ANKETA MED NAŠIMI KRVODAJALCI
Nič ni hudega, je pa nujno potrebno
Slovensko oziroma jugoslovansko krvodajalstvo najbolje označujejo tri besede: prostovoljnost, brezplačnost in anonimnost. Dajanje krvi je tudi eno izmed meril naše solidarnosti in humanosti, in prav s ponosom in veseljem lahko zapišemo, da sodi naše krvodajalstvo v sam svetovni vrh. Pri-hodnje leto bo minilo že 30 let, odkar je pobudo za organizacijo krvodajalstva v Sloveniji prevzel Rdeči križ. Doseženi rezultati pa kažejo, da /e Rdeči križ to svoje delo opravil zelo dobro.
Leta 1953, ko je Rdeči križ prevzel organizacijo krvoda-jalstva, je bilo pri nas okoli 20 tisoč krvodajalcev. Danes se je ta številka povzpela že na več kot 100 tisoč. Bolnišnice ši-rom po Sloveniji potrebujejo letno več kot 300 tisoč litrov krvi. \n da bi lahko žadovoljili vse potrebe bolnikov, je vsak dan potrebno odvzeti kri več kot 200 krvodajalcem. Zato je vsak delovni dan na Zavodu SRS za transfuzijo krvi zelo ži-vahen. Obiskali smo prostore zavoda za transfuzijo prav v času, ko je krvodajalsko akcijo organizirala občinska organi-
zacija Rdečega križa občine Ljubljana Center. V naši obči-ni letno daruje kri 4000 delov-nih Ijudi in občanov. Veliko kr-vodajalcev je tudi iz delovnih kolektivov Ljubljanske banke-Združene banke, Kartonažne tovarne, železnice, pošte, skupščine SRS, precej pa je tudi dijakov srednjih šol in drugih.
Našim sogovornikom smo zastavili enotna vprašanja: za-kaj so se odločili dajati kri, ko-likokrat so že darovali kri, kaj jim pomeni biti krvodajalec in kaj menijo o organiziranosti krvodajalstva.
Marija Fras, fizioterapevtka v domu upokojencev Tabor:
»Prvič sem dala kri še kot štu-dentka, danes pa je to moj še-sti odvzem krvi. V našem ko-lektivu je 14 krvodajalcev, ne-koliko slabši odziv pa je mor-da zato, ker imamo delo z Ijud-mi in je težko uskladiti delovni. čas.«
Tom Herlec, dijak 3. letnika šole za oblikovanje: »Tokrat prvič dajem kri, sicer pa tudi moji starši že dlje časa daruje-jo kri. Danes je prišlo na odv-zem krvi okolf30 dijakov naše šole, tisti, ki smo že dopolnili 18 let. Kri bom kajpak še dajal, saj to ni nič hudega, je pa nuj-no potrebno.«
Stjepan Šoštarek, receptor v hotelu Slon: »Vsake tri me-sece darujem kri za plazmafe-rezo, danes pa sem prišel na odvzem krvi enaindvajsetič. Kri dajem zato, ker se pač za-vedam, da je to nujno potreb-no. Prvič se je morda nekoliko težko odločiti, ko se pramaga začetni strah, pa ni več hudo. Za krvodajalstvo sem navdušil tudi soseda.«
Anton Bajc, zaposlen v toz-du za promet ŽTP Ljubljana:
»Mislim, da je krvodajalstvo izredno pomembna akcija, in tokrat dajem kri petič. Vsakdo izmed nas lahko potrebuje da-rovano kri. Meni se je to že zgodilo. V našem delovnem kolektivu darujemo kri enkrat letno, z organizacijo krvoda-jalstva pa sem zelo zadovo-Ijen. Darovanje krvi je tudi le-pa priložnost za temeljit zdravniški pregled, saj vsake-ga krvodajalca poprej dobro pregledajo«
Jurij Bokal, inženir strojniš-tva, zaposlen v LIZ Inženi-ring: »Kri darujem od tri- do štirikrat na leto, danes pa bo skupaj že petintridesetič. Kri dajem za plazmaferezo, to je poseben način odvzemanja krvi za posebne namene. V na-šem kolektivu ni veliko krvo-dajalcev, tudi posebne propa-gande za to ni. Sam pa bom dajal kri, dokler bom pač zdrav.«
Besadllo In tllke: MIRO PETEK
Janez  Čopar,  sprevodnik, tozd za promet Ljubljana: »S
tem ko darujemo kri, pomaga-mo drugim, nekoč pa bomo morda sami potrebovali kri. Danes darujem kri desetič, pa tudi moj sin se je že vpisal v druščino krvodajalcev. V naši družini gre krvodajalstvo iz ro-da v rod. Pa tudi nekaj svojih sodelavcev sem že prepričal, da so šli na odvzem krvi. Sicer pa je tukaj lahko tudi prav pri-jetno, srečamo se stari sode-lavci in se malo pogovorimo.«
Avguštin Abram, vlakovo-dja v tozdu za promet Ljublja-
na: »Nekaj mojih prijateljev je darovalo kri, pa sem se tudi jaz odločil za to človekoljubno potezo in tako dajem danes kri petič. Kri bom seveda še daro-val, saj vem, da le-ta rešuje življenja. Z organizacijo krvo-dajalstva pri nas pa sem kar zadovoljen.«
Jožica Semprimožik, medi-cinska sestra v domu upoko-jencev Tabor: »Tokrat dajem kri petič, prvič pa sem jo dala že v srednji šoli. Mladih je med krvodajalci premalo, vzrok za to pa je verjetno v tem, da jih je malo strah, ponekod pa je tudi premajhna zavest. Sicer pa je naše krvodajalstvo kar dobro organizirano«
Angela Erceg, uslužbenka Ljublfanske banke, tozd Go-spodarska  banka:  »Od 350
zaposlenih se nas je prijavilo za odvzem krvi vsega devet. Morda je bilo premalo propa-gande, saj sem prepričana, da je gotovo precej delavcev, ki bi lahko darovali kri. Mentm, da je za slabo udeležbo prej kriva nezainteresiranost kot pa kakršenkoli strah pred odv-zemom krvi. Sama dajem kri že šestič.«
Neža Jeglič, zaposlena v mednarodni špediciji Trans-Jug, tozd Ljubljana: »Vsakdo bi se moral zavedati pomemb-nosti te akcije in bi moral da-rovati kri. Morda je zadnji čas opaziti med krvodajalci pre-malo mladih. Zato bi bila po-trebna še boljša propaganda. V naši delovni organizaciji smo imeli krvodajalko, ki je pridobila veliko novih članov. Kri dajem vsako leto, danes pa že šestič.«
Pavla Pavlin, administra-torka v tozdu za promet Ljub-Ijana: »Krvodajalstvo je po-trebna in humana akcija, zato dajem kri tudi jaz. Danes sem prišla na odvzem krvi šestič. V naši družini smo že trije, ki darujemo kri. Organizacijo kr-vodajalstva v našem kolektivu lahko samo pohvalim, saj se teh akcij udeležujejo tudi Iju-dje iz oddaljenih hribovskih področij.«