ODMEVI. Zbirka družbenih veseličic. Zložil I. Z. Devoljub. Družba zbranih kranjskih fantov, Skupaj danes tu sedi Pri »poliču« božje kaplje. — Grlo krepča in moči. V kleti rad bi jaz prebival, Vino čuval, — sode štel; Ter počasi ga zalival, Dokler bi nc omedlel. - Sam Bog ga je vstvaril In Noe zasadil; Gostilničar — natočil, A jaz — ga bodem pil! Hej! vi »birtna« - še en »Štefan« Nam prinesite alj' dva! Dokler v žepu zadnji vinar, Nam slovo za Vas igra ! — Francelj, — zdaj na »zdravje«, Spij ga kar po »kravje!« Jutri stara Meta, Skuha ti kofčta, Črnega kot zlodej. — Glavica razgreta Se ozdravi zgodej. Kaj boljš'ga si misliš, kot ta je pijača; Ce spiješ ga v ,dušku', karliterčka dva? Klobasice s hrenom, prešičeva »krača«. V nebesih tako, se še živet' ne da! Ceb' jaz bil le »babca«, B' otroke krstil; — Pa z vinom — ne vodo, Da vsak hip bi ga pil! (Dalje pride.) IV. Mesar šel je po noči skoz Zabrd domu in je nesel v robcu več klobas. Te so bile deloma mesene, deloma pa kašnate, ali kakor nekod zvanc «koline«. Prigodi se mu, da zgubi jedno kašnatih klobas. Ko jo druzega dne najde Zabrždan, ki je šel po cesti, misli, da je žival in koj gre po vasi naznanjat čudno najdbo. Vse se zbere v bližini klobase, a ne preveč blizu. Zabrždane naredil je namreč previdne sledeči županov modri izrek: «Vsaka žival, ki ima rogove že samo spredi, huda je in nevarna. Ta tukaj pa, čeravno je majhna, ima rogove spredi in zadi; torej je še veliko bolj nevarna«. Kake dolžnosti pa je zdaj občinski svet imel, lahko si mislimo, če vemo, da se jo neka točka «Zabrdskih občinskih po- stav« glasila tako le: «Sveta dolžnost ob- činskega sveta je, za časa nevarnosti, katere pretijo slavnemu Zabrdu, ukreniti in iz- vršiti nekaj, da se odstrani dotična ne- varnost«. Nevarnost pa je zdaj pretila v podobi hudobne in štirirogate živalice. Ukrene se izmed domačih lovcev zbrati tri najboljše strelce, kateri morajo nestvar vstreliti. Iz- bira ni bila kaj lahka, ker je imel Zabrd same izvrstne strelce. Tudi je bilo nevarno slabo streljati, ker mora nevarna žival biti takoj mrtva, da v svoji besnosti nc naredi grozne nesreče. Pa kakor ima vse svoj konec, tako ga je imelo tudi izbiranje. Trije strelci postavijo se v vrsto, a ko prvikrat sprožijo, odstrele klobasi le spredne rogove. Drugi strel še le zamori klobaso in jo raztrga. Ko sc zdaj Zabržeani približajo in celo obstopijo zamorjeno žival ter vidijo raztrošeno kašo, menijo jednoglasno: «Oh kako je dobro, da smo jo usmr- tili; le poglejte, koliko bi bila imela za- roda! Vsa je polna drobnih jajec!« Pust na belo nedeljo. Jurij : Dober dan Marko! Marko: Bog daj! Jurij: Kod si hodil, da te že nisem videl tako dolgo? Brdah in sicer v (Narodno blago; priredil Silvester). XX. Zabrždani redili so kot izvrstni živi- norejci že od nekdaj mnogo svinj, katerih meso so kaj radi in mnogo zavživali. Saj je bilo daleč na okoli znano, da spravi sit Zabrždan veliko več svinjine pod streho, kot lačen Italijan. Čudno pa je bilo to, da niso poznali klobas, ker so kot rojeni modrijani mislili, da so čreva le za shrambo tistih neprebavljivih tvarin, katere imenu- jemo v modernem jeziku odpadke, v prav domačem pa nekoliko drugače. Ni torej čudo, ako nam more Zabrdska krajevna zgodovina pripovedovati sledečo nekoliko smešno dogodbo. Razpis nagrade. Ker nam rozceplienost v klerikalce, liberalce, demokrate, socijaliste, radikalce itd. ne zadostuje, razpisujemo nagrado od 300 kron za onega, ki si še kako novo stranko izmisli. Bi-ivec v imenu vsega .slov. naroda. O oo Najdražje naj žalibog so mu pa 'obleke. >1 bila mozu /.ena mnogokrat le njene Marko: Bil sem v Šmartnem. Jurij: Po kaj pa? Marko: Čudno, dane veš! Šel sem gledat kako uganjajo pust na belo nedeljo. Jurij : No, to pa mi je novost; kaj ta- kega se ne sliši vsaki dan. Povej mi kako je bilo to! Marko: Naj ti povem tedaj! Šmartenski fantje so hoteli plesati, a glej šmenta — glavarstvo jim je prepovedalo. «Nič ne de« mislili so fantje, plesali bodemo vendar če tudi imamo šolnee na bilcs v aržetu niks«. Hoteli so še bolj se izkazat in so naročili laško bando iz Gorice, ker so mislili, da po laškem taktu se bolje skače. — Za potrebo bi bil v Šmartnem Brivec, da bi jih pošteno obril. — Zeljni so fantje ča- kali plesa, a kako še-le dekleta. Okoli berjarjov so stale in noge so se jim kar brez godbe privzdigovale. Kako bi ne ? Da bi jih videl dragi moj Ju- rij, kako so bile fest. Vse nafrkane in zafrljene. A uboge revce so čakale, a godbe le še ni bilo. Prišla je sicer a le do šmartanskega ovinka, a tu je orožništvo godce ustavilo. Kako milo so ubogi Šmartenci gledali, ko so godci jim obrnili hrbet. Sedaj vidiš začel se je pravi pustni korso, dru- gače kot postni torek v Gorici. Ko voditelja sta stopala dva naprej ki sta nesla oni velik boben, držeč ga vsak za eno uho; za njima je eden nesel oni dve pokrovači, potom godci po dva in dva; za njimi orožniki in do- mačini, ki so s petjem in vriskanjem poslavljali se od ubogih Lahončkov. Šmartenci so jih še lepše pozdravili in sicer z konfeturo. Jurij : No, no! to je pa res nekaj zani- mivega. Marko: Pa to še ni vse. Jurij: Povej dalje to komedijo! Marko: Veš, zvedel sem, da so fantje tako žalostni ker niso plesali, da je eden moral v bolnišnico; drugi pa mislijo da na svetu ni nič brez plesa, zato so odšli v samostan k svetem Antonu v Gorici. Jurij : Z Bogom Marko! Blaž Smolar.