Novo leto. Novo leto je sinoči k meni splavalo, ljubo, nežno se je nasmihavalo. S cvetjem bisernim me je obsulo, lahno, prav na lahno nadalje je odplulo. — V jutru zažarele so na oknu cvetke, cvetke tako lepe — a ledene. Otrokovo voščilo na novo leto. Predragi mi starši, preteklo je leto in troje Vam danes podam kot voščilo: Najprej naj bo zdravje in dolgo življe- nje, potem naj Vam Bogec dodeli vse to, za kar ga prosite, če Vam je v korist. In tretje voščilo? Ne veste ga sami? Glasi se: Ostanem naj vedno Vaš otrok, ki v srčni ljubezni ga v molitev vklepate žarko! Dobra ženica. Ob velikem jezeru je bilo mestece. precej samotno, a v prav ugodni legi. Bilo je pozimi in sneg je pokrival vso pokrajino na okoli. Mestni prebivalci so nestrpno čakali, da pokrije jezero le dena skorja, ker so tedaj imeli vsako leto na ledu veliko slavnost. Topovski streli so naznanjali, da je led dosti debel in staro in mlado se je zbralo ob obali. Postavili so tudi šotore, iz katerih se je kmalu razlegala vesela godba. Na jezeru pa je bilo vse polno ljudi, nekateri so se drsali, drugi vozili v saneh in tako je potekel popoldan in mesec je obseval na večer veselo družbo. Zdaj je pravo veselje še le začelo. Prav malo ljudi je bilo ostalo v mestu. Med njimi je bila stara ženica, ki radi bolezni ni mogla iz postelje. Ker pa je stala njena hišica na majhni višini, je videla skozi okno prav lepo na ledeno gladino. Ko je bilo proti večeru, je zapazila tam daleč v ozadju jezera rnajhne oblačke, ki so se polagoma dvigali. Takoj jo je prijela groza; kajti njen rajni mož je bil ribič in mnogokrat jo je opozoril na tiste oblačke, iz katerih se je prav naglo razvil vihar. Ker pa celo jezero radi svoje razsežnosti ni bilo zamrznjcno, je našel v takih trenutkih vihar v vodi toliko opore, da so potem razburkani valovi razdejali ledeno skorjo v ostalem delu jezera. Vse to je stara ženica dobro vedcla in s strahom je gledala, kako so se oblaki širili. Izračunala si je, da mora za kake pol ure vihar početi s svojim divjanjem. Klicala in jadikovala je kolikor je mogla, ali nikogar ni bilo v hiši, sosedje pa so bili vsi na ledu. Nihče je ni čul. Čimdalje večji so postajali oblaki. Čim dalje večji so postajal:' oblaki in temnejši. Še malo časa in vihar je bil tu. Tedaj je ženica zbrala svoje slabe moči. Z velikanskim naporom je zlezla iz postelje in od tam do peči. Našla je še nekaj žerjavice in to je vrgla v posteljno slamo. Potem pa je hitela, kolikor je mogla, iz sobe. Hiša je bila kmalu v plamenih in odsev so videli daleč po jezeru. Takoj so prihiteli v divjem begu vsi ljudje z leda proti mestecu. Že je tudi pričel vitiar, nebo se je zatemnilo, ledena skorja je jela pokati in komaj je zadnji stopil na kopno, je viharjeva sila pretrgala ledeno ploščo ter jo zdrobila na drobne kosce. Tako je rešila ženica celo mesto in je drage volje žrtvovala svoje imetje za blagor meščanov. Premišljevanje ob novem letu. Včasi je dobro, če se človek ozre nazaj na svoje življenje, da vidi, kaj je storil dobrega in slabega, pa tudi, kaj je dobrega opustil. Letos naj se bavimo na novega leta dan nekoliko z množenjetn. Nič se v človeškem življenju lažje ne pozabi kakor množenje, čeprav mu je bil človek v šoli morda jako vešč. In vendar se v šoli učimo za življenje in prava modrost ni v znanju, ampak v pametni in modri uporabi pridobljenega znanja. Nekdo na primer izda na dan samo dva dinarja po nepotrebnem. Marsikdo, ki mu tistih dveh dinarjev ni žal, ju izda in meni, da pač to ni dosti. Ali v ;nem letu je to 700 dinarjev, v 10 letih 7000 in in v 30 letih 21.000 dinarjev zavrženega denarja in to je pač že mno?o. — Kdo drug si misli, da more na dan sabiti dve uri v brezdelju ter se hrabri lan za dnevom, da za enkrat to lahko opravičuje. To se pomnoži na leto na ^koli 700 ur, v 30 letih pa na 21.000 ur ali okoli 900 izgbuljenih dni itak kratkega življenja. To je še več kot 21.000 dinarjev. Zemlja ima v obsegu kakih 40.000 kilometrov ali 10.000 ur hoda. To je dol?a pot. Č8 bi pa bilo mogoče hoditi v ravni črti in če bi kdo prehodil vsak dan po eno uro, bi lahko bil v tridesetem letu zopet doma. Iz tega vidimo, kako daleč bi dospcl človek, 5e bi za kak pameten posel porabil vsak dan samo eno uro, in še dalje, če bi porabi! vse dni za to, da bi postal boljši in popolnejši ter bi tako storil dobro sebi in svojcem. Kdor pa nikoli ne začne, ta tudi nikoli ne konča, in komu ni malo za enkrat dovolj, ta ne bo nikoli vedel, kako se pride polagoma do mnogega. Tc misli naj nam gredo po glavi na novega leta dan in čez leto dni si dajmo račun, koliko so koristile, če smo jih prav izvršili. Rešitev uganke z nagrado. \*/ "\v A\ /1\ ii- \y