,-r

Lieto.
CVETJE
z vertov svetega Frančiška, ijc
---------------------afj

V Gorici, listopad 1881.
II. zvezek.
V
»Media vita in morte sumus “
sredi nas življenja dni
®iert povsod obdaja;
Je se pae pomoč dobi, j °st kje nahaja?
I 0° t!l ^0SP0(b sam si-
j., peče grozno greh nas gerd, c\ *v°j je nam zaslužil serd. -| n 8>’eti Gospod Bog, n SVeti, močni Bog,
I n,. sveti, vsmiljeni zveličar,
42- t v
I 'mjj1 nam V^°P™
reki grenkih smertnih tog!
Kyrie eleison!
Y sredo nas peklà noči Greh naš gnjusni klati;
Kam vbežimo, Bog naš ti,
Kje bo nam obstati ?
Pri tebi, Gospod, samem.
Prelil si drago kri za nàs, Dobrotljiv nam nagnil obraz.
O sveti Gospod Bog,
O sveti, močni Bog,
O sveti, vsmiljeni zveličar,
Ti večni Bog!
O daj nam mirno vmreti,
Yzemi nas v svojih svetili krog! Kyrie eleison!
Y sredi smertnih tog preti Kam peklensko žrelo ;
Gdo nas reši, gdo oprosti Take t^eže smelo?
To ti, Gospod, le sam si. Slabost se naša smili ti, Pomagaš rad nam v sili ti. O sveti Gospod Bog,
O sveti, močni Bog,
O sveti, vsmiljeni zveličar, Ti večni Bog!
Obaruj nas obupa,
Vtolaži vbozih britki stok ! Kyrie eleison!
— 322 —
Vodilo tretjega reda sv. Frančiška s kratko razlago.
Šestnajsto poglavje.
O obiskovanju in kaznovanju tistih, ki slabo žive.
Nadalje naj se ministri z brati in sestrami svojega mesta ali traja shajajo k občnemu obiskovanju v kakem samostanu ali če ga ni tam, v kaki cerkvi, in naj imajo za vizitatorja mašnika iz kakega od cerkve poterjenega reda; naj jim ta naloži zveličavno pokoro za storjene pregreške. Drugi pa jim nobeden ne sme te vizitatorske službe opravljati. Ker je pa tako življenje vpeljano od sv. Frančiška, svetujemo, da se vzamejo vizitatorji in učeniki iz reda manjših bratov, katere bodo odločili kustosi in gvardijani tega reda, ko bodo za to prošeni. Nikaker pa nočemo, da bi se ta bratovščina od neduhovnika obiskovala (vizitirala). Tako obiskovanje pa naj se napravlja enkrat na leto, če ne terja kaka posebna potreba, da bi se večkrat ponovilo. Nepoboljšljivi pa in nevbogljivi naj se trikrat opominjajo, in če se ne poboljšajo, naj se po nasvetu diskretov (svetovavcev) izpahnejo iz družbe te bratovščine.
Razlaga.
Nekedaj so si bratje in sestre tretjega reda sami volili oglednika ali vizitatorja; papež Nikolaj IV. jim v tem poglavju le svetujejo, naj si ga izvolijo iz pervega reda sv. Frančiška; poznejši papeži pa so to naravnost zapovedali ter generalnim in provincialnim ministrom tega reda oblast dali tretjemu redu odločevati vizi' tatorje. Odločujejo se navadno na tri leta pri provincijalnih kapi-teljnih pervega reda. Sme se pa za to službo postaviti tudi kak svetovni duhovnik, samo da mora tudi sam biti v tretjem redu.
Ime vizitator (obiskovavec ali oglednik) dandanašnji pri na» ni kaj v navadi, temuč navadno pravimo ravnatelj ali direktor, prednjih ali prezes tretjega reda, ker je dandanašnji skoraj vsa skerb za ta red v njegovih rokah. Ravnatelj ima vpisovati v red, preobleko opravljati in obljube sprejemati; on ima tudi pravico po potrebi polajšanje dajati glede predpisov svetega vodila, pokoro nalagati ^ tistim, ki se kaj pregreše, in po svetu predstojnikov nepoboljšljive j iz reda izbrisati; on ima ob shodih pridigati in učiti, sveto vodilo I razlagati in k pravi pobožnosti napeljevati ude ter vesoljno odvezo M
— 323 —
jim dajati. Do njega naj se torej oberne, kedor hoče v red sprejet biti; prinesti pa mora spričevalo od svojega domačega duhovnega pastirja, ali tudi od ministra ali predstojnika tretjega reda, da je po svojem kerščanskem življenju vreden v red sprejet biti. Ravnatelj naj prosivca izprašuje in podučuje, kaker vkazuje vodilo v 1. in 2. poglavju. Preobleka naj se potem napravi, ako mogoče, ob občnem shodu in tedaj naj vodja dotičnemu pove, da more čez eno leto obljube storiti ; za kar pa se ima prej oglasiti, ter zopet od domačega duhovnika in redovnega predstojnika spričevalo prinesti, da ni zaderžka, ki bi oviral njegove obljube. O preobleki ali potem, ko obljube dela, se da dotičnemu bratu ali sestri novo redovno ime ; tudi se jim naredi spričevalo sprejema ali obljub.
Vsaki ravnatelj imej dva zapisnika tretjerednikov, ki jih ima voditi; v enega se zapisujejo imena tistih, ki v red stopijo, v drugega tistih, ki narede obljube. Imena poslednjih naj ravnatelji, ki so izmej svetovne dudovščine, vsako leto sproti pošljejo v bližnji samostan pervega reda. Oni naj tudi vsake tri leta prosijo dotične-ga provincijala, da jim ponovi oblast.
Nasproti pa naj ravnatelji, ki so udje pervega reda, skerbe, da bodo vedno v lepem soglasju z duhovnimi pastirji tistih krajev, kjer imajo svoje tretjerednike ; te naj opominjajo, da bodo svojim domačim duhovnikom pokorni in s posebno spoštljivostjo vdani, da bodo pridno hodili k župni službi božji ter vsem ljudem svojega kraja v tem oziru najlepši zgled dajali.
K obiskovanju ali vizitaciji naj se bratje in sestre zbero, ke-der jim je napovedano, v cerkvi, kjer imajo navadno svoje shode; saj je vizitator ravno tisti, ki jim ima ob drugih shodih besedo božjo oznanjevati, kar pervotno ni bilo tako. Mej tem, ko večina v cerkvi ostane ter moli, morejo posamezni v zakristiji zaporedoma govoriti z vizitatorjem, ter ob kratkem svoje posebne misli in želje, prošnje in pritožbe mu razodeti. Ob tej priložnosti naj se tisti, ki malo spodbudno ali celo spotekljivo žive, ljubeznjivo pa resno opominjajo in svare. Ako je njihova napaka svetu v pohujšanje in redu na škodo ter. s$ po trikratnem opominjanju niso poboljšali, ni drugega pomočka, kaker take očitno s pridižnice izključiti iz reda z besedami: „ta in ta je nehal ali nehala biti ud tretjega reda.“ Vender naj ravnatelj dobro premisli, preden to stori, in posvetuje se ne le z ministri in diskreti, temuč ako je mogoče tudi z dotičnim duhovnim pastirjem. Izključeni izgube vse pravice in milosti reda ter naj se nigdar več ne sprejmejo.
— 324 —
Sedemnajsto poglavje.
Kako naj se ogibljejo prepirov mej seboj in z drugimi.
Bratje in sestre naj se tudi ogibljejo, koliker je mogoče, prepirov mej seboj in z drugimi; če so se pa prepiri, vneli naj jih skerbno poravnajo. Če ni drugači, naj se obernejo do tistega, ki ima pravico razsoj e vati.
Razlaga.
Že v drugem poglavju naroča sv. Frančišek, da naj se spravi sè svojimi bližnjimi, gdor hoče sprejet biti v tretji red; nato uči v desetem poglavju, kako naj se bratje pomirijo mej seboj in z drugimi; naposled v le-tem — sedemnajstem — poglavju še enkrat svari pred kregi, prepiri in pravdami. Iz tega vidimo očitno, kako imenitna se je zdela ta reč svetemu očetu Frančišku, in po pravici'• Saj tudi naš božji zveličar sam svetuje, rajši vse poterpeti, kaker pa kregati se in prepirati. „Ce te gdo vdari po desnem licu11, tako beremo pri sv. Matevžu (5, 39-40), „ nastavi mu tudi drugo ; in gdor se hoče pravdati s teboj in tvojo suknjo ti vzeti, pusti mu še plašč.“ Tender s temi besedami Kristus ne prepoveduje pravično se braniti in tako tudi sveto vodilo pripušča, keder ni druge pomoči, pred postavljeno sodbo iskati pravice. Ali, če je le količkaj mogoče» naj se izkušajo rajši sami poravnati sè svojim nasprotnikom, ali pa naj prepuste kakemu izkušenemu, poštenemu možu razsodbo.
Se bolj se je treba varovati pravd, če imajo bratje in sestre mej sabo kakove prepire. Tu veljajo gotovo besede aposteljna Pavla (I. Kor. 6, 7) : „Že to je nerodnost mej vami, ker imate pravde mej saboj ; zakaj rajši krivice ne terpite? zakaj rajši ne prenašate škode? Ti pa krivico delate in škodo, in to bratom!" — Ako imajo torej tretjeredniki kaj mej sabo, naj jih skušajo zravnati redovni predstojniki in ogledniki; če si ne dajo dopovedati, bo pa najboljše, da se izključijo iz reda, berž ko se začno tožariti in pravdati. Saj bi jim tretji red malo ali nič ne hasnil, oni pa bi njemu ko malopridni udje mnogo škodili na zunaj in na znotraj ; red bi pred svetom izgubljal dobro ime, dotična skupščina pa mir mej sabo in bratovsko edinost.
— 325 —
Premišljevanja o prečastiti ji vili ranah svetega Frančiška.
Peto premišljevanje.
4.	poglavje.
O nekem svetem bratu, ki je videl čudovito prikazen nekega svojega tovariša, ki jc bil vmerl.
V rimski okrajini je videl neki jako pobožen in svet brat tole prikazen. Ko je vmerl neko noč in zjutraj bil pokopan pred vhodom v zborno izbo neki ljubeznjiv brat njegov tovariš, ravno ta dan se je zbral tisti brat v nekem kotu zborne izbe po kosilu, da bi pobožno prosil Boga in sv. Frančiška za dušo tistega brata, ki je bil vmerl, svojega tovariša. In ko je dalj časa molil s prošnjami in solzami o poldne, ko so bili vsi drugi spat šli, zasliši naenkrat velik ropot po samostanu ; hitro torej z velikim strahom oberne oči proti grobu tistega svojega tovariša in vidi tam stati pri vhodu v zborno izbo svetega Frančiška in za njim veliko množico bratov okoli tistega groba. In ko dalje gleda, vidi v sredi samostana močno velik ogenj in v sredi plamena dušo svojega ranjkega tovariša. Gleda tudi okoli samostana in vidi Jezusa Kristusa ko gre okoli samostana z velikim tovarištvom angeljev in svetnikov. Ko gleda te reči z velikim stermenjem, vidi, ko gre Kristus mimo zborne izbe, da sv. Frančišek sè vsemi svojimi brati poklekne in tako pravi: »Preljubi moj oče in Gospod, po tisti neprecenljivi ljubezni, ki si jo pokazal človeškemu rodu v svojem včlovečenju, te prosim, da imej vsmiljenje z dušo tistega mojega brata, ki gori v tistem ognju." In Kristus ne odgovori nič, temuč kar mimo gre. In ko se je v drugič vernil ter mimo zborne izbe šel, sveti Frančišek še poklekne se svojimi brati kakor vpervič ter ga prosi na ta način : flVsmiljeni oče in Gospod, po neizmerni ljubezni, ki si jo pokazal človeškemu rodu, ko si vmerl na lesu križa, te prosim da imej vsmiljenje z dušo tistega mojega brata." In Kristus je ravno tako mimo šel ter ni vslišal. In ko je zavil okoli samostana se verne vtretjič in gre mimo zborne izbe, in tedaj sv. Frančišek poklekne kaker prej, pokaže mu roke in noge in persi in pravi tako: »Vsmi-ljeni oče in Gospod, po tisti veliki bolečini in veliki tolažbi, ki
— 326 —
sem jo okušal, ko si vložil te rane v moje meso, te prosim, da imej vsmiljenje z dušo mojega brata, ki je v tistem ognju vic." Čudna stvar! ko je prosil Kristusa le-ta tretji pot sv. Frančišek v imenu svojih ran, vstavi se ta hip in gleda rane in vsliši prošnjo in pravi tako: „Tebi, Frančišek, dan jaz dušo tvojega brata.“ In s tem gotovo da je hotel počastiti in poterditi slavne rane sv. Frančiška in naravnost naznaniti, da se duše njegovih bratov, ki pridejo v vice, ne rešijo terpljenja in ne peljejo v večno zveličanje lažje, kaker po moči njegovih ran, po besedah, ki jih je Kristus rekel sv. Frančišku, ko mu jih je vtisnil. Zato je hitro, ko so bile rečene tiste besede, izginil tisti ogenj iz samostana in vmerli brat je prišel k sv. Frančišku in skupaj z njim in s Kristusom je šlo vse tisto lepo tovarištvo sè svojim slavnim kraljem v nebesa. Zavoljo tega se je tisti njegov tovariš in brat, ki je molil zanj, silno veselil, ko ga je videl rešenega terpljenja in peljanega v raj ; in potem je povedal drugim bratom po versti vso prikazen in vkupaj ž njimi je hvalil in zahvaljal Boga.
5.	poglavje.
Kako je neki imeniten vitez in častivcc sv. Frančiška gotovost dobil glede s inerti in prečastitijivih ran sv. Frančiška.
Neki imeniten vitez iz Masse sv. Petra, z imenom Landolf, ki je sv. Frančiška močno častil ter naposled iz njegovih rok prejel obleko tretjega reda, je tako-le gotovost dobil glede smerti in pr e častitljivih ran sv. Frančiška.
Ko je bil sv. Frančišek blizu smerti, tedaj je hudič v omenjenem kraju neko ženo obsedel ter jo nevsmiljeno trapil, zraven pa ji je toliko učenost dal, da je premagala vse učene in modre može, ki so prihajali, da bi se skušali ž njo. Zgodilo se je pa, da je hudič iž nje šel ter jo za dva dni pustil prosto. Tretji dan se je pa zopet vernil vanjo ter jo je še bolj nevsmiljeno trapil, kaker poprej. Ko je gospod Landolf to izvedel, gre k tisti ženi in vpraša hudiča, ki je v nji bil, zakaj jo je za dva dni zapustil, in zdaj, ko se je vernil, jo bolj trapi, kaker poprej. Hudič odgovori: „Da sem jo zapustil, je bilo to vzrok, ker smo se zbrali, jaz se vsemi tovariši, ki so v tej okolici, ter šli jako mogočni k smerti berača Frančiška, da bi se ž njim pregovarjali in pridobili njegovo dušo. Pa obdajala in branila jo je veča truma angeljev, kaker je bilo nas, in ti so jo v nebesa nesli, mi pa smo osramočeni odešli. Tako

— 327 —
zdaj nadomeščam in plačujem tej nesrečni ženi, kar sem v teh dveh dneh zamudil. “
Gospod Landolf ga je nato v imenu božjem zarotil, naj mu pove, kaj je resničnega na svetosti sv. Frančiška, o katerem pravi, da je vmerl, in na svetosti sv. Klare, ki je bila še živa. Hudič mu je odgovoril: „Hočem ali nočem, povedal ti bom to, kar je res. Bog oče se je zavoljo grehov sveta tako razjezil, da je bilo videti, kaker bi hotel v kratkem izreči končno sodbo proti moškim in proti ženskam ter jih zatreti in sè sveta pomesti, če se ne poboljšajo. Kristus pa, sin njegov, je prosil za grešnike in obljubil svoje življenje in terpljenje ponoviti v nekem moškem, to je v vbožčku in beraču Frančišku, po čiger življenju in podučevanju jih bo mnogo sè vsega sveta nazaj pripeljal na pot resnice in mnogo tudi k pokori. In zdaj, da svetu pokaže, kar je storil nad sv. Frančiškom, je hotel, da jih je mnogo pri njegovi smorti videlo in tudi dotek-nilo se ran njegovega terpljenja, kateremu je bil še živemu vtisnil v telo. Podobno je tudi mati Kristusova obljubila ponoviti svojo deviško čistost in ponižnost v ženski, to je v sestri Klari, tako, da bo po njenem zgledu mnogo ženskih našim rokam odtergano. Ta dvojna obljuba je Boga Očeta potolažila, da je odložil končno razsodbo.14
Gospod Landolf se je hotel prepričati, ali je hudič, ki je oče in zaloga laži, resnico govoril v teh rečeh in še posebno kar zadeva smert sv. Frančiška. Poslal je tedaj enega svojih zvestih služabnikov v Asiz, v samostan svete Marije Angeljske, da bi zvedel, če je sv. Frančišek še pri življenju, ali če je že vmerl. Ko je ta v samostan prišel, je vse natančno pozvedel, in ko se je vermi, sporočil je svojemu gospodu za gotovo, da se je sv. Frančišek ravno tisti dan in tisto uro iz tega življenja ločil, kaker je bil hudič povedal.
6.	poglavje.
Papež G regor IX. dobi pojasnilo glede neke dvoj Uve, katero je imel zavoljo ran sv. Frančiška.
Izpustivši vse druge čudeže svetih prečastitljivih ran sv. Frančiška, ki se berejo v popisih njegovega življenja, naj se izve h koncu petega premišljevanja, da ko so papež Gregor IX. glede persne rane sv. Frančiška nekoliko dvojih, se jim je neko noč, kaker so sami pozneje pravili, prikazal sv. Frančišek, vzdignil nekoliko desno roko in razkrivši persno rano prosil jih eno sklčnico, in
— 328 —
oni so jo vkazali prinesti, in sv. Frančišek si jo je dal podstaviti pod persno rano in v resnici se je zdelo papežu, da se je do ver-ha napolnila s kervjo, pomešano z vodo, ki je tekla iz imenovane rane, in od takrat je odešlo od njih vse dvojenje. In potem so po svetu vseli kardinalov poterdili prečastitljive rane sv. Frančiška, ter so o tem posebno pismo s privešenim pečatom izročili bratom ; in to so storili v Viterbu v enajstem letu svojega papeštva, in potlej v dvanajstem letu so izdali še drugo pismo, bolj obširno.
Tudi papež Miklavž III. in papež Aleksander sta dala o tem obširne privilegije, po katerih je se vsakim, ki bi tajil prečastitljive rane sv. Frančiška, kaker s krivovercem ravnati.
In to naj bo zadosti glede petega premišljevanja preslavnih in prečastitljivih ran našega očeta, sv. Frančiška, katerega življenje nam Bog daj nasledovati na tem svetu, da bomo enkrat vredni s pomočjo njegovih preslavnih ran ž njim zveličani biti v nebesih.
V hvalo Jezusa Kristusa in vbožčka sv. Frančiška !
Amen !
-----------CSC3------------
Sv. Jožefa žalost in veselje.
XI.
Ena naj težavniših reči na svetu je — zvesto izpolnjevanje dolžnosti svojega stanu. Že v mladosti človeka vse drugo bolj veseli, kaker ravno tisto delo, ki ga stariši ali pa učeniki zapovedujejo. Keder je n. pr. učencu zapovedano kaj spiovati, takrat bi se raje učil; ko se ima učiti, bi raje bral; ko pride branje na versto ga spet kaj druzega bolj mika; sploh pa vse, kar je z resnim trudom sklenjeno, kar se delo imenuje, to je otroku zoperno. Kavno zato nekterim noben stan ni všeč, in v svojih cvetočih letih si vedno zbirajo in prebirajo stanove, da si slednjič nobenega ne zbero, ako namreč nadležnega beraštva poštenim stanovom ne moremo prištevati. Pa če si je tudi člo.vek svoj stan za stalno izvolil, mu spet večkrat nobena reč ni tako neljuba in težavna, kaker ravno tista opravila, katera mu Izvoljeni stan naklada; dela družili stailo v, meni, bi mu šla veselejše od rok. Poznal sem ljudi, ki po svojem stanu piso imeli.težkih del, in še teh primeroma prav malo, pa so vender zdihovali in tožili, koliko imajo dela in terpljenja; in res bi bili vse drugo rajši pred zveršili, ka-
— 329 —
ker dolžnost svojega stanu. Kaj pa hočem še le reči o onih, katerim stan naklada tako obilna in težka dela, da so po njih ime dobili „delavci“, „težaki“? Ako mora terpin delati od zore do mraka in se s toliko močjo truditi, da mu ves ljubi dan vroč pot od čela kaplje: kaj, da bi se ne vtrudil, ne naveličal?
In čem daljše je življenje tem bolj se pristudi enakomerno opravilo. Kar sta Adam in Eva grešila, je zdaj delo za kazen, nam je tedaj nepovoljno ; zakaj sleherna kazen je koliker toliko zoperna. In ravno dolžnosti, ki nam jili naš stan naklada, nas naj bolj vživo spominjajo, da je zemlja dolina solz, da sloni težak jarem na ramah Adamovih otrok.
Za sv. Jožefa ni bilo drugače; saj je bil tudi on „iz persti narejen, s kostmi in žilami sklenjen,1* za delo odločen, kaker vsak Adamov sin. Tudi njemu se je delo težko zdelo, tudi njemu so dolžnosti stanu napravljale grenke ure. In mnogo okoliščin je njemu delo še bolj težilo in grenilo, kaker družim delavcem.
Bil je kraljevega rodu. Spodobil bi se mu bil po vsej pravic kraljevi stan, ne pa — tesarski. Kraljeve vkaze dajati, bi mu bilo pač prijetniše, kaker sè sekiro, z obličem, svedrom in žago terd les obdelovati; podložnili častne poklone sprejemati, bilo bi slajše, kaker od slabih plačnikov vborni zaslužek izterjevati; v krasni palači na zlatem prestolu sedeti, bi mu bilo seveda bolj vgajalo, kaker v tesni vborni tesarnici svoj pot prelivati Sploh, če smem po sedanjih izkušnjah soditi, moram že reči, da tesarsko delo se možu iz kraljevega rodu ni moglo primerno zdeti, nikar še prijetno.
Neprijetno je moralo biti za sv. Jožefa ponižno rokodelstvo tudi zato, ker je bil ves čas svojega življenja v revščini in pomanjkanju. Koliko lažje in hasnovitiše je rokodelstvo onemu, ki si lahko napravi obilno zalogo blaga in izdelkov, ki si lahko preskerbi najboljšega orodja in druzih olajšav! A sv. Jožef tega ni imel; pri njem je bilo delo le od danes do jutri, zaslužek takorekoč iz roke v roko. Premožen mojster si lahko privošči v posebnih časih po-voljni počitek; keder jè kaj bolehen, lahko izroči delo družim rokam — pomočnikom, dokler popolnoma ne okreva. O sv. Jožefu pa beremo v starih sporočilih, da ni imel nikakeršnega pomočnika, nobenega posla; pole£ tesarstva je tedaj moral skerbeti še za druge hišne potrebščine. Res da mu je pri delu pomagal sam Sin božji; a kako težko mu je moralo biti, Jezusu prepustiti ali celo zapovedati kako težavno tesarsko opravilo. In poleg tega je takrat,
— 330 —
ko je mogel Jezus pomagati, sv. Jožef že močno opešal, je tedaj * zbog starosti vsako delo dvakrat težje opravljal.
Jako opovirano je bilo delo sv. Jožefa tudi s tem, da se je moral tolikrat seliti, večkrat ne vedé, kam pojde in za koliko časa. Ob taki priliki še tek pripomočkov, katere je imel ni mogel vseh seboj jemati; prejšnje naročnike je izgubil, novih v tujem kraju je bilo pa težko dobiti. Vsak rokodelec ve, kako to delo otežuje. In tudi mi se ne bomo čudili, če se je mnogokrat delo zdelo sv. Jožefu težak jarem, ki ga je toliko let moral nositi: precej v mladosti, ko je bil še sam, moral je delati; ko je z Jezusom bežal v Egipet in nazaj na Galilejsko, moral je še bolj delati; nikjer ni našel počitka, še le — na smertni postelji.
Znabiti še bolj, kak er delo njegovih rok, so ga težile dušne skerbi, ki jih je imel po svojem preimenitnem stanu. V tem spisu sem imel že mnogokrat priliko jih omeniti ; le to naj še pristavim, da tudi potlej, ko se je bil z Jezusom za stalno preselil v Nazaret ter ga je bilo marisikako drugo zlo že zapustilo, ga vender skerbi še niso popustile. Omenim naj le eno samo. Vedel je, da je Jezus pravi Bog, da je Odrešenik vesoljnega sveta ; in vender ostane ves čas skrit pred svetom, živi in dela na tihem, — kaj ima pač to pomeniti? Sv. Jožefu ni bilo dano, gledati vsegamogočnosti Jezusove, kaker jo je videla Marija in drugi ljudje o brezštevilnih čudežih, ki jih je Jezus po njegovi smerti delal. Z nekim skrivnostnim plaščem se mu zakriva sedanjost in prihodnost. Upanje ga sicer tolaži, a po drugi strani ga dovolj straši neznane prihodnosti prebritki meč, napovedan po Simeonu v tempeljnu.
Pa kaker so bile stanovske dolžnosti za sv. Jožefa težavniše, kaker za druge ljudi, tako je bila pa tudi tolažba in pomoč obil-niša. To bomo tem lažje razumeli, ako prevdarimo, kaj že nam navadnim ljudem delo lajša in slajša.
Kaj neki? Pred vsem prijetni počitek! Joj, kakoje pridni delavec zvečer ves vtrujen in spehan, da se mu nobena reč nič več ne ljubi; roke in noge mu omagujejo, život je ves potert, serce pa izgublja za sleherno delo tolikanj potrebni pogum. Pa čuj, „iz belega turna line“ že naznanja zvon zaželeni delopust. Pobožni delavec se pokriža in moli, v pošteni družbi se mej prijaznimi pogovori domu približuje, pri zmerni večerji se sc svojimi veselo raz-govaija, opravi večerno molitev, na to ga sladko spanje zaziblje— in glej kaker prerojen se zjutraj zbudi pa, kaker bi sinoči nič tru-
— 331 —
v
da ne bilo, s čilimi udi vesel hiti k svojim navadnim opravilam. Se bolj zdatno si ob nedeljih in praznikih odpočije.
Ali tako prijetnega počitka pa še noben delavec ni nikoli imel, kakor sv. Jožef. Zelò žal mi je, da tega ne znam tako pri-serčno popisati, kakor so znali svetniki premišljevati : Kako rajsko ljubeznjivo se je po dokončanem delu razveseljeval v nebeški družbi Jezusa in Marije; kolika tolažba mu je bila postrežba, s katero sta ga vselej razveseljevala Sin božji in Mati božja; kako dobro je delo vtrujenemu tesarju, ko so mej prijaznimi pogovori priproste jedi, katere je Marija pripravljala, skupaj vživali, potem skupaj Boga hvalili, in potlej še nekaj časa se skupaj razvedrovali ; pa tudi mej delom sta mu Jezus in Marija sè svojo pričujočnostjo pogum in serčnost dajala.
Drugi pripomoček, dolžnosti svojega stanu si lajšati je dober namen. Že mi navadni ljudje večkrat najtežavniša dela nekako lahkotuo in urno opravljamo, ako smo jih s prav krepkim sklepom že naprej Bogu darovali ; in če bi imeli v velikem trudu že omagovati in omahovati, nas kratka beseda: „Iz ljubezni do tebe o Jezus!* ako pride iz dna serca, zopet podpre in daje novo moč omahljivi volji. Sveti Jožef je bil pa v tem oziru tako srečen, da je vedno blizu sebe imel Jezusa in Marijo; tedaj ni nigdar mogel pozabiti, da vse, kar dela, je v pervi versti za njiju dva. V potu svojega obraza je služil Sinu božjemu kruh, ki se je imel spremeniti v tisto božjo kri, ki je bila prelita za zveličanje celega sveta ; vsakdanji zaslužek je'obračal za naj potrebniše reči Njemu, ki mu je celi svet v/last, da bi ohranil življenje Njemu, ki daje in ohranjuje življenje vsim stvarem. Iz ljubezni do Jezusa in Marije tako zgodaj vstaja; iz ljubezni do Jezusa in Marije se mej dnevom trudi in poti; vsaka stopinja, vsak mahljej, vse vse je za ljubega Jezusa in Marijo! In kako, da bi mu ne šlo delo, če tudi še tolikanj težko, veselo in vspešno od rok !
Posebno zdaten pripomoček dolžnosti in opravila svojega stanu si slajšati, pa ima vsak človek sam v sebi. Skušnja uči, da kolikor popolniši in svetejši je kedo, toliko natančniši in veselejši je v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Prava svetost se naj lažje spozna na tem, kako se stanovske dolžnosti izpolnjujejo ; in katekizem nam še posebej veleva, da moramo pri spovedi poleg druzega terdno skleniti, da bomo dolžnosti svojega stanu natanko izpolnjevali. — Tedaj tudi iz tega ozira, ker jo bil sv. Jožef mej svetniki naj pra-vičniši, moramo soditi, da se mu delo, čeravno v resnici težko, ven-
332
der ni zdelo tako grozovita nesreča, mariveč, da je bil sv. Jožef vesel delavec, zato ker je bil „pravičen.“ Z molitvijo je pričel, z molitvijo nadaljeval, in če je bil še tako truden, se ni naveličal. Kako bi se bil tudi naveličal, ko je videl, da se Marija najsvetejša Devica tudi ne naveliča kaker dekla delati ter si ne privošči druzega počitka kaker za molitev; kako bi se bil naveličal, ko se celo Sin božji ne naveliča : nov pogum mu raste, ko vidi potne kaplje na naj svetejšem čelu in žulje na najsvetejših rokah!
Brez dela tudi izmej nas nobeden ne more in ne sme biti. Pa mnogim se ravno delo zdi naj težja reč. Kaj si ga olajšajo po zgledu sv. Jožefa. Z resnim delom naj pametno verstijo počitek, ki je pred Bogom in ljudmi pošten; zakaj, če si v grehu in nepo-poštenosti počitka iščejo, se jim bo delo gotovo pristudilo. Kaj delajo vsigdar iz dobrega namena, za Boga, in delo jih bo veselilo, zakaj če bi tudi za svet ne imelo vspeha, pri Bogu ne bo zastonj. Pred vsem pa naj si prizadevajo zboljšati svoje serce: keder bodo sami dobri, blagi poštenjaki, jim bo delo za veselje, kaker Adamu, dokler je bil nedolžen. Zato opominja pesnik :
„Kespametno ljudstvo, čemu li tvoj stok?
Ka delo! Ke nosi mi križema rok!
Poverni se samo v pervotnost nazaj In našlo povsodi pervotni boš raj !




Molimo zn verne duše v vicah!
Lani (1880) na vseh svetnikov dan proti večeru, tako piše neki duhovnik v francoskem časniku, ki se imenuje „Reševavec duš ' iz vic“ *), me je prišla obiskat neka pobožna oseba tretjega reda sv. Frančiška. Priporočil sem ji, naj moli za duše v vicah tistih šest očenašev, češčenasimarij in „čast bodi Bogu Očetu“, ki so za ude tretjega reda s tako obilimi odpustki obdarovani. Ona jo to zvesto izpolnila. En del noči in ves naslednji dan je ponavljala to molitev, ne le ob prostih urah, temuč tudi mej delom po dnevi.
*) „Le liberatela- des aincs du purgatone1' (par Cloquet, Paris, rue de Vaugirard, 38) aprii 1881. Ta list izhaja po enkrat na mesec ter velja na loto 2I/2 franka.

— 333 —
Za toliko gorečnost je hotel Bog poplačati jo. Ko po večerni molitvi še zadnji krat odmoli omenjenih šest očenašev, češčenasimarij in »čast bodi“ ter vstane, da bi šla spat, kar vidi dva koraka pred seboj človeško postavo od glave do nog ogernjeno z neko belo obleko, ki ji je tudi obraz pokrivala. Ta prikazen stoji nekaj tre-notkov pred njo, potem pa se začne počasi vzdigovati, in ko seje vzdigovala, je bila če dalje svitlejši, dokler jedo stropa povzdignjena kaker sonce se zasvetila ter nato naglo izginila. Osebo pa, ki jo je gledala, je napolnila ta prikazen s toliko radostjo, da je za nekaj trenotkov mislila, kaker bi bila v nebesih. Bila je pač gotovo duša iz vic rešena, ki se je prišla zahvalit svoji dobrotnici, Preden jo šla v nebesa, ter izpodbujat jo, naj bi tudi še zanaprej opravljala tako pobožnost za verne duše v vicah. —
Goreči slovenski duhovni pastir, ki nam je poslal ta spisek, pristavlja, nekoliko izpodbuduik besed o omenjenih očenaših, ki smo jih mi vže laui priporočali našim bravcem tretjerednikom. Ali ker so tolikanj bogata molitev ne more kmalu zadosti priporočiti, naj so omenja tudi letos. Bogato molitev jo imenujemo, ker more ž njo vsaki duhovni otrok sv. Frančiška, kolikerkrat na dan jo opra-vi, vselej se vdeležiti vseh odpustkov, ki so jih podelili papeži romarjem, ki obiskujejo najimenitniše božje poti v Rimu, v Jeruzalemu, Porcijunkuli in pri sv. Jakobu v Kompostelji. (Primeri lansko „Cvetje“, stran 260.) Da se po molitvi teh očenašev itd. imenovanih odpustkov v resnici vdeležimo, je treba seveda stan posvečujoče milosti božje in namen vse tiste odpustke zares zadobiti ; ni pa treba posebej zato prejemati zakramentov svete pokore in snetega resnega telesa.
Razen vseh, ki so v keterem koli redu sv. Frančiška, pa imajo pravico do tega preobilnega zaklada svetih odpustkov tudi udje bratovščine Marijinega prečistega spočetja ali nebesno-plavega ška-pulirja.*) Pravico v to bratovščino sprejemati imajo redovniki tea-hnci in drugi za to posebej pooblaščeni duhovniki. **)
Naj si torej udje te bratovščine kaker tudi tretjeredniki in
*) Glej: »Odpustki*, spisal P. J. Sajevec, stran 234. Ta knjiga 80 dobi pri bukvovczu II. Ničmanu v Ljubljani.
**) Odor bi želel to pravico dobiti, naj se oberue v Rim do velikega Prednjika teatinskega roda; naslov: D. Franciscus Maria Cirino, vicarius generis Cloricorum regularium, Romae, in nedibus St. Andreae de Valle.
— 334 —
sploh vsi redovniki in redovnice svetega Frančiška prizadevajo prav pogostoma se vdeleževati omenjenih preobilnih odpustkov in darovati jih za verne duše v vicah. Te bodo rešene gotovo sereno hvaležne svojim dobrotnikom, ter jim bodo pomagale v nebesih, da bodo tudi druge njih molitve vslišane. Že mnogi mnogi so izkusili) da so prejeli od Boga marskaj na prošnjo duš, ki so jih rešili iz vic, kar drugači niso mogli izprositi.
—-------------------
Življenje svete Elizabete Ogcrske,
deželne grofinje turingijske,
patrone tretjega reda svetega Frančiška.
29. poglavje.
Kako je bila ljuba sveta Elizabeta pokopana v kapeli svoje bolnišnice, in kako so ji ptički nebeški peli bilje.
Svet časti svoje otroke že ob času njihovega življenja, slava otrok ali izvoljenih božjih pa se prične tako na zemlji kaker v ne* besih še le po njih smerti. Komaj se jo preselila duša naše ljub® Elizabeto v nebeški mir, že so jeli truplu njenemu skazovati časti ki so jo ji v življenju le prevečkrat odrekli.
Ko je izdihnila svojo lepo dušo, vrnile so njene zveste služabnice in nekatere druge pobožne gospe njeno truplo ter ga oblekle z velikim spoštovanjem do' vsega, kar je še ostale njej, ki j0 imela zadnje trenotke primerne prekrasnim zmagam njenega p°' prejšnjega življenja. Oblekli so jo v vbogo raztergano obleko, f kateri je sama hotela pokopana biti. Frančiškani so nesli poten1 to sveto truplo, spremljani od svetovne duhovščine in ljudstva, mej petjem svetih pesmi in jokom vseh pričujočih v malo kapelo bolnišnice svetega Frančiška. Bila je ravno tista kapelica, kjer je navadno molila in opravljala svoje pobožnosti.
Ker se je glas o njeni smerti hitro razširil, so hiteli v Mar-burk iz okolice duhovni in menihi, posebno cisterškega reda, in ne' številna množica vernih, tako bogati kaker vbogi; vsi so želeli izpolniti poslednjo dolžnost do nje, ki je tako zgodaj prejela plačil0 svojega truda. V predčutju časti, s katerimi bo sveta cerkev kmalu obdala te drage ostanke, so skerbeli najbolj goreči, da si pr*'
— 335 —
dobe svetinj prihodnje svetnice. Planili so na mertvaški oder; ti so si tergali kosce obleke, drugi so ji strigli lase in nohte, celo °d ušes in persi so si neke ženske odrezale majhine svete spo-Biinike.
Žalost po njej je bila splošna; vse je točilo solze; povsod je Mo slišati stok in zdihovanje vbogih in bolnikov, katerim je bila odvzeta za zmirom ljubeznjiva postrežnica. Prihajali so v obilem številu, da vidijo še zadnjikrat svojo dobrotnico. Jokali so, kaker bi bil izgubil vsaki svojo mater. Ali kedo more popisati britkost ‘a uevtolažljivost vseli tistih, ki so ž njo izgubili podporo in zgledv ^lej drugimi so frančiškani z največo žalostjo objokovali njeno izrabo; saj jim je bila ob enem sestra po obleki in redovnem vodilu in mati, ker jih je vedno in vspešno varovala. „Ce na to mi-slim“, pravi neki frančiškan, ki je popisal njeno življenje, „če na t° mislim, pač bi rajši jokal, kaker pisal.“
Štiri dni so ostali razpostavljeni dragi ostanki v cerkvi; množica vernih jim je skazovala ljubezen in čast, ter pobožno molila Pri njih in svete pesmi pela. Obraz svetničin je bil razkrit, pogledi preljubeznjiva sladka prikazen. V vsi svoji živosti in bliščobi Je sijala zcpet njena mladostna lepota. Barva življenja in mladosti Je gorela na njenem licu. Njeno meso ni bilo oterpnjeno, kaker pri drugih mcrličib, ampak mehko, kaker bi bila živa. „Pred smermi11, pravi neki pisavec, „je bila videti, kaker navadne osebe, ki živijo v brhkostih in bolečinah. Komaj je pa vmerla, videti je bil ajeu obraz tako gladak, tako živ, tako veličasten in lep, da se ni ^igla brez začudenja gledati ta nagla sprememba, ter se je morali spoznati, da je smert, ki pri drugih vse razdore, k njej le prilli da bi zbrisala vsa znamenja — ne starosti in časa temuč — trpljenja in ostrosti, kaker bi bila milost, ki jo do takrat oživlja-njeno dušo, hotela zdaj oživiti tudi njeno truplo. Videti je bilo, kaker bi sijalo skozi smertno senco in temo nekaj njene nebeške k-pote, ali kaker bi bilo veličastvo samo že naprej nekaj žarkov vaglilo čez njeno meso, katero je imelo negdaj popolnoma pokriti z hičjo in svetlostjo/
Ali ne le oči je razveseljevalo sveto truplo mlade kneginje, jazširjevalo je tudi sladko dišavo ko milo podobo milosti božjih 'u čednosti, katerih posoda je bilo. Pobožne duše so se tedaj lahki spominjale besed modrega, ki pravi, da je spomin pravičnega ciak čudoviti dišavi. „Ta čudopolna dišava“, pravi že omenjeni Pisavec, „je mnogo pripomogla, da so se potolažili vbogi in vso ljud-
— 336 —
•stvo po tej veliki izgubi. Ta nebeška vonjava je manjšala njih *®' lost ter jim vstavljala solze, ker so bili zagotovljeni po tej čudovi' ti zastavi, da bo svetnica, če je tudi mertva, še bolj ko popre] vsmiljena mati siromakom, gotovo pribežališče žalostnim, in da bo z®' nje neprenehoma se vzdigoval prijeten duh njenih molitev k tron® Vsegamogočnega ter razširjal vedno svojo krepčalno moč čez njet ki jo bodo v svojih potrebah na pomoč klicali.*
Ceterti dan po smerti so z naj večo slovesnostjo pokopali Eli' zabeto. Y ozki trugi pod priprostim kamenom so je shranil tači' •sti, svitli biser v kapeli bolnišnični. Pričujoči so bili prednjiki >® menihi raznih samostanov iz okolice, iu neštevilna množica ljudstv#» katero je le duhovščina se svojim previdnim prizadevanjem mogi® v redu deržati. Žalost te množice kristijanov je bila velika in sil' na, najlepši dokaz ljubezni in vdanosti. Ali tudi koristniša in rajni' ce vredniša čutila so se izraževala mej tem obilim jokanjem in zdi' hovanjem; vsi so namreč povzdigovali v nebesa glas goreče pobož' nosti in pobožne hvaležnosti, da jim je Bog dal tako lep zgled >® tako čudovito nauke.
Pa še prijetniši in genljiviši se je imela poslaviti po volji G°* spodovi njegova prijateljica. To noč, preden so jo pokopali, ko s° ravno bilje peli, jo opatica Vehernskega samostana, ki je bila tud* prišla k pogrebu, zunaj pred cerkvijo slišala prelepo soglasje, ^ se mu je morala čuditi. Z več drugimi osebami gre vun, da E se prepričala, kaj in kedo je; tu vidi, ako ravno jo bila zi®®! na cerkveni strehi brez števila ptičev, kakeršnih ljudje še niso ®j koli videli poprej ; ti so prepevali tako lepo in razno, da so se V®J pričujoči silno čudili. Videti je bilo, kaker bi hoteli po svoje pe*' te slavne bilje. To so bili, tako so rekli nekateri, angelji, ki j’ je Bog poslal iz nebes, da so spremili dušo ljube Elizabete v d®' besa in ki so sc nato vernili, da so s petjem nebeškega vesdj® častili njeno truplo. „Ti ptički*, pravi sv. Bonaventura, „so spri' «evali v svojem jeziku čistost Elizabetino, ko so tako sladko pi'e' pevali nad njenim grobom. On, ki je govoril po oslici, da je z®' vernil nespamet prerokovo, on je pač tudi po ptičih mogel govO' riti, da je naznanil nedolžnost svetničiuo.*
— 337 —
30. poglavje.
0 mnogih čudežih, hi jih je storil Bog na priprošnjo ljube svete Elizabete in kako se je trudil njen devtr, deželni grof Konrad, da bi se za svetnico spoznala.
Gospod Bog ni odlašal, pokazati čudovito moč, ki jo je hotel dati od zdaj nadalje njej, katere celo posvetno življenje je bilo le eno dolgo djanje ponižnosti. Tej nepremagljivi ljubezni, ki je nizkost in siromaštvo več cenila ko vse drugo, dalje ko zastavo zmage pravico zavkazovati z nebeškimi zakladi.
Precej drugi dan po pogrebu je pokleknil neki cisterški menih na njen grob, da bi jo prosil pomoči. Že več ko štirideset let je terpel ta nesrečnik na notranji dušni bolezni in skrivni serčni rani, ki je kljubovala vsem zdravilom človeške učenosti. Kaker hitro pa je gorečo tolažnico v vsakem terpljenju s terdnim zaupanjem na pomoč poklical, naenkrat se je čutil zdravega, prostega težkega jarma, pod katerim je tako dolgo zdihoval, in to je poter-dil s prisego pred mojstrom Konradom in marburškim župnikom, To je bilo tedaj po smerti pervo ozdravljenje na njeno priprošnjo ; ona, ki je toliko serčnih bolečin preterpela na tem svetu, je najprej vsmiljenje božje izprosila terpečemu na grozoviti notranji bolezni, ki se ne da z nobenim človeškim lekom ozdraviti ter je nihče milovati ne ve.
Kmalu potem je prišel k Elizabetinemu grobu neki duhovnik plemenitega rodu, ki je imel visoko cerkveno službo. Le-ta je bil zabredel v nesramne, svojemu stanu posebno nečastne pregrehe. Hodil jo sicer večkrat k izpovedi, ali brez vsega sadu; pri pervi priložnosti je zopet padel in še slabši je bil, ko poprej. Ali vender se je še vedno vojskoval zoper svoje slabo nagnjenje, in kaker je bil omadežan, iskal je vender le moči na grobu čiste svete Elizabete. Jel je tamkaj moliti; vtopljen v solzah jo je klical na pomoč in prosil njene priprošnje. Z resnično skesanim sercem in pravo pobožnostjo jo molil več ur. Ni jenjal poprej, da je bil prepričan, da je Bog vslišal svoje preljube Elizabete priprošnjo za vbo-gega grešnika. Res se je čutil napolnjenega z duhovno močjo, ki je bila močnejša, kaker vse nagnjenje h grehu ; in kaker je sam mojstru Konradu zagotovil, bilo je od tega časa meseno poželenje v njem tako oslabljeno, da se je imel vojskovati le še zoper maj-hino izkušnjave, ki jih je lahko premagoval.
— 338 —
Tudi več drugih duš, ki so zdihovale pod težkim jarmom pregrehe, je odložilo svojo težavno butaro pri svetih ostankih mlade gospe, ki je na tako blag način v svojem življenju ta jarem teptala z nogami. Posebno pa jo niso zastonj na pomoč klicali taki, ki so bili do zdaj vdani ošabnosti, skoposti, jezi in sovraštvu. In gotovo, da se rešijo iz te svoje sužnosti, niso mogli hoditi za zvestejšo voditeljico, kaker je bila ona, ki se je vedno poniževala pod vse druge, ki je vse svoje imetje in sama sebe vbogim darovala, in celo svoje življenje le ljubila in odpuščala.
Pa ne samo na duši bolnim je bila vsmiljena pomočnica; Bog ji je dal tudi posebno moč, da je kaker nebeški zdravnik zdravila telesne bolečiue in nadloge in še več jo pomagala terpečim po smerti se svojo priprošnjo, kaker v življenju sè svojo postrežbo.
V rajnhardzbrunskem samostanu, kjer je počival deželni grof Ludovik, je živel neki brat, ki je imel malinarsko službo, Volkmar po imenu. Ta brat je bil jako pobožen mož, ki je opravljal ostra spokorna dela; mej drugim je nosil na golem telesu železen oklep, da bi krotil svoje meso. Deželna grofinja, ki je večkrat k tistemu samostanu šla molit na grob preljubega soproga, je opazila brata Volkmarja, ki se ji je zavoljo svetega življenja posebno priljubil. Nekega dne tedaj, ko gre molit h grobu soprogovemu, sreča brata malinarja, ter se ž njim delj časa prijazno pogovaija ; naposled hoče, naj bode mej njima duhovna zveza in bratovščina, in v poter-jenje te zveze mu ponudi roko in prime njegovo, ako ravno se brani priprosti samostanski brat in zaerdi sramote, ko se dotakne roke tako imenitne gospe. Nekaj časa potem je popravljal Volkmar nekaj orodja svojega dela ; kar ga zadene perotnica veternega malina ter mu razbije roko. Strašne bolečine je terpel, ali poter-pežljivo je čakal, dokler bi se Bogu dopadlo, <la mu jih polajša. V noči 19. listopada, ko je njegova blaga, sveta poséstrima svojo izvoljeno dušico Bogu izročila, čuval je brat maliuar in molil v cerkvi svojega samostana stokajoč od bolečin, ki mu jih je roka prizadevala. Kar se mu prikaže Elizabeta v kraljevi obleki sveteč se v nepovedljivi luči. Milo, kaker navadno, mu reče : „Kaj delaš, dragi moj brat Volkmar, in kako se imaš P“ Akoravno prestrašen in s početka oslepljen od nebeške svitlobe, ki ga je obsijala, jo vender spozna in pravi:	„Ali, milostiva gospa, kako pa je to, da
imate denes tako lepo in svitlo obleko ; saj ste bili drugači zmi-rom tako vbožuo oblečeni !“ „Ah“, pravi ona, „zato, ker sem spremenila stan.“ Nato ga prime vnovič za desno roko, tisto, ki jo ji
— 339 —
je bil podal poprej v znamenje pobratimstva in ki jo je bila veter-nica zlomila. Močno ga zaboli, ko se je dotakne, ves se strese ; ali v tem se prebudi kaker iz sanj in najde roko popolnoma zdravo. Berž se zahvali Gospodu in poséstrimi, ki se ga je spomnila precej, ko je vstopila v nebesa.
Se veči čudeži pa so se godili pri njenem grobu perve dni po pokopu. Nesrečniki, bolečine polnih hib, gluhi, kraljevi, slepi, blazni, gobavi, hromi, ki so prišli, morebiti misleč da še živi, prosit njene velikodušnosti, vračali so se popolnoma zdravi, ko so molili v kapeli, kjer je počivala. Sporočila tistega časa pripovedujejo na dolgo in široko o teh čudovitih ozdravljenjih. Mi hočemo tu le eno navesti, kije bilo pred apostoljskimi sodniki povedano in s prisego poterjeno. Neki Marburčan, z imenom Henrik, štirideset let star, ja imel že nekaj časa tako slab vid, da se mu je grede dostikrat polje zdelo cesta, ter so ga zato spremljevavci večkrat zasmehovali. Naposled jo popolnoma oslepel, da so ga morali voditi okoli. Tedaj se je dal peljati h grobu nje, ki so jo že imenovali blaženo Elizabeto ; storil ji je obljubo in daroval ji dve voščeni sveči. Sodniki ga vprašajo, s katerimi besedami jo je na pomoč klical. On odgovori : „Ljuba, sveta gospa Elizabeta, ozdravi mi oči in vedno ti hočem biti zvest služabnik, in koliker časa bom živel, plačal bom vsako leto dva peneza tvoji bolnišnici11. Hitro je nato zopet spregledal, in čistejši je videl, kaker poprej. To se je zgodilo na petnajsti dan po smerti svetničini.
Koliker bolj se je razširila govorica o teh čudežih po mar-burški okolici, tolikanj veča je bila nnjožica nesrečnih vsake verste, ki so prihajali prosit zdravja v muogoverstnih boleznih. In Bog je vslišal v svojem vsmiljenju prošnje vernega ljudstva, in delil tistim, ki so si izvolili sveto Elizabeto za priprošnjico, vsaki dan več in čudovitiših milosti. Ne samo iz sosednjih škofij, iz Mogoča in Trijer-ja, tudi iz bolj oddaljenih, iz Kolonjske, Bremenske in Devinske, so dohajali vsaki dan bolniki in terpeči v Marburk. Komaj so se vernili potolaženi in ozdravljeni eni, že so stopili drugi na njih mesto, ki so kmalu odhajaje pripovedovali po potu vsem, ki so jih srečevali, o moči Gospodovega vsmiljenja. „Jaz sam sem bil v tem času tamkaj," pravi menih Cezarij, „in kar živim, nisem videl toliko ljudi zbranih, kaker takrat v Marburku in okolici. Komaj seje moglo brez velikega truda priti v cerkev ali pa iž nje vunkaj".
Mojster Konrad, pazljiv na bliščeče nasledke življenja, za katero se je čutil odgovornega, ni odlašal naznaniti svetemu očetu pa-
— 340 —
pežu Gregorju IX. čudeže, s katerimi je obdajala božja vsegamo-gočnost grob častitljive rajnice, in češčenje, ki je vedno rastlo mej ljudstvom; tudi je nasvetoval, naj bi po natančni preiskavi slovesno oznanil, da smejo verni Elizabeto po pravici častiti in na pomoč klicati. Devetdesetletni veliki papež, kateremu je serce še vedno mladostno in živahno bilo za čast božjo in njegove svete cerkve, in ki je že imel srečo razglasiti za svetnika serafinskega očeta Frančiška Asiškega in ravno to leto mu pridružiti njegovega velikega učenca Antona Padovanskega, odgovori na Konradov nasvet sicer z ljubeznjivo rado voljnostjo pa tudi z apostoljsko previdnostjo. „Po tvojem pismu, preljubi sin Konrad,“ tako mu je pisal, „smo izvedeli sè solzami sladkega veselja, kako je tisti slavni mojster, katerega moč ne more nič omejiti, blagoslovil svojo deklo Elizabeto, deželno grofinjo turingijsko, častitega spomina, ki je bila, dokler je živela, naša ljuba hči v Kristusu, kako je se svojo milostjo njo, ki je bila po natori slabotna in kerhka, storil močno in neomahljivo v svoji sveti službi, in kako jo je sprejel v občino svetnikov ter z veličanskimi znamenji naznaujujc zveličanje, katero ji je podelil“. Ali vedoč, da ni vse zlato, kar se sveti, in ker je hotel odvzeti vse dvojbe tudi sumnjivim dušam, naroči papež Zifridu, nadškofu mo-goškemu, Rajmundu, opatu eberbaškemu, in mojstru Konradu, naj nabirajo javnih in slovesnih dokazov o vsem tem, kar je v življenju kneginjinem moglo prijetno biti Bogu in ljudem, in o čudežih, ki so se zgodili po njeni smerti, ter naj po zanesljivem poslancu naznanilo o vsem tem sč svojimi pečati poterjeno v Rim pošljejo. Ob enem jim je določil, kakp imajo izpraševati priče, sč skerbjo in natančnostjo, ki nam kaže njegovo modrost v tako imenitni in te-žavni reči.
Mej tem je nad čudeži, ki so se po božji milosti godili mej njegovo čredo, ostermel tudi nadškof Zifrid Mogoški, pod čiger škofijo je spadalo mesto Marburk z Elizabetinim grobom. Na prošnjo mojstra Konrada in vsled razodevenja, ki ga je prejel v neki prikazni, se je odpravil v Marburk ter je posvetil tamkaj na praznik sv. Lovrenca (10. velikega serpana 1232) dva altarja, ki so jih postavili verni na čast svete Elizabete v cerkvi, kjer je bila pokopana. Neizmerna množica se je zbrala, da bi se vdeležila te slovesnosti in poslušala pridigo, ki jo je imel imeti mojster Konrad na čast svoje imenitne spokornice. Mej pridigo mu pride na misel, da bi bila zdaj najlepša priložnost vstreči željam svetega očeta, in brez daljšega premišljevanja zapove vsem tistim iz mej svojih poslušav.
— 341 —
cev, ki so prejeli na priprošnjo deželne grofinje ali zdravje ali kakšno drugo milost, naj pridejo drugo jutro ob šestih sè svojimi pričami pred nadškofa mogoškega in ostale vikše duhovnike, ki so bili prišli k posvečevanju altarjev. Ob odločeni uri pride znatno število oseb, ki so vse terdile, da so na Elizabetino priprošnjo milosti zadobile. Ker se je pa nadškofu zaradi važnih opravkov domov mudilo v Mogoč, da zapisati le naj čudovitiše in gotoviše dogodke. Toda ne on, ne drugi viksi duhovniki niso mogli s pečati poterditi zapisanega, ker jih niso imeli pri sebi. Mojster Konrad prepiše ta zapisnik od besede do besede, pridene še več drugih, s prisego potcrjenih izrekov, ki jih je bil sam nabral, in ko je vse to prebral nadškofu mogoškemu in opatu eberbaškemu, ki nista našla nič, kar bi bilo treba popravljati, dostavi še kratek popis življenja Elizabetinega, koliker se ga je spominjal. To dragoceno pismo je še ohranjeno, ter je naj starisi vir, kjer ima zajemati, kedor piše zgodbo te svetnice.
Le-ta pervi zapisnik, ki ga je spisal mojster Konrad, ob-sega natančno povest o sedem in tridesetih ozdravljenjih, naglih 'o nadnatornih, o katerih je po papeževem povelju natanko povedno, kje in kedaj so se prigodila, kedo so bili tisti, ki so ozdraveli in kakšne molitve so se molile. Skoraj vse te povesti se vsaj oam zde jako genljive. Midi se, da so nesrečni, ki so Elizabeto na Pomoč klicali, še vedno tako ljubeznjivo zaupljivo jo nagovarjali, kaker so se bili navadili, ko jo živela. „Ljuba sveta Elizabeta, o-z<lravi mi nogo, pa bom vedno tvoj goreč služabnik"... „Sveta go-1 8Pa, deželna grofinja Elizabeta, priporočam ti svojo vbogo hčer".
. „0 blažena Elizabeta," vpila je neka vboga mati, kije zavijala raVo vmerlega otroka v mertvaški pert, „zakaj sem izgubila svoje dete? Pomagaj mi, oživi mi ga!" V malo trenotkihje začela dečku *'la zopet biti, oživel je in, ko je dolgo časa poskušal govoriti, Pravi proti polnoči : „Kje sem, o ljuba ?" Ki bil še spoznal matere.
Keka druga matije imela hčerko, kije že pet let hirala in polletje leto polno uljes imela po lierbtu, po persili in ledevjih. Ka-P°sled je naredila za njo obljubo ; dala jo je očimu nesti na Eli-Zabetin grob, kjer je ostala dva dni ter molila. Ali v tem času ji prošnje niso bile vslišane, in žena se jo vjezila ter je godernjala §lasao proti gospe Elizabeti rekoč : „Jaz bom ljudi vse zaderžavala, ti ne bodo obiskavali groba, ker me nisi vslišala". Vsa sordità §re potem iz Marburka. Ko jo pa prišla poldrugo miljo daleč, se 'sede pri nekem studencu blizu vasi, ki se imenuje Rossebek, ker
— 342 —
je dete zavoljo silne bolečine grozno vpilo in tožilo. Mej tem vpitjem se začne potiti in zaspi za nekaj časa. Ko se potem prebudi, pripoveduje hčerka, da je prišla k njej neka lepa gospa se svetlini obrazom in belimi, gladkimi rokami, s katerimi ji je na lahko pobožala herbet in persi rekoč: „Vstani in hodi !“ In deklica je vstala, rosna potu in trepetaje z roko se je podergnila po persili ter rekla materi :	„Oj mati, glejte oslobojena sem po celem telesu.11
Zdaj se vernejo mati in hči in očim h grobu, da se zahvalijo sveti Elizabeti in v spomin puste tamkaj pletenico, v kateri so bili dekle tja prinesli.
Še le v pervih mesecih leta 1233 so bile preiskave o takih očevidnih čudežih končane, ali iz neznanih vzrokov se pozneje o njih sporočeno v Rim. Preden se je to zgodilo, dal je mojster Konrad svoje življenje sveti veri v daritev. Nevstrašljivost, s katero je naj mogočnise gospode in kneze tožil in pred sodbo klical, če se mu je zdela njih vera sumljiva, zanetila je zoper njega že zdavnaj sovraštvo, ki se je od dne do dne množilo zaradi prevelike njegove ostrosti in nekaterih videzno nepravičnih razsodeb. 30. malega serpana, ko se je vračal iz Mogoča v Marburk, napadli so ga nekateri vitezi in podložni grofa sajnskega, katerega je bil tudi negdaj pred sodbo poklical, ter ga vmorili. Spremljal ga je neki frančiškan, Gerhard, kateremu so hteli morivci prizanesti ; ali on se je tako terdno oklenil svojega učenika, da ni bilo moč vmoriti enega pa ne tudi druzega. Trupla Konradovo in njegovega prijatelja in druzih dvanajst od krivovercev vmorjenih duhovnih in svetovnih so nesli v Marburk, ter jih pokopali v kapeli, kjer je ležala Elizabeta, ne daleč od njenega groba.	J
Smert Konradova, kateri je ravno tako zvesto skerbel za Elizabetino poveličanje po smerti, lcaker dokler je živela za njeno zveličanje, je bila velik zaderžek glede tega, da bi se za svetnico spoznala, kaker so tako mnogi verni želeli in upali.
Ali kmalu je zbudil Gospod slavi svoje ponižne dekle novega zagovornika, in sicer takega, ki bi ga ne bil nihče pričakoval. Starisi dvejuh bratov deželnega grofa Ludovika, Elizabetinega soproga, Henrik Raspe po imenu, vladal je deželo namesti mladoletnega Ludovikovega sinu, Hermana; mlajši, Konrad, pase je vdal razuzdano vsem strastim hrumeče mladosti. Leta 1232, ko je bil nadškof mogoški naložil neko pokoro rajnhardzbrunskemu opatu, ki j0 stal pod varstvom turingijske vladne hiše, razserdil se bil Konrad tako nad tem velikim duhovnikom, da ga je v Erfurtu v polnem
.
— 343 —
zboru napadel, zgrabil za lase, na tla vergei iu vlačil po mosovžu ter bi ga bil zabodel, da mu niso vbranili služabniki njegovi. Ali s tem ne še zadovoljen, prosi brata vojaštva, loti se pokončavati posestva mogoške velike škofije ter obleže mej drugimi tudi mesto Friclar, požge predmestja, podere maline in mostove ter hoče nato otiti, ker je bilo notranje mesto vteijeno in ker so je branile mogoške trume. Razuzdano vesele, da sovražnik odhaja, so neke prešerne ženske z mestnega obzidja nespodobno ga zasramovale. Ko se °Hi je to povedalo, zgrabi Konrada tolika togota, da se pri ti priči °berne sè svojimi trumami, ogenj v mesto verze, ter je naskakuje, dokler se mu vda. Kato se je velika množina prebivavcev pomorila, mesto oplenilo in cerkve in samostani vsi požgali.
Tako nevsmiljeao se zmaščevavši je šel Konrad na grad Te-Daberk pri Goti, in tukaj ga je zdramila roka božja iz grešnega spanja. Nekega dne pride k njemu menda prosjačit neka ženska, bi je bila zavoljo siroščine in nečistega življenja neizročeno ostudna videti. Ko ji očita deželni grof gerdobo njenega zaslužka, odgovori mu nesrečnica, da jo je le vboštvo k temu primoralo, ter nrn tako žalostno popisuje svoje stanje, da je bil ves ginjen ter je °bljubil skerbeti zanjo, če zapusti svoje pregrešno življenje. Ta dogodek se mu je globoko vtisnil v serce ; celo noč je kar vse vrelo v njem in premišljeval je sam pri sebi, koliko več je zakrilil on kakor ta nesrečnica, ki je le iz vboštva grešila, on pa je, b°gat in mogočen, dari božje malopridno v zlo obračal. Drugo jutro razodene to premišljevanje mnogim svojim tovarišem v bojih in Pregrehah, in stermcč začuje, da so imeli tudi oni enake misli.
spoznajo v tem enakem notranjem glasu nebeško opominjevanje d* sklenejo pokoro delati ter drugo življenje začeti. Najprej gredo b°si na bližnjo božjo pot v Gladenbah h cerkvi sv. Miklavža ter Prosijo Boga milosti ponižno kleče pred velikim altarjem. Mej tem Je škof mogoški deželnega grofa zatožil papežu Gregorju IX. v brimu, da se je pregrešil nad posvečeno osebo škofovo in da je biše božje podiral. Na te pregrehe pa je postavljena kazen cerkvenega izobčenja; Konrad je bil torej izključen iz cerkve katoliške.
dobi odvezo, napravi se leta 1233 na daljno pot v Rim k Svetinu očetu papežu.
Tam je dajal zgled resnične pokore in priserčne pobožnosti. ^saki dan je pogostil pri svoji mizi štiri in dvajset vbogih, katerim sam stregel. Naposled je dobil sveto odvezo proti temu, da se
vsemi, katerim je storil škodo ;
spravi z nadškofom mogoškim in
— 344 —
za razdjane samostane naj sezida in založi novega ; naj dela očitno pokoro na podertinah mesta Friclar in vstopi v kateri duhovni red. Ko se je tako Bogu zopet približal, oživi se v njem spomin na p"" nižno in sveto snaho Elizabeto. Krivico, ki jo ji je negdaj storil) hoče zdaj s tem poravnati, da se potegne za njeno poveličevanje.
Y svojih pogovorih s papežem pripoveduje natanko o njeni velik' svetosti in silno prosi, naj bi jo spoznal in oklical za svetnico.
Vemivši se (1. 1234) zopet na Nemško, se podviza, da dopolni pogojuje, pod katerimi je dobil odvezo. Ko se je poravnal z nad-škofom, skuša zlasti prebivavcem friclarskim polajšati siromaštvo, v katero jih je bil pripravil. Ne le da jim je povernil, kar jim je bil škodil, iz svojega premoženja, pokoril se je tudi očitno. Bos, v sami srajci in gologlav gre mej veliko množico ljudi proti cerkvi, 1 bičem v rokah. Pred cerkevjo ponižno na kolena pade, prosi n"' mogredoče odpuščenja ter jim ponuja bič, da bi ga tepli. Mej to- j s liko ljudmi, ki so se zbrali k tako čudni prikazni, pa je neki k ena sama oseba v resnici bič vzela ter nekolikrat vdarila skesaneg» spokornika, bila je neka stara mamica. — Precej potem da zidat' samostan in cerkev, vstanovi kanonike in pridobi mestu Friclar p°* sebne pravice. Nato gre v Ajzenah, kjer sezida skupaj z brato® Henrikom dominikanski samostan na čast svetemu Janezu pa v p°' sebni namen svoje snahe Elizabete, da bi se očistil nekoliko zarad' tega, ker je bil tudi on kriv britkih bolečin, ki jih je preterpel* ravno v mestu Ajzenah, ko je bila pahnjena z Vartburka.
Od zdaj nadalje se je poganjal za njeno poveličevanje s toliko gorečnostjo kaker poprej mojster Konrad Marburški. PSJ verjetno je, da sta mu sveta snaha Elizabeta in brat Ludovik iz' prosila pri Bogu milost, da je spoznal svoje grehe ter jel zanič"' vati svet in veselje njegovo. Sklenil je stopiti v nemški red, katerega obleko in križ je sprejel v cerkvi bolnišnice svetega Franči8' i ka, ki jo je vstanovila sveta Elizabeta ; dal je poterditi svojcu"1 i bratu darilno pismo, s katerim je odstopila Elizabeta bolnišnico 88 i vsem ležečim posestvom nemškemu redu in temu je pridjal še	i
svoja posestva v Hesiji in Turingiji. Tudi papeža je prosil poterj"' c nja za to darilo kaker tudi dovoljenja, da se je tista bolnišnjc% s povzdignila k enemu glavnih sedežev reda, ter je bila izjeta 0(* f škofovske oblasti in obdarovana še z mnogimi druzimi pravica"" k in prednostmi : vse to v čast deželni grofifliji Elizabeti, ki je tukaj d počivala, da bi imelo, kaker je rekel Konrad v svojem prošnje"1
— 345 —
pismu na papeža, to sveto, po češčenju vernih že znamenito telo, tudi prednost prostosti.
Posebno pa se je potegoval Konrad pri svetem očetu zato, da bi se slovesno spoznala svetost njegove snahe in mnoge milosti, ki jih je delil Bog dan na dan na njeno prošnjo. Naposled ga velici papež ter vkaže s pismom od 11. vinotoka 1234 škofu hildes-kajmskemu, opatoma Hermanu iz Georgentala in Rajmundu iz Heroda, naj vnovič preiščejo čudeže, ki se pripisujejo Elizabeti. Za-P°ve jim tudi, naj mu pošljejo preiskave nadškofa mogoškega in "loj s tra Konrada, in ako bi se njihovi spisi ne našli, naj nabirajo pismeno izreke tistih in drugih prič in čez pet mesecev po sprejeli tega pisma naj mu jih pošljejo. Škof in opata razglasijo to pi-po vseli sosednjih škofijah, ter določijo dan, ko naj bi se sešli v Marburku vsi tisti verniki, ki jim je znano ketero ozdravljenje, ki Se je zgodilo na prošnjo ranjice deželne grofinje. Na določeni dan Sredo apostoljski komisarji v Marburk ter najdejo tam zbranih več |isoč oseb iz vseh krajev sveta. Pridružili so si tudi več cisterških premonstratskih opatov, mnogo prednjikov in bratov frančiškanskega in dominikanskega reda, korarjev in gospodov nemškega reda 11 drugih učenih in izkušenih mož. Pred temi častitljivimi sodniki 80 priče začele pripovedovati po slovesni prisegi, in njih izreke so Eavdoznanci skerbno preiskovali in pretehtovali.
Imena teh prič niso znana, razen štirih tovarišic deželne gro-QJei namreč Gude, Izentrude, Elizabete in Irmengarde. Karkoli so ® ®tiri vedele o življenju svoje gospe, vse so pred duhovnimi sodčki povedale ; njihove povesti so se ohranile popolnoma, ter je iž ■, večinoma posnet popis Elizabetinega življenja. Druge priče so ^òrile skoraj le o čudežih, ki so se zgodili na njeno priprošnjo. eJ velikim njih številom gre posebno omeniti več obujenji od ertvih. Sto in devet in dvajset dogodeb so našli vrednih, da se ^pišejo ; zapisali so jih natančno in poterdili s pečatom škofa hil-.^ajmskega in drugih vikših duhovnikov ter pripravili, da se po-^JGjo v Rim. Opat Bernard Buški, Salomon Magnus, dominikanec, Prat Konrad iz nemškega reda, poprej deželni grof in dever ra-J Ce Elizabete, so bili odločeni da nesó papežu te preiskave, in Jjf’ ki jih je bil pred tremi leti mojster Konrad zapisal. Nesli so D°j tudi več pisem od škofov in opatov, knezev in kneginj in ^ nienitašev, ki so ponižno prosili očeta vseh vernikov, naj bi njo,
.že od augeljev dobila v nebesih voščilo, postavil kerščanske-u ljudstvu v češčenje na zemlji, ter bi ne pripustil, da bi ta živi
— 346 —
plamen nebeške ljubezni, ki gaje zažgala roka božja svetu v zgled, zatemnila megla zaničevanja ali da bi zadušen bil pod posodo krivoverstva.
-----------------------
Pravični iz vere živi.
Ljubezen do Boga.
Pervo in naj bolj zanesljivo znamenje, po katerem se loči in spozna pravični kristijan, ki iz vere živi, je to, če Boga ljubi. Zapoved ljubezni božje je bila že za Izraelce perva in najimenitni-ša zapoved; pa tudi Jezus je večkrat povdarjal, da je to tudi v njegovem kraljestvu naj imenitniša postava, in sicer v toliko bolj vzvišenem pomenu, koliker popolniši je novi zakon mimo starega.
O ljubezni božji bi imeli seveda marisikaj pisati, ker jo apostelj imenuje polnost postave, vender tukaj nam je le namen odgovoriti na vprašanje, kako pravični to čednost v življenju kaže, v djanju izpolnjuje? —
Zapoved ljubezni božje ‘se glasi naravnost in določno: „LjftbT Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca, iz vse svoje Misli, : iz vse svoje duše, iz vseh svojih močil1* In kedor iz vere živijo-tudi tako razume in izpolnjuje. On je prepričan, da je vse sjpje dušne in telesne moči zato od Boga prejel, da ž njimi Bogu služi; vse njegovo življenje je Bogu posvečeno.
Človeško življenje namreč se različno razodeva: v mislih, ču-
tilih, željah, domišljiji, spominu, razsojevanju in v raznih delih* ki jih s telesnimi močmi zveršujemo. YTse to ima človek, kro- j
na stvarstva, vsled proste volje v svoji oblasti; vse lahko da,
i
komer hoče, Bogu ali pa satanu ; življenje mu je lahko dolga versta hudobij in pregreh, ali pa nevenljiv venec čednosti iu do brih del.
In kolik razloček nastane mej pravičnim, ki iz vere živj^, in
t
pa mej mlačnim ali celo hodobnim !
Kje ima hudobni naj raji svoje misli, želje, čutila.? — Strat je izreči : kaker bi bil obseden obrača — večkrat prav z veli| vnemo, ki bi bila pač kaj boljšega vredna — vse svoje dušne moč zoper Boga in zoper bližnjega: kako bi lažje in vspešniše pobožnost in službo božjo zaviral in zmanjševal, kako bi mogel bližnj-egc
— 347 —
ponižati, goljufati, zatirati, kako bi se dalo zložniše neugnanim 8trastim streči itd.
Kaj so navadne misli in želje vsakdanjega ali mlačnega kristijana? — Ničemernost; lastna hvala; prijetna potrata časa; dobiček in čast; veselice in gostije brez konca in kraja; reči, ki tou nič mari niso in k pravi sreči prav nič na pomorejo itd.
Kako pa misli in čuti pravični, ki iz vere živi? — Naj raji premišljuje Boga in božje reči; dolžnosti svojega stanu, kako bi jih mogel čedalje zvestejše in v večo slavo božjo izverševati ; pripomočke in pota, po katerih bi se greha znebil in obvaroval ; dobra dela in čednosti, kako bi si jih več in v veči popolnosti pridobil ; kratkost in minljivost vsega časnega ; večnost, kateri se z Urnim korakom približuje; svoj srečni dom pri nebeškem Očetu; ljubega Zveličarja, ki je toliko zanj storil; dobre ljudi, zlasti svetnike in svetnice v nebesih, ki mu tolikanj lepe zglede dajejo itd. bn na to stran obrača tudi domišljijo, čutila in želje: njegovo ser-°e je pri Bogu, ker je Bog njegov zeklad vsled besed Jezusovih: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje serce."
To je pa tudi Jezus povedal, da kakeršno je serce, taka bo-d° 'tudi dela: „Od znotraj iz človekovega serca namreč izhajajo bude misli, prešuštva, nečistosti, poboji, tatvine, lakomnosti, hudobije, goljufija, hudobno oko, kletev, napuh, nespamet." (Mark. 7, ~K 22.) Enako so dobre misli in želje začetek in studenec najlep-“ib Čednosti, brezštevilnih dobrih del, preblagih djanj čiste bogo-
Ijubnosti.
Prava ljubezen ne more v sercu skrita ostati, ampak se po-baže v djanju; kedor ljubi Gospoda iz vsega serca, iz vse duše in v§e misli, ljubil ga bode tudi iz vseh moči, t. j. izpolnjeval bo zve-6to njegovo voljo, njegove zapovedi. In le taka ljubezen je Bogu Vpadljiva, samo s tako si moremo večno življenje pridobiti. „Ako ^ ljubite," pravi Jezus, izpolnjujte mojo zapovedi." (Jan. 14, 15.) ^ ste mi prijatelji, ako storite to,. kar vam zapovedujem." (Jan. bj 14.) „Ne vsak, kateri pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško ra\jestvo, ampak, kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebe-'b> tisti pojde v nebeško kraljestvo." (Mat. 7, 21.) —
/(Pravični, ki iz vere živi, je torej pred vsem prepričan, da #1L vera ne more nič pomagati, ako njenih naukov in zapovedi Spolnjuje, ker dobro vé, da le tisti istinito ljubi zapovednika, j^ko dela, kaker veleva. Ke bi imel tako terdno vero, da bi
— 348 —
gore prestavljal, bi mu vender nič ne pomagala, ke bi ljubezni ne imel, uči sv. apostelj Pavel.
Naša sv. vera n. pr. pravi : „Blager vbogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo/ Ako pa kedo želi vse nase spraviti, ter celo goljufa, krivico dela, krade, storjene škode noče poverniti " kaj mu pomaga sv. vera? — ne blager, temuč gorje mu!
Sv. vera nam pravi : „Blager krotkim, blager mirnim, blager vsmiljenim !“ Ako je pa kristijan v besedi in djanju tako prevzeten, da skoraj bolj biti ne more; ako nobene stvari ne zna poter-peti, krivioe nikomer ne prizanesti ; ako v vednem kregu in pi'e' piru živi, razsaja in preklinja ter z orožjem svojega bližnjega, svojega brata napada: oh kaj mu bo vera pomagala? — ne blagem ampak gorje takemu neblagemu divjaku! ne otrok božji, temin’ satanov otrok je, živ pekel sebi in družim!
Sv. vera nam pravi: „Blager jim, ki so čistega serca, kcr bodo Boga gledali/ Pa kaj bo pomagala vera tistemu, ki ravno narobe dela; ako nobene reči rajše ne premišljuje, nobene r8$ rajše ne govori in ne piše, kaker nespodobne kvante, ostudne nor čije ; ako nesramnosti svojega življenja že skoraj prešteti ne m°' re: — oh ne blager, ampak gorje mu! Boga ne bo gledal, ako & o pravem času ne spreoberne!
In to velja o vseh naukih iri zapovedih naše sv. vere ni® nam ne pomagajo, ako se ne izpolnjujejo. Zato nas sv. apostelj Jakob tako lepo opominja: „Ne motite se, preljubi moji bratje" bodite delavci besede božje in ne samo poslušavci, s čemer bi s*' mi sebe zapeljevali. Kaj pomaga, bratje moji, če kedo pravi, ima vero, del pa nima; ga bo li vera mogla zveličati? Kaker je namreč telo brez duše inerbo, tako je tudi vera brez del mcrtv;1, Kedor je samo poslušavec, (razlaga dalje), je podoben človeku, h* ogleduje obraz svojega rojstva v ogledalu; ogleda se namreč in g‘e in berž pozabi, kakšen je bil/ Božjo besedo v pridigi zvesto p°' sluša tudi mlačni, jo morda tudi nase obrača, se čuti zadetega spozna svoj dušni stan, in z jezikom večkrat Gospodu terdno oh' ljubuje tak kristijan: ali kaker hitro pride iz cerkve, je kmalu v/ zopet pozabljeno — ko pride huda skušnjava, ne misli na Boga.
Vse drugače, kedor iz vere živi! Verske resnice tako prC' šinejo njegovo serce, da se mu takorekoč v žile in v kosti vtisnej0, da jih ima zmirom pred očmi; pri vseh svojih mislih in željah, P1
Dl'
vsem djanju in nehanju le na to gleda: ali je dovoljeno
ab
— 349 —
ni, ali kaj mu sv. vera še posebno svetuje in priporoča?
Pravični dela, kaker je bil Bog naročil izraelskemu ljudstvu po Mozesu, ko je bil deset zapovedi dal na Sinajski gori : „In te 'besede, ki ti jili denes zapovem, naj bodo v tvojem sercu ; in pripoveduj jih svojim otrokom, in premišljuj jih, ko sediš v svoji hiši, ko hodiš po potu, ko se vležeš in ko vstaneš. In priveži si jih ko znamenje na svojo roko in naj ti bodo in migljajo mej tvojimi očmi in zapiši jih na podboje in vrata svoje hiše.“ (V. Moz. 6, 6—9.) Tako tudi pravični ksistijan. Če ga huda skušnjava napade, berž se spomni, da je dolžan služiti Bogu, katerega žaliti bi bilo naj veče gorje, naj veča nesreča. Pričujočnost božja ga Predrami; „kako bi bil v stanu vpričo Boga kaj tacega storiti ?“ govori in zmaguje ! Če hoče njegova izpačena natora razloček delati mej človekom in človekom in se mu sovražne in maščevalne misli vzdigajo in se jeza zbuja v njegovem sercu, berž se spremili, da so vsi ljudje vstvarjeni po božji podobi, vsi z eno kervjo odrešeni, vsi bratje mej seboj! — Keder ga mika prepovedani sad, ga vabi ničemerni svet se svojimi stoterimi slepili, ter se mu č® težko dozdeva po ternjevi poti proti nebesam —- precej mu pred °či stopi kratkost in minljivost vsega posvetnega veselja, nasproti Pa dolgost brezkrajne večnosti; pod seboj vidi peklenski ogenj m v njem vse tiste nesrečne, ki niso hoteli drazega časa prav obračati — nad seboj pa zagleda palmove veje in novenljive vence, kateri čakajo hrabrega zmagovavca ter nepreštete trume srečnih bratov in sester, ki se gori veselijo in tudi njega ljubeznjivo mej sé vabijo, ves serčen in pogumen začne se sv. Katarino Jenoveško moliti rekoč: „Moj Jezus! vse — vse, le nobenega greha ne več!“ 1® v zaupanju na božjo, Marijino in angeljvarihovo pomoč, kliče ®č sveto devico Angelo : „Če pridejo vsi hudobni ljudje na zemlji m vse hudobe iz pekla, me ne bodo napravili, da bi naj manjši Sroli storila. “
To je živa vera, to se pravi po veri živeti!
t
— 350 —
Don Pedro Kalderón de la Darka.
Omenili smo že lani, da je bil mej drugimi imenitnimi možmi tudi sloveči španski pesnik Lope de Tega v tretjem redu sv. Frančiška. Glede Kalderóua, najimenitnišega pesnika tega jezika, to tedaj še ni bilo znano. Letos o priliki dvestoletnice po njegovi smorti, ki se je obhajala z velikimi slovesnostmi po vsem Španskem, pa je barseljonski list „Rivista Franciscana“ mej svet dal odlomek testamenta tega slavnega moža, iz katerega je očitno, da je bil tudi le - ta pervi španski pesnik duhovni sin našega svetega očeta Frančiška. Naroča namreč, da naj se njegovo truplo pokoplje spodoblečeno v obleko svetega Frančiška ter prepasano ž njegovim konopcem ; za pogrebom pa naj gre dvanajst redovnikov tega svetega očeta in njegov tretji red z odkrito redovno obleko. Svetega Frančiška pri tem imenuje svojega serafinskega očeta: mi Sera-fico Padre, kaker ga more imenovati le, gdor mu je duhovni sin bodi si v 1. ali 3., ali duhovna hči v 2. ali 3. redu.—
Take može je nekedaj svojim prišteval tretji red. Ali je torej sramota biti tretjerednik — tercijar ?
-----0*0------ '■ "
Kako hočemo obhajati pri nas
sedcmstoletnico rojstva sv. Frančiška.
Zadnjič smo povedali, kako mislijo v Asizu počastiti sv. Frančiška o njegovi sedemstoletnici, ter povabili Slovence — upamo, da ne bo brez uspeha, — da bi se z drugimi katoličani vred tudi oni vdeležili tega počeščenja s primernimi doneski.
Gotovo so si mislili pri tem mnogi naši blagovoljni bratci, da bi bilo pač lepo, ako bi se’ o tej priliki tudi pri nas kaj posebnega storilo na čast tako velikega dobrotnika vesoljnega človeštva, častitljivega očeta, ki ima toliko duhovnih otrok tudi mej nami slovenskimi katoličani.
Ali mu hočemo torej tudi mi staviti spominike iz kamena P° naših mestih iu tergili ? — Lažje naip bo, več nam bo koristil0) bolj bo veselilo tudi svetnika božjega samega, ako mu postavim0
— 351 —
spominik v serca našega naroda, ali bolj razločno rečeno, ako vtcr-dimo, povzdignemo in razširimo mej nami spominik, ki si ga je postavil sam na čast Bogu, v zveličanje vernih, — tretji red. Znano je, kako posebno čislajo naš ljubljeni oče Leon XIII. tretji red sv. Frančiška ; namenili so se celo, kaker smo veseli povedali v 9. zvezku našega lista, v kratkem v okrožnem pismu ga priporočiti škofom in vernim vesoljnega katoliškega sveta. Gotovo bo torej po volji in misli tako dobrega pastirja, ako častita slovenska duhovščina zlasti k letu pogostoma govori o svetem Frančišku ter vabi in vodi v njegov tretji red izročene si verne ovčice.
Naj jim blagovolijo pa tudi že letos kaj povedati mnogo spoštovani gospodje in prijatelji naši o „Cvetju z vertov sv. Frančiška", katero bomo v tretjem letniku, koliker se bo dalo, praznično opravili in se vso mogočo skerbjo in pridnostjo spisavali in vrejevali.
V dozdanjih dveh letnikih je že mnogo brati iz življenja očeta našega Frančiška; vender je treba zdaj še obširnišega popisa,' po keterem se bo celo to sveto življenje moglo do dobrega spoznati in po vseh svojih zaslugah prav ceniti in častiti. V posebnih popisih pride zraven življenje dvejuli znamenitih mož izmej pervih učencev Frančiškovih, br. Junipera in br. Egidija. O presvetem Sercu Jezusovem se pripravlja veči spis. Skerbeli bomo p» tudi zlasti za različne manjše mikavne spodbudne in podučne spiske ter po željah od več strani nam razodetih h koncu vsakega zvezka pristavili zapisnik odpustkov, kise morejo dobiti v dotičnem mesecu.
Naročnina ostane tudi tretjemu letniku nespremenjena, 70 kr. brez razločka za vse kraje naše domovine ; pošiljati naj se blagovoli, kaker navadno, pod napisom:
Opravništvo „Cvetja“
v fr anči š k a n sk e m samo stanu
v Gorici (Giirz).
----------------
Priporočilo.
V pobožno molitev se lepo priporočajo : v. č. P. Bruno Jesih, mašnik 1. reda sv. Frančiška, župni °skerbnik in superior pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, vmerli ' v Gradcu ;
— 352 —
nadalje rajni tretjeredniki Ruške fare (Maria Rast) na Štajerskem : Miha Potočnik, star 85 let, njega žena Mica Potočnik, stara 82 let, Marija Drozeg, stara 67 let, Blaž Ran er, star 58 let, in tretjerednica skupščine nazareške: Jera Pirnat;
naposled dve nevarno bolni osebi na Štajerskem.
Ko pobožno berilo zlasti za mesec li s top ad priporočamo lepe molitvene bukvice „Pomoč dušam v vicah“. Dobivajo se pri „ Katoliški družb i“ v Ljubljani (stari terg, št. 13) po 50 kr. terdo vezane; v platnu lično vezane veljajo 65 kr., z usenja-tim berbtom 70 kr., vse v usenju 75 kr., se zlato obrezo 1 gld. 10 kr.
-----OfcJT?—-—
O d g o v o r
'KUS.
na vdanostno pismo naših slovenskih romarjev.
Ljubljenim, sinovom dekanu Mateju Kožuhu in drugim Slovencem
v pismu 20. rožnega cveta 1881 podpisanim v Ljubljano.
Lj ubij eni sinovi, pozdrav in apostoljski blagoslov !
Mej premnogimi spričevanji vdanosti in ljubezni, ki so Nam jih nedavno izkazali slavonski katoliški narodi, smo s posebnim tolažilom in veseljem sprejeli Vaše pismo, ljubljeni sinovi! vkete-rem ste z najpriljudnišimi besedami razodeli občutke Slovencev do svetega Stola. Dobro znana so nam že bila ta čutila; ali vender Nam je bilo silno prijetno prejeti ta novi dokaz najtesnejše edinosti Slovencev z rimskim prestolom, keteri kaker so mej drugimi slavenskimi rodovi bliže tej Cerkvi, ki je vseh cerkev mati in učenica, tako so drugim svetili sè zvestobo in stanovitnostjo v pravi veri. Mi tedaj Vam za to predrago djanje naznanjamo največo zahvalo in pri Bogu zastavljamo posrednika sveta brata Cirila in Metoda, Slovenov aposteljna, da naj Vaše brate neka-toliške Slovence, ako so še keteri taki, v edini Kristusov ovčjak pripeljati in nad Vas vse bogastvo svoje milosti razliti blagovoli. Kaker poroštvo teh nebeških-darov in pričo posebne Naše ljubezni do Vas, Vam vsem posameznim apostoljski blagoslov se vso priserčnostjo v Gospodu podeljujemo.
Dano v Rimu pri sv. Petru 15. kimavca 1881, Našega pa-peštva četerto leto.
Leon papež XIII.