1994-
vft^ KRONIKA èM^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Mednarodni kulturno-zgodovinski simpozij
Modinci 1994
25. srečanje zgodovinarjev petih sosednjih
dežel je udeležence spet zbralo na kraju, kjer se
je vse začelo. Razpotegnjena vasica v panonskem
delu Štajerske, prizorišče zgodovinske bitke proti
Turkom 1. avgusta 1664, je štiri dni gostila nad
92
1994-
KRONIKA ^
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
sto zgodovinarjev iz Slovenije, Hrvaške, Mad-
žarske, Koroške in Štajerske, ki so o različnih
vidikih naseljevanja, razvoja in ohranjanja naro-
dov razpravljali pod skupnim naslovom "Utr-
ditev in sprememba etničnih struktur v panon-
skem prostoru v poznem srednjem veku".
Organizatorji so že prvi dan pripravili koncert
pred mestno hišo, otvoritev razstave domačega
slikarja Matthiasa Karla, nato pa je uvodnemu
referatu Winfrieda Stelzerja z Dunaja sledil še
sprejem pri gradiščanskem deželnem glavarju
Karlu Stixu. Delovni začetek simpozija je
naslednje jutro vpeljal referat budimpeštanskega
profesorja Andrasa Palozci-Horvatha z naslovom
Priseljevanje in naselitev vzhodnih ljudstev na
Madžarskem v poznem srednjem veku. V pri-
spevku, ki ga je prebral Paloczi-Horvathov mladi
sodelavec Gabor Hadhazi, sta avtorja sprego-
vorila o integraciji delov različnih ljudstev, ki so
se na tla srednjeveške madžarske države pri-
seljevali iz vzhodnoevropskih step, predvsem pa
sta se posvetila priseljevanju Kumanov. Svoje
ugotovitve sta v glavnem oprla na preučevanje
krajevnih imen, v nadaljevanju pa nameravata v
raziskavo pritegniti tudi izsledke natančnejših
arheoloških raziskav.
Željko Tomičič iz Zagreba je z referatom so-
deloval že na lanskoletnem srečanju, ko je pred-
stavil rezultate arheoloških raziskovanj bjelo-
brdske kulture. Letošnji prispevek je pomenil
nadaljevanje proučevanja etnogeneze donavsko-
dravsko-savskega porečja Hrvaške, a tokrat v
času med 11. in 14. stoletjem. Spregovoril je o
problemih, s katerimi se srečuje arheološka zna-
nost, ko skuša z odkrivanjem in ocenjevanjem
posameznih ostankov preteklosti prikazati možno
podobo srednjega veka v tem delu sosednje
države, in nato ta arheološki fundus vmestiti v
zgodovinske okvire, kakršnim je geografsko za-
vezan kot del Srednje Evrope.
Harald Prickler je Področje Gradiščanske v
poznem srednjem veku predstavil z različnih
izhodišč: glede na zgodovino naselitve, kjer na-
selitev ljudi pomeni osnovno predpostavko za
izoblikovanje načina obnašanja in delovanja
kolektivne družbe (vendar doslej znane metode
zaradi svoje izključnostne uporabe niso vodile do
cilja: glede na družbeno-gospodarski razvojni
proces v poznem srednjem veku, ki je bil doslej v
zgodovinskih raziskavah zelo zapostavljen); in
glede na psihološki pristop, ki razkriva, pravi
Prickler, splošno veljavni način človekovega rav-
nanja in obnašanja.
Drugi hrvaški prispevek je pripravil Ivo Ma-
žuran, ki je govoril o Etničnih spremembah v
Slavoniji kot o posledici turških vpadov od konca
14. stoletja do leta 1526. Med veliki zmagi
turške vojske na Kosovem polju 1389. leta in pri
Mohaču 1526. je postavil svoje ugotovitve o
umikanju slavonskega prebivalstva na zahod, čez
Dravo in nazadnje na južno in zahodno Ogrsko,
medtem ko so izpraznjeno zemljo zasedali Vlahi
in drugi priseljenci iz Srbije in Bosne, ki so bili v
službi turških vojaških in polvojaških organi-
zacij.
Štajerski zgodovinar Harald Purkarthofer je
napovedal, da bo s študijo primera enega kraja
(Radgone z okolico) pokazal na zgodovinske, so-
ciološke in etnične spremembe. Za vir svojega
raziskovanja je uporabil poznosrednjeveške ur-
barje in upravne akte deželno-knežjega gospostva
Radgona, ki podrobno pričajo o spremembah na
ozemlju, ki je bilo po preseljevanju ljudstev v
glavnem neposeljeno, nato so se tam izmenoma
naseljevali Slovani in Bavarci, v poznem sred-
njem veku pa je spet doživelo upad števila
prebivalstva. Tedaj so ga poselili ljudje z juga, ki
so se verjetno umikali pred Turki. Dokumenti
pričajo o tem, da so jim deželni gospodje ponu-
dili tedaj najboljšo pravno podlago za posedo-
vanje zemlje (kupno in dedno pravo), da pa so
priseljenci to možnost sprva odklonili, saj so
verjetno menili, da se bodo lahko vrnili na svoje
domove. Šele čez nekaj generacij se je tako začel
razvoj, kakršnega lahko s seznami ljudskih štetij
in katastrskimi načrti dokumentiramo za čas 19.
in 20. stoletja: število madžarsko in nemško
govorečih prebivalcev je upadlo, povečal pa se je
odstotek slovanskih naseljencev.
Prvi delovni dan je sklenil slovenski referent
Jože Koropec s prispevkom Štajerska v sosedstvu
Hrvaške okrog 1525. Začel je s hudomušno
pripombo, da v 15. stoletju ljudje na Štajerskem
niso poznali imen Amerika, Krištof Kolumb,
Amerigo Vespucci ali Fernando Magellan, med-
tem ko je dokumentirano, da je bil pridevnik
slovenski znan Albrechtu Dürerju. Kot posebej
zgovorne vire za svoje raziskovanje je dr. Ko-
ropec omenil urbarje in nmožično gradivo za
obdavčevanje. Iz slednjega je izbral in primerjal
popis obdavčenih oseb (torej vseh od dvanajst let
starejših ljudi obeh spolov) ter ugotovil, da se
leta 1515 med njimi pojavlja razmeroma malo
ljudi s priimki Turk, Vogrič in Cvetkovič, med-
tem ko je leta 1528 v popisih že najti priimke, ki
se končujejo s č. Opozoril je še na druga mogoča
93
1994-
vifi KRONIKA
-3/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
sklepanja, ki jih zgodovinarju ponujajo imenski '
seznami, na primer na ime Ptuj Sek kot prvo slo- i
vensko omembo imena Poetovio (1542). Zaradi !
pozne ure se je referat nadaljeval naslednjega dne i
in se sklenil z burno razpravo o etniku in njegovi :
strešici.
Andras Kubinyi je nato govoril o Nemcih in
Nenemcih v mestih ogrskega kraljestva v sred-
njem veku. Madžarska v srednjem veku ni bila
enotna, prebivalcev je bilo malo, zato so bila \
priseljevaiija številna. Že od ustanovitve ogrske j
države so obstajale predurbane naselbine z obrt- '
niki in trgovci, vendar v pravnem smislu o mes-
tih ne moremo govoriti pred začetkom 13. sto-
letja. V njih srečamo judovske in celo musli-
manske trgovce, posebno v 12. in 13. stoletju pa ;
tudi številne druge priseljence iz tujine - v i
glavnem je šlo za kmete, med njimi pa so bili
tudi vitezi, trgovci in obrtniki. Obrtniki, ime-
novani "latini", so bili sprva večinoma Valonci,
šele pozneje so se priseljevali izključno Nemci,
zlasti z Bavarske in Avstrije. Avtor posebej
poudarja razlike med mesti z nemško okolico in
tistimi, ki so jih obkrožale madžarske, slovanske
in romimske vasi. Zanimivo vprašanje, ki tudi v
razpravi, ki je sledila referatu, ni dobilo do-
končnega odgovora, je vprašanje gild oziroma
cehov v srednjeveških mestih ogrskega kralje-
stva: ali gre v tem primeru, drugače, kot smo
vajeni, za etnično in ne poklicno združenje? In
naprej, ali se določena etnija odloča za isti poklic
(kar je nato podlaga etnično čistega ceha) ali pa
se ta združba organizira kako drugače?
Gradiščanski referent Emo Deak je referat z ,
naslovom Problem priseljevanja v zgodovini
naseljevanja utemeljil v teoriji, da na gradiščan-
sko zahodnomadžarskem prostoru ni mogoče :
govoriti o avtohtonem prebivalstvu. Razen pri- ;
merov topografske kontinuitete se kontinuirana
poseljenost zgolj z neposrednimi nasledniki prvih
naseljencev ne da nikjer dokazati. Od pozne an- ;
tike n£q)rej so to obmejno regijo preplavljala raz-
lična ljucktva in etnične skupnosti so se lahko
ohranjale le, če so njihovi jezikovni sorodniki
vedno znova prihajali za njimi. Tako je prišlo do !
mešanja različnih etničnih jezikovnih skupin, iz ;
katerih je izšla za ta obmejni prostor značilna
simbioza. V celoti dobro pripravljeni referat se je ;
zato posvetil dvema težiščema: hipotezi o avarski
kontinuiteti in hipotezi o hospites kot nosilcih
naselitve.
Zanimiv in dobro utemeljen je bil prispevek
drugega slovenskega referenta Petra Stiha z na-
slovom Migracije v slovenskih deželah v visokem
in poznem srednjem veku. Rezultati slovenske
historiografije, saj je avtor že v začetku siste-
matično postavil obravnavane pojme na mesta, ki
jim gredo: slovenske dežele kot prostor tistih
zgodovinskih dežel, ki so jih naseljevali Slo-
venci, migracije kot selitve opaznega števila ljudi
iz enega geografskega prostora v drugega in
deželno zavest kot pripadnost, ki je bila mnogo
pomembnejša od etnične zavesti. Doslej se je
slovensko zgodovinopisje posvečalo vprašanjem
slovanske naselitve v vzhodnoalpski in pred-
alpski prostor konec 6. in v začetku 7. stoletja (in
vprašanju kontinuitete oz. diskontinuitete med
pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom na
tem prostoru; dolgotrajnemu procesu srednje-
veške agrarne kolonizacije; obdobju modernega
izseljenstva med leti 1870 in 1914 in po letu
1945; in problemu urbanizacije oz. selitve prebi-
valstva v mesta). Referat, ki je spregovoril o
migracijah v srednjem veku, je torej obravnaval
drugo izmed naštetih točk: migracijo v obliki
agrarne kolonizacije, ki je na eni strani v vseh
bistvenih potezah izoblikovala današnjo kulturno
krajino, na drugi strani pa z migracijo nemško
govorečega agrarnega prebivalstva bistveno
zmanjšala obseg s Slovenci naseljenega ozemlja.
O rezultatih slovenske historiografije v polju
raziskovanja migracij je avtor dejal, da je raz-
meroma dobro raziskano izseljevanje Slovencev
v Italijo, medtem ko to za migracije plemstva ne
velja. Visoko plemstvo na slovenskem etničnem
ozemlju ni stalno živelo, nesvobodno pa je bilo v
migracijskih procesih močno udeleženo.
Posvetovanje je sklenil štajerski referent Kari
Spreitzhofer s prispevkom Etnične razmere na
štajerskem v poznem srednjem veku. Svoj lanski
referat je posvetil oblikovanju razmerij na Šta-
jerskem po razpadu rimskih obmejnih utrdb in
državne organizacije, ko je bil štajerski prostor
pretežno izseljen. Letos je kot pogled na 13.
stoletje skiciral sliko široke etnično mešane cone,
znotraj katere se je že jasno kazalo področje
kasnejšega sklenjenega nemškega govornega po-
dročja: še v 11. in 12. stoletju močna slovanska
komponenta na Zgornjem Štajerskem, predvsem
v dolini Mure, je bila s kontinuirano bavarsko ce-
linsko kolonizacijo v 13. stoletju pretežno asimi-
lirana. Na nekaterih območjih vzhodne Štajerske
severno od Rabe se je sicer ohranila relativno
močna slovanska toponimika, vendar je bilo
prebivalstvo ob koncu ponovne poselitve po in-
vaziji Madžarov vseskozi nemško. Asimilacijski
94
1994-
vi>i KRONIKA
-3/42
časopis za slovensico krajevno zgodovino
procesi v poznem srednjem veku se dajo z viri
kontinuirano in statistično primerljivo dokumen-
tirati le v nekaterih delih avstrijske Štajerske,
hkrati pa velja, da so slabše raziskani, ko gre za
posamezne hübe in njihove lastnike. Referent je
v tej zvezi predstavil rezultate lokalne raziskave
okolice Voitsberga in svoj prispevek sklenil z
ugotovitvijo, da je termin slovenski v prvi polo-
vici 13. stoletja še ustrezal pričakovanjem lite-
rarne publike minnesängerja Ulrika von
Liechtensteina v klišejskem poimenovanju pode-
želske doline Mure, da pa je od konca srednjega
veka to veljalo le še za Spodnjo Štajersko od
Slovenskih goric, ki se odtlej tako imenujejo.
Skupaj s člani organizacijskega odbora sim-
pozija, ki so s svojimi razmišljanji sklenili le-
tošnje srečanje, moramo ugotoviti, da je bil tudi
Mednarodni kulturno-zgodovinski simpozij Mo-
dinci 1994 dobro pripravljen, da so se orga-
nizatorji zelo potrudili in sicer zaspani panonski
kraj za tri dni naredili za središče zgodo-
vinarskega razmišljanja o preteklih migracijah na
tleh petih sosednjih dežel. Še posebej pa je treba
tudi letos pohvaliti že večkrat preizkušeno
prevajalsko skupino, ki vsako leto omogoči, da
so druženja zgodovinarjev kljub jezikovnim
oviram karseda neposredna.
Alja Brglez
95