SVOBODNA SLOVENIJA
rESLOVENIA LÍBRE“'"*1 !”
BARBARSTVO AVSTRIJSKE POLICIJE
BRUTALNI NASTOP V ŠKOCJANU IN ŠINČI VESI
¿Qué es el marxismo?
En una reciente homilía el arzobispo de Santa Pe, mons. Zozpé, explicó su visión del mundo y del país, especialmente tras su regreso de Ecuador, donde participó en la frustrada reunión de Riobamba. En dicha homilía mons. Zazpe, al enumerar las dificultades por las que atraviesa la Iglesia en los países llamados socialistas, dijo que “el marxismo es una ideología inhumana, anticristiana, esencialmente atea, radicalmente opresora; no tiene redención, na aporta salvación, no logra liberación. Concretado en sistema y plasmado en proyecto político, ya ha demostrado su insuficiencia radical, su inevitable conexión ideológica y su incapacidad para resolver los problemas esenciales del hombre. La Iglesia lo ha dicho, lo sigue afirmando y lo seguirá proclamando y el que pronuncia estas palabras se identifica con ese pensar de la Iglseia”.
Kongres „Cerkve v stiski44
n.
Sovjetska letalonosilka v Sredozemlju
Kar navaden človek ne more prav razumeti je to: kako je mogoče razložiti in opravičiti dovoljenje od strani Turčije — članice NATO — za vožnjo nove sovjetske letalonosilke Kijev skozi bosporsko in dardanelsko ožino? Pristanek Turčije je v očitnem nasprotju z določili konvencije v Montreauxu iz 1. 1936, ki z mednarodno pogodbo, (ki so jo podpisali tudi Sovjeti), regulira ožine iz črnega morja. Izrecno zabra-njuje prehod skozi ožine bojnim ladjam agresivnega značaja.
40.000	tonska letalonosilka ima po podatkih vojaških strokovnjakov prostora za 35 enosedežnih bojnih letal tipa YAK 36, ki odletavajo skoro navpično in rabijo le zelo kratko odletno stezo. V primeru bojnega spopada je njihova naloga nenadoma napasti obe ameriški letalonosilki, prideljeni šesti floti v Sredozemlju, in tako uničiti Amerikan-cem letalsko obrambo. Namenjeni so tudi za zračno kritje morebitnega izkrcanja na kaki obali Sredozemskega morja, ki bi ga omogočilo 35 helikopterjev, tudi nameščenih na Kijevu.
Ti dejavniki jasno dokazujejo in potrjujejo, da ima letalonosilka Kijev napadalno nalogo, pa naj se stvar obrača in ocenjuje kakor hoče. Na to. stališče se je postavilo tudi vodstvo NATO organizacije in proglasilo Kijev za napadalno bojno enoto, kakršni konvencija v Montreuxu zabranjuje prehod skozi bosporsko ožino. Ravnanje Turčije in Sovjetske zveze je očitna kršitev te konvencije, a Kijev se je mirno zasidrala v Sredozemskem morju — potem pa vse tiho je bilo. . . Tako se vsaj rlomneva, ker časopisi niso nič omenjali, da bi prišlo zaradi tega dogodka do kakih vidnih sporov. Turčija je redna članica NATO in razlogi za njeno članstvo so jasno razvidni, saj ima skupno mejo z Rusijo, ki jo je sama nesposobna braniti. Zato se je zatekla v NA TO in je ostala v tem zavezništvu do današnjega dne. Vsako tako vojaško zavezništvo pa zahteva tudi neke dolžnosti in med te prav gotovo spada dolžnost ravnati se po odločbah NATO v važnih strateških zadevah, ne pa odločati po svoji volji.
Vprašanje ruskih letalonosilk v Sredozemlju brez vsakega dvoma spada med važne strateške in vojaške obrambne zadeve. Po številu bojnih ladij je sovjetsko ladjevje v Sredozemlju' že številnejše kot ameriška šesta flota (56 sovjetskih bojnih ladij proti 43 ameriškim ter podmornice na obeh straneh, katerih število ni točno ugotovljeno). Kar je doslej zagotavljalo veliko prednost šesti floti, sta dve veliki letalonosilki, ki sta v preteklosti s svojimi letalskimi silami varno dominirali nad celotnim sredozemskim bazenom. Ta prednost je sedaj v veliki nevarnosti, saj zavezniška inteligenčna služba ve povedati, da Sovjeti že preizkušajo v Črnem morju drugo letalonosilko, brez dvoma namenjeno za Sredozemlje.
Ali bo tudi ta mirno plula skozi Bospor in Dardanele?
Zastavljeno vprašanje gotovo ni tako majhne lokalne važnosti, da bi ga smela rešiti ena sama članica NATO po svoji volji in svojih nacionalnih ambicijah. Treba bi bilo od strani NATO komande nekaj odločnega ukreniti, da se zadeva Kijeva ne ponovi več, in da zagotovi, da mednarodni dogovori niso le krpa papirja.
V vsej civilizirani zgodovini je veljal sredozemski bazen za osrednji prostor svetovnega političnega, gospodarskega, kulturnega in vojaškega razvoja. Ostal je to tudi danes. Tu se križajo in izravnavajo interesi svetovne važnosti, in na svobodni in varni plovbi skozi Sredozemsko morje je posebno zainteresiranih mnogo narodov in držav z večjimi ali manjšimi obalami ob tem morju, vključno Jugoslavija in naša ožja domovina Slovenija.
Nikoli se ne sme pozabiti, da je najštevilnejša in kulturno najnaprednejša dežela v samem osrčju Sredozem-
Avstrijska Abvvehrkampferbund, zveza odporniških borcev — brambovcev — je priredila v začetku avgusta svoj .shod v Škocjanu. Tja so prišli tudi Slovenci, da na mirni način manifestirajo za pravice slovenske manjšine na Koroškem. Za „sporazumevanje in prijateljstvo med narodi““ so se nekaj dni pred odkritjem ' škocjanskega spomenika brambovcem izrekli tudi zastop-
niki nemškega Solidarnostnega komiteja. Slovenci so prišli z napisi in transparenti, oblečeni v jopice, ki so imeli na prvi strani v obeh deželnih jezikih napisan člen 7 državne pogodbe, na dragi pa geslo pomirjevalnega avstrijsko-nemško-slovenskega občinstva: „Za -spo-razv'(in,evanje in prijateljstvo med narodi.“ Vse to je dokaz, da so prišli mirno pričat za svoje pravice brez razdiralnega namena in sovraštva, ker je bilo prav „sporazumevanje“ geslo njihove prisotnosti.
Toda- na to mirno udeležbo na izrazito protimanjšinskem zborovanju, je avstrijska policija začela takoj z brutalnimi aretacijami. Kakor so nekateri udeleženci slišali, so policaji dobivali po radiu naročila od -vrhovne komande, da smejo uporabiti tudi orožje. Te priče so pripravljene potrditi to tudi s prisego. Ko so heimatdienstovci svoj čas na slovenskih shodih „motili“ slovenske govornike tako zelo, da so morali kričati, niso bili za to niti malo opozarjani od policije, sedaj so se pa že pri mirnem pojavu drugače mislečih udeležencev začeli brutalno obnašati, tako, da je slovenski list Naš tednik zapisal: „Pripadniki manjšine v Avstriji so očitno brezpravna kasta, kajti nobeden od žan-darjev ni utemeljil svojega nastopa. Začeli so z aretacijami Slovencev, katere so divjaško pretepali, davili, vlačili po tleh in brcali, čeprav se avstrijska policija baha, da je postavljena “za Varuha in pomočnika” državljanom, se je ob tej priložnosti obnašala z največjo surovostjo, in videli so orožnike, da so nekateri imeli celo — kole v rokah. Tako so v Škocjanu aretirali in zaprli 11 slovenskih udeležencev, večinoma mladih fantov in deklet.
lja — Italija, kjer se v zadnjem času dogajajo čudne stvari, in je ravno ta dežela mejaš slovenskega naroda. Komaj za silo zakrpani nesporazumi glede meja lahko ob svojem času spet butnejo na dan, posebno v primera, da bi v Italiji dobil vlado v svoje roke v polni meri komunizem, kar ni samo izključeno, ampak precej verjetno, v Sredozemlju pa bi imeli odločilno moč Sovjeti s svojim ladjevjem. Ta pisec vidi v taki kombinaciji neposredno in pretečo nevarnost, ki bi grozila integriteti slovenskega življenjskega prostora.
Pod takimi vidiki ni nič čudnega, da z zaskrbljenostjo pišemo o prvi sovjetski letalonosilki v Sredozemskem morju in z bojaznijo, da bo prvi sledila druga; in da bo sovjetska vojaška moč na tem prostoru postala nepremagljiva. Kadar bi se to zgodilo, bi bila na kocko postavljena bodočnost majhnega naroda ob bregovih Jadrana.	L.iP.
Nekateri udeleženci tega shoda — Slovenci, pa tudi simpatizerji Solidarnostnega komiteja — so se nato pomaknili v Sinčo ves, da bi tam pred okrajnim glavarstvom poizvedeli, kaj se godi z aretiranci v Škocjanu. V tem trenutku je pridrvelo na motorjih okrog 20 orožnikov, ki so takoj začeli z lovom na Slovence. V Sinči vesi so orožniki zopet brutalno polovili 15 oseb, med njimi šest deklet od 15. do 19. leta. Pozneje je trdila policija, da so hoteli s silo podreti vrata v upravno poslopje, toda pred vrati je še visoka ograja, ki bi jo bilo treba prej podreti, pa so bila večinoma mlada dekleta tam — s čim? Z brzostrelkami? Pač — z zbornim skandiranjem gesel (Mit Sprechchoe-ren), kakor je priznal namestnik okrajnega glavarja dr. Holzer.
Aretacija sina dr. J. Tischlerja
Nastop orožnikov v Sinči vesi je bil še bolj barbarski, kakor v Škocjanu. Eden prvih je bil aretiran mladi sin odvetnika dr. J. Tischlerja, 18-letni maturant Janko, vnuk narodnega voditelja dr. J. Tischlerja, ki je gledal prizor zunaj skupine s fotografsko kamero. Ob aretaciji je prosil, naj mu puste, da sporoči očetu. Niso mu pustili. Ko je svoji spremljevalki Dani Wrolich zaklical, naj ona sporoči, šo se zapodili proti njej, jo aretirali in uklenili in takšno odpeljali v orožniško ječo. Kmalu za njo so pripeljali tudi maturanta... Nato so sledjle aretacije druga za drago. Dekleta so vlekli za lase in brcali. Slovensko poročilo navaja tudi besede, s katerimi so žandarji med a-retacijami sramotili slovenski jezik in Slovence, sploh, njih imena itd. in jim grozili še z večjimi preganjanji. Kmalu je prišel tja tudi oče aretiranega maturanta Tischlerja, dr. Janko Ti-schler. Tudi njega so prijeli, mu strgali srajco, ga tirali v gornje nadstropje, kjer so ga vrgli na tla in brcali. Kp pa so zvedeli, s kom imajo opravka, so ga izpustili. Tja je prišel tudi dr. Grilc, predsednik NSRS.
Tako je avstrijsko orožništvo pokazalo svoje barbarstvo na napade brez povoda. Tega ni mogla pojasniti niti časnikarska konferenca, ki je sledila po teh dogodkih pri dr. Holzerju.
Narodni svet koroških Slovencev je nato dal izjavo: „NSKS odločno protestira proti nezaslišanemu brutalnemu postopanju varnostnih organov proti slovensko govorečim udeležencem in njihovim nemško govorečim prijateljem na javni prireditvi koroških brambovcev v Škocjanu. Ta nastop je le nadaljnji višek že več mesecev trajajočega policijskega terorja proti slovenski manjšini. Očitno hočejo Slovence ustrahovati, da bi jih prisilil k preštevanju ali da bi se odrekli samemu sebi.. . Od najvišjih mest ukazano brutalno postopanje v Škocjanu in Sinči vesi nikakor ni primerno za manj strupeno ozračje na Koroškem, ampak ima edini cilj, da še nadalje ščuva proti slovenski narodni skupnosti ter njenemu
Predavanja
Skoraj vsa predavanja so bila o obveščevalnih sredstvih in vplivu, ki ga imajo na človeka. Prof. dr. J. Pieper iz Muncliena je govoril o zlorabi jezika, ki je tudi zloraba moči in oblasti. Razvoj politične oblasti leži v osnovi v zlorabi obveščevalnih sredstev, naj bo časopis, radio ali televizija. Tudi razvrednotenje človeka po sočloveku, ki se jasno vidi v fizičnem nasilju, se izvrši v trenutku, ko beseda izgubi svojo vrednost, trpi pa resnica. „Zdi se, da je morda preveč abstraktna, lahko pa vidimo že zgodovinski pomen pri Platonu in njegovi obdelavi sofistike. Iste pojave tudi danes zasledimo, ako kritično analiziramo pojave v politični propagandi, pri „zabavi“ industriji in pri zaposlitvah.“
Dr. G. Gillesen je urednik za inozemstvo pri „Frankfurter Allgemei-nen Zeitung“ je govoril o svobodi poročanja, kot je bila poudarjena v Helsinkih. Vse, kar je priznala Sovjetska zveza, je le s težavo priznala in vedno skuša še z vso silo zmanjševati. Vsa načela, ki so vodila konferenco, razlaga na različne načine, ki nekatera naj veljajo, druga ne, češ da so samo razlaga prejšnjih. Vidimo, da govore še vedno z različnim pojmovanjem. V glavnem gre za humana vprašanja, kot so vprašanje družine, vprašanje pospeševanja turizma, in najvažnejše svobodno informiranje vzhodnih evropskih narodov in svobodno poročanje o teh narodih. Zdi se, da gre le za tehnične strani, namreč da bi bili inozemski listi in revije na pogled v kioskih in prejemali publikacije zapadnih držav v knjižnicah in čitalnicah na vzhodu. Sovjeti se trudijo, da bi vse to omejili in izvotlili.
O moči obveščevalnih sredstev je govoril prof. dr. M. Schmolke iz Salzburga. Ljudje se dobro zavedajo te moči in marsikaj ocenjujejo preko mere. Že od francoske revolucije govori zgodovina o „sili tiska“, ki se kaže v ver lesili javnega mnenja. Vprašanje je, kaj sredstva napravijo z nami. Imeti morejo kratkotrajne vplive, zlasti politične, ki naj jih rešijo. Večkrat močno vplivajo, ko jih uporabijo voditelji javnega mišljenja, kakor tudi informacije pripravljene v manjših skupinah in organizacijah, ki postavljajo norme. Nastane pa tudi dvom o vplivu. Vprašamo se tudi, kaj moremo mi z njimi storiti? Odtod zahteva po splošni uporabi. Ker je mogoče „manipulirati“, moramo imeti strah pred silo teh sredstev, kar prinaša nemir, saj je zlasti televizija, ki ima tudi oko, ne samo ušesa, kar seveda močno vpliva. Tendenca poročevalcev je, da so edini in poenostavijo poročila. Seveda tudi tako nastanejo ’ zlouporabe, na kar javnost molči. Vsekakor je zmanjšanje svobodne izbire.
Tega razvoja, ki je negativen, ne more tehnika odstraniti. Le človek, ki uporablja obveščevalna sredstva, more biti tudi suveren pri uporabi.
vodstvu... Tako postopanje pa samozavest slovenske narodne skupnosti na Koroškem le nadalje krepi ter je nikakor ne bo odvrnilo od bojkota načrtovanega ugotavljanja manjšine.“
Ko izjavljamo solidarnost s koroškimi Slovenci, prinašamo tudi nekaj fotografij o njihovem surovem preganjanju.
Msgr. E. Klausener iz Berlina je primerjal dve škofijski sinodi. Sinoda v Wiirzburgu je govorila o cerkvenih strukturah, v Dresden u pa o veri. Obe sta povzeli vprašanja sedanjega časa, tudi v zvezi s „Cerkvijo v stiski.“
Zastopnik Združenih narodov pri komisariatu za begunce v nemški vladi je posebej poudaril še vedni problem beguncev, saj jih je vsako leto najmanj 10.000.
J. Stingl, ki je predsednik zveznega urada za delo. v Nurnbergu, je predaval o človekovi odgovornosti pri besedni resničnosti, ki raste iz spoznanja vseh možnosti modernih obveščevalnih sredstev. Le človek ima izmed vseh stvari svobodo, da reče „da“ ali „ne“. Nihče se nalogi ne more odreči. Vkljub omejenemu našemu spoznanju in sposobnosti izražanja, je težnja po resnici absolutna, saj na njej stoji zaupanje, ki je temelj človeške družbe.
Napadi na resnico v kakršnih koli oblikah so v grožnjah posledice za zgradnjo in vzdrževanje vseh totalitarnih struktur. Ob odgovornosti človeka za resničnost besede je tudi naloga kongresov „Cerkve v stiski“. Sami moramo biti pozorni na resnico v besedi in dejanju. Paziti moramo skrbno na pravo izbiro besed. Odtod dolžnost preskusiti tudi pri drugih resničnost. Absolutna skepsa je prav tako nespremenljiva kot slepo zaupanje. Cilj je premagati letargijo dobrih v nasprotju s trajno dejavnostjo onih, ki jim je laž in nasilje v pomoč pri razkroju člo-večanstva. čuječi moramo biti, da ob pravemu času razkrijemo laž in preprečimo težke zmote. Da premagamo laž, naj služijo tudi obveščevalna sredstva v poročilih in argumentaciji. Končno moramo dati to možnost vsem onim, ki so odtrgani od resnice, ko je svobodno izražanje zatrto in težnje po informacijah neizpolnjene. Biti moramo „klic v puščavi“ in poslanci resnice.
Zaključne besede je govoril p. We-renfied van Straaten. Govoril je, da je stiska v Cerkvi trajna, preganjanje, sekularizacija in notranji razkroj zahtevajo odgovor od dekadentnega zapa-da, ki se rajši draži z morilci in pogani kot z Bogom. Prelito kri preganjanih prepuščajo trgovcem in diplomar tom, ki o tem molče. Vso korespondenco pri Združenih narodih mečejo v koš, tako tudi Svetovni svet Cerkva. Tako doživljamo velik škandal, da zataje in pozabijo lastni bratje svoje najboljše.
Iz podobe zapuščenega Kristusa izhaja zaključek: „Zato ni Cerkev nikjer tako cvetoča kot tam, kjer zaradi Kristusa trpi preganjanje in je v stiski. In prav tako je v stiski tam, kjer beži pred Kristusovo zapuščenostjo.“
Ob dejstvu, da je skoraj ves svet postal brezbožen, da smo mi sami Boga zapustili in živimo „brez Boga“, nastaja upanje pri človeku, ki je vsak vrata, skozi katera prihaja spet Bog do nas. Novo človeštvo išče vstop v čas, ko bo Kristus spet zbral izgubljeno čredo svojega Očeta. Bog bo prišel nazaj, če mu damo v svojemu srcu prostor, ko sprejmemo njegovo zapoved ljubezni.“
Seveda je imel kongres kot vsako leto večere molitve zlasti za narode onkraj železne zavese, tudi so spet Ukrajinci pripravil svoj večer, bila je vzhodna liturgija in lepa premišljevanja pri vsakdanji maši.
Vsa predavanja bodo tiskana v celoti in posebni knjigi.
Msgr. I. Kunstelj

H2E
SLOVENCI
NOVO MESTO Peki so ob sobotah pa tudi drugih dneh tarča negodovanja. Navadno namreč v popoldanskih urah zmanjka kruha v Novem mestu in okoliških središčih. Pravijo, da- peki niso krivi, če pečejo premalo kruha. Delavne razmere so hude, stimulacije ni, dobi-'vajo pa samo 90% plače. Kruh ima nizko ceno — bel stane 5,20, krompir pa 7 do 8 dinarjev. Ko so določili ceno kruhu, ki je zamrznjena, je bila cena kruha enakovredna 3 kilogramom krompirja. S sedanjimi cenami kruha delavci v pekarnah ne. morejo zvišati svojih plač, pa če še tako garajo pri 45 stopinjah vročine v bližini peči.
TRNJE V PREKMURJU — Ta prekmurska vasica v črensovski župniji si je želela svetišča. S podporo rojakov v Severni Ameriki in Kanadi so vaščani zgradili cerkvico, posvečeno Janezu Krstniku. Posvetil jo je 25. julija mariborski kanonik dr. Jože Smej ob sodelovanju velikega števila vernikov iz vseh strani Prekmurja. Cerkvica je šestnajsta božja hiša zgrajena v Prekmurju po drugi svetovni vojni.
RADGONA — V Seliščih na robu Prlekije in Slovenskih goric so 1. avgusta odprli tretjo poletno kolonijo slikar jev — samorastnikov. Udeležilo se je kolonije 19 samorastnikov iz Trbovelj, Sevnice, Ljubljane, Izole, Št. Lenarta, Murske Sobote, Lendave, Sežane, Celja, Trebnjega, z Jesenic in Karl Vouk iz Dobrle vasi z avstrijske slovenske Koroške.
ANKARAN — V tem kraju se je na seminarju zbralo nad sto režiserjev in mentorjev amaterskih gledališč.
BOHINJ — Srečanje folklornih skupin iz, Bohinjske Bitrice, Srednje vasi, Lesc (iz tovarne verig), ki je bilo letos že tretje, je zelo motil dež. Tako so morali končati prireditev v hotelu.
POSTOJNA — Slabo, deževno vreme je za obisk Postojnske jame kot nalašč. Oblaki in dež so zanesljivo znamenje, da bo obisk dober. Prodajalci spominkov pravijo, da najglobje sežejo v žep Nizozemci. Uslužbenci okrep-čilnic pa pravijo, da je letos „žetev“ slabša. K temu najbrž pripomorejo cene jedači in pijači. Gostinci Potojnske jame skušajo goste na „hitro ostriči“. Pred „Delikateso“ se je pred leti trlo ljudi, sedaj pa ni večje gneče. Klobasa stane 30 dinarjev, kruh moraš plačati posebej; žemlja in šestdeset gramov salame 12 dinarjev, steklenica brezalkoholnega „Deita“ pa 20. Pred dvema letoma so dnevno v restavracij i pripravili nad 800 kosil, zdaj pa le 300.
NOVO MESTO — Na slikarski koloniji so se zbrali slikarji Jože Centa, France Peršin, Evgen Sajovic, Čoro skodlar in Veljko Toman iz Ljubljane, Jure Cihlar iz Portoroža, Pavle Florjančič iz Železnikov, Oton Polak iz Maribora ter novomeščana Branko Suhy
in Marin Berovič. Slikarji so slikali novomeške motive od 2. do 10. avgusta, nato pa so jih pokazali i na razstavi v Dolenjski' galeriji.
LJUBLJANA —- Odgovorni v Plinarni so izjavili, da letos ne bo pomanjkanja plina, če bodo porabniki previdni. Poraba plina se je namreč zmanjšala; razliko med domačo produkcijo in potrošnjo pa so morali pokriti z uvozom iz ČSSR. Za vsak slučaj pa bi bilo dobro, če bi potrošniki imeli dovolj rezerve za potrebe od oktobra do januarja. Vsak sme imeti po zakonu doma dve rezervni jeklenki.
CELJE — Toča je v pol ure 4. avgusta uničila že obujeno upanje savinjskih kmetov po vsaj povprečnem pridelku. Najhuje je bilo na območju Špitaliča, Suhadola, Loč in Stranic. V Stranicah je po neurju ostala na cestah in polju kar 15 cm debela plast toče.. Toča je padala tudi v Beli krajini, kjer je naredila veliko škode v Črnomlju, Bojancih, Adlešičih in na Suhorju.
CELJE — Dr. Ervin Mejak se v Delu 6. avgusta pritožuje nad zgodovinskimi učbeniki. Pravi, da premalo pišejo o bojih za slovensko severno mejo, še manj o razmerah in dogodkih ob koncu prve svetovne vojne, skoraj nič o generalu Maistru, ki mu je v učbeniku za zadnji razred gimnazije posvečenih le nekaj besed. Seveda, Mejak se ne zaveda, da se za partijo začne zgodovina šele od druge svetovne vojne naprej, ko so se komunisti s sovjetsko pomočjo prikopali do oblasti. — Mejak je leta 1937 izdal knjigo: ,,V bojih za našo severno mejo 1918—19.“
Umrli so od 26. do 30. julija 1976:
LJUBLJANA: Amalija Einspieler, up.; Kristina Naglas r. Plaveč; Blaž Prebil, Jankovčev ata, pokopan na Dobrovi; Franc Šobar; Maks Widmayer, up.; Mihael Boneta; Amalija Dolinšek, up.; Alojz Muhič, up. steki, mojster, 60; Andrej Tomažin; Marija Košir-Sever, 80; Jakob Černjavič, vrtalec; Vaclava Pučnik; Ivanka Škalac.
RAZNI KRAJI: Matevž Pristov, ključavničar, Bled; Helena Kralj r. Pleterski, Celje; Marija Kristan, 89, Le-dinca pri Žireh; Anton Vene, up, Domžale; Tilka Pejnovič r. Kordiš, up. učit.-— 72; Draga pri Loškem potoku; Frančiška Deržek r. Zavertnik, 87, Celje; Neža Kastelic, Vrhnika; Zora Bandelj r. Makovec, Koper; Anton Kovačič, up. šofer, ¡Koper; Ana Gubanec r. Martinjak, Nadgorica; Jože Možek, mes. mojster, Kamnik; Franc Polak, Alojz Lipnik, Jakob Podgoršek, rudarji v rudniku lignita, Velenje; Martin Deželak, up. 74, Laško; Ciril Jerina, župnik, Zaplana; Pavla Puc, Celje; Viljem Hru-šiivar, brusilec; Jože Gliha, up., Žužemberk; Pavel Vertačnik, 70, Vodice; Stane Krivorotov, Kamnik; Jože Gruškov-njak, up., Kranj; Anton Berginc, up, Ser p eni ca; Franc Bevšek, up. šofer, Bled; dr. Radovan Brenčič, predvojni intendant mariborskega Narodnega gledališča, 86, Celje; Marija Rojšek, Kav-sova mama, Slape pri D. M. v Polju; Marija Šparovec, Kramarjeva mama, Srednja vas; Terezka Pavlica, Koper.
Osebne novice:
Krsti. Krščen je bil Aleksander Zarnik, sin Vinka in ge. Ljudmile roj. Rupnik, Botrovala sta ga. Veronika Ahlin roji Rupnik in Miha Zarnik. Krstil je g. Andrej Zarnik.
Krščena je bila tudi Veronika Lazar, hči Andreja in Valerije roj. Uštar. Botrovala sta gdč. Marija Uštar in Tomaž Lazar. Krstil pa je dr. Alojzij Starc.
V cerkvi sv. Juda Tadeja je msgr. Novak podelil zakrament sv. krsta Juliju Aleksandru, sinu dr. Julija Savelli ml. in ge. Anice roj. Medic. Botrovala sta ga. Anka Savelli-Gaserjeva in Franci Medic.
Srečnim staršem naše čestitke!
BUENOS AIRES
Maša v skomin ge. Nije dr. Natlačenove
Prejšnji četretk je bila opravljena sv. maša za pokojno gospo Nijo Natlačenovo, vdovo po pokojnem slovenskem banu dr. Marku Natlačenu. U-deležilo se je je precejšnje št°vilo občinstva, ki so poznali pokojnico ali pa so sodelovali s pokojnim banom, žrtvijo komunističnega umora. Maševal je msgr. Anton Orehar in berilo je bral dr. Tine Debeljak. Med sv. mašo je bilo ljudsko petje.
Pokojnica je živela v begunstvu pri svojih otrocih, ki so vsi na dobrih položajih v Kanadi in ZDA. Stanovala jo izmenoma pri vsakem nekaj časa, u-mrla pa je pri mlajšemu sinu Tonetu, ki živi v Torontu v Kanadi. Tam je tudi pokopana.
O njeni smrti in pogrebu nismo dobili posebnega poročila, da bi mogli kaj več poročati o teh zadnjih letih njenega begunskega življenja. Toda vsi., ki so jo poznali, jo bodo ohranili v lepem spominu zaradi njene preprostosti, živahnosti, dobrodelnosti in dobrosrčnosti. Kako so jo klevetali komunisti ob smrti pokojnega moža, češ, da je slonela na oknu doma in z uživanjem gledala eksekucijo 215 partizanov pred njeno hišo, kot maščevanje za smrt njenega moža! Toda zgodovina bo nekoč potrdila, kar je vedela tedaj njena okolica: da je storila vse mogoče korake pri Grazioliju, da bi odvrnila še to nesrečo od slovenskega naroda, ko je že ena smrt preveč.. in je med moritvijo molila v zavetišču sv. Jožefa... In tudi to, kako se je zavzela in koliko potov je naredila, da bi rešila smrti karikaturista Hinka Smrekarja, kljub temu, da je smešil njenega moža in razmerje njegove konzulte do Italijanov . ..
Njen spomin bo ostal svetel med nami kot dobre žene naše bolestne žrtve komunistične revolucije, ljudskega bana dr. Marka Natlačena.
MLADI IN SLOVENŠČINA
Večina otrok iz slovenskih družin je obiskovala naše ljudsko šole, srednješolske tečaje in bolj kot so sledili pouku učiteljic ali profesorjev, gladkeje jim teče govorjena in tudi pismena slovenščina. Toda na različnih sestankih mladine in zadnje čase zlasti pri SKAD-u je bil govor, da bi bilo dobro znanje našega jezika še izpopolniti. Samo kdor ljubi materinski jezik, kdor prebira slovenske knjige, se seveda more iznopol-nievati v njem, toda gotovo bi lahko k izblojšanju pripomogli tudi jezikovni te-čaii. Med nami jih je nekaj, ki imajo literarno žilico, drugi bi želeli svoje misli in odkritja z drugih področij objavljati in so še tretji, ki bi želeli pisati čim lepšo slovenščino prav za svojo uporabo in za dopisovanje s svojimi prijatelji in znanci.
Dostikrat je bilo slišati iz vrst starejših, ki izdajajo naš tisk, da nastaja problem: vedno manj je v naši skup-
ARGENTINI
nosti ljudi, ki bi ss znali lepo in jasno izraziti, povedati tudi drugim svoje misli. In naposled: mladi sami se vedno bolj zavedamo, da je nujno obvladati slovenščino, če hočemo biti naši skupnosti in celotnemu slovenstvu v korist, da nam pa še globlje spoznavanje materinskega jezika prinaša s sfboj tudi še krepkejše opornike pri zgradbi naše osebnosti.
Tako je bilo na seji SKAD-a domenjeno, da bi kazalo pričeti z jezikovnimi tečaji. Za uvod smo naprosili pisatelja Zorka Simčiča, da bi nam spregovoril o značilnosti lepega besednega izražanja. Predavanja pod naslovom „Uvod v slovensko stilistiko,‘‘ kjer bo seveda tudi govor o našem pravopisu ter izraznih razlikah med različnimi jeziki, ki jih poznamo, bodo v septembru in sicer vsak petek ob 20.30 uri na Ramón Falconu.
K tečaju so vabljeni vsi mladi, ki jim je materinski jezik pri srcu in ki bi se želeli v njem izpopolnjevati: akademiki, dijaki višjih letnikov srednješolskih tečajev, sploh, vsi fantje in dekleta, ki se zavedajo, da je lepo izražanje v materinskem jeziku ne samo znak hvaležnosti do staršev ampak znak vsakega resnično kulturnega človeka.
Slovenski akademiki prisrčno vabimo vse interesente, da ta tečaj obiskujejo.
Odbor SKAD-a
SLOVENSKE MLADENKE
oh 10-letnici Zveze slovenskih mater in žena
Glavni poudarek in breme tradicionalne dobrodelne prireditve ¡Zveze slovenskih mater in žena bo letos na ramah, točneje: v grlih mladih pevk iz prikupnega zbora Slovenskih mladenk. Pester program, prvotno namenjen za lastni koncert, poklanjajo Mladenke tokrat že v drugo in radevoljno v korist varovancev naših prizadevnih žena.
Nič manj kot dvajset skladb vadijo Mladenke za to priložnost, in to dovolj raznoterih, da bo zadoščeno vsakršnim okusom in željam: od naših e-dinstvenih narodnih in umetnih pesmi, ki bodo zasegle dobri dve tretjini programa, mimo klasika zlate dobe vokalne glasbe O. di Lassa in predstavnika romantike F. Schuberta, pa do prelepe črnske duhovne, argentinske folklorne in umetne pesmi priznanih argentinskih skladateljev.
Bujni šopek, nabran v ljubezni mladostnih hotenj in razumevanj v dar trpečim rojakom. Vanj pa je vpletenih tudi — oh, koliko žrtev! Vaja na vajo, v pozen večer in v noč po celodnevnem pehanju za delom, za ukom in kaj še vse! A kaj bi to dekliškim mladim letom! Kadar nato sipljejo zvok za zvokom, da se povezani v spev pesmi širijo v prostor in s poslanstvom svojega napeva in zgodbe osvajajo naša čutenja, rodovno dovzetna za pevsko govorico — no, tedaj se tudi prestane žrtve spleto pevkam v duhteči šopek zadoščenja.
Prepričani smo, da bo nedeljska Zvezina prireditev dosegla dvojni popolni uspeh: tako v številčnem obisku prireditve in njenem gmotnem namenu, kakor tudi v izvedbi osrednjega sporeda, za katerega želimo, da bodi na kakovostni vršini, kakršne smo od Mladenk navajeni.
RAMOS MEJIA
L.	Turšič: “Jurčki”
Kakor že v lanski sezoni Izgubljeni raj, je tudi v letošnji skoraj ista skupina deklet SD'0 postavila na oder Slomškovega doma delo istega pisatelja Leopolda Turšiča z naslovom Jurčki; obakrat z izvrstno igro pod spretnim režiserskim vodstvom ge. Eme Kesler-Blejec. Prva prireditev je bila v so-
namerava s poroko „prenoviti“ vso družino. Modra Elmira sklene tedaj uporabiti svoj vpliv, ki ga ima na Tartuffa, da hi se tudi on uprl čudaškemu načrtu Orgona. Slednjič se le predstavi Tartuffe (v 2. prizoru 8. dejanja) in po kratkem prerekanju z Dorino ima daljši razgovor z Elmiro, med katerim ona odkrije do konca hlinjeno in popačeno pobožnjaštvo svetohlinca, ko ji on razkrije svojo neobrzdano strast do nje. Zapeljevanje je poslušal Damis na skritem kraju, vendar mu oče ne verjame in tudi ne svoji ženi, ampak znova nasede Tartuffu, ki se predstavi kot žrtev obrekovanja. Organ vrže sina iz hiše in ga hoče razdediniti ter izroči pretežni del imetja Tartuffa. Tedaj sklene žena, da se bo poslužila skrajnih sredstev: možu naroči, naj se skrije pod mizo, in da poklicati Tartuffa ter se dela, kot da je voljna ustreči Tartuf-fovim nebrzdanim željam. Tartuffe, zaslepljen od počutnosti, se ujame v mreže, šele tedaj spregleda Orgon pravo naravo svojega varovanca in ga pahne iz hiše. Toda Tartuffe se maščuje tako, da ga razlasti in zatoži kralju, češ da je dal zavetje nekemu političnemu izgnancu. Medtem ko družba razmišlja, kaj naj stori, pride Valer in ponudi sredstva za rešilni beg, a r-e v tem predstavi tudi Tartuffe s policir stom, da bi uklenil Orgona. Toda policijski uradnik prime Tartuffa in pove, da je pravica prepoznala v njem zlo-
boto 7. avgusta ob 20, druga v nedeljo 8. avgusta ob 17. Medtem ko je Izgubljeni raj po vsebini boljše delo, pa je vsebina Jurčkov precej za lase privlečena, predvsem v drugem delu. A igra je vendarle, kljub neverjetnosti dejanja, napisana v precej dobrem jeziku in polna humorja —• in tudi to ima svojo vrednost.
Vse igravke: Andreja Kelc (v vlogi Jacinte), Cvetka Schiffrer (Olga), Marija Novak (družabniea), Marjeta Štefe (slikarka), Tonči Vesel (pisateljica), Mirjam Cestnik (služkinja Špela), Be-rni ¡Durič (perica), Andreja Šeme in Veronika Hrovat (hotelski sobarici) — vse so prav dobro odigpale svoje vloge. Zelo naravna je bila Durič (perica). — Pri nedeljski predstavi sta na koncu vendarle nastopila — sicer v nemi vlogi, a s pogumom — oba srečna ženina: ¡Jože Novak in Janez Jerebič. Izzvala sta obilo smeha.
Prizorišče je z veliko iznajdljivostjo ustvaril že priznani scenograf Franc Vresnik. Tudi maske, zlasti še „Japonk“, je prav mojstrsko izdelal, da so bile videti kot naravne. Obleke, predvsem krasne japonske kostume, je izgotovila z vsem okusom ga. Majda Kelc.
Pri sobotni prireditvi je občinstvo, ki je do kraja napolnilo dvorano, na koncu igre z gromovitim ploskanjem priklicalo na oder vse igravke, pa tudi režiserko, scenografa in modistko. Zadnji trije so prejeli zaslužene šopke nageljev. Nedeljska prireditev je bila prav tako dobro obiskana.
j-r.
SAN MARTIN
Žegnanje ob 28-letnici prve slovenske maše
V San Martinu so v nedeljo, 15. avgusta praznovali 28-letnico prve slovenske maše v San Martinu. To obletnico smatrajo sanmartinski Slovenci za svoje slovensko farno žegnanje. Zjutraj ob pol devetih je bila v stolnici slovesna maša, ki jo je daroval g. France Bergant,' ki je v svojem govoru lepo označil pomen slovenske maše za slovenske emigrante. Slovenska maša nas je pred 28 leti povezala v skupnost, nas združila in nekako postavila temelje za ustanovitev Slovenskega doma, slovenske šole in raznih slov. organizacij, ki so na področju San Martina. Pri maši je Slov. pevski zbor v San Martinu pod vodstvom Slavka Rupnika v polni zasedbi krepko prepeval znane priljubljene Marijine pesmi z lepimi solo vložki ge. Marije Marinčkove.
Po maši so se rojaki, ki so se udeležili žegnanjske maše v velikem številu, podali v Slovenski dom. V dvorani je bila nato kratka prireditev, ki jo je začel kulturni referent Doma Stanko Oberžan, ki je v svojem nagovoru o-značil pomen žegnanja in prikazal navade, ki smo jih imeli Slovenci doma ob žegnanjih farnih ali podružnih cerkva. Omenil je, da je točno pred 28 leti, prav na 15. avgust svetnik Karl Škulj prvič zbral sanmartinske Slovence k maši s slovensko pridigo. Od tedaj dalje se v sanmartinski stolnici nepretrgoma vseh 28 let daruje slovenska maša. — ¡Sledilo je petje šolskega zbora pod vodstvom ge. Marjete Bolte-žarjeve in terceta deklic. Nato so fantje v režiji Petra Klobovsa pogumno podali prizorček ,Ministrant Janko“ (spisal Maks Osojnik). Pod vodstvom šolske voditeljice gdč. Katice Kovač so najmlajši učenci in učenke zapele pesem „Mi otroci tvoji smo.1“ Za zaključek je Peter Klobovs v pesniški obliki podal zgodovino nastanka in razvoja slovenske maše v ¡San Martinu. — Sledilo je kosilo, med katerim je tajnik doma Rudolf Smersu čestital navzočemu Jožetu Petkovšku k njegovi 80-letnici. Ganljiv je bil prizor, ko je procesija vnukov in vnukinj izročila svojemu staremu očetu nageljne kot voščilo k lepemu jubileju. Tudi to priložnost je izrabil Peter Klobovs in prebral svojo pesem v čast jubilantu.
glasnega hudodelca, ki ga je že dolgo iskala. S tem nepredvidenim odrskim efektom in s pohvalo modre kraljeve pravice se razplete zgodba srečno za vso družino.
Tartuffe je ob prvih uprizoritvah izzval ogorčenje, pohujšanje in tudi kraljevo prepoved. Mnogi niso dojeli, da ne gre za grajo pristne pobožnosti, ampak za grajo hlinjenega in popačenega pobožnjakarstva, ki nima s pravo pobožnostjo nobene zveze.
Tartuffa je nameravalo Sloversko gledališče v Buenos Airesu postaviti na oder že 1. 1973, ob 200-letnici avtorjeve smrti. Delo bo sedaj uprizorjeno v režiji Maksa Borštnika v naslednji zasedbi: gospa Pefnellova — ga. Marjana Marn; Orgon — Maks Borštnik; Elmira — ga. Milka Pezdirc; Damis - -Tomaž Rant; Marijana — Monika Pez-dic; Valer — Matjaž Jerman; Klean4-— Maks Nose; Tartuffe — Frido Beznik; Dorina — Mari Makovec; birič Loyal — Janez Zorec; policijski uradnik — Lojze Rezelj; Flipota, služkinja ge. Pernellove •— Maruška Batagelj.
Slovensko gledališko občinstvo v Buenos Airesu željno pričakuje uprizoritve, saj si obeta pomemben gledališki dogodek. Za to govori delo samo, Župančičeva bleščeča prepesnitev komedije, priznani režiser in dobra zasedba vlog.
b-c
lili
Pred uprizoritvijo Molierovega „Tartuffa
Francoska dramatika je doživljala svojo zlato dobo v 17. stoletju, ko so ustvarjali svoja dela Corneille, Racine in Molière. Prvi je pisal tragedije in komedije, drugi le drame in tretji le komedije. Tedaj se je v francoski književnosti uveljavil klasicizem z zahtevo po naslonitvi na antične vzore. V igri je bilo treba upoštevati trojno enotnost: enotnost dogajanja, časa in prostora. Druge značilnosti klasicizma so bile razumnost, jasnost, umerjenost, u-rejenost in skladnost z naravo.
Molière in njegova doba
Molière (1622—1673), s pravim imenom Jean-Baptiste Poquelin, je bil rojen v meščanski družini v Parizu, kjer je v jezuitski šoli študiral govorništvo in latinščino in potem menda civilno pravo. Od matere je podedoval umetniško tenkočutnost, od očeta pa stvarno gledanje na reči in ljudi. Še mlad se je rad družil s prešernimi in objestnimi tovariši, od katerih se je navzel dvomljivosti in uživaželjnosti pa tudi samostojnosti. Kljub družinskemu pritisku se je 21-leten oklenil igralskega poklica in se s tem nekako postavil na rob družbe. Ustanovil je novo igralsko družino, jo vodil in z njo romal po deželi ter doživljal delne uspehe in tudi polome. Nabral si je pa življenj-
ii
skih izkušenj in motivov za gledališka dela. Vrnil se je v Pariz in se uveljavil kot vodja gledališke skupine, kot igralec in zlasti kot komediograf. Dosegel je zaščito Ludovika XIV, ki ga je varoval pred intrigami dvorjanov in tekmecev in nenaklonjenostjo nekaterih cerkvenih krogov. Ludovik XIV. je bil celo za krstnega botra njegovemu sinu.
Molière je' ne le predstavnik klasicistične komedije, ampak največji francoski komediograf. V verzu ali prozi je napisal 27 komedij. Najbolj so zaslovele naslednje komedije: Smešne pre-cioze, Šola za žene, Don Juan ali kamniti gost, Tartuffe, George Dandin, Skopuh, Namišljeni bolnik, Scarpinove zvijače, Ljudomrznik, Žlahtni meščan in Učene ženske. Molièreve komedije ši-bajo in smešijo človeške slabosti, zlasti napake ljudi njegove dobe. Zvečine so komedije nravi. Komičnost del raste predvsem iz komičnosti značajev in ne toliko iz situacijske komike. Junaki so značilni predstavniki tedanjega družbenega življenja ali splošnih človeških lastnosti ali slabosti. Zgodbe so zgrajene v obliki intrig. Molière je bičal zlasti svetohlinstvo in licemerstvo, neosnovane predsodke in nasilje nad naravnimi nagnjenji. Trudil se je, da bi ljudi ne le zabaval, temveč jih tudi učil in vzgajal, da bi bili naravni, pametni, strpni in dobri.
Tartuffe
Vsebina Tarfuffa je sledeča: Orgon, ugleden in bogat meščan, je spoznal pred časom svojevrstnega pobožnjaka in se tako navdušil zanj, da ga je vzel na svoj dom in za svojega duhovnega voditelja. To položaj je vznemiril in razburil vso družino. Za Tartuffa, je poleg Orgona slepo navdušena le gospa Per,-nellova, Orgonova mati, vsi drugi se o-predelijo zoper njega. Orgonova še mlada in lepa žena Elmira prenaša z malo zadržanostjo vse zabavljanje Tartuffa čez njeno posvetnost, sin Damis se boji za zakon njegove sestre Marijane z Va-lerom, saj meni, da ga namerava preprečiti Tartuffe. Neljubemu gostu se postavi po robu in pri tem ga podpirata domiselna in zvesta Marjanina strežnica Dorina in pa trezni Orgonov svak Kleant. Do tu (1. in 2. dejanje) se Tartuffe še ni prikazal na odru, čeprav vsi o njem govorijo in je opazna njegova moreča navzočnost. Ko se vrne Orgon s kratkega obiska na deželo, nima ne misli ne besede za družino, venomer sprašuje le po Tartuffu, čeprav se Dorina norčuje iz tega in čeprav mu Kleant odkrito prizna svoj dvom o Tartuffovi poštenosti. Orgon je tako zaverovan v Tartuffa, da mu hoče čimprej dati roko svoje hčerke Marijane, da bi Tartuffa tudi zakonito povezal z družino. Od tega namena ga ne odvrnejo ne opozorila vseh, ne prošnje in solze uboge Marijane, ne bistrost Dorine. Orgon
Stran 2
SM¡tmT ŠKOFOV IZ EKVATOftJA
problemi latinskoameriške cerkve
V prvih dneh tega meseca so se v Riobamba, Ekvator, zbrali številni škofje, duhovniki, redovniki in laiki iz ameriških držav. Skupno šestdeset oseb je razpravljalo o raznih pastoralnih problemih latinske Amerike. Sklical jih je krajevni škof msgr. Leónidas Proaño, znan zaradi naprdenih ukrepov tako na teološkem, kot na socialnem polju.
Ko je bilo to zborovanje v polnem teku, so 12. t. m. na povelje vlade člani ekvatorskih varnostnih organov prišli na kraj razgovorov in, brez nikakršnih pojasnil, odpeljali vse zbrane z omnibusom v 200 km oddaljeno glavno mesto Quito. Tam so jih imeli zaprte in nato določili njih izgon, dokler ni vlada, po posredovanju nuncija (msgr. Luigi Accogli) in predsednika ekvatorske škofovske konference (kardinal Pablo Muñoz Vega) preklicala dotedanje ukrepe in jih izpustila na svobodo. Seveda jih je „povabila“ naj kmalu zapustijo državo.
Dogodek je takoj našel odmev v tisku ne le v sosednjih državah, temveč po vsem kontinentu in tudi v Evropi. V Riobamba so se namreč nahajali škofje osmih držav in duhovniki ali laiki še iz drugih in neki duhovnik iz Španije. Prva poročila, ki jih je objavila ekvatorska vlada, so govorila o sestanku, na katerem so se „pripravljala prevratna dejanja,“ o vmešavanju v „ekvatorske notranje zadeve“, o marksističnem ozadju itd. Vse te obtožbe so škofje (sedemnajst po številu), duhovniki in laiki ostro zanikali, in izjavili, da so na zborovanju govorili le o pastoralnih vprašanjih in se v nobenem trenutku niti dotaknili niso političnih vprašanj. Ekvatorska vojaška vlada je vztrajala na svojih obtožbah in obljubila objavo dokumentov, ki da bodo dokazali, da je bil značaj tega sestanka „subverziven.“
A škandal ni končal tu. Ko so se trije čilski škofje, ki so bili udeleženi na sestanku, vrnili v Santiago, so jih tam sprejeli desničarski elementi, jih ozmerjali z „izdajalci“ in „komunisti“ :n jih celó napadli s kamni. Posledica tega je bilo izobčenje udeležencev teh izgredov, kar je povzročilo novo napetost v že itak težkem stanju med čilsko cerkvijo in vlado.
Vlada -se je prenaglila
Položaj, ki je nastal zaradi posega ekvatorske vlade, ni prav prijeten. Tudi ga je težko oceniti. Mnenje je, tako v cerkvenih kot v civilnih krogih, da se je ekvatorska vojaška vlada prenaglila. Zlasti še, ker se na sestanku niso nahajali le predstavniki tkim. naprednega dela Cerkve, temveč zastopniki raznih struj, in ker snov debat ni bila socialnega značaja, temveč pretežno pastoralnega. ^ploh pa ne „subverzivnega.“ To so potrdili tako udeleženci sestanka sami, kot predstavniki cerkvene hierarhije Ekvatorja in tudi latinskoameriške škofijske konference. Posameznim škofom pa so izrekle zaupnico tu-
di škofijske konference njihovih držav. Tako se je proti ekvatorski vojaški vladi, oz proti njenemu nastopanju v tem primeru, postavila celotna latinskoameriška Cerkev.
Da je pa bil odmev še večji, se je pridružil slučaj, da so se sestanka u-deležili tudi štirje škofje iz ZDA, in se je o dogodku pisalo tudi v tej deželi; jn še v Evropi (zlasti y Španiji), kjer je ves levičarski tisk, sijajno izrabil priliko, da je na splošno kritiziral vojaške vlade latinskoameriških držav, pisal o kršenju svoboščin in o preganjanju Cerkve in njenih predstavnikov.
Snovi za tako pisanje ni manjkalo, poseg ekvatorske vlade, kot postopanje članov policije, ki so bili poslani v Riobamba, je bilo proti vsem pravilom in daleč od najosnovnejše vljudnosti. Sploh je težko razložiti celoten dogodek. Nekateri opazovalci so mnenja, da spada vse skupaj v folkloro južnoameriških vojaških vlad; v tem je Ekvator še poseben primer: vladajoči vojaški režim ima hude notranje probleme, govori se o državnem udaru, v celotnem ozadju se pa nahaja še dejstvo, da so pravkar odkrita ogromna petrolejska ležišča še poostrila tenkočutnost lokalnih interesov. V takem vzdušju se kaj lahko zgodi, da se vlada tako ali drugače prenagli. To naj bi bila najbolj verodostojna razlaga.
Težko pastoralno in socialno stanje
Je pa vse to vrvenje tudi izraz splošnega stanja Cerkve v latinski Ameriki, ko še vedno išče najboljšo pot evan-gelizacije. Niha med izključno religioznim delom in socialnimi posegi. V to zadnje jo nagibajo zlasti težke socialne okoliščine, škof Proañas, ki je sestanek organiziral in izpeljal, je tipičen predstavnik tega nihanja. Ne moremo reči, da je levičarsko opredeljen, (kot je to lahko trditi za škofa Méndez Areca, iz Cuernavaca, México, ki se je tudi udeležil sestanka in ki skuša „zediniti“ marksizem in krščanstvo). Verniki škofije Riobamba so dve tretjini Indijanci, katerih socialno stanje je najnižje, kar si jih moremo misliti. Pomanjkanje duhovnikov je tako hudo, da je škof razpustil fare in vpeljal popolnoma nov pastoralni sistem, ki je naletel na toplo odobravanje, kot na ostro nasprotovanje v sami hierarhiji.
Socialno čuteči pastirji le’ prevečkrat naletijo na brezčutje vladajočih krogov in domačih veljakov. Ali se je v tem stanju čuditi, da jih včasih zanese nekoliko predaleč? Nekateri drugi pa so naivni; kaj hitro pridejo pod tuj vpliv in večkrat, z najboljšimi nameni, premalo pazijo tudi na ideološko čistost tako svojih izjav kot dejanj. Vendar je zadnje čase, vsaj v izjavah, vedno bolj opaziti, tako s strani posameznih škofov, kot s strani njih državnih in meddržavnih konferenc, ostre obsodbe proti marksizmu in njegovemu nastopanju v teh deželah. V tem primeru nosijo večjo krivdo za ideološko nejasnost razni predstavniki ameriškega^ ali evropske-
/
Roman Rus	(3)
O ruskem „Samizdatu44
Mnogi radi zajemajo iz virov Gord-žieva in Ospenskega. Eni so povsem o-sredotočeni v sami sebe in lastno du>-hovno izkustvo, drugi streme po splošnem duhovnem spoznanju, študirajo mite, metafizične sisteme in probleme vesolja. V literaturi se to kaže predvsem v odklonitvi realistične metode, ker ta zdrsi po površju pojavov, namesto da bi jih analizirala. Soglasno pojmujejo kot mojstre ruske besede: Gogola, Fedorja Sologoba in Dostojevskega. Med pisci, ki spadajo v ta okvir, sta zlasti Jurij Mamleev in Arkadij Lovner.
Vsaka tiranija je vedno rodila satiro kot odgovor na nasilje s strani mislečih' ljudi. Velik uspeh žanjejo v tem pogledu parodije in pamfleti Vladi-mira Gusarova, Zinovija in Sugrobova. Izredno komičen talent izraža satira nepoznanega pisca z naslovom: Stiske novega časa ali čudovite dogodivščine Ivana čmotanova, ki ponazarja Lenina.
Glavni razlog nastanka skrivne samozaložbe Samizdat je brez dvoma v ugotovitvi, da je nemogoče poročati resnico v uradnih publikacijah — in v težnji obravnavati prepovedane teme. Med vsemi najbolj prepovedana je. brez dvoma tema množičnega terorja, tema
koncentracijskih taborišč. Po splošnem mnenju je odkril to temo Aleksander Solženicin, ki jo je znal tudi izraziti z največjo ustvarjalno silo. Vendar moramo reči, da so bili pred njim ali istočasno z njim številni drugi avtorji iSam-izdata, ki so svoja dela posvečali tej temi. Kmalu po letu 1960 so pričele zelo obsežno krožiti v Samizdatu Pripo-vesti Kolyma, to so tri obsežne knjige, ki jih je napisal Varlam šalamov, pesnik in pisatelj, ki je preživel v lager-jih 20 let. Njegovo delo je prava enciklopedija, o koncentracijskih taboriščih. Razlika med njim in Solženicinom je, da slednji predvsem obravnava notranja doživljanja pripornikov, moralne in filozofske vidike, šalamov pa skrbno prikazuje v vseh podrobnostih vsakdanje življenje v taboriščih. Strahotni pogoji v njih, tako pravi, sčasoma pokvarijo človekovo dušo in ga spremene v krvoločno žival.
Enako grozno podobo taborišč je prikazal tudi pisatelj romana pod psevdonimom Tatarinčev z naslovom: Peti pečat. Oris taborišča je v resnici apokaliptičen, zato ima tak naslov. Glavne osebe romana so trije mladi študentje, ki so jih aretirali, ker so med seboj razpravljali preveč na glas o uradno prepovedanih stvareh. V tabo-
Meinarodniteden
OBLETNICA. Osma obletnica sovjetskega zatora zore svobode na češkoslovaškem ni bila niti omenjena v listih. List češke komunistične mladine „Mlada fronta“ ima kot omembe vredna dogodka 21. avgusta edino „začetek herojske obrambe Leningrada leta 1941“ in rojstvo ruskega pisatelja Leonida Andrejeva leta 1871.
Zadnja omemba v češkoslovaškem časopisju o dogodkih leta 1968 je bila leta 1974, ko je politični tednik Centralnega odbora komunistične partije „Tribuna“ napisal, da so z „mednarodno pomočjo (čete Varšavskega pakta, op. ur.) preprečili protirevolucionaren izid iz nastale situacije.“
NOV1 PREKOP. Kolumbijska vlada je objavila, da so začeli z gradnjo prekopa, dolgega 30 km; ki bo omogočil plovbo manjšim ladjam iz Cartagene ob. Atlantiku do Buenaventure na Pacifiku. Prekop bo povezal reki San Juan in Atrato v departamento Chocó; končali ga bodo v dveh letih.
VOLITVE 1980? Bolivijski predsednik Hugo Banzer je napovedal, da bo z volitvami leta 1980 Bolivija znova „vstopila po ljudski volji v krog pluralistične demokracije.“
POTRES NA FILIPINA!!. Potresi po svetu se vrste kar naprej. Prejšnji teden je bil nov v Furlaniji, že stode-vetinsedemdeseti od velikega potresa, ki je bil 6. maja. Drug potres je porušil nekaj poslopij tudi na Japonskem, še Kitajsko je spet obiskal. Pravijo, da ni bilo večjih žrtev, ker so „pravočasno“ obvestili ljudi na potresnem območju, ki leži v pokrajini Sečuan. Hud potres pa je razdejal Filipine, kjer je,, bilo po uradnih vesteh 5.000 mrtvih. Najhuje je potres razdejal mesti Cota-bato in Zamboango na največjem filipinskem otoku Mindanao. Potres na Filipinih je bil 8. stopnje po Richterju, le za 0,2 blažji kot tisti, ki je razdejal pred tedni kitajsko mesto Tangšan, 160 km od Pekinga.
PREVRATNI NAČRTI ZOPER KOLUMBIJO. Notranji minister kolumbijske vlade je izjavil, da ima skrajna levica, ki jo od zunaj močno finančno podpirajo, pripravljene prevratne načrte. To se izraža v pomnoženem revolucionarnem delu z bombnimi in drugimi terorističnimi dejanji. V zadnjih štirinajstih dnevih je bilo samo v Bogotá izvedenih več kot dvanajst bombnih napadov. Delo levice pa so tudi nemiri v Bucaramagni, Medellinu, Ba-ranquilli, Caliju in Maicao, kjer so izrabili proteste proti zvišanju prometnih tarif v svoje namene.
ga tiska (tudi katoliškega), ki zapadejo marksističnim propagandistom in objavljajo napačne in lažne vesti in ocene delovanja latinskoameriške Cerkve.
Dogodek v Riobamba pa je in bo o-
stal kot resno opozorilo civilnemu in cetkvenemu postopanjti, in snov zfa, razmišljanje o težkih problemih tega sveta.	-e -t
rišču so razočarani, podpira jih samo vera v pravičnost marksizma. Kasnejša razočaranja in razgovori z ostalimi priporniki, ki so tam še iz dobe pred koncem Stalina, jih prepričajo, da je ravno marksizem krivec vsega zla, ker obljublja boljši svet z zatekom k nasilju in ne trpi nobenega človeka, ki bi mislil drugače.
Tako pridejo do zaključka, da so koncentracijska taborišča logičen zaključek sovjetskega političnega sistema; pred seboj vidijo vso Rusijo kot eno samo ogromno koncentracijsko taborišče.
Tema groze, čeprav na drugi ravni, je tudi v dveh romanih Lidije Čukov-skaje: „Opuščeni dom“ in „Spustitev pod vodo.“ V teh delih je opisano življenje ruskih žena, kot ga živijo v sovjetski družbi, potem, ko so jim iztrgali može in otroke, ki so jih pogoltnila taborišča. Z: izredno moralno in kulturno močjo nam čukovskaja prikaže vso tragedijo današnje ruske žene.
„Ne morem našteti vseh skrivnih avtorjev, ki bi jih označil, ‘iskalce resnice’,‘‘ je nadaljeval prikaz svoje knjige Jurij Malcev, „vseh tistih avtorjev, ki dandanašnji pišejo realistič^ na dela, ki prikazujejo sovjetsko življenje: nesrečno življenje revnega ruskega podeželja, življenje brez upanja delavskega stanu, ki utaplja v vodki svoje stiske, novo sovjetsko mladino, ki je izgubila vse ideale in vsa upanja
—	_________Buenos Aires, 26. avgusta 1976
Na svetu m nič osamljenega, vse je z vsem v zvezi, v ožji ali oddaljenejši.
Nemški filozof Friedrich Paulsen (1846—1908)
življenja in dagajaisja v Argentini
Nasilje in gospodarstvo: dvoje tem, ki sta pridno polnili naslovne strani ai gen tinskih dnevnikov v preteklem tednu. Res je bil eden najbolj krvavih v zadnjih časih. ¡Sovpadel je namreč z novo obletnico (22. avgusta), kar je bil v Trelewu velik poboj ekstremistov, ki so pobegnili iz tamošnje kaznilnice.	/
Val bombnih napadov je bil izreden. V četrtek 19 so ekstremisti ubili generala Omarja Actisa, ki je bil ‘imenovan za predsednika organizma, ki pripravlja izvedbo svetovnega nogometnega prvenstva v leta 1978. General Actis bi moral tisti dan popoldan govoriti na tiskovni konferenci prav o snovi svetovnega prvenstva pred domačimi in tujimi časnikarji. Prav zaradi tega je imel .ta umor v svetu še večji odmev in je škodil argentinskemu ugledu. Prav to ekstremisti iščejo.
Naslednji dan pa je bilo pobitih 30 oseb. Njih trupla so našli minirana na nekem polju na področju buenosai-reške province. Vsled tega je predsednik Videla ukazal, naj sfe dogodek do konca razišče, pa „naj pade kdor pade.“
Na gospodarskem področju pa je na
dnevnem redu govor o povišanju plač. Ko je bilo Je kazno v vladnih krogih, da je bližnja taka povišica, je skupina podjetnikov, ko je bila sprejeta na av-dijenci pri predsedniku, ponudila, da se delavcem po.višajo plače.
Na to ponudbo je ostro odgovoril gospodarski minister Martinez de Hoz, češ, naj se podjetniki prilagodijo smernicam gospodarskega načrta, ki je edina pot, da se ne zapade v nov inflacijski val. Obtožil je tudi nekatere, da skušajo povzročiti inflacijski skok, da bi se s špekulacijo okoristili. Ministrstvo da ima predvideno majhno povišanje, da pa je edini izhod iz sedanjega položaja zvišanje proizvodnje, kar bo prineslo avtomatično tudi zboljšanje gospodarskega in 1 socialnega položaja.
Minister je tudi poudarjal (kar je bilo že večkrat omenjeno s strani Mednarodnega- fonda), da je v Argentini preveč potrošnje v razmerju s proizvodnjo. Vladni namen naj bi torej bil načrtno pustiti pasti kupno moč plač, da pride do omenjenega sorazmerja. Potem pa naj bi večja produkcija pripeljala do večje kupne moči plač in do višjega življenjskega standarda.
Kanferenca neuvrščenih
TRETJI IN ČETRTI SVET
Pretekli teden je bila zaključena v Colombo, Sri Lanka (bivši Cejlon) peta vrhunska konferenca „neuvrščenih“, katere so se udeležile delegacije 85 držav. To izredno število predstavljenih držav je bil tudi edini uspeh konference, kajti vse ostalo je bilo bolj trnjevo, tako za udeležence kot za organizatorje.
Že takoj v začetku je bilo opazno, da stvar ne bo preveč lepo tekla. Mnogo napovedanih „visokih“ obiskov je zadnji hip odpovedalo svojo prisotnost. Med njimi kubanski komunistični diktator Fidel Castro, severnokorejski predsednik Kim II Sung, egipčanski predsednik Sadat in drugi. Libijski Kadaffi pa je precej zamudil (medtem ko se je mudil na konferenci, pa sc doma pripravljali državni udar). Jugoslovanski diktator Tito pa, svest svojega očetovstva neuvrščenih, seveda n! mogel izostati.
Tudi v debatah uspehi niso bili kaj zadovoljni. Kmalu po začetku se je po--kazal razkol med arabskimi petrolejskimi državami in predstavniki držav, ki so najbolj revne in najbolj zaostale. Te zadnje so predlagale sprejem resolucije, po kateri naj bi države tretjega sveta, ki imajo bogata naravna ležišča petroleja in drugih rud, del izkupička za te rude-pošiljale v bolj revne države, ki naj bi se s temi prispevki opomogle, in si zlasti olajšale položaj svojih zunanjih dolgov. Temu pa so se Arabci uprli, prav tako kot nekatere
BflBflBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBflBflBBBBBBUBBBBBBBBBBBBBBBBBI
druge države (Perú), ki špekulirajo s svojim naravnim bogastvom.
Ta razkol, poznan kot prelom med tretjim (najrevnejšim) in četrtim svetom (zaostale države), ki pa se bogate zaradi izkoriščanja petrolejskih ležišč, je dokončno uničil moč nastopanja neuvrščenih.
Sploh pa se je znova pokazalo, kako malo so „neuvrščene“ te države in kako malo spadajo v ta čudni skupni koš. Od 38 resolucij, ki so jih sprejeli, večina govori proti imperializmu, konkretno proti ZDA. Potem je resolucija proti Izraelu, pa še proti državam, ki pomagajo južnoafriškemu režimu. Bilo je mnogo pozivov za umik čet iz Južne Koreje, iz panamskega predela, iz Guantanamo itd. Nihče pa ni zahteval umik sovjetskih postojank ali kubanskih čet. Nasprotno: javno so se izrekle prošnje Sovjetom in Kubancem, naj pošljejo orožje oz. vojaštvo za razširitev gverile na afriškem kontinentu.
In za nameček dokazov neuvrščenosti: prihodnja vrhunska konferenca, ki bo leta 1979, bo imela svoj sedež v Havani, ’ na komunistični Kubi, katere vodja Castro je pred kratkim prejel odlikovanje in naslov heroja, kot zahvalo za doprinos ciljem Sovjetske zveze.
Svetovni tisk. je kaj malo poročal o delovanju konference. Tudi dokaz, da svet kaj malo resno jemlje to „neuvrščenost“, ki je vedno bolj podobna trojanskemu konju, s katerim marksizem prodira v zapadni svet.
in je izkvarjena s cinizmom in skepticizmom, množice, ki se iz obupa prepuščajo pijanosti, razuzdanosti in lovu užitkov; cesto nam prikazujejo tudi verske teme, se pravi zatek h krščanstvu s strani mladine, ki je najčistejša in najbolj bogata idealov.“
Nato je Malcev kratko opisal še odličen roman Vladimira Vojnoviča: „Življenje in izredne dogodivščine vojaka Čonkina.“ Navzlic napovedanim petim delom, sta doslej znana samo dva, tretji del kroži med najožjimi prijatelji pisatelja v Moskvi. Za sedaj pa je mogoče reči — je dejal Malcev, da predstavlja „Vojak čonkin“ izreden dogodek moderne ruske literature. Brez pretiravanja lahko trdimo — je nadaljeval — da po Gogoljevih „Mrtvih dušah“, ni prišlo več v ruski literaturi do dela te vrste. Vojnovič nam je opisal dana-šhje rusko ljudstvo, ljudstvo, v najbolj neposrednem smislu, ljudstvo, ki živi pri zemlji in od zemlje: ruske kmete. Ta roman ni satira, ker v satiri prevladuje zlobnost, sovražnost, polemičen gnev. Pri čonkinu ni tako. Ne zloben, smrtonosen smeh, ne smeh, ki privabi smeh, ne brezskrbni smeh, ampak Gogoljev smeh med solzami; poleg veselja je v tej dobrovoljnosti mnogo bolečine, mnogo začudenja, občudovanja in celo ljubezni. Ta knjiga ne zna sovražiti. Tudi komičnost je drugačna kot pri Dobremu vojaku švejku. Knjigi sta si podobni samo po naslovu, švejk
je prebrisan, in se dela neumnega. Čonkin je preprost in v tej preproščini niti ne išče, da bi se delal prebrisanega. V Vojnovičevi knjigi sta Čonkino-va preprostost in poštenost sila, ki zmaga sovjetsko absurdnost. Spričo pristne naravnosti in preprostosti se diktatorki sistem, ki je protinaraven, sistem absurdnega, naenkrat pokaže brez moči.
Jurij Malcev je zaključil svoje predavanje takole: „Ker bi bil rad kratek, se ne morem ustaviti pri številnih delih drugih, piscev, ki so prav tako zanimivi. Zbral sem kar največje možno število podatkov, prebral vsa neuradna dela, kar mi jih je uspelo dobiti.
Nisem govoril o izredno važnih delih, kot so romani Solženicina, Maksimova, Grossmana, ker so že prevedena v italijanščino in lahko dostopna.
Priznati moram, da to ni bilo lahko delo. Te vrste radovednost kaznujejo v moji domovini z leti lagerja. Se razume, še več so tvegali pisatelji Sinjav-skij, Danijel, Bukovskij, Amalrik, Na-rica in številni drugi, ki so z leti taborišča plačali lastne spise, mladi pesnik Galanskov pa je umrl, ker mu ni uspelo prenesti strahotnih pogojev zapora.
iSvojo knjigo sem posvetil pogumu, duhu žrtve in omikani zavzetosti teh piscev.“
(Konec)
Koncert Slovenskega okteta	obvestila
Po več kot enoletnem premoru se nam je Buenosaireški slovenski oktet spet predstavil s samostojnim koncertom in to v soboto 14. avgusta zvečer v dvorani Slovenske hiše na Ramón Fal-conu. Tokrat so napovedali izbor slovenskih veselih in šaljivih pesmi, kar je vzbudilo precej zanimanja.
Če so nas oktetovci ob sVojem prvem koncertu posebej opozarjali na točen začetek koncerta, so se sedaj v tem pogledu pridružili splošni nelepi navadi in koncert je pričel s polurno zamudo. Prav bi bilo, če bi prireditelji naših koncertnih, gledaliških in drugih predstav —- pa seveda zlasti tudi naša publika — počasi začeli bolj upoštevati, da je točnost končno le lepa in mnogokrat potrebna čednost.
Dvorana je za koncertni večer nudila nekoliko neobičajen izgled. Na levi strani pred odrom je bilo razpeto veliko belosivo platno, namenjeno za projeciranje besedil v španščini, ki pa so bila za branje prekratko osvetljena, platno pa preveliko za siceršnji estetski izgled dvorane. Na. desni strani pa je na vzvišenem prostoru kraljeval sod vina in pod njim miza s kozarci. -— Ugasnile so luči, dvorana se je morala umiriti, da se je odprl zastor in je snop luči osvetlil nastopajoče, oblečene v narodne noše, in lično scenerijo v zamisli in izvedbi M. Jermana.
Pripravljen program, čigar posamezne točke so v kasteljanščini projicirali na platno, je obsegal dva dela, vsakega z devetimi — z izjemo Vodopivčevih Žab — narodnimi pesmimi. Poleg že omenjenih Žab so bile na sporedu tri Krpačeve priredbe (Nikdar ne bom pozabil, Ko b’ sodov ne b’lo in En starček je živel), Devova Je vpihnila luč, Kramclčevi Mamica, povejte in Je pa dečva zr.tcživa me, Kocjančičeva Vinski brat, Maroltova Ta pavr pa gra-hovco seje, Zepičeva Zmeraj se veselim, Adamičeva Od majolike, Pregljevi Kaj oštirji delajo in S’m se rajtov ženit, Gobčeva Bom pa zlezel na češnjo, Kernjakova venčka koroških Je biv an gospud Bebenau in Mi smo mi, Pavčičev Potrkan ples ter Uroša Kreka prekmurska Marko skače.
V primeru z lanskim koncertom je bilo splošno opaziti nekoliko več zlito-stf v ansamblu, ki je nastopil v spremenjeni zasedbi v prvem tenorju. In-tonančna čistost je boljša v pianih, v katerih oktet lepše zveni. Dinamika odgovarjajoča,, izgovarjava dobra. Vodja okteta je s primerno interpreta-cijsko taktiko skušal čimbolj omejevati zaključne fortissimo akorde, v katerih je bilo zlasti v začetku čutiti večje ali manjše disonance, posledice premoč-
nega baritonskega vibrata in njegove tendence k višanju. Po tolikih pohvalah nastopov pred neslovensko publiko, smo od. oktetovega zadnjega koncerta pričakovali kaj več.
Med solisti je prednjačil tenorist Janez Rode, a na žalost ni imel dovolj priložnosti, da bi lahko pokazal vse svoje pevske zmožnosti. O Janezu Zorcu smo že večkrat brali. Liričnost njegovega glasu se ni prilegala šaljivo zanosnemu napevu prvega dela Starčka. Glas mu je prijetno barvan, a preveč zaprt in ne prodira v prostor. Basist Janez Marinček kot solist ni zadovoljil. Menjajoči nastavek je pretežno nazalnega značaja, izgovarjava zatem-nela in prednašanje togo. Lepo pa s svojim glasom barva drugi bas okteta. Baritonist Janez Mežnar je kot solist star znanec naše publike in smo v preteklih letih dostikrat resnično u-živali ob njegovem lepem glasu. Verjetno mu številne vaje z ostalimi glasovi negativno vplivajo na glas, ki postaja ožji, v višinah stisnjen in mestoma preveč tresoč. Neopravičljivi porta-menti in glisandi, zlasti v Pavrču, ki grahovco seje, so občutno prizadeli estetiko njegovih solističnih partov.
V	tiskanem dvojezičnem programu je zelo lepe misli o naši pesmi napisal pisatelj Karel Mauser.
V	splošnem lahko rečemo, da preproste priredbe narodnih pesmi veliko lepše izzvene, kot pa nekatere „zapletenejše“, med katerimi pa nas je prijetno presenetila izvedba U. Krekove Marko skače. (Ali ne bi bilo boljše reči v kasteljanščini La danza del oso? Marko so namreč doma rekli medvedu, ki so ga cigani vodili, da je s svojim „plesom“ zabaval vaško mladež.)
Poslušalstvo, med njim lepo število argentinskih prijateljev oktetovcev, je s ploskanjem doseglo še dodatek k programu. Oktet je navrgel hrvaško Kolo, nakar je pičlo uro trajajoči koncert bil končan. Nekateri so ga na povabilo okteta nadaljevali še.ob sodu.
c č
Ob 10-letnici Zveze slovenskih a-ter in žena bo nastopil 5. septembra ob
19.05	uri v Slovenski radijski oddaji Mladinski pevski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana.
Pavel hvali svojo ženo prijatelju: „Moja žena lahko govori celo uro o kateremkoli predmetu.“
„To ni nič. Moja pa lahko govori še dlje brez vsakega predmeta.“
SOBOTA, 28. avgusta:
V	Slovenski vasi v Hladnikovem domu ob 20. uri pevsko glasbeni festival.
V	Slovenski hiši ob 21 uprizoritev Moliérove komedije Tartuffe.
NEDELJA, 29. avgusta:
V	Slomškovem domu mladinski dan. Vabita iSDO in S'FZ Ramos Mejía.
Prva obletnica blagoslovitve zavetišča dr. Gregorija Rožmana.
V	Slovenski hiši ob 17 uprizoritev Moliérove komedije Tartuffe.
Na Pristavi v Castelarju družinska nedelja in občni zbor društva Slovenska Pristava.
Slov. vokalna skupina “Karantanija” bo nastopila na ulici América 151, Villa Ballester ob 18.S0.
PETEK, 3. septembra:
V	Slovenski hiši ob 21 uprizoritev Moliérove komedije Tartuffe.
SOBOTA, 4. septembra:
V	Slovenski hiši ob 21 uprizoritev Moliérove komedije Tartuffe.
Razstava Bare Remec v Slovenski hiši od 20. do 23. ure.
NEDELJA, 5. septembra:
10. obletnica Zveze slov. mater in žena v Slovenski hiši. Začetek ob 16. uri. Po maši koncert zbora Slovenske mladenke.
V	San Martinu srečanje Slovencev s sanmartinskim škofom msgr. Menénde-zom. Ob 9 maša v zavodu „Sagrado Corazón“, nato skupni zajtrk vseh Slovencev s škofom v Slovenskem domu.
V	Slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 sv. maša za generala Leona Rupnika in dr. Lovra Hacina. (N'ato polaganje venca pred spomenikom in komemoracija.
Razstava Bare Remec v Slovenski hiši ob 10. do 13. ure.
SOBOTA, 11. septembra:
V	Slomškovem domu družabni večer s plesom, ki ga pripravlja 5. letnik Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka.
Srebrni jubilej šole „Fr. Balantiča“
v San Justo.
15. mladinski dan v San Justo. Razstava Bare Remec v Slovenski hiši od 20. do 22. ure.
NEDELJA, 12. septembra:
Razstava Bare Remec v Slovenski hiši od 10. do 13. ure.
SOBOTA, 18. septembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
bo imel ob 20 g. župnik Franc Bergant skioptično predavanje o starem Egiptu. Po predavanju domača večerja.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V BUENOS AIRESU M o 1 i e r e
TARTUFFE
Svetohlinec
KOMEDIJA V PETIH DEJANJIH
sobota, 28. avgusta, točno ob 21 nedelja, 29. avgusta, točno ob 17
Režija: MAKS BORŠTNIK
petek, 3. septembra, točno ob 21 sobota, 4. septembra, točno ob 21
SLOV. HIŠA, R. L. Falcon 4158
Slovenska kulturna akcija
NEDELJA, 26. septembra:
V Slomškovem domu velik Slovenski ljudski tabor v počastitev Ivana Cankarja, Simona Gregorčiča, Dragotina Ketteja, S-rečka Kosovela in vseh ustvarjalcev slovenske besede in pesmi. Istočasno praznovanje 15-letnice Slomškovega doma.
IV. gospodarski večer, najavljen za soboto 28. t. m., je preložen na kasnejši čas. Kreditna Zadruga Sloga.
SKAD organizira jezikovni tečaj, na katerega so vabljeni akademiki, dijaki višjih letnikov srednješolskega tečaja ter vsi tisti mladi, ki bi se želeli izpopolniti v pisanju slovenščine. Tečaj pod naslovom „Uvod v slovensko stilistiko“ bo imel pisatelj Zorko Simčič in sicer vsak petek v septembru ob 20.30 uri v Slovenski hiši.
RAZSTAVA BARE REMEC
RISBE IN KERAMIKA
j i Prof. dr. JUAN J ES IS BLASME
Odprtje: v soboto, 4. septembra ob 20 do 23
V	nedeljo, 5. septembra od 10 do 13
V	soboto, 11. septembra od 20 do 22
V	nedeljo, 12. septembra od 10 do 13
Brez posebnih vabil.	Slovenska hiša, Ramón Falcón 4158
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■
j Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
| Ordinira v torek in petek od 17 do 20 ; Zahtevati določitev ure na privatn
telefon 628-4188.
Snidenje Slovencev v San Martinu s svojini
S
škofom msgr. Menéndezom	j
■
■
bo v nedeljo, 5. spetembra
■
■
■
■
Ob 9 slovesna škofova sv. maša v zavodu “Sagrado Corazón” :
■
(nasproti Slov. doma)	■
Po maši sprejem škofa v Slovenskem domu
Nato skupni zajtrk Slovencev s škofom v dvorani doma.
Lepo vabljeni vsi rojaki k maši in na zajtrk!
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAFE CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»* Pta. baja, ofic. z
T. É. 35-8827
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERT'E 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz)
EZEIZA
C. SPEGAZZINI
SAN JUSTO
LOMAS DE ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem

velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
SDO	SFZ
SLOVENSKA VAS
vas vabita na
1. krajevni pevsko-glasbeni festival
Sobota, 28. avgusta ob 20. uri v
HLADNIKOVEM DOMU
SDO RAMOS MEJIA SFZ
vabita na
VIII. mladinski dan
v nedeljo, 29. avgusta
ob 8: začetek celodnevne prireditve
ob 17: kulturni program - nato prosta zabava
Sodeloval bo SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ORKESTER
ESUmU UBRE
Editor responsable: Miloš Star»-. Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj ki Tone Mizerit
l fa Sc« o <i> **	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 57711
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38z»
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 1.311.428	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino $ 1.400.— (140.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.450.— (145.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E.
33-7213.
Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije!
10-letnica Zveze slovenskih mater in žena
nedelja, 5. septembra v Slovenski hiši
ob 16. uri sv. maša za vse slovenske matere in žene ob 17. uri prireditev v veliki dvorani:
govor g. lic. Vladimira Voršiča, nato
PEVSKI KONCERT
“Slovenskih mladenk"
pod vodstvom ge. ANKE SAVELLI-GASER
Za tem pogostitev udeležencev in tradicionalno žrebanje slovenske avbe.
Prisrčno vabljeni vsi rojaki!
Slovenska radijska oddaja (19.05 na R. Antártida) bo ta dan namenjena našim materam in ženam.
Če si član SLOGE, star od 30 do 50 let, se lahko zavaruješ od 1. oktobra t. 1. dalje
Za m$n. 6.000.000.-
Kako? Vložiš m$n 1.500.000 od katerih lahko vsakih 6 mesecev dvigneš lepe obresti, medtem boš zavarovan, naložba pa ostane tvoja last. Ne odlašaj! Pozanimaj se v uradnih urah ob: Ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure v zadružni pisarni: Bme. Mitre 97, Ramos Mejia ali po T. E. 658-6574.
t
Po dolgi in težki bolezni, je v 78. letu starosti, umrla gospodična
Leopoldina Bone
Pokopale smo jo na pokopališče Chacarita 21. avgusat 1976.
V Argentini ni imela sorodnikov, zato jo priporočamo v molitev.
Zveza slovenskih mater in žena
Buenos Aires, 23. avgusta 1976
♦
V cvetu svoje mladosti nas je po hudi bolezni zapustil naš ljubi sin, brat, vnuk in nečak
Janez Jakoš
K večnemu počitku smo ga položili v ponedeljek, 23. avgusta 1976, na pokopališče Villegas.
Priporočamo ga v molitev in blag spomin!
Žalujoči:
Janez in Zalka, starši
Niko, Peter, Marijan, Marko, bratje
in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Venezuela, Italija, Nemčija, Ljubljana, Dole pri Litiji
Zahvala
Ob težki izgubi našega ljubega sina se najiskrenejše zahvaljujemo: vsem, ki so nam bili v pomoč v težki bolezni, okrajnemu župniku č. g. župniku Jožetu škerbcu za tolažbo in podeljene zakramente, delegatu msgr. Antonu Oreharju za pogrebno mašo in vodstvo pogreba in ostalim čč. gg. duhovnikom, slovenski mladini, ki se je tako veliko-številno poslovila od njega ter vsem ostalim, ki so nas obiskali in z nami molili za pokoj njegove duše.
Ob takih hudih življenjskih udarcih človek občuti toploto in povezanost naše slovenske skupnosti.
Janez Jakoš in Zalka Jakoš roj. Oblak v imenu ostalega sorodstva