Poštnina v SHS plačana v gotovini. I Vsebina 1.- -Z zvezka. ' Stran Stran Ob novem letu 1 Redovni post Asketična šola ali vadnica popol- Spomini iz misijonskega življenja . 22 nosti 2 Razgled po serafinskem svetu . . 27 Pomen tretjega reda za dušno pa- Dopisi stirstvo 10 Priporočilo v molitev Načelna razprava o tretjem redu . . 14 • Zahvala za uslišano molitev . . . 32 Korupcija 18 Darovi „Cvetje“ izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša za celo leto 10 Din. — Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan v Ljubljani. Naznanilo dopisnikom in naročnikom. Spise pošiljajte vsaj 35 dni poprej, predno izide zvezek, v katerem bi spis radi imeli, naznanila, priporočila, zahvale pa mesec dni popreje. Vsaki spis, naznanilo, priporočilo, zahvala itd. mora imeti pravi podpis onega, ki želi, da se kaj v Cv. natisne. Pisem brez podpisa ne sprejemamo in vsebine ne objavljamo in jih sploh f ne prebiramo. — Tega prvega zvezka smo dali veliko več natisniti, kaker je dosedanjih naročnikov, da bomo mogli vsem novim naročnikom postreči. Novi molitvenik je dovršen in odobren od postavnih oblasti, ni pa še v celoti dotiskan. Vezati ga bomo dali v usnje, v polusnje in v platno, zato bi radi vedeli, koliko bi jih rado imelo molitvenik vezan v usnje in koliko v polusnje t. j. hrbet in vogale v usnje. V molitveniku bo tudi „Mali oficij bi. D. M.*, ki ga vodilo predpisuje mesto redovnih očenašev. Mnogim bo ž njim vstreženo, nekateri ga pa morebiti ne želijo. Zato bote mogli dobiti molitvenik brez oficija ali z oficijem. Prosimo, da bi tudi glede tega pri naročilu izrazili svojo željo do meseca februarja. Cene sedaj še ne moremo naznaniti, ker nam še ni znana; gotovo pa je, da bomo nastavili najnižjo, ki bo mogoča, ker ne maramo iskati dobička in želimo le postreči in tretjemu redu koristiti. Kedor naroči do 1. marca skupno najmanj 25 izvodov in takoj, ko bo naročeno prejel, tudi denar pošlje, bo dobil molitvenike pen. ceni tiskarne. Kedor želi, dobi molitvenik v zloženih polah in ga da lehko sam vezati. — Vsebina molitvenika je sledeča: Tri najvažniša papeška pisma o tretjem redu — Kratka razlaga vodila — O odpustkih, pravicah in dovoljenjih — Zveličavne misli za vse dni odpustkov — Redovne molitve — Razne molitve (dve jutranji, dve večerni, dve sv. maši, spovedne, dve obhajilni, za odpustke) — Razne pobožnosti (štiri devetdnevnlce, več litanij, za češčenje presv. Imena in Srca Jez., sv. križev pot za osebe po popolnosti hrepeneče, petnedeljska na čast ranam sv. Fr., trinajst torkov na čast sv. Ant. Pad., šestnedeljska na čast sv. Ludoviku) — Obrednik. E® Književnost. §j§ XL, tečaj. Ip. MAVRIČU TERAŠ. Milosti in dobrote tretjega reda. loveku je prirojeno, da misli pri vsakem koraku na samega sebe. Ako se hoče vpisati v kakšno društvo, se gotovo poprej vpraša, kakšno korist bo imel od društva. Ravno tako se lehko tudi vsak kristijan vpraša in reče: „Kaj pa imam od tega, ako sem v tretjem redu?" Dokler ne ve, kakšno korist in kakšne dobrote mu daje tretji red, tako dolgo ne bo za njega zavzet 'n navdušen. Kedor pa pozna dobrote in milosti tretjega reda, ta se ga bo z veseljem oklenil in bo rad izpolnjeval tretjeredne dolžnosti. Zato vam tokaj naštejemo in opišemo milosti in dobrote tretjega reda, da ga bote še bolj ljubili in ga še z večjo vnemo tudi drugim priporočali. 1. Varstvo presvetega Srca Jezusovega. Prva milost in dobrota tretjega reda je varstvo Jezusovega presv. Srca. Sv. Frančišek je bil po svoji veliki in izredni ljubezni do Boga jako podoben Jezusovemu Srcu. Ljubil je Boga s tako veliko ljubeznijo, da je po vsi Pravici zaslužil častni naslov „Serafinski“. Ker je bil sv. Frančišek Jezusu toko podoben po svojem mišljenju in duši, zato ga je Bog odlikoval z Jelovimi peterimi ranami, da mu je postal podoben tudi po telesu. Sv. Bo-naventura pravi, da je sveti Frančišek tisti angelj, o katerem govori sv. Janez v svojem Skrivnem Razodetju: „In videl sem od vzhoda prihajati druzega ar>gelja, ki je imel na sebi znamenje živega Boga." (7, 2.) Ako Jezus ne bi bil imel sv. Frančiška tako rad, bi mu gotovo ne bil podelil tako izredne Milosti, da je smel nositi njegove petere rane. Jezus je tudi izrecno razodel, kako drag je sv. Frančišek njegovemu Presv. Srcu. Dne 4. oktobra 1686. je imela blažena Marjeta Alakok prikazen, v kateri je videla sv. Frančiška obdanega z nepopisljivo lepoto in z neizrek-'jivim sijajem, kakršnega niso imeli drugi svetniki. Pri tej priložnosti ji je Jezus naročil, naj si izbere sv. Frančiška za patrona pri upeljavi in razšir-tonju pobožnosti do njegovega presv. Srca. Vse to je jasen dokaz, da Jezusovo božje srce ljubi sv. Frančiška. Če pa božje Srce tako iskreno ljubi svetega očeta Frančiška, bo gotovo prav vroče ljubilo in vzelo pod svoje varstvo tudi vse Frančiškove otroke, torej tudi vse tretjerednike. O kako velika milost in dobrota, kako sladka tolažba in nepopisljiva sreča za vsakega tretjerednika je varstvo božjega Srca Jezusovega! Po vsej pravici lehko tretjeredniki vzdihnejo in rečejo: „Srce Jezusovo, tvoji smo in tvoji hočemo biti!" 2. Varstvo preblažene Device Marije. Druga milost in dobrota, ki jo daje tretji red svojim udom, je varstvo preblažene Device Marije. Sv. Frančišek je bil goreč častivec Matere božje. Sestavil si je posebno molitev, s katero je slehrni dan pozdravljal nebeško Kraljico. Najraje je molil v takih cerkvah, ki so bile posvečene Materi božji. Gojil je tudi iskreno željo, da bi se mogel za stalno naseliti poleg kakšne Marijine cerkve. V ta namen se mu je zdela najbolj primerna neka Marijina cerkvica blizu Asiza, katero so nazivali Angelsko Mater božjo in je bila last benediktincev iz Subijaka. Sv. Frančišek je prosil benediktince, naj mu jo odstopijo. Ko je opat uslišal njegovo prošnjo, je še isti dan šel k nji in jo je začel takoj popravljati, bila^ je namreč v slabem stanju. Tamkaj se je potem naselil in je najraje tam prebival. V tej cerkvici se mu je Marija večkrat prikazala in se prav ljubeznivo ž njim pogovarjala. V tej cerkvici je sv. Frančišek priporočal Mariji svoje ustanove, se potapljal v molitev in premišljevanje ter je v nji prejel tudi porcijunkulski odpustek. Kjer je sv. Frančišek ustanovil kak samostan, je navadno posvetil redovno cerkev Materi božji. Sv. Frančišek je pa hotel ljubezen do Marije zasaditi tudi v srca svojih otrok. Zato je leta 1219. naročil vsem svojim sobratom-duhovnikom, naj opravljajo vsako saboto sveto mašo na čast brezmadežnemu spočetju Marije Device in naj postavijo po svojih cerkvah altar Brezmadežne. Frančiškovi otroci so zvesto posnemali svojega duhovnega očeta v češčenju Matere božje. Vedno so z veseljem častili Marijo in tudi druge vnemali za Marijino češčenje ter se najbolj potegovali, da bi se nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju razglasil za versko resnico. Sveti Frančišek in vsi trije od njega ustanovljeni redovi so si torej nekako zaslužili, da jih sprejme Marija pod svoje posebno varstvo, da vživajo vsi tisti Frančiškovi otroci, ki posnemajo svojega duhovnega očeta v češčenju Matere božje, posebno Marijino ljubezen in varstvo. Pravi Frančiškovi otroci so tudi Marijini otroci in zato jih Marija nikedar ne zapusti in nikedar na nje ne pozabi. O, kako sladka tolažba za vsakega Iretjerednika, če se spomni, da je Marijin otrok in da je pod njenim posebnim varstvom 1 3. Varstvo svetega Frančiška. Tretja milost in dobrota, katere so deležni vsi dobri tretjeredniki, je varstvo sv. Frančiška. Sv. Frančišek je njihov mogočen priprošnjik in za- 3 ščitnik pri Bogu. Njegova priprošnja ima pri Bogu veliko moč, saj je bil že v življenju izvoljeni ljubljenec božjega Zveličarja in po svojih peterih ranah njegova verna podoba. Že na zemlji je Bog rad uslišal njegove prošnje, koliko bolj ga bo sedaj, ko je pri Bogu. Z otroškim zaupanjem se lehko tretjeredniki zatekajo k svojemu duhovnemu očetu sv. Frančišku. On jih ljubi in prosi za nje pri Bogu. Sv. Frančišek ne bo nikedar pozabil na tiste, ki nosijo njegov škapulir in živijo po njegovih predpisih. Varstvo in priprošnja sv. Frančiška je velika dobrota, ki jo nudi tretji red svojim udom. Pa ne samo sv. Frančišek, ampak vsi sveti iz treh Frančiškovih redov so prijatelji in priprošnjiki tretjerednikov. Vsi, ki so nekoč spadali na zemlji k Frančiškovi družini in so sedaj v nebesih, se smatrajo za brate in sestre iretjerednikov. Zato pa tretjerednike prav posebno ljubijo in jim na vse mogoče načine pomagajo. Blager, trikrat blager vsem tretjerednikom, ker imajo v nebesih tako mogočne zaščitnike in priprošnjike. Ponosni smejo biti na nje. Kaker je nekoč rekel stari Tobija svojemu sinu, tako lehko rečejo tudi tretjeredniki: „Mi smo otroci svetnikov in pričakujemo tisto življenje, ki ga bo Bog dal tistim, ki v svoji zvestobi ne odnehajo od njega." (Tob. 2, 18.) 4. Izvrsten pripomoček zveličanja. Četrta milost in dobrota, ki jo daje tretji red svojim udom, obstoji v lem, da jim pomaga priti v nebesa. Tretji red je namreč eden izmed najboljših pripomočkov zveličanja. Kedor stopi v tretji red, napravi velik korak proti nebesom. Odpove se načelom sveta in da grehu slovo. Pred Bogom in pooblaščenim mašnikom slovesno izjavi, da hoče zmirom natančno in vestno spolnjevati božje in cerkvene zapovedi ter živeti in umreti ko dober kristijan. Tretjerednik zapusti široko pot pogubljenja, in nastopi ozko pot, ki pelje proti nebesom. In to je začetek zveličanja. Kedor se pa ne more odpovedati svojim grešnim navadam in se odločiti za pravo krščansko življenje, tudi ne sme pričakovati, da bo v nebesa prišel. Njegovo večno zveličanje je v veliki nevarnosti. Tretjerednik se pa s tistim dnem, ko stopi v tretji red, za mnogo približa nebesom. Seveda je hoja po potu zveličanja precej težavna. Zato pa tretji red svoje ude neprestano navaja k pobožnemu in čednostnemu življenju in jih odvrača od različnih nevarnosti zveličanja. Tako pomaga tretji red svojim udom, da ostanejo stanovitni v dobrem in ne zabredejo v grešno življenje. To je pa sila velike važnosti. Človek je, kaker uči vsakidanja skušnja, omahljiv in lahkomišljen, nestanoviten in površen, hitro se utrudi in naveliča premagovanja in zatajevanja. Zato mu je treba neprestane spodbude k dobremu, ker drugače kmalu pozabi na svoje krščanske dolžnosti. Odtod sledi, da je tretji red zares velika dobrota, ker daje človeku zveličavne predpise za življenje in ga varuje pred slabim, 4 Tretji red sicer omejuje človekovo vnanjo slobodo, priveže ga k različnim dobrim delom, kaker priveže vinogradnik trto h kolu, da se ne plazi po tleh, temveč lepo raste in rodi grozdje. Toda vezi, s katerimi je tretje rednik privezan k izpolnjevanju krščanskih dolžnosti, so vezi zveličanja. Tretji red je tudi zaradi tega izvrsten pripomoček zveličanja, ker ima posamezen tretjerednik v svojih redovnih bratih in sestrah lepe zglede in močno oporo. Dober zgled pa je zanj neprestani opomin, kako mora tudi on pobožno moliti, pridno hoditi v cerkev in se vaditi v vseh krščanskih čednostih. Vse to ga potrjuje v dobrem, navdušuje za čednostno življenje ter mu tako pomaga, da pride laglje v nebesa. Prav posebno pa navaja tretji red svoje ude k sprejemanju svetih zakramentov. Navaden kristijan, ki ni v tretjem redu, hodi k spovedi in k svetemu obhajilu, kedar se mu zljubi; tretjerednik je pa dolžan iti vsaki mesec, ker mu to zapoveduje vodilo. Ravno mesečno sv. obhajilo pa obvaruje tretjerednike pred smrtnimi grehi. Tisti tretjerednik, ki točno spolnuje vodilo tretjega reda, se bo gotovo zveličal. To je razodel in obljubil svetemu Frančišku Bog sam in sv. Cerkev to naravnost zagotavlja na dan tretjerednih obljub. Iz vsega tega se vidi, kako izvrsten pripomoček zveličanja je tretji red. Tretji red zares pomaga v nebesa in izkazuje s tem največjo dobroto. 5. Mnogoteri odpustki in druge duhovne dobrote. Peta milost in dobrota, ki jo uživajo tretjeredriiki, so nešteti odpustki in raznovrstne druge duhovne dobrote. Sv. Cerkev je podelila tretjemu redu veliko popolnih in nepopolnih odpustkov. Z odpustki si pa izbriše časne kazni za grehe, katere bi moral drugače trpeti na tem svetu ali pa v vicah. Tretjerednik, ki se pridno poslužuje svojih redovnih odpustkov, pride po smrti naravnost v nebesa, ne da bi se mu bilo treba še kaj pokoriti in trpeti v vicah. O, kako srečni so tretjeredniki, ker imajo tako bogat zaklad odpustkov na razpolago! Blager jim, ako pridno zajemajo iz zakladnice odpustkov! Poleg navadnih odpustkov dobe tretjeredniki večkrat na leto tudi vesoljno odvezo in papežev blagoslov. Po vesoljni odvezi in po papeževem blagoslovu so pa tretjeredniki deležni poleg popolnega odpustka mnogih časnih in večnih, telesnih in dušnih dobrot. Glede odpustkov se torej tretjeredniki mnogo na boljšem, kaker pa navadni kristijani. Prav posebna milost in dobrota, ki jo daje tretji red svojim udoffli je skupnost vseh dobrih del in vsega zasluženja. Karkoli dobrega in za-služljivega stori vsak posamezen Frančiškov otrok, to koristi tudi vsem drugim Frančiškovim otrokom. Ako opravlja eden ali drugi član prvega, druzega ali tretjega reda dobra dela, recimo, da pridno moli, se zatajuje, se posti, daje mnogo miloščine, nima zasluženja samo on, ampak ga imajo tudi vsi tretjeredniki. Tako pomagajo Frančiškovi otroci sč svojimi dobrimi deli drug drugemu v nebesa. In ko tretjerednik umrje in se preseli v večnost, mu tretji red pomaga tudi na onem svetu, ako je še kakšne pomoči potreben. Pokojni tretjeredniki so še po smrti deležni mnogih svetih maš, svetih obhajil, svetih rožnivencev in drugih dobrih del, ki jih darujejo za nje še živi tretjeredniki. Vsak tretje-reduik je namreč dolžan za vsakega umrlega tretjerednika moliti sveti rožnivenec in darovati sveto obhajilo ali kako drugo dobro delo. * * * Po vsi pravici torej lehko rečemo, da ne daje nobena bratovščina ali družba svojim udom toliko milosti in dobrot, kaker tretji red sv. Frančiška. Tretjeredniki so pod posebnim varstvom Jezusovega Srca, preblažene Device Marije in svetega Frančiška. Tretjeredniki imajo toliko pripomočkov zveličanja in toliko odpustkov na razpolago, da se prav lehko' zveličajo, ako imajo le voljo zveličati se. Nihče torej ne spolnjuje tretjerednih dolžnosti zastonj. V življenju in po smrti izkazuje tretji red svojim udom nešteto dobrot in milosti! O, da bi se kristjani v večjem številu oklenili tretjega reda, se posluževali njegovih milosti in dobrot ter si nabirali zaklade za nebesa, kaker uči in opominja božji Zveličar Jezus Kristus rekoč: »Nabirajte si zakladov v nebesih, kjer jih molj in rja ne konča in kjer jih tatje ne izkopljejo iri ne vkradejo.* (Mat. 6, 20.) P. MAR1JOFIL HOLEČEK. Tolažnik najboljši nam, Sladkornih gost duš&m, Sladko osvežilo ti! (Binkoštne sekvencije 3. kitica ) 3F= ■■■—P Itfšs&v rez Pret'ravailia lehko trdim,' da ima angelj tolažbe v dolini solz mnogo nujnega in težavnega posla. Saj krvave srca vseh. Teža prekletstva leži na zemlji in raznovrstno zlo kali mir in veselje ---- srca. A največje zlo je greh, neredna nagnenja, strasti ter po- željivost. Ta zla nas neprenehoma nadlegujejo. Spokornika straši pogled v preteklost, pravičnega pogled v bodočnost, vse brez izjeme pa negotovost, kakšna bo naša večnost. Ta stoka • Pod težo dvojb, drugi se zvija v praznoti in zapuščenosti, tretjega preganja nemirna vest. Eden se noč in dan peha za svet, drugi za nebesa. Bogatin, ki bi lehko užival svet, leži prikovan na posteljo, berač pa, ki nima niti za sol, se veseli zdravja še v pozni starosti. Ali se vam ne zdi, predragi bravci, da je človeška družba nepregledna procesija samih trpinov? Gotovo! Zato Pa tudi vsi potrebujemo tolažbe; zato tudi vsi iščemo angelja tolažbe, ki nam bo, kaker nekedaj trpečemu Jezusu na Oljiski gori, prinesel kelih tolažbe in otrl solze bridkosti. In kedo je ta angel tolažbe? Kedo drugi, kaker Sv. Duh — Tolažnik najboljši nam. Sam Jezus Kristus, Sin božji, nas je na to opozoril: „Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo učil vse . . . Zato naj se vaše srce ne straši, in naj se ne boji.* (Jan. 14. 26. 27.) Kako pa Sv. Duh tolaži uboge Adamove otroke? Pri tem tako važnem poslu božje ljubezni se Sv. Duh poslužuje različnih pripomočkov; mej temi zavzemata najodličniši mesti: sv. pismo in sv. zakramenti. Sv. pismo, knjiga vseh knjig, je pisanje, ki ga je nebeški Oče poslal iz nebes svojim v pregnanstvu živečim otrokom. Narekoval je to pismo sam Sv. Duh, „Bog ljubezni in tolažbe* ljudem v tolažbo in razsvetljenje. Umevno je torej, da bi morali mi otroci božji to očetovo pismo pogosto brati. A zdi se mi, da se ga bojimo; saj bi drugače ne bilo mogoče, da bi sv. pismo tako malo poznali, še manj cenili in ga tako malo uvaževali. In vender bi nam moralo biti sv. pismo vodilo našega življenja. Koliko bolje so umeli to skrivnost kristijani prvih časov 1 Le poglejmo jih in učimo se od njih. Oni so sv. pismo vsaki dan z veseljem in pobožno brali ali pa vsaj poslušali; po naukih sv. pisma so uravnali svoje življenje. Iz knjig sv. pisma so zajemali modrost, zato so pa tudi modro živeli. Iz knjig sv. pisma so zajemali spoznanje, da je vse ničemrnost, zato so se pa toliko bolj vadili in urili v nebeški učenosti. V knjigah sv. pisma, ki nam nudijo toliko zgledov polnih tolažbe in spodbude so iskali v urah bridkosti in stiske tolažbo, zato so pa tako vdano nosili jarm zemeljskega življenja in prenašali najgrozovitiša preganjanja. Sv. pismo je bilo kristijanom prvih časov — knjiga življenja, zato so pa tudi raje žrtvovali svoje življenje, kaker pa knjige sv. pisma. Ni čuda, da je bilo njihovo življenje tako sveto; saj jih je sam Sv. Duh vodil po svojih knjigah, polnih svetih navodil, naukov in ukazov. Dandanašnji kristijani sv. pisma več tako ne vpoštevajo, kaker ta zlata knjiga resnično zasluži. Kedo še bere sv. pismo? To svojo nemarnost celo opravičujejo rekoč: „Mi ne smemo brati sv. pisma." Da je ta trditev iz trte izvita laž, je jasno vsakemu razsodnemu resnicoljubu. Sv. Cerkev namreč kristijanom vedno toplo priporoča branje ‘sv. pisma. Ona zahteva, naj pridigar pridiguje na temelju sv. pisma, in kedor ne ravna tako, ta mlati prazno slamo. Sv. Cerkev svetuje duhovnikom, naj prav pridno prebirajo sv. pismo vsaki dan, ker bodo iž njega zajemali učenost, luč in modrost za svojo ne ravno lahko službo v vinogradu Gospodovem. Sv. Cerkev je vedno pospeševala poljudne izdaje sv. knjig namenjenih svetnim ljudem. Sv. Cerkev torej močno želi, da bi kristjani mnogo in radi brali sv. pismo, a kristijani nočejo poslušati svoje matere. Le poglejmo, kako je v tem oziru med Slovenci. Mi Slovenci imamo dobro in lepo sestavljeno sv. pismo, ki ga je izdala družba sv. Mohorja. A kaj je ž njim ? Vse zaprašeno leži kje za pečjo ali v podstrešju, kjer ga glodajo miši, podgane in črvi. Če ga ni zadela ta usoda, ga pa najdeš celo na nedostojnih krajih, ali pa v jedilnih shrambah, kjer ga rabijo za zamaške ali pa za zavitke. Ali ni to zloraba svetopisemskih knjig? Nikari posnemati takih kristijanov; spoštujte te sv. knjige! Pogosto jih prebirajte z razlaganjem vred, posebno sv. evangelije; zapomnite si dobro prelepe podučne zglede, ki vam jih nudi ta nebeška knjiga življenja, katere globokih studencev modrosti in tolažbe ne bote nikedar izčrpali, ker jih na-polnuje sč svojo modrostjo in tolažbo neskončno modri tolažnik Sv. Duh. Nauki in zgledi teh knjig vas bodo tolažili v urah poskušnje, da ne bote omagali, ampak da bote pogumno in neustrašeno nadaljevali hojo za Kristusom. A s tem, da sami spoštujete in prebirate sv. pismo, še nikaker niste zadostili dolžnosti, ki jo imate do sv. pisma. Navajati morate tudi druge k branju sv. knjig. S tem bote vršili brez vrišča in hrušča delo preporoda človeške družbe, ki je v svoji razdvojenosti tako zelo potrebna dobrega tolažnika 'n veščega vodnika v zaslepljenosti, v kateri je popolnoma zgrešila svoj namen na zemlji in ž njim tudi svoj konečni cilj. Drugi pripomoček, katerega se poslužuje sv. Duh, da nas tolaži, so sv. zakramenti. Tolaži nas zavest, da smo pri sv/ krstu postali člani in otroci sv. Cerkve ustanovljene od Jezusa Kristusa v zveličanje vseh, ki jo sprejmejo za svojo duhovno mater, in ki se ravnajo po njenih naukih. Kako tolažilno je za nas, da smemo sč sv. apostolom Pavlom govoriti: „Vem, komu sem verjel in sem prepričan, da more to, kar mi je izročil, ohraniti do tistega dne.“ (II. Tim. 1, 12) Apostol hoče reči: Vem, kako resničen je Bog v svojih obljubah in kako mogočen, da jih izpelje. Zato sem izročil njemu sebe, svoje zdravje, trpljenje in napore, ki so sadovi mojega oznanjevanja. Vse to je v njegovih rokah dragoceno seme, iz katerega bo zrastla slava in sreča za tisti dan, v katerem bo on povrnil vsaketeremu plačilo za storjeno delo. (Martini: La sacra Biblia XII. 181.) V sredi boja „z mesom in krvjo, s poglavarstvi in oblastmi, z gospodovavci temnega sveta in hudobnimi duhovi v podnebju*1 (Efez. 6, 12.) v tem boju nas tolaži zavest, da nas je Sv. Duh pri zakramentu sv. birme sprejel za svoje vojščake in nas je oborožil sč svojimi sedmerimi darovi, da ne opešamo vsled ran zadobljenih v krvavem metežu, da ne omagamo, ampak da se vztrajno borimo do konečne zmage. Kaj naj rečem o tolažbi, ki jo zajemamo iz zakramenta sv. pokore? Kaj doživlja grešnik, ko zasliši besede odpuščenja, ki mu jih govori spovednik v imenu Jezusovem, o tem piše sv. Avguštin: „Ako je že sladko jokati nad storjenimi grehi, o kako sladko bo še le veseliti se s teboj, o Bog! Več veselja sem občutil v eni solzi kesanja, kaker v vsem uživanju svetnega veselja. ** Ali naj vam nadalje opišem veselje in tolažbo, ki jo čuti in doživlja naša duša, kedar se dobro pripravljena v srčnem hrepenenju združi sč svojim Ženinom, evharističnim Jezusom? Ne zdi se mi neprimerno! Pojdite sami k njemu, poskusite in sami boste občutili, kako sladak je Gospod onim, ki Sa ljubijo; spoznali bote razpoloženje neveste v Visoki pesmi, ko kliče: „Povej mi ti, ki te ljubi moja duša, kje paseš, kje počivaš opoldne, da ne začnem tavati za čredami tvojih tovarišev". (1. 6.) »Posipajte me s cvetlicami obsujte me z jabolki, ker od ljubezni medlim". (2. 5.) „Jaz spim, pa moje srce čuje glas mojega ljubega in moj ljubi je moj" (6. 2), in doživeli bote, če bote sodelovali z milostjo sv. obhajila, kar je doživel David, ko je na begu pred Savlom poln hrepenenja po Bogu klical: »Eno sem Gospoda prosil in ga še bom prosil, da bi prebival v Gospodovi hiši, da bi gledal sladkost Gospodovo in obiskoval njegov tempel" (Ps. 26, 4.) „0 Bog, moj Bog, se svitom vred čujem pri tebi, mojo dušo žeja po tebi ... o kedaj bom vender prišel k tebi" (Ps. 62, 2). Ali ste že bili kedaj pri bolniku, borečemu se sč smrtjo in stoječemu pred pragom večnosti? Tu nam stopi jasno pred oči vsa človeška slabost. Že sama misel na smrt je grenka in strašna, kaj še, če moraš smrti od blizu gledati v obraz. Kje je dobil bolnik, ki je še pred kratkim trepetal ko trepetlika, obupaval ko vtopljenec, ki se krčevito oprijemlje slamnate bilke, toliki mir in tolažbo, da kliče sč sv. Pavlom: »Želim razvezan in s Kristusom biti". Sedaj rad umrjem, o le pridi smrt, ne odlašaj več in pelji me k Bogu. Kaj mislite, odkod ta sprememba? Tolažnik Sv. Duh mu je podelil srčnost in moč v zakramentu sv. poslednjega olja. In vi očetje in matere, vi možje in žene, vaš stan ni nikaker lehak, poln odgovornosti je ter bridkosti in zahteva celega moža, celo ženo. Kot ženin in nevesta sta videla na dan poroke pred seboj lepo, gladko, široko, zložno in senčnato pot, posuto se samimi lepo dišečimi, oko in srce razveseljujočimi cvetlicami. Kako lep se vama je zdel svet, ko sta zapuščala poročni oltar . . . Prepričana sta bila, da vama tega veselja, te sreče ne more razdreti nobena sila, noben vihar. Pa kako kmalu sta morala občutiti, da je sreča opoteča. Vsaki mesec vaju je morda pozdravil s kakšno žalostno novico, vsako leto je potrkala na vrata vajinega raja roka nesreče. Z neusmiljeno roko vama je usoda rušila zlate gradove, ki sta si jih zidala poročni dan; z brezobzirno silo je razpihaval vihar raznih poskušenj lepe sanje medenih tjednov. Morda niti eno leto nista vživala one sreče, onega veselja, o katerem sta sanjala kot ženin in nevesta. A kdo vama je dajal pogum in tolažbo, da navzlic vsemu temu razočaranju nista zgubila srčnosti, ampak da sta z junaško krščansko srčnostjo prestregla vsaki udarec? To pomoč in tolažbo vama je podelil Sv. Duh v zakramentu sv. zakona, ki sta ga pred toliko in toliko leti dobro pripravljena prejela in ki vama je zato neprestano donašal nove dejanske milosti. Ali nam ne dokazujejo te resnice tudi nesrečni in nezadovoljni »krščanski" zakonski ? Večina ljudi misli, da duhovniški stan ne pozna ne solz, ne trnja, da je duhovniški stan eden izmej tistih srečnih stanov, ki jim sonce sreče ni-kedar ne zatone. Če je kedo takih misli, se zelo zelo moti. Odkrito povemo, da cvete ravno duhovniku po srcu božjem malo cvetlic veselja in sreče. Svojo edino veselje zajema iz zavesti, da zvesto vrši službo delavca v vinogradu Gospodovem. Ako pa duhovnik nima te zavesti, kaj naj ga potem Še osrčuje, kaj veseli še na svetu? Ali morda pogled na grešni svet, ki prezira nauk sv. evangelija, ki odklanja ljubeznivo roko božjo, ki se norčuje iz čednosti, jo tepta in smeši, ki zametuje milost, ki mu vso nesebično ljubezen in skrb vrača se sovraštvom, sumničenjem, obrekovanjem in preganjanjem ? Ali naj ga veseli zavest, da nima nobenega uspeha, ali žalostna skušnja, da se svet bolj in bolj oddaljuje od Boga? To ga ne more razveseljevati. Zato je tudi duša takega duhovnika večkrat žalostna do smrti, kaker nekoč Jezusova na Oljiski gori. Le Sv. Duh ga more tolažiti in ga tudi v resnici tolaži v takih trenutkih dušne žalosti in toge. Sv. Duh mu je podelil v zakramentu sv. mašniškega posvečenja moč, da more iz ljubezni do Jezusa kljub vsem oviram vršiti nemoteno svojo službo v čast božjo in v prid onim kristijanom, ki se ne vpirajo milosti božji. Le Sv. Duh mu deli nebeško modrost, da ga ne bega sramotni križ, ki ga tudi njemu, ko ne-kedaj Jezusu Kristusu, nalagajo lastni domačini ko plačilo za ljubezen in požrtvovalnost. Predragi brayci! Prepričali ste se, da nas Sveti Duh lepo in uspešno tolaži v sv. pismu in v sv. zakramentih po stanovski milosti, ki jo deli vsakemu stanu v toliki meri, koliker jo vsakedo potrebuje za svoj srečen obstanek tu v življenju in za svoje večno zveličanje. A vrhutega nas Sv. Duh tolaži tudi še po posvečujoči milosti božji, ki nas dela otroke božje in dediče nebeškega kraljestva, tolaži nas tudi po dejanskih milostih, ki nas usposabljajo, da ne zapravimo te krasne večne dedščine. Tolaži in razveseljuje nas Sv. Duh tudi po vesoljnem stvarstvu, ko nas opozarja na lepoto, modrost, veličanstvo, ljubezen in usmiljenje Stvarnikovo; tolaži nas z mislijo na večnost, kjer bodo pravični prejeli obljubljeno plačilo. Sv. Duh nas dalje tolaži po misli na Marijo, preblaženo devico, ki je začetek našega življenja, devica usmiljena in milosti polna, mogočna in ljubezniva naša mati. Predvsem pa po misli na Jezusa, v presv. Rešnjem Telesu pričujočega Boga in človeka, ki nam je pot, resnica in življenje, naš začetek in konec, v katerem okuša dober kristjan nebesa že na zemlji. Sv. Duh je torej naš najboljši tolažnik, on je vir vse naše tolažbe, take tolažbe, brez katere ne moremo srečno živeti, tolažbe, ki je glavni Pogoj našega duhovnega izpopolnjevanja. Zato kličimo prav pogosto: »Pridi sveti Duh, tolažnik najboljši nam“, in to tembolj, ker je Sv. Duh tudi »sladkornih gost duš&m!“ Te na videz priproste besede segajo večkrat zelo globoko v naše duhovno življenje, da, naravnost v našo naravo. Razmotrivajmo nekoliko o skrivnosti: dušam sladkornih gost. Ako je Sv. Duh gost naših duš, potem mora on v njih prebivati in sicer ne samo po svojih darovih, sadovih in milostih, ampak osebno. In da je to resnica, nam potrjuje sv. apostol, ko govori: „Ali ne veste, da ste tempelj Sv. Duha?0 (I. Kor. 6. 19.) Sedaj pa premislite nekoliko natančniše te besede, občudujte vzvišenost našega telesa in zgražajte se nad podlostjo in surovostjo kristijana, ki z grehom to svetišče onečasti in razdene. Vandalizem 1 bi rekli moderni. Po tem skrivnostnem osebnem bivanju Sv. Duha v naših dušah postanemo podobni presv. Trojici. V tej tajinstveni združitvi začutimo vso ljubezen, s katero nas odlikuje Bog. Mi postanemo predmet dopadenja božjega. Bivanje Sv. Duha v naših srcih nam je tudi poroštvo našega zveličanja. Ali ni potem Sv. Duh res našim dušam dobrodošli gost? Gotovo! A ravno zato, ker nam je dobrodošli gost, ga ne smemo prezirati, žaliti ali celo sovražiti ampak mi moramo obračati nanj vso svojo pozornost. Dobro si zapomnimo, da je Sv. Duh tu na zemlji naš gost. Zato se kaj lehko pripeti, da ga preženemo iz svojih src. In to brezmejno netaktnost zagreši vsak, kedor smrtno greši. Pa kaj govorim o smrtnem grehu! Ljubega gosta ne smemo samo ne odpoditi, ampak tudi žaliti ga ne smemo. Ako torej Sv. Duha resnično ljubimo, se bomo skrbno ogibali tudi malih prostovoljnih grehov. Nasprotno pa mu bomo pripravili v naših srcih koliker mogoče lepo, ozaljšano in udobno prebivališče, vsaj je on »ljubezen sama“, kateri moramo darovati svoje celo, nedeljeno srce. Predragi! Ako bote na ta način‘v strahu božjem živeli in Sv. Duhu darovali svoja srca, čista in lepa, o potem ste lehko prepričani, da vam bo on to vašo pozornost, to vašo skrb, to vašo ljubezen in vljudnost poplačal s stoternimi obrestmi. Saj o njem poje sv. Cerkev dalje: »Sladko osvežilo ti!“ Sv. Duh nas krepča in osvežuje tu na zemlji, v vicah in v nebesih. Naše zemeljsko potovanje je podobno potovanju Izraeljcev skozi puščavo v obljubljeno deželo. Kaker je Bog Izraeljce krepčal na razne načine, sedaj sč senco oblačnega stebra in hladilno vodo, sedaj zopet z mano in jerebicami, slično krepča tudi Sv. Duh nas popotnike, kedar pod težo dnevne vročine zdihujemo in omagujemo. S to ali ono milostjo nam osladi grenki kelih vsakidanjih težav, s to ali ono tolažbo nam lajša butaro vsakidanjih križev, da na novo pokrepčani pogumno nadaljujemo strmo pot proti ko-nečnemu cilju. ------------- Asketična šola ali vadnica popolnosti. DRUGI DEL. O ovirah popolnosti. (Dalje.) Mlačnost lehko pelje v pogubljenje. v. evangelist Luka piše v svojem evangeliju o ubogi, bolni ženi: »Glej, bila je žena, ki je imela duha bolezni osemnajst let: in je bila sključena in se nikaker ni mogla kvišku zravnati." (13. 11.) Stanje te žene je nekaka podoba mlačnih duš. Njih misli in želje so vsled mlačnosti tako priklenjene na zemljo, da ne morejo svojega srca povzdigniti proti nebesom. Glavne dolžnosti še spolnujejo, a v sebi nimajo prave ljubezni do Boga. Za vse drugo so morebiti zelo skrbni; hiša in gospodarstvo je v lepem redu, pri ljudeh veljajo za dobre, toda proti Bogu so skopi, vsak večji trud za božjo čast jim je odveč. Molitev zanemarjajo, sv. zakramente redko prejemajo, v cerkvi so polni raztresenosti, v dobrih delih nemarni, zatajevanje poznajo le po imenu. Boga še nočejo naravnost zapustiti, ker se bojijo pekla; da bi kaj več storili za svoje zveličanje, zato jim manjka ljubezni in gorečnosti. Čim bolj se pa ohlaja ljubezen, tem bolj nevarna je mlačnost, tem manj se upirajo smrtnemu grehu. Ker so mlačni do Boga skopi, jim tudi Bog začne svojo posebno pomoč odtegovati, ki bi jih drugače obvarovala smrtnih grehov. Po nauku sv. cerkve je taka posebna pomoč božja vsakemu potrebna, ki hoče vstrajati v milosti božji. Sv. Tridentinski zbor se glede tega tako izraža: „Kedor bi trdil, da more opravičeni brez posebne milosti božje ostati v začeti pravičnosti, naj bo izobčen." (Sess. 6. can. 22.) Ta kazen je popolnoma zaslužena. Čisto naravno je, da Bog ne bo delil posebne pomoči onim, ki Bogu le toliko dajo, koliker je neobhodno potrebno za zveličanje. Bog jim bo sicer dal navadno milost za zveličanje, a ne posebne milosti, brez katere ni stanovitnosti v posvečujoči milosti božji. Zato mlačna duša ne dobiva tolažbe v molitvi, pri sv. maši, pri spovedi, sv. obhajilu, pridigah in druzih pobožnostih; vse, kar je duhovnega ji postane zoprno; polagoma začne vse po vrsti opuščati in ker s tem zame-tava pripomočke, zgubi nazadnje zveličanje samo. To je tisto v resnici nevarno stanje mlačnosti, ki kristjana lehko pogubi. Ta dušna bolezen spravi več duš v pekel, kaker sušica teles v grob, dasi je sušica ena najbolj razširjenih bolezni. Nihče ni varen pred mlačnostjo. Evprecijan je živel že veliko let v samostanu in se je odlikoval v vseh krščanskih čednostih. Bil je goreč v molitvi, neutrudljiv v zatajevanju, točen v pokorščini in natančen v spolnjevanju redovnega vodila. Dvakrat je bil v ječi zavoljo sv. vere, dvakrat so ga pagani neusmiljeno bičali, pa je vselej ostal stanoviten. Vsi so ga imeli za svetnika. Toda polagoma je začelo giniti njegovo hrepenenje po popolnosti, pojemati je začela njegova pobožnost in ravno tako njegove čednosti. — Evprecijan je postal mlačen, vedno bolj mlačen, slednjič je padel v smrtne grehe, iz katerih se ni več vzdignil; nekedaj najgorečniši v samostanu je umrl zakrknjen v svojem grehu. (S. Theodor. Studita.) Podobno se je godilo škofu sardeškemu, zato je sv. Janez dobil povelje od Jezusa Kristusa, naj mu piše pismo sledeče vsebine: „Vem za tvoja dela, da nisi mrzel ne gorak; o da bi bil mrzel ali gorak! Ker si pa mlačen in ne mrzel in ne gorak, te bom začel pljuvati iz svojih ust. (Skr. razod. 3, 15. 16) S temi besedami je hotel Kristus reči: Vem, da nisi ne hudoben in ne dober, nimaš posebno hudega nad seboj, pa tudi ne pravega dobrega: o da bi imel vsaj eno izmej tega! Kristus ne misli s tem, kaker da bi mu bila hudobija kedaj všeč; pač pa da je stan očitne hudobije večkrat manj nevaren, kaker stan mlačnosti. Očitnega grešnika je lažje privesti do spoznanja, kaker mlačnega. Mlačen kristjan se namreč v svojem zaslepljenju drži za popolnega, in tako ne more ozdravljen biti. Kaker človek mlačno vodo izpljune, ker se mu vzdiguje, tako je mlačnost zoprna in gnjusna pred Gospodom, ki hoče odločno vero in odločno ljubezen. (Allioli.) Tem besedam naj še sledijo besede veljavnega moža, sv. Bernardina, ki tako graja žalostni stan mlačnosti: »Velik grešnik, ki spozna svoje hudobije, se trese in kliče: »O jaz siromak, koliko hudega sem storil!* Mlačni pa pravi: »Kaj sem pa hudega storil? Ne kradem, nisem izdajavec, ne pre-šuštnik i. t. d. Na ta način se opravičuje, in ne spozna, kako daleč je že zašel.* (In Quadrag. serm. 7. part. 3.) Mlačnost je tedaj huda ovira kršč. popolnosti in poleg tega vedna nevarnost, da človek zabrede v smrtne grehe. d) Nekatera sredstva zoper mlačnost. Sredstev zoper mlačnost je veliko; glavna bi bila sledeča: 1. ) Prosi Boga za pomoč, da bi se mogel mlačnosti otresti! Sv. Alfonz priporoča prosivno molitev kot najizdatniše sredstvo zoper mlačnost. Ni mogoče, da Bog ne bi uslišal kristjana v tako važni reči, saj je sam rekel: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. (Mat. 7, 7.). — To molitev je pa treba podpreti z resnično željo znebiti se mlačnosti in se zanaprej popolnoma Bogu darovati. Molitev na ta način podprta, je tako močna, da more oblake predreti. 2. ) Poleg molitve se vadi tudi v ljubezni božji! Ravno mlačnost je tista spaka, ki nam jemlje, oziroma manjša ljubezen do Boga. S pisanjem se učimo pisati, z branjem brati, z molitvijo moliti; ravno tako se učimo z ljubeznijo Boga prav ljubiti in sč vstrajnostjo priti do tiste popolnosti, ki vsako mlačnost izključuje. 3. ) Spominjaj se pogosto svoje smrti! Misli, kako gotova je smrt, pa kako negotova ura smrti. Od tod Jezusov opomin: »Čujte tedaj, ker ne veste, katero uro bo vaš Gospod prišel.* (Mat. 24, 42.) »Delajmo pa dobro, in se nikar ne utrudimo, ker ob svojem času bomo želi, ako se ne vtrudimo.* (Galač. 6, 9.) »Glej, pridem hitro, in moje plačilo je z menoj, da vsakemu povrnem po njegovih delih." (Skriv. raz. 22, 12.) 4. ) Stopi večkrat v duhu v vice, kjer trpijo duše vsled mlačnosti nepopisljivo trpljenje . . . Poglej pa tudi v pekel, tam najdeš brez števila duš, ki so mlačno živele in v grehu končale .. . Boj se — če si mlačen — da tudi tebe zadene enaka usoda! Svetniki so se bali in so modro ravnali. »Začetek modrosti je strah božji." »Videl sem, pravi sv. Bernard, oderuhe, krvoločne vojake, nečistnike in nevernike, ki so se spokorili in poboljšali, nisem pa nikoli videl, da bi se kak mlačni k Gospodu spreobrnil." 5. ) Misli večkrat na življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, na gorečnost apostolov in drugih svetnikov in svetnic, na trud misijonarjev, na življenje in žrtve zares pobožnih ljudi sedanjega časa. Njih lepi zgledi so jako pripravni, da te zdramijo iz mlačnosti in te vnamejo s pravo gorečnostjo. Še celo slabi zgledi posvetnjakov nam morejo služiti k dobremu. Sv. škof Non (Nonnus) si je postavil v svariven zgled Pelagijo, ki je bila velika grešnica, pozneje pa velika spokornica. Ko jo je videl po mestnih ulicah jahati z omamljivim sijajem in drznostjo, je zdihnil: »Koliko truda in časa stane to nesramnico, da bi grešnim ljudem dopadla, jaz pa se tako nralo potrudim, da bi dopadel Bogu!" In spokorni mož je točil ob takem Premišljevanju britke solze. (S. Hieron. Vita S. Pelag.) 6. ) Če imaš priložnost, vdeleži se inisijofia ali duhovnih vaj. Veliko kristjanov je po misijonski dolgi spovedi zopet prišlo na pot gorečnosti in so se za vedno rešili mlačnosti. Tudi dobro opravljene duhovne vaje so zelo dober pomoček proti mlačnosti. Sv. Alfonz je bil v deških letih jako pobožen. Pozneje je postal od-vetnik iti je ko tak začel polagoma pešati v gorečnosti. Smrtno sicer ni grešil, a popuščal je v ljubezni do Boga, pobožnosti in molitve je večkrat zanemarjal in jele so ga mikati posvetne veselice. Opravil je duhovne vaje ki njegova prejšnja gorečnost se je poživila. 11. Skušnjave — ovira popolnosti. Pri skušnjavah je posebno važno to, da so le takrat ovira popolnosti, de se jim vdamo; če se pa proti njim vojskujemo, nas celo vspešno vodije do popolnosti in svetosti. Ker so skušnjave za marsikoga huda nadloga, si jih moramo bolj natančno ogledati, da ne bomo v njih preboječi, pa tudi predrzni. a) O skušnjavah sploh. Zveličar nas opominja: »Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo!" isti opomin je tudi v prošnji Gospodove molitve: »In ne vpelji nas v skušnjavo!" »Ne vpelji nas v skušnjavo," moli že mali otrok, še preden začne v Solo hoditi, in ki komaj ve, kaj je skušnjava. »Ne vpelji nas v skušnjavo," ‘uolita mladenič in dekle, dobro se zavedajoča skušnjav, kaker tudi nasledkov. »Ne vpelji nas v skušnjavo," moli odločen mož in krepka žena, katerima je dobro znano, da so skušnjave včasih hujše, kaker njuna krepkost in odločnost. »Ne vpelji nas v skušnjavo," moli tudi sivolasi starček in vpognjena starka, sta jih že toliko prestala in se dobro zavedata, da one tudi starosti ne Pf*zanašajo. »Vojskovanje je življenje človekovo na zemlji," piše trpko skušani Job. (7. 1 ) Jezus je pa rekel: »Duh je sicer voljan, a meso je slabo." (Mat 26. 41.) Človek ima neprestan boj mej duhom in mesom, neprestano se vojskuje sč svetom, mesom in hudobnim duhom. Vsi vemo, kako nas naše telo pogosto sili v greh, zlasti v kako umazano veselje in grešne naslade. Prav tako vemo, kako si prizadeva hudobni duh omamiti nas, da bi pehnili od sebe Kristusa in bi njemu služili. Iste velja o grešnem svetu, ki vse stori, da bi se njemu vrgli v naročje. Kaj so skušnjave? Skušnjava je vse tisto, kar nas v greh napeljuje, kar nas draži, da bi grešili. Če se hočemo izraziti bolj učeno, bomo rekli: Skušnjava je notranje spodbujanje k grehu, ki se vzbuja vsled naše sprijene narave, ali pa vsled vpliva hudobnega sveta in satana. Po nauku sv. Cerkve prihaja večina skušnjav ali naravnost ali nenaravnost od satana, zato recimo: Skušnjave s° vpliv hudobnega duha na nas iz namena, da bi nas v greh zapeljal. AH so skušnjave greh? Skušnjava sama na sebi še ni greh, ampak le vabi v greh; ne inorf nam škodovati, dokler ne privolimo vanjo. Naj je misel še tako ostudni želja še tako namljiva, počutnost še tako razburjena, dokler se sč skušnjavo vojskujemo, še nismo premagani in nismo grešili. Ako je naša volja popolnoma trdna, tako da nič ne odjenjamo, pri vsi odurni skušnjavi ni prav nobenega greha, ne velikega, ne malega. Sv. Katarina Šijenska je bila nekoč hudo skušana od neprestanih napadov mesa. Tu se ji prikaže Jezus v vsi ljubkosti. »Oh, Jezus, kje si bil, ko je tako ostudna strast razburjala moje srce," ga nagovori Katarina. Jezus pravi1 »V tvojem srcu sem bil, Katarina, in sem tebe opazoval, kako si se borila.' Katarina: »Pa kako si mogel biti v mojem srcu, ki e je žalilo s tako grdimi' mislimi?" Jezus: »Ali si imela dopadajenje nad temi predstavami?" Katarina1 »Ne, moj Gospod, nič hujšega bi se mi ne moglo zgoditi, kaker da so se te ostudne skušnjave lotile mojega srca." Jezus: »Ravno to je, kar me je vleki0 k tvojemu srcu." (Surius, 20. april.) Kako nastane iz skušnjave greh? »Prva iskrica skušnjave se v glavi rodi; to je misel na katero reč al' dejanje, ki je zoper božjo voljo. Začetek skušnjave je huda misel, katera p° sebi še ni grešna, dokler nam ne dopada. Hude misli pridejo večkrat sam0 od sebe in so podobne roparskim pticam, katere ne škodujejo, če jih hitro odpodimo. Kaker hitro pa huda misel v srce stopi, se zbudi huda želja, i" ta je nevarna korenina, iz katere lehko zraste greh. Huda želja, če se ne zatare, raste enako ognju, ki se piha; skušnjav^ je pa tisti, ki ogenj piha. Huda želja dobiva čimdalje večjo moč; človek* zmoli in preslepi, da pozabi na Boga; ne mara sicer greha in pogube, ne sramote in škode. Želja pa premaga voljo človekovo, da v greh privoli. Tako se iz skušnjave, če je ne premagamo, rodi greh.8 (Goffine str. 171.) Sv. Fr. Sal. našteva tri stopnje, ki peljejo iz skušnjave do greha: skušnjava, dopadajenje in privoljenje. Nadalje pravi: »Čeravno se pri vsakem grehu ne dajo določno spoznati te tri reči, vender se pa dajo prav natanko in vidno razločevati pri velikih in hudih grehih.8 (Filot. str. 343) Prva stopnja je skušnjava sama; semkaj spada tudi začetek skušnjave. Taka skušnjava n. pr. k požrešnosti, maščevalnosti, poželjivosti itd. še ni greh, marveč je pred Bogom celo zaslužljiva, če se ji takoj zoperstavimo. Dokler prav nič ne privolimo, ni nobenega greha, kaker zagotavlja sv. Avguštin: .Prostovoljnost za greh je nekaj tako bistvenega, da o grehu na noben način ne more biti govora, če dotično dejanje ni prostovoljno." (De vera relig. I. 2. c. 14.) Druga stopnja je veselje (dopadajenje) nad skušnjavo in sicer veselje, ki vsaj nekaj trenutkov traja. Veselje nad skušnjavo je greh in sicer velik greh, ako je stvar, nad katero imaš dopadajenje, smrtno grešna; mali greh, ko bi bilo dotično le mali greh, če se zvrši. Ta nauk nam v pomirjenje pobožnih in boječih duš bolj natančno razlaga sv. Fr. Šaleški, ki piše: »Dobro pazi na razloček, ki je med občutkom in privoljenjem, in sicer v tem, da občutke more človek čutiti, čeravno mu niso všeč, ne more pa privoliti, če mu niso všeč . . . Zato nam skušnjava ne more škodovati, dokler nam je zoperna, akoravno bi trajala dolgo časa. Kar pa tiče dopadajenje, ki utegne priti vsled skušnjave, moram opomniti, da imamo v svoji duši dvojno delovanje, nižje in višje; in nižje se noče vselej ravnati po višjem, marveč deluje posebej samo za se. Zato se zgodi večkrat, da je nižjemu delu naše duše skušnjava všeč, višji pa ne privoli, temveč se celo protivi. To je tisto nasprotje in tisti boj, ki ga opisuje sv. apostol Pavel, ko pravi, da se meso vojskuje zoper duha, da imamo postavo ndov, katera nasprotuje postavi duha.8 (Filot. str. 344.) Po besedah tega velikega učenika v duhovnem življenju človek čuti v sebi dvojno poželjenje, eno ga vleče proti nebu, drugo proti peklu. Zgoditi se more, da to nizko poželjenje dušo popolnoma prevzame, a vender ga skušnjava ni omadeževala, če je le vstrajal pri trdnem sklepu, v skušnjavo ne privoliti, četudi je bil v svoji duši popolnoma zbegan vsled silnih napadov skušnjav. In ako se je pri tem prikradlo kako dopadajenje nad skušnjavo vsled hudega poželjenja, to dopadajenje ni bilo prostovoljno, torej tudi ne grešno. Tretja stopnja je privoljenje v skušnjavo; to je pa vselej greh. Skušnjavo Čutiti ni greh, a v skušnjavo privoliti je vedno greh in sicer ali smrtni ali odpustljivi. Velikost greha se ceni po tem: če je stvar važna ali ne, če sc greh popolnoma spozna ali ne, če se v greh popolnoma privoli ali ne. Vse troje: važnost stvari, popolno privoljenje in popolno spoznanje se zahteva za smrtni greh. Kar zadeva sv. čistost, je stvar kmalu važna, tako da so že same misli smrtni greh, če se jih človek veseli in popolnoma privoli vanje. Če skušnjavo čutite, se ne čudite; toda če hočete, da ne bo greha pri nji, se ji takoj spočetka odločno ustavite, govorite v svojem srcu: rajši smrt, ko greh; ta sklep obnavljajte, dokler ne mine skušnjava. Pri skušnjavi pa kar mirni ostanite; koger namreč skušnjave preveč zbegajo, premalo zaupa na Boga in njega skušnjavec lažje premaga, da nazadnje res privoli: »Skušnjavo ne čutiti, je angeljsko, čutiti in premagati jo, je krščansko.* (Sv. Anzelm.) (Dalje prih.) Bodi svetloba. 10. ugovor: Bog ni pravičen. Kdor ima denar, da lahko plača maše ali kdor ima sorodnike, ki zanj molijo, se kmalu reši vic; kdor nima ne enega ne druzega, je revež še na onem svetu, čeprav je še tako pošteno živel.