Prispevek k slovnici interakcije na gradivu zlasti srbskega in 
ukrajinskega jezika
Људмила Поповић: Граматика интеракције у савременим словенским језицима. 
Београд: Славистичко друштво Србије, 2023, 353 стр.
[Ljudmila Popović: Gramatika interakcije u savremenim slovenskim jezicima.  
Beograd: Slavističko društvo Srbije, 2023, 353 str.]
Obseg dela
Delo se osredotoča na interakcijo oz. na medsebojno vplivanje jezikovnih prvin v skladnji, 
zlasti v skladnji srbskega, ukrajinskega in ruskega jezika. Če povzamem po avtorici, je središče 
obravnav slovnice interakcije prav hierarhija pomensko-funkcijskih razmerij v posameznem 
jezikovnem sistemu in s tem tudi neposredno razmerje med posamezno jezikovno prvino in 
celotnim jezikovnim sistemom. In če izhajamo iz skladnje, ki je zasnova in izhodišče vsega 
slovničnega, potem slovnica interakcije poleg vsebine poudarja tudi obliko, vlogo jezikovnih 
prvin in način njihove uporabe. Vse našteto omogoča celovitejšo obravnavo jezika, ki predsta-
vitvi aktualnega slovničnega stanja in rabe dodaja še razvojno-kognitivni vidik.
V zvezi z napisanim se v ospredje postavlja pomen pojava gramatikalizacije v posameznih 
jezikih, raziskujejo se meje in možnosti tega procesa v posameznih jezikih, in tudi v njihovem 
dosedanjem razvoju nasploh. Stalni proces medsebojnega vplivanja in spreminjanja jezikovnih 
prvin, tako znotraj posameznih ravnin kot znotraj uporabe posameznega jezika kot sistemske 
celote, vpliva tudi na redefinicijo pojava gramatikalizacije, kar pomenljivo naznanja večkrat 
uporabljeno predponsko obrazilo re- v naslovih vključenih razprav. Avtorica se je namreč 
odločila, da svoje dosedanje raziskovalno delo na področju funkcijsko-konstrukcijske slov-
nice, uredi v poglavja: Увод [Uvod], I. Интеракција граматичких категорија [Interakcija 
gramatičkih kategorija], II. Ацпектуално-темпорално поље перфективности у словенским 
језицима из угла граматичких иновација [Aspektualno-temporalno polje perfektivnosti 
u slovenskim jezicima iz ugla gramatičkih inovacija], III. Реинтерпретација граматичких 
архаизама [Reinterpretacija gramatičkih arhaizama], IV. Синтактичка реанализа [Sintaktička 
reanaliza]. Sledijo tudi seznami uporabljenih pojmov, omenjanih avtorjev, seznam uporabljene 
literature in povzetka v ruskem in angleškem jeziku.
Osmislitev dela
Uvodno poglavje informativno komentira dosedanje raziskave na področju slovničnih in-
terakcij znotraj posameznih jezikov. Poudarja teoretična izhodišča, ki so bila avtorici osnovna 
nadaljnja vodila za posamezne predstavljene študije v tej monografiji: ta temeljna izhodiščna 
dela so L’évolution des formes grammaticales (1912) A. Meilleta, Grammaticalization: A 
Conceptual Framework (1991) B. Heineja, Ulrike Claudi in Friederike Hünnemeyerja in 
Istorijska lingvistika. Kognitivno-tipološke studije (2013) J. Grković-Mejdžor.
Koristne so ponujene definicije in redefinicije, in zlasti slednje zahtevajo ponovne premi-
sleke, ki morajo biti potrjeni in pokomentirani na jezikovnem gradivu posameznega jezika. 
V tem primeru je največ ponujeno jezikoslovcem, ki poznajo in preučujejo slovanske jezike.
111Andreja Žele: Prispevek k slovnici interakcije na gradivu zlasti srbskega in ukrajinskega jezika
Eden osnovnih in nosilnih pojmov te monografije je gramatikalizacija. Na splošno lahko 
gramatikalizacijo pojmujemo kot nepretrgan proces krepitve slovničnosti jezikovne enote v 
smislu izgube njene izhodiščne pomenske kompleksnosti in s tem tudi pomenske neodvisnosti; 
ta izguba pomenske neodvisnosti to leksikalno enoto vodi v nove in nove slovnične odvisnosti, 
tako glede na zgradbene zmožnosti določenega jezika kot na sporočilne namere določenega 
besedila. Tu je proces gramatikalizacije vezan na vzročno-posledične procese znotraj hierarhič-
nih razmerij med prvinami v jeziku, tj. v razvoju jezikovne rabe določene slovnične kategorije 
stopajo v ospredje in se širijo na račun drugih, ki se pomaknejo na obrobje rabe. Torej v stalni 
razvojni proces jezikovnih sprememb sodi tudi proces gramatikalizacije, ki po avtorici sproža 
vzajemno povezane procese in s tem omogoča »rekontekstualizacijo« posameznih jezikovnih 
prvin v konkretnem besedilu v kontekstu, tj. v konkretnem diskurzu.
Poudarki dela
Že uvodoma je opozorjeno na pomen gramatikalizacije jezikovnih enot in na z njo povezane 
pojave pomenskih posplošitev (»semantičnih generalizacij«) jezikovnih prvin, širitev njihove 
kontekstne uporabe (»ekspanzija«) in s tem povečana možnost slovnične redundance (»gramatične 
redundance«) oz. slovnične odvečnosti, ki v primerih istega konteksta z isto vlogo vodi tudi v 
vzajemno izključevalnost slovničnih oblik. Potrebno je dodati še načelo nevzvratnosti/nepovrat-
nosti (»princip neverzibilnosti«), ki gramatikalizaciji prisoja še enosmernost. To slednje se bo 
razvojno še odkrivalo in bo v nadaljevanju verjetno vezano na specifike posameznega jezika.
Poudarjeno je, da se slovnica interakcije osredotoča na procesni razvoj novih slovničnih 
pomenov na eni strani in hkrati na odpravljanje nepotrebnih oz. nefunkcionalnih, tj. ne več 
funkcionalnih, slovničnih pomenov na drugi strani.
Hkrati slovnica interakcije premika težišče preučevanja jezikovnega sistema, in sicer z 
leksikalnega oz. pomenskega področja na slovnično področje, kjer so v ospredju obravnav 
skladenjske in kontekstne vloge jezikovnih prvin.
Povsem pričakovano je obravnava slovnične interakcije in z njo gramatikalizacije vezana na 
obravnavo glagolskih kategorij, kot so najprej vid in čas, in nato še naklon in način. Prepletena 
soodvisnost naštetih glagolskih kategorij je namreč lahko bistvo zgodbe celotne slovnične 
interakcije; je hkrati še vedno neizčrpen vir preučevanja znotraj posameznega jezika in zelo 
potrebno problemsko izhodišče za vse nadaljnje kontrastivne študije.
Slovnica interakcije se torej kar naprej spreminja in zato ostaja večno jezikoslovno aktualno 
področje: pri uporabi besednih oblik združuje preteklost s prihodnostjo. V tej monografiji je 
slovnično interakcijo avtorica vzorčno ujela v nekaj svojih prispevkov. Predstavlja in hkrati 
problematizira uporabo določenih časovno-vidskih oblik glagolov rekanja in premikanja s 
hkratno naklonsko rabo; naklon in način združuje pri obravnavi glagola trebati. V danes tvor-
nih jezikovnih zgradbah predstavlja »polje vidsko-časovne rabe« in znotraj diatez sklepa na 
posamezne »slovnične inovacije« v oblikoskladenjski rabi. Avtorica za te slovnične inovacije, 
npr. pri rabi posameznih glagolskih zloženih in nezloženih oblik, uporablja tudi sintagmo 
»skladenjska reanaliza/reinterpretacija«.
Za konec lahko sklenem, da je to aktualno jezikoslovno delo, ki vključuje tako že prever-
jena slovnična kot novejša sociolingvistična načela. Zlasti pa avtorica nekatera že preizkušena 
metodološka jezikoslovna vodila preizkusi in ovrednoti še na gradivu slovanskih jezikov, zlasti 
na gradivu srbskega, ukrajinskega in ruskega jezika, primerjalno-kontrastivno pa tudi širše, 
tj. tudi na drugih slovanskih jezikih. In to slednje je velika, vsaj posredna, potrditev za vse 
vključene jezike in za njihove oblikoskladenjske in zgradbene zmožnosti.
Slavistična revija, letnik 72/2024, št. 1, januar–marec112
Seveda kot naslovniki in preučevalci prvenstveno lastnega jezika ne moremo mimo tega, 
da bi avtorica v nekaj svojih vseslovanskih obravnav lahko vključila tudi že kontrastivno (slo-
vensko-rusko) predstavljene jezikoslovne pojave, ki so jih v zadnjih desetletjih v mednarodnem 
prostoru predstavili tudi slovenski jezikoslovci slavisti, npr. A. Derganc, M Uhlik. Slovenščina 
je omenjena na nekaj straneh, npr. na straneh 115, 228, vendar bi si glede na primerjan zgodo-
vinski prikaz oblikoskladenjskih in zgradbenofunkcijskih značilnosti (omenjan je S. Škrabec, 
str. 115) zagotovo zaslužila nekaj več pozornosti. Po drugi strani pa je razumljivo, da tako 
zastavljena obravnava za podrobnejšo predstavitev načetih in še nenačetih slovničnih zgradb 
zahteva nadaljevanje, zlasti nadaljnjo problemsko razpravo o že in še ne primerjanih jezikovnih 
pojavih. In povsem razumljivo je tudi, da se je avtorica iskreno raziskovalno zamejila samo na 
svoje dosedanje študije, brez dodatnega zgolj teoretičnega predvidevanja ali povzemanja po 
drugih jezikoslovcih. Zato avtorici lahko zaželimo samo uspešno nadaljevanje zastavljenega 
dela. To njeno delo še zlasti za nas, ki analiziramo svojega ali pa tudi več slovanskih jezikov, 
predstavlja uporaben jezikoslovni doprinos. Je pobuda in hkrati uvid v to, kaj in kako bi se 
splačalo (še) pogledati in obravnavati v lastnem, in tudi še v sorodnem jeziku.
Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
andreja.zele@ff.uni-lj.si
Slavistična revija 72/1 (2024): 110–112
DOI 10.57589/srl.v72i1.4173
Tip 1.19