Ob 7. srečanju rejnic občine Šiška
,,A Tl BOŠ MOJA MAMA?"
Naj uvodoma predstavim že dolgo obljub-ljeno realizacijo zakona o socialnem skrbstvu ter željo vseh rejnic v Sloveniji, ki je združe-na v sprejetja samoupravnega sporazuma o kriterijih za priznavanje rejništva kot samo-stojne poklicne dejavnosti, s katerim imajo rejnice pravico do uveljavitve statusa zavaro-vanca v zdravstvenem, pokojninsketn in inva-lidskem zavarovanju, in sicer od 1. 1. 1975 dalje.
Tako je občinska skupnost socialnega skrbstva Ljubljana-Siška za vse tiste rejnice, ki so izpolnjevale pogoje v omenjenem raz-dobju, plačala prispevke v skupnem znesku 541.601 din, kar je sicer dopolnilno finančno bremenilo občinski program socialnega skrb-stva, saj je bil sporazum sprejet in objavljen šele v oktobru preteklega leta, je pa ob tem prijetna zavest, da je vendarle družbeno ovrednoten status rejnic, pa čeprav še vedno ne popolnoma zadovoljivo.
Omenila sem, da je 84 šišenskih otrok na-meščenih v 51 rejniških družinah. Zanimiv bo morda podatek lokacijskih namestitev re-jencev oziroma občin, kjer so rejnice.
Tako imamo v Domžalah kar 47 rejencev iz Šiške, v sami Šiški le 10, v Mostah 7, v Grosuplju 4, v Bežigradu in Kranju so po trije rejenci, na "Viču in v Krškem sta po dva rejenca. V Konjicah, Litiji, Trebnjem, Rad-Ijah, Črnomlju in celo v SR Srbiji pa je v re-ji po 1 naš rejenec. Opazno torej prednjači občina Domžale, ki v svoji Lukovici ustvarja že tradicipo, saj so leta 1927 bili v tej vasi nameščeni prvi rejenci v Sloveniji.
Med občani se pojavlja pogosto vprašanje: Zakaj v rejo?
Namreč, ko odpove osnovna celica naše civilizirane družbe, ki daje elementarne in najboljše pogoje za pravilen vsestranski raz-voj otroka — družina, ko so v njej medseboj-ni odnosi vse prej kot topli in iskreni, ali pa se osnovni življenjski pogoji zmanjšajo na minimum, odloči skrbstveni organ otroku rej-niško družino, ki mu bo nudila pogoje za nor-malno telesno in osebnostno oblikovanje.
Tako odhajajo v rejniško oskrbo otroci staršev alkoholikov, samohranilk, razvezanih zakoncev, pa tudi staršev z izrazito slabimi materialnimi oziroma stanovanjskimi pogoji za normalen utrip družine.
V rejo pa se nameščajo tudi otroci z mot-njami v telesnem ali duševnem razvoju, kar pa je često le kot premostitvena oblika reje, dokler ni otrok sprejet v ustrezni dom.
Rejniške družine so v največ primerih ču-stveno stabilne in prijetne, saj so to družine z vsemi elementi, ki sodijo pod pojem družina — sproščenost, aktivnost, Ijubezen in varnost.
Rejnice, ki se odločajo za ta poklic, imajo največkrat po dva in več svojih otrok. So pa tudi rejnice brez lastnih otrok. Nemalokrat se zgodi, da rejniška družina posvoji rejen-ca, bodisi zaradi čustvene navezanosti nanj, ali pa zato, ker lastnih nimajo.
Zanimiva je tudi starost rejnic. Razpon je od 32 pa do 67 let, kar ponovno potrjuje tra-dicijo tega širokega odpiranja domov za vse tiste, ki ga nimajo.
Stala sem na dvorišču rejniške družine, ko je socialna delavka pripeljala štiriletnega Kristijana v rejo iz druge rejniške družine, kjer je rejnica umrla. Vrata kmečke hiše so bila na široko odprta. Na pragu so stali trije otroci — dva domača in rejenec. Rejnica, z velikim pisanim predpasnikom, v katerega si je brisala roke, je stala sredi dvorišča. Sme-jala se je s sproščenim in nalezljivim sme-hom. Potem je razprla roke in preprosto de-jala: pridi, zdaj si naš.
Crne oči malega Kristijana so postale le-sketajoče. Zdaj, zdaj bo zajokal, sem pomi-slila. Slišati pa je bilo le: »A boš ti zdej moja mama?«
Šele, ko se je ves skril v rejničnih rokah in predpasniku, sem opazila, kako veliko je njeno naročje.
Milena ZAJC