167
1.01 Izvirni znanstveni članek 27-772(497.12Ljubljana):94(100)"1914/1918"
Matjaž Ambrožič
doc., dr. cerkvene zgodovine, znanstveni sodelavec 
Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana
e-pošta: matjaz.ambrozic@teof.uni-lj.si
VPLIV PRVE SVETOVNE VOJNE NA LJUDI, 
DELOVANJE CERKVE IN POLITIČNO 
DOGAJANJE V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI
1 UVOD
Po sarajevskem atentatu so prevladala protisrbska čustva, ki so se sprostila 
ob mobilizaciji in odhodu prvih čet na Drino. Kmalu je z vstopom carske Rusije 
postalo jasno, da bo vojna evropska in ne nova balkanska, kot se je sprva mi-
slilo. Zato tudi ni bilo pričakovane zmage do božiča 1914, pač pa je vojna maja 
1915 z vstopom Italije prišla na domači prag in hvala Bogu na njem tudi obstala.
Grozote in blaznost je vojna pokazala z italijanskim napadom, ki je Gori-
ško in Posočje prizadel neposredno. Kranjska je postala dobesedno talec voja-
ških oblasti, saj je bilo gibanje omejeno, potovanje v druge dežele onemogoče-
no, pestili pa so jo rekvizicija, ranjenci, begunci … Celo knezoškofu Jegliču vo-
jaško poveljstvo spomladi 1916 ni dovolilo obiskati nekaterih gorenjskih župnij, 
v katerih bi moral opraviti vizitacijo in birmanje.1
Ljubljanski škofiji je bilo v naslednjih letih vendarle prizaneseno z materi-
alnim uničenjem, ki so ga utrpeli Kras, Goriška in Posočje. Kranjska je predsta-
vljala most in prvo shrambo za oskrbovanje avstro-ogrske soške armade, kar je 
privedlo do pomanjkanja hrane, živinske krme, živine (konj) in moške delovne 
sile. Svoje je namreč napravila tudi mobilizacija, ki je na fronto tekom vojne po-
tegnila številne može in fante, ki pa so se v prvem letu vojne večinoma bojevali 
v Galiciji oziroma na ruskem bojišču.
Ozemlje ljubljanske škofije, ki se je prekrivalo z mejami dežele Kranjske, 
je med majem 1915 in oktobrom 1917 predstavljalo zaledje soške fronte. Župnije 
v Bohinju, na Idrijskem in Vipavskem so se znašle neposredno za frontno črto. 
1 Sebastjan Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, v: AES 27 (2005), str. 259.
168 Matjaž Ambrožič
Močno so bile z vojaštvom in vojnimi ujetniki napolnjene tudi Kranjska Gora, 
Bohinj in Postojna, kjer je bil štab generala Svetozarja Boroevića. Na Kranjskem 
je bilo tudi večje število sanitetnih ustanov.
2 DOGODKI
2.1 Mobilizacija
C. kr. vlada za Kranjsko je škofijskemu ordinariatu že 6. aprila 1914 po-
sredovala v objavo zakonodajo glede nabornikov.2 Vest o sarajevskem atentatu 
na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo je kljub temu 
silovito odjeknila. Vsi so čutili, da gre za uvod v velike dogodke. Kmalu so se za-
čela vrstiti žalna bogoslužja, ki so se jih udeleževali občinski predstavniki, učen-
ci ljudskih šol, gasilci, orožniki in številni verniki. Z zvonikov, uradnih stavb in 
številnih hiš so visele žalne zastave.
Trupli prestolonaslednika in njegove soproge so iz Trsta čez slovensko oze-
mlje prepeljali na Dunaj. V Ljubljani ju je blagoslovil knezoškof Jeglič. V župnij-
skih cerkvah so se darovale črne maše z libero. Naslednji dnevi so se odvijali v 
napetosti.
26. julija 1914 je v jutranjih urah prispela novica o delni mobilizaciji, ki 
je bila slavnostno sprejeta. Sem in tja je kakšna mati na skrivnem objokovala 
vpoklicanega sina, v glavnem pa je gospodovalo veselje in zadoščenje, da bo 
končno povrnjeno morilcem. 27. julij je bil vpoklicni dan. Tu in tam žalost v 
očeh, nato miren in tih stisk roke ob slovesu med ukanjem in veselim petjem. 
Številni se potem niso več vrnili.
Upalo se je, da bo vojna zares končana do božiča. Vpoklicane so popisali, 
nabori pa so se vrstili od septembra 1914 pa do konca vojne. Natrpani vlaki so 
poslej vozili nabornike na različna bojišča. Marsikdo, ki je računal, da ne bo 
vpoklican, se je vseeno znašel pred naborno komisijo. Končno se je vojaška 
obveznost raztegnila celo na 50-letnike, zato so ostali po nekaterih hišah od 
moških samo fantje do 18. leta in starejši od 50. leta. Pogosto sta morala hkrati 
iti na nabor oče in sin oziroma je sin postal oficir, oče pa je bil navaden vojak v 
isti enoti.
Nabornikom na pot je duhovnik Jernej Hafner napisal 316 strani obsega-
jočo žepno knjigo Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo. V prvem 
delu je vsebovala praktične nasvete za mlade vojake, v drugem pa molitve za čas 
miru in čas vojne.3
Kroparski župnik Valentin Oblak je januarja 1915 mobilizirancem pridigal: 
»Bodite srčni, zato bodite verni. Vera je zlasti v vojski potrebna. Veren – neve-
2 Zakoni vojaških nabornikov in mladeničev pred naborno dolžnostjo, v: LŠL 49 (1914), št. VI, str. 73.
3 Jernej Hafner, Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo, Katoliška Bukvarna, Ljubljana 1914.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 169
ren v vojski. Prejmite sv. zakramente, opravljajte jutranjo molitev z dobrim na-
menom, vzemite s seboj molitvenik, rožne vence in svetinjice, škapulirje, obu-
jajte popolni kes …«4 Posebno navodilo za podeljevanje odveze vpoklicanim 
vojakom je 6. februarja 1915 posredovala tudi rimska penitenciarija.5
V Bohinju je bilo k vojakom vpoklicanih manj moških, veliko pa jih je 
bilo tudi oproščenih. Za to sta bila dva razloga: strateška bohinjska železnica in 
potreba po lesu.6
2.1.1 Mobilizacija konj in vozov
Zaradi pomanjkanja transportnih sredstev je oblast že v prvih mesecih 
vojne mobilizirala določeno število konj in vozov. Tovrstne ukrepe je ponavlja-
la tekom vojne. Sprva so oprostili t. i. obhajilne konje, ki so jih župniki imeli za 
previdevanje umirajočih. Strah pred vstopom Italije v vojno je botroval temu, 
da je na Gorenjskem že v prvih mesecih leta 1915 močno primanjkovalo konj za 
kmetijsko rabo. Obdelovanje polj je postalo poslej oteženo.
2.2 Optimističen začetek vojne
V prvi polovici avgusta 1914 je sledila navzkrižna vojna napoved sprtih 
držav. Ljudje so bili zaradi začetka vojne v skrbeh, saj so denarni zavodi kma-
lu omejili poslovanje. Žene vpoklicanih od oblasti sprva niso dobile podpore. 
Kmalu so se začele prve devetdnevnice za srečen izid vojne, romanja na Brez-
je … Sredi ponorelega dogajanja so še uspeli praznovati cesarjev rojstni dan in 
se spomniti smrti papeža Pija X. Zanj so bile oznanjene molitve, obenem pa 
tudi molitve za srečno izvolitev novega papeža.7 3. septembra 1914 je bil izvoljen 
papež Benedikt XV.
Prebivalstvo je vojno dogajanje spremljalo z velikim zanimanjem. Ugodne 
novice so bile sprejete z veseljem, neugodne pa so povečale pritisk. »Zmage« 
avstrijske vojske v Srbiji so proslavljali z obešanjem zastav in slovesnim zvonje-
njem. Neugodno je na ljudi vplivala zima 1914/15, ko so Rusi prodrli do Madžar-
ske, predvsem pa marca 1915 padec utrdbe Przemysl. Ko so spomladi prispele 
novice o preboju ruske fronte, je bilo vse napolnjeno z novim upanjem. Po po-
novnem zavzetju Lemberga (Lvov, danes Lviv) je bilo slavje nepopisno. Takoj po 
prejeti novici so zapeli zvonovi, na nedeljo zvečer pa je bila zahvalna procesija 
z baklami, svečami in banderi; cesarjevo sliko pa so ovenčali. Podobno je bilo 
tudi ob zavzetju Beograda in Bukarešte.8 Žene in dekleta so nestrpno pričako-
4 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 232.
5 De absolutione impertienda militibus ad praelium vocatis, v: LŠL 50 (1915), št. III, str. 54.
6 NŠAL/ŠAL, Vizitacije 1917–1919, šk. 15, Promemoria, Župnija Bohinjska Bistrica, leto 1918.
7 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leto 1914; Anton B. Jeglič, Potrebne odredbe ob smrti sv. Očeta, papeža Pija X., 
v: LŠL 49 (1914), št. 10, str. 105–106.
8 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1915.
170 Matjaž Ambrožič
vale pisma mož in fantov, ki pa občasno zaradi ofenziv sploh niso prihajala. Bila 
so cenzurirana.
Naj omenimo, da v ljubljanski škofiji ob začetku vojne ni prišlo do zapi-
ranja narodnozavednih slovenskih duhovnikov, kot se je to brutalno zgodilo v 
lavantinski in krški škofiji.9 So pa znani primeri aretacij posameznikov. V Selcih 
so zaprli organista in gostilničarja, češ da sta govorila vpričo nekega slikarja, da 
bo Avstrija razpadla. V Ljubljani so zaprli nekaj liberalnih veljakov: npr. nekda-
njega župana Ivana Hribarja in predsednika Slovenske Matice Frana Ilešiča. Žu-
pnik v Kolovratu Adolf Knol je bil leta 1916 obsojen na 3 mesece zapora, ker je 
rekel: »Hvala Bogu, da so šle te barabe, t. j. ničvredni ljudje iz župnije v vojsko.« 
Zgubil je župnijo in bil predčasno upokojen. Kranjski dekan Anton Koblar se je 
šele julija 1917 vrnil iz političnega pregnanstva v Zagrebu.10
2.2.1 Nabirke za vojake, sirote, vdove, primorske begunce in invalide
Država je preko županstev in župnij zbirala sredstva za vojake, sirote, vdo-
ve in vojne invalide. Sprva so akcije naletele na soliden odmev pri ljudeh in 
otrocih, a je vnema za tovrstno pomoč kmalu pojenjala, saj je zavladalo splošno 
pomanjkanje denarja.
Ubogi begunci z Goriške so zmrzovali po vojaških taborih in barakah 
na Zgornjem Štajerskem in v Avstriji, saj niso imeli ustrezne zimske obleke. 
Med begunskimi otroci so razsajale nalezljive bolezni, zaradi katerih so številni 
umrli.11
2.3 Vstop Italije v vojno 23. maja 1915
Na Notranjskem so že od novembra 1914 kopali okope zoper morebiten 
napad Italijanov. Vlada je za obrambo sprva nameravala zbrati večje število 
slovenskih vojakov, kar pa bi bilo za naš narod pogubno, saj je Italija na mejo 
poslala dvakrat toliko vojakov, kot je imela Kranjska prebivalcev. Kranjci so 
spopad pričakovali s strahom, saj so se bali begunstva. Govorilo se je, da naj bi 
Italija zasedla Kranjsko do Štajerske.12
Spomladi 1915 je postajalo vedno bolj jasno, da bo Italija napadla Avstro-
-Ogrsko. 26. aprila je sklenila zvezo z antanto, 4. maja je odpovedala trojno 
zvezo, na binkošti, 23. maja, pa izvedla napad. Na obrambo domače dežele so 
pozivali in pripravljali prostovoljce. Razdeljeni so bili v zaščitne oddelke in vo-
jaško opremljeni. Imeli so svojo obleko in starejše puške. Nekateri so varovali 
9 Janko Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917. Poročili vojaške in vladne komisije, v: Viri (1980), št. 1, str. 
5–15, 35–50; Filip Čuček in Martin Moll, Duhovniki za rešetkami. Poročila škofu o poleti 1914 na Spodnjem Štajerskem aretiranih 
duhovnikih, v: Viri (2006), št. 22; Matjaž Ambrožič, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta, v: Viri (2007), št. 26, str. 56, 64, 68–69.
10 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 220, 259, 301.
11 Prav tam, str. 248.
12 Prav tam, str. 233.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 171
telegrafske drogove, ostali pa so stražili železniške postaje in predore. Kasneje 
so jih pošiljali tudi na fronto.
Prebivalstvo je bilo prestrašeno zaradi grmenja topov, ki se je na Zgornjem 
Gorenjskem s soške fronte razločno slišalo. Nehote je v ljudeh vzbujalo vedo-
željnost po novicah, kaj se pravzaprav tam dogaja. Župniki so ljudi informirali 
o obleganju Gorice, bojih na Doberdobski planoti, v Posočju in seveda tudi v 
Srbiji in Galiciji.
Ob prvi obletnici vojne z Italijo so se ljudje zahvaljevali Bogu s sv. mašami 
in z upanjem na čudežno rešitev. Avgusta 1916 je padla Gorica, zato so se ljudje 
začeli vpraševati, če enaka usoda ne bo zadela v kratkem tudi Kranjske, Italijani 
pa so preko Krasa želeli čim prej zasesti tudi Trst. Župniki so bili mnenja, da 
je vstop Italije v vojno delo prostozidarjev, ki so želeli uničiti edino preostalo 
katoliško velesilo.
2.4 Smrt cesarja Franca Jožefa I.
23. novembra 1916 je na prebivalstvo napravila globok vtis novica o smrti 
cesarja Franca Jožefa I. Naznanilo jo je zvonjenje zvonov, na dan pokopa je bila 
zanj po župnijah maša zadušnica. Ob pogrebu je zvonilo po vseh župnijah.13
Vest o cesarjevi smrti je ljudi presenetila. Slovensko ljudstvo mu je bilo 
dokaj vdano. Govorilo se je že prej, da bodo ob cesarjevi smrti vojne in res je 
divjala do tedaj najstrašnejša vojna. Po krajih so se razobesile cesarske zastave 
s črnimi trakovi. V cerkvah je za cesarja najprej zvonilo z velikim zvonom. Or-
dinariat je nato ukazal, naj se zvoni tri dni opoldne po pol ure. Avstrijski škofje 
so ob cesarjevi smrti izdali posebno pastirsko pismo.14 Novi cesar Karel I. je 
takoj izdal manifest svojim narodom in ljudi navdal z upanjem.15 10. decembra 
1916 so bile po cerkvah za novega cesarja slovesne sv. maše z zahvalno pesmijo. 
Simpatičen vtis je napravila tudi cesarica Cita, za katero so se morala opraviti 
slovesna bogoslužja na njen godovni in rojstni dan; 27. aprila in 8. maja.16 Zlasti 
se je priljubljenost cesarskega para pokazala ob obisku cesarja in cesarice junija 
1917.17
2.5 Smrt dr. Janeza Ev. Kreka
8. oktobra 1917 je v Šentjanžu na Dolenjskem umrl največji Jugoslovan in 
Slovenec tedanje dobe dr. Janez Ev. Krek (1865–1917). Pokopan je bil v Ljubljani. 
Veličastnega pogreba so se udeležili vsi narodni politični predstavniki in mno-
13 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1915.
14 Pastirski list ob mrliškem odru cesarja Franca Jožefa I, v: LŠL 51 (1916), št. XII, str. 135–140.
15 Cesar Karol I. svojim narodom, v: LŠL 51 (1916), št. XII, str. 141.
16 Maša za Njeno Veličanstvo cesarico Cito, v: LŠL 52 (1917), št. VI, str. 62.
17 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 277.
172 Matjaž Ambrožič
žica ljudstva. K pogrebu so prišli tudi Hrvati in Dalmatinci. Njegove zasluge za 
gospodarski in kmečki preporod slovenskega in hrvaškega naroda je težko opi-
sati. Bil je eden najvidnejših predstavnikov VSLS (Vseslovenska ljudska stran-
ka) in v zadnjem obdobju voditelj frakcije mladinov.18 Kulturno in socialno je 
prenovil Kranjsko in deloma sosednje slovenske dežele, njegov vpliv pa je segal 
tudi na Hrvaško in v Dalmacijo. Od poletja 1915 je intenzivno delal za zedinje-
nje jugoslovanskih narodov pod habsburškim žezlom. Zaradi prevelikih napo-
rov je umrl v najboljših letih. Za vse jugoslovansko usmerjene politike in ostale 
ljudi je njegova smrt v vojnih razmerah pomenila nenadomestljivo izgubo.
3 UKREPI VOJAŠKIH IN CIVILNIH OBLASTI
3.1 Zasedba (cerkvenih) šolskih in ostalih poslopij
Zaradi zasedbe šolskih poslopij je bil marsikje na Kranjskem začasno one-
mogočen šolski pouk in z njim vred seveda tudi verouk. Zgradbe javnih usta-
nov so se spremenile v bolnišnice ali pa so se v njih naselili različni vojni in 
civilni uradi.
V Postojno se je npr. preselilo tržaško namestništvo. Veroučitelj je zapisal: 
»Ko je l. 1914 izbruhnila svetovna vojna, se je v Postojni takoj naselilo vojaštvo 
in zasedlo obe šoli. Šolski pouk se je začel na ljudski šoli šele s 16. oktobrom in 
to po mnogih prošnjah in potih veroučitelja Andreja Ažmana, ki je posebno 
poudarjal posurovelost mladine. Dobili sta se 2 privatni sobi, ena v okrajnem 
glavarstvu, ena pa v stari kaplaniji, da je bilo vsaj nekaj pouka.«19 Vseh 8 razre-
dov ljudske šole so poučevali v 2 učilnicah po 2 uri na dan. V meščanski šoli 
so lahko začeli s poukom šele po božiču in to v zasebnih sobah. V šolskem letu 
1916/17 je šoli uspelo pridobiti dve sobi v hiši g. Kende in eno v stanovanju šol-
ske služkinje.
Tudi šentviški škofovi zavodi so se spremenili v bolnišnico za ranjence z 
ok. 700 posteljami.20 Ranjence so sprejeli tudi v Kranju.
3.2 Udejstvovanje šolske mladine in odraslih pri zbiranju sredstev in 
pomoči
Preko mladine je oblast posredovala opozorila o nevarnosti kolere, pa o 
pomembnosti vojnih posojil. Opozarjala je na varčevanje z živili, učenci pa naj 
bi pomagali zbirati sredstva za avstrijski Rdeči križ. Prav tako so zbirali denar-
ne prispevke za vojne vdove in sirote, za kar so dobili spominske listke. Učenci 
18 Mladini – Krekovi privrženci (pomembnejši so bili: Josip Gostinčar, dr. Jakob Mohorič, Janko Kralj, Miha Moškerc) so bili proju-
goslovansko usmerjeni in so začeli pod uredništvom Frana Ježa izdajati glasilo Jugoslovan, ki je sprožilo spor v VSLS.
19 NŠAL 527, Zapuščine, šk. 221, Cuderman, Ažman.
20 Več o tem glej: Miha Šimac, Zavod sv. Stanislava 1914–1918, v: Sto let Zavoda sv. Stanislava, ur. F. M. Dolinar, Družina, Ljubljana 
2005, str. 143–160.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 173
so sodelovali pri zbiranju kovin. Z vozički so hodili od hiše do hiše ter zbirali 
stare predmete iz medenine, bakra in ostalih kovin. Nabirali so robidovo listje 
za vojaški čaj in koprive za tkanje oblek.21 V šoli so pletli nogavice, dokolenke, 
kape. Za božič in veliko noč so pošiljali vojakom darila. Šolarji so tudi molili in 
prejemali sv. obhajilo za srečen izid vojne, za mir in umrle vojake. Septembra 
1916 je oblast pozvala k zbiranju divjega kostanja, želoda in žira na Kranjskem. 
100 kg kostanja je veljalo 20 K, želoda 35 K in žira 85 K.22
3.3 Delovna obveznost
Po ukazu vojaških oblasti je moralo delavstvo delati tudi ob določenih 
nedeljah in praznikih. Župniki so bili nad tem ogorčeni. Kroparski je zapisal: 
»Vojska in država ne poznata Boga in Božjih zapovedi! Vojska mora še trajati, 
če je Bog hotel ljudstva in narode in oblasti po vojski poboljšati in jih privesti do 
spoznanja svojih grehov. Res je, države so popolno odpadle od Boga.« Sedem 
delavcev v Kropi in Kamni Gorici, ki na nedeljo Jezusovega imena niso delali, 
je višje vojaško sodišče v Gradcu obsodilo na 3 tedne zapora od 18.00 zvečer do 
6.00 zjutraj v šoli, ležati pa so morali na slami.23
3.4 Cenzura
K cenzuri bi lahko prištevali tudi prepoved izhajanja listov Dom, Sloven-
ski Dom, Zarja in Ilustrirani Tednik. Slovenski narod je taktično spremenil slog 
pisanja in se s tem izognil prepovedi izhajanja. K župnikom so od časa do časa 
prihajali načelniki orožniških postaj s prošnjo, naj v cerkvi oznanijo, da je stro-
go prepovedano razširjati neresnična poročila o vojni, pa tudi tista resnična, 
ki uradno še niso bila potrjena. S tovrstnimi manevri je oblast preko župnikov 
želela ljudi pomiriti spričo šokantnih novic, ki so prihajale z bojišč.
Resnico o vojnih grozotah so leta 1916 dokončno razkrili vojaki, ki so prišli 
na dopust. Vojne so bili že siti in so si želeli čimprejšnjega miru.24
3.5 Rekvizicija živil in krme
Obdelava polj je padla na ramena žena in otrok ter deloma vojnih ujetni-
kov. Komisije so hodile od hiše do hiše ocenjevat zaloge živil. Sestavljali so jih: 
predsednik, predstojnik soseske, orožnik in predstavnik vojske. Zlasti so bili 
pozorni na žita, koruzo, krompir in seno. Popisovali so natančno. Nekatere dru-
žine sploh niso imele živil, zopet druge še precej. Marca 1915 so bila vsa živila 
dana pod zaporo in se brez dovoljenja oblasti niso smela prodajati. Vsak je smel 
21 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 221.
22 Razglas o nabiranju divjega kostanja, želoda in žira na Kranjskem, v: LŠL 51 (1916), št. XI, str. 113–114.
23 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 250, 261.
24 Prav tam, str. 228, 271.
174 Matjaž Ambrožič
porabiti mesečno 7,20 kg moke (240 g na dan). Zaloge živil po hišah so popi-
sovali tudi v naslednjih letih. Leta 1916 je bila predvidena kazen za prikrivanje 
živil kar 20.000 K.25
Določeno količino živil so ljudem pustili za preživetje, vse preostalo pa so 
odpeljali. Krompirja so po osebi pustili dnevno 1/2 kg, za eno svinjo 200 kg. Ob-
čina Kočevska Reka je npr. leta 1916 pridelala 156.950 kg krompirja, od tega pa 
ga je oddala 36.200 kg. Občina Koče ga je pridelala 116.350 kg, oddala pa 32.500 
kg. Za konja je bilo dnevno odmerjeno 7 kg sena, za vola ali kravo 8–10 kg, za 
tele 3–5 kg, za ovco in kozo 2 kg. Občina Kočevska Reka je morala oddati 300 
metrskih stotov sena, občina Novi Lazi 350, Koče pa 100. V najhujšem dežju so 
morali ljudje s kravami voziti seno v Kočevje, ker so jim konje pobrali. Tja je 
prispelo popolnoma namočeno. Prav tako so morali voziti krompir v zbirališče 
pozimi v najhujšem mrazu.26
Po župnijah je vojska kupovala drva, oglje, repo, suho listje, seno in sla-
mo. Leta 1917 je vsega skupaj že močno primanjkovalo, zato so posebne vojaške 
komisije pri kmetih iskale oves in koruzo za vojaške konje. Kmetje so pridelke 
znali dobro skriti, saj so se bali, da bodo tudi sami stradali. Stradajoči ljudje 
so se zatekli h krajam po hišah in na polju, ponekod so zmanjkale tudi ovce in 
krave.
So pa stradali tudi vojaki, ki še niso bili na fronti, pač pa v njenem zaledju. 
Marsikoga je zamikal krompir ali zelje na njivi, pa jabolko na jablani. Nekateri 
se niso mogli upreti skušnjavi in so segli po prepovedanih sadovih, ki so jih stali 
življenja. Vojaške kazni za nekatere prestopke so bile izjemno stroge, kar je še 
dolgo ostalo v spominu ljudi.
5. armada je na soški fronti nujno potrebovala seno in slamo za konje in 
klavno govedo. Kranjska bi ga do konca februarja 1917 morala prispevati kar 
70.000 metrskih stotov. Oblast je po ordinariatu pozvala duhovnike, naj ljudi 
spodbujajo k varčevanju s krmo, da bodo viške lahko prodali vojski, ki bi v na-
sprotnem primeru krmo zasegla s silo. Izvzeti so bili le okraji Radovljica, Kranj 
in Črnomelj.27 Vojska je za soško fronto jeseni 1917 na Kranjskem nameravala 
zbrati 4000 konj, kar je bilo preprečeno v zadnjem hipu.
3.6 Aprovizacija živil
Že prva zima je razkrila nepripravljenost države na preskrbo prebivalstva 
v vojnih razmerah. Za posredovanje žit, koruze, moke, otrobov in sladkorja je 
skrbela Gospodarska zveza. Moke je zmanjkalo kmalu. Omejila se je prodaja 
krompirja na debelo in prepovedal njegov izvoz iz dežele. Cene so takoj po-
25 Prav tam, str. 233, 258.
26 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1915.
27 A. B. Jeglič, Dobava sena in slame za c. kr. vojno, v: LŠL 52 (1917), št. II, str. 28.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 175
skočile, saj so vojni dobičkarji zaslutili priložnost za zaslužek na račun obubo-
žanja mestnega in delavskega prebivalstva. Ljudje so hodili plačevat naročeno 
blago, ki ga je Gospodarska zveza sprva z zamudo še uspela dobavljati. Kmetje 
so pričeli taktizirati in niso hoteli prodajati krompirja ter fižola, zato je morala 
posredovati oblast. Deželna vlada je decembra 1914 določila najvišje dovoljene 
cene za živila, ki pa niso dolgo vzdržale.28
Ljudje so močno varčevali pri živilih, saj so se bali lakote. Preskrbo tistih, 
ki so imeli malo ali nič, je prevzel krajevni župnik. Skoraj vsak mesec jim je 
priskrbel moko, vendar pa je bilo njeno razdeljevanje izredno težko. Prihajali so 
tudi nekateri, ki so doma še imeli zaloge, zato so bili zavrnjeni. To je povzročalo 
hudo kri. Tudi goveje in telečje meso se je delilo. Župnik je skupaj s predstoj-
nikom soseske organiziral njegovo nabavo. Prodajalo se je po 1 K za kg. Tako 
poceni je bilo zato, ker so od vlade dobili denar, s katerim so krili primanjkljaj, 
saj je ok. 305 kg težak vol stal 700 K. Nekateri ljudje pa so bili kljub poceni mesu 
nezadovoljni in so kdaj meso celo odvrgli pred vrata, ker niso dobili tistega 
kosa, ki so ga želeli. Družine so sicer dobivale tudi denarno podporo, t. i. Unter-
haltungsbeiträge. Zneski so bili različni, od 30 h do 1 K 60 h na osebo dnevno. 
Župnik je dobil denar za 3 mesece in to za vso župnijo, nato pa ga je moral iz-
plačati posameznim strankam.29
Kadarkoli je prispela moka v posamezno občino, je bil naval nanjo stra-
šanski. Tudi aprovizacijski uradi so se vdali skušnjavi vojnega dobičkarstva. Fe-
bruarja 1917 so ponujali 1 kg koruze za 2 K, kmet pa je državi moral prodati 1 kg 
pšenice po 35 h. Ljudje so kmalu ugotovili, da gre za goljufijo.30
Ko je koncem novembra 1917 v Kropo prispelo 52 prašičev za zakol, so se 
ljudje zanje dobesedno spopadli. Občinska aprovizacija je tisto leto prvič delila 
krompir po 15 kg na osebo. Zadružna aprovizacija je delila zelje po 1,50 K za kg. 
Sredi decembra so ponovno prejeli moko in 19 prašičev.31
3.7 Nastanitev vojakov pri prebivalstvu
Nastanitev različnih vojaških enot je tekom prvih treh let vojne bremenila 
civilno prebivalstvo na Kranjskem. Leta 1915 so se v vasi začasno namestile sto-
tnije Hrvatov, Madžarov, Čehov in Poljakov, ki so nato odšle na soško bojišče. 
Za te vojake so imeli posebne maše.32 Duhovnikom je bilo podeljeno dovoljenje, 
da so v primeru večjega števila vojakov v njihovi župniji lahko ob nedeljah in 
praznikih binirali.33
28 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 227.
29 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1915.
30 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 284.
31 Prav tam, str. 312.
32 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leto 1915.
33 Služba božja za vojake, v: LŠL 50 (1915), št. IX, str. 103.
176 Matjaž Ambrožič
Zgostitev vojaške prisotnosti se je občutila zlasti od začetka leta 1917, saj je 
avstro-ogrska vojska začela postopoma koncentrirati svoje sile na soški fronti. 
To je omogočila postopna vojaška slabitev Rusije zaradi serije revolucionarnih 
dogodkov. Prebivalstvo je vojaštvo potrpežljivo prenašalo, saj se je na soški 
fronti odločala tudi prihodnost slovenskega naroda. Naši predniki so želeli, da 
bi čim prej pregnali Lahe z Goriške, iz Posočja in s Krasa ter tako vzpostavili 
časten mir.
Marca 1917 so v Begunje na Gorenjskem prišli avstrijski ulanci s konji in 
pomagali kmetom na polju. 28. septembra 1917 so iz Nemčije prišli nemški tren-
ski oddelki vojaštva in so se naselili po vseh vaseh. Delali so škodo na sadju in 
polju ter jemali seno. V tem letu so dobro obrodile maline, sadje in kostanj. To 
je pomagalo ljudem pri prehrani in zaslužku.34
Jeseni 1917 so tudi v župniji Kočevska Reka nastanili vojsko. Najprej je pri-
šla kompanija domobranske pehote (Kremsier), Čehi, ki so bili pošteni ljudje. 
Za njimi je prišla kompanija Madžarov, »en grob nečist narod«. Kradli so kot 
podgane. Kako veseli so bili župljani po njihovem odhodu.35
V drugi polovici septembra so v okolico Krope prišle nemške čete iz Ro-
munije. Tudi sicer je na Gorenjskem nemških vojakov kar mrgolelo, zato so 
ljudje sklepali, da se pripravlja velika ofenziva. Ljudje so jih hvalili, saj so bili 
prijazni in pošteni. Vsega so imeli dovolj, tudi hrane. Iz Romunije naj bi prinesli 
toliko graha, da ga je kroparska zadruga kupila 400 kg. Aprovizacijski odbor je 
od njih kupil tudi 50 kg romunske moke.
V začetku oktobra sta v Kropo prišli dve kompaniji nemških vojakov z 
Bavarske s 60 konji. Razmestili so se po hišah. Pri Klinarju jih je bilo kar 70, 
ker jim gospodinja ni hotela dati ključev, drugod pa po 10, 7 ali 5. Dva sta bivala 
v župnišču, na župnijskem skednju jih je bilo 5, ostali pa so bili nastanjeni v 
dvorani Marijine družbe. Konje so namestili v hleve, šupe, skednje in zadružno 
skladišče. Med njimi je bilo okoli 50 vojakov protestantske veroizpovedi. Ko je 
prišel mednje protestantski pastor, so župnika zaprosili, da bi jim dovolil bogo-
služje v eni izmed kroparskih cerkva, a jim tega ni mogel dovoliti. Za katoliške 
vojake je ob nedeljah maševal divizijski župnik, pel pa je domači mešani zbor. 
16. oktobra je vojaštvo odšlo proti Bohinju na soško fronto. Župnik Oblak je 
zapisal: »Bili so v splošnem jako dobri, imeli so hrane dovolj, le krompirja niso 
imeli nič pa so ga silno prosili za denar, katerega so pa imeli dovolj. Bilo je pa 
tudi med njimi nekaj ničvrednežev, ki so radi kaj boljšega vzeli, zlasti kaj kureti-
ne. Pri meni so vzeli npr. pred odhodom en par kokoši, a ne pri meni nastanjeni 
vojaki, ampak drugi; ti so bili pošteni in tudi drugod nekaj. Ljudstvo se ni imelo 
34 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leto 1917.
35 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1917.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 177
nič kaj čeznje pritoževati, če bi naši ljudje prišli kam, bi se mnogo, mnogo slabše 
obnašali! […] Govori se, da kmalu dobimo drugo vojaštvo, ker imamo boljše 
prostore kot na kmetih. Ta hvala ni koristna za nas!«36
3.8 Vojna posojila
Vsaka vojna veliko stane. Avstro-Ogrska je denarne zagate pri njenem fi-
nanciranju reševala tudi z razpisovanjem vojnih posojil, ki jih je bilo vsega sku-
paj kar 8. V vojna posojila so šla v preteklih desetletjih prihranjena cerkvena 
denarna sredstva, bodisi gotovinska ali pa tista, ki so bila naložena v ustanovah, 
obveznicah in skladih. Dejansko je Cerkev pri nas ob koncu vojne zaradi tega 
doživela delni bankrot, saj so ji ostale le nepremičnine, posestva in gozdovi.
Podpisovanje 1. vojnega posojila je Ministrstvo za bogočastje in uk pripo-
ročilo že 12. novembra 1914. Poudarilo je pomen združitve vseh sil za dokon-
čanje začetega boja in angažiranje vseh stanov ljudi pri vojnem projektu. Že 
takoj je opozorilo na nevarnost zmanjšanja vrednosti denarja. Oblast je zlasti 
računala na prispevke velikih korporacij, med katere je prištevala tudi Cerkev. 
Pri spodbujanju ljudi se je oprla na duhovščino. Vsak državljan naj bi državi 
posodil kar največ. S tem bi pokazal svojo domovinsko ljubezen.
Posojena glavnica se je obrestovala po 5,5 % obrestni meri. Obresti naj bi 
se izplačevale vsako leto 1. aprila in 1. oktobra. 1. aprila 1920 naj bi se vrnila 
glavnica. Oblasti so po župnikih prepričevale ljudi, da so posojeni denar in vre-
dnostni papirji naloženi dobro in varno. Knezoškof Jeglič je duhovnike pozval, 
naj tudi sami posodijo, kar največ morejo. Za vojno posojilo so lahko namenili 
tudi cerkveni denar: glavnice ustanov in nadarbin, ki se niso takoj potrebovale. 
Posojilnice so bile tovrstne prihranke dolžne izplačati. Ob prijavi je bilo potreb-
no vplačati 10 %, ostanek pa v naslednjih mesecih. Vezane državne obveznice 
se niso mogle uporabiti za vojno posojilo.37 So pa župnijam naročili, naj vežejo 
zadolžnice vpisanega vojnega posojila.38
2. vojno posojilo je bilo razpisano julija 1915 po 5,5 % obrestni meri.39 3. 
vojno posojilo je bilo razpisano jeseni 1915. 13. novembra je dunajsko c. kr. rav-
nateljstvo državnih dolgov ordinariatu sporočilo, naj cerkvena predstojništva 
obvesti, da nemudoma vežejo zadolžnice 3. vojnega posojila na podlagi zača-
snih (vmesnih) seznamov. Pogoji so bili enaki kot pri predhodnih posojilih.40
Oblast je odziv ljudi na podpisovanje prvih vojnih posojil na podlagi pro-
pagiranja duhovščine ocenjevala pozitivno, zato se je nanjo obrnila tudi ob raz-
36 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 304, 306.
37 A. B. Jeglič, Vojno posojilo, v: LŠL 49 (1914), št. XIII, str. 132–134.
38 Vinkuliranje državnih zadolžnic vojnega posojila, v: LŠL 50 (1915), št. III, str. 56.
39 Vinkuliranje vojnega posojila l. 1915, v: LŠL 50 (1915), št. X, str. 112.
40 Vinkuliranje zadolžnic 3. vojnega posojila, v: LŠL 50 (1915), št. XII, str. 149.
178 Matjaž Ambrožič
pisu 4. vojnega posojila aprila 1916. Pogoji naj bi bili »ugodni«, zato so cerkvene 
oblasti ponovno zaprosili, naj zanj namenijo del cerkvenega in ustanovnega 
premoženja. Vezava državnih zakladnih listov (obveznic) po 5,5 % obrestni 
meri naj bi bila izplačana 1. junija 1923. Župnijski uradi so bili s strani ordina-
riata tudi pozvani, naj pripravijo vse potrebno za vezavo zadolžnic 40-letnega 
državnega posojila.41
5. vojno posojilo je bilo naznanjeno novembra 1916. Oblast je zopet priti-
snila na domoljubna čustva in duhovnike, ki naj bi zanj zastavili svoj ugled in 
spretnost. Knezoškof Jeglič je navedel naslednje razloge za podpisovanje vojne-
ga posojila: 1. uspeh vojnega posojila bo sijajna zmaga Avstrije; 2. ker je veliko 
denarja v hranilnicah, bo najbolj koristno in varno naložen v vojnem posojilu; 
3. ni se treba bati, da se posojilo ne bo vrnilo. Duhovnikom je naročil, »da po-
učujte ljudstvo v cerkvi in zunaj cerkve, da izpodbijete krive in škodljive ugo-
vore in tako izdatno pomagate naši državi do sijajne zmage na gospodarskem 
polju.«42 Ljubljanski škofijski ordinariat je cerkvenim predstojništvom naivno 
naročil, naj odškodnino za odvzete zvonove dajo v 5. vojno posojilo. Novi bro-
nasti zvonovi naj se takoj po vojni ne bi naročali, ker so predvidevali, da bo 
zvonovina še nekaj let zelo draga.43 Toda država je bila v tistem času praktično 
na kolenih, zato je februarja 1917 predlagala zamenjavo obveznic 1. in 2. vojne-
ga posojila s 40-letnimi obveznicami 5. vojnega posojila, ki pa so se še morale 
izdati. Cerkvena predstojništva so zato morala vezati vojno posojilo na podlagi 
začasnih listov – obveznic.44
6. vojno posojilo se je podpisovalo od 10. maja do 8. junija 1917. 40-letno 
davka prosto 5,5 % amortizacijsko državno posojilo v kosih od 50 do 20.000 K 
naj bi se vrnilo po 1. maju 1927 v kosih od 1000 do 50.000 K. Župnije naj bi za 
posojilo namenile vse proste glavnice in ustanove, ponovno pa naj bi vanj vklju-
čile odškodnino za odvzete zvonove.45
Podpisovanje vojnih posojil so imele oblasti za izraz domoljubja, cerkvene 
ustanove in ljudje pa so skorajda do zadnjega naivno verjeli, da bodo posojena 
sredstva dobili nazaj po vojni, ki pa se za Avstro-Ogrsko ni srečno končala. 
Med kladivom in nakovalom so se znašli župniki, ki so vojna posojila morali 
ljudem priporočati. Ljudem je začelo zmanjkovati denarja, zato je bil odziv na 
7. vojno posojilo leta 1917 že skrajno slab. Od 28. maja do 2. julija 1918 je bilo 
razpisano že 8. vojno posojilo. Pri vojnih posojilih je šlo za t. i. zakladno listo, ki 
41 4. vojno posojilo, v: LŠL 51 (1916), št. 5, str. 51; Vinkuliranje 5½ % državnih zakladnih listov IV. vojnega posojila, v: LŠL 51 (1916), št. 
VII, str. 78.
42 A. B. Jeglič, Peto vojno posojilo, v: LŠL 51 (1916), št. XII, str. 129.
43 V. vojno posojilo, v: LŠL 52 (1917), št. I, str. 8.
44 Vabilo na zameno obveznic 1. in 2. vojnega posojila s štiridesetletnimi obveznicami 5. vojnega posojila, v: LŠL 52 (1917), št. III, str. 39; 
Vinkuliranje zadolžnic V. vojnega posojila, v: LŠL 52 (1917), št. V, str. 52.
45 Šesto vojno posojilo, v: LŠL 52 (1917), št. VI, str. 62–63.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 179
bi se morala izplačati v določenih letih po vojni. Toda to je bila najslabša možna 
investicija, saj je medvojna inflacija vrednost denarja popolnoma izničila.
3.9 Oddaja barvnih kovin
Pomorska blokada antantnih sil je centralnim silam onemogočala dostop 
do materialnih virov in surovin, zlasti kovin. Tekom vojne so oblasti pozivale 
ljudi k zbiranju volne, kavčuka, čreslovine in starega papirja.
Ker so se v prvi svetovni vojni že uporabljala sodobna orožja, je hitro prišlo 
do pomanjkanja barvnih kovin. Zmotno je prepričanje, da so cerkvene zvonove 
pretapljali v topove, kot se je to dogajalo npr. v Napoleonskih vojnah. Zvonovi-
na je sestavljena iz kositrnega brona, ki vsebuje 78–80 % bakra in 20–22 % kosi-
tra. Orgelske piščali so izdelane iz zlitine svinca in kositra v različnih razmerjih, 
pri čemer je delež kositra 30–80 %. Najkvalitetnejše pročelne piščali glavnega 
orgelskega registra Principal 8‘ so vsebovale ok. 75 % kositra, zato so bile zara-
di svoje kemijske sestave in teže za vojaško industrijo še kako zanimive. Isto 
je veljalo tudi za bakreno kritino, ki je bila ponekod nameščena na cerkvenih 
zvonikih in strehah z žlebovi. Omenjene barvne kovine in medeninaste pred-
mete je oboroževalna industrija potrebovala predvsem za izdelavo nabojev in 
topovskih izstrelkov oziroma njihovih tulcev. Ljubljanska zvonarna in livarna 
Samassa je npr. izdelovala tudi fosforni bron, ki se je uporabljal v ladjedelništvu. 
Ne gre prezreti tudi dejstva, da so bili deli za zadnje avstro-ogrske podmornice 
sestavljeni v Ljubljani.46
Poseben davek je Cerkev v vojnih letih plačala z odvzemom zvonov, orgel-
skih piščali in bakrenih streh, kar je prebivalstvo spremljalo z veliko žalostjo in 
ogorčenjem. Izdelke in predmete iz barvnih kovin so morala oddati tudi gospo-
dinjstva, zbirali pa so jih na županstvih.
Najprej je oblast 23. junija 1915 cerkvena predstojništva pozvala, naj za vo-
jaške namene darujejo bakrene pavke. Šlo je za domovinsko obarvano zbiralno 
akcijo.47 Decembra 1915 je oblast pozvala deželna predsedstva, naj ljudi preko 
Cerkve nagovorijo za prodajo bakrenih predmetov. Za 1 kg so predvideli ceno 
od 2 K 35 h do 2 K 55 h. Poslati so jih morali v posebno zbirno skladišče na Du-
naj, kjer so jih stehtali in določili višino plačila.48
Julija 1916 se je c. kr. državni spomeniški svet zavzel za izločitev umetni-
ških in spomeniško zaščitenih predmetov iz oddaje.49
Januarja 1917 je oblast zahtevala tudi oddajo cerkvenih kovinskih predme-
tov. Župniki so morali napraviti njihov seznam in ga predložiti ordinariatu. V 
46 Maks Samassa, K zgodovini zvonarstva v Ljubljani, v: Kronika 1 (1934), št. III, str. 178.
47 Bakrene pavke naj se darujejo v vojne namene, v: LŠL 50 (1915), št. IX, str. 103.
48 Nakup bakra, v: LŠL 51 (1916), št. I, str. 8–9.
49 Izločevanje umetniških in spomeniških predmetov iz vojne kovinske zbirke, v: LŠL 51 (1916), št. VIII, str. 91–92.
180 Matjaž Ambrožič
njem so morali navesti tudi predmete, ki naj bi bili izvzeti iz oddaje. Morali so 
jamčiti za točnost navedenih podatkov. Pravzaprav so napravili dva seznama; 
enega za predmete iz kositra in drugega za predmete iz bakra, medenine in bro-
na. Oddaje so bili oproščeni: kelihi, monštrance, ciboriji, relikviariji, vaze, ka-
dilnice, čolnički, kipci, Marijine in Jezusove krone. V seznamu so poleg tekoče 
številke predmeta navedli njegovo vrsto (npr. svečnik, svetilka), število kosov, 
kratek opis predmeta, napisov, gravur, starost in mere. Župniki so do 15. junija 
1917 morali ordinariatu posredovati oba pravilno izpolnjena seznama.50
3.9.1 Odvzem zvonov
Odvzem zvonov za vojaške namene je kar nekaj časa visel v zraku. Ministr-
stvo za bogočastje in uk je 25. septembra 1915 izdalo odlok, s katerim je za potre-
be vojske naznanilo odvzem cerkvenih zvonov. Za argument je navedlo izredne 
vojne razmere, a hkrati omenilo tudi obzir do zgodovinsko pomembnih zvo-
nov, o katerih naj bi odločala spomeniškovarstvena služba. Odškodnina naj bi 
se izplačevala z ozirom na težo odvzetih zvonov. Pri odvzemu naj bi sodelovali 
vojaki. V soglasju z obrambnim ministrstvom je deželno predsedstvo škofijski 
ordinariat zadolžilo, da preko župnij izvede popis zvonov po posebnem formu-
larju. Podatke naj bi ordinariat združil v škofijski seznam zvonov, v katerega 
naj bi se zaznamovalo, kateri zvonovi naj bi bili na predlog župnikov in deželne 
spomeniškovarstvene službe iz oddaje izvzeti.51
V ljubljanski škofiji je vlogo sestavljavca škofijskega seznama prevzel rav-
natelj deželnega muzeja Josip Mantuani, v imenu spomeniškovarstvene službe 
pa je izbor zvonov za ohranitev napravil deželni konservator za Kranjsko in 
Primorsko dr. Anton Gnirs. Plod njegovega dela na Kranjskem, Primorskem 
in v Istri sta postali tudi knjigi, ki sta še danes nepogrešljiv vir za preučevanje 
starih zvonov.52
Zvonovi so se morali sistematično popisati do 19. oktobra 1915 na podlagi 
ukaza avstro-ogrske vojske in deželnega predsedstva, ki ga je župnijam posre-
doval Knezoškofijski ordinariat Ljubljana.53 Ob tem je zapisal: »Ordinariat se 
dobro zaveda, da je ta naloga silno težavna in zamudna, vendar opozarja čč. gg. 
cerkvene predstojnike na težko stališče domovine in jih prosi, naj se iz domo-
vinske ljubezni takoj lotijo dela, da bodo izkazi pravočasno predloženi. Prepisi 
zaznamkov naj se ohranijo v arhivu.«54
50 Oddaja cerkvenih kovinskih izdelkov, v: LŠL 52 (1917), št. VI, str. 63–64.
51 Zvonovi v vojne namene, v: LŠL 50 (1915), št. XI, str. 124–125.
52 Anton Gnirs, Alte und neue Kircheglocken, Kunstverlag Anton Schroll & Co., Wien 1917; isti, Alte und neue Kircheglocken, Verlag von 
Walther Heinisch, Karlsbad und Leipzig 1924.
53 Več o odvzemu zvonov med prvo svetovno vojno glej Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, v: AES 15 (1993), str. 147–150.
54 Zvonovi v vojne namene, v: LŠL 50 (1915), št. XI, str. 124–125.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 181
C. kr. centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju je preko škofij-
skih ordinariatov župnijam posredovala rubrike, po katerih so župniki morali 
napraviti popis zvonov. Obsegale so naslednje meritve in podatke o posame-
znem zvonu: premer in postranska višina, teža, število korenin v kroni, podobe 
svetnikov, grbi, napisi, oblika kemblja in glas zvona. Namen popisa je bil, da so 
se zbrali natančni podatki o zvonovih in zvonarjih na Kranjskem. V primeru 
težke berljivosti napisov ali razpoznavnosti reliefov so župnikom svetovali, naj s 
svinčnikom napravijo njihove papirnate odtise in jih posredujejo strokovnjaku. 
Popis zvonov je župnikom povzročil nemalo preglavic, zato jim je ordinariat za 
pomoč poslal posebno skico zvona z njegovimi posameznimi deli.55 Posredoval 
je tudi navodilo za izdelavo odtisov reliefnih podob, okrasja, grbov in napisov.56
Župniki so zvonove popisali z nejevoljo, saj so bili ljudem nadvse dragi in 
je njihovo odvzetje povzročilo neprijetne dušnopastirske posledice. Maja 1916 
je ordinariat župnikom posredoval žalostno novico, da je vojaška oblast odloči-
la, da se cerkvam odvzamejo vsi zvonovi, ki so bili uliti po letu 1800. Zopet so 
ponovili frazo o patriotskem pomenu odvzema zvonov za obrambo domovine. 
Za izvedbo odvzema zvonov so služili seznami, ki so jih morali posredovati 
vojaškim poveljstvom. Ta so za odvzem določila posebno komisijo, ki so jo se-
stavljali: častnik, deželni inženir ali vojaški uradnik. Posebej označeni zvonovi 
so bili iz oddaje izvzeti. Morebitne poškodbe na zvonikih, ki bi nastale zaradi 
odvzema zvonov, bi morale sanirati vojaške oblasti na lastne stroške. Vojaški in 
cerkveni predstavnik sta morala biti navzoča ob tehtanju zvonov. Njihove žele-
zne opreme in kembljev vojaške oblasti niso odvzele.
Ob odvzemu zvonov se je napravil poseben zapisnik, ki je vseboval podat-
ke o krajih in naslovih dotičnih cerkva, številu odvzetih zvonov, njihovi teži, 
znesku odškodnine na osnovi cene 4 K za 1 kg zvonovine in omembo vojaških 
oblasti, ki so cerkvam morale izplačati odškodnino. Odvoz zvonov je bil stvar 
oblasti.
Ordinariat je župnikom naročil, naj zastopnikom vojaških oblasti poma-
gajo pri delu, vernike pa naj zaradi izgube zvonov tolažijo. Odškodnino naj bi 
naložili v sklad za nabavo novih zvonov po končani vojni. Arhivirali naj bi tudi 
odtise podob in grbov ter jih shranili v arhivu.57
V skoraj vsaki župniji je visel zvon, ki je bil ljudem še posebno drag, zato so 
župniki množično začeli vlagati prošnje za izvzetje tovrstnih zvonov iz oddaje 
ali pa za njihovo zamenjavo. Vojaške oblasti so prošnjam le redko ustregle. Izje-
moma so se ohranili zvonovi, ki so bili uliti ob posameznih jubilejih habsburške 
vladarske hiše, npr. ob 50. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. leta 1898. 
55 Katalog zvonov, v: LŠL 51 (1916), št. III, str. 30; št. VI, str. 73.
56 Zvonovi in snimki napisov, v: LŠL 51 (1916), št. VI, str. 74.
57 Oddaja zvonov vojni upravi, v: LŠL 51 (1916), št. VI, str. 65–68.
182 Matjaž Ambrožič
Graško vojaško poveljstvo je 3. avgusta 1916 sporočilo, da spremembe pri od-
vzemu posameznih zvonov niso več mogoče. Izjeme oziroma zamenjave so se 
poslej naredile le v primerih, ko je za večji odvzeti zvon cerkveno predstojništvo 
oddalo enako ali večjo skupno težo manjših zvonov. Seveda je zamenjave moral 
odobriti tudi deželni konservator dr. Anton Gnirs.58
Pred vojno so imele cerkve zvonove večinoma zavarovane pri Vzajemni 
zavarovalnici, ki pa je zavarovanja zaradi nastalega položaja morala začasno 
prekiniti. Število zvonov se je po prvi oddaji znižalo za dobro tretjino, vanjo pa 
so bili vključeni predvsem mlajši, večinoma Samassovi zvonovi. Zaradi tega se 
je povečala raba preostalih zvonov, ki pa so bili starejši in obrabljeni, zato se je 
povečalo tveganje za njihovo morebitno ubitje.59
Maja 1917 so vojaške oblasti napovedale drugi val odvzema zvonov, ki se je 
zgodil nekaj mesecev kasneje. Ponekod so pobrali prav vse zvonove, zopet dru-
gje so pustili najmanjšega oziroma vsaj enega v župnijski cerkvi. Razglas je imel 
naslednjo vsebino: »C. kr. ministerstvo za deželno brambo je izdalo sledečo na-
redbo z dne 22. maja 1917, drž. zak. št. 92, katero tu okrajšano podajamo: ‚‘Vsi 
zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih zlitin (bron, mesing itd.), katerih premer je 
25 cm ali več, se morajo oddati v vojne namene. Izvzeti so zvonovi umetniškega 
ali zgodovinskega pomena, kar določajo člani državnega spominskega sveta. 
Necerkveni (zasebni) zvonovi se morajo do 6. junija 1917 naznaniti pristojnemu 
vojaškemu poveljstvu. Prodati se drugemu, ko vojaškemu poveljstvu, ne smejo. 
Za 1 kg zvonovine je določena cena 4 K. Poškodovanje stavb o priliki snemanja 
zvonov se mora v 14 dneh, ko se opazi, pismeno naznaniti c. kr. voj. poveljstvu. 
– Podrobnejših ukazov še ni. Pripraviti se bo treba tudi na te žrtve.‘‘«60 Naj ome-
nimo, da je bila realna vrednost zvonov v tistem času 16 K za kg.
Zaradi ohranitve zgodovinsko in umetnostno pomembnih zvonov je spo-
meniškovarstvena služba pozvala župnijske urade, naj ji v 14 dneh predložijo 
seznam preostalih zvonov, ki so jih še posedovale. Vsebovati je moral naslednje 
podatke: dekanija, ime župnije, naziv cerkve ali kapele, tekoče oštevilčenje po-
sameznih zvonov glede na njihovo velikost, premer, teža, letnica ulivanja sicer 
pa ocena starosti, napisi, figuralno okrasje, ornamentalno okrasje, grbi, odtisi 
kovancev in medalj, podatki o zvonarju in pomenu zvona za skupnost, glasbe-
ni pomen oziroma glas zvona. Tokrat so bili poleg umetniških in zgodovinsko 
pomembnih zvonov oproščeni oddaje le še zvonovi, ki so bili uliti pred letom 
1600. Ostale so izločevali po kriteriju pogostnosti glede na posamezne zvonarje. 
Zvonovi, ki so imeli zgodovinsko pomembne napise o osebah in dogodkih, so 
58 Zvonovi, v: LŠL 51 (1916), št. IX, str. 98–99.
59 Zavarovanje zvonov, v: LŠL 52 (1917), št. III, str. 37–38.
60 Oddaja zvonov v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. VI, str. 67.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 183
bili prav tako oproščeni oddaje. Glede omenjenih kriterijev se je močno zatika-
lo pri zvonovih iz 19. stoletja, saj je bilo najboljše primerke potrebno ohraniti.
Za lažje ocenjevanje starosti nedatiranih zvonov je dr. Gnirs pripravil po-
sebna navodila glede oblike zvonov in njihovih posameznih delov. Njihova sta-
rost se je določala tudi s pomočjo poznavanja sloga črk v napisih.61
Ljubljanski knezoškofijski ordinariat je župnikom naročil: »1. župni uradi 
naj prejšnje izkaze o zvonovih ordinariatu predlože. V izkazih naj pojasnijo, 
kateri zvonovi so bili oddani in kateri so še ostali. 2. cerkve, katere so za oddajo 
določene zvonove zamenjale ali si od podružnic zvonove izposodile, morajo 
predložiti nove (na pol poli papirja) izkaze. V teh izkazih naj se natanko popiše, 
od kod je zvon došel. 3. Umetniški in zgodovinski znaki zvonov naj se popišejo. 
Letnica naj se vedno pristavi. 4. Ti izkazi naj se predlože do 20. junija 1917. Na 
podlagi teh izkazov bo mogoče določiti, kateri zvonovi ostanejo.«62
Avgusta 1917 se je začela druga oddaja zvonov. Zbirno mesto je bilo v Za-
logu pri Ljubljani. Vojna uprava je odvzela vse zvonove, razen tistih, ki jih je 
označil konservator dr. Gnirs. V vsaki duhovnijski cerkvi naj bi ostal vsaj en 
zvon in sicer najmanjši, če ni bil za ohranitev določen drug zvon. Prepovedano 
je bilo tudi izmenjavanje preostalih zvonov med cerkvami. Prošnje za ohranitev 
zvonov niso bile več možne.63
Oglejmo si nekaj primerov odvzemov zvonov. 17. oktobra 1915 je vrhni-
ški dekan Franc Hoenigman pripravil dokumentacijo za odvzem zvonov. Kljub 
temu pa so julija 1916 zvonove morali ponovno popisati, saj se je tedaj že začel 
prvi odvzem, ki mu je naslednje leto sledil še drugi. Najprej so na Vrhniki za voj-
sko namenili srednji zvon, kasneje pa še velikega, ki je bil skupaj z malim oddaje 
najprej »oproščen« na podlagi ocene deželnega konservatorja dr. Anton Gnirsa. 
Avstro-ogrska vojska je seveda imela apetit predvsem po večjih zvonovih, zato 
prvotni dogovor ni dolgo držal. Dekan Hoenigman je 21. januarja 1917 rotil žu-
pljane z naslednjimi besedami: »V kratkem, morda še ta teden bodo pobirali po 
naši župniji zvonove. Ker jih bodo pobirali za vojne namene, zato Vas svarim, 
da ne boste godrnjali ali se temu vstavljali. To bi bilo kaznivo.«64 Veliki zvon 
so jeseni 1916 reševali tako, da so morali namesto njega oddati dva iz Blatne 
Brezovice in enega iz Male Ligojne. 31. oktobra 1917 so ga odvzeli in zanj plačali 
le 4 K odškodnine za kg teže; skupaj 5484 K. Umazan posel je za vojsko vodil 
narednik ing. Rudolf Haller. Vojaki so zvonove večinoma pobrali že v dneh od 
29. januarja do 5. februarja 1917. Tehtali so jih na občinski tehtnici na Vrhniki.65 
61 Druga oddaja zvonov v vojaške namene, v: LŠL 52 (1917), št. VII, str. 70–71.
62 Oddaja zvonov v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. VII, str. 75.
63 Oddaja zvonov II., v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 95.
64 NŠAL/ŽA, Vrhnika, fasc. 2, Razne knjige, Oznanilna knjiga 1915–1917, oznanilo z dne 21. 1. 1917.
65 Matjaž Ambrožič, Župnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Župnija Vrhnika, Vrhnika 2002, str. 64.
184 Matjaž Ambrožič
Vojni rekviziciji je ušel le mrliški zvon iz leta 1744, delo ljubljanskih zvonarjev 
Jožefa in Antona Samasse ml. Za to sta bila zaslužna mežnar Franc Jurjevčič in 
njegov sin Lojz. Zvonček sta snela in ga skrila na cerkvenem podstrešju, kjer je 
počakal do konca prve svetovne vojne in se ohranil do današnjega dne.66
Popis zvonov cerkva župnije Preserje, ki ga je leta 1915 sestavil župnik Ma-
tija Gerzin, se je izgubil. Josip Mantuani je v škofijske tabele za oddajo zvonov 
prepisal le njihove tehnične podatke. Leta 1916 je tudi v preserski župniji prišlo 
do prvega odvzema zvonov za potrebe avstro-ogrske vojske.
Če primerjamo popisa zvonov iz leta 1915 in 1922, potem opazimo, da so v 
drugem odvzemu leta 1917 avstro-ogrski vojaki pobrali tretji zvon pri župnijski 
cerkvi, srednjega v Kamniku in velikega na Žalostni gori, ki so po prvem odvze-
mu ostali. Župnik je v kroniki leta 1918 zapisal: »7. januarja 1917 je vojaška oblast 
rekvirirala zvonove. Vseh zvonov je lani šlo za vojsko 19 in sicer v Preserju 3, 
ostal je samo mali zvon; na Gori vsi štirje, v Kamniku trije, pri sv. Jožefu trije, 
pri sv. Ani trije, na jezeru dva, na Planinici eden. Na Planinici je ostal eden radi 
tega, ker je bil star (iz leta 1695). Plačali so za kg po 4 K. Tehtali so 6518 kg. Zne-
sek 24.000 K se je dal za vojno posojilo.«67
Ponekod so zaradi oddaje zvonov nastale velike napetosti med podružnič-
nimi soseskami in župnijskimi predstojništvi. Na Breznici se je sprva prizaneslo 
velikemu zvonu po velikem trudu dekana Jožefa Lavriča. Zanj je šel prosit v 
Gradec na višje vojaško poveljstvo, da so ga dobili nazaj, potem ko je bil leta 
1916 že odpeljan v zbirališče zvonov v Zalog pri Ljubljani. Za povračilo so mora-
li oddati veliki rodinski zvon in ubiti zvon iz Brega. Zaradi tega je nastalo veliko 
nasprotovanje vaščanov Smokuča in Rodin.68 Prišel pa je »črni« 16. avgust 1917, 
ko so župniji odvzeli še vse preostale zvonove, razen treh manjših. Za vojne 
potrebe je bilo odvzetih 16 zvonov v skupni teži 7048 kg.69
Leta 1917 je tudi vernike župnije Kočevska Reka prizadelo pobiranje zvo-
nov za vojaške namene. 9. januarja je v župnišče prišel poročnik na pogovor 
o odvzemu dela cerkvenih zvonov. Zraven sta bila tudi župnika iz Borovca in 
Gotenice. Najprej so župnijski cerkvi nameravali odvzeti veliki zvon. Ker je bil 
ljudem zelo pri srcu, je župnik dosegel, da so odvzeli drugega, iz podružnic pa 
toliko manjših zvonov, da so nadomestili težo velikega. 12. januarja so zato iz 
župnijskega zvonika odvzeli 576 kg težak srednji zvon, v Kočah 270 kg težak 
zvon iz leta 1746, v Štalcerjih 167 kg težak zvon iz leta 1730, na Moravi 145 kg 
težak zvon iz leta 1731 in iz kapele sv. Frančiška 66 kg težak zvon iz leta 1746. 
66 Prav tam, str. 64–65.
67 ŽA Preserje, Kronika Župnije Preserje 1863, leto 1917.
68 NŠAL 5, šk. 353, Zvonovi, Oddaja zvonov 1915–1917, Ordinariat župnemu uradu Breznica, Ljubljana, 19. 6. 1916, št. 2502.
69 Matjaž Ambrožič, Zgodovina brezniške župnije (v pripravi).
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 185
Zvonove so vojaki iz zvonikov zmetali na tla. Naslednji dan so jih okrašene s 
cvetjem za vedno odpeljali.
Denar od pobranih zvonov se je naložil v vojno posojilo in je na ta način 
popolnoma izgubil vrednost. Toda to še ni bilo vse. Poleti istega leta je sledila 
druga oddaja zvonov, zato je župnik Josef Kraker na konferenci duhovnikov v 
Kočevju protestiral proti nizki odškodnini, saj z njo po vojni ni bilo mogoče ku-
piti novih zvonov. Morda so prav zaradi tega zvonove v njegovi župniji pobirali 
drugič povsem nazadnje – šele za praznik rajnih vernih duš, 2. novembra 1917. 
Oficir mu je dejal, da so ga za to nalogo poslali prav iz Gradca. Župnijska cerkev 
je naposled izgubila še veliki zvon v teži 1080 kg, podružnica v Kočah 315 kg te-
žak zvon, podružnica v Štalcerjih 166 kg težak zvon, podružnica v Preži 217 kg 
težak zvon, podružnica v Novih Lazih dva zvona v skupni teži 269 kg (151+118 
kg), na Moravi pa so vzeli 230 kg težak zvon. Župnija je skupno oddala 12 zvo-
nov v skupni teži 3501 kg, za to pa je prejela 14.004 K. V župniji so ostali le mali 
zvonovi na Kočevski Reki, Preži in v Kočah. Zvončka sta ohranili tudi kapeli 
pri Handlerjih in na Mlaki, saj ju župnik ni prijavil. V ostale prazne zvonike so 
obesili 1,5 m dolge železniške tračnice, ki naj bi nadomeščale pobrane zvonove. 
V župnijski cerkvi je po njej bìlo tudi urino kladivo.70
Ljudje so ob snemanju zvonov jokali, saj so jim zadnjič zapeli v slovo. Zgra-
žali so se nad ravnanjem vojakov, ki so zvonove preprosto zmetali iz lin, tako 
da so se številni ob padcu na tla razbili. Odvzete zvonove so ovenčali z venci, 
žalnimi trakovi in zastavami. Ljudje so od njih dobesedno jemali slovo. Prene-
kateri je ob odvzemu zvonov pritrjeval ljudski modrosti, ki pravi, da državo, ki 
jemlje posvečene zvonove, pobere hudič.
Pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljanski škofiji 3960 zvonov, ki so 
skupaj tehtali 1.517.355 kg. Vojska je odvzela 3551 zvonov oziroma kar 89,7 % v 
skupni teži 1.365.955 kg. Najbolj je bil pri oddaji prizadet litijski okraj.71
Po končani vojni je Narodna vlada SHS 15. novembra 1918 odločila, da se 
lastnikom vrnejo vsi rekvirirani zvonovi, ki so se nahajali na ozemlju pod njeno 
oblastjo.72 Zlasti v Avstriji je ostalo večje število nepretopljenih zvonov. Likvidi-
rano vojno ministrstvo je 16. julija 1919 ljubljanskemu ordinariatu cinično od-
govorilo, »da ni nobenega zvona iz tamkajšnje škofije in tudi nobenega zvona iz 
nekdanjih kronovin Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre, Goriške in Gradiške.«73 
Beograjsko Ministrstvo ver je 9. septembra 1921 sporočilo, »da se še nahajajo 
v Nemški Avstriji in na Ogrskem cerkveni zvonovi ne le iz bivših okupiranih 
70 ŽA Kočevska Reka, Pfarrchronik für Rieg, Der Weltkrieg und die Pfarre Rieg, leto 1917.
71 M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 151.
72 Bogumil Remec, Rekvirirani zvonovi, v: LŠL 53 (1918), št. XI, str. 147.
73 Odvzeti zvonovi, v: LŠL 54 (1919), št. VIII, str. 79.
186 Matjaž Ambrožič
delov prejšnje kraljevine Srbije in Črne gore, ampak tudi iz onih naših področij, 
ki so pred zlomom spadala v zvezo Avstro-ogrske monarhije.«74
Za ulivanje novih bronastih zvonov se je junija 1919 osnovala Zadružna 
zvonarna, ki je kot članica pristopila k delniški družbi Strojne tovarne in livarne 
v Ljubljani, ki je postala lastnica nekdanje Samassove zvonarne.75 Zvonarna je 
delovala do leta 1932.
3.9.1.1 Jekleni zvonovi KID
Odvzem bronastih zvonov je bil za prebivalstvo šokanten. To so kmalu 
spoznali tudi na škofijskem ordinariatu, zato so že leta 1916 zapisali: »Ker ne-
katere cerkve ne morejo biti brez zvonov, si lahko pomagajo s tem, da si naroče 
jeklene zvonove (nem. Gussstahlglocken), ki imajo vse lastnosti bronastih zvo-
nov in so na Nemškem že splošno vpeljani.«76
Na izziv so odgovorili v jeseniški železarni KID. Oče jeseniških jeklenih 
zvonov je postal livarski mojster Franc Torkar. Kako je prišel do ustreznih kon-
strukcijskih in tehnoloških rešitev, je skrivnost, ki je ni nikoli izdal. Prvi jekleni 
zvon so za poizkus ulili 6. junija 1916, skoraj sočasno s prvim valom rekvizicije. 
Leto kasneje so začeli z redno proizvodnjo.
Prototipni jekleni zvonovi jeseniške železarne iz leta 1917 so imeli svojevr-
stno obliko. V krilu so bili precej zaobljeni, v boku pa dokaj hitro zoženi. Pod 
klobukom so imeli napis: KRAIN. IND. GES. ASSLING–HÜTTE 1917 [Kranj-
ska industrijska družba Jesenice – metalurški obrat 1917]. Ob koncu leta 1917 in 
prvih mesecih leta 1918 so jeklene zvonove ulivali v rebru, ki je bilo po obliki 
dokaj podobno rebru bronastih zvonov. Ker so tovrstni zvonovi zaradi trdote 
materiala v primerjavi z bronastimi peli skoraj kvinto višje, se je Torkar odločil, 
da poskusijo s stanjšano obliko rebra. Nazadnje so v jeseni leta 1918 privzeli 
in nekoliko preoblikovali rebro bochumske livarne, ki so ga v naslednjih letih 
izvajali v osmih različnih inačicah. Morda so se zbali konkurence bochumske 
livarne, ki je cerkvam v Hinjah in Mirni peči v tistem času že dobavila svoje 
zvonove. Jeklenih zvonov so na Jesenicah do leta 1928 ulili preko 2000.77
Po končani vojni so bili jekleni zvonovi osemkrat cenejši od bronastih, 
zato so jih cerkve množično nabavljale. Odškodnine za odvzete zvonove so cer-
kvena predstojništva večinoma naložila v vojna posojila, kjer pa se je vrednost 
denarja izničila, zato so bila prisiljena v nabavo jeklenih zvonov. Sprva so bili 
mišljeni kot začasna rešitev, a so številni od njih ostali v zvonikih do današnjega 
dne.
74 M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 149.
75 Zadružna zvonarna, v: LŠL 54 (1919), št. VII, str. 73.
76 Jekleni zvonovi, v: LŠL 51 (1916), št. XI, str. 115.
77 M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, str. 154.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 187
3.9.2 Odvzem prospektnih orgelskih piščali
Avstro-ogrska oboroževalna industrija je proti koncu vojne hlastala za za-
dnjimi barvnimi kovinami. Zvonovi ji niso zadoščali. 20. avgusta 1917 je deželni 
konservator dr. Anton Gnirs škofijski ordinariat obvestil, da bo vojaška oblast 
segla tudi po prospektnih kositrnih piščalih v orglah z več kot osmimi registri. 
Tudi v tem primeru naj bi vzeli v zaščito umetnostno, zgodovinsko in glasovno 
pomembne orgle, o čemer naj bi presodili izvedenci. Konservator je ordinariat 
zaprosil za seznam orgel, ki bi bile izvzete iz oddaje kositrnih piščali. V seznamu 
je bilo potrebno navesti ime škofije, dekanije, župnije in cerkve, orgle, zunanji 
videz pa je bilo potrebno opisati. Dobrodošli so bili tudi podatki o kiparskem 
okrasju, starosti in orglarju. Iz umetnostnozgodovinskih razlogov so bile odda-
je piščali oproščene orgle, ki so bile izdelane pred letom 1800. Župnijski uradi 
so morali do 12. septembra 1917 na ordinariat poslati prošnjo z opisom orgel, če 
so želeli oprostitev oddaje kositrnih piščali.78 Na vrsto za odvzem so od novem-
bra 1917 prišle orgelske piščali pročelnega registra Principal 8‘ ali Principal 4‘, če 
je šlo za manjše orgle in pozitive.
Ljubljanski ordinariat je že predhodno naročil župnijskim uradom, naj 
duhovniku in skladatelju prof. Stanku Premrlu pošljejo podatke o orglah. Po-
novno je to storil novembra 1917.79 V letih 1916/17 je Premrl sestavil seznam vseh 
orgel, ki so stale v cerkvah ljubljanske škofije. Nalogo je vzel resno. S pomočjo 
terenskega dela in sodelavcev je pripravil popis orgel po posameznih dekanijah, 
župnijah in podružnicah. Sestavljen je na podlagi rubrik, v katere so po de-
kanijah in župnijah vneseni podatki o posamezni cerkvi, orglarju (izdelovalcu 
orgel), letu postavitve, številu registrov, številu manualov in sistemu sapnic ter 
traktur (mehanika ali pnevmatika).80 Premrlova statistika je danes glavni vir za 
organografske raziskave na ozemlju nekdanje Kranjske.
Kositrne orgelske piščali so bile odvzete na temelju odloka c. kr. Ministr-
stva za bogočastje in uk, datiranega 22. septembra 1917. Nekatere orgle so bile 
lahko oproščene odvzema prospekta na podlagi mnenja orglarskega mojstra in 
škofijskih orglarskih izvedencev. Ministrstvo je za presojanje izjem za Kranj-
sko imenovalo ravnatelja deželnega muzeja Josipa Mantuanija, radovljiškega 
orglarja Antona Derniča in skladatelje dr. Franca Kimovca, Stanka Premrla in 
p. Hugolina Sattnerja. Svojo besedo je imela tudi deželna spomeniškovarstvena 
služba, ki je vloge za oprostitev morala centralni spomeniškovarstveni komisiji 
posredovati do 10. oktobra 1917. Odvzem se je odvijal od 22. oktobra 1917 dalje. 
78 Oddaja cinastih orgeljskih piščali v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 91.
79 Orglje, v: LŠL 52 (1917), št. XI, str. 107.
80 NŠAL/ŠAL, Zapuščine, šk. 406, Stanko Premrl, Statistika orgelj ljubljanske škofije 1916/17.
188 Matjaž Ambrožič
Če je bila pri odvzemu na orglah napravljena dodatna škoda, so cerkve lahko 
zahtevale odškodnino.81
Omenili smo, da so bile odvzema kositrnih piščali načeloma oproščene 
historične orgle iz 17. in 18. stoletja in tiste, ki so imele manj kot 8 registrov, kar 
pa se zlasti pri podružničnih cerkvah ni vedno upoštevalo. Orglam iz 19. in 20. 
stoletja žal ni bilo prizaneseno, če župniki niso zaprosili za izvzetje principalov 
iz oddaje.
Kositrne orgelske piščali so snemali z orgel orglarski mojstri, da bi se s tem 
preprečila morebitna škoda na inštrumentih. Izmeriti so morali tudi menzure 
odvzetih piščali in meritve shraniti v župnijskem arhivu. Poskrbeti so morali za 
odpremo odvzetih piščali dunajskemu zbirnemu centru. Za 1 kg kositra je vojna 
uprava sprva nameravala plačati po 15 K,82 a si je premislila. Za količino do 30 kg 
je plačala po 4 K za kg, do 50 kg oddanih kositrnih piščali je bilo obračunanih 
po 3 K za kg, nad 50 kg pa le po 2 K za kg.83
Prospektne principale so izgubile skoraj vse orgle ljubljanskega orglarja 
Johanna Gottfrieda Kunatha, kamniškega Petra Rumpla, podtaborskega Petra 
Rojca, ljubljanskega Franca Ksav. Deva, pa tudi orgle bratov Zupan iz Kamne 
Gorice. Prizaneseno je bilo le nekaterim največjim in starejšim orglam ljubljan-
skih orglarjev Ferdinanda Malahovskega in Franca Goršiča, podobno je veljalo 
za takrat najsodobnejše orgle ljubljanskega orglarja Ivana Milavca in orgle av-
strijskih orglarjev Mayerja in Mauracherja.
Ponovno je potrebno poudariti, da je ponekod prospektne principalove pi-
ščali rešilo odločno posredovanje posameznih župnikov pri vojaških oblasteh. 
Na Breznici je npr. dekan Josip Lavrič rešil orgelske piščali 10 let starih Milavče-
vih orgel tako, da je vojski izročil vse kovinske piščali starih malih orgel podru-
žnice na Rodinah. Tam je leta 1915 kamnogoriški orglar Zupan postavljal svoje 
zadnje orgle, opus 128. Ko jih je imel v delu, je imel težave z delavci, ki so mu jih 
jemali na fronto. Tudi sam je leta 1915 umrl, istega leta kot orglar Milavec. Orgle je 
leta 1916 dokončal radovljiški orglar Anton Dernič, a so že naslednje leto prišle 
ob principal. Orglar Dernič se je podobno kot petrovški orglar Naraks v prvih 
povojnih letih preživljal prav z izdelovanjem nadomestnih piščali principalov iz 
cinkove pločevine, ki v številnih orglah še danes nadomeščajo izvirne kositrne, 
ki so postale žrtev prve svetovne vojne. Nabavo cinkastih piščali je ljubljanski 
škofijski ordinariat odsvetoval. Če je do nje prišlo, se je zahtevalo, da so bila 
jedra in ustnice piščali izdelane iz kositra, noge in odmevniki pa iz cinka.84
81 Oddaja cinastih orgeljskih piščali v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. XII, str. 130–132.
82 Oddaja orgeljskih piščali v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. XI, str. 107.
83 Oddaja cinastih orgeljskih piščali v vojne namene, v: LŠL 52 (1917), št. XII, str. 130–132.
84 Cinkaste piščali mesto odvzetih cinastih?, v: LŠL 53 (1918), št. VII, str. 87.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 189
3.9.3 Odvzem bakrene pločevine s cerkvenih streh
V začetku leta 1918 je vojaška oblast stegnila roko še po zadnjih, v tistem 
času še dokaj redkih cerkvenih »dragocenostih« – bakrenih strehah. Z bakreno 
pločevino so bili pokriti le zvoniki premožnejših mestnih cerkva, na podeželju 
pa so bili bakreni zvoniki izjeme, saj so bili večinoma kriti s skodlami ali skri-
lom. Nekaj jih je bilo pokritih tudi s pocinkano pločevino.
Glede odvzema bakrene pločevine je zanimiv primer ljubljanske stolnice. 
Knezoškof Jeglič je v duhu avstrijskega patriotizma žrtvoval 3 stolne zvonove, 
največjega Codellijevega pa so uspeli ohraniti. Prav tako je stolnici uspelo ob-
držati kositrne piščali novih Milavčevih orgel iz leta 1912, ne pa tudi prospek-
tov stranski orgel. Kmalu pa bi šla v razrez tudi bakrena pločevina, s katero je 
pokrita kupola. O tej zadevi je v svojih Spominih Ignacij Nadrah zapisal: »V 
svetovni vojni (1914–1918) pa niso pobirali samo zvonove, ampak tudi baker s 
cerkvenih zvonikov in streh. Kupola naše stolnice je bila že od svojega začetka 
pokrita z bakrom. L. 1918. so se je lotili, da jo razkrijejo in pokrijejo s cinkom. 
Že so vso obili z lesom, da bi mogli izvršiti svoje uničevalno delo. Pa preden so 
začeli, je prišel glas, da je vojske konec. Kupola je bila rešena.«85
4 SKRB ZA VOJAKE
4.1 Ranjenci
Zadnjo nedeljo v mesecu so v cerkvah pobirali pušico za Rdeči križ, tj. za 
ranjence.86 Ljubljanska škofija se je morala vključiti v duhovno oskrbo ranjen-
cev. Za spremstvo ranjencev na vlakih je morala že v prvih mesecih vojne dolo-
čiti 5 duhovnikov, ki so delovali na različnih odsekih prog. Za dušnopastirsko 
dejavnost med ranjenci je dobilo posebno pooblastilo 11 redovnih duhovnikov 
in 4 iz škofovih zavodov.87
Število ranjencev se je znatno povečalo z odprtjem soške fronte. V škofo-
vih zavodih jih je bilo včasih tudi nad 1000, v škofjeloškem nunskem samostanu 
nad 500, med njimi tudi civilisti in otroci, ki so jih zadeli šrapneli. Umrljivost 
ranjencev je bila visoka.88
4.2 Invalidi
V Ljubljani je bila ustanovljena deželna komisija, ki naj bi skrbela za do-
mače invalide, torej tiste, ki so imeli pred izbruhom vojne domovinsko pravico 
na Kranjskem. Župniki so bili naprošeni, naj ji po dekanijskih uradih in ordi-
nariatu posredujejo število oslepeli vojakov, ki so bili za delo nezmožni. Ker 
85 Matjaž Ambrožič, Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha, v: Viri (2010), št. 30, str. 97.
86 A. B. Jeglič, Rdeči križ, v: LŠL 49 (1914), št. IX, str. 105.
87 Dušno oskrbovanje ranjencev na železnicah, v: LŠL 49 (1914), št. XII, str. 124.
88 S. Likar, Valentin Oblak. Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 227, 241, 245.
190 Matjaž Ambrožič
do julija ni bilo posredovanih informacij, je ordinariat zanje ponovno zapro-
sil.89 Spomladi 1916 je bila ustanovljena Uradna deželna posredovalnica za delo 
vojnim invalidom na Kranjskem. Namenjena je bila osebam, ki so med vojno 
zaradi ran in bolezni postale nezmožne za delo ali pa so bile le delno zmožne. 
Deželna vlada je zato ustanovila poseben urad, ki bi skrbel za zaposljivost voj-
nih invalidov.90
Poveljnik graškega vojaškega okrožja, pod katerega je spadala tudi Kranj-
ska, se je na škofa obrnil s prošnjo za pomoč »v vojski pohabljenim vojakom, ki 
pripadajo temu okrožju«. Darove so po cerkvah nabirali 20. avgusta 1916, ko so 
se še zadnjič spomnili rojstnega dne ostarelega cesarja.91
4.3 Vojni ujetniki
Vojna je takoj postregla s problematiko dvojnih vojnih ujetnikov; domačih 
in tujih. Številni slovenski možje in fantje so se znašli v ruskem vojnem ujetni-
štvu, zato so naši ljudje ruske vojne ujetnike sprejemali z večjo naklonjenostjo. 
Botrovala so ji pisma ujetih sorodnikov, ki so prispela iz Rusije s posredova-
njem Rdečega križa.
Vojni ujetniki so v veliki meri prihajali v naše kraje iz vzhodne (Rusi, Srbi, 
Romuni) in soške fronte (Italijani). V večjem številu so zabeleženi jeseni 1916. 
Najbolj znani so ruski ujetniki, ki so gradili cesto čez Vršič. Nanje še danes spo-
minjajo Ruska kapelica in njihovi grobovi.
24. oktobra 1917 se je začela dolgo časa pričakovana ofenziva združenih 
avstro-ogrskih in nemških sil zoper italijansko vojsko. Italijanski vojaki so se 
trumoma vdajali in prišli v vojno ujetništvo. Do »Lahov« naši ljudje niso imeli 
usmiljenja, kar se je pokazalo tudi ob hladnem sprejetju italijanskih vojnih uje-
tnikov, ki so postali žrtev lakote, neprijaznega vremena in bolezni.
V Kroniki župnije Begunje je zapisano: »Po veliki ofenzivi na Soški fronti so 
oktobra 1917 v vas pripeljali italijanske vojne ujetnike tako lačne, da so med po-
tjo na njivah populili vso repo. V jeseni so iz kaznilnice umaknili 40 kaznjenk 
v Ljubljano, sem pa namestili bolne vojake.«92 Dr. Evgen Lampe je 13. novembra 
1917 o italijanskih ujetnikih po preboju soške fronte skopo zapisal: »Gorenjska 
polna laških jetnikov. Pri Žabnici stoje brez strehe v strašnem dežju. Mrjo.«93 
Tudi kroparski župnik Oblak je ugotavljal podobno: »Ujetnikov je vse polno na 
poti proti Ljubljani in v Ljubljani. Nekaj jih vozijo z vlakom, večina mora peš, 
ker ni zadosti voz. Pravijo, da niso že tri dni jedli. V Podnartu jih je bilo včeraj 
89 Oslepeli vojaki, v: LŠL 50 (1915), št. XII, str. 145; Oslepeli vojaki, v: LŠL 51 (1916), št. VII, str. 79.
90 Ivan Šubic, Uradna deželna posredovalnica za delo vojnim invalidom na Kranjskem, v: LŠL 49 (1914), št. XII, str. 119.
91 A. B. Jeglič, Prošnja duhovnikom in vernikom, v: LŠL 51 (1916), št. VIII, str. 86–87.
92 ŽA Begunje na Gor., Kronika župnije Begunje, leto 1917.
93 M. Ambrožič, Dnevniški zapiski dr. Evgena Lampeta 1898–1917, str. 160.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 191
polno. Stali so kar na dežju, v nalivu, na cesti lačni, premraženi, umazani, nekdo 
je izpulil repo, jedel jo je, kar s prstjo vred, pulijo štore od zelja, da jih pojedo. 
Baje so dajali častniki zlato uro za eno jabolko. Kako je vojska neusmiljena! Saj 
se našim ujetnikom godi prav tako povsod drugod!«94
Marca in aprila 1918 so se začeli iz ruskega ujetništva vračati prvi rojaki. 
Nekateri so se v ujetništvu dobro znašli, zopet drugi so se pod vplivom oktobr-
ske revolucije vrnili kot boljševiki. Prepojeni so bili z revolucionarnim duhom 
in nepokorščino do oblasti. Bivši vojni ujetniki so zatrjevali, da se lačni ne bodo 
več bojevali. Doma so ostali kar nekaj časa, saj jih orožniki niso prišli takoj iskat 
za na fronto.95
4.4 Padli in vojaška pokopališča
Da je vojna zares krvava, so dokazovala sporočila o padlih vojakih. Ne-
katera so prispela z bojišč, zopet druga iz bolnišnic, v katerih niso uspeli rešiti 
življenj ranjencev. Sprva oblasti tovrstnih podatkov župnikom niso sporočale, 
zato so jih le-ti zahtevali, saj so na ta način lahko ljudem postregli z nasveti 
in pojasnili. Tudi civilne bolnišnice so morale posredovati sporočila o umrlih 
vojakih pristojnim okrajem, le-ti pa župnijam.96 Župniki so tekom vojne ve-
stno zapisovali novice o padlih in pogrešanih. Navadno so s tovrstnimi podatki 
kar dopolnili seznam mobilizirancev, ki so ga dopolnjevali do konca vojne. Ker 
nemški zapisi imen in priimkov pogrešanih in ujetih vojakov niso bili vedno 
natančni, je prihajalo tudi do pomot, zato so oblasti zaprosile župnike za pomoč 
pri zbiranju verodostojnih osebnih podatkov.97 Župniki so tudi posredovali, da 
so vdove in nepreskrbljeni otroci prišli do državnih podpor.
Ker je bilo med padlimi vojaki tudi večje število nekatoličanov, so v prime-
ru njihovega pokopa na župnijskem katoliškem pokopališču župniki morali po-
stopati po posebnih pravilih,98 v katerih je bilo med drugim zapisano: »Katoliški 
župnik naj na cerkvenem pokopališču drugovercu odkaže spodobno mesto na 
onem neposvečenem svetu pokopališča, ki je po nizki ograji ali vsaj po jar-
ku ločen od posvečene zemlje.«99 Sicer je v zadnjem letu vojne skrb za vojaške 
grobove prevzela dunajska vojaška uprava, sredstva za njihovo ureditev pa so 
pomagali zbirati tudi po župnijah na praznik vseh svetih popoldne, na praznik 
vernih duš pa so duhovniki opravili sv. mašo z rekviemom.100 Drugi splošni 
94 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 308.
95 Prav tam, str. 323.
96 Naznanila v vojski padlih vojakov, v: LŠL 51 (1916), št. II, str. 23; Naznanila smrti v civilnih bolnicah umrlih vojakov, v: LŠL 51 (1916), 
št. V, str. 50.
97 Pogrešani in ujeti vojaki, v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 89–90.
98 Vojaški grobovi, v: LŠL 51 (1916), št. X, str. 103–104.
99 Smrt in pokop drugoverca v župniji, v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 95.
100 A. B. Jeglič, Dan v korist vojaških grobov, v: LŠL 52 (1917), št. XI, str. 107.
192 Matjaž Ambrožič
dan v korist vojnih grobov naj bi priredili v času od 31. oktobra do 3. novembra 
1918,101 a je njegovo izvedbo prehitel prevrat.
V prvem desetletju po končani vojni so župnije na pokopališčih ali pa ob 
župnijskih cerkvah postavile spominska obeležja (plošče in spomenike) na čast 
padlim župljanom. Nekatera je zasnoval arh. Jože Plečnik (Komenda, Bled, Bre-
znica …).
5 SKRB ZA CIVILISTE
5.1 Begunci
Na Gorenjsko je že v začetku oktobra 1914 prispelo več Poljakinj z otroki. 
Določeno število je morala sprejeti vsaka občina. Preko prvih beguncev se je 
potihoma razvedela resnica o slabih razmerah na galicijskem bojišču.102 18. ok-
tobra je škof napisal daljše pastirsko pismo, v katerem je pohvalil župnike, ki 
so sprejeli rusinske duhovnike iz Galicije. Pozval jih je, naj ljudem priporočajo 
sprejem beguncev.103
Za begunce z Goriške in s Primorske je knezoškof Jeglič na velikonoč-
ni ponedeljek 1916 ukazal nabirko, saj so jim povsem pošla denarna sredstva, 
obleka in obutev.104 V begunjski župniji so leta 1916 na pet krajev porazdelili 16 
beguncev in 12 otrok iz Posočja. Trije so v begunstvu umrli.105
Na Kranjsko je prišlo tudi več Dalmatincev in hrvaških ter črnogorskih 
pravoslavcev in Rusinov. V kranjskem župnišču sta bivala dva poročena rusin-
ska grkokatoliška duhovnika z družinama iz Galicije, nekateri njuni tovariši pa 
še po ostalih župniščih.106
Problematika beguncev je ostala aktualna do konca vojne. Decembra 1917 
je knezoškof Jeglič po župnikih pozval kmečke družine, naj za čas vojne vza-
mejo še kakšnega begunskega otroka z Goriške. Pred prebojem soške fronte je 
avstro-ogrska vojska evakuirala čepovansko planoto, zato se je tudi tamkajšnji 
župnik Valentin Pirc od oktobra 1917 do februarja 1918 mudil v Kropi pri kape-
lici, nato se je vrnil k svojim ljudem, ki so se vrnili iz begunstva. Tožil je, da mu 
ljudje umirajo, saj so mesečno pri aprovizacijskem uradu dobivali le 1 kg moke 
in ½ kg zrna.107
V začetku leta 1918 se je namreč začelo vračanje beguncev na Goriško. Go-
renjci so odhajajočim beguncem dajali na pot semena in razna živila, zato jih je 
škof dal za zgled tudi ostalim prebivalcem Kranjske. Tovrstno pomoč je imel za 
101 Drugi splošni dan v korist vojnih grobov, v: LŠL 53 (1918), št. X, str. 127.
102 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 223.
103 A. B. Jeglič, Pastirski list, v: LŠL 49 (1914), št. XII, str. 119.
104 A. B. Jeglič, Za goriške begunce, v: LŠL 51 (1916), št. IV, str. 41.
105 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leto 1916.
106 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 221.
107 Prav tam, str. 315.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 193
izraz domovinske in krščanske ljubezni. Osnoval se je poseben odbor za obno-
vitev Goriške, ki je bila v dobršni meri razrušena. Na 3. povelikonočno nedeljo 
1918 je bila organizirana v ta namen po cerkvah posebna nabirka. Goričani so 
potrebovali zlasti vseh vrst orodja, izropane in porušene cerkve pa paramente 
(cerkvena oblačila) in bogoslužne posode (kelihe, ciborije).108
5.2 Vojne vdove in sirote
Ob koncu vojne je oblast spoznala, da bo morala po njej poskrbeti tudi za 
vdove in sirote, zato je ustanovila poseben sklad. Po posameznih kronovinah 
so njegov namen udejanjala posebna deželna društva. Sklad je želel vdovam 
pomagati preživeti in ohraniti njihovo gospodarsko dejavnost (kmetijsko, obr-
tno), sirotam pa naj bi priskrbel primerno vzgojo in delo.109
Leta 1918 je ljubljanska škofija načrtovala odprtje treh domov za vojne siro-
te. Društvo Dobrodelnost je v ta namen pri Grobljah kupilo graščino in jo pre-
uredilo za dekliško sirotišnico. V Žireh je neka plemenita žena darovala istemu 
društvu hišo, gospodarsko poslopje in nekaj zemljišč. V Šentvidu nad Ljubljano 
je Patronat Vincencijeve družbe za sirote kupil hišo. Vse tri hiše je pod okrilje 
prevzelo Škofijsko društvo za varstvo sirot. Knezoškof Jeglič je župnikom toplo 
priporočal, naj podprejo prizadevanja za sirote.110
6 POSLEDICE VOJNE ZA PREBIVALSTVO
6.1 Draginja in pomanjkanje živil
Govorice o napadu Italije so sprožile draginjo. Krajevne hranilnice in po-
sojilnice so dobile že januarja 1915 od Zadružne zveze poziv, naj se napravijo 
dvojni prepisi hranilnih vlog in posojil. Nekateri hujskači so ščuvali delavce 
zoper kmete, ki naj ne bi želeli prodajali pridelkov. V začetku leta v trgovinah 
ni bilo mogoče dobiti krušne moke. Ljudi se je začel lotevati obup in so rekli: 
»Bomo pa začeli krasti.« Ko je moka občasno tudi po zaslugi posredovanj žu-
pnikov le prišla, je nastal problem pri krajevnih trgovcih, ki je niso želeli vsem 
prodajati v enaki meri.111 Na začetku vojne se je pomanjkanje najprej pojavilo v 
industrijskih krajih, kjer so delavci sicer imeli denar, kmetje pa so taktizirali s 
prodajo pridelkov po določenih cenah, trgovci pa so cene dvigovali.
Zaradi bližine soške fronte je že decembra 1915 na Gorenjskem primanjko-
valo prašičev za zakol. Zelo težko jih je bilo dobiti, cena pa se je gibala od 2,70 
do 3 K za kg. Posledično je začelo primanjkovati tudi špeha in masti. 1 kg kaše 
je stal 1,30 K. Tekom leta 1916 se je draginja samo še stopnjevala. Cene so pole-
108 A. B. Jeglič, Za Goriško, v: LŠL 53 (1918), št. IV, str. 38–39.
109 A. B. Jeglič, Kranjsko deželno društvo c. kr. avstr. zaklada za vojaške vdove in sirote, v: LŠL 53 (1918), št. X, str. 127.
110 A. B. Jeglič, Za vojne sirote, v: LŠL 53 (1918), št. VIII, str. 102.
111 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 232.
194 Matjaž Ambrožič
tele v nebo. Primanjkovati je začelo prav vseh vrst živil, ljudem pa počasi tudi 
denarja. Izjema so bili močni kmetje. Med ljudmi sta začela izginjati krščansko 
usmiljenje in pripravljenost za dobra dela. Oblast je oderuhe skušala kaznovati, 
a pri tem ni bila najbolj uspešna.112
Država je že leta 1915 dala pod zaporo žito in živino, da so le-to porabili 
za prehrano vojaštva. Na občinah so dajali potrdila (karte) za nakup živil. Žene 
vpoklicanih vojakov so dobivale podporo. Oblast se je obregnila tudi ob žitno 
bero, ki so jo prejemali župniki in samostani. Za cerkveno rabo je odmerila 
potrebne količine, višek pa so morali prodati Vojnemu žitno-prometnemu za-
vodu. Ostro je omejila tudi krmljenje živali z žitom od bere.113
Zima leta 1916 je bila dolga in huda.114 Posledično so ponovno poskočile 
cene živil: 1 kg kruha je stal že 18 K, liter mleka 2 K, liter vina 6 K, 1 kg koruzne 
moke 4 K, 1 kg sladkorja 10 K, 1 kg soli 6 K, 2 jajci 1 K. Oderuške cene so skušali 
znižati z deželnimi dobavami moke. Bela pšenična je veljala 1,18 K, krušna 76 
h, moka za kuho 50 h. Ker je živil začelo kronično primanjkovati, je bila oblast 
februarja 1916 prisiljena uvesti karte za sladkor. Ponekod je povsem zmanjkalo 
živil. Kmetje so jih lahko prodajali samo državi, žitno-prometni zavod pa jih je 
z zamudo posredoval trgovinam. Izjema je bila le moka. Razpasla se je črna bor-
za, ljudje pa so se znašli in so krompir, fižol, ješprenj in proso kupovali pod roko 
pri kmetih. Primanjkovalo je še vedno krompirja, sladkorja in petroleja. Oblast 
je marca po duhovnikih in učiteljih pozvala k varčevanju z živili in poučevanju 
ljudi o ravnanju z njimi.115
Poleti 1916 je oblast prepovedala mlatiti žito, saj je najprej želela ugotoviti, 
kolikšen je bil dejanski pridelek. Županstva so morala poročati tudi o načrtova-
ni količini sena, otave in slame, ki naj bi se pridelali in koliko živine redijo kme-
tje. Na ta način so prišli do podatkov, ki so služili za zaseg krme s strani države, 
ki jo je slabo plačala. Oktobra je bila pred zaporo tudi prodaja prašičev in ostale 
živine, ki se je ni smelo prodajati posameznikom, ampak za to ustanovljenemu 
deželnemu organu.116
Oktobra 1916 je poveljstvo 5. armade zaprosilo ordinariat, naj pri duhov-
nikih posreduje, da bodo verniki podpirali vojaške naredbe za dobavo krmil in 
stelje za vojaške konje in klavno živino. Vojaška uprava naj bi za metrični stot 
plačevala 4 K, za dovoz do 5 km 1 K, nad 5 km pa 2 K, za metrični stot butaric 
pa 50 h.117
112 Prav tam, str. 249, 250, 271.
113 Žitna bera, v: LŠL 51 (1916), št.  IV, str. 40; Krmljenje z bernim žitom, v: LŠL 51 (1916), št. IV, str. 41.
114 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leti 1915 in 1916.
115 Varčujte z živili, v: LŠL 51 (1916), št. 4, str. 39.
116 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 253, 257, 267, 272.
117 Dobava krmil in stelje, v: LŠL 51 (1916), št. XI, str. 113.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 195
V začetku leta 1917 se je preskrba prebivalstva malenkostno izboljšala, a 
se je po trgovinah za denar dobilo le malo blaga. Ljudje so se morali znajti po 
svoje in so prakticirali blagovno menjavo. Primanjkovalo je zlasti usnja in pod-
platov za obutev, saj je skoraj vse šlo za vojsko. Trgovci so tekom vojne bogateli, 
množice pa so vedno bolj trpele pomanjkanje in stradale. Blago za obleko se je v 
enem dnevu tudi po trikrat podražilo, saj je denar zaradi inflacije začel občutno 
izgubljati vrednost. Mernik pšenice je na Gorenjskem stal 50–74 K.118
Marca 1917 je oblast ponovno ukazala oddati viške žita in otrobov vojno-
-žitnemu prometnemu zavodu. Duhovniki naj bi ljudi prepričali, da bi se pred-
pisana oddaja izvršila redno in mirno.119
Lakota je zaradi suše ponovno pritisnila poleti 1917, zlasti med delavci. 
Aprovizacija je zanje skušala priskrbeti do 8 kg živil mesečno, za ostale pa obči-
ne do 4 kg. Primanjkovalo je sladkorja. Nekatere družine so skopo odmerjene 
obroke hitro pojedle, potem pa so njihovi člani jedli solato in pili s cikorijo 
obarvano vodo. Mnogi so zaradi pokvarjene in slabe moke začeli bolehati na 
želodcu, pojavila se je griža … Delavci so hodili prosjačit za hrano h kmetom, 
ki pa je niso dali rade volje, saj so jo morali oddajati oblastem po nizkih cenah. 
Delavci so zaradi draginje in pomanjkanja postali kmetom sovražni. Kmetje so 
postali zaskrbljeni, saj je z letino v vsakem oziru slabo kazalo. Bali so se tudi 
pomanjkanja krme in posledične prodaje živine.120
V začetku leta 1918 je draginja postala že neznosna. Trgovine so bile pra-
zne, živila so bila zelo draga. Za denar se skorajda ni moglo dobiti ničesar, saj je 
izgubil vrednost. Vsa menjava je večinoma potekala po sistemu blago za blago. 
Ljudje z Gorenjske so zato začeli odhajati po raznovrstno blago, živila in dobri-
ne v zasedeno Benečijo. Bali so se lakote, ki je prizadela posamezne pokrajine 
cesarstva. Pomnožile so se tatvine živeža. Najbolj pogumni so začeli odpirati 
vagone, vojaki pa so kradli po kmetih. Navadni ljudje so iz aprovizacije dobivali 
le še 4 kg moke na mesec.121
7 VPLIV VOJNE NA VERSKO ŽIVLJENJE
7.1 Prva navodila knezoškofa Jegliča
Na začetek vojne se je 5. avgusta 1914 odzval ljubljanski knezoškof dr. An-
ton B. Jeglič s kratkim pastirskim pismom. Duhovnikom je naročil, naj ob nede-
ljah po pridigi in po litanijah dodajo tri molitve »ob času vojske« iz cerkvenega 
molitvenika. Pri pridigah naj bi podajali tolažilne nauke za ljudi. Z občinskimi 
odbori naj bi poskrbeli za pomoč ženam in otrokom, ki so potrebovali pod-
118 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 282–283, 293.
119 Oddaja žita zavodu za promet z žitom, v: LŠL 52 (1917), št. V, str. 52.
120 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 289–300.
121 Prav tam, str. 314.
196 Matjaž Ambrožič
poro. Vernikom je sporočil, da je vojna proti Srbiji pravična. Danes vemo, da 
nobena vojna ni pravična. Škofova uslužnost oblastem je bila sprva neizmerna. 
Cesarja je opravičeval, da je bil prisiljen napovedati vojno morilcem prestolo-
naslednika. Seveda se je zavedal tudi gorja. Vernike je pozval, naj molijo doma 
in v cerkvi za sijajne zmage avstrijskega orožja in za srečno vrnitev mladeničev 
in mož iz vojne. Čas vojne je označil za čas pokore za grehe posameznikov, na-
rodov in držav ter kot priložnost za dela krščanske ljubezni do bližnjega. Ljudi 
je spodbujal, naj pomagajo drug drugemu, trgovce pa posvaril pred zlorabo 
nastalega položaja. Knezoškof se je v pismu obrnil tudi na otroke in jih pozval 
k pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca.122
Zaradi vojnih dogodkov se je komaj opazila sprememba na sedežu sv. Pe-
tra. Novi papež Benedikt XV. je vernikom o vojni in miru spregovoril v posebni 
okrožnici. V njej je nanizal glavne vzroke in poudaril pomanjkanje dobrote ter 
ljubezni med narodi. Za 7. februar 1915 je papež ukazal molitev za mir pred 
Najsvetejšim.123
Knezoškof Jeglič je duhovnike opozoril, naj v vojnem času posvetijo po-
zornost šoli in mladini, ki naj jo odvrnejo od morebitnega popivanja in veselja-
čenja. Tolažijo naj tudi žene padlih in ranjenih, ostale pa spodbujajo k zakonski 
zvestobi. Stari ljudje naj bi pomagali po svojih močeh. Duhovniki naj bi ohra-
njali delovanje cerkvenih društev, zlasti pa Patronata sv. Vincencija, ki ga je škof 
priporočal za podpiranje vdov in sirot. Naročil je tudi skrb za katoliško gibanje, 
ki naj bi v svoje vrste zajelo vse katoličane. Vojne dogodke je škof naročil popi-
sati v župnijske kronike.124
7.2 Versko življenje v vojnih razmerah
Vojna je sprva v zaledju malo vplivala na versko življenje po župnijah. V 
prvih mesecih vojne so v cerkvah pogosto molili rožni venec, da bi izprosili 
zmago »našemu orožju«. Čestokrat so ljudje hodili zvečer v procesiji molit ro-
žni venec h kapelicam. Procesije in romanja je morala odobriti oblast. Ko je vre-
me jeseni postalo neprijazno, so s tovrstnimi pobožnostmi prenehali. Priredili 
so tudi več vojnih romanj k bližnjim romarskim cerkvam. Zmage na bojnem 
polju so pospremili s Te Deum – zahvalno pesmijo ali pa z nedeljskimi zahval-
nimi bogoslužji.
Deželni odbor je preko župnij organiziral krajevne odbore za pomoč dru-
žinam vpoklicanih. Pobiranju prispevkov za Rdeči križ se je po cerkvah pridru-
žilo še pobiranje za prizadete družine.125 Nekatere nespametne žene so podporo 
122 A. B. Jeglič, Duhovnikom in vernikov, v: LŠL 49 (1914), št. IX, str. 101–102.
123 A. B. Jeglič, Molitev za mir, zapovedana od sv. Očeta, v: LŠL 50 (1915), št. II, str. 47.
124 A. B. Jeglič, Čč. Gospodom duhovnikom za leto 1915, v: LŠL 50 (1915), št. I, str. 9–14.
125 Pomoč družinam rezervistov, v: LŠL 49 (1914), št. X, str. 109.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 197
neodgovorno zapravljale in se celo upijanjale, nad čemer se je zgražal tudi kne-
zoškof. Ljudi je 18. oktobra pozval, naj se varujejo sovražnosti srca in trdosrč-
nosti do bližnjega. Obžaloval je tudi, da še ni zmage in »da je premnogo naših 
padlo.« Vernike je spodbudil k pravi molitvi in vdanosti v Božjo previdnost. Za 
poživitev verskega življenja je knezoškof duhovnike navduševal, naj organizira-
jo sv. misijone. Zelo je bil vesel, da noben duhovnik ni bil obsojen zaradi izdaje 
in zaprt.126
Versko življenje je sčasoma postalo okrnjeno, saj so bili moški večinoma 
na fronti. Ženske so se versko poglabljale, za to pa je bilo veliko priložnosti, saj 
so med vojno cvetele različne pobožnosti: npr. molitvene tridnevnice za mir, 
rožnovenske tridnevnice, pobožnosti na čast Marije Kraljice miru, tridnevnice 
za mir na čast Presv. Srcu Jezusovemu, šmarnice in različne vojne pobožnosti, 
ki so bile predpisane, da se opravijo na isti dan po vsej škofiji. Za cesarjev god, 
4. oktobra 1914, je knezoškof Jeglič ukazal po župnijah celodnevno češčenje sv. 
Rešnjega telesa za srečen izid vojne, kar se je v naslednjih letih večkrat pono-
vilo.127 6. januarja 1915 se je izvršila posvetitev Presv. Jezusovemu Srcu, ki so jo 
izvedle vse avstrijske škofije. Zanjo je bila izdana posvetilna molitev. Posebno 
slovesno se je obhajala v ljubljanski stolnici kot posvetitev Kranjske ob navzoč-
nosti škofa, kanonikov, duhovščine, politikov in ljudstva.128 Zelo priljubljena je 
med vojno postala pobožnost na čast Lurški Materi Božji. Za članice dekliških 
Marijinih družb so med vojno pripravljali duhovne vaje. Vse so bile navadno 
združene tudi s prejemom odpustkov. Pri vodenju duhovnih vaj so se izkazali 
redovniki.
Celonočna molitev pred Najsvetejšim se je ob grmenju topov 16. in 17. av-
gusta 1915 odvijala na Brezjah. Udeležili so se je politiki SLS: dr. Ivan Šušteršič, 
dr. Evgen Lampe in dr. Anton Korošec, pontifikalno mašo za cesarja ob njego-
vem 85. rojstnem dnevu pa je daroval knezoškof dr. Anton B. Jeglič.
Knezoškof se je s pastirskim pismom jeseni 1915 ponovno obrnil na ver-
nike. Upanje na zmago je bilo živo, a hkrati ga je zamegljevala realnost, zato je 
že začel govoriti o častnem miru za Avstrijo. Ozrl se je na trpljenje pregnanih 
Primorcev, zato je vernike pozval, naj pomagajo beguncem. Ožigosal je oderu-
štvo, ki je zavladalo po mestih in podeželju.129 Kmalu zatem je opozoril na silno 
trpljenje Poljakov, ki so bili v zgodovini branik krščanstva. Na ta način je dal 
ljudem vedeti, da so vojne stiske deležni tudi ostali narodi.130
126 A. B. Jeglič, Pastirski list, v: LŠL 49 (1914), št. XII, str. 120–121.
127 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 223.
128 A. B. Jeglič, Posvetitev presvetemu srcu Jezusovemu, v: LŠL 50 (1915), št. I, str. 15; Posvetitev naše dežele presv. Srcu Jezusovemu, v: 
LŠL 50 (1915), št. II, str. 49.
129 A. B. Jeglič, Vernikom, v: LŠL 50 (1915), št. X, str. 107.
130 A. B. Jeglič, Usmilite se Poljakov, v: LŠL 50 (1915), št. XI, str. 115–117.
198 Matjaž Ambrožič
Ponekod so vsak dan molili križev pot za vojake. Ljudi je septembra 1915 
prizadel požig priljubljenih božjepotnih cerkva na Višarjah in Sveti gori, kar je 
še podžgalo gnev proti Lahom. Med vojno so ponovno oživele krajevne božje-
potne cerkve, saj so k njim prihajale procesije iz različnih krajev. Že v letu 1916 
so procesije dobile spokoren značaj zadostitve za mnoge grehe, ki so se dogajali 
med vojno. Prošnje za zmago v vojni so postopoma preglasile prošnje za mir.
Predpisi glede porok so ostali nespremenjeni, le vpoklicani vojaki so dobili 
spregled od oklicev. Župniki pa so morali paziti, pod čigavo jurisdikcijo so spa-
dali, saj je imela avstro-ogrska vojska svoj ordinariat z vojaškimi kurati.131 Dopu-
ščene so bile tudi poroke po pooblaščencu.132 Posebno poglavje so predstavljale 
poroke ogrskih državljanov.133 Poroke z vojnimi ujetniki niso bile dovoljene.134 
So se pa nekateri naši vojaki poročili za časa svojega ujetništva v Rusiji. Znan 
je celo primer, da se je mož kot ujetnik poročil z Rusinjo, potem pa je po vojni 
zopet prišel nazaj k svoji ženi in družini. O »ruski poroki« in tamkajšnjih dveh 
otrocih je domačim spregovoril šele na smrtni postelji. Omenjene problematike 
se je zavedal tudi apostolski vojni superiorat.135 Naj kot zanimivost omenimo, da 
so se med vojno začeli poročati tudi Romi, ki so poprej živeli v priležništvu. V 
cerkveni zakon jih je prignala vojna. Poročena žena je namreč, zlasti če je mož 
padel, uživala posebno državno podporo.136
Duhovniki so dobili za spovedovanje vojakov na razpolago spovedno knji-
žico s spovednimi molitvami v 14 jezikih. Tudi vojaški kurati so prejeli posebna 
pooblastila za spovedovanje za čas vojne.
Da bi duhovščina vzdrževala stik z rojaki vojaki, je knezoškof močno pri-
poročal, naj podprejo tisk lista Pozdrav iz domovine, ki se je tiskal v 20.000 
izvodih, od katerih jih je šlo 14.000 na bojišča, ostali pa v bolnišnice.137
Jeglič je ljudem svetoval spokornost, molitev, pokoro in razna dela telesne-
ga usmiljenja. Duhovnikom je naročil uvedbo dodatnih molitev pri mašah in 
ljudskih pobožnostih. Za Rdeči križ se je nabralo 60.000 K, za Bolgare 5000 K, 
za Poljake 29.000 K, za pomoč vdovam in sirotam 30.000 K, za begunce 5000 
K in za zimsko obleko vojakom 11.000 K. Nabirke so bile načrtovane tudi za 
naprej. Duhovnikom je naročil, naj s prižnice delujejo splošno, v posameznih 
primerih pa zasebno. Mladino naj bi vzgajali v ljubezni in navdušenju do ljudi 
in domovine, zato je duhovnike pozval k organiziranju mladih in k vsestranske-
mu cerkvenemu in socialnemu delovanju. Pri sv. mašah naj bi se spominjali duš 
131 Več o tem glej: Miha Šimac, Vojaški duhovniki iz slovenskih dežel pod habsburškim žezlom, v: AES 36 (2014).
132 Poroke v vojnem času, v: LŠL 50 (1915), št. III, str. 55, 57; Vojaške poroke, posebno črnovojnikov, v: LŠL 51 (1916), št. X, str. 102–103.
133 Poroke ogrskih državljanov v Avstriji ob času vojne, v: LŠL 50 (1915), št. X, str. 111.
134 Zakoni z vojnimi ujetniki zabranjeni, v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 90–91.
135 Poroke avstrijskih ujetnikov na Ruskem, v: LŠL 53 (1918), št. VIII, str. 100.
136 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 292–293.
137 Anton B. Jeglič, Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču, v: LŠL 51 (1916), št. III, str. 31.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 199
padlih. Razširila se je tudi prva ideja o postavitvi spominskih plošč, za kar naj 
bi se ustanovil poseben sklad, iz katerega naj bi jih po vojni postavili. Duhov-
nikom je ponovno naročil pisanje spominskih knjig – kronik, kamor naj bi se 
vpisovali tudi statistični podatki o padlih.138
Duhovniki pa so seveda imeli opravka s konkretnimi problemi ljudi. Škofa 
so vpraševali, kaj storiti s spovedanci, ki so se odtegovali služenju vojaščine? 
Nekateri so imeli pripombe nad številnimi nabirkami. Postali so neke vrste po-
sredniki med ljudmi in oblastmi. Mnogi so že čutili posledice vojne in so s 
skrbjo zrli v prihodnost. Nekatere je skrbela usoda cerkvenih arhivov, matičnih 
knjig in cerkvenih dragocenosti v primeru sesutja fronte. Opažali so, da so otro-
ci postajali nepokorni in so celo med sv. mašo ostajali izven cerkve. Med ljudmi 
se je razširila miselnost, da je 6. Božja zapoved odpravljena, da so duhovniki 
krivi vojne, ker cesarju dajejo denar, da se more vojskovati … Duhovniki so bili 
vpeti v socialno in politično delovanje, kar je škof posebno cenil.
Jeglič je duhovščino in vernike pozval, naj se v postnem času 1916 pridru-
žijo papeževi pobudi za zaustavitev strašnega prelivanja krvi z molitvijo, po-
stom in pokoro. Za veliki petek naj bi priredili posebno molitveno uro, da bi 
skupaj s sv. očetom trkali na srce usmiljenega Boga.139
Dnevi darovanja za invalide, sirote in vdove so potekali od 4. do 8. oktobra 
1916. Njihov cilj je bila ustanovitev sklada za sirote in vdove. Domov se je vra-
čalo tudi vse več vojakov, ki so zboleli za jetiko. Njim je veljala posebna skrb. Za 
uspeh akcije so po občinah ustanovili posebne agitacijske odbore.140 Za invalide 
se je po cerkvah redno pobiralo vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Od novem-
bra 1916 se je četrtino zbranega denarja namenilo za knjige, ki so jih pošiljali 
vojakom na fronto.141 Akcija je uspela. Knezoškof je do konca februarja 1917 
vojakom odposlal za 2647 K knjig in rožnih vencev, osnoval pa je tudi poseben 
odbor za vojaško berivo. Duhovnike je pozval, naj pregledajo svoje knjižnice in 
iz njih odberejo za vojake primerne knjige.142
Ljudi je oktobra 1916 vznemirila prepoved prižiganja sveč na grobovih za 
praznika vseh svetih in vernih duš. V zraku je visel tudi odvzem zvonov, zato so 
ljudje tovrstne ukrepe razumeli kot boj proti Cerkvi.
V začetku leta 1917 so avstrijski škofje izdali skupno pastirsko pismo, v 
katerem so vernike opominjali k živi veri v Boga, k upanju in krščanski ljube-
zni. Ljubljanski knezoškof je za februar po vseh župnijah zapovedal primerne 
govore v zvezi s pastirskim pismom. Župnikom je naročil, naj vernike po sta-
138 Anton B. Jeglič, Duhovnikom, v: LŠL 51 (1916), št. IV, str. 33–36.
139 A. B. Jeglič, Duhovnikom in vernikom, v: LŠL 51 (1916), št. IV, str. 42–43.
140 A. B. Jeglič, Dnevi darovanja od 4. do 8. oktobra 1916, v: LŠL 51 (1916), št. IX, str. 95–96.
141 A. B. Jeglič, Mesečne zbirke, v: LŠL 51 (1916), št. XI, str. 112–113.
142 A. B. Jeglič, Nabirka za invalide in vojaško berivo, v: LŠL 52 (1917), št. IV, str. 45.
200 Matjaž Ambrožič
novih povabijo k prejemu sv. zakramentov ter k nadaljevanju vpeljanih molitev 
za čas vojne. Žalostilo ga je, da sovražniki niso sprejeli cesarjeve ponudbe za 
razgovore o koncu vojne in miru. Zaslutil je, da hočejo staro Avstrijo skupaj s 
katoliško vladarsko rodbino vred uničiti.143 Duhovnike in redovnike je pozval, 
naj sestavijo zapisnike o svojih raznoterih medvojnih dejavnostih, da bi bila iz 
njih razvidna njihova prizadevnost. Prav tako je podal vsebinska poglavja za 
pisanje Promemorij.144
Cerkvena predstojništva so od oblasti dobila ukaz, da so morala skrajno var-
čevati z oljem in svečami. Raba oljčnega olja za razsvetljevanje cerkva ni bila več 
dovoljena.145 Za praznika vseh svetih in vernih duš leta 1917 na pokopališčih sko-
rajda ni bilo sveč, ker grobovi niso smeli biti razsvetljeni. Svečka je nekdaj stala 
12 h, njena cena pa je poskočila na 1 K, a sveč ni bilo mogoče kupiti. Prav tako 
ob koncu vojne duhovniki niso mogli dobiti pravega kadila, zato so uporabljali 
smrekovo smolo, ki so ji primešali sivko. 100 l mašnega vina je stalo 700 K …
Leta 1917 bi moralo biti redno birmanje v radovljiški dekaniji, a ga zaradi 
bližine soške fronte in številnega vojaštva ni bilo. Kanonično vizitacijo je opra-
vil kar dekan. Birmanje je knezoškof Jeglič zato opravil na Dolenjskem.
Med prvo svetovno vojno je nastala po župnijah težava s petjem in orgla-
njem, ker so številni organisti morali v vojsko. V Begunjah so imeli srečo in so 
problem rešili tako, da je nedeljske maše na orglah spremljala sestra Alojzija iz 
bližnje ženske kaznilnice.146
7.3 Kvarni vplivi in moralne posledice vojne
Že novembra 1915 je knezoškof Jeglič spregovoril o kvarnih posledicah voj-
ne, ki jih je takole kategoriziral:
1. doma: podivjanost in trma otrok; pohujšanje žensk in deklet, kjer so bili 
nastanjeni vojaki; razdor med kmeti in delavci, revnimi in bogatimi; na-
petost in nezaupanje do SLS in Gospodarske zveze zaradi živil; nevolja 
zoper duhovnike in Cerkev; pretrgano društveno življenje.
2. pri vpoklicanih: preklinjanje; posurovelost in prezir duhovniške oblasti; 
alkoholizem; nečistost in spolne bolezni; življenje brez sv. zakramentov; 
mlačnost v veri.
Za čas po vojni je škof predvidel naslednje posledice: popivanje, preklinja-
nje, ponočevanje in posurovelost mladeničev; sovražno delovanje nasprotnikov 
zoper Cerkev in duhovnike; spodkopavanje verskih in političnih organizacij; 
razdor v SLS. Zoper posledice je priporočal naslednje ukrepe: poživitev in po-
143 A. B. Jeglič, Orate, fratres!, v: LŠL 52 (1917), št. II, str. 23.
144 Promemorija je bilo župnikovo poročilo škofu za kanonično vizitacijo, ki se je opravljala na 5–6 let.
145 Olivno olje za razsvetljavo, v: LŠL 52 (1917), št. V, str. 53.
146 ŽA Begunje na Gorenjskem, Kronika župnije Begunje, leto 1915.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 201
globitev strogo krščanskega življenja; Marijin vrtec in Marijine družbe; rast iz-
obraževalnih društev; natančen pouk odličnih mladeničev in mož; preprečiti 
razcep v SLS.147
V začetku leta 1916 je Jeglič duhovnikom naročil, naj posebno skrb posve-
tijo moški mladini. Bal se je, ker naj bi država z vojaško vzgojo nadaljevala tudi 
po vojni, zato jo je želel prehiteti.148
Strašne vojne ni hotelo biti konec. V prvih mesecih leta 1916 je knezo-
škof navzven še verjel v avstrijsko zmago, navznoter pa je začel razmišljati o 
rezervnem scenariju in je nanj pripravljal ljudi. Skrbelo ga je glasno in vedno 
pogostejše mrmranje čez Boga, kakor da bi bil On glavni krivec za vojno. V 
pastirskem pismu je vernikom skušal razložiti, zakaj Bog dopušča vojno gorje: 
1. ker imamo ljudje svobodno voljo; 2. ker ima Bog pri tem najsvetejše in za 
ljudi koristne namene; 3. da bodo ljudje gradili prihodnost na temelju dobrih 
sklepov. Škofa so zaskrbele govorice o hudi razuzdanosti v nekaterih krajih. V 
tolažbo mu je bilo dejstvo, da so poročene žene večinoma ostajale zveste mo-
žem, dekleta pa so s pomočjo Marijinih družb varovala deviško čast.149
Zaradi pomanjkanja so ponekod ljudje segali tudi po tuji lastnini, pri če-
mer celo zapuščeni vojaški objekti niso bili izjeme. Iz njih so odnašali še upo-
rabne predmete in deske, kar je oblast strogo prepovedala.
V povezavi z vojaškimi vežbališči so se v zaledju soške fronte začele doga-
jati nesreče z neeksplodiranimi minami, granatami in ostalimi izstrelki. Oblasti 
so prebivalstvo šele po prvih nesrečah začele opozarjati na tovrstno nevarnost, 
ki so ji bili izpostavljeni zlasti otroci. Opozorila niso vedno zalegla, zato so bile 
nesreče relativno pogoste.150
Posledice vojne je jeseni 1916 dobro orisal sostrski kaplan Franc Jaklič. 
Zapisal je, da je vsaka nova mobilizacija še dodatno izpraznila vasi. Sorodniki 
so z žalostjo prebirali dopisnice z obvestili o padlih, pogrešanih in ranjenih. 
Pri majhnih otrocih je v otroško brezskrbnost vstopila kruta vojna. Pri njihovi 
vzgoji se je poznala odsotnost očetov in starejših bratov, pa tudi stalen jok ali 
žalovanje mater, kar je vplivalo na njihov duševni razvoj. Zaradi pomanjkanja 
hrane je trpel tudi njihov telesni razvoj. Usihati je začela skupna družinska mo-
litev. Umanjkanje očetove avtoritete mati pri vzgoji ni mogla nadomestiti. Ob 
pogledu na skrb in žalost, ki sta bili zarisani na obrazih mater, so otroci občutili 
resnobnost. Njihova molitev je postala konkretna, saj so molili za očeta ali brata 
v vojski. Utrjevala se je ljubezen do družinskih članov in njihova medsebojna 
147 A. B. Jeglič, O slabih posledicah vojske, v: LŠL 50 (1915), št. XII, str. 131–133.
148 A. B. Jeglič, Duhovnikom, v: LŠL 51 (1916), št. I, str. 1–3.
149 A. B. Jeglič, Pastirsko pismo, v: LŠL 51 (1916), št. II, str. 13–17.
150 Prepoved uporabljanja ali poškodovanja nerabljenih vojaških stavb, v: LŠL 51 (1916), št. V, str. 55; Previdnost pri najdenih izstrelkih 
in strelivu, v: LŠL 51 (1916), št. V, str. 55; Ročne granate, v: LŠL 52 (1917), št. VI, str. 63.
202 Matjaž Ambrožič
povezanost. Krušne karte so otroke iz bogatejših družin spodbudile, da so bolj 
cenili vsakdanji kruh. Žal pa so se v otroške igre vtihotapile vojaške vsebine, saj 
so se otroci radi igrali z noži, sabljami in lesenimi puškami. Morali so poprijeti 
za delo, ki je nemalokrat presegalo njihove moči. Pri skupnem delu z odraslimi 
so bili izpostavljeni pohujšanju, saj so jim kletvine in opolzko govorjenje osta-
jali v spominu. Zaradi pomanjkanja obutve otroci pozimi ali v dežju pogosto 
niso prihajali k sv. mašam.
Duhovniki so bili zaskrbljeni nad kvarnim vplivom vojne na mladeniče in 
dekleta. Morali so trdo delati. Kljub temu so že 14-letniki segali po cigaretah in 
alkoholu, kar je bilo pred vojno značilno za mladeniče po 18. letu starosti. Tudi 
kletvine niso bile redkost. Dekleta so imela manj prilike za greh. Nevarnost je 
predstavljal predvsem dopust njihovih izbrancev, katerim so obljubile, da jih 
vzamejo po vojni, pa je potem prihajalo do predčasnih nosečnosti. Duhovniki 
so opazili, da so dekleta ob priložnosti prihoda očeta ali brata na dopust zahaja-
le z njimi v gostilne. Nekatere so se tudi prekomerno lišpale. Kot pozitivno po-
sledico so duhovniki opažali, da so mladeniči in dekleta med vojno bolj molili 
in bolj redno prejemali sv. zakramente.
Pri ženskah se je pobožnost samo še povečala. Matere so prosile za sinove, 
žene za može. Postale so še bolj pravične in svete. Le nekatere so se zaradi obilice 
denarja vdale razsipnosti in uživanju. V krajih, kjer je bilo nastanjeno vojaštvo, 
je bila velika nevarnost za prešuštvo. V Kamniku in Škofji Loki je oblast večje 
število žensk pozvala na zdravniški pregled zaradi morebitnih spolnih bolezni. 
Duhovniki niso odobravali onanizma, ki se je pojavil iz skrbi pred nezaželeno 
nosečnostjo. Na žene je padlo pretežko breme vodenja posestev in družin v 
vojnih razmerah.151
Načeloma so se dekleta in žene po zaslugi Marijinih družb med vojno do-
bro držale in niso zapadale v pregrehe z vojaki, begunci in ujetniki. Moralni 
prestopki so bili glede na razmere redki. Le tu in tam se je v kateri izmed župnij 
zgodilo, da so bile težave z javno moralo. Na splošno so župniki moralno stanje 
ocenjevali kot dobro.
Seveda pa so bile tudi izjeme. Kroparski župnik Oblak je ljudem 26. no-
vembra 1917 oznanil: »Govori se, da hodijo k nam v Kropo iz okolice ljudje 
drugih narodnosti, da v Kropi jedo, popivajo, plešejo in potem cele noči prežive 
za denar pri nekaterih ženskah. Nekatere ženske: vdove, omožene in samske so 
jim v Kropi rade volje za vse na razpolago in jih celo vabijo in za njimi tekajo. 
Povem: dekletom je zunaj hiš se muditi zvečer postavno prepovedano, godba in 
ples po hišah je brez dovoljenja prepovedana; javno vlačugarstvo je oblastveno 
prepovedano, zlasti ker se lahko zatrosijo nalezljive bolezni. Zato se bodo vse te 
151 Franc Jaklič, Dobre in slabe posledice vojske, v: LŠL 51 (1916), št. XII, str. 119–122.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 203
vlačuge – o katerih se govori, naznanile okrajnemu glavarstvu, da se postavijo 
pod policijsko nadzorstvo in od zdravnika preiščejo, da se obvarujemo bolezni. 
Žalostno, največja sramota za nas vse, da se more kaj takega govoriti o nas, 
kar se ne godi v Podnartu, ne na Dobravi, ne v Kamni gorici, sram me je pred 
svetom, da sem župnik takega kraja. Gorje vam, gorje, a tudi vsem, ki to na kak 
način podpirate.«152
Dobri možje in fantje so tudi v strelskih jarkih večinoma ostali isti. Mo-
litev se je pri njih le še okrepila, saj so bili mnogi rešeni na čudežen način. Na 
kapah so številni nosili Marijino svetinjo. Spreobrnili so se tudi nekateri možje 
in fantje, ki so bili pred vojno versko mlačni. Kdor pa je bil že prej pokvarjen, se 
je iz vojne vrnil še bolj. Posurovelost iz vojske so takšni ponesli domov. Za Boga 
jim ni bilo mar, zato so mnogi moralno nizko padli in se vdajali razuzdanosti. 
Razširile so se kletvine vseh vrst, ki jih naš narod pred vojno ni poznal. Ujetniki 
so se v Rusiji seznanili tudi s pravoslavjem, zato je nekatere duhovnike skrbelo, 
kako bo z njihovo katoliško vero po vojni.
Možje so se v bojih utrdili, zato na njihovo čustvovanje vojna ni toliko 
vplivala. Tisti, ki so ostali doma, so bili prisiljeni trdo delati. Med sosedi se je 
utrdila medsebojna vzajemnost. Družile so jih skrb, žalost in potrtost. Preostali 
možje so bolj hodili k sv. maši in zakramentom kot prej. Pozitivna posledica 
vojne je bila na kmetih vidna v povečanju zaslužka, žene vpoklicanih pa so do-
bivale tudi podporo. Marsikatera kmečka družina si je opomogla od zadolženo-
sti. Prej je kmet za 5000 K dobil hišo in manjše posestvo, med vojno pa je bila to 
cena za par volov. Tudi država se je zavedala, da vojak ne bo zmagoval, če ne bo 
imel kruha in mesa. Meščani so med vojno prvič spoznali, da trgovina in tovar-
na nista vse. Na podeželju je bil vir telesnega in moralnega zdravja in žive vere.
Moč države je silno narasla. Maksimirane cene so ubijale veselje do dela, 
saj so bili kmetje že takrat tržno naravnani. Vzdihovali so: »Kaj bom delal, dru-
gi bodo pa poceni vzeli. Kaj bom redil živino, ko bo prišel trenar,153 pa bo vzel 
kravo, ki je za pleme najboljša!«
»Dobre« plati vojne so bile v tem, da so vojaki spoznali tuje dežele in narode. 
Zaradi pisanja pisem so se navadili brati in pisati. Draginja je napravila življenje 
bolj preprosto, domača hrana pa je prišla bolj do veljave. Skopuške duhovnike so 
ljudje začeli sovražiti, radodarni pa so postali še bolj priljubljeni. Zaradi mirov-
nih prizadevanj je pri ljudeh narasel tudi vpliv papeža Benedikta XV.154
Med nova orožja prve svetovne vojne so spadala tudi letala. 14. avgusta 
1917 so italijanska letala napadla obrate jeseniške železarne na Javorniku, a so 
bombe zadele tudi Koroško Belo, ki je pogorela do tal – 45 hiš z gospodarskimi 
152 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 311.
153 Trenar je bil vojaški pratežnik – vojak, dodeljen pomožni enoti, ki je oskrbovala operativne enote s sredstvi za življenje in boj.
154 F. Jaklič, Dobre in slabe posledice vojske, str. 123.
204 Matjaž Ambrožič
poslopji in župnijska cerkev. Škoda je bila ocenjena na ok. 400.000 K. Pomoč za 
prizadete prebivalce je zbirala celotna Kranjska, razdeljevalo pa jo je radovljiško 
okrajno glavarstvo. Prispevke so pobirali tudi po cerkvah.155
Vojna je vse vojskujoče se strani izčrpala do konca. Naveličanost nad njo 
je botrovala številnim nemirom, ki jih je sprožilo pomanjkanje. Vojaki so se 
upirali, ljudje po mestih pa so množično demonstrirali zaradi stisk in lakote. 
Najbolj je med ljudmi odmeval upor 17. polka v Judenburgu maja 1918. Uprl se 
je tudi 97. polk v Radgoni. Lačni vojaki se niso hoteli več bojevati. Ljudje so pro-
ti koncu vojne ponekod postali podivjani, vera in morala sta začeli pešati. Boga 
in vojno so preklinjali z najgršimi izrazi. Zadnje vojne mesece je zaznamovalo 
tudi vračanje ujetnikov iz ruskega ujetništva in beguncev na razrušeno Goriško.
Mir z Rusijo, Ukrajino in Romunijo je bil le slab obliž na vojskovanje z Ita-
lijo, ki se je vleklo še naprej. Vojaki na italijanski fronti naj bi živeli nemoralno, 
kar naj bi botrovalo porazom. Tudi na Tirolskem je šlo vse slabše. Ljudi se je 
polastil strah, da bo Avstro-Ogrska podlegla. Bali so se tudi komunistične revo-
lucije, ki se je zgodila v Rusiji. Ljubezen do Avstrije se je ohlajala. Trumbićevo156 
propagando za novo jugoslovansko državo so jemali z nenaklonjenostjo, saj so 
ostajali zvesti majniški deklaraciji, ki je zahtevala jugoslovansko državo pod 
habsburškim žezlom. Nazadnje so Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija morale 
sprejeti točke ameriškega predsednika Wilsona, na podlagi katerih so se začela 
mirovna pogajanja.
Med narodi Avstro-Ogrske so se razvili strastni prepiri. Stranke so si v par-
lamentu prizadevale, da bi za svoje narode dosegle čim več ugodnosti. Politični 
razdor se je čutil tudi na Kranjskem in je imel vpliv na versko življenje, saj je bila 
vanj vključena duhovščina s svojim škofom vred. Posledično se je pojavila nee-
dinost med duhovniki in škofom, kar je Jegliča zelo prizadelo. Zbal se je, da se 
bo politični razdor med duhovniki prenesel tudi na cerkveno in izobraževalno 
dejavnost. Zato je svoje postopanje duhovnikom pojasnil. Majniški deklaraci-
ji je pripisal izreden pomen za Slovence, čeprav so ji očitali nedomovinske in 
izdajalske namene. Bila je deklaracija za Avstrijo in habsburško dinastijo. Na 
pobudo sv. očeta se je tudi na Slovenskem začelo mirovno gibanje.
Jeglič je opravičeval tudi svoj odnos do deželnega glavarja dr. Ivana Šušter-
šiča, ki je 22. novembra 1917 razpustil SLS in ustanovil Kmečko stranko. Jeglič je 
razdor želel omejiti, zato je podprl ohranitev SLS, ki je dobila novo načelništvo, 
a hkrati naročil, naj ostane v zvezi s tistimi, ki so prestopili v novo stranko.157
155 Nabirka za pogorelce na Koroški Beli, v: LŠL 52 (1917), št. IX, str. 54–55.
156 Ante Trumbić (1864–1938) je bil hrvaški pravaški politik, ki je bil sprva jugoslovansko usmerjen, kasneje pa je se vrnil k ideji 
hrvaške državnosti.
157 A. B. Jeglič, Gospodom duhovnikom, v: LŠL 53 (1918), št. I, str. 12–14.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 205
Jeseni 1918 je ogromno otrok zbolelo za t. i. špansko boleznijo. Obolele so 
silno boleli glava, želodec, čreva, iz nosa jim je tekla kri, temu sta se pridružila 
bljuvanje in kašelj, nazadnje še pljučnica, ki je mnoge pahnila v prerani grob.
Zadnji tedni vojne so se odvili v naglici. Cesarjev manifest narodom je pri 
slovenskih politikih naletel na gluha ušesa. Habsburški Jugoslovani so v Zagre-
bu oblikovali Narodno vijeće SHS, ki je predstavljalo Državo SHS. 29. oktobra 
1918 je bilo vojne za Slovence formalno konec, začele pa so se težave z vstopom 
v novo jugoslovansko državo.
8 RAZKOL V SLS IN RAZPAD AVSTRO-OGRSKE
Vodilni politiki Vseslovenske ljudske stranke so se v svojih pogledih med voj-
no začeli razlikovati. Dr. Janez Ev. Krek in dr. Anton Korošec sta postala jugoslo-
vansko usmerjena, dr. Ivan Šušteršič in dr. Evgen Lampe pa sta bila za večjo avto-
nomijo Slovanov znotraj monarhije. Povezave s Srbi so se bali zaradi pravoslavja.
Spor se je zaostril poleti 1915. Z vstopom Italije v vojno je postalo jasno, 
da bodo njene posledice za slovenski narod usodne. Dr. Janez Ev. Krek se je v 
povezavi z oblikovanjem jugoslovanske države zavedal morebitnega »žrtvova-
nja« današnjih zamejskih Slovencev. Temu je odločno nasprotoval dr. Evgen 
Lampe, ki je v monarhiji videl edino državo, v kateri bi še naprej lahko živeli vsi 
Slovenci. Različna pogleda Kreka in Lampeta na reševanje nacionalnega vpra-
šanja med in po vojni sta botrovala razkolu v SLS. Lampetovo in Šušteršičevo 
avstrofilstvo je potrebno razumeti v luči reševanja nacionalnega vprašanja, prav 
tako pa tudi Krekovo in Jegličevo jugoslovanstvo.
Soška fronta je Goriško ohromila, prenehal je deželni zbor, slovenske de-
žele so morale prehranjevati 5. armado. Vse to je dodatno vplivalo na razkol 
znotraj SLS. Krekovi privrženci mladini so od dr. Šušteršiča zahtevali, naj se 
bolj zavzame za Slovence pri cesarju. Katoliško tiskovno društvo, ki je izdajalo 
dnevnik Slovenec, je bilo sprva še pod Šušteršičevim vplivom, a je kmalu prišlo 
pod vpliv dr. Andreja Kalana. Mladini (Josip Gostinčar, dr. Jakob Mohorič, Jan-
ko Kralj, Miha Moškerc) so začeli pod uredništvom Frana Ježa izdajati glasilo 
Jugoslovan, ki je sprožilo spor.
Krek je z istrskimi poslanci oblikoval idejo jugoslovanskega združenja. 
Vojna je Vseslovenski ljudski stranki kot glavni predstavnici naroda nalagala 
reševanje težkih vprašanj. Postalo je jasno, da bodo velesile po vojni delile oze-
mlja. V tem oziru je za Slovence in Hrvate postala nevarna Italija. Zaradi vojne 
je bilo tvegano delati načrte mimo Avstro-Ogrske, saj bi to pomenilo veleizdajo. 
Kljub vsemu je pod Koroščevim vodstvom in s Krekovo dejavnostjo Vseslo-
venska ljudska stranka prevzela pobudo mimo Šušteršiča. Delo za združitev je 
potekalo preko njenih poslancev in njihove klubske povezave z ostalimi južnimi 
Slovani. Jugoslovanski klub je pred ponovnim zasedanjem parlamenta 30. maja 
206 Matjaž Ambrožič
1917 potrdil Majniško deklaracijo za zedinjenje ozemelj, kjer so prebivali Slo-
venci, Hrvati in Srbi v samostojno politično demokratično enoto pod habsbur-
škim žezlom. Deklaracijo je oblikoval Krek z istrskima pravašema Vjekoslavom 
Spinčićem in Matkom Laginjo. Korošec je deklaracijo v imenu kluba prebral 
na zasedanju parlamenta. Podobne zahteve so postavili tudi Čehi. Cesar se je z 
deklaracijo seznanil, a se je ustrašil nemškega pritiska.
V deklaracijskem gibanju je najpomembnejšo vlogo odigral knezoškof 
Jeglič. Tudi odbori Vseslovenske ljudske stranke so po posameznih deželah 
podprli deklaracijo. Dr. Aleš Ušeničnik je škofu pripravil osnutek septembrske 
Ljubljanske deklaracije, ki so jo za škofom podpisala vodstva SLS po pokrajinah, 
krščanski socialci in nazadnje liberalci Narodnonapredne stranke. V času de-
klaracijskega gibanja je 8. oktobra 1917 umrl dr. Janez Ev. Krek. Njegov pogreb 
je bil manifestacija slovenstva in jugoslovanstva.
Jugoslovanski emigranti (Ante Trumbić, Franjo Supilo, Bogumil Vošnjak) 
so bili združeni v Jugoslovanskem odboru v Londonu. Julija 1917 so na Krfu s 
srbsko vlado podpisali Krfsko izjavo za združitev južnih Slovanov in njihovo 
povezavo s Srbijo. Sporazum Pašić – Trumbić ni predvideval ureditve nove dr-
žave, kar je kasneje botrovalo številnim težavam.
Deklaracijsko gibanje je koncem oktobra 1917 ohromil preboj soške fronte 
in z njim povezana navidezna zmaga nad Italijo. Leta 1918 so bile centralne sile 
izčrpane. Vojna je Avstro-Ogrsko silila v kapitulacijo. Junija 1918 je bil ustano-
vljen Narodni svet za Slovenijo in Istro. Sledilo mu je Narodno vijeće Slovencev, 
Hrvatov in Srbov, ki je 29. oktobra 1918 proglasilo Državo Srbov, Hrvatov in 
Slovencev (Državo SHS). Dr. Anton Korošec je kot vodja jugoslovanskega kluba 
na jesenski seji parlamenta izjavil, da Avstrija nima več pravice nad narodi, ki 
jih je zatirala. Zaradi težav z mejami se je Država SHS 1. decembra 1918 združila 
s Kraljevino Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Avstrijska armada se je preko naših krajev umikala z italijanskega bojišča. 
V Ljubljani je prisegla nova deželna vlada z vitezom dr. Josipom Pogačnikom, 
dr. Jankom Brejcem in dr. Karlom Trillerjem na čelu. Vseslovenska ljudska 
stranka in hrvaški ter srbski poslanci so svoje narode privedli v novo državo, ki 
se je soočala z negotovostjo. Odprta so bila vprašanja politične ureditve, meja 
… Zaradi razdeljenosti na posamezne dežele Slovenci pred in med vojno niso 
mogli nastopati tako enotno, da bi z izdelanim programom postavili svoje zah-
teve združitve z ostalimi jugoslovanskimi narodi.158
Razpad monarhije in nastanek Države SHS je pomenil kratkotrajno zma-
goslavje jugoslovansko usmerjenih politikov. Nova država se je morala takoj 
158 Janez Juhant, Versko in cerkveno življenje v dobi dozorevanja slovenskega naroda, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, ur. M. Bene-
dik, Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 209–211.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 207
soočiti z vsemi posledicami dolgotrajne vojne. Najprej je bilo potrebno nahra-
niti številna lačna usta in poskrbeti za varnost ljudi, saj so se čez Kranjsko valili 
različni oddelki razpadle avstro-ogrske armade.
Stradajoči meščani, delavci, rudarji, železničarji in otroci so zaradi lakote 
vpili na pomoč. Narodna vlada SHS je zato 4. novembra 1918 po župnikih po-
zvala kmete k izpolnjevanju državljanskih dolžnosti: »Kmetovalci! Dajte, ko-
likor morete, od svojih pridelkov, odtrgajte si od ust, da ne podleže vaš brat 
vsled lakote in pomanjkanja v času, ko vsak ponosno in s srečo v srcu doživlja 
veličastno rojstvo nove lepše domovine.«159
8.1 Poseganje knezoškofa Jegliča v politiko
22. november 1917 je bil zgodovinski dan. Izvršilni odbor SLS je svojim 
državnim poslancem, razen dr. Šušteršiču in Jakliču, izrekel najstrožjo grajo 
in nezaupnico, nato pa je stranko razpustil. Državni poslanci niso upoštevali 
volje izvršilnega odbora stranke, v katerem je bila velika večina duhovščine in 
le malo laikov, ker le-ta ni imela za seboj ljudstva. Kroparski župnik je zapisal: 
»Da bo tudi pri nas prišlo do tega, da bo ljudstvo obrnilo hrbet duhovščini, ki 
mu je vse dala in mu bila vse, ki ga je kulturno in gmotno tako visoko povzdi-
gnila, je bilo pričakovati, ker je tudi v drugih, zlasti v čeških in nemških deželah 
tako, a da se bo to zgodilo tako hitro, je gotovo celo nasprotnike osupnilo, tudi 
se jim je s tem izpolnila njih najbolj vroča želja. Vzrok temu je: tok časa in 
cerkvi sovražni duh, drugi vzroki so pa stvar pospešili npr. naša mlada sedaj še 
katoliška inteligenca je hotela takoj vplivnih in vodilnih mest in moči in plače; 
nevednost mnogih, za kaj se gre, in ne najmanj nerodno obnašanje in brezob-
zirno vladanje načelnikov SLS dr. Šušteršiča in dr. Lampeta. Prvemu se je pred 
bacivala prevelika častihlepnost in sebičnost, obema pa: da sta preoblastna in 
nasproti vladi, nemški, preveč popustljiva. V stranki pa ni bilo nikogar, ki bi 
hotel ali mogel z uspehom zoper to nastopiti. Nastal je še prepir med dr. Šušter-
šičem in dr. Krekom itd. Najžalostnejše pri tem poglavju pa je to, da je ta poraz 
dr. Šušteršiča oziroma duhovščine podpirala mlada in vsa liberalna napredna 
duhovščina in tudi velik del dobre duhovščine zlasti takih, ki se doslej s politiko 
niso pečali in celo prevzvišeni knezoškof sam. Obmejni Slovenci in njih duho-
vščina so vsled nepoznanja razmer kranjsko starejšo duhovščino z načelnikom 
SLS vsled tega boja prezirali, ne pa nasprotnikov, ki so nam ta boj povzročili, ob 
teh za nas južne Slovane tako usodnih časih. Čas bo pokazal, kdo je imel prav.
Posledice se bodo kmalu, zlasti še vsled vojske pokazale: naše ljudstvo ne 
bo več duhovščini zaupalo, cerkveno in versko življenje bo pešalo, počasi bo 
postalo tudi pri nas ljudstvo zopet liberalno in malo verno, tudi gmotno bo 
159 Ivan Tavčar, Poziv kmetovalcem, v: LŠL 53 (1918), št. XI, str. 145.
208 Matjaž Ambrožič
zopet čutilo moč nekdanjih liberalnih časov – če se duhovščina potegne nazaj – 
kakor je to drugod. Tudi na obmejne Slovence bo to kvarno vplivalo.«160
27. decembra 1917 je bil v Ljubljani shod nove SLS. Njen predsednik je po-
stal kanonik dr. Andrej Kalan. V stranki je bila zastopana liberalno narodna 
frakcija prejšnje SLS (mladini), vmes pa je bilo nekaj narodno čuječe duhovšči-
ne. Nova stranka se je polastila katoliških časnikov, v katerih je napadala svoje 
politične nasprotnike starine, liberalce in socialdemokrate pa je v glavnem pu-
stila pri miru. Tovrstnemu postopanju se je uprla starejša duhovščina.
Knezoškof Jeglič je obe strani skušal miriti, čeprav je postajal vedno bolj 
jugoslovansko usmerjen. Zastopniki prenovljene SLS so zagovarjali stališče, da 
se čvrsto držijo načel katoliške vere. V odnosu do Šušteršičeve kmečke stranke 
in liberalcev so pričakovali, da bodo prenehali z napadi in da bodo v narodnih 
zadevah stopili skupaj. Jeglič se je bal širjenja novih svobodomiselnih idej pre-
ko knjig in časopisov nazorsko drugače usmerjenih, zato je vernike pozval, naj 
berejo le katoliške knjige in časopise.161
Tudi duhovnike je poleti 1918 navduševal za politično delo v prenovljeni 
SLS. Bolelo ga je, da mu niso sledili starejši župniki, ki naj bi zaradi lojalnosti dr. 
Šušteršiču izgubljali zaupanje in veljavo pri ljudeh. Jeglič je zapisal: »Ljudstvo 
se skuša v SLS organizirati brez njih. In največja nevarnost obstoji za dotične 
župnije, da ljudstvo, ločeno od gospodov duhovnikov, odpade naposled tudi od 
stranke in katoliških nazorov. Zato prosim, nujno prosim in zaklinjam vse go-
spode: Kar Vas že je v SLS, ostanite ji zvesti, podpirajte in vodite njeno vsestran-
sko politično, gospodarsko, družabno162 in kulturno organizacijo; kar Vas pa še 
omahuje ali še ob strani stojite, iz ljubezni do vernikov, iz ljubezni do Cerkve 
in spoštovanja do škofa, ki je od Boga postavljen za voditelja, premagujte razne 
osebne pomisleke, pristopite SLS in v tej ljubezni pomagajte, da se organizacija 
stranke izvede do zadnjih vasi in tako poveča odporna moč za obrambo našega 
katoliškega svetovnega naziranja.«163
8.2 Prvi Jegličev pogled na prvo svetovno vojno in politično dogajanje
Jegličeve ugotovitve, ki jih je ob koncu vojne posredoval duhovnikom, so 
bile naslednje. Avstrija je Slovence in južne Slovane vedno tlačila. Posebno ob-
mejni Slovenci so trpeli ponemčevanje. Slovenci so imeli le toliko pravic, kolikor 
so si jih izbojevali. Ob koncu vojne so trepetali, da ne bodo razkosani še bolj, kot 
so že bili. Krivična politika je Slovence in Hrvate odvrnila od Dunaja oziroma 
Budimpešte. Sprva škof ni odobraval zedinjenja z ostalimi južnimi Slovani, saj 
160 S. Likar, Valentin Oblak, Kronika župnije Kropa 1914–1918, str. 310–311.
161 A. B. Jeglič, Vernikom, v: LŠL 53 (1918), št. VII, str. 84.
162 Družbeno.
163 A. B. Jeglič, Duhovnikom, v: LŠL 53 (1918), št. VIII, str. 101–102.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 209
se je bal revolucije in še večjega razkosanja. Ob začetku vojne ljudje še pomislili 
niso, da bi bili argumenti za vojno napoved Srbiji lažni. Zato sta se dvignila patri-
otska zavest in ogorčenje nad sarajevskim atentatom. Vojna je bila pričakovana. 
Vpoklicane vojake je Cerkev želela obvarovati in jih ohraniti na poti krščanske 
poštenosti. Kmalu se je začelo grozno trpljenje, ki je iz dneva v dan naraščalo. 
Kmetje so morali oddajati živila, da bi preskrbeli z njimi vojsko, a vmes so se 
vrinili mešetarji, ki so barantali za dobičke. Krivice so se godile ob popisovanju 
in odvzemu pridelkov. Ljudi so oblasti prepričevale, da je denar najbolj varno 
naložen v vojnih posojilih, ki naj bi bila izraz patriotizma. Številni so potem 
izgubili osebno premoženje, svojega pa v veliki količini tudi Cerkev. Ljudi je 
silno prizadel odvzem zvonov in orgelskih piščali. Škof je o tem zapisal: »Vedno 
so nam grozili, da nam vzamejo s silo, ako ne damo dragovoljno. […] Povedali 
smo jim, kako se nam zdi, da od zvonov pride kaj malo v vojne potrebe, marveč 
ostane le preveč od njih v rokah judovskih goljufov: vse to so nam utajili.«
Že na začetku vojne se je čutilo, da vojaške oblasti sovražijo Cerkev in Slo-
vane. Veliko ljudi so po krivici odgnali od doma na določen kraj, kjer so živeli 
pod nadzorom. Mnoge so zaprli za prazen nič. Novice s srbskega bojišča so bile 
pošastne, saj so avstrijski vojaki kar na slepo obešali in morili ljudi. Poveljniki 
so surovo postopali s slovenskimi vojaki in jih pošiljali v prve bojne vrste, da bi 
jih čim več padlo. Majniška deklaracija 1917 je izrazila željo Slovanov, da se od 
Nemcev in Madžarov popolnoma ločijo in osnujejo lastno državo pod habs-
burškim žezlom. Nasprotniki so začeli naše poslance napadati v parlamentu. 
Podobno gibanje za združitev Jugoslovanov se je začelo tudi izven monarhi-
je. Jeglič je spoznal, »da bomo Slovenci za vekomaj izgubljeni, ako ne dobimo 
sedaj v tej vojski lastne države, združeni s Hrvati in Srbi. […] Sklenil sem, da 
zberem vse stranke, da podpišemo vsi deklaracijo in jo brez strahu objavimo 
ministrom, cesarju in vojnemu svetu.« Od septembra 1917 se je razširilo dekla-
racijsko gibanje, ki so mu nasprotovali Nemci in Madžari. Škof je zapisal: »Da, 
cesar Karel je imel prekoristne namene za ureditev Avstrije. Hotel je priznati 
pravice vseh narodov v njej.«
Jeglič je propad katoliške Avstrije pripisal tudi pruski protestantski politiki 
nemškega cesarja, ki je avstrijskega prisilil v vojaško, gospodarsko in politič-
no podreditev. »Očitno so se delale priprave za ustanovitev nemškega mostu 
do Trsta.« Avstrija je spričo vojnih dogodkov začela razpadati sredi oktobra 
1918. Silni dogodki so Slovence prehiteli. Nemčija in Avstrija sta sprva ponudili 
Wilsonu mir. 16. oktobra 1918 je cesar Karel izdal manifest, v katerem je sprejel 
Wilsonova načela o samoodločbi narodov. Ker je izvzel narode pod madžarsko 
krono, med njimi Hrvate, so le-ti postali naklonjeni združitvi s Srbi. Medtem 
se je pripravljala Narodna vlada. Potrdilo jo je Narodno vijeće v Zagrebu 31. ok-
tobra, naslednji dan pa so že proslavljali ustanovitev Države SHS v cerkvah. Že 
210 Matjaž Ambrožič
29. oktobra je bil v Ljubljani velik shod v podporo Jugoslaviji, a govorniki niso 
jasno omenili ali jo želijo pod habsburškim žezlom ali v povezavi s Kraljevino 
Srbijo. V naslednjih tednih so pripravili vse potrebno za združitev s Kraljevi-
no Srbijo in Črno goro v Kraljevino SHS 1. decembra 1918. »Taka združitev je 
bila potrebna, ker drugače ententa Jugoslavije ne bi sploh priznala in kmalu bi 
bili žrtev Lahov, Nemcev in Madžarov, potem pa gorje nam.« Problematična je 
ostala situacija z današnjimi zamejskimi Slovenci.
Ljudstvo je zapustilo Avstrijo brez bolečin in obotavljanja. »Pekle so nas 
krivice, in sicer stoletne krivice, ki nam jih je prizadevala avstrijska vlada in 
so jih Habsburžani potrjevali.« Jegliča je skrbela tudi državna ureditev nove 
jugoslovanske države; republika ali kraljevina, avtonomija ali centralizacija … 
Skrbelo ga je, kakšno bo razmerje nove države do Katoliške cerkve, saj je šlo za 
združitev s pravoslavno državo in muslimani v Bosni. Škofje so upali na skleni-
tev konkordata s Svetim sedežem.
Jeglič je ocenil, da so številni možje in fantje tudi po vojni izkušnji ostali 
verni in dobri. Prejemali so zakramente in se udeleževali sv. maš. Molili so in 
ohranjali treznost. Mladeniči so se zopet prijavljali k Orlom in Marijini družbi. 
Precej mož in fantov pa se je v vojski spridilo in so se surovo obnašali do žena 
in mater. Nekaterim ni bilo več mar za Cerkev. Škof je prosil duhovnike, da bi 
do njih postopali milo, saj so izkusili veliko hudega in slabega. Nevarnost naj bi 
predstavljali tudi oživljeni plesi. »Naj bi se plesa zdržale vsaj dekleta iz Marijine 
družbe!« Nova nevarnost za moralno življenje naj bi bile tudi gledališke igre z 
mešanimi vlogami. »Celo telovadbo hočejo naša dekleta. Moj Bog, saj dekliško 
telo ni za tako telovadbo, kakor je telo mladeniča.«164
9 POVZETEK
Optimističen začetek prve svetovne vojne je naznanila mobilizacija fantov 
in mož, ki se je tekom vojne večkrat ponavljala. Povzročila je pomanjkanje mo-
ške delovne sile na kmetih in v tovarnah. Prvi ranjenci z bojišč v Srbiji in Galici-
ji so naznanili krvave posledice vojne. Prišlo je do zasedbe cerkvenih šolskih in 
ostalih javnih poslopij, ki so se namenila za improvizirane bolnišnice. Cenzura 
je poskrbela, da so bile informacije o dogajanju na bojiščih skope. Prve realne 
ocene so podali šele ranjenci in vojaki, ki so prišli na dopust. Vstop Italije v voj-
no 23. maja 1915 je frontno črto premaknil na meje dežele Kranjske, ki je postala 
zaledje soške fronte. Dve leti so bile po hišah in skednjih nastanjene različne 
vojaške enote, ki so se zgostile zlasti oktobra 1917 pred prebojem soške fronte 
pri Kobaridu. Čez deželo je šel val beguncev z Goriške in s Primorske, ki se je 
pridružil beguncem iz Galicije. Nov položaj je povzročil vsesplošno pomanjka-
164 A. B. Jeglič, Duhovnikom, v: LŠL 54 (1919), št. II, str. 10–14.
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 211
nje in draginjo. Vojaška oblast je rekvirirala konje, živino, pridelke, seno, vo-
zove, orodje, vosek, olje … Z aprovizacijo je vojno-žitni zavod ljudi oskrboval 
z minimalnimi količinami pšenice, otrobov in krmil za živali. Za živila so bile 
uvedene karte, razcvetela pa se je črna borza z oderuškimi cenami. Dodatno so 
ljudi gospodarsko oslabila vpisovanja vojnih posojil, v katerih so zaradi inflacije 
in razpada države izgubili ogromne vsote denarja. Posebno poglavje so predsta-
vljali vojni ujetniki; domači in tuji.
Potek vojne je vplival tudi na versko življenje. Vpoklicani so dokaj mno-
žično prejeli sv. zakramente. Del mlajših duhovnikov je bil vpoklican za vojne 
kurate. Duhovniki so tekom vojne dobivali različna navodila za pojasnjevanje 
ukrepov vojaških oblasti. Odprla so se tudi vprašanja duhovne oskrbe ranjen-
cev, ujetnikov, porok, pokopov drugovercev … Po župnijah so bile organizirane 
nabirke za vojake, vdove, sirote, pa akcije pletenja nogavic za vojake, zbiranja 
divjega kostanja, žira … Duhovniki in redovniki so pripravili razna romanja 
in molitvene pobožnosti za »uspeh« vojne oziroma za mir. Zlasti velja izposta-
viti vlogo Marijinih družb in ostalih verskih združenj za ohranitev vernosti in 
morale pri ljudeh. Vernike je še posebno prizadela oddaja cerkvenih zvonov 
(1916–1917), orgelskih piščali in bakrenih cerkvenih streh (1917–1918).
V vojni projekt sta bila vpeta tudi ljubljanski knezoškof dr. Anton B. Jeglič 
in njegova duhovščina. Njeno pastoralno in politično delovanje je škof v prvih 
letih vojne usmerjal v duhu avstrijskega patriotizma. Pomembnejši »ljubljan-
ski« duhovniki politiki so bili: dr. Evgen Lampe, dr. Janez Ev. Krek in dr. Andrej 
Kalan. Poleti 1915 se je zgodil razkol v SLS med mladini in starini. Politično je 
odmeval zlasti po župnijah, saj je povzročil tudi razkol med mlajšo in starejšo 
duhovščino. Omeniti velja vpliv knezoškofa Jegliča na deklaracijsko gibanje, 
razpad monarhije in prevrat ter nastanek nove Države SHS.
Posledice prve svetovne vojne lahko strnemo v več skupin. 1. Verske posle-
dice: upad verskega življenja pri moških (fantih). Pojavila sta se verska mlačnost 
in brezboštvo. Opazen je bil delni upad duhovnih in redovnih poklicev. Pojavi-
lo se je nasprotovanje Cerkvi, zlasti pri prvih komunistih. 2. Moralne posledice: 
zelo se je razširilo preklinjanje, povečalo se je število alkoholikov in posledični 
propad kmetij. Pomanjkljiva je bila tudi skrb za vojne invalide in preživele vo-
jake. 3. Materialne posledice: razvrednotenje denarja zaradi inflacije in razpa-
da države. Škofija, kapitelj in župnije so izgubili večino kapitala, naloženega v 
vojnih posojilih. Ostale so le nepremičnine. Propadle oziroma skrčene so bile 
mašne in ostale cerkvene ustanove. Po vojni so se pojavile finančne težave z za-
gotavljanjem dohodkov duhovnikom in cerkvenim uslužbencem (organistom, 
cerkovnikom). Škofija je težko servisirala patronatne obveznosti do župnij pod 
njenim patronatom, hkrati pa je morala prevzeti tudi kompetence nekdanjega 
212 Matjaž Ambrožič
deželnega kneza (cesarja) do patronatov Kranjskega verskega sklada. Sanacija 
izgube zvonov je bila za župnije velik finančni zalogaj.
KLJUČNE BESEDE: Ljubljanska škofija, prva svetovna vojna, rekvizicija, apro-
vizacija, Slovenska ljudska stranka, zvonovi
Summary
THE INFLUENCE OF THE FIRST WORLD WAR ON PEOPLE, THE 
FUNCTIONING OF THE CHURCH, AND POLITICAL EVENTS IN DIO-
CESE OF LJUBLJANA
The optimistic beginning of the First World War was announced by the 
mobilisation of boys and men, which was repeated several times during the 
war. It caused a shortage of male workers in the countryside and in factories. 
The first wounded from the battlefields in Serbia and Galicia made the bloody 
consequences of war very clear. Ecclesiastic schools and other public facilities 
were commandeered to serve as improvised hospitals. Censorship made sure 
that information regarding events on the battlefields was scarce. The first real-
istic assessments were provided by wounded soldiers and those on leave. The 
entry of Italy into the war on May 23rd 1915 shifted the front line to the borders 
of the land of Carniola, which then became the hinterland of the Isonzo Front. 
For two years homesteads and barns were taken over by different military units, 
the highest concentration of which occurred in October 1917, just before the 
Isonzo Front was breached at Kobarid. The land was inundated with refugees 
from the regions of Goriška and Primorska, who joined the refugees coming 
from Galicia. The new situation caused general shortages and price rises. The 
military authorities requisitioned horses, stock, crops, hay, wagons, tools, wax, 
oil etc. Through provisions the body charged with responsibility for grain pro-
vided people with minimal amounts of wheat and bran, and fodder for ani-
mals. Coupons were introduced for food and the black market with its usurious 
prices boomed. People were additionally economically weakened by war loans 
which lost them enormous sums of money due to inflation and disintegration 
of the state. Prisoners of war, both, domestic and foreign, were a special case.
The course of the war also influenced religious life. Conscripted men wide-
ly received holy sacraments. Some of the younger priests were drafted as army 
chaplains. During the war priests were given various instructions on how to ex-
plain the actions of military authorities. Questions arose regarding the spiritual 
care of the wounded, prisoners of war, marriage, burial of people of different 
Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje Cerkve in politično dogajanje v ljubljanski škofiji 213
religions etc. Parishes organised collections for soldiers, widows and orphans; 
they also organised the knitting of socks for the soldiers, collections of horse 
chestnuts and beechnuts etc. Priests and monks prepared various pilgrimages 
and devotional pieties for »success« in the war or for peace. The role of St Mary’s 
societies and other religious associations should be highlighted because they 
worked for the preservation of faith and morals in people. Believers were espe-
cially hurt by the seizing of church bells (1916–1917), organ pipes and copper 
church roofs (1917–1918).
The Ljubljana Prince Bishop Dr Anton B. Jeglič and his clergy were also 
involved in this war project. The pastoral and political actions of the clergy 
during the first years of the war were directed by the bishop in the spirit of Aus-
trian patriotism. The most important »Ljubljana« priest – politicians were: Dr 
Evgen Lampe, Dr Janez Ev. Krek, and Dr Andrej Kalan. In the summer of 1915, 
a split happened in the Slovenian People’s Party between groups of ‘mladini’ 
and ‘starini’. This echoed politically, primarily through parishes, because it also 
caused the divide between the younger and the older generations of the clergy. 
Additionally, the influence of Prince Bishop Jeglič on the declaration move-
ment, the disintegration of the Monarchy, its overthrow and emergence of the 
new State of Slovenians, Croats, and Serbs needs to be mentioned.
The consequences of the First World War can be summarised into several 
groups: 1. Religious consequences: decline of religious life among men (boys). 
Religious apathy and atheism appeared. A partial decline in spiritual and mo-
nastic professions can be noticed. Contradiction to the Church occurred, es-
pecially with the first Communists. 2. Moral consequences: cursing spread 
immensely, the number of alcoholics rose and the consequent ruin of farms 
increased. Care for war invalids and surviving soldiers was also insufficient. 3. 
Material consequences: the devaluation of money due to inflation and disinte-
gration of the state. The diocese, chapter, and parishes lost most of their capital 
invested into war loans. All that remained was the real estate. Mass and other 
religious foundations were made bankrupt or were reduced. After the war, fi-
nancial difficulties arose around the provision of income for priests and church 
employees (organists, sextons). The diocese had a hard time servicing patron-
age duties towards parishes under its patronage, because it had at the same time 
to assume the responsibilities of the former land prince (the emperor) towards 
the patronages of the Carniola religious fund. The restoration of the requisi-
tioned church bells was a major financial burden for the parishes.
KEY WORDS: Ljubljana diocese, First World War, requisitioning, provisions, 
Slovenian People’s Party, church bells