Anton Hribar: Krokodilov jok.
369
»Obžalujem, gospod Zubelj, da se vam tako mudi.  Upam,  da bodete še naš gost."
„Upajmo, gospa!"
Hladno se Miško poslovi in se odpelje.
Dasi je bil kavalir, vendar je klel po poti prav po domaČe.
„Ta Anka mi je uganka, ne zanjka", govoril je po poti prisedlemu prijatelju Stojku.
„Miško, poprej si se togotil, da sem te pustil na cedilu, in sedaj se togotiš, da sem te hotel celo pre variti. Mogoče, da te je Anka ujela v zanjko namesto Minke. Saj ubožna ne pojde tudi ona od hiše. Toda o mojem prijateljstvu nikar ne dvomi! To se ti utegne maščevati."
„In kakšne mi je pravila! To se pravi iz tvojega prijatelja norčevati se, kakor so počeli z menoj. In tvoja dolžnost je kot prijatelja, da skrbiš za to, da mi da Minka zadoščenje."
„Meni se tako zdi, da je tebi bolj po volji mama kakor Minka in da si ti šel tje radi denarja in ne radi Minke. Kakšen kavalir pa si ti:' Ti moraš dati zadoščenje meni in hiši Zi-tarjevi, ker tako govoriš o poštenih ljudeh. Ti si se norčeval iž njih, ne jaz in oni iz tebe."
Tako je pregovarjal Stojko svojega prijatelja po poti, in predno sta bila v mestu, prepričan je bil Miško do cela, da dela Stojko prav, in da je  on vse zagrešil.
Po Lokvici se je zvedelo drugi dan vse o Mišku Zublju. Tudi mati Žitarica je naposled zvedela čisto resnico. Raztogotila se je tako nad  hišno Anko, da jo je zapodila od hiše.
Jokala in prosila je Anka, toda mati je bila odločna.'Ni se dala preprositi.
Anka-je šla k neki drugi prijateljici.
„NiČ se ne boj, Anka! Saj to bode le nekaj dnij trajalo, in ti boš zopet pri nas", rekla ji je Minka.
In tako je bilo. Čez osem dnij je bila Anka zopet pri Žitarjevih.
V tistih osmih dneh pa je Anka pisala pisemce do gospoda Miška Zublja in prosila ga odpuščanja.
„Jaz sem tista grešnica, ki sem Vas vodila za nos" — tako je pisala — „jaz sem hotela napraviti šalo z Vami. Toda silno draga je zame ta šala. Zakaj morala sem od hiše strani, ko je mati zvedela, kako sem ravnala z Vami. Prosim Vas torej odpuščanja. Niti gospoda doktorja, niti gospico Minko in še manje gospo mamo zadeva kaka krivda — kriva sem jaz sama vsega. Tožili me menda ne bodete radi tega, ker sem že dovolj nesrečna in obsojena ..."
Anka je lagala tudi v tem pismu. Lagala pa je zato, da je vso krivdo zvrnila nase. Ker pa se je vendar-le bilo bati zlih posledic, pisala je to pisemce Mišku in ga prosila odpuščanja. Hotela je,  da bi se mu smilila.
Dosegla je svoj  namen.
„Beri, prijatelj!" reče Miško Stojku, prejemši pismo.
„Hm, torej tako je!  In kaj misliš storiti r"
„Svetuj mi!"
„Stori to, kar se kavalirju spodobi."
„Kaj?"
„Da se nežnemu spolu vse  odpušča."
„A11 right!  Da je le Minka nedolžna!"
„In jaz nisem:"
„Ti moraš pa šele dokazati."
*„Beri še jedenkrat pismo."
„Ženske ne bodo  moških branile."
„Ampak moški naj branijo ženske; Miško, kaj ne, da!"
„Tako, tako, prijatelj!"
„Torej le brani jih sam! Jaz pa ti pravim, da Človek večkrat najde, česar išče. Pa brez zamere!  Zdrav!"
Miško ni odslej več ,dvoril' ženskemu spolu, zlasti ne, odkar je vzel prebrisano Anko za ženo. Odvadila ga je takega vedenja. S Stojkom pa,  ki ima Minko, sta prav dobra prijatelja.
Krokodilov jok.
V   obžganem produ   reke Nila                Pa brž postane svet oprezen,
Pošast se grozna je  zvalila:                     Ne gre več  mimo človek trezen.
Res  majhna je prišla na svet,                  In  kaj  izmisli  si  zverjad,
A vzrastla silno v teku let.                      Ko žrtev ni,  ko tre jo glad:
In  biva v  pesku,  biva v  vodi, Pograbi ga,  kedor gre todi, Z  zobovjem ostrim  ga pretre, Premelje ga in ga požre.
V večernem hladu zleze v ločje In tožno joče, prav otročje; Prav,  kot bi malo  dete bil, Ječi pri Nilu  krokodil.
,DOM in SVET«   1895, št. 12.
37°
Anton  Medved :
Pred gozdno  kapelo.
In glej, pošast jih mnogo zmoti, Da spejo gledat s prave poti; A  zver pograbi hitro plen, Od nje ne  vrne se noben.
Zamorcev  bednih divja lovca, Nemila sužnikov trgovca, Ženeta črncev  več  krdel Na trg iz  Kamovih dežel.
Ženeta dečke,  nežne deve, Može,  žene in  stare  reve.
V   verigah se solze ječeč,
V   domovje  drago  si želeč.
Pa kar zajoče   —   nežno, milo, Kot bi dveletno  dete bilo: „Oj  dober bo  za roba ta!" Ponj  lovca stečeta oba.
Pred gozdno
K apela gozdna. Tiho vse okrog. Na steni govori le slika: Ob smrtni postelji rednika Stojita žena in Zveličar,  Bog.
Kako bolniku lice je bledo, Uvela,  mokra  mu  desnica, Poljublja solzna jo  Devica, Nebeški Sin mu kaže na nebo.
Jaz,  svetu premolčeč, preresen gost Ta prostor Časih si izvolim, Da tiho pred podobo  molim, Skrbij  posvetnih,  del težavnih prost.
Kaj  da mi tudi svet, naj  da mi vse? Neznano  spremlja hrepenenje Človeka tukaj  vse življenje, Izvora mu ne ve in  konca ne.
Mogočni orel se nad zemlje vrt Ponosno  dvigne,  varno  plove Čez reke, grade in vrhove, Na skalo  sede truden  in potrt.
A bilo  ni to  jok otročji  — Pošast oba pograbi v  ločji. Pač robe kličeta v pomoč, A brž ju skrije žrela  noč . . .
Zamorci vriščejo  radosti,
Ko  so  sami in  ko  so  prosti;
Verige,  jarme  razdrobe
In   k  svojcem  spet domu  hite.
Se  ve  zamorec to  prigodbo In  tako-le izreka sodbo: Božanstvo slalo je pošast, Da  Belec  nas  ne  hodi  krast.
Hude sred naše  domovine In krvoločne  so  zverine; A krvoločnejše je ni, Kot kupčevalci so  z ljudmi.
Anton  Hribar.
kapelo.
Tako  časti vrhove preleti In preleti bogastva grade, Užitkov reke in naslade, Naposled truden človek obsedi.
In kdor na poti smrti se otme, Kaj  mu  ostane za  življenje? Neznano ono hrepenenje; Izvora mu ne ve in konca ne.
In vendar ist je  konec in  izvor:
Ob smrtni postelji rednika
Z  levico  Bog se ga dotika,
Z desnico  kaže isti Bog navzgor.
O pridi v to samoto vsak zemljan, Skrbij  posvetnih, del pozabi! Vsaj  hrepenenje te privabi, Da bode ti izvor in  konec znan!
O pridi hrepenečega srca,
In videl bodeš, da najraje
Pred sliko jokal bi smehljaje,
Ko  najdeš  konec in  izvor   —   Boga.
Anton Medved.