dejala vila Flora, »a vedi, da ne moreš biti nikdar več to, kar si bila!« Vrtnica je dehtela zdaj kot vijolica pri tleli. Prišli so otroci in se igrali in skrivali ter večkrat pohodili ubogo vijolico, da je vsa izmučena pobesila glavico in v smrtnem strahu čakala trenutka, kdaj jo bodo popolnoma unitilL Zvečer je zopet prosila vijolica vilo Floro: »Daj ljuba vila, da se zbudim kot kopriva; lahko se bom vsaj branila, če me bo kdo trpinčil.« Tudi to pot jo j* vila uslišala. Ko se je drugo jutro zbudila, je stala kot kopriva osamljena za plotom. Vsak se je je ogibal, dokler ni prišla deikla s srpom in jela žeti kopriv. V smrtnem strahu je tedaj zakričala kopriva: »O vila! Ne daj, da poginem, spremeni me vsaj v mah, da bom v zaščiti gozda mirno preživela zadnje dni svojega živijo-nja. Vila jo je uslišala in tako se j« zgodilo, da je ponosna kraljica rož ne-opaženo samotarila kot stebelce mahu. Kdor ne prenaša dobrovoljno malih neprilik življenja, ta pada čedalje nižje pod pravo vrednost svojega bitja. Manlcar Ko sem bila v bolnici V bolnici so dnevi dolgi. Pa boste rekli, kaj neki vam pripovedujem to, sad bolnica in vi mladi ska-kavčki vendar ne greste skupaj. Že res, že res, toda tam sem videla nekaj, kar vas bo zanimalo. • Ko sem v bolnici že toliko okrevala, da so postavili na noge, sem nekoč zašla tja na moški oddelek. Takoj mi padejo oči na malega, takole šest do sedem tet starega dečka, ki je ležal v postelji nepremično vznak, levo nogo pa je imel privezano kvišku, tako, da mu je molela čisto navpično v zrak. Na vprašanje kaj se mu je zgodilo, mi sestra usmiljenka pojasni, da ima deček zlomljeno nogo in da bo moral tako ležati vsaj tri tedne. Deček se mi je zasmilil. Stopila sem k njemu. Prav rad se je spustil z menoj v pogovor. »Pa kako te te doletela nesreča?« ga vprašam. »Ali te je kdo povozil?« »Ne«, pravi stokaje. »Morda si padel s kakega drevesa?« »Tudi ne!« »Tudi ne? No, kaj pa je bilo tedaj? Le kar povej!« »Veste — veste« — začne nekoliko plašno, »sam sem bil kriv.« »Sam si bil kriv,« se začudim. »I kako pa vendar?« »Igrali smo se na travniku,« pravi. »Skakali smo. Pa je sosedov Jakec splezal na ograjo, ki je bila čisto ozka, in jo prehodil oid enega konca do drugega. Pa sem si mislil, da moram to, kar Ja!cec zna, tudi jaz napraviti. Po-, skusil sem a že sredi svoje nevarne poti sem omahnil in telebnil na tla. Začutil sem strahovite bolečine v nogi in vstati nisem mogel več. Otroci so tekli domov povedat, kaj se je zgodilo. Nato so prihiteli oče, me vzdignili in nesli domov. Takoj so pokLioali zdravnika, ki je spoznal, da imam nogo zlomljeno in da morain v bolnico. Oh, kako me je bolelo! In kako dolgčas je tukaj! Joj nikoli več ne bom tako nepreviden!« Potolažila sem fantička, obenem pa sklenila, da ta dogodek povem tudi vam, prijateljčki. Glejte, otroci, koliko bolečin je ta deček po nepotrebnem napravil sebi in svojim skrbnim in ljubečim staršem. »Zdravo telo, najboljše blago«, pravi pregovor. In kako je resničen. ve človek šele tedaj, ko " goceni zaklad izgubi. Andrej: Luč in tema To vsi vemo, da sta si luč in tema od nekdaj že v laseh. Nikoli ju ni Ari* deti skupaj. Če denemo luč na mizo, zbeži tema skozi okno v trdo noč, ali pa se skrije pod mizo. Naj šine samo žarek luči skozi ozko špranjo, že se umakne tema za korak nazaj. Kadar ugasnemo luč, se pa tema takoj prikra* de v sobo. Kaj imata med seboj, vam ne vem povedati. Vem samo, da sta bili zadnjič, ko so se predbrdski fantje stepli z zabrdskimi, pozvani obe na sodnijo za pričo. Pretepači so se začeli namreč obde* lovati pri luči. Ko pa je Kravarjev Ma» tevž mahnil s polenom po petrolejki, da je ugasnila, se je pretep nadalje« val in zaključil v temi. Da bi sodnik zvedel čisto resnico in pravično razsodil spor med predbrd* skimi in zabrdskimi fanti, je poslal po edini priči, ki sta bili luč in tema. Pri* či pa sta se kujali in nista hoteli iti skupaj na sodnijo. Šele ko je sodnik pregnal temo, se je približala luč in iz* povedala tako in tako o predbrdskem* zabrdskem pretepu. Nato je sodnik upihnil luč, da bi zaslišal temo. Ta pa mu je zamerila, ker je dal luči pred* nost, zato je pošepnila predbrdskim in zabrdskim fantom nekaj na uho. Ko je sodnik zaslišal temo in spet pri* žgal luč, da bi prečital modro in pra* vično razsodbo ni bilo več niti pred* brdskih niti zabrdskih pretepačev, d» bi jo poslušali. Vsi so jo v temi odkurilL Danilo Gorinšek* Usodna latinščina Francoska pripovedka. Živel je oče, bogataš, ki je bil svoje tri sinove poslal v Pariz, da bi se tam učili znanosti in lepih umetnosti. Ali — kot se godi mnogokrat še dandanašnji — bratje so se sicer »učili« lepih umetnosti in znanosti, naučili so se pa bolj malo. — Pa je nekega dne privihrala nad nje nesreča v obliki očetovega llf 6 pisma, da naj pridejo nemudoma domov. Bratje so se močno ustrašili, — vsi trije skupaj namreč niso znali niti ene btinske besedice. Pa so sklenili, da se mora vsakdo izmed njih naučiti vsaj en stavek, da ga bo zinal gladko in brez napake. Prvi si je izbral stavek: Nos tres cle-rici. (Mi trije duhovni), drugi je vzel snov iz »finančne vede« in se je naučil stavek: Pro bursa et pecunia (Za borzo >im denar), tretji pa si je bil zapomnil pri maši stavek: Dignum et iusturn est. (Vredno in pravilno je). Tako so se preskrbljeni s silnim znanjem latinščine odpravili domov. Zmenili so se, da bodo vsikdar in z vsakomur govorili le latinski, sicer jlim upadejo še naučeni stavki. Ko so prilomastili dio nekega gozda, so našli umorjenega človeka s prerezanim grlom. Krog njega je bilo polno ljudi in tudi sodnik je bil zraven. Ko je zagledal tri brate, so se mu zdeli sumljivi in je vprašal: »Kdo je ubil tega moža?« Najstarejši, ki je bil že kar nesrečam, ker še ni mogel prodati svojega latinskega stavka, je kar hitro blek-nil: »Nos tres clerici!« »Oho,« je odgovoril sodnik, »pa zakaj?« Je zinil drugi brat: »Pro bursa et peounial«. »Vedno lepše,« se je razhudil sodnik, »zato boste viseli!« »Dignum et iiustum est«, je zaključil tretji. Pa so bil vsi trije, preden so utegnili ziniti — na vislicah. Itnan: Zajček Jesen je. Polje se prazni. Polne njive so prikazni, zajček nima več jedi — le še zelje mu zori. Ali zelnik je pri vasi, steze tja 4|ko po jasi. Nič ni varno tja hoditi, dati psom se uloviti. Čaka zajček, dolgo čaka. Končno nekdo prikoraka in > -vi i zelja zelja kot gospod Kodelja. • Zajček — švrk! leti pred njim.. Mož odloži — skok! za njim. daleč tja, kjer zajček zgine. Tam moža veselje mine. Zajček pa je šel obpli; ni zaman bil v dobri šoli. Vzame zelja lepo glavo in odnese svojo zdravo. ŠAtt %AnMM Stric: »Ali te učitelj kdaj pokliče?« Mihec: »O, da, vselej kadar moram iti klečat pred desko!« • Mati: »Ali te ni sram, Majda, da tako dolgo spiš?« Majda: »Veš, mamica, sanjala s.em, da sem izgubila svojo čepico in sem jo morala poiskati!« * Učitelj: Nu, zdaj sem vam razložil, kako se zemlja vrti. Ali se zemlja vrti, povej, Milan?« Miilan: »Ne vem, gospod učitelj. Mislim, da ne, zakaj jaz stojim vedno na nogah, če bi se zemlja vrtela, bi m