Justin Bateman
SABOTAŽNE STRATEGIJE
(7 osnovnih načinov, kako skaziti
skupnostne službe za duševno zdravje)
V	Sloveniji, kot v večini evropskih držav, so zadnjih štiristo let službe za
duševno zdravje temeljile na velikih ustanovah, ločenih od skupnosti. Zdaj pa
se vsepovsod krepi gibanje, katerega člani menijo, da velike ustanove ne morejo
zadovoljivo reševati motenj v človekovi duševnosti ter da je mogoče te
probleme reševati na bolj human in učinkovit način tako, da prizadetih ne
izločimo iz skupnosti.
Ubogi norci! Prav lahko bi se vprašah, kdo bo ostal z daljšim nosom: tisti, ki
verj amejo vprednosti skupnostne skrbi, ali tisti, kij o bodo okusih na lastni koži?
Če hočete sabotirati vsak premik v smeri skupnostne skrbi, objavljam manifest
v sedmih točkah. Temelji na izkušnjah v Veliki Britaniji in drugih državah, ki
razvijajo programe skupnostne skrbi, in podrobno pojasnjuje, kaj lahko storijo
politiki, načrtovalci in zdravstveni delavci, da se bo ta novi sociološki,
psihiatrični in humanistični idealizem končal s polomom, ki si ga popohioma
zasluži.
1. Domnevajte, da bolnišnica nudi ljudem zgolj stanovanje
V	velikih ustanovah so ljudje zadovoljevali celo vrsto svojih potreb, četudi
mordane na najbolj primeren način. Poleg tega, da so tam stanovali, so dobivali
hrano, lahko so navezali prij atelj stva in mreže znanstev, se ukvarj ali z rekreacij o
in imeh morda celo možnost, da v mejah bobišnice počnejo kaj koristnega.
Zadovoljevali so torej svoje normalne, človeške potrebe, čeprav v okviru
ustanove. Poleg tega so bili deležni tudi zdravljenja - s tem ne mislim toliko na
to, da so dobivali zdravila, temveč predvsem na terapevtsko pomoč osebja, ki
je skrbelo za bolnike.
Ko načrtujete zamenjavo bobišnic z drugimi službami, lahko sabotirate skrb v
skupnosti tako, da poskrbite le za nastanitev in pozabite na druge človeške
potrebe. Na prvi pogled je lahko to prav impresivno. Načrtovalci ponosno
objavijo, da so toliko in toliko ležišč iz bobišnice premaknih v skupnost. Ko pa
postane očitno, da za številne druge potrebe ni bilo poskrbljeno, javnost in
politiki ugotovitjo, da skupnostna skrb pač ne deluje.
Morda se vam zdi ta način preveč preprost, tako preprost, da vas skrbi, da bodo
sabotažo pri priči odkrih. Toda nikar se ne bojte - kar poglejte, kakšen uspeh smo
32
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
imeli s to tehniko v Veliki Britaniji. Pred nekaj leti, ko smo začeli razmišljati o
tem, da bi ljudi preselili iz bolnišnic, kjer so prebivali leta in leta, smo se začeli
ogledovati po krajih, kamor bi jih lahko nastanih.
V	prvi polovici tega stoletja in prej je bilo v navadi, da so Angleži iz srednjega
razreda preživljali svoje poletne počitnice na britanski obali. Tako so zrasU
nešteti hotelčki in gostišča. S cenejšimi letalskimi potovanji pa so postale bolj
modeme počitnice v Španiji, Grčiji inna Jadranski obali in angleški počitnikovalci
so nehali prihajati na angleško obalo; lastniki počitniških hišic so si obupno
želeh gostov.
Hura! Poceni stanovanje za paciente, ki so bih nekoč po bobicah, smo mislih.
Preselimo paciente, ki so dolgo živeh vbohiišnicah, v počitniške hišice na obah.
Tako imamo ne le stanovanja, ampak tudi - dodaten bonus - hrano. Problem
rešen! Kaj pa človeške potrebe, medčloveški odnosi, vsakdanji opravki, smisel
v življenju? Na to smo po vseh pravilih pozabih. Poleg tega je imela takšna
nastanitev, kije po tradiciji ponujala samo posteljo in zajtrk, dodatno pravilo,
damorajo stanovalci čez dan ostajati zunaj ; kar je bilo še toliko bolje. Brez težav
smo ustvarih nezdrave razmere, ljudje so živeh daleč od krajev, ki so jüi bih
vajeni, v mestih, ki so jim bila tuja, brez prijateljev, skorajda brez stikov z
drugimi ljudmi, in tako so se sprehajali sem in tja po morski obali v vsakem
vremenu, saj niso imeli kam iti, z nikomer se niso mogli dobivati in niso imeli
kaj početi, pogosto pa so bih tudi brez zdravniške oskrbe. Z vztrajanjem pri tej
poHtiki se nam je posrečilo ustvariti celo voj sko teh ljudi, ki so bih skoncentrirani
v nekaj obmorskih mestih.
Nazadnje so horde po pesku tavajočih norcev pritegnile pozornost medijev, ki
pa niso razvrednotili le slabe politike bolnišnic, temveč, kot je značilno za
medije, celoten koncept skrbi v skupnosti. Lep zadetek, s katerim j e skupnostna
skrb zatresla lastno mrežo!
2. V novem okolju ustvarite ustanovo po starem vzorcu
Ta strategij a j e nasprotj e prej šnj e in j e nekoliko bolj domiseba. Zvij ača j e v tem,
da upoštevamo vse človeške potrebe duševno motenih ljudi, in za vse poskrbimo
na enem mestu.
Za začetek moramo razumeti, zakaj je pravzaprav ustanova tako nenormahia.
Idealisti se bodo morali prebiti skozi knjige ameriškega sociologa Irvina
Goffinana. Tudi vam bi lahko pustil, da si jih preberete, vendar bi za to
potrebovali preveč časa, namenjenega aktivnemu načrtovanju poloma. Zato
bom napravil kratek povzetek: ena izmed Goffinanovih temeljnih tez pravi, da
je problem ustanove v tem, da je v njej poskrbljeno za vse človekove potrebe.
V	ustanovi spimo, delamo, počivamo in se igramo, vse v istih prostorih, z vedno
33
Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE
istimi ljudmi, v isti organizaciji. Ustanova je naša edina življenjska izkušnja in
tako smo odrezani od zunanjega sveta, ne upravljamo več sami svojega
življenja, odvzeta nam je kontrola inje utelešena v hierarhiji ustanove.
Učinkovita sabotažna strategija torej temelji na tem, da vzamete ljudi iz
ustanove-bolnišnice in jih namestite v ustanovo-skupnost, ob tem pa ves čas
oznanjate, da je to nekaj novega. Prilagam recept za to sociološko hipokrizijo:
(i)	Vzemite eno stavbo - čim večjo, tem bolje.
(ii)	Vanjo preselite ljudi iz bolnišnic.
(in) Poskrbite za nastanitev, hrano, dnevne aktivnosti, za delo, družabne stike,
zdravniško oskrbo in terapijo, vse na istem kraju.
(iv)	Sedite in čakajte. Ne bo dolgo, zlasti če je skupina dovolj velika in so njeni
člani vajeni živeti v ustanovi, pa boste ugotoviH, da pravila postavlja osebje in
ne stanovalci. Kaj kmalu stanovalcem tudi ne bodo več posvečali individualne
pozornosti.
(v)	Predvsem ne storite ničesar, kar bi omogočilo stanovalcem (morda bij im raj e
še naprej rekli "pacienti"), da se postavijo na lastne noge. Če bi se jim to
posrečilo, bi se lahko celo odločih, da gredo na svoje. Politiki in tisti, ki dajejo
denar, pa radi vidijo, da so take ustanove pokie. Zanje je to znak uspeha. Če
nanese, da sta terapija in rehabilitacija uspešni, se ljudje vrnejo v zunanji svet
in tako nastanejo prosta mesta, čemur se je treba na vse pretege izogibati, ker
to pomeni, daje projekt neuspešen.
(vi)	Trebaj e torej doseči, da ljudje živijo in zadovoljujejo svoje osnovne potrebe
na enem kraju, brez stika z zunanjim svetom in z malo individualnosti. Če je le
mogoče, jim ne pustite, da odločajo o lastnem življenju. Politiki vas bodo cenih,
ker ste uresničih sanje o skupnostni skrbi. Vi pa se boste lahko skrivaj tolažih
. z dejstvom, da končni rezultat ostaja ena proti nič za ustanove.
V Veliki Britaniji in drugih evropskih državah so ta recept že večkrat uspešno
uporabili, vendar pa ni treba, da ste neizvirni - namesto da ustvarite ustanovo
v eni hiši, storite to kar s celo vasjo! Recept je že preizkušen in ugotovih so, da
je dober zlasti zato, ker duševno prizadeti ljudje ostanejo popoboma ločeni od
skupnosti.
3. Domnevajte, da bo vsak model skupnostne skrbi, kije bil uspešen drugod,
uspešen tudi pri vas
Logično je, da ni vselej mogoče brez prilagoditev premikati enega in istega
modela sociabega skrbstva iz ene kulture v drugo. Skupnostna skrb mora biti
prilagojena okolju, iz njega mora zrasti ter se v njem uveljaviti ali propasti.
34
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Ljudi, ki so jih iztrgali iz družbe in jih namestih v izolirane bobišnice-ustanove,
je bilo seveda mogoče zdraviti po modelih, ki niso imeh z družbo nobene zveze.
V primeru skupnostne skrbi pa se morajo modeh nujno ujemati s kulturo.
Če načrtujete sabotažo, preprosto uvozite model, za katerega je znano, daje že
nekje uspel, ki pa ima v vašem kulturnem okolju malo možnosti. V Ameriki
lahko vedno najdemo dovolj vzorov, kijih lahko posnemamo - zlasti zato, ker
je ta dežela glasnik sociabega napredka, ki bo kmalu zajel tudi Evropo -
Macdonaldsove restavracije, oborožene straže v šolah, neobvladljiv problem
mamil, mestni nemiri - vse to. Poiščite torej program duševnega zdravja, kije
bil uspešen v revnem urbanem okolju ameriškega mdustrijskega velemesta, m
ga prenesite v evropsko rurabo skupnost. Vsi bodo rekli, da ste se zares
potrudili, da bi skupnostna skrb zaživela, m ko načrt spodleti, ste lahko
upravičeno presenečeni, popraskate se po glavi m ugotovite, da so očitno krivi
klienti, ki tovrstno pomoč zavračajo; z modelom j e seveda vse v najlepšem redu."^
Če se vam zdi, da bo ameriško povezavo - mimogrede, ta vam lahko prinese
štipendijo za v Ameriko, če znate igrati s pravimi kartami - vendarle pretežko
dokazati, je še vedno dovolj evropskih projektov, ki so v določenem okolju
uspešni, ni pa verjetno, da jih je mogoče prenašati. V Belgiji je dolinica, kjer so
ljudj e s trajnimi duševnimi motnj ami enakopravni člani vaške skupnosti m živij o
v družmskem krogu. Taka je tradicija, stara kakih petsto let. V tem kulturnem
okolju je to izjemno uspešen model. Če se obnese tam, zakaj bi ga ne preizkusih
na obrobju kakega evropskega mesta? Da prenos ne bi imel niti najmanjše
možnosti za uspeh, nikar povsem ne prezrite petstoletne tradicije, m svojim
mestnim kandidatom privoščite samo poldnevno usposabljanje za novo vlogo
(glejte, da boste izbrah čas, ko zaposleni ne bodo mogli priti).
Seveda obstaja nevarnost, daboste, če proučujete razne oblike skupnostne skrbi
v drugih državah, naleteli tudi na modele, ki jih je zelo verjetno mogoče
prenašati m so primerni za vaše okolje. Buden saboter se mora znati izogibati
teh pasti. Ocena projekta na skandmavskem otoku Gothland je, denimo,
pokazala, daje usposabljanje družmskih zdravnikov, ki naj bi odkrih m zdravih
ljudi s samomorilskimi nagnjenji, povzročilo znatno upadanje števila samomorov.
Zdi se verjetno, da je takšna pozitivna vzgojna strategija bržkone splošno
relevantna, m bi se je torej morah čim bolj izogibati.
4. Ne posvetujte se z uporabniki
Če ljudi ne vprašamo, kaj potrebujejo m kaj hočejo, je bolj gotovo, da jim bomo
dali tisto, česar nočejo m kar jim ne bo pomagalo. Navsezadnje obstaja resna
nevarnost, da ljudem, če se z njimi posvetujemo o njihovih potrebah, zbudimo
lažno upanje, da nameravamo storitve prilagoditi tem potrebam. To bi bilo
35
Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE
nepošteno. Če pa bi zares poskusili zagotoviti ljudem tisto, kar menijo, da
potrebujejo, potem bi jih toliko hotelo našo pomoč, da vsi niti ne bi prišh na
vrsto. Bolje, dane dvignemo zapornic. Splohpa, kako naj vedo, kaj potrebujejo,
ko pa so duševno moteni? Mnenje strokovnjakov je gotovo odločilno, tega se
morajo zavedati. Navsezadnje smo mi za to delo plačam, oni pa so v to vpleteni
le amatersko.
Ta izjemna strategija pripelje do več razvitih tehnik:
a)	poskrbite za eno samo vrsto programa, ki mora ustrezati vsem, in če komu
ne, recite, da pač ni primeren za to obhko pomoči (niti pomisliti ne smete, daje
morda pomoč tista, ki ni primerna);
b)	vsaka nastanitev naj bo le začasna, tako da se duševno moteni ljudje ves čas
selijo sem in tja, enkrat prebivajo v sprejemališčih, nato v stanovanjskih
skupinah, pa v bohiišnici in tako naprej od začetka;
c)	poskrbite, dabo tako očitno, da gre za ustanove za duševno bohie, daj ih nihče
ne bo hotel uporabljati. Nad vrata centra obesi napis, ki bo z velikimi rdečimi
črkami oznanjal: CENTER ZA DUŠEVNO BOLNE;
d)	ljudi, ki pridejo k vam s stanovanjskim problemom, pošljite na terapijo; prav
tako tiste s finančnimi in transportnimi problemi ter osamljene in izolirane, tiste
pa, ki potrebujejo terapijo, dajte na čakahio hsto.
5. Zanemarjajte skrbnike
Razumljivo je, da bo določen odstotek ljudi, če jih ne bomo več za daljši čas
pošiljali v ustanove za mentabo zdravje, ostal v krogu ožje družine ali drugih
sorodnikov. Ti "skrbniki" bodo imeh tako več problemov kot prej. Če jim ne
boste nudih posebne pomoči, izobraževanja, podpore in olajšav, se lahko
zanesete, da se bodo prej ali slej stmih vrste in zahtevali, da velike ustanove
ostanejo odprte in še naprej skrbijo za njihove problematične sorodnike. Če
skrbniku ne znamo pomagati - raziskave kažejo, da je to izjemnega pomena
zlasti pri skrbnikih oseb, ki bolehajo za senihio demenco - ga izpostavimo
takšnemu stresu in obremenitvi, da se lahko tudi pri njem pokažejo simptomi
duševnih motenj. Dva za ceno enega torej, zelo pretkano. Tako poskrbimo, da
profesionalci ne bodo nikoh ostah brez dela.
V Veliki Britaniji pa smo bih še bolj prebrisani in skrbnikov nismo samo
zanemarih - posrečilo se nam je celo zbuditi v njih občutek krivde, ker skrbijo
za duševno moteno osebo. V pobem toku antipsihiatričnega gibanja smo
preitlteфretirah delo psihiatra Lainga, in ko so sorodniki pri nas iskali pomoči,
smo jim povedali, daje vsega kriva njihova družinska dinamika, in da so za vse,
kar je narobe z njihovim potomstvom, pravzaprav krivi oni. Nekateri skrbniki
36
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
SO bili dovolj arogantni, da niso upoštevali našega strokovnega mnenja in so se
povezali v svoje organizacije, ki še dandanes dajejo prednost medicinskemu
modelu posredovanja in so nezaupljivi do idej, ki ne podpirajo kontinuirane
osrednje vloge bolnišnic. Morala te zgodbe je: izstradaj skrbnike, nahrani
ustanove.
6.	Usmerite se na lahke primere
Skupnostne službe za duševno zdravje so po definiciji zasnovane širše kot
tradicionabe službe, skoncentrirane v bohiišnici. Medtem ko naj bi bolnišnice
poskrbele za ljudi, ki so zaradi duševnih težav tako prizadeti, da potrebujejo
bobiišnično nego, skupnostne službe lahko dosežejo tudi tiste, ki sicer imajo
probleme, vendar pa so se v glavnem sposobni spoprijeti z življenjem v
normalnem okolju. Za te obstajajo razna nelaskava imena - "zaskrbljenci",
"lahki ranjenci", "mehka psihiatrija", "lažji primer".
Glede na to, da si ta del populacije brez dvoma tudi zasluži pomoč službe za
duševno zdravje, je treba le malo neprizadevnosti načrtovalcev, malo lenobe pri
nadzorovanju zdravstvene službe, ki ne sme dajati prednosti nobeni skupini, in
postopoma se večji del virov osredotoči na "lažje primere". Navsezadnje se
posameznmu profesionalcu (ali profesionalki) v duševnem zdravstvu veliko
bolj izplača delo s klienti, ki potrebujejo terapijo in katerih stanje se lahko vidno
izboljša, kot pa s "kroničnimi shizofi^eniki" ali "zahtevnimi manično depresivnimi
osebami", kar j e naloga, ki zahteva veliko časa in pogosto ni kronana z uspehom.
Ameriški skupnostni centri za duševno zdravje, ustanovljeni v času
Kennedyjevega predsednikovanja, so bih še zlasti uspešni v tem, da se niso
menih za duševno najbolj prizadete in so se osredotočih skoraj izključno na bolj
blesteče "lažje primere" v spektru duševnega zdravja. Minila so leta, predenje
prišlo na dan, da so ti centri, ustanovljenni predvsem za pomoč ljudem s
kroničnimi duševnimi problemi, postopno zanemarih to skupino klientovvprid
"lažjim primerom". Seveda so napravili usodno napako, ker so hoteh kritično
ovrednotiti svoje delo (glej sabotažno strategijo pod točko (7)). Če bi se bih
temu izognih, bi danes ne bih nič pametnejši. Najnovejše raziskave kažejo, da
v
so imeh tudi v Veliki Britaniji centri za duševno zdravje podobne težnje. Ce se
lahko izognete nadzoru, je to gotovo dober način, da si olajšate življenje.
7.	Ničesar kritično ne ocenjujte
Kritično ocenjevanje je nevarno, ker lahko spodbije nekatere domneve, na
katerih temelji vaše profesionabo življenje. Lahko se namreč objektivno
pokaže, da stvari, ki ste jih delah, niso imele uspeha, m lahko spodkoplje
37
Bateman: SABOTAŽNE STRATEGIJE
priljubljene teorije, na katerih ste viseh. Zgodovinsko temelji zdravljenje
duševno motenih na modnih in površnih teorij ah - če bi maničnodepresivne ljudi
privezali na velikansko kolo in jih vrteh do nezavesti, bi to morda iz rijih izgnalo
manijo; morda bodo shizofreniki ozdraveh, če jim pošljemo skozi možgane
pošten elektošok; vse je odvisno od diete; Jezus ozdravi vse; že vem, odstranimo
mu koščke možganov - to bi že moralo pomagati!
Veliko veliko laže se je zanesti samo na svojo intuicijo, na zaupanje v svoje
metode, kakor pa se truditi, da bi preizkusil, ali so dejansko koristne; tako ne
tvegaš, da bi bil razočaran.
Če ste prisiljeni pokazati, kako delate, lahko seveda izberete lažen indikator
delovnega učinka. V neki bohiišnici so se odločih, dabodomerih čas, ko morajo
biti vrata zaklenjena. Menih so, da bo to jasen pokazatelj, kako uspešni so pri
izvajanjunerepresivnega režima za svoje paciente. Videti je bilo, dajim gre zelo
dobro, dokler ni prišlo na dan, da nočejo sprejemati težkih pacientov, ki bi jih
morali imeti pod ključem - ker bi si tako pokvarili rezultate. Domiselne tehnike,
kakršna je ta, si zalužijo, da jih uvrstimo v nadaljevahi tečaj sabotažnih
strategij.
Nič panike torej, če se vam z naštetimi sedmimi preizkušenimi tehnikami ne
posreči popohioma skaziti skupnostnih služb za duševno zdravje. So še druge,
naprednejše metode, ki so lahko še bolj pogubne, čeprav jih je teže izvesti. Če
boste po naključju potrebovah več informacij, vam jihbom z veselj em posredoval.