T « b o r prireja svojo prvo imužAiiNo i*mici:niTi:v 8. avgusta lOfi.i ob 21 v prostorih kluba „Excelsior“, ul. Patricios 457, Santos Lugares Vabljeni! Igra: „Moulin Rouge" TABOR je vestnik Združenih Slovenskih Protikomunistov. — Izdaja ga konzorcij. — Predsednik inž. Anton Matičič. Urejuje uredniški odbor, odgovorni urednik: Adolf Škrjanec, za lastništvo: Ivan Korošec. — Upravnik: Vencelj Dolenc TABOR es organo de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, R. L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 803.003 TABOR is the voice of the United Slovene Anticommunists. NAROČNINA: Južna Amerika 240 pezov odn. enakovrednost v dolarju. U. S. A. in Kanada 2.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 1.50 dolarja. Naročnino pošiljajte na naslov upravnika: Vencelj Dolenc, R. O. de Uruguay 2651, San Justo, Pcia. de Buenos Aires, Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina VSEBINA: Plebiscit — Ob šesti obletnici — Milan Zajec: Boljših ni imel nikdo — France Grum-Ivan Korošec: Grmade v Gorjancih — Tine Rabič: Kritičen pogled naše borbe proti komunizmu — Ignotus: Domobranski pohod 1944 — Tone Šušteršič: Vetrinjski dogodki v drugi luči — Žene in dekleta junakom v spomin — Pavle Borštnik: Naša zveza — Za beležnico — IZ pisem — Na uredniški mizi. Mi smo slovenske zemlje čuvarji, geslo je naše: Dom — Narod — Bog' (Domobranska pessm) 7 BUENOS AIRES 1964 SP I, E B I S C 1 'S' Pisali smo leto 1944. Tisto leto je naše ljudstvo pokazalo zrelost velikega naroda. Bilo je leto plebiscita. In naš narod se je opredelil s pogledom uprtim v bodočnost. Ni se dal vplivati po pritisku trenutnih pogojnosti doma in v svetu. Opredelil se je s pogledom naroda vidcev. Proti komunizmu! Nihče ga ni na to agitacijsko pripravljal. Nihče silil, priganjal. Nikdo ni delal varljivih obljub. Ker jih ni bilo. Ne varljivcev, ne obljub! Narod se je opredeli.! sam od sebe! — Leta 1942 so se zbrali v zgodovino zapisani možje in fantje iz št. Jošta nad Vrhniko. Izkopali so skrite puške in zasedli stražarska mesta vasi proti vpadom internacionalnih komunističnih zločinskih tolp. Sami od sebe! — Leta 1944 se je slovenski narod sam od sebe postavil za Rupnikovo domobranstvo. Za svoje domobranstvo! To so bili protikomunistični tabori pred dvajsetimi leti! Plebiscit! Proti komunizmu! Pod tujo okupacijo. Navzlic tuji okupaciji! Narod samega sebe ni mogel izdati! To bi bil edinstven zgodovinski nesmisel. To so morali priznati tudi komunisti. Ker proti logiki ne morejo. Zato tud za njihove zgodovinarje general Rupnik ni več izdajalec, ker bi sicer bi! narod sam svoj izdajalec. Je samo protikomunist! Protirevolucionarec! Samo! Ta samo, ki ga je plebiscitarno izpovedal naš narod na brezštevilnih protikomunističnih taborih širom slovenske domovine in tudi na mogočnem taboru 29. junija 1944 v naši prestolici. je naš zgodovinski ponos! Dvajset let je od tega. In veliki svet nezadržno odpira oči. Mi smo že pred dvajsetimi) leti prižgali luč, ki vse razsvetljuje. Naši padli heroji so bili legijoni božanskih vidcev tiste dobe, današnjih dni, ko je že vsem narodom sveta, tajno tudi samim komunističnim tiranom — v njihovo mrtvečo grozo —, jasno, da v nobeni okolnosti, pod nikakšnimi pogoji ni mogoče preko treh osnovnih vrednot človeške bitnosti, ki so: BOG — NAROD —DOMOVINA! OB ŠEST t OBLETNICI Obiskovalcem sanmartinskega pokopališča pade v oči edinstven spomenik, ki mu ga ni enakega na vsem pokopališču: slovensko poljsko znamenje. Le slovenski obiskovalci vemo, da počivajo tukaj zemski ostanki velikega Slovenca, duhovnika, gospodarstvenika in politika, predvsem pa odločnega protikomunističnega borca, duhovnega svetnika KARLA ŠKULJA. Kaj je bil Škulj v življenju in kaj je pomenil za slovenski narod, zahteva poseben zgodovinski študij. Na tem mestu se svetnika Škulja spominjamo le kot ustanovitelja glasila slovenskih protikomunističnih borcev v tujini. Naj mi ne bo šteto v greh, če si upam drzno trditi, da bi Slovenci v zamejstvu ne imeli tako odličnega protikomunističnega glasila, če ne bi bilo Karla Škulja. Iz razlogov, ki so vsem znani, so Škuljevi sodelavci to glasilo dokončno izoblikovali v „TABOR“, dobro vedoč, da bi rajni svetnik Škulj v enakih okoliščinah storil prav tako. Ob šesti obletnici smrti se slovenski protikomunistični borci v tujini spominjamo svojega duhovnega vodnika svetnika Škulja, ki nam je vzgled vztrajnosti, pridnosti, zvestobe, zgled ljubezni do slovenskega naroda, posebno pa zgled odločnega protikomunističnega borca, ki z mogočno besedo razdira sovražne utrdbe. Vsi, ki smo pokojnega svetnika Škulja poznali v življenju, smo lahko videli moč njegove osebnosti, ne samo kot človeka in duhovnika, predvsem tudi kot Slovenca, ki se je ob najstrašnejši uri slovenskega naroda z živo in ognjevito besedo boril za njegovo pravico. Lik pokojnega svetnika Škulja je edinstven. Je klen in samonikel. Pri njem beseda ,,slovenski narod*4 ni bila samo oglodana fraza, temveč svetel odsev velike ljubezni, ki mu je v srcu žarela za slovenski narod. Borbena in ognjevita beseda pokojnega svetnika Škulja je vedno enako živa med slovenskimi protikomunističnimi borci. Ta nas vodi. Po njej se vsi ravnamo. To nam je zapustil kot svojo dediščino. Slovensko poljsko znamenje na njegovem grobu pa nemo priča premnogim obiskovalcem, da — tukaj počiva največji borec za slovenske pravice, pravi narodni tribun, duh. svetnik Karel Škulj, ki je znal najbolj odločno in borbeno zastaviti besedo v prid zasužnjenega slovenskega človeka v domovini. Inž. A. MATIČIČ BOLJŠIH NI IMEL NIKDO Naš preživeli heroj, živi simbol slovenske zgodovinske veličine, Milan Zajec, ki se je po čudodelni milosti božji iztrgal smrti iz groznega objema v množičnem jamskem grobu Kočevskega Roga, da bi bil priča tistih dni krvave sramote v zaslepljeni miselnosti človeštva, je dne 16. maja 1964 v Clevelandu, svojim mrtvim tovarišem v spomin spregovoril sledeče besede, ki jih je dal na razpolago „Taboru“, da bi bile mučencem v slavo in živim v opomin. Povej, kalj so bili domobranci in kako so umirali! To je bilo naročilo slovenske protikomunistične vojske, ko so junaki padali v kraške jame Kočevskega Roga leta 1945. Devetnajst let je že, odkar je bil izvršen zločin, ki mu ni primere v zgodovini našega naroda. — Na mučeniški način je bil pobit cvet slovenske mladine. :•— Ta pokolj so zagrešili naši odpadli bratje, ki so zatajili svojo dolžnost do domovine in se udinjali komunizmu, katerega cilj je, uničiti vse, kar je narodnega in po božjih pravilih naravnega. Veliko ljudi je še živih, ki so videli in okusili krvavo revolucijo v Sloveniji. Ljudje umirajo in nosijo v grob „tisto“, kar je dolžnost vsakega protikomunista, posebno tukaj v emigraciji: da pove resnico — brez potvarjanja in zavijanja. — Titov režim je krvavi režim, mu ni opravičila, pa naj gotove osebe zavijajo na levo ali desno! Obsodba je izrečena: To je vnebovpijo&i greh in zločin, ki nima oprostitve; ne po človeških, ne po božjih zakonih,. Ti fantje in možje niso bili brez čuta dolžnosti! Brez poziva kake oblasti so se združili v borbeno protikomunistično vojsko, delali pohode iz gozda v gozd, od vasi do vasi, in preganjali roparske komunistične tolpe, ki so morile, plenile in uničevale naše duhovne gmotne narodne vrednote. Zaupanje in sloga sta jih družili; medsebojna povezanost in ljubezen sta jih poživljali. Zavedali so se, da so imeli enega samega glavnega sovražnika — komunizem, ki je dokazal, da ne bi smel nikdar vladati na slovenski zemlji. Nikdar se ne sme vojaka obsojati po uniformi! Posebno ne mrtvega! Obleka ni važna! Važno je prepričanje in zastavljeni cilj! To so bili domobranci in druge protikomunistične enote: Izbrani idealisti, ki so se odpovedali vsaki svoji udobnosti in dali svoje sposobnosti in življenje na razpolago narodu. Brez godrnjanja in pritožb so ga branili do zadnjega. S ponosom in v zavesti, da jim bodoča slovenska zgodovina ne bo mogla očitati, da so se pregrešili proti narodu in domovini, ampak da bo moral vsak pravičen zgodovinar zapisati: Slava domobrancem slovenskega naroda! Priborili so si čast junaštva in mučen ištva! Skoraj ni družine ali hiše v Sloveniji, ki bi ne bila poškropljena z mučeniško krvjo teh svojih sinov. Lepi so bili majniški in junijski dnevi leta 1945 v domovini. — Jaz sam sem občutil lepoto tistih juter, ko se je domobranska mrtvaška procesija pomikala proti Kočevju. Edino sonce in razcvela narava sta izkazovali prijaznost na smrt obsojeni domobranski družini: 1600 borcem. Vse drugo je izžarevalo samo sovraštvo in prekletstvo, zakaj v Sloveniji je zavladala satanova komunistična fronta, ki je morila, ropala in sejala gorje, ki še danes traja. Zadnji up in nada naroda sta izginila ob pogledu na zaničevane in zvezane, pa nikdar premagane borce. Težko je umreti! — To so občutki, ki jih je težko izpovedati. Posebej v okoliščinah, ki so bile na morišču naše vojske, predno jo je pogoltnila odprta zemlja v kraških jamah Kočevskega Roga, pa v Teharju, Hrastniku in skritih gozdovih Slovenije. Ti fantje in možje so trpeli nepopisne telesne muke. Toda še večja je bila bol v zavesti, da niso mogli storiti ničesar več za rešitev ubogega ljudstva, kateremu sta namesto svetega križa zavladala kladivo in srp. Borci, ki so se borili za ideale: BOG — NAROD DOMOVINA, v svojih smrtnih mukah niso pozabili na svoje drage in domovino. Med tem, ko ga je komunistični krvnik mučil, je domobranec, doma iz Notranjih goric, oče petih otrok takole govoril: „Rad bi se vrnil domov k svoji družini... k mojim, malim... Pa... če je Bog odločil tako, da moram umreti. .., da ne bodo nikdar vedeli za moj grob. sem pripravljen stopiti v večnost s trdnim prepričanjem, da s.em. s< boril za pravo stvar!“ Kako milo me je prosil Cikanek Polde, doma iz Straže pri Novem mestu, da ga ne bi pustili v Kranju, ker je bil tako nečloveško pretepen, da brez pomoči sam ni mogel hoditi! Želel si je, da bi bil umorjen skupaj z ostalimi domobranci. Izpolnila se mu je želja. Padel je v kraško jamo Kočevskega Roga. Zadnje njegove besede so bile, da mu je v veliko tolažbo, da je bil domobranec, — borec za pravico. Kako nas je tolažil domobranski kurat Pizdir, doma iz Brezovice pri Ljubljani! Rekel nam je: „Vesel sem, da bom lahko skupaj z vami umrl in delil usodo mučeništva. Vse vaše žrtve so bile v korist narodu in v čast Bogu.“ - To je bil svetniški duhovnik, ki je ranjen, z zvezanimi rokami, v jami molil pogrebne pesmi in molitve. Kako je Tone Hočevar iz Ambrusa kljub norčevanju in pretepanju komunistov, ki so zahtevali, da moramo peti komunistične napeve, začel korajžno /peti Mariji v čast! Tone, Žgajnar se ni bal na Klas povedati komunističnemu oficirju, predno mu je prebila krogla glavo, da se je boril proti tej tolpi že na Turjaku leta 1943 ter bil zajet in mučen v kočevskih zaporih. Nato ga je partizan še huje udaril in potrdil, da sedaj pač ne uide smrti. Skupina domobranskih častnikov je s ponosom, ki ga ima lahko samo pravi vojak, protestirala, da je laž, česar so nas dolžili. —- ,,Vi ste začeli revolucijo in poboje; mi smo samo branili sebe in vse, kar ljubimo!" so odgovarjali partizanom. Ko jim komunisti niso mogli ničesar dokazati, so se začeli izgovarjati, da na Gorenjskem niso bili tako hudobni kot na Dolenjskem. Toda med pretepanjem nismo videli nikakšne razlike med komunisti z Gorenjske, Primorske, Štajerske ali Dolenjske. Nadporočnik Lojze Martinc, doma iz Device Marije v Polju, je ostro protestiral, ko ga je partizan prisilil, da je moral izročiti njemu vse, kar je imel na sebi, čeprav je vedel, da ne bo drugega odgovora, kot da bo še bolj tepen. V zameno je dobil ušive partizanske cunje. Na prvi klic partizanskega komandanta v Kranju, ko je zakričal, kdo je najstarejši po činu med „izdajalci“, je po vojaško odgovoril major Hočevar, poveljnik domobranskega topniškega divizijona: ,,Tukaj sem jaz najstarejši po činu!“ — Oropali so mu obleko. Na sebi je imel malo čez kolena segajoče tesne hlače in mnogo premajhno suknjo — italijansko vojaško bluzo, kar naj bi ga 'delalo smešnega, ker je bil močan in velike postave. Na vsako vprašanje je odgovori kratko ter je dal raport, da ima „30 do 40 častnikov, ker število ni vedno enako; saj partizani vedno koga odpeljejo ali pripeljejo." Ne vem, če bo slovenski narod še kedaj imel tako hrabro in jo-šteno vojsko. Domobranski vojaki so umirali brez sovraštva tudi do tistih, ki so jih pobijali. Odpustili so jim in molili zanje! Vso pot iz Vetrinja do Kočevskega Roga sem imel to srečo v nesreči, da sem bil deležen te žalostne usode naše vojske. Pet dni s.em delil prostor in trpljenje v skupnem grobu, se do zadnjega z njimi pogovarjal, poslušal njih molitve za svojce, za svojega generala Rupnika in za domovino. Videl sem, kako so se ranjeni plazili po mrtvih truplih., plezali po skalah in si poskušali rešiti življenje, kar jim pa ni uspelo. Nisem pa slišal med tem časom nobene pritožbe ali preklinjanja. Sami komunisti so se čudili, od kod ta moč, da tako vdano prenašajo to strašno trpljenje. Želja vseh je bila, da bi kdo prišel iz te jame in povedal velikemu svetu, kaj se je zgodilo z domobranci in četniki pod nožem Titovega režima. Miniranje jame je pretrgalo strašno vzdihovanje umirajočih; ostale sta zadušila in omamila dim eksplozije in prah živega apna... Domobranec Mehle iz Rudnika, ki je sam izgubil moči, ker je bil ranjen v glavo, me je prosil in bodril, da moram priti ven in povedati, kako so bili pomorjeni in kako junaško in vdani v božjo voljo so umirali naši domobranci. S pomočjo nebeške Matere, h kateri sem se tolikokrat zatekel in jo poprosil, da mi pomaga in me reši smrti, ki mi je bila po človeški presoji neizogibna, pa na priprošnjo naših mučencev, katerih čiste duše so že splavale iz krvave kraške jame in se v večnosti pridružile legijonom božjih kerubinov, sem bil uslišan, da se danes lahko mirno preživljam v svobodnem svetu. Hvala mojim mrtvim tovarišem! Kot sem takrat obljubil, bom branil ideale pobitih domobrancev, kolikor bo v mojih močeh! Nikdar ne bom dopustil, da bi kdorkoli te žrtve izrabljal v svoje osebne namene! In tega, se bom držal! Vsem vam, mrtvi protikomunistični borci, lahko zatrdim: Vaš duh še vedno živi med nami! Ideale, za leatere ste vi dali življenje, danes znamo še bolj ceniti! Hranili jih bomo, ker ste vi is svojo krvjo potrdili, da so pravilni! Zato vam kličem: SLAVA! Ne morem, da se ne bi ob tej priložnosti spomnil tudi svojih rodnih bratov... Pepe... Janez... Tone... Nace... Stane... Kako korajžno so mi pripovedovali, da bomo pač vsi pobiti..., V letu plebiscita so se dne 10. 7. 1944 tudi na št. Joštu, zibelki slovenskega narodnega upora proti komunizmu, zbrali borci in narod od blizu in daleč ter gromko obsodil' komunistično zaroto pod tujo okupacijo pa naj vendar za to ne bom žalosten. .. Saj bomo skupaj umrli zato, ker smo branili pravico! Takšen je bil naš zadnji pogovor v Kranju..., ko smo se kljub partizanski straži za nekaj trenutkov sešli... Potem smo si segli v roke... Poželeli snidenja — po smrti... Takšno je bilo naše slovo. Še enkrat smo se videli. Takrat smo že bili zvezani... na poti na morišče... Nasmejali so se mi... Kot da bi me hoteli tolažiti... Bil sem pač najmlajši med njimi. In sem se jim smilil... Božja volja je bila.., samo božja volja, da sem se rešil... Najmlajši : Milan. France Grum-Ivan Korošec: Na tak način je drugega julija izginil cel vod partizanov iz II. bataljona Dolenjskega odreda, kot da ga je požrlo neznano brezno. Tedaj je namreč vodnik Srečko Povše iz Novega mesta z okrog petnajstimi partizani odšel s Trške gore preko Krke, da bi bil na oni strani reke v zasedi, če bi Italijani skušali prodirati proti Otočcu, kjer so partizani že več tednov oblegali njihovo posadko. Na desnem bregu Krke so partizani srečali patruljo iz Štajerskega bataljona, ki jih je povabila, da naj prenočijo v njihovem taborišču. Partizani so rade volje sprejeli povabilo, da njim samim ni bilo potrebno stražariti. Ko so v taborišču Štajerskega bataljona legli v šator, so jim ‘Štajerci’ pobrali orožje in začeli zasliševati. Preprostim kmečkim fantom, ki so šele nekaj tednov bili v partizanih, je bilo v tem hipu jasno, da so padli v navadno belogardistično past. Zato so previdno odgovarjali na njihova vprašanja, ali bi se borili proti četnikom in belogardistom. Odločno so tudi zavračali njihova vabila, naj bi se jim pridružili... (Belogardizem, 2. izdaja, str. 295). V tej izjavi je vse polno potvorb in neresnice. Drži le datum in dejstvo, da so bili zaslišani. Vse drugo je neresnica. 1. Vsi oni, ki so tiste dni bivali v okolici Št. Petra pri Novem mestu bodo vedeli povedati, da je popolna izmišljotina, da bi partizani v tistem času napadali Otočec, oziroma fašistično posadko v gradu. Pričetek narodove borbe za samoohranitev (Nadaljevanje) 2. Od Otočca do taborišča četnikov je bilo samo zračne črte okoli 10 km. Kako naj bi potem zaseda, ki je imela točno nalogo, po izjavah Sajeta, zapustila položaje in odšla prenočevat najmanj 10 km daleč? 3. Partizanski vod je sam prišel do taborišča in vodnik ni ničesar omenil zasede proti Otočcu, kako tudi, saj se ni vršil noben napad na Otočec. 4. Nihče od zaslišanih partizanov ni izjavil oziroma zavrnil, da ne bi hotel postati član ..Štajerskega bataljona". Resnica je ravno nasprotna. 5. Dolenjski kmetje niso hoteli v partizane, kot to navaja Saje, saj so ravno ti prebridko občutili komunistično „svobodo“ že v samem začetku in jo tudi odklonili. Med kmeti na Dolenjskem jih je bilo bore malo, ki bi odkritosrčno sodelovali s partizani. To je samo en odgovor na Sajetove laži in izmišljotine. Dotok novih prostovoljcev Po prihodu druge skupine prostovoljcev iz Mirnske doline je bilo v taborišču 83 borcev. Dotok iz krajev okoli Novega mesta pa je bil kljub prizadevanju Janka Debeljaka in kaplana Nandeta Babnika zelo pičel. Na drugem mestu sva že opisala usodo protovoljcev iz Št. Jer-nejske doline, ki je zopet bila usodna za hitri razvoj in močni nastop ilegalcev. Brez zadostne moči odred nikakor ni bil v stanju zavzeti dominantni položaj na Gorjanskem pogorju in ravno to je bilo usodno. Koncem junija je v odred prišlo le nekaj posameznikov in to: štirje iz Mirne peči, Lojze in Anton Mavec, Lojze in Franc Zupančič, Pirnat Janez in Povše Jože. Preko Stopič je prišlo 7 borcev: z Viktorjem Henigmanom na čelu. Preko Ljubljane pa so prišli: bivši graničar, Peter Kosanovič, Dalmatinec, Nikola Esapovič, Okoren Janez, Vrtovec Bogdan in Marjan, Alojz Makovec, Ludvik Rupar. Dalje sta se v odred vrnila tudi Capuder Jelo in Marjan Lavrič, ki sta preje že v početku, samovoljna zapustila odred. Iz Novega mesta je prišla v odred dr. Bernarda Rihar, ki je odslej postala odredna zdravnica. Prihod vseh sta organizirala Babnik Nande in Janez Urbanč (Stopški kaplan). Tako, da je v začetku julija bilo v taborišču vsega 106 borcev. Iz Ljubljane je v prvih dne julija prišel še en oficir in to podporočnik Dobnik Ferdinand — Gorazd. Iz Hrušice pa se je odredu priključil še Alojz Brulc, sin po komunistih ubitega župana, in Vidmar Rudolf iz Št. Jošta. Ob dogodkih, ki so se odigrali v prvi polovici julija je bilo v odredu torej točno 109 članov. Zaradi vedno prepogostega zalezovanja partizanov okoli našega taborišča je poveljnik Kranjc ukazal premik. Taborišče se je preselilo na severno stran Zajčjega vrha, med koto 358 in Selom. To taborišče je bilo še obsežnejše in imelo mnogo boljši položaj za obrambo kot prejšnje. Zasede in mrtve straže so bile razpostavljene v dveh pasovih: prve v samem območju taborišča, druge pa v periferiji okoli 2 do 2,5 km od taborišča. Najmočnejša cd teh zased je bila v gozdu nad St. Joštom, kjer je bilo na straži stalno G vojakov — dve bojni trojki. Tako je bilo taborišče zavarovano s širšim in ožjim obrambnim pasom, moštvo v taborišču pa podeljeno v dve napadalni skupini in posadim skupino. Napadalni skupini sta šteli po 12 bojnih trojk, s poveljnikom skupine in namestnikom. Prvi je poveljeval Kranjc sam, do-čim je drugi poveljeval podporočnik Drago Tomažič Cigo. Poveljnik posadke z nalogo braniti taborišče v slučaju sovražnega napada pa je bil kapetan Dobrivoje Vasiljevič — Istok. Poleg razporejanja in urejevanja taborišča se je moštvo, ki ni imelo preje nobene vojaške vzgoje, stalno vadilo. Te vaje, ki so bile poverjene kapetanu Vasiljeviču so se omejevale na uporabo orožja in bojno opremo. Vajenje je bilo Ipo možnosti vsak dan z borci, ki so bili pač na razpolago, v glavnem pa je odviselo od časa in možnosti, ki so bile dane. Oprema borcev nikakor ni bila odlična, kakor so to govorili nekateri naši somišljeniki in komunistični pisci danes zatrjujejo. Velika večina borcev ni imela vojaških oblačil, kajti opremo si je vsak prostovoljec nabavil sam. Skoro vsi pa so imeli vojaške kape in precej borcev tudi vojaške čelade, katerih pa niso radi nosili. Čelade so bile ali bivše jugoslovanske ali pa italijanske, razen Kadunca, ki je nekje staknil nemško. Vsak borec je imel po eno odejo in lep del tudi po eno šotorsko krilo. Vseh šotorskih kril pa nikakor ni bilo dovolj, da bi vsaka bojna trojka imela svoj šotor, na drugi strani pa so bile trojke sestavljene tako, da je včasih bilo nemogoče misliti na šotore. Bojne trojke so v vsakem času morale biti pripravljene za hitri premik in pohod, zato je postavljanje šotorov v takem okolju bilo nemogočo. Bilo pa je nekaj dobrih šotorov in to za komoro, za poveljnika in namestnika, vojnega kurata ter za odredno zdravnico in bolničarko. Popolno vojaško-bojno opremo je imel le poveljnik Kranjc. Bila je njegova osebna last, katero je rešil ob kapitulaciji in tudi sam spravil na teren. Kot ostala oprema je bila pičla tudi oborožitev odreda. Vsi borci, uvrščeni v bojne trojke, so nosili puške-karabinke modela Mauser in po možnosti tudi pištole: v vsaki trojki je bila vsaj po ena pištola in vsaj 6 ročnih bomb, večinoma vse defenzivne „kragujevačke“. Bom c trojke niso imele nikakega avtomatskega orožja. Najbolj žalostno pa je bilo dejstvo, da v vsem odredu do tedaj še ni bilo nobene lahke strojnice, da o 'težjem orožju sploh ni bilo misliti. Druga hiba pa je biki, da je v posadi, zlasti v komori še vedno bilo nekaj borcev brez vsakega orožja. (Sledi) Tine Rabič Kritični pregled naše borbe proti koiiiiinixiini V jeseni in ob koncu 1. 1941 smo bili v Sloveniji priče, kako je po' nekaj mesecih okupacije vzniknila med našimi ljudmi dobro organizirana Osvobodilna fronta z izrazitim ciljem komunistične revolucije. Ta organizacija se je že zasidrala, na široko razpredla in učvrstila v naših pokrajinah, medtem ko so v istem času nekomunistične skupine med nami komaj prešle preko začetne povezave in so bile glede na svojo organizacijo in razpredenost še silno šibke in takorekoč v povojih spričo tedaj že močno razvite OF. Če primerjamo moč, obsežnost, borbeni duh in propagando obeh taborov, recimo nekako koncem decembra 1. 1941, potem pridemo do zaključka, da se je boi-ba med komunizmom in protikomunizmom v Sloveniji začela z absolutno prednostjo in močnim naskokom komunistov. Odločilno so nas prehiteli in prvi ustvarili svojo dobro zgrajeno organizacijo in vspo-redno z njo majhne oborožene skupine kot zametek poznejših večjih odredov. 'L ozirom na težke in usodne posledice tega partizanskega naskoka in pridobitve na času vidimo, da je to pomenilo za nekomunistični tabor prav toliko, kakor npr. pomeni pri šahovski igri izgubljena ali zamujena poteza. Vsak šahist ve, da je skrajno težko nadoknaditi ali izravnati prednost, ki si jo je s tem nasprotnik pridobil. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v naši borbi. Vnemar smo pustili dragocen element v borbi: časi Ta začetna prednost OF je po svoje tudi psihološko utemeljena. Od vsega začetka so vladale pri komunistih skrajna odločnost, ki ne izbira sredstev, borbenost, zagrizenost ter slepi fanatizem rdeče vere. V protikomunističnem taboru pa tedaj na splošno še ni bil razvit ne borbeni duh, ne odločnost in aktivnost. Dejal bi, da je v začetku prevladovala nejasnost glede položaja in poti, katero naj bi ubrali, poleg lega pa počasnost, neodločnost in oklevanje. Res je, da so se nekatere skupine in posamezniki med nami že spočetka zavedali, za kaj gre, in da so storili vse, da bi zrastel močan protikomunistični pokret. Vendar pa je potrebna duševna moč, borbenost in živa zavest o komunistični nevarnosti vzrastla v širokih plasteh našega naroda šele pozneje, pod trdimi udarci komunizma, in kot posledica strašnega trpljenja, ko so bili ljudje brez usmiljenja izpostavljeni na eni strani namenoma izzvanim represalijam okupatorja, na drugi strani pa terorju rdečih likvidatorjev, ki so v smislu preizkušenih načel komunistične revolucije začeli pobijati tiste, ki so si zamišljali svobodo po vojni drugače, kakor življenje pod diktaturo komunistične partije. Dočim je torej komunizem 1. 1941 takoj in odločno stopil v borbo kot dovršena in izoblikovana sila, se je slovenski protikomunizem in njegov borbeni duh šele začel oblikovati in vstajati iz krvi in trpljenja slovenskega naroda. Odtod torej komunistična prednost in usodna pridobitev na času, ki jo je OF do kraja izkoristila. Zaradi svoje razvitosti je bila OF v stanju, da že v kali zatre kakršenkoli še nerazvit pokret na narodni osnovi, ki je hotel nastopiti proti okupatorju. Hkratu pa je bila kot edina organizacija v gozdovih nujno zatočišče ljudi, ki so se umikali represalijam okupatorja in na ta način nehote povečavah komunistično moč. Nekako sredi leta 1942 se je začela dvigati v protikomunističnem taboru borbenost, ki se je lahko merila s komunisti. Tudi vojaško se nam je posrečilo v sledečih obdobjih iztrgati partizanom posamezne pokrajine in ustvariti silo, ki jim je bila kos. Propagandno, posebno pa organizacijsko, pa smo ostali do konca daleč za komunisti: nikdar nismo ustvarili močne in v vse slovenske pokrajine segajoče organizacijske mreže, ki bi bila edina zadosti močna protiutež komunistični OP1. Tega nismo napravili niti v krajih, ki smo jih vojaško zasedli. In vendar je staro pravilo, da se klin s klinom izbija. Morali bi torej nujno misliti na splošno protikomunistično organizacijo, zgrajeno na podoben način kakor OF in segajočo v vse predele Slovenije. Če upoštevamo torej Slovenijo kot celoto (in ne gledajoč samo na Ljubljansko pokrajino), potem stojimo pred dejstvom, da na področje Štajerske, Prekmurja in Bele krajine, ter poleg tega na nekatere posamezne predele Gorenjske in Primorske, organizacijsko, propagandno in vojaško nismo nikdar prodrli in je tam več ali manj obstajala samo OF s svojo organizacijo. Tudi v drugih pokrajinah, kjer smo vojaško prevladovali, je OF uspelo vsaj v omejenem obsegu ohraniti svojo podtalno organizacijo in propagando. Upoštevajoč vsa ta dejstva, pridemo do zaključka, da je OF v Sloveniji (če jo gledamo kot celoto) svojo začetno prednost ohranila v nekem oziru pred svojimi nasprotniki do konca. To prednost smo sicer občutno zmanjšali in komunistično premoč nevarno ogrozili, toda nikdar popolnoma izravnali. Pred nami se torej pojavlja vprašanje, kako je prišlo do tega, da se je komunistična OF razširila, zasidrala in končno prišla na oblast, ko so bili pred vojno komunisti pri nas razmeroma maloštevilni in neznatni ter je — vsaj na videz — slovenski narod kazal zdravo in trdno obliko. Kazne skupine med nami na to vprašanje različno odgovarjajo, izhajajoč s tega ali onega stališča. Če hočemo objektivno in nepristransko proučiti vzroke, ki so privedli do razmaha OF in pripeljali na oblast komuniste, prihajamo do ugotovitve, da obstoja za to cela vrsta činiteljev, ki se med seboj prepletajo in tvorijo nekako vzročno verigo. Delili bi lahko te vzroke v notranje in zunanje: notranji bi bili tisti, ki imajo svoj izvor v naši predvojni družbi in v razmerah v protikomunističnem taboru med samo vojno in revolucijo. Zunanji vzroki pa so oni, ki so bili izven naših razmer, naše družbe in njenega ravnanja. (Sledi) IGNOTUS: DOMOBRANSKI POHOD 1944 Za dom in rod! Naprej zastava slave, tja, kjer v gorah se sveti nova zarja! Na svojih rodnih tleh ponosne glave mi bomo trdno stali sred viharja. Te zemlje svete, ki je samo naša, nikomur na tem svetu mi ne damo. Preklet naj bo, kdor v uri tej odlaša na pot stopiti, koder mi vihramo! Naprej, naprej, čeprav je strma cesta, ki nas za soncem vodi skoz daljave! Nam puška v roki bo družica zvesta za lepše dni te naše očetnjave. In kdor morda na svoji poti pade, omahne naj z besedo samo eno: Tovariši, strnimo vrste mlade za to slovensko zemljico ljubljeno! Kdor pa poziva našega ne sliši, preklet naj bo, ker mrtev je kot kamen! Mi bomo gospodarji v svoji hiši te dni in za vse večne čase, amen! Z BOGOM — ZA NAROD IN DOMOVINO, PROTI BREZBOŽNEMU KOMUNIZMU PRAV TAKO KOT PROTI MATERIALISTIČNEMU KAPITALIZMU! Strani „Tabora“ hočejo biti vsem odprta knjiga, v katero bo lahko vsakdo pisal vse, kar mu leži na duši, samo da ga pri tem vodijo pošteni nameni v službi pravice, resnice in našega zgodovinskega poslanstva. (Iz našega uvodnika prve številke.) Tone Šušteršič VETRINJSKI DOGODKI - V DRUGI LUČI (Nadaljevanje) ..ČASTNO IZVRŠEVANJE DOLŽNOSTI*4 Vrnimo se k potapljajoči se ladji, to je k slovenski narodni vojski in novemu poveljniku, ki je po odstavitvi generala Rupnika prevzel odgovornost za to vojsko. Vselej, kadar se ladja potaplja, pravil poveljnik ladje gleda, da se vsi drugi preje rešijo, potem šele on, ako je še čas. V trenutku nevarnosti popolnoma pozabiti nase in skrbeti samo za svoje vojake, svojo vojsko, da se ta reši s čim manjšimi žrtvami, to je častna dolžnost vsakega poveljnika. Je bilo tudi v Vetrinju tako ? Naj citiram mnenja nekaterih osebnosti, ki so se že dotaknile tega ,.častnega izvrševanja, dolžnosti". G. Krištof je npr. na str. 116, št. 5-6, 1. 1962 ./Vestnika" napisal tole: ..Vojaški poveljnik — general Krener je izvršil svojo vojaško dolžnost, to je, brezpogojno je predal svoje oddelke, kot so zavezniki to zahtevali." Nadalje sledi: „Zdi se mi pa zelo umazano, da je prešlo 16 let, ne da bi se za generala Krenerja našla dobra beseda. Zopet ga tukaj ne želim niti zagovarjati, niti obsojati, ker utegne biti mnogo stvari, za katere ne vem, toda, kadar gre za vprašanje krivde pri vrnitvi cveta domobranstva, je vendarle treba pinti z dokazi za ali proti, ali pa molčati, ne pa širiti govoric, ki so iz trto izvite." Dr. Miha Krek je že mnogo preje zapisal v oceni Karapandžičeve knjige, ki je bila objavljena v ..Vestniku" št, 5, 1. 1960, Krenerju v prid med drugim sledeče: ,,Celo generala Krenerja, ki je morda med rešenimi slovenskimi člani narodne vojske najbolj sporna osebnost, slika Karapandžič kot vojaka, ki je častno izvršil svojo dolžnost..." Naj ne pozabim navesti še ugotovitev dr. Bajleca na str. 307, št. 12,, 1. 1962, o silni skrbi Krenerja za domobrance: „Krener se je zelo zanimal za organiziranje Slov. narodne vojske. Videli smo, da se za domobrance resno briga in da so mu pri srcu in jim je ostal, domobrancem kot NO, zvest do konca." Takšne so izjave gg. Krištofa, dr. Kreka, dr. Bajleca in morda še nekaterih drugih. Kako se je Krener brigal za domobrance in kako jim je ostal zvest do konca, naj si preživeli domobranci in bralci ,,Tabora" sami ustvarijo sliko iz naslednjih vrstic. Ko se je vrnila v Vetrinj prva priča, srbski četniški poročnik Vujičič, in prinesel strašno vest o predaji in ropanju pobesnele množice; kdo je imel prvi in edini stik z njim? General Krener! Kaj je ukrenil Krener, potem ko je zaslišal pričo in so že padali razbiti, razmesarjeni domobranci in četniki na moriščih — prve žrtve izdaje ? Ali je sklical vso vojsko in opozoril vse častnike na nevarnost, izdal potrebne ukrepe, ki bi bili nujni z ozirom na izjave prve priče? !Ne, general Krener tega ni storil, pač pa je zagrozil Vujičiču in še dvema drugima, tudi pobeglima četnikoma, da jih bo dal zapreti, če bodo širili vznemirljive vesti. Pribežala je naslednja priča, srbski dobrovoljec Vlada Ljotič, ki je ravnotako poročal o strašnem divjanju pobesnelih komunistov nad izdanimi dobrovoljci in domobranci. Bilo bi pričakovati, da bo po drugi strašni vesti general Krener sprožil pravi alarm pri poveljnikih in častnikih, mobiliziral vse moštvo, vzpostavil obveščevalno službo, razposlal na vse strani izvidnice, dal navodila moštvu za preskrbo civilne obleke in razpršitev na vse strani v skupinah ali posamezno itd. Nič podobnega se ni zgodilo! Nespretno! Človek, ki se je tako „resno brigal za domobrance4*, kot zatrjuje dr. Bajlec, se nl':i zadovoljil samo z grožnjo, da bo ubežnika dal zapreti, marveč ga je dejansko pridržal v zaporu, zaradi „vzbune“. Kot Narodni Odbor tudi Krener ni vedel za Jaltsko pogodbo. Ni vedel za pakt Tito-šubašič. Nihče ni ničesar vedel! Toda Krener bi moral videti že ob priliki odmetavanja orožja, predno je vojska prekoračila Dravo, na vzpetini na obeh straneh v travi sedeče skupine oboroženih partizanov, ki so se posmehovali razoroženim protikomunističnim borcem. Krener je gotovo videl sovjetske tanke skupaj z angleškimi. Krener je na lastne oči videl objemanje partizanov z Angleži in slišal njih krohotanje. Kako potem, da Krener ni vedel, da je Koroška že bila zasedena po partizanih ? Saj so partizani prišli celo izzivat pred samo taborišče? Ali ni bilo pogosto videti partizanov tudi pred zavezniškim poveljstvom ? Znano je, da je pribežal tudi poročnik Jože Sladič, ki je prav tako poročal isto strašno vest. Kakšni so bili ukrepi generala Krenerja spričo tako grozne vesti, katero mu je sporočila že pela priča in je med tem bilo pobitih že na tisoče domobrancev ? Odredil je zapor nekega domačina Podrožice, ki je prav tako prišel s sporočilom, da domobrance vračajo v titovino. Dal je zapreti četnike, med tem ko so se podivjane tolpe komunistov s puškinimi kopiti, pasovi in bikovkami znašale nad sužnji dvajsetega stoletja — četniki in domobranci. Zakaj Krener zopet ni verjel naslednji priči Vebru Francu? Zakaj je zahteval da novi trije pobegli srbski četniki ponovijo pred Angleži svoje izjave, zaradi česar so se iz razumljivega razloga ti ljudje ustrašili in potem zanikali te trditve. Nihče, ki je ušel Angležem in partizanom in ki je imel še količkaj prisebnosti, ni želel priti ponovno v njihove roke! Prišla je nova priča, domobranski poročnik Otmar Šprah. Takoj je bil proglašen za neverodostojno pričo... In še in še so prihajale priča za pričo: četniki, domobranci, domačini-koroški Slovenci; toda zaman! V zasužnjeni domovini je kri tekla v potokih; nekdanje junaške bataljone so razbite, izmaličene vezali z žico, pretepali, natikali na kavlje; gazili so s konji preko živih, razmesarjenih trupel, streljali in metali napol žive ljudi v brezna — njihov poveljnik general Krener pa je istočasno v Vetijnju zavračal vsako resnično vest kot izmišljeno. Umirajoči domobranci in ostali borci še slutili niso, da so lastni ljudje v Vetrinju preprečevali pobeglim pričam, da bi prišli v stik z drugimi ljudmi, in da bi vest o podli predaji dosegla vsakega domobranca in civilista! Dejstvo je, da skoraj nobena priča ni mogla priti z nikomur drugim v stik kot s Krenerjem in prav zato resnična vest o vračanju ni mogla prodreti med ostale častnike in vojaštvo. Dogajali so se pa še drugi težki slučaji. Dr. Bajlec sam jih omenja. Ko so bili na zavezniškem poveljstvu zaradi pojasnila (dr. Bajlec, Bitenc, Krener, dr. Basaj in Pothorsky kot tolmač), jih poveljnik britanske oklepne divizije general Murray ni hotel sprejeti. Pustil jih je čakati dobre tri ure. Šele potem jim je končno adjutant poveljnika izročil tipkani list s skrajno sumljivim tekstom v nemščini. Dr. Bajlec pravi: „Po branju tega lista smo kar otrpivli...“ človek bi pričakoval, da bodo po izpovedi že številnih prič ti ljudje reagirali vsaj na to poročilo, saj dokument jasno govori: ..Naknadno dostavljeno mi povelje nalaga, naj se prepeljevanje po možnosti izvrši brez uporabe sile. Povelje bom izvršil in mi bo žal, če bi pri tem moral uporabiti silo." Toda gospodje so tisti trenutek samo otrpnili, nato so se zopet potolažili, debatirali, se posvetovali in se kljub temu dali vplivati od onih, ki so si na svoj način razlagali izjavo in niso hoteli videti nikake nevarnosti. Če torej odposlanstvo ni verjelo v izjave prvih ubežnikov iz titovine, bi bilo z ozirom na psihozo, ki je takrat vladala, morda še na kak način opravičljivo. Toda pri še tako kratkovidnih, neorientiranih ali zaverovanih ljudeh bi morala izzvati takojšnjo reakcijo skrajno sumljiva rezerviranost zavezniškega poveljstva, ki se je izražala v treh točkah: 1. General Murray ni hotel sprejeti odposlanstva. 2. Po treh urah čakanja je šele adjutant izročil delegaciji list, v katei'em je izražena grožnja, da se bo v slučaju potrebe uporabila sila. 3. Na listu ni bilo odgovora na nobeno stavljeno vprašanje. Moral je končno pribežati še