mmm SUHHO ULjUBLinn CLEDflLISCt Gledališki list DRAMA 1951-1952 4 JUBILEJ LOJZETA DRENOVCA Dr. Bratko Kreft Krajnski komedijanti V sredo, 5. decembra 1951 PROSLAVA 40-LETNICE UMETNIŠKEGA DELOVANJA LOJZETA DRENOVCA Krajnski komedijanti Ena komedia v treh aktih, katera Linharta inu »Shupanovo Mizko« tizhe. Od Bratka Krefta i PERSHONE: Baron Shiga Zois ................................ Skerbinjhek Anton Linhart, pijaviz Krajnikih sgod. drugazhi pak z. kr. ok‘roshni Komijar zhes shole ......... jan 'Joshefina. njegova shena ....................... Danilovka Gojpa Franzhijhka od Garzarollija ............... iSharizhka Joshef od DeJJelbrunnera, fabrikant za Jukno .. Zhejnik Dr. Janes Mrak. advokat ......................... Zejar Dr. Joshef Piller, advokat ...................... J. Supan Dr. Fran Repizh, advokat ........................ Bresigar AntOn Makoviz, dushelni ranozelnik inu pojebni vuzhenik tiga vjliegarjtva....................... S. Potokar Jurij Japel, Fajmojter inu Dehant per Sv. Kanz-jani na Jeshzi blizu JavJkiga mofta.............. Kovizh Valentin Vodnik, exfranzhislikajner Marzellia- iius, spevorezhnik in ^kaplan v Ribenzi Miklaviz Vifokorojeni Grof Hohemvart, zensor inu Jploh en visoki Gojpod ................................ .DRENOVIZ Njih Jhkofova Milost, lublanjki Firjht inu pervi Vikjhi Jhkof Mihael Baron Brigido ............... Pezhek Giuseppe Bartollini, lafhke komedijantske kom-panije Director ................................. D. Supan Luzija, njegova shena, primadona ................ Kraj lovka Susana Marranesijevka, ena sarej lepa lajhka pevkinja ......................................... Dshundshenzhevka Mizka, perva hijhna dekelza per Baroni Zoisi .. Levarza Matizhek, pervi hijhni Jlushabnik prov tam . . Sever PERSHONK V SHUPANOVI MIZKI: Tulpenheim, en shlahtni Gojpod ................... (J. DeJJelbrunner Shternfeldovka, ena mlada bogata Vdova ........... C Ja. od Garzarollija Monkof, Tulpenhciraov perjatel ................... G. Makoviz Jaka, Shupan ..................................... G. doktar Mrak Mizka, njegova hzher ............................. Ga. Linhartovka Anshe, Mizken shenen ............................. G. doktar Piller Glasliek. en Shribar ..........,................. G. doktar Repizh Godi Je v lejti ta hude franzojke prekuzije 1789. v mejzih Kosaperjk. Lijtovgnoj inu Gruden. Pervi inu drugi akt je per Zoisi, ta treki pak v Stanovjkim teatri na dan 28. Grudna, kader Jo perjatli inu bejedniki Krajnjhine ta nar pervo pojvejtno krajnjko jegro »Shupanovo Mi/.ko« onduke.j na ogled inu pojluh pojtavili. — Ta velki oddih je po drugem akti Rezhijo pela Dr. Kreft, pomaga mu pak prof. Mahnizh / . Szeno naredil ing. arch. Franz. Musiko sloshil Shebre. Injhpizira pak Starizli. Luzh pela Sablatiiik CJvante je napravila teaterjka shnidarija, katero pelata Novak inu Galetovka, koker Jta ji kojtumeriza Jarzhevka inu reshijer rajhafala — 57 — IgRALEC LOJZE DRENOVEC slavi visoki jubilej svojega 'štiridesetletnega odrskega dela v slovenskem gledališču. Jubilanta prištevamo k tistemu pokolenju naših starih igralcev, ki je že pred prvo svetovno vojno ustvarjalo temelje modemi slovenski gledališki umetnosti ter* jo vodilo iz čitalniskega amaterstva na umetniško raven odgovornega poklicnega gledališča. Takratni slovenski igralec je moral zagrabiti za različno delo in vloge, moral se je včasih boriti z a svoj vsakdanji kruh in položaj v družbi — boj, ki ni prenehal niti v razdobju med obema vojnama. Jubilant je eden poslednjih zastopnikov tega igralstva. V svojem štiridesetletnem delu na odru ni igral le' v dramah in komedijah, marveč je več let bil viden član naše operete, hkrati pa se je poleg umetniškega dela ves čas z vso vnemo posvečal stanovskim vprašanjem igralske organizacije, kateri ni posvetil nič manj sil in skrbi, kakor svojemu igralskemu delu. Še danes vodi kot predsednik Društvo dramskih umetnikov, Med vojno je bil v gledališču med najmarljivejšimi aktivisti našega osvobodilnega boja. Zmeraj mu je bila zelo pri srcu vloga v slovenskem delu. Da 'to svojo ljubezen do slovenske dramatike in do slovenstva manifestira tudi ob svoji štiridesetletnici, si je izbral za jubilej vlogo v domačem delu, vlogo, ki šteje poleg Gornika v Cankarjevem »Narodovem blagru« med njegove najboljše ustvaritve. K jubileju mu iskreno čestitata UPRAVA SNG » in RAVNATELJSTVO DRAME GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1951-52 DRAMA Štev. 4 O GENTLEMENU PO SRCU'IN OLIKI »Pravi gentleman po srcu in oliki je bil g. Drenovec kot gospod Serce.» Fr. Vodnik 1937. leta so v Operi praznovali srebrni umetniški jubilej igralca Lojzeta Drenovca. Časopisi .poročajo, da je bila slovesnost zelo prisrčna, pripovedujejo, 'kako je govoril Oton Zupančič, jubilar pa da se je vsem toplo zahvalil in »posebej obljubil publiki, da bo govoril o sebi in svojih zaslugah žele ko doseže jubilej svoje 50-letne aktivnosti na korist in čast slovenskega gledališča ter slovenskega ljudstva«. Spočit in mlad praznuje zdaj »šele« štiridesetletni jubilej in zdaj vem, zakaj je bil zadnjič, ko sva se sešla na njegovem domu, tako zakrknjen. Jerman je v »Glumački reči« prav zapisal o njem: »Časti ni iskal nikoli, poznal je samo delo.« >5- J J- ij- Delavcu Tobačne tovarne Antonu Drenovcu in njegovi ženi Mariji, stanujočima v šiški, se je 24. oktobra 1891. leta rodil sin Lojze. Kruha je bilo pri hiši malo, pa je fant kljub temu ina šišenskem zraku kar dobro odganjal, saj je bila Š.ižka takrat še samostojna občina, med njo in Ljubljano so bili travniki, očem. se je na široko odpiral razgled proti goram, govorica pa je bila tu še izrazito gorenjska, tista, »ki v nji ne moreš lagati« (Cankar). Mladi šiškar si je znal kaj kmalu sam pomagati. Postavljal je keglje, prodajal cigare na shodih (celo na Kristanovem) in veselicah, pri tem pa rasel v tako postavnega in modrega fanta, da ga je bilo veselje gledati. Gledališče ga je pritegnilo, ko mu je bilo 12 let. »Valvazorjev trg št. 6« je bila prva predstava, ki jo je videl. Odslej je redno zahajal v gledališče: na galerijsko stojišče, kadar 'je imel samo 10 krajcarjev, na dijaško, kadar jih je imel 20. Oče, dom, bojevniška doba našega delavskega gibanja in poklic (knjigovez), ki se mu je posvetil, vse to je v njem oblikovalo tiste lastnosti, ki so potem vseskozi značilne zanj: tenko uho za -poštenost in pravičnost ter smisel za lepo in plemenito. — 60 — L. Drenovec kot B»lanov - Gozd L DrmWCC kot, dr.Comik - 2a na- rodov blagor Tako }e že s sedemnajstimi leti stopil med diletante »mladeniškega naraščaja« NDO (Narodna delavska organizacija), kjer je našel med drugimi tudi Josipa Pluta, Polonco Juvanovo in pok. Zorana Bekša, v pok. Molku pa prvega učitelja dramatske umetnosti. Z zanosnim ognjem amaterja je .deklamiral in zaigral v burki s petjem »Pravica se je izkazala«, v '»Ciganih«, v »Na smrt obsojenih« (Ivan) in dosegel višek z Janezom v »Divjem lovcu« (1909). (Polonca Juvanova je takrat igrala Majdo, Josip Plut pa Tončka. Z njim so gostovali tudi v Trstu.) »Zlasti pohvalno je omeniti g. Drenovca ... izboren igralec je tudi Al. Drenovec... Lepe igralske talente smo opazili v,.g. Drenovcu...« Tako slavo poje mlademu talentu naša poznočkalniška kritika. Važno in veliko je pri vsem tem eno: Drenovec je že takrat vzljubil gledališče s tisto 'Spoštljivo ljubeznijo, ki nam je edina mogla dati današnje gledališče. Pri tem mislim na nesebičnost, zanesenjaštvo in tveganje naše čudovite gledališke generacije .tistih dni. Škoda, da vse to danes komaj še razumemo. Drenovčevega »Janeza« je videl tudi Govekar, ga pohvalil in interpreta, ki je doslej že odbil nekaj predsezonskih dram.atsk.ih tečajev pod vodstvom Danila, Danilove in VerovŠka, poslal v Dramatično šolo Deželnega gledališča. Drenovec je zdaj prišel v Nučičeve roke, šolo v dveh mesecih končal in dobil odlično spričevalo. (Takrat je na hitro abso!- — 61 — viral zgodovino drame, umetnostno zgodovino, izreko, deklamacijo in mimiko.) Nastopil je na produkciji kot Brat Sokol v istoimenski Murnikov! igri in bil na podlagi te vlogd angažiran za sezono 1910-11. Deželno gledališče mu je priznalo 30 goldinarjev mesečne plače. Tako je Drenovec postal poklicni gledališki igralec. Prvo manjšo vlogo je dobil v »Kacijanarju«, večjo v »Tajfunu« in v »Noči n,a Karlštajnu« (Honorarij in Pešek). Sicer pa je takrat predvsem mislil na Verovška in njegove »kerlce«: Blaža Mozola, Krpana, Krjavlja, Revčka Andrejčka ter ga občudoval v »Vozniku Henšlu«. Še zdaj se spominja prizora tik pred koncem igre, ko se gre voznik obesit. Pravi, da je bil Verovšek v tej vlogi močnejši kot Borštnik. Zagrenjeni Verovšek mu je takrat dejal: »Pameten bodi, fant! Slovenski igralec je revež. Še obleke si ne more kupiti.« Toda Drenovec je ostal v gledališču in podpisal angažma za sezono 1911-12; ni ga motilo, da bo zdaj že drugo leto dobival samo sedem plač. Jeseni 1912 je moral k vojakom; služil jih je 8 mesecev. Aprila 1913 pa je bil spet v gledališču. \ V sezoni 1913-14 je služil pod Borštnikom. To je bila sezona nervoze in -tempa. V ponedeljek si dobil 'vlogo, v sredo si jo moral vsaj za silo že obvladati, premiera je bila — po zelo nepopolni generalki — v soboto, v nedeljo repriza in — v najboljšem slučaju — še ena ponovitev čez teden dni. Borštnikove besede: »Meni je teater bog!« so ostale. Drenovec jih je sprejel ko* veliko dediščino našega močnega igralca Borštnika. To je bila tudi sezona, ko se je Drenovec seznanil s Cankarjem. Ker za »Revčka Andrejčka« ni znal dobro vriskati, je hodil na skušnje v rožniško hosto. Tako je nekoč pri vriskal do zgornje rožniške oštarije. Na pragu je stal Cankar, ga poklical k sebi in ga vneto učil vriskanja. Potlej ga je pa povabil na vino in dobro salamo. Pri tem mu je povedal, kako je tudi on igral na 'dilentantskem odru. Nastopil je s cilindrom, ki ga je moral odložiti na stol. Ker pa je imel strašno tremo, je pozabil na cilinder in sedel nanj. Občinstvo se je pri tem imenitno zabavalo. — Kasneje sta se še večkrat srečala; največkrat pri Štruklju. Vsa vojna leta je Drenovec prebil v vojaški suknji v Pulju pri telegrafskem regimentu. Tja mu je takoj v začetku 1918 pisal ljubljanski gledališki konzorcij in mu ponudil angažma, ki ga je Drenovec podpisal 15. avgusta 1918.” Po osvobojenju je drama dobila svojo hišo v Gradišču, ki so jo odprli s »Tugomerom«, Lojze Drenovec je igral Bojana. , 30. VII. 1919 je Drenovec podpisal pogodbo za enoletni angažma v Osijeku. Občinstvo in kritika sta prijazno sprejela njegovega Vron-skega v »Ani Karenini«, Cleauta v »Skopuhu«, Glasnika v »Smrti ma- - 62 - L, Drenovec kot Kegljevič — Velika L. Drenovec kot O. Surface — Sola za puntanja obrekovanje terc Jugovičev«, Bartesija v Saharina Loipeza »Grdem Ferantu«. Pod dirigentom Matačičem pa je Drenovec takrat prvič nastopil v opereti (Nikola v »Baronu Tremku«). Zdaj se je začel potegovati zanj Zagreb. Ker so mu obljubili lepe vloge in poleg tega še učitelja hrvaščine .dramaturga Ivakiča, je ponudbo sprejel. Toda zagrebška Uprava ni ostala pri dani besedi in tako je v decembru 1920 prosil za odpust. 1. februarja 1921 ga 'je dr. Andrič razrešil vseh obveznosti in Drenovec, šiškar in Ljubljančan, je pohitel domov ter takoj podpisal pogodbo s Slovenskim narodnim gledališčem. Od takrat pa do danes Drenovec vzdržema služi slovenski dramski umetnosti. (V letih od 1926—1931 je pomagal tudi v Operi pri opereti. V dveh sezonah — 1929-30 in 1930-31 — je^gral samo tam.) Drenovec nima igralskih šol in akademij, ne more se postavljati z učenimi dunajskimi ali pariškimi profesorji, Drenovec je samorastnik. Zrasel je na diletantskem odru. Njegov režiser je bil sicer Verovšek, ki pa je imel dovolj opraviti s svojo melanholijo, in je — ko je Drenovec vadil Konrada iz »Mlinarja« — mirno zaspal. Tudi Borštnik je bil njegov režiser; toda Borštnik je bil vase zaprt, ni razlagal, ni vzgajal, postavil je situacijo, za silo povedal, kaj ibi rad, potem pa igralca pustil samega. Toda oba sta mogočno vplivala nanj z liki, ki sta jih ustvarila, z — 03 — resnostjo,'ki sta jih z njo oblikovala. Borštnik je pred nastopom zmeraj trepetal. Njegov odnos do igralske umetnosti je bil resen, -veličasten .in poln spoštovanja. — Lojze Drenovec je razen tega od svojega dvanajstega leta 'dalje rasel v območju veličastnega čara našega starega, da, v nekem oziru velikega gledališča, ki je bilo še tako bogato fantastike in iluzij in ha srečo skoraj brez preračunljivosti in skonstruiranosti »modernega« gledališča. Rasel je naravnost in neposredno iz svoje teatrske nature mimo tiste brihtne »umetnosti«, ki vse ve, se vsega zaveda, vie secira, v!se dožene, pa vendar konec' koncev najde samo mrzlo formo. Ali niso tako samorastniško in tako pristno rasli in zrasli doslej skoro vsi naši največji igralci? In ali ne zaslužijo, da jih zato še bolj občudujemo? Drenovec, žal, ni izoblikoval niti enega tistih junakov, ki jih ofi-cialna dramaturgija in gledališka kritika postavljata v serijo »velikih vlog«. Zakaj ne? Vzrokov je več. Recimo, da je prvi v njegovi izraziti zunanjosti in glasu, kar ga nekako :le precej določa za ljubimsko stroko. Ta moment so vseskozi preveč upoštevali in Drenovec je postal specialist. Ta »strokovnost« je postala zamj usodna zlasti potem, ko jo je odkrila tudi kritika: »Drenovec ima v svoji elegantni postavi in v 'tankem, posebi (!) vsemu herojskemu zadovoljivo podaja mladega grofa Konrada. Presenetljivo toplo in naravno je podal g. D. mladega Konrada. Barona Trilla, to igralsko dokaj malo problematično figuro igra uspešno g. D. Epizodni baron Trili, tako imenovani »leteči bedak«, je našel v g. D. najboljšega interpreta. Ljubimca igra g. D. Pika. 'Njegov odhod v opereto po vsem tem ni čisto nič presenetljiv. Jasno je, da je Drenovec v tej stiski nujno začel igrati »z rutino in se v vseh sivojih kreacijah ponavljati«, tako da je bila včasih zahteva kritike po »doživetosti in prepričevalnosti« njegove igre utemeljena. - 64 - L. Drcnovec kot grof Hohenuiart — L. Drenovec kot don Jum — Dama Krajnski komedijanti Škrat Kadar pa ni bil ljubimec ali baron, je bil vse druga. Drenovčevo umetniško prepričanje je daleč od zvezdništva. Igral je vse. Samo iz tega prepričanja in takega hotenja je in bo raslo -naše gledališče. Igral je v vseh Shakespearih in dal svojim likom pravi shakespearski vonj (prim. njegovega Parisa v Romeu), igral je v Molicrih, v salonskih igrah, postavljali žive slovenske figure iin s kolegi oblikoval tako odlične skupine tipov, da jih bomo komaj še kdaj imeli. (Prim. tipe tolovajev v »Beraški operi«: Daneš, Drenovec, Potokar, Plut!) Neštetokrat je bil med tistimi, ki nimajo velike vloge, ki jih kritika odpravlja tako mimogrede kot in. pr. »dalje so se odlikovali gg. .ki pa vendar rešujejo to in ono predstavo in ji »pomagajo do popolnega uspeha«. Mojster Lipah v svoji odlični karakteristiki igralca L. Drenovca pove tole: »Če bi ga hoteli pravilno označiti kot dramskega igrale*, se moramo nehote ustaviti pri enem liku, ki je zanj gotovo značilen: Kristijan iz »Cyrana«. Pokojni Putjata je pri neki vaji rekel: »To je Kristijan! Ničesar mu ne smem pridodati in ničesar vzeti.« Če smo omenili Kristijana, smo hoteli s tem'označiti osnovno noto najbolj posrečenih Dre-novčevih 'ljubimcev, katerih komika posega že v tragičnost, in v tej karakterni komiki je Drenovec prav gotovo vzoren predstavijalec.« - 65 - In dalje: »Prav značilna odlika njegove igre je lahkota, skoro prostodušna brezbrižnost, s katero vrže kak stavek na oder. Kot karakterni igralec pa je ustvaril Drenovec sto in sto oseb, katerih tudi ne pozabiš. Od prav značilnih njegovih komičnih in ostro zarisanih starčkov se je povzpel do prav odlične višine v govorništvu (Piccoloniimi).« Drenovec sam pove, 'da je dobil malo vlog, ki se jih je oprijel z notranjim zadovoljstvom. Nekaj pa da jih je le bilo: Kristijan (Cyrano), Erazem (Za pravdo in srce), Alerik (Pegica), Kvas in Marijan (Deseti brat), Tito (Scampolo), Bulanov (Gozd), France (Maryša), Bare (Tudi Lela bo nosila klobuk), Picoolomimi (Celjski grofje), Gorodulin (Še tak lisjak), Serče (Varh), Pariš (Romeo in Julija), direktor (Matura), Gornik (Za narodov blagor) in še katere. Naj bo kakorkoli, tole drži: Lojze Drenovec je igralska osebnost, svojevrsten igralski tipus, ki bo za zmeraj ostal v zgodovini slovenskega igralstva. Nad čistim sijajem njegovih umetniških kvalitet pa je njegova topla človeška podoba, podoba velikega gospoda in velikega delavca. * *{• * To po,dobo bolje poznamo. Srečamo se z njo celo v repertoarni problematiki, ko se »Drenovec žrtvuje za operetnega tenorista«, pri tem pa kot izrazito dramski igralec visoko dviga povprečno operetno igro. (Jutro 1. V. 1937.) Najčudovitejši pa je v spoznanju, »da je za dvig gledališča in njegove umetnosti potrebno najprej socialno dvigniti igralca,« (Jerman.) Prevzel je vodstvo slovenske sekcije Udruženja dramskih "igralcev in bil odslej v neprestanih sporih z banovino in upravo gledališča. Boj proti ukinitvi teatra, proti redukciji osebja, proti znižanju subvencij, proti akontacijam, ki so jih igralci prejemali skozi 7 'let, Fond za onemogle igralce, Bolniški fond, Dramatična šola, reševanje Gledališkega lista, ustanovitev stalnega gledališča v Celju itd. — vse to je tesno povezano z njegovim imenom in seveda — z usodo njegovega igralstva. Kritiki so ga gledali samo na odru, nikoli ,pa niso pomislili na njegovo ogromno delo izven gledališča. Tudi to je bilo potrebno, saj je iz takih nesebičnih naporov raslo in bo raslo i.n živelo slovensko gledališče. Drenovec ni gen dem a n samo na odru. Gentleman, prijatelj in človek je tudi med nami in sredi življenja. Samo še papa Danilo je znal tako potolažiti igralca kot Drenovec, je pravično zapisal Fran Lipah. Od tod iskrena ljubezen, ki mu jo v naši hiši vsi izkazujemo, od tod široka in neomadeževana popularnost, ki jo uživa. - 66 - L. Drenovcc kot Rcnard — Nata kri Vsi čutimo, kako potreben je v maši hiši, kako nas njegova pametna Jm dobra beseda drži skupaj in koliko mam osebno pomeni. Uči nas spoštovanja do gledališča, kliče k požrtvovalnemu delu zanj, opozarja na veliko odgovornost, ki jo kot posamezniki in kot celota imamo do človeka in do slovenske skupnosti. Predsednik Društva slov. dram. umetnikov, Lojze Drenovec, je dobri duh slovenskega teatrskega svetišča, je z zdravimi ,in mladimi sokovi mapolnjena vez, ki nas druži s starim gledališčem Verovška, Borštnika in Danila. Zato mu ob njegovem jubileju vsi kličemo: Na Vaše zdravje in na mnoga leta! Mirko Mahnič DRENOVEC IN ORGANIZACIJA L. Drcinovcc spada h generaciji, ki je prešla vso trnovo pot sJovenskega igralca in ki je priča razvoju iin rasti slov. gledališča od avstroogrcke monarhije, V kateri je nosilo gledališče pečat nacionalne borbenosti in afirmacije slovenstva v boju z germanstvom, preko predaprilske Jugoslavije, v katem v splošnem ni šlo za narodnostno vprašanje, pač pa prevečkrat za eksistenčno vprašanje gledališča, do gledališča v sedanji Jugoslaviji, ko se mora gledališče ob eksistenčni •ustaljenosti posvetiti umetniškim vprašanjem, za katera v vseh prejšnjih dobah ni bilo pogojev. Ves proces ustvarjanja slovenskega gledališča ni potekel lagodno in mirno, temveč se je odvijal v neprestanih borbah znotraj gledališča in izven njega. V tem procesu se mi zdi važno vprašanje kvalitete tvorcev gledališča, t. j. igralcev in njihov socialni položaj 'v vsakokratni družbi. Niti eno niti drugo ni bilo v splošnem na taki višini kot bi bilo treba, le redki igralci so si pridobili potrebno strokovno znanje s šolanjem na Dunaju in drugod. Nestalni in kratkotrajni angažmani po 7 mesecev na leto pa so poleg tradicionalnega gledanji meščanstva na »komedijante« opredeljevali socialni položaj igralcev. Naš jubilant je prvič stopil v reden angažman 1. septembra 1910 v Deželnem gledališču. Ni se še dobro privadil duhu po šminki in mastiksu, ko ga je prva svetovna vojna zajela v svoje armade in ga ob koncu vojne tudi zdravega odpustila. Njegovo pravo delo prične po prvi svetovni voini. Idea'ni fant, poln zanosa, borbenosti, i ostro izbrušenim čutom za pravičnost, najde polje za uveljavljanje svojih pogledov na gledališče v strokovni organizaciji gledaliških igralcev, v »Združenju gledaliških igralcev«. Ta organizacija je 'tesno povezana z gledališčem v predaprilski Jugoslaviji, ki je v marsikaterem pogledu ogoljufala pričakovanja idealistov. Izkušnje iz prvega angažmama, želja, da bi se stvari izboljšale, da bi se gledališče dvignilo, da bi postal igralski poklic spoštovan, da bi razbil predsodke, ki jih je o njem imela družba, da bi uboga slovenska umetnost postala bogata — to so bili cilji mladega moža, ko se je iz angažmana v Zagrebu 1921. leta za stalno vrnil v Ljubljano. Gledališče je ibi.lo v privatnih rokah. Upravljal ga je konzorcij. Bilo je bolje kot pred vojno, toda še vedno ne zadovoljivo. Organizacija gledaliških igralcev, ki je bila 1919. ustanovljena, za vso državo, je Ibi.la mlada. V Ljubljani so jo razjedale notranje razprtije in nesoglasja z upravo. Posledice neuspele stavke so zapustile moralno in materialno razsulo. 1923. prevzame Drenovec predsedniško mesto v Združenju gledaliških igralcev. Poslej je vse delo Združenja zvezano z njim. V vodstvu društva je zavzemal ali položaj predsednika ali tajnika. Le kratko dobo ni bil v odboru. Prevzeta dediščina je bila slaba, zato pa je bil novi gospodar na mestu. Praktičnost in prirojen smisel za stvarnost sta mu narekovala, kje mora začeti. Temelj vsakega gospodarstva so zdrave finance, zato se je z mladeniškim ognjem vrgel na materialno fu.ndiranje organizaciie, v kar so mu služile razne oblike uspelih internih in javnih prireditev. Vedel je, da bo organizacija na zunaj le toliko veljala, kolikor bo močna, na znotraj pa bo tem močnejša, čim bolj bo navezala člane nase, t. j. čim več jim bo lahko nudila. Vse to je bilo potrebno, ker je ibilo gledališče privatno, igralci nezavarovani pred brezposelnostjo, boleznijo itd. Drenovec si je zamislil stvar tako, da se morajo vsi ti problemi rešiti v okviru organizacije, ki naj ustvari za to potrebne in ustrezne organe. Izkoriščal je slabosti uprave. Ko je ta zaradi finančnih težav in deficitov prenehala izdajati Gledališki list, je brž porabil priliko ter prenesel list na Združenje, ki ga je nadaljevalo z materialnim uspehom. In tako je tudi Dre- — 68 — L. Drenvvcc kot A Aleksandrovi( - L Dren(yvec kot dr_ Dvormk _ Matura Ur Lov novčeva zasluga, da Gledališki list ni zaspal An da je doživel 30-Jetnico obstoja, s iim-er se ne moire ponašati nobeno drugo gledališče v Jugoslaviji. Za pomoč onemoglim članom je ustanovil »fond za onemogle« in tako postavil temelj socialnim ustanovam Združenja, ki so že sledile v vsedržavnem irtprilu, obsegajoč Visa gledališča in vse igralce v državi. Z odločnim posegom mu je uspelo izboljšati delovno pogodbo med člani in upravo, ki je predvsem ščitila podjetnika in podjetje in katere nesocialne določbe bi se nam danes zdele monstruoz.ne. Vselej se je zavzemal za lastno glasilo in ini ga bilo odločnejšega pobornika za strokovni tisk kot 'je bil Drenovec. Naj je bila to »duma« ali »Glumačka reč« ali »Maska« ali »Mi in vi«, pri vseh naletimo na njegovo ime in botrov-stvo. Pametno je dopovedoval: »Ce ne bomo mogli pitati drugam, bomo pa v ovojem glasilu zastopali svoje interese. Kdoir ima v rokah tisk, ima za seboj javno mnenje.« Stvar je treba popularizirati, dvigniti igralca, vzbuditi spoštovanje do .njega in njegovega dela. Kaj Slovenci nimamo tudi v gledališču velikih ljudi? Imamo .jih! Bonštnik, Verovšek! Ti imeni je treba povzdigniti, treba je spominu teh mož dati viden ;zna:k. Drenovec spretno spoji obe imeni v en poj.m: Borštnik-Verovšek in ustanovi Borštnik-Verovškov fond, iz katerega naj se obema postavi spomenik. Fond je postal popularen, njegovo premoženje je raslo in preraslo vsoto, potrebno za postavitev spomenika. Iz Borštnik - Verovškovcga nagrobnega spomenika je postala grobnica znamenitih slovenskih igralcev. Kakor je pobral in oživel od uprave opuščeni Gledališki list, prav tako jc prevzel v okrilje Združenja od Glasbene matice opuščeno »Dramatično šolo«. 69 - Kaj .je gledališče brez naraščaja? Ali bolje rečeno, ali naj gledališče kar naprej sprejema nešolane taleinte, ki prepuščeni samim sebi in morda krivim vzorom večajo revščino slovenskega igralstva? Ali je mogoče cele gene.rac je igralcev pošiljati na študij v tujino, od koder se vračajo sicer s slovensko dušo, a s tujim mišljenjem? To je nemogoče! Ali ni morda že prišel čas, da dobi igralec svojo slovensko fiziognomijo? Zakai bi ne uspevala dramska šola doma? Učnih moči je dovolj. Kaj mi tu Župančič, prof. Koblar, docent dr. Robida, prof. Šest, Železnik, Lipah? In šola je stekla. Pa ne samo v Ljubljani. Ustanovil je dramatično šolo v našem naj večjem premogokopnem revirju, Trbovljah, ki je bilo torišče hudih političnih bojev. Za tiiste čase je bilo značilno, da je dramska šola združila pripadnike različnih političnih strank. Kako je bila šola potrebna, priča število obiskovalcev, ki jih je bilo nad 80. Šola je trajala od 7. novembra 1922 do 12. julija 1923. Rezultat te šole so bile naštudirane predstave in javna produkcija. Ko 'brskam- po zaprašenih analih, naletim na ustanovitev stalnega gledališča v Celju skupaj z Dramatičnim društvom. Da bi imel zagotovljeno zaledje v borbi z upravo in če bi bilo treba poseči po skrajnem sredstvu z manjšim rizi-kom kot njegov prednik Rado Pregare, si je ustvaril v Celju lepo postojanko. Brezposelnost med igralci ni bila neznan pojav. S stalnim gledališčem v Celju in s podpornim fondom je upal ublažiti to nadlogo. Orgaimiiziral je stalna gostovanja ljubljanskega gledališča v Celju, ki so bila postala za Celje že tradicija. V okviru Združenja je ustanovil za člane in njihove družine »bolniški fond«, ki se ga še zdaj spominjajo člani in zdravniki kot vzorne institucije, ki je brez kakršnih koli omejitev nudila člainom popolno zdravstveno pomoč. Seveda se tak fond ne bi mogel vzdrževati iz same članarine. Da ni bil nikoli pasiven je skrbel Drenovec z izposlovanjem, irednih podpor in predstav od uprave. Pod njegovim vodstvom se je organizacija ekonomsko krepila, njen kapital je Iz leta v leto rastel, tako da je igrala v življenju igralcev važno vlogo in skoraj popolnoma izpodrinila izposojanje denarja pri bankah. Da je bilo v tistih časih vprašanje hitrega dobivanja kredita za življenje važno, vedo najbolje bolegi, ki tistih časov še niso pozabili. 1925. leta je država podržavila tri osrednja gledališča, v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Druga gledališča so ostala banovinska, subvencionirana gledališča. S tem je bil zadan igralcem težak udarec, ker jih .je delil v prevedene in neprevedene. To stanje je bilo za organizacijo nevarno, ker bi se njene vrste lahko .razbile. Ko so izpodleteli vsi poizkusi, da bi sc tudi ostala gledališča podržavila, je pričela organizacija reševati vprašanje drugače, posebno še, ker je vedela, da bi se država rada otresla skrbi in izdatkov za gledališča — ta tcndemca je bila vedno močnejša. Spet vidimo Drenovca v prvih virctah pri snovanju »pokojninskega fonda«, ki naj bi zajel vse neprevedene člane gledališč, pozneje pa sploh vse igralce. Pri vseh teh akcijah je ljubosumno čuval in ščitil interese svoje ljubljanske sekcije, saj se je prav v veliki meri po njegovi zaslugi organizacija reorganizirala v fcdeirativnefn pravcu s popolno samostojnostjo pokrajinskih sekcij. Od kraja je bila organizacija v vsem strogo centralistična, posebno še v financah. 'Ni pa bil »separist« v političnem smislu besede, temveč je centralna uprava, katere član je bil, imela v njem lojalnega in poštenega sodelavca. .Nikdar ni dovolil, da bi se organizacija obešala na kateri 'koli politični voz, ker je gledališče kot narodna ustanova potrebovala pomoči vseh. In za to pomoč se je tudi obračal, čeprav je premnogokrat čutil, kar so mu tudi dali nedvoumno razumeti, da ni dobrodošel gost. Vendar ga to ni nikoli motilo v izvrševanju dolžnosti. Organiziral je nogometno tekmo med Dramo im Opero. - 70 - L. Drenovec kot Lojze — Ples v Trnovem L. Drenovec kot Kofol — Vrnitev Blaionovih Proslave 15-lctnicc Drame se ni spomnila uprava, temveč jo je proslavilo Združenje, ki je za to priliko izdalo tudi poseben Gledališki liist. S to proslavo je hotel Drenovec opozoriti na važnost, da je Drama v svoji hiši. »Naše gledališče pred katastrofo« piše z debelimi črnimi črkami na rdečem letaku, ki poziva 9- jan. 1927 :k javnemu zborovanju v operno gledališče. Dva dni pred tem pa skliče Drc.novec v imenu Združenja v klubske prostore kavarne Emone najvidnejše predstavnike društev, uradov in korporacij k posvetovanju, na katerem jih pripravi, da bi javno zborovanje poteklo Čim dostojnejše in eno-dušneje. Država je namreč hotela tako znižati drž. dotacijo, da bi bilo gledališče v dotedanjem obsegu nemogoče in bi morale slediti obsežne redukcije, ki bi ogrožale sam obstoj gledališča. S široko izvedeno akcijo :«i z mobilizacijo vseh faktorjev se je posrečilo odvrniti najhujše. Toda s tem kriza ni bila rešena, bila je samo odložena. Lahko rečem, da je postala latentna, stalna spremljevalka gledališča iz sezone v sezono. Tedanje stanje najnazom?jše pokaže primerjava d,rž. subvencije iz -leta 1926—27, ki je znašala 7,457.72'1 d:n in iz leta 1933—34, ko je znašala le še 3,017.952 din. 1932. L je gledališče izgubilo skoraj milijon dinarjev na drž. dotaciji, a 1933.1, je bila situacija tako obupna, da je pretila okrnitev, ki bi občutno in nepopravljivo zavrla rast bodisi Opere ali Drame. Resno so razpravljali o načrtu, da bi se drama in opera združili v eno hišo. V istem letu se je tudi pojavilo vprašanje ukinitve mariborskega gledališča. 16. maja je Združenje sklicalo v Dramo protestno zborovanje, na katerem so zastopniki 62 kulturnih društev protestirali proti mačehovskemu ravnanju oblasti s slovenskim gledališčem. 1936. leta >pet kr:za. Uprava - 71 — zniža plaŽe za 13°/». Mesečna subvencija je znašala 250.000 din, samo plaže pa 260^—270.000' za 210 osebja, kolikor ga je imelo takrat gledališče. 1. II. 1936 je imela gledališka blagajna 40.000 din na razpolago za plače. Spričo takega stanja, k>i se ni i.n mi hotelo zboljšati, je članstvo gledališča prejemalo sedem let akontacijo na plače, c?d 1. do zadnjega v mesecu tudi po 10 'din, ali celo v pisemskih znamkah. Na .nekem zborovanju je Drenovec majlepše označil položaj z besedami »Ne belega, — dajte nam črnega kruha«. Aktiven je tudi pri formiranju »Društva prijateljev gledališča«, organizacije, ki bi bila v pomoč upravi. , Na .kratko sem. navedel ,nekaj dejstev, ki so potrebna za osvetlitev vloge im pomeina Združenja, ki ga je v burnih, težkih in odgovornih časih vodil. L. Drenovec. Kot predsednik ni valil vedno in za vsako ceno odgovornosti in krivde na zunanje faktorje. Zahteval je 'predvsem od uprave reda, iniciativnosti, iznajdljivosti in uspešnega zastopanja koristi gledališča pri oblastvenih faktorjih. Ko bi to bilo v redu, bi se lahko uprava z vso upravičenostjo obračala za pomoč in podporo na javnost. V vseh teh krizah je vloga uprave za čudo skromna,-tiha in vdana. Za vsemi akcijami Združenja, ki. je skrbelo, da je bila voda stalno vzvalovama, je stal Drenovec. Nešteto je spomenic, predlogov, ki so se uresničili šele po osvoboditvi, organizacijskih shem, prošeni, protestov, sestankov, irazgovorov, pogajanj iz časa, ko je članstvo, v stalni borbi in bojaizni za eksistenco pritiskalo z upravičenimi zahtevami na organizacijo. Koliko borb z upravami, koliko vabljivih prilik za kompromise, za izboljšanje lastnih pozicij. A. Drenovec je bil praznačajen, prepošten, da bi mu clu-žile neprilike im težave kolegov za lestvico karijere. Drenovec je trden značaj, ki ga tudi najhujša razočaranja in neuspehi niso nikdar omajali in odvrnili od začrtane poti. Če so nekateri videli v njem samoljubno trmo in mislili, da se včasih odteguje zaradi užaljenega samoljublja, mislim, da so se zmotili. Drenovec se je odtegoval vsaki stvari, o kateri ni imel popolne jasnosti in možnosti, da bi ukrepal po svoji misli .in valji. V boju .ni nikdar izpostavljal tovarišev, temveč je stal povsod prvi,, sprejemajoč vse posledice .nase. Izkazal se je za sijajnega stratega in taktika. Užival je neomejeno zaupanje vsega članstva. iNajtcžia in najodgovornejša vloga ga je čakala v okupaciji. Brez najmanjšega premisijanja ali omahovanja se je takoj od kraja priključil OF in dal na .razpolago »Združenje«. V OF je zavzemal mesto desetarja, obveščevalca, sekretarja matičnega odbora in načelnika S.NP, ki jo je organiziral v gledališču za pomoč in podporo družinam gledaliških članov, ki so odšli v partizan: ali ki jih je okupator preganjal. Teh je bilo devet do trinajst. 1942. so ga fašisti aretirali in zaprli, 1944 gestapo, 1945 pa politična policija. Po. osvoboditvi je bil eno leto predsednik sindikalne organizacije v gledališču. V njenem okviru je organiziral »samopomoč«, ki daje članom posojila in posmrtnino. Pri ustanovitvi Društva slovenskih dramskih umetnikov je aktivno sodeloval s svojo veliko društveno prakso pri vseh pripravljalnih delih i.n s praktičnimi nasveti pomagal premagovati začetne težave. V prvem odboru je bil podpredsednik, po smrti prvega predsednika I. Levarja pa je postal predsednik društva. V tej funkciji ga je soglasno potrdil tudi zadnji občni zbor društva. Drenovec praznuje 40-1 etnico dela v slovenskem gledališču. Brez pretiravanja, ki je ob tako redkih jubilejih nekako opravičljivo, če mislimo na konec poti in na slovo, pa moramo priznati, da izpričuje Drenovec zdravje in moč svoje generacije. Tak naj tudi ostane! Zgodovina slovenskega gledališča pa bo iz svojih najburnejših dni ohranila njegovo ime. Ivan Jerman. — 72 — IGRALSKE VLOGE LOJZETA DRENOVCA Schiller Bisson Milčinski Nestroy Zagažen Jurčič-Govekar Jurčič-Govekar Somerset- Maugham Raeder Shakespeare Shakespeare Spicar Spicar Govekar D'Albert Puccini Fali Medved Medved Lengyel Thoma Birinski Raupach Hennequin- Veber Vojnovič Croiset-Leblanc pon. Somerset-Maugham Gorner Tolstoj-Bataille Bolten-Baeckers Hawel Schiller Herczeg Sezona 1908—09 Viljem Tell Prvi konjik Dobri sodnik Prvi stražar Sezona 1909—10 Brat Sokol (Debut v cjramat. šoli) Utopljenca Strup Deseti brat | Rokovnjači Jack Straw Robert in Bertram Julius Caesar Julius Caesar Miklova Zala Miklova Zala Martin Krpan Kožuh Zelnikov hlapec Slana, vaški fant Dražarjev Francelj Bacek, rokovnjač Natakar Klicar Pindarus, sluga Kasija Prvi meščan Janez, kmetski fant Hasan, vodja straž Abdul OPERE IN Nižava Tosca Ločena žena OPERETE Župnik Roberti, rabelj Urad. sluga v Makkumu Sezona 1910—11 Kacijanar Kacijanar Tajfun Lokalna železnica Moloh Mlinar in njegova hči Zakonske metode Ekvinokcij Arsene Lupin Jack Straw Sneguljčica in škratje Vstajenje Tmjulčica Mati Skrb Marija Stuart 7 Na dolovskem gradu Grof Blagaj Uskok Inoze Hironari Alojzij Mazi, knjigovez Rolevič, revolucionar Mlinarski hlapec Authime, natakar Toni, pomagač pri Lede-niču Alfred, sluga Natakar Bogdan, kraljevičev spremljevalec Kriljcov, izgnanec Kraljič Stavbnik Tribuč Okelli, Mortimerjev tovariš Dnevni korporal — 73 — Vrchlicky Blumenthal- Noč na Karlštejnu Pešek Hlavač, cesarjev točaj Kadelburg Pri belem konjičku dr. Ivan Zaletel Vojnovič Psyche Sluga Woronske Magerle Grof Monte Christo Sluga Govekar: Sarivari Jože, prvi natakar Kristan Samosvoj Drugi kmet Nestroy Lumparij Vagabund Hilaris, sin Mistifaxa Nestroy Lumparij Vagabund Prvi strežaj pri Klopčiču OPERA IN OPERETA Weber Carostrelec Lovec Puccini Boheme Parpignol Lehar Knežna Dimitrij, vodnik turistov Lehar Grof Luksemburški Henry Boulanger, slikar Kalman Jesenski manever Poročnik Elekes Albini Baron Trenk Kavalir Fali Ločena žena Kronwevliet, ribič Lehar Vesela vdov^ Sezona 1911—12 Raoul de St. Brioche Hugo Ruy Blas Grof de Alba Kristan Samosvoj 2. kmet Schonherr Zemlja Pastir-hlapče Nestroy Talisman Pavle, kmečki fant Strauss Zlata skleda Vodja deputacije iz Barra Grillparzer Sappho Prvi kmet Raupach Mlinar in njegova hči Konrad Spicar Kralj Matjaž Kres Thoma Morala Hans Jakob Dobler, literat Sardou Fedora Ivan, policist Jelenc Vaška romantika Kmetiški fant Christmas Milijonar Tom Smiles, detektiv Gorner Sneguljčica Kraljevič Shakespeare Vesele ženske wind- sorske Limpel, Drobničev sluga Finžgar Naša kri Rok, kmetiški sin Sophokles Antigona Starec Engel-Horst Vražji Rudi Kunc, uradnik Cankar Lepa Vida Prvi študent Morre Revček Andrej ček Pavel, veliki hlapec Ibsen Zveza mladine Erik Berr-Guillemand Milijon! Alfred, policijski tajnik Echegaray Blaznik ali svetnik Braulio, strežnik v blaznici Nestroy Lumparij Vagabund Hilaris, sin Mistifaxa Hoffe Mala harfenistka Abraham, godbenik Kristan Tovarna Tovarniški delavec Jurčič-Govekar Rokovnjači Mulej, komisar — 74 - Tolstoj . Živi mrtvec Korotkov, prijatelj Fedje Tolstoj Živi mrtvec Mladi odvetnik OPERETA Gilbert Sramežljiva Suzana Vivarel Lehar Grof Luksemburški Henry Boulanger, slikar Millocker Dijak prosjak Sezona 1912—13 OPERETA pl. Schweinitz, poročnik Kalman Jesenski manever Sezona 1913—14 Poročnik Juričič Blumenthal- Kadelburg Martin Smola Skrabar, knjigovodja Morre Revček Andrejček Pavel, veliki hlapec Costa Brat Martin Pepe, strugarski pomočnik Schontan Ugrabljene Sabinke Majsner, šolski sluga Nušič Svet Stojanovič Blum-Foche Nervozne ženske Gospod Zumpe-Krieg Navihanci inž. Ignacij Okoren Schonherr Zemlja Srednji hlapec Štolba Na letovišču Franc, sluga Buchbinder Tretji eskadron Poročnik Karel Huber Stroupežnicki Naši bahači Tone, sin župana Dobovca Horst Nebesa na zemlji Jože, hlapec Jurčič-Govekar Deseti brat Lovro Kvas Laufs-Jakobi Velika repatica Fric, Trpotčev sin Nestroy Lumparij Vagabund Lim, mizarski pomočnik Wied Stari paviljon Hother, Anettin zaročenec Jurčič-Govekar Blumenthal- Rokovnjači Stefan Poljak Kadelburg Čez leto dni Dr. Franc Kovač Govekar Legionarji Joško Strnad Neal-Ferner Nevzdramljivi Izidor Celestin Junc Nicodemi Perjanica Sezona 1918—19 Edouard, Henryjev prijatelj Moliere Namišljeni bolnik Bonnefoi, notar Ogrinec V Ljubljano jo dajmo! Dr. Snoj Sudermann Tiha sreča D angl Perczynski Lahkomiselna sestra Vladislav Vojnovič Smrt majke Jugovičev 1. glasnik Jurčič-Levstik Tugomer Bojan Samberk ... ulica št. 15 Vrabec — 75 — pon. Hauptmann Voznik Henschel Walter Michaelis Revolucijska svatba Lasque Arnold-Bach Španska muha Gerlah Bilhaud- Hennequin Nelly Rozier Lavirette Mayo Moj bebi ? Meško Na smrt obsojeni? Ivan Heyermans Amnestija (Kitschenbum) Paznik Sezona 1919—20 (Osijek) Vojnovič Smrt majke Jugoviča 1. glasnik Moliere Skrtac Cleant Lopez Ružni Ferante Bartesi, o< Weiller V okviru zakona Rihard Gi Freudenreich Graničarji Uljevič Birinski Moloh Fjodor Tolstoj Ana Karenina Vronski Tučič Osloboditelji Ljuben OPERETA Albini Baron Trenk Nikola Vojnovič Vojnovič Wilde Shakespeare Njegoš Korolija Vojnovič Mars-Desvallieres Kosor Freudenreich pon. Nušič Molnar Govekar Galsworthy Shaw Nušič Hauptmann Sezona 1920—21 (Zagreb) Dubrovačka trilogija Gospar Vlagj Dubrovačka trilogija Grof Hans Saloma Tigelin Ukročena goropadnica 4. sluga Smrt Smailage CengičaMiloje Vukotič Zidanje Skadra 5. argatin Ekvinokcio 3. mornar Kakav otac, takav sin Vivarel Nepobedljiva ladja Vjerenik Graničari Graničar Svet Stojanovič Herve (Ljubljana) Bajka o volku Mrakovi Borba Androklus in lev Navaden človek Elga OPERETA Mam’zelle Nitouche Poročnik Mikhal Anže Kobe, gruntarjev sin Edgar Anthony « Metellus 2arko Oginski Gustav, častnik Kosor Jiranek Sezona 1921- Požar strasti Oče -22 Ilija Jan, abiturient — 76 - Edgar Anthony Honza Vratar Rozenkranc Stojanovič Grof Dorante France, rekrut Grof Bellievre Lajtnant Leon Drugi detektiv Drugi detektiv Bennefoi, notar Robot Primus Lord Serlo Mladi odvetnik Rožmarinček pon. Galsworthy Kvapil Golia Shakespeare pon. Nušič Moliere Al. in O. Mrštik Schiller Tavčar-Borštnik Molnar pon. Molnar pon. Moliere Čapek Maugham L. N. Tolstoj Gomer Golia Biichner Medved Shakespeare pon. Tavčar-Borštnik Ogrizovič Shakespeare pon. Shakespeare Wied pon. Medved pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Wied Pregelj Hebbel pon. Vojnovič pon. Gomer Nestroy Ibsen Milčinski pon. Golia Galsworthy pon. Shakespeare Shakespeare pon. Molnar Shaw Knoblauch Jalen Lenormand Borba Princesa Pampeliška Peterčkove poslednje sanje Hamlet Svet Žlahtni meščan Maryša Marija Stuart Otok in struga Liliom Sezona 1922—23 Liliom Namišljeni bolnik R. U. R. Jack Straw Živi mrtvec Krojaček-junaček Peterčkove poslednje sanje Vojiček Za pravdo in srce Othello Otok in struga Hasanaginica Kar hočete Hamlet 2 + 2 = 5 Sezona 1923—24 Za pravdo in srce Hamlet Kar hočete 2 + 2 = 5 Azazel Judit Smrt majke Jugoviča Krojaček-junaček Danes bomo tiči Gospa z morja Mogočni prstan Peterčkove poslednje sanje Golobček Othello Beneški trgovec Liliom Cezar in Kleopatra Faun Dom Izgubljene duše Poveljnik telesne straže Andrej Erazem Ludovico Lajtnant Leon Imotski kadi Orsino Rozenkranc Jetniški duhovnik Erazem Rozenkranc Orsino Jetniški duhovnik Joanan Cebedejev Asirski duhovnik Prvi glasnik Rožmarinček Drugovič Lyngstrand Stanko Poveljnik telesne straže Rory Megan Ludovico Lovrenco Drugi detektiv Apolludorus Cyril Overton Mlinarjev Lojze Predsednik sodišča — 77 — Leta 1924. poleti je gostoval v igralski skupini Polonce Juvanove v naslednjih igrah: Molnar: »Vrag«, Bernstein: »Tat«, Ogrinec: »V Ljubljano jo dajmo« v sledečih krajih: Celje, Vransko, Železna kapla, Krško, Slov. Gradec, Rogaška Slatina, Prevalje, Mežica, Dravograd, Gornja Radgona, Ljutomer, Murska Sobota, Dolnja Lendava, Žalec, Radeče, Konjice, Trbovlje, Novo mesto. pon. pon. Sevničan Sezona 1924—25 Glass-Klein Firma PB Rostand Cyrano de Bergerac L. N. Tolstoj Moč teme Pirandello Šestero oseb išče avtorja Pri Hrastovih Hamlet Sumljiva oseba Veronika Deseniška Danes bomo tiči Mogočni prstan Pepeluh Othello Golgota Lizistrata Roka roko umiva Narodni poslanec Pohujšanje v dolini šentflorjanski Leta 1925. poleti se je udeležil turneje pod vodstvom Polonce Juvanove, kjer je sodeloval v naslednjih igrah: Nicodemi: »Scampolo«, Tucič: »Golgota«, Knoblauch: »Faun«, Halbe: »Mladost«, Golar: »Vdova Roš-linka«. Obiskali so: Vransko, Železno kaplo, Rogaško Slatino, Prevalje, Dravograd, Gornjo Radgono, Ljutomer, Mursko Soboto, Dolnjo Lendavo, Žalec, Slov. Gradec, Konjice, Novo mesto, Šoštanj, Slov. Bistrico, Brežice, Kamnik, Logatec. Sezona 1925—26 Meško Shakespeare Nušič Zupančič Nestroy Milčinski Lah pon. Shakespeare Tucič Aristofan-Breska Benavente Nušič Cankar Starman Kristijan de Neuvillette Snubec Clan gledališča Kmečki fant Rozenkranc Djoka Vitez Ivan Drugovič Stanko Drugi brat Ludavico Ljubimec Atenec Harlekin Dr. Ivkovič Gost pon. Manners Pegica mojega srca Alaric Shakespeare Zimska pravljica Dvornik Milčinski Krpan mlajši Branko Cankar Za narodov blagor Stebelce Golar Zapeljivka Gost Shaw Obrt gospe Warrenove Frank Finžgar Naša kri Kmečki fant •Jurčič-Golia Deseti brat Marijan Shakespeare Kar hočete Orsino Niccodemi Scampolo Tito Dostojevski Idiot Ivan Fjodorovič Galsworthy Borba Edgar Anthony Cankar Jakob Ruda Koželj OPERETE Kalman Grofica Marica Grof Tasilo - 78 - Sezona 1926—27 Cankar Hlapci Zdravnik Hilbert Drugi breg Inž. Havel Moliere Skopuh Kleant Shakespeare Macbeth Don Albain pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Poveljnik telesne straže Wilde Pahljača lady Windermere Mr. Dumby pon. Nestroy Danes bomo tiči Drugovič Nestroy Lumparij vagabundus Gospod Frfolja pon. Shakespeare Hamlet Rozenkranc pon. Buchner Vojiček Andrej Shakespeare Mnogo hrupa za nič Baltazar Engel Večni mladenič Luigi Bartoli OPERETA pon. Kalman Grofica Marica Grof Tasilo Nedbal Poljska kri Grof Boleslav Baranjski Strauss Terezina Didier, grof Lavalette Granichstardten Orlov Aleksander Sezona 1927—28 Bemauer- Osterreicher Vrt Eden Knez Ebensmark pon. Shakespeare Mnogo hrupa za nič Baltazar Engel Večni mladenič Luigi Bartoli Shakespeare Ukročena trmoglavka Hortensio Wilde Idealni soprog Mr. Montford Cankar- Hlapec Jernej in Skrbinšek njegova pravica Svak pon. Shakespeare Hamlet Rozenkranc pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Poveljnik telesne straže pon. Nestroy Danes bomo tiči Drugovič pon. Rostand Cyrano de Bergerac Kristjan de Neuvillette Gregorin- Tominec INRI Longin Cerkvenik Roka pravice Zagovornik gospoda načelnika Brod-Reiman Dobri vojak Švejk Kadet Biegler pon. Zupančič Veronika Deseniška Vitez Ivah Sevničan OPERA IN OPERETA pon. Nedbal Poljska kri Grof Boleslav Baranjski pon. Kalman Grofica Marica Grof Tasilo Prokofjev Zaljubljen v tri oranže Čudak Brammer- Griinwald Bajadera Princ Radjami Hirski Zmagovalka oceana Lucien Edwards Lady X Lord Shelley — 79 - s Puccini Kalman Dekle z zlatega zapada Trin Cardaška kneginja Edwin Roland pon. Brod-Reimann Shakespeare Jager pon. Shakespeare pon. Golia pon. Kalman pon. Nedbal pon. Kalman pon. Brammer-Griinwald Suppee Osterc pon. Prokofjev Schubert-Berte Mozart Lehar Strauss Kogoj Musorgski Sezona 1928—29 Dobri vojak S ve j k Romeo in Julija Kukuli Ukročena trmoglavka Peterčkove poslednje sanje Kadet Briegler Baltazar, Romeov sluga Guy Hortensio Poveljnik telesne straže OPERA IN OPERETA Cardaška kneginja Edwin Roland Poljska kri Grof Boleslav Baranjski Grofica Marica Grof Tasilo Bajadera Boccaccio Iz komične opere Zaljubljen v tri oranže 1 Pri treh mladenkah Beg iz Sera j a Grof Luksemburški Cigan baron Crne maske Boris Godunov Radjami Pietro, palermski princ Charvalu Čudak Baron Schober Selim paša Renče, grof Luksemburški Otokar Pajk Bojar Weinberger Hervž pon. Schubert-Berte pon. Lehar Strauss pon. Kalman Zeller pon. Nedbal Puccini Strauss pon. Kogoj pon. Strauss Fali Wagner pon. Kalman pon. Wagner Sezona 1929—30 OPERA IN OPERETA Svanda Dudak Mam’zelle Nitouche Pri treh mladenkah Grof Luksemburški Beneška noč Grofica Marica Tičar Poljska kri Boheme Netopir Črne maske Cigan baron Dolarska princesa Lohengrin Sezona 1930—31 OPERA IN OPERETA: Grofica Marica Lohengrin Krvnik Femand de Chaplateux Baron Schober Renee, grof Luksemburški Caravvello Grof Tasilo Adam Grof Boleslav Baranjski Alcindor Alfred Pajk Otokar Hans Kraljev glasnik Grof Tasilo Kraljev glasnik — 80 — pon. Zeller pon. Fali pon. Lebar pon. Schubert-Berte Verdi Andraw pon. Puccini pon. Musorgski Zajec Šafranek-Kavič Millocker Weinberger Rimski-Korsakov Kalman Tičar Dolarska princeza Grof Luksemburški Pri treh mladenkah Moč usode La Mascotte La Boheme Boris Godunov Nikola Šubic Zrinjski Figurine Dijak prosjak Švanda Dudak Sneguročka Vijolica z Montmartra Adam Hans Renee, grof Luksemburški Baron Schober Delavec Princ Fritellini Alcindor Bojar Timoleon Slikar Jan Janicki Krvnik Gozdni duh Flirimont Herve Blumenthal-Kadelburg Real-Ferner Raimund Croisset-Leblanc pon. Golia Fodor Molnar Frank Miloševič Krleža Shakespeare Sezona 1931—32 Pri belem konjičku Trije vaški svetniki Zapravljivec Arsene Lupin Peterčkove posl. sanje Revna kot cerkvena miš Nekdo Vzrok Jubilej Gospoda Glembajevi Kar hočete Matevž Janez Baptist Hrastar Gospod Grom George Poveljnik telesne straže Baron Frane pl. Ulrich Robert Gospod dr. Grgur Polkovnik Sebastijan Hoffmansthal Kreft Dostojevski-Krasnopoljski Bartol Zuckmayer Merežkovskij pon. Shakespeare Vombergar Berkeley Yaets Shakespeare Gregorin-Tominec Moliere Sezona 1932—33 Slehernik Celjski grofje Zločin in kazen Lopez Veseli vinograd Carjevič Aleksej , Kar hočete Voda Dopust na Francoskem Gospa Cathllena Hamlet INRI Tartuffe Slehernikov družnik Eneas Silv. Piccolomini Častnik Ferridan Strek Knez Vasilij Dolgoruki Sebastijan Martin Poročnik G. Groham Drugi kmet Osric Slepi Bartinej Valer Shakespeare Shaw Feldman Sezona 1933—34 Komedija zmešnjav Sv. Ivana Zajec Baltazar, trgovec Gilles de Rais Arpad Gereselyi — 81 — pon. Shakespeare Hamlet Osric pon. Moličre Tartuffe Valer Golia Kulturna prireditev v Žabji mlaki Glavar pon. Golia Peterčkove posl. sanje Poveljnik telesne straže Engel-Horst Raj potepuhov dr. Ženko Tropina Lichtenberg Kariera kancelista Vinziga Alcaly de Buertes Finžgar Divji lovec Lisjakov Gašper Tavčar Visoška kronika Sosed Debeljak Nušič Beograd nekdaj in sedaj Gospod Toša pon. Krleža Gospoda Glembajevi Polkovnik pon. Gregorin-Tominec INRI Slepi Bartinej Ortner Mojster Anton Hit Konjski hlapec Galsworthy Družba Lord St. Erth Kostov Goljemanov Kirčev Sezona 1934—35 Rostand Orlič Tiburce de Lorget ' Achard Migo, dekle z Mont- parnasa Rodriguez Raort Vaterloo Bursz Burszanski pon. Golia Peterčkove posl. sanje Poveljnik telesne straže pon. Golia Prireditev v Crni mlaki Glavar Frank Vihar v kozarcu Quilling, izdajatelj »Večerne pošte« Niccodemi Scampolo Julio Bernini Goldoni Sluga dveh gospodov dr. Lombardo Shakespeare Beneški trgovec Salarino Gregorin V času obiskanja Stotnik Petronij Vombergar Zlato tele Loschnigg Franc Sezona 1935—36 Begovič Med včeraj in jutri dr. Boris Stankov pon. Frank Vihar v kozarcu Quilling, izdajatelj »Večerne pošte« Dregely Frak ali od krojačka do ministra Niko pl. Zimko Bahr Otroci dr. Konrad Raal-Ferner Trije vaški svetniki Janez Baptist Hrastar Bulgakov Moliere Marquis d’ Orsigni Vesnič Gosposki dorri Stevan Kostič pon. Kostov Goljemanov Kirčev Nušič Pot okoli sveta Sava Cvetkovič Nušič Pot okoli sveta Jan Ci, Kitajec Werfal Juarez in Maksimilijan Clark Gregorin V času obiskanja Stotnik Petronij Ostrovski Gozd Bulanov Besier Tiran George - 82 - Veinberger OPERETA Apropo, kaj dela Andula Ferry Cankar Begovič Labiche Langer Zerkaulen Gregorin Hodge-Siercka Nušič Fodor Merežkovskij Anderson- Stallings Rostand Schubert-Berte Jankovec Sezona 1936—37 Za narodov blagor Tudi Lela bo nosila klobuk Florentinski slamnik Konjeniška patrola Korajža velja Kralj z neba Dež Jn vihar Dr. Matura Peter in Aleksej Rivala Cyrano de Bergerac OPERETA Pri treh mladenkah Veseli studenček (Proslava 25-letnice) Shakespeare pon. Fodor Pahor Goy-Brecht pon. Nušič Petrovič Golia Capek pon. Golia Steicher Nušič pon. Schubert-Berte Parma-Balatka Sezona 1937—38 Julij Cezar Matura Viničarji Beraška opera Dr. Vozel Princesa in pastirček Bela bolezen Peterčkove posl. sanje Zadrega nad zadrego Pokojnik OPERETA Pri treh mladenkah Amaccvnke Tolstoj Finžgar Wuolijoki Moliere Golia pon. Gregorin Sezona 1938—39 Car Fjodor Veriga Zene na Niskavuoriju Izsiljena ženitev Dobrudža Kralj z neba Stebelce Študent Bare Achille d’ Rosalba Nedbal Krojač Muc Publij Sulpicij Kvirinij Roger Cole Milorad dr. Branko Vidovič Knez Vasilij Dolgorukij Cunningham Valvert Grof Scharntorf Janko Rogel Deci Brut dr. Branko Vidovič Ravnatelj Slokan Walter Cmeriha Milorad Peter Tretji veteran Asistent Poveljnik telesne straže Franc Milan Novakovič Grof Scharntorf Grof Falkenstein Knez Mstislavski, vojskovodja Janez Lekarnar Lycaste Poročnik Bronar Publij Sulpicij Kvirinij Kastner Pirandello Piskor Bekeffi Bevk Jiranek pon. Piskor Medved pon. Bekeffi Shaw Lenger pon. Kastner pon. Wuolijoki pon. Golia pon. Bevk Courteline pon. Golia Linhart Lenormand Herczeg Smole Gogolj pon. Shakespeare pon. Nestroy Finžgar pon. Jiranek Shakespeare pon. Gogolj Milčinski pon. Bekeffi Burnettova pon. Golia Schonthan Nušič pon. Herczeg pon. Shakespeare Camasio-Oxilija pon. Wuolijoki Alessi Jalen Pikica in Tonček Kaj je resnic? Velika skušnjava Neopravičena ura Partija šaha OPERETA Vse za šalo Sezona 1939—40 Velika skušnjava Kacijanar Neopravičena ura Hudičev učenec Številka 72-ta Pikica in Tonček Zene na Niskavuoriju Princesa in pastirček Partija šaha Boubouroch Peterčkove poslednje sanje Shupanova Mizka Strahopetec Severna lisica Varh Revizor Hamlet Danes bomo tiči Naša kri OPERETA Vse za šalo Sezona 1940—41 Romeo in Julija Revizor Cigani Neopravičena ura Mali lord Princeska in pastirček Ugrabljene Sabinke Protekcija Severna lisica Komedija zmešnjav Bog z vami, mlada leta Zene na Niskavuoriju Sezona 1941—42 Katarina Medičejska Dom Vražji Marko Komisar Centuri Bogdan Rihard Hardtel, odvetnik Edo Gale Konzul Sveder Bogdan Grof Nikolaj Zrinjski Rihard Hardtel Major Swindou Duhovnik Vražji Marko Lekarnar Tretji veteran Edo Gale Andre Poveljnik telesne straže Tulpenheim Plesalec Stefan Baron Trill Gospod Serče Luka Lukič Hlopov Rozenkranc Mirko Drugovič Luis Renard Konzul Sveder Plemič Pariš Luka Lukič Hlopov Avskultant Zajec Odvetnik Hardtel Odvetnik Havisham Tretji veteran Brumen, imenovan Zvezdan Koncipijent Gjurič Baron Trill Baltazar Carlo Lekarnar Henrik Kondejski Mlinarjev Lojze - 84 - pon. Golia pon. Burnettova pon. Golia 9 pon. Camasio-Oxilia Govekar Cailavet-de Flera-Rey Golia Shakespeare Suppe pon. Burnettova Meano Jurčič-Golia pon. Shakespeare Golia Golar pon. Golia Prener pon. Ogrinec Gregorin pon. Suppe pon. Jurčič-Golia pon. Ogrinec pon. Prener Ibsen Forster Fodor Anzengruber Pregelj pon. Schonherr pon. Strauss pon. Fodor pon. Shakespeare Svoboda Lagerlof Princeska in pastirček Mali lord Peterčkove poslednje sanje Bog z vami, mlada leta Rokovnjači Lepa pustolovščina Jurček Romeo in Julija OPERETA Boccaccio Sezona 1942—43 Mali lord Večno mlada Saloma Deseti brat Hamlet Princeska in pastirček Ples v Trnovem Peterčkove poslednje sanje Veliki mož V Ljubljano jo dajmo V času obiskanja OPERETA Boccaccio Sezona 1943—44 Deseti brat V Ljubljano jo dajmo Veliki mož Normanski junaki Robinzon ne sme umreti Matura / Slaba vest Azazel Zemlja OPERETA Netopir Sezona 1944—45 Matura Kar hočete Poslednji mož Gosta Berling Tretji veteran Odvetnik Havisham Poveljnik telesne straže Carlo dr. Janez Burger Grof de Guzon Matevž Plemič Pariš Pietro, palermski princ Odvetnik Havisham General Tulij Kasij Lovro Kvas Rozenkranc Glavar Lojze Poveljnik telesne straže Mogočnik, sin bogataša dr. Snoj Stotnik Petronij Pietro, palermski princ Lovro Kvas dr. Snoj Mogočnik, sin bogataša Sigurd Silni, pomorski kralj Gpspod v zlatordeči obrobljeni suknji dr. Stefan Dvornik, ravnatelj Stefan, veliki hlapec Drugi molivec Srednji hlapec Princ Orlovski dr. Stefan Dvornik, ravnatelj Orsino, vojvoda silirski dr. Gaberšek Polkovnik Beerencreutz - 85 - Lehar Cankar pon. Nušič Golia Shakespeare Torkar Kreft Vodopianov- Laptev Car-Emin Ostrovski Žižek Simonov pon. Simonov pon. Žižek Levstik-Kreft Nušič Moliere pon. Ostrovski Bor Sheridan Lavrenjev pon. Moliere pon. Sheridan pon. Levstik-Kreft Kreft Petrov Pucova Cankar pon. Shakespeare Gribojedov pon. Cankar pon. Cankar OPERETA Paganini Sezona 1945—46 Za narodov blagor Pokojnik Triglavska bajka Zimska pravljica Velika preizkušnja Sezona 1946—47 Velika puntarija Družinska sreča Na straži Še tak lisjak se nazadnje ujame Miklova Zala Rusko vprašanje Sezona 1947—48 Rusko vprašanje Miklova Zala Tugomer Gospa ministrica Tartuffe Se tak lisjak se nazadnje ujame Vrnitev Blažonovih Šola za obrekovanje Za srečo tistih, ki so na morju Sezona 1948—49 Tartuffe Šola za obrekovanje Tugomer Krajnski komedijanti Otok miru Ogenj in pepel Hlapci Hamlet Gorje pametnemu Sezona 1949—50 Hlapci Za narodov blagor Knez Felice Bacciochi Aleksej pl. Gornik Milan Novakovič Oče Sever Camillo Lambert, rezervni poročnik Simon Keglevič, vitez Jakov Saveljevič Beljajkov Kapitan Roko Ivan Ivanjč Gorodulin Miklov Marko, turški ujetnik Preston, urednik Preston, urednik Miklov Marko, turški ujetnik Batog dr. Ninkovič, sekretar ministra Policijski uradnik Ivan Ivanič Gorodulin Kofol Sir Oliver Surface Subin, kapitan korvete Policijski uradnik Sir Oliver Surface Batog Grof Hohenwart Mister Robert Simpson dr. Sonc, zdravnik Kmet Rozenkranc G. N. Kmet Pl. Gornik — 86 — pon. Kreft Shakespeare Calderon pon. Gribojedov Ostrovski Kraigher Goethe pon. Kraigher pon. Calderon pon. Goethe Krleža Jonson-Zweig Ibsen Krajnski komedijanti Kralj Lear Dama-škrat Gorje pametnemu Goreče srce Školjka Egmont Sezona 1950—51 Školjka Dama-škrat Egmont Vučjak Volpone Stebri družbe Grof Hohenwart Vojvoda burgundski Don Juan de Toledo G. N. Tretji meščan dr. Lubin, advokat Gomez dr. Lubin, advokat Don Juan de Toledo Gomez Prvi urednik Poglavar zbirov Sandstad Sezona 1951—52 Stebri družbe Čez noč rojena Krajnski komedijanti Drenovec je igral v zgoraj navedenih odrskih delih 529 vlog, kakor kažejo naslednji statistični podatki: pon, Ibsen Kanin Kreft Sandstad Pomočnik ravnatelja Grof Hohenwart v drami v operi v opereti Skupno Novih vlog: 347 18 39 404 Ponovitev: 98 5 22_____ 125 Skupaj: 445 23 61 529 L. Drenovcc kot gestapovec iz filma • V gorah Jugoslavije* - 87 - gil6imitlinuiiiitfiiiiilllill[»iiiftig|[iii[iifliiiBimTirnTmmtii;mTnimi7r?niTimnmrmirfmmmi ANTON TOMAŽ LINHART 175G —95 - Mirko Mahnič: KREFTOVI »KOMEDIJANTI« Kreftove zgodovinske igre in družbene komedije so najzrelejši vzpon sodobne slovenske dramatike. Duša/n Moravec Pred tremi leti so Kreftovi »Komedijanti« po čudnih, hudih in dolgih homatijah le doživeli krstno predstavo. Občinstvo jih je navdušeno sprejelo. S Cankarjevimi »Hlapci« vred so bili skozudve sezoni hrbtenica repertoarja slovenske Drame. * s Obdobje slovenskega preporoda je za slovenskega oblikovalca prebogato skladišče najdragocencjžih surovin, ki pa so ostale skoraj oeizkorižčane. Dotaknili so se ga le redki tretjerazredni pisci (Lah, Malovrh, Faturjeva, vrsta pesnikov-prigodničarjev iz druge polovice prejšnjega stoletja), ki pa so se zadovoljili zgolj z več ali manj zanimivo iti običajno skonstruiramo fabulo, idejna, zgodovinska in umetniško-cloveška plat pa ni prodrla solidne mrežnice njihovih snovanj. Tako pomembna vzgojna epoha slovenskega življenja n.i mogla nasičevati in krepiti omahljivega duha našega rodu, ki more in mora brsteti in uspevati le na osnovi naj&tejših hotenj in vzpodbud preteklosti. Umetniška rekonstrukcija tistega časa in njegovih ljudi pa je bila potrebna že toliko bolj, ker razen Linhartovih dveh gledaliških komadov nimamo nobenih »vrednih del«, ki nam Vodnikovo, iz njegove svetniške skromnosti porojeno upanje, da bo ostal po njem vsaj. spomin, zveni dokaj platonično. 2e samo poskusno tipanje v ta ali oni košček takratnega sveta nas napolni s tisto najvišjo radostjo, ki je nujna posledica polnih dognanj in spoznanj. Naravnost nerazumljiva je na primer Linhartova predrznost: sam, brez varnega zaledja, ki ga vedno predstavlja ljudstvo, nastopi proti fevdalnemu sistemu in se bori za pravice tlačenega naroda. Sicer res nujno — naše ljudstvo se je tedaj v celoti zbralo v enem samem, najnižjem razredu — vendar na podlagi realne analize takratne družbene stvarnosti, ki jo je zmogla samo njegova do dna pronicajoča misel, zavzame mesto prvega revolucionarja v Evropi. Drugi, Vodnik, ni bil nič kaj darovit. Veseli kaplan, ki se je kot mnogt prerodniki učil pri čebelah (P. P. Glavar, Kuralt), je bil samo neutrudljivo marljiv praktik. In samo takega moža smo takrat potrebovali. Treba je bilo premagati malodušnost ubogega ljudstva, ki je z grozo dan za dnem opazovalo, kako ga trojni val tujstva oblastno naganja v jedro slovenskega ozemlja, kjer že preŽi neizprosna smrt. Treba je bilo ljudstvu dokazati, da njegov jezik ni jezik hlapcev in dekel, pač pa jezik petja in vriskanja. Treba je bilo ljudstvo dvigniti, poučiti, čisto enostavno rešiti, ohraniti in izoblikovati ga, da bo nekoč v družbi narodov opravilo tisto poslanstvo, ki ga mora opraviti, če hoče opravičiti svoj obstoj. Vse to je v polni meri izvršil. Lepo porcijo malodušnosti je pregnal, ko je svojim, od vseh zapuščenim Kranjcem razodel, da niso osamljeni, da so člani velike slovanske družine, ki jo vodi mogočni rusovski narod. Ponos je najel naše ljudi, ko so v Vodnikovi posvetni pesmi dobili dokaiz, da naš jezik le ni samo za hlevsko rabo. »Zadovoljni Kranjc« je vraževernemu ljudstvu vlil obilo zaupanja v ustvarjajočo in vse uravnavajočo silo rok in duha. »Lublan;ke Novice« so tirala naše ljudi v bahavo samozavest, da imamo nekaj, kar si lahko privoščijo samo imenitnejši, močnejši narodi. »Kuharske bukve« so reševale zdravje, dajale moč in odpravljale skorbut, ki ga je povzročalo večno natepa- — 89 — vanje soka. Priročnik za babice je rfšil pomemben odstotek mladih generacij. In končno: njegove šolske knjige in pratike so budile že dremajočo narodovo dušo. Tretji, .nail prelepi baron, ki ga je naši kulturi dala slovenska mati, je prvega pridobil za slovenstvo, drugega pa pri njegovem delu učil in usmerjal. Takrat Ljubljana že zdavnaj ni bila kulturno žarišče Slovencev. To žarišče je bi.lo skromnejše, a polno toplotnih energij: vzplamtelo je v Zoisovi hiši. In Zois je nalagal polena, ki niso bila preveč poceni. To je samo drobna analiza treh prerodnikov. Njihovo delo — razen Linhartovega — nima umetniške cene, toda samo pero resničnega umetnika jih lahko do kraja označi. Saj so se približali tisti človeški polnosti in žlahtnosti, ki je — realizirana v človeku — že sama na sebi .najvižja umetnost. Delo teh nikdar dovolj poznanih in cenjenih puščavnikov, ki so pripravljali pot geniju, je prvi pravično ocenil genij sam, ki jim je z nezmotljivo jasnovidnostjo in do kraja točnim vrednotenjem svojega, preteklega in bodočega obdobja slovenskega rodu postavil najlepši spomenik. Vsem trem je Prešeren posvetil mnogo pozornosti. Zoisa imenuje biser, Linhartovim prizadevanjem za sloven:ko gledališče in zgodovino zagotovi nesmrtnost, Vodnika pa v daljši pesmi primerja z nesmrtnim ptičem Penisom, ki obnavlja svojo nesmrtno mladost v goreči grmadi prizadevno nabra,n:h žlahtnih zelišč, kadila in dišečih trav, teh prispodobah Vodnikovega dragocenega vsestranskega pehanja, v katerih se je -do kraja izčrpal za ljudstvo in prav zato — čeprav brez umetniških kvalitet — postal član umetniške zadruge nesmrtnikov. Prešernova ocena je presenetljivo točna in prijateljsko velikodušna: mojster soneta v tej pesmi ubere preprosti ritem veselega meniha. Dr. Bratko Kreft, drugi, ki je doslej edini za Prešernom v umetniški obliki pravično ocenil slovenske prerodnike, je v vizgledih, ki so inam jih dali, dobil dovolj, snovi za izoblikovanje »šentanu resnega opominuvanja, da ima vsako poterplcjne nekje svoj konc«, za izoblikovanje velike slovenske peticije in brez dvoma najmočnejše odrske manifestacije slovenstva vse od Ivana Cankarja sem. To izjavo je prav ilahko vzdrzati, saj v Kreftovi umetnini najdemo osnovn.' ideje slovenskih genijev, to se pravi ideje slovenskega naroda tolikokrat in tako močno postavljene, da jih ni mogoče preslišati. Analiza Prešernovih pesmi kaže, da so te pesmi najprej manifestacija oseb- ' most-i in klicanje dobrega človeka, da je v njih ostra zahteva po upoštevanju in spoštovanju poštenega iskanja, hotenja in trpljenja. Pomislimo samo na stih v veseli nagrobnici Andreju Smoletu: »Boljga srca ni imela Ljubljana«, na poslednjo in gotovo najmočneje akceintui-rano kitico v Zdravljici, kjer poet napija tistim, ki dobro v srcu mislijo, na trpko ugotovitev, »da človek toliko velja, kar plača«,., na obilico sonetov, ki so najstrahotnejši krik poštenega srca, ki so ga obmetali z blatom. Takoj za osebnostno problematiko je Prešeren ■reševal vprašanja svobode In bodočnosti svojega rodu, to vprašanje razši-ril na veliko vrednoto sožitja vseh narodov in vsega osvobojenega človeštva in se končno povzpel do velike vizije politične in socialne osvoboditve človeka, naroda m slovenstva. Cankar, ki je po svojih stremljenjih Prešernov dvojnik — saj sta oba genija istega naroda — je vse te, v svojih delih neprestano ponavljajoče se ideje strnil v. izpovedi svoje življenjske vere: da nekoč ne bo vstal samo človek in ne samo.narod, vstalo bo vse človeštvo, prerojeno in očiščeno. Levstik se bori za iste cilje in celo pri Trubarju kaj lahko najdemo vse te tri elemente. Končno je narod sam v najbolj usodnih letih svojega obstoja, v svojem poslednjem uporniškem gibanju -dokazal pravilnost hotenj svojih najboljših sinov, ki — 90 — se je pognal v boj za staro pravdo: za svobodo posameznika, naroda in vsega človeštva. V Kreftovi komediji je prva zgoraj; omenjenih idej v Zoisovi, Linhartovi in Vodnikovi figuri naravnost poosebljena in blaga človečnost vseh treh izziva spontano čudenje tujcev, ki izjavljajo o Linhartu, da je adorable, o Zoisu pa n več razsvetljave. V Zagrebu je izšla prva številka Scene, lepe gledališke periodične revije, ki je bogato ilustrirana, in prinaša tudi poročila o tujih gledališčih. V revije piše veČ znamenitih gledaliških ljudi. Prišla sem v Slovenijo in Hrvaško ob koncu sezone. Najprej sem se ustavila v Ljubljani, prestolnici Slovenije, kjer sem videla dve sijajni uprizoritvi: »Volpona« in Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«. »Volpone« ji bil uprizorjen bogato, ne čičkasto, igran čudovito. Toliko sposobnosti je bilo porabljene za Zweigovo delo, namesto za očarljivo Johnsonovo igro! Pravili so, da bodo kmalu dali na repertoar »Alkimista«, to pot »čistega Johnsona«. Cankar pravi svoji igri farsa in daje igralcem .napotke, naj vloge karikirajo. Igra se godi v 1900. 1. in prikazuje v grdega starega moža učlovečeneda vraga, ki je na delu med prebivalstvom. Igra je bila presenetljivo lepo uprizorjena in igrana, fantastičen dekor se je skladal z igranjem. Pozneje sem gledala to odlično gledališko družino, ko je bila na izmeničnem gostovanju v Zagrebu. Igrali so »Vučjaka«, zgodnje delo Miroslava Krleže, največjega živečega pisatelja Jugo-slavje. V briljantni dr. Gavellovi režiji je dalo slovensko gledališče veliko predstavo. Ponovni obisk potrjuje moje* prvotne vtise o visoki ravni dramske umetnosti v Ljubljani. Predavala sem tudi o sodobnem angleškem gledališču, posebno o uprizarjanju Shakespeara. POPRAVEK: V št. 2 Gled. lista na str. 34 je prvi na zgornji sliki notar — M. Brezigar in ne Almaviva — B. Sotler. V št. 3 Gled. lista je slika scene »Pelleas in Melisa.nda« na str. 47 >:n skica za kostum na str. 56 bila razstavljena v francoskem oddelku gledališke razstave v Oslu. Na str. 54 je izpadel napis nad slikami: Lope de Vega: Fuenteovejuna, režija in scena: B. Stupica. v Cena Gledališkega lista din 40.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.