. štev.
V Ljubljani, v t 13. aprila 180.
Letnik VIII.
Inseratl se sprejemajo in velji
trisiopna vrsta:
8 kr., če se tiska lhrat, H ii n n ii ® n " i> n n II 3 ,, Pri večkratnem tiskanji se njn* primerno zmanjša.
R ok o pl «I
se ne vračajo, nefranhovan«
pisma se ue sprejemajo. N iročnino prejema opravniStvo (administracija) in nkspedicija na Dunajski cesti St. 16 v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Po poiti	pre;emar	veli* :
Za ceio ieio	, . 10	gl. — kr.
ta poilet«	. . s	., — „
ta četrt iet»	. . 2 ., 50 ,,

•S ¡ri. iO kr
V administraciji velig:
7.h celo ieto
>a poi leta . . 4 ,, 20 za <;et/t ieta	2 „ JO ¿"J^Vjk
-iiffii
Političen list za slovensKi narod.
V Ljubljani na <iom posiljan,'! velja 60 kr. več na leto.	"«
Vredništvo je v Medijatovi hiši štev 15.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in »onoto.
Govor slovenskega poslanca Hermana
v državnega zbora 65. seji o razpravi državnega proračuna za I. 1880.
(Po stenografičnem zapisniku.)
Viši odločevajoči krogi so že naprej izrekli, da bi jim kak državopravni ropot ne bil po volji, češ, da bodo narodno ^gospodarsko stanje že zboljšali brez sistemue premembe. Vendar so nekterim deželam dovolili vsaj to, da smejo sveste si biti Bvonh pravic. Ker pa s tako notranjo zavestjo ne bomo daleč prišli, naj jaz po domače razložim, kako bi se dali državni stroški zmanjšati in vravnati z dohodki, in da bi mi lahko bili prav tako srečni kakor smo zdaj nesrtčni. Morebiti se mi bo posrečilo razviti naš program.
Znano bo že da države avstrijske in dežel avstrijskih prav za prav nikjer ni. Na-inesta vsrga tega je le cesarstvo in nekaj kolikor toliko samostojnih kraljevin in dežel v njem , ki imajo pravico živeti same zii-se po svojih postavah in naredbah.
Tako je bila tudi moja štajarska domovina nekdaj dežela sama svoja, je imela svoje deželno pravo in bila vojvodina, še predno se je o Habsburški hiši kaj vedelo. Ali vzeli «o jej njene pravice in prenesli jih na Dunaj Slekli so jej vse dobrote oblasti iu pustili jej le Bitne pravice. Nasledek tega je po deželah ona dvojna uprava (gospodarstvo^, državna in samostojna, ki je druga drugi na poti, in da smo prisiljeni siliti na Duiaj, da tukaj kujemo za našo deželo postave, ki bi se bolje ceneje in n8gleje kovale doma, v deželi.
V deželi ne gospodari več deželni knez
ali vojvoda, ampak uprava je cesarska in kraljeva, cesar vlada in gospodari s 8voj!mi ministri, se reče z dunaisko birokracijo (kance-lijsko gospodo) po svojih deželnih namestnikih Zavoljo tega dvojnega oskrbovanja d« žel in kovanja postav je povsod toliko gosposk , vi-ših in niž h, postav cela skladovnica, vse nav-skriž zavodov, državnih in deželnih, taka šuš-marija po pisarnah in pri osebah, ta ne ve, kaj spada v njegovo podrečje, oni tudi ne, toliko nepotrebne pisarije, vedno se mora zbirati, posedati in voliti, da ljudstvo skoro za delo časa nima, toliko prevelikanskih, večidel praznih stroškov po občinah, okrajih, deželah in v cesarstvu, — sploh: taka kolobocija je, da že ne gosposka in ne ljudstvo več ne vč, pri čem da je, in to razjeda muzeg narodov. To go spodarstvo stane veliko, pa malo stori; to ni gospodarstvo rodovitno, vspešno, marveč raz-ruševajoče. Res, prav na kant nas spravljajo ž njim. — Tako tudi moja štajarska domovina izsrkana po dunajski politiki, stoji na robu brezna.
Providni in pravi, vestni oskrbniki nava dno premene način oskrbovanja ali gospodarstva, če se je pokazalo škodljivo. Tu pa velja: Držimo se sisteme, ustave, se ne sme nič pre-meniti. Še celo do nečloveškega izreka se spno: „Naj se narodi navadijo ustave, če je še tako nenaravna in krivična." Centralizem, kakoršen je razvil se ob odpadstvu in sili, da molze dežele, ta centralizem je krivica in če bi nravnost kaj veljala, bi se ga ne smeli držati. Vsak dan gre na tisoče ljudi v nič, ves rod se podivjuje. Ali ni to neodpustljiva nemarnost in brezsrčnost, da se to tako pusti in leto za letom nič ne stori?
To odpraviti ste dve poti: Ali naj gre ,.država" z dežel\en in cesar prepusti gospodarstvo dežel dotičnim deželnim načelnikom, kralju češkemu , vojvodi šta;arskemu itd., ali naj pa deželam, temu zgodovinski mu temlju cesarstva, slečejo še zadnji ostanek pravic in razbijejo jih na kose, oddelke cesarstva. Ker bi pa to zadnje težko bilo, ne bo ostalo druzega kakor to, da se deželni odbori, deželni namestniki in predsedniki, d o-tično dunajsko ministerstvo in do-tična dunajska birokracija, — da se vso to kar izbriše in na mesto vsega tega ne postavi nič druzega ko vsaki deželi deželna vlada s svojim načelnikom, ki je najviša gosposka v deželi in odgovorna le deželnemu zboru polnooblastnemu. Deželni gospodar (cesar) imenuje po predlogu cesar-ke vlade deželnega načelnika, ki mora biti domačin, in po predlogu tega vso diugo deželno vlado.
Deželna vlada sostavija vzajemno z dp-želnim zborom vse druge urade po deželi, ki ne bodo več „c. k", ampak deželni, in kteri bodo Bvojo plačo dobivali od dežele. Najviše vkrepe podpisuje tudi deželni načelnik. Najviši gospodar (cesar) ima okoli sebe zastopnike vsake dežele, morda tudi od več skup po enega, ta ima sedež in glas v državnem ministerstvu in je odgovoren državnemu zboru. Za skupno cesarstvo delajo dežele v izročenem jim področji, od svojih dohodkov daj6 vsako leto toliko in toliko odstotkov cesarstvu. Hrvaška, ki je zdaj skoro tako vrejena , plačuje cesarstvu 55 odstotkov, a 45 jih ima zu se.
Ko bi že imeli tako domačo, povsod enako, samostojno in trdno deželno vlado, ki bi oskr-
Petelinov Janez.
Povestica iz ne še preteklih časov.
V. Na polzki poti.
(Dalje.)
Svojega sklepa so je Janez tem lajše držal, ker je že drugi dan šel z mesta za več dni, kam?
Dr. Zvitoviču, njegovemu gospodu, so je mestno odboruištvo tako prileglo, da so se mu jele slino cediti po kaki viši častni službi, n. pr. po deželnem poslanstvu. V mestu pridobiti si ga ni imel upanja, ker je bilo oglasilo so žc več veljavnejših mož. Mogoče pa je bilo to kje na kmetih, zato je bil že pismeno prašal pri svojih znancih, čo bi bilo tu ali tam kaj upanja za-nj, 111 dobil odgovor, (lit drugje težko, le v volilnem okraji, kjer jo bil Janez doma, bi se dalo kaj napraviti, pa bi bilo treba dobrega jezika in tudi težke mošnje. Dr. Zvitovič je bil po možitvi zelo premožen in ker jo tudi njegovo soprogo mikalo postati „deželni poslanki", sta odločila jickaj stotakov za ta namen.
Kdo bo pa šel novemu poslancu pot pri-
pravljat? Kdo drugi ko Janez! Pripraven za to je, prvič je v tem okraji doma in pozna ljudi, drugič ima dober jezik in če se mu da na pot težka mošnja, bo opravil gotovo več ko vsak drugi, ker je razen tega še popolnoma dr. Zvitovičevih načel.
Druzega dno pokliče gospod dr. svojega pisarja k sebi v sobo in ko je Janez prišel ž njo v pisarno, jo vzel klobuk in odšel s po-slovom od svojih tovaršev :
„Zdravi! Par dni se ne bomo videli."
VI. Izdnjka! Ne bomo spremljali Janeza na vseh potih za dr. Zvitoviča, ker je dosti, če povemo, da je s svojo zgovornostjo in polno mošnjo veliko opravil, ker je povsod ljudi, ki se posebno zadnji ne vstavljajo. Povsod, kjer se je pokazal, je pel cvenk in teklo vino od mize in ljudje so rekli, da tak, ki ima toliko denarja, mora že tudi velik gospod biti. Sploh: Janezova pot ni bila brez vspehn, čeravno se je farovžev ogibal.
Tako ga vidimo, ko pridrdra v P»rcžko vas in skoči z voza — no pred Petelinovo hišo, ampak pred Jurjcvo krčmo.
„Jej, jej, komaj sem vas še spoznal, tako gosposki ste postali" — ga ogovori Juri, ki je prišel po drdranji voza privabljen s hiše. — „liote malo k meni stopili, je li? Zdaj imam že tudi vino, pa prav dobro, boljše ko pri Petelinovih. Pa tam danes tudi ni nobenega doma."
„Kam so pa šli?"
„Pisma delat, kaj ne veste? V nedeljo bote že obe klicani, ena z učiteljem, druga s tistim Matevžem, ki potlej na dom pride."
Janezu pri tem sporočilu šine kri v glavo, vendar ne reče nič, ampak stopi za Jurjein v krčmo, zdaj že nekoliko čednejšo. Tam sede za mizo, natoči vina, ki ga jo Juri brž prinesel, potisne kozarec temu in reče:
„Pijte, Juri meni jo še prevroče."
„Ali ste prišli zavoljo domačo reči sem?" praša Juri ko jo pil.
„Ej, kaj še! Saj veš, kako je med mano in onimi. Misliš, da se bora prepiral ž njimi? Naj le delajo pisma, jaz bom pa pozneje čez vse prišel in hiša bo moja, če bom maral zd-njo; za to bo že moj doktor skrbel , ki jo tič, da malo takih."
bovala deželo ga vsak način z večo ljubeznijo in previdnostjo, bi po nji imeli pravi deželni zbor, po njem prave postave, naglo, cenejše nepristransko uradovanje pri vseh goeposkah, vse razmere bi bile jasneje in boljše. S cerkvijo bi na podlagi medsebojnega spoštovanja imeli primeren mir 10 bi jej pustili gospodarstvo z njenim premoženjem. Druge narodnosti bi bile v Bvojih pravicah zavarovane po svojih razredih deželnega zbora in vlade.
Taka deželna gosposka in deželni zbor. ki bi imela toliko moči in denarja, bizamogla pospeševati vse, kar je dobro in lepo, a zatirati vse slabo. Nepričakovauo bi se povzdig nilo blagostanje tam, kjer je zdaj jok in stok. cesarstvu pa, oprtemu na cvetoče, zadovoljne dežele, bi se ne bilo treba brigati za domače reči dežel, in tako bi lahko neomoteno hodilo po svojih vzvišenih potih z boljšim vspehom ko zdaj.
Tako bi se vredilo cesarstvo samostojno, in tudi dežele njegove, pre! čemer je pa toliko političnih otrok strah.
Znani so mi vsi ugovori zoper tako vrav-navo. Vsi skup niso vredni zavračanja. Vesel bodi vsak, kteremu ui treba skrbeti za cesarstvo 1
Če bi bilo res to, da cesarstvo more vzdržati se le b tem, da s Bilo jemlje deželam pravice, kolje narode in kuje v spone cerkev katoliško, kakor se je do zdaj godilo v Avstriji, naj pa razpade prej ko prej I
To pa vendar ni tako Takih reči ni treba cesarstvu, to hoče le .država", država dunajska, da se more vzdržati v tej obliki. Le v „državi'1 cvete kulturni boj in „cha brus". Le „država" se mora ogibati zavestnih, značajnih mož, resnice iu hvaležnosti. Cesar stvu se dajo lahko tuje po vojaki pridobljene dežele pripeti, le „država" ne ve kaj početi ž njimi. Le če je vsa moč na enem kupu, je večidel zgubljeno že vse cesarstvo, če sovraž nik vzame glavno mesto. Vse dežele skup in vsaka za se so zdaj „država." Saj tem deželam Be pravi podedne ,,države" cesarstva. Dežele so stebri cesarstva, kdor jib spodkopuje ali siab', ni domoljub prave pameti. Dežele so najprva reč in deželni gospodar ima mesto pred cesarjem.
To je naravni red, to je tudi po pravici; pri nas pa je ravno narobe. Cesar je za ce sarstvo, v deželi pa ukazuje deželni gospodar, Ta te zna ravnati po vsaki douodbi ali navadi
posebej, cesar tega ne more. Mi smo preveč,
pocesarjeni.
Na Dunaji se delajo postave, davkovske, šolske, postave o plači duhovuov, zdravniške, za žandarje, gkupenje posestev, za ribštvo in Bog ve kake še; pri tem je bila ena naredi» dražja od druge. Zdaj se snujejo tudi postave o zavarovanji, o poštnih hranilnicah, o zadav-kaoji posojilnic, na vrsti je notarijatstvo in posilno legaliziranje, vkrepi zoper oderuštvo, uavodi za službo uradnikov in celo spomenice. Da bi se vsaj b takimi rečmi ne pečila d r-žava, ki je nič ne brigajo, v ktere je ravno ona zaneBla zmešnjavo, ktere zdaj koristno vravnati celo kos nit Čemu li so deželni zbori? Ako država pod pezo svojih nalog in stroškov že skoro pojema, jej pač smejo narodi pomilovanje in hvalo na dolgu ostati in bodo tudi ostali, ker ni nihče prosil je, da bi dela in naloge narodov vzela na svoje rame.
Ni mogoče druzega ko da, po vednem tem šemenji z „državo1' zmešnjava po deželah čedalje vtča postaja, naše mošnje pa so čedalje bolj prazne.
Pravijo, da je državni zbor skoval 2e čez 500 postav. Iu kako je po vsem tem z nami? Če bo skoval na te še 500 postav, pa mi ne bomo bolj trdno stali, če bomo sploh še stali pokonci. O, se ve da, če bi šlo na Dunaji le za kovanje postav in koliko jih skujejo, bi bilo vse strašno krasno.	(Konec prih.)
„Tagblatt" in „Triester Zeitung."
Tisti, ki zidajo nemški most do Adrije, podajajo si roke. V Trstu je nekaj stotin Nem cev, njih organ pa je „Triester Zeitung', v Ljubljani je pa „Taglatt" organ nekaj stotin Nemcev in nemškutarjev. čeravno bo te nem ške kolonije majhne in Blabe, vendar čutijo v sebi poklic, nemštvu pot ogladiti do jadranskega morja in izpolniti vročo željo vseh Nemcev, namreč priklopiti Trst veliki Nemčiji, da bi se zamogla nemška jadra razpeti na sredozemskem morji. Nas Slovence hočejo kar pohoditi, ali pa germanizirati, in pionirji te za za Avstrijo pogubne ideje so nemškutarji in Nemci v Ljubljani in v Trstu. Razume se po tem takem , da se „Triesterica" silno veseli zmage nemškutarjev v Ljubljani, saj prej ko bo Kranjska ponemčena, prej bo most do Adrije narejen. Ta dva predrzna in nesramna lista
Po tem uvodu jc Janez preskočil na pravo I polje in začel Jurju pripovedovati, kaj se po svetu godi, da zdaj povsod ljudje pametni postajajo in odmetujejo farje in tiste, ki ž njimi drže. Juri pač vsega ni razumil, vendar je kimal in ko je Janez rekel, naj zvečer skliče skup mož, kolikor more, da bo on dal za vino, kolikor ga bodo mogli piti, in še za smodke, kruh in meso, jo bil Juri popolnoma prepričan, da je Janezeva prava, in tekel po vasi od hišo do hiše. Zvečer je bila njegova krčma do zadnjega prostora polna raznih ljudi; ker so nekteri prišli zavoljo pijače, drugi zavoljo Janeza , tretji pa z gole radovednosti, češ: „saj ni greh, če poslušamo, kaj bo Janez kvasil; če bo predebelo, pa gremo."
Ko je dosti zbranih, prične Janez svoje delo. Hej, kako mu teče jezik gladko! Najprej bolj s tihim glasom razklada, koliko so drugje že naprej tudi kmetje. Saj jc kmet tudi gospod in mora biti sam svoj, ne pa hlapec gospodi in duhovstvu, ki ga imata za to, da ob njegovih žuljih mastno in brez dela živita. Treba se izviti iz teh spou, pa tega kmet vselej sam nc more, zato sc mora okleniti mož,
ki se potegnejo krepko za-nj in skujejo postave, po kterih bo kmet postal tudi duševno sam svoj. Telesna robot je pač že odpravljena, a kaj pomaga to, če je duševna robot še, in ta se plačuje posebno duhovnikom — farjem.
Tukaj se oglasi nekaj mož , ki ugovarjajo temu, in nekako mrmranje nevolje nastane.
„Ce so drugje duhovni taki, pri nas pa niso" — se oglasi eden.
„Vsi so si podobni" — pritrdi Miha iu nekaj njegovih pajdašev.
Ste že dve stranki in morda bi se bilo pričelo brž živahno pričkanje, a Janez prične zopet in jim govori, da jc v mestu veliko vrlih možakov, kterim sc kmet smili in ki so toliko učeni in veljavni, da bodo zamogli kmetu davek zmanjšati, vsakako pa bodo ustavili povišanje davka, ktero nameravajo nasprotniki ljudstva. Po tem začne govoriti o nekih novih ljudeh, ki sc „Slovence" imenujejo in hočejo vzeti kmetu še njegov jezik ter vriniti mu svojega pol hrvaškega, nemščino, ki jc tako koristna in celo po-
čakata že težko na pogin slovenskega naroda* kajti dokler v Krajini bit« še Čvrst Slovan, tako dolgo ae ne more trditi , da bi bila tukaj nemška zemlja, da TrBt stoji na nemških tleh. Zares velika je potrpežljivost Slovencev, da pustč v svoji Bredi izhajati take liste, ki naravnost špekulirajo na pogin našega nsrods, in ki ta proces razcarodenja podpirajo z vsemi mogočimi sredstvi!
En čas bo lovili podkupljive in neumne ljudi s parolo: .,verfassungstreu", zdaj bo s tem potihnili, in izdali bo parolo: „libe-ral'-; pa svojega pravega imena le ue povedo in ta je: „deutsch-national". Ni jim ne za avstrijsko ustavo, ne za liberalizem, ampak le za vničenje in ponemčenje slovenskega naroda.
Dokler so imeli avstrijsko vlado v r kah, so pritiskali na Slovane z vladnim pritiskom, in trdili, da to zahteva državni interes. Ko jim je pa vlada svojo pomoč odrekla, začeli bo pomoči iskati pri pruskih bratih , in javkajo po nemšk.h listih, da je nemštvo v nevarnosti, samo zato, ker jim ni več dovoljeno, tako brezobzirno postopati s Slovani, kakor prej. Ta gadja zalega, akoravno je v celi deželi že ob kredit prišla, in akoravno je pri zadnjih volitvah v državni zbor tako sramotno propadla, vendar ne miruje in se ne vda, ker vi, da ima zaslombo na Nemcih v „rajhu", to jo dela tudi toliko predrzno , da kljubuje celo vladi, ter se na noge postavlja in napihuje, kakor žaba v basni. Mi Slovenci pa ne smemo pozabiti, da so ljudje, ki prisežejo na „Tag-b att" in „Triester Zeitung', naši smrtni bo-vražn ki, in da moramo njih vpliv povsod odbijati, in to kliko vedno in povsod preganjati s tistim orožjem, ki nam je na razpolaganje. Oni, ki imajo srce v Nemčiji, imajo trebuh vendar pri naa, slovenski groš jim je dober, in tistikrat tudi nekaj besedi Blovenski zuajo, čeravno jim je ta jezik v dno srca zopern.
Zdramimo se Slovenci, in ogibujmo Be teh ljud , kakor kuge, ne občujmo, ne tržimo i njimi, izključimo jih iz Bvoje srede , — in glejmo samo od strani, kako bodo tisti most do Adrije sozidalil Tisti dr. Kraus, „Tagblat-tov1' vrednik, ki ee je še le pred kratkim nekod iz Nemškega doli priklatil, ima že prvo besedo v Ljubljani, se usti v kouscitucijoual-nem društvu, in na dan volitve je po rotovžu skakal, kakor bi bila vsa Ljubljana njegova. Tako predrzni so privandrani Nemci I Kako
trebna vsakemu , kdor nečo zmiraj doma za pečjo sedeti, pa spodrivajo. Sploh jim jo razložil ves program nemškutarjev, a tako , kakor da bi bili najboljši ljudje.
„In glejte" — konča navdušeno — „takih mož eden , ki sc hoče z vso močjo po-tezati za blagor ljudstva, je tudi dr. ZvitoviČ, kterega v mestu vsi tako spoštujejo , da so ga v mestno starešinstvo volili. Tam je žc veliko storil za svoje volilce, kaj bi storil še le v deželnem zboru!"
„Naj ga pa volijo meščani!" — sc oglasi nekdo.
„Saj bi ga tudi, gotovo" — zatrdi Janez
—	„ali prišlo jc več mož iz tega vašega volilnega okraja prašat ga, če bi sprejel volitev tukaj. Skonca so jo branil, a ker so ga le in le prosili, rekoč, da dosedanji njih poslanec še ni nič storil za-nje, se je vdal in zdaj je pripravljen sprejeti od vas poslanstvo , če ga volite."
„Saj nc volimo samo mi" — opomui eden
—	„nas jc več občin skup."
„O, drugje je vse že gotovo, to vem jaz, mislim, da bote tudi vi tako pametni, kakor
ponižen mora pa Slovenec biti, či v Gradec ali na Dunaj ali kamor bodi pride ! če bo 20 let tam , vendar ne bo imel uobene besede, Bog obvari, če bi začel čez Nemce zabavljati I Ravno tako malo pravice ko do Ljubljane, imajo Nemci do Trata. In vendar se tista „Triester Zeitung' šrokousti, kakor bi bil ves Trst nje, vsi Lahi in Slovenci pa le „gesindel", ki ni vreden, da bi Nemcem čevlje snažill Sadi bi tudi vedeli, kaj Be ima „Triesterica' v naše občinske zadeve mešati, in kaj njo to briga, koga mi v ljubljanski mestni zbor volimo ? Saj še nismo pod Bismarkovo komando, da bi nas vsak pritepeni Prus „muštrati" smel, in nam ukaze dajati, kako moramo voliti.
Pa ne Bamo „Triesterica" se veseli nem-žkutarske zmage (?), ampak tudi iz Gorenjskega je dobil „Tagblatt", kakor pravi, Čestitke k tej zmagi, češ, da Gorenjci so za nemški jezik vneti, ker b Korošci občujejo. Na to bi ae dalo odgovoriti, da bo južni Korošci Slovenci , in če Gorenjci s koroškimi sosedi obsujejo, Be morajo posluževati slovenskega jezika, ne pa nemškega. Če je pa severna Koroška nemška, kdo je tega kriv, če ne brutalna germanizacija, kter» zagovornik je slovenski izdajalec Dežman in njegov list „Tagblatt". če bi se jim posrečilo, Gorenjce po-nemčiti, potem bodo najbrž Notranjcem in Dolenjcem rekli, da se morajo zato nemški učiti, da se bodo porazumeli z Goren.ci, in kedar bodo tudi Dolenjci ponemčeni, potem pridejo Hrvatje na vrsto, vse z lepo, ee ve da, in „li-berai" pa „verfassungstreu". Pa bolje je, da gredo nemškutarji k Auerju pivo pit in solc-štangelne jest, namesto da špekulirajo na tisti most do Adrije, ker ta ne bo nikoli dozidan, slovenski narod je preveč zaveden in probujen, in za njim stoji sto miljonov Slovanov!
Politični pregled.
Avstrijske deiele
V Ljubljani 12. aprila.
Državni zbor nadaljuje budgetno debato. Nemško liberalni poslanci so vsi edini v odbijanji ravnopravuosti slovanske; ob enem pa ne nehajo napadati vlado. V Bvojih govorih kažejo včasih velikansko nevednost o avstrijskih razmerah, ker poznajo dežele izven Dunaja le po nemških časnikih. Že zadnjič smo omenil«, kako je nemški poslanec Scharschmidt trdil, da imajo Slovani že povsod narodne sred. n;e šole, ter da vživajo popolno ravnopravnost.
so vaši sosedje" — reče Janez in se ozre po družbi; — „vaša skrb bodi toraj ta, da izberete može, ki bodo volili dr. Zvitoviča."
„Od tod toraj piha veter?" — se oglasi stari Potokariu pravi uektoriui svojih sosedov : „Mislim, da smo dosti slišali, možje! Kdor je mojih misli, plača svoje vino in gre, kakor jaz."
Zdaj nastane velik šunder, nekaj se jih odpravlja. Miha pa zakriči:
„Le pojte, le, vi farški hlapci, saj tako niste za našo družbo!"
„Hvaljen bodi!" — zadoni v ta hrup miren prijetno doneč glas izmed vrat, ki so se bila' odprla, da ni tega nobeden zapazil.
Vse vtihne in kapo in klobuki lete z glav, lc Janez, Miha in nekteri drugi okoli njega obdrže pokrivala zabavljivo na glavi. Gospod župnik — ker ta je bil novi gost — stopi naprej iu ogovori nazoče:
„Imate kako posvetovanje, je li, možje?" „Nekaj tacega je" — se oglasi šetinaBto Miha.	(Dalje prih.)
S takimi ljudmi se je težko prepirati, če niti dejanskega stanja ne poznajo. Plener, ki se rasti toliko hvaliti, kakošna finančna kapaciteta da je, ni vedel druzega sredstva za zboljšanje denarnega Btanja, ko povišanje gruntnega cavka. Dokler bodo liberalni purgarski kričači, ki za kmeta nemajo Brca, veliko besedo imeli, tako dolgo za kmeta ne bo bolje. Kako Be neki predrzne, kaj tacega nasvetovati, ko vendar že vrabci na strehi čivkajo, da dirja kmečki stan v prepad, toliko zavolj visokih davkov, takor zaradi tuje konkurence.
Najhujša vojska se bo pa še le vnela, kedar pride budget naučnega ministra na vrsto. Stremayr je „zbolel", da mu ne bo treba toliko debelih požirati, Konrad pa bi tudi že rad odstopil, pa ga cesar ne pusti stran. Upamo, da bodo naši poslanci vsaj nekoliko dosegli, saj Konrad ni tako zagrizen. Če Be sprejme Vošnjakova resolucija, in če se hoče Konrad nanjo ozirati, potem bomo letos vsaj v učiteljsko pripravnico dobili slovenski učui jezik.
Vlada je v sitnem položaji; nemško-iberalni poslanci jo zmerjajo in napadajo, naši >a jej tudi ne zaupajo prav, tako da ministri malo kako dobro besedo slišijo.
Skupni iioančui minister, baron llof-ma 1111, je odstavljen , in na njegovo mesto je imenovan Madjar Slavy za skupnega tinan čnega min stra. Ta prememba menda nima druzega pomena, ko tega, da je prišel en Madjar v skupno ministerstvo, ker prej so bili slučajno vsi trije skupni ministri Nemci. Vendar nam na misel prihaja tudi to, da je bil lofmann glavni reditelj bosanskih zadev, in če dobi to delo zdaj Madjar Szlavy, potem se je bati, da pride sčasoma vsa Bosna Mad-jarom v oblast. Vendar, našla bo tudi mad-jarska mogočnost svoje meje.
Kako krčevito in odločno branijo Madjari svojo narodnost, kaže nam zopet dogodek , da je mestni zbor vPečubu sklenil, da Be tam in v okolici ne smejo več nemške knjige po lišah na prodaj nositi. Nemci, ki svojo kulturo na vse kraje ponujajo, našli so vendar v Madjarih krepke nasprotnike, ki odbijajo trdno in krepko vse poskušaje mereče na ponemčenje celega jugoizhoda in cele dunavske doline, če ne za drugo, vsaj za to moramo Madjarom hvaležni biti,da bo se grmanizaciji prvi zopersta-viii in res tudi njeno moč zdrobili, odtrgavši nemškemu vplivu polovico države.
Vnanje države.
Najvažnejši politič ii dogodek so gotovo angleške volitve. Zmaga liberalcev je prekucnila na glavo vse kombinacije diplomatov, še Bizmark menda na kaj tacega ni mislil. Bolgari so tako veseli, da kur zapored Glad-stonu čestitke in adrese pošiljajo. Upajo namreč, da bo zdaj Turčije kmalo konec, ker Beje Anglež ne bo več branil. Najbolj poparjeni so pa Velikonemc', tako v Berlinu, kakor na Dunaji; kajti mislili so vedno, da bo Anglija v zvezi z Nemčijo in Avstrijo prijela Ruse, ter slovanske narode za zmirom potlačila in ponižala. Ker je pa zmagal Gladstone, prijatelj slovanskih narodov, in ker se zdaj ni nadejati angleške pomoči zoper Rusa, zastala jim je kar sapa, in ne vedo, kaj povedati. Nekteri nemški listi so že mehki postali, in pišejo za to, da se mora Avstrija b Slovani sprijazniti. Kedar jim voda v grlo teče, tačas začnejo zmirom s Slovaui prijazno govoriti, ker se spominjajo, kolikokrat bo Slovani Avstrijo že pogina rešili ! Komaj bo pa nevarnost odstranjena, brž bodo druge trune napeli, kajti „volk menja dlako, a nikdar Bvoje čudi."
Najlepši sad, ki bi zamogel iz angleških
tolitev dozoreti, bil bi ts, ko bi se ]¥cmč{Ji« popolnem izolirala. Zdaj nima druzega prijatelja, ko nas, in kako malo ljubimo mi tega posiljenega zaveznika (?), tega nam pač ni treba praviti. Najbolje, da Be še Avstrija od Nemčije popolnem loči, ter jo svoji osodi prepusti; naj jo nabijejo Rusi ali Francozi, čemu bomo mi Prusijane branili, ki so nam vedno sovražni bili ?
nismark je prosil, da bi amel iz službe stopiti, pa cesar Viljem je to prošnjo odbil, kakor že prej večkrat, in kakor je bilo pričakovati. L ati so edini v tem, da je Bismark s tem hotel le pritisek na cesarja narediti, le o tem se prepirajo, ali je bilo vprašanje, ki ga je k temu napotilo, notranjega ali unanjega izvora. Eoi trdi, da hoče Nemčijo bolj strogo centralizirati io odstraniti vpliv manjših nemških kraljev in knezov; drogi pa menijo, da bi cesarja rad pritisnil v vojsko z Rusijo. V pogleda na angležke volitve je pač lahko verjetno, da je Bismark Blabe volje.
V KiimIJI bodo naredili postavo, da sme Turkinja, če se di krstiti, svojega moža zapustiti, in se s kristjanom po krščanskem zakonu omožiti. Ali bi ne bila taka postava koristna tudi za našo Bosno?
Izvirni dopisi.
Iz Iijiililjane 12. aprila. Naše pru-somane je začelo zebiti; ta hladni veter je prišel zdaj enkrat iz Angležkega. Važnost an-gležkih volitev presega ono kake dobljene vojake. Turčini in vsi njih prijatelji, med njimi v prvi vrsti judje in nemško- liberalci, so vsi osupnjeni. Bolgari pošiljajo Gladatonu zaupnice, videti je, kakor bi ae hotela orijentalna vojska z nova pričeti. Toliko je gotovo, da Angleži ne bodo z mazincem m gnili, če ae Bo'gari zdaj vzdignejo in Turke iz Evrope apodé, ali če združjo severno Bolgarijo z Rumelijo. Naši avstrijski slovanožrci so 'tako mehki postali, da je prinesla „Preste' dolg članek, v kterem zagovarja ravnopravnost avstrijskih Slovanov, tudi „N. fr. Presse" jadikuje, da se zdaj Turčija ne bo dala več rešiti. Vse tiste babarije, kako bodo Rusijo ugnali in ponižali, so naenkrat potihnile. S Prusijo nas tudi ne bodo mogli dolgo več strašiti, ker je pruska Nemčija zdaj sama v kleščah: Rusom se je zamerila, Angleži je ne marajo podpirati, in Avstrija si bo tudi stvar premislila, prej da gre za svojo staro sovražnico v ogenj, če Haymerle ni popolnem v Bizmarkovi vreči, potem ima zdaj najlepšo priložnost, da se z Bizmarkovih rok izvije, in počne samostalno politiko, kakor se za velevlast Avstrijo spodobi.
Če se obrnemo od visoke politike k naši mali slovenski, zapazili bomo, da naši ljubljanski nemškutarji svoje zmage pri mestnih volitvah niso nič kaj veseli. Veliko število naših glasov v drugem razredu jim ne gre iz glave, in zdi se jim že samim, da so letos zadnjikrat zmagali. Če le to politično vreme ostane, potem so gotovo na suhem, zato stavijo vse svoje upanje le še na to, da ae usta-vovercem posreči Tasffeja vreči, in na površje povzdigniti ministerstvo Stremayrovo.
Kdor pa avstrijske razmere količkaj pozna, bo sprevidel, da strogo nemško-liberalna vlada v Avstriji ni več mogoča', če nečejo države v pogubo tirati. Ko bi Taaffe res odBto-pil, ima največ upanja do vlade Hohenwart s Klam-Martinicem. Zato nemškutarji pač v velikih iluzijah ž i vé, če miaüjo, da bo njih pšenica še kedaj tako lepo cvetela, kakor je svoje 'dni. Celjski nemškutarji se tudi že zz svojo
kožo boje, in 80 sklenili v mestnem zboru protest zoper Blovensko pripravnico v Mariboru. Upirali se bodo že še, dokler mogoče, pa njib beseda ni vtč tako mogočna, ko nekdaj, duh časa jih je obsodil, in s svojimi ideologičuimi Irazami ne bodo ustavili teka zgodovine. Ker balkanski Slovani vsled angleških volitev bolj svobodno dihajo, primorana je tudi Avstrija, dajati Slovanom koncesije, da se ne bodo čutili kot „sebmerzenskinder", in nasproti celemu Slovanstvu je celjski ali pa ljubljanski mestni zbor — muha, za kojo se nihče brigal ne bo.
Iz Leskovrn iismI Tjoko. 8. apr. Tako je tedaj prvi izmed nas sošolcev 1. 1874 posvečenih — blaga duša Anton Ribar 5. t. m. ob '/j-* zjutraj nas zapustil in se preselil v boljšo domovino 1 Miloše stori človeku, kadar vidi, da premine eden njegovih dragih prijateljev, s kterim so ga vezali spomini na dolga leta težavnih študij, zdaj ko je tako rekoč komaj vživr.ti začel sad svojega truda v zaželjenem duhovskem stanu. Res, ranjki Anton ni bil nikoli trdnega zdravja, ali mislili smo vendar, ker je poznal svojo slabotojn se tudi vedel skrbno varovati, da ga bode Gospod življenja ohranil v pomoč njegovi rodbini, v prid krščanskemu ljudstvu. Bolehal je dalj časa in gotovo mu je zadnje dni njegovega življenja lajšala le najljubeznivejša postrežba, ktero je imel pri časti vrednem g. župniku Mavčičah, kamor se je podal v upanji, da bode okreval in se oddahnil od pastirskega delovanja.
Kakor vsa Riharjeva rodbina imel je tudi on mnogo zmcžnoBti za petje, glasbo, žali Bog! da mu rahle telesne moči niso dopuščale tako se izobraziti in delovati kakor je želel. Vse 6voje dni se bom spominjal srečnih časov, ko smo z r. Riharjem prepevali v cerkvi in o druzih priložnostih. Da je bil racjki iskren in navdušen narodnjak, mi ni treba omenjati. Res je bil bliga duša, zmeraj bolj tih in pohleven, vem, da nikdar ni nikogar žalil, da ga ni imel Bovražnika. Ko smo nekdaj kot odhajajoči iz Bemenišča obhajali svoje poslovilo na prijaznem Rožniku, dogovorili smo se, da se hočemo eden druzega spominjati v veselji in žalosti, da se bodemo če mogoče v desetih letih zopet sošli.
Tedaj smo tudi obljubili, da bo vsak izmed nas za tistega , ki bi se morda poprej ločil iz naše srede, opravil sv. mašo. Prvi je naš Anton ! In kakor sem jaz to storil precej, ko sem zvedel žalostno vest, vem, da so tudi drugi tovarši spolnili obljubo.
Vsaj smo ga vsi ljubili ranjcega Antona j Bodi mu žemljica lahka!
Ene britke misli pa pri tem ne morem zamolčati. Naj duhoven (posebno mlajši) v svo jem težavnem poslu oboli, da več ni sposoben opravljati svoje službe — kakošna osoda ga čakal Ako ine najde prijaznega zavetja in skrbne postrežbe, kakoršno je imel r. Anton Rihar, in mu vržejo borih 200 gld. kot de-ficijentu, kako se bo zdravil, kako za svoj stan ohranili Pač res za smrt preveč, za življenje premalo. To je plača sveta !
In glej! ravno takrat prišla mi je še druga žalostna vest, da je istega dne 5. t. m. še dru? naš sošolec sklenil svoje mlado življenje, menda za ravno tisto boleznijo, Karol Križman, notar v Kamniku.
Bil je zelo nadarjen, in gotovo v svojem poklicu vrl narodnjak , kakoršni smo bili skoro vsi v jasni dobi dijaških let, in prepričan sem, da ga tista navdušenost za slovenstvo ni zapustila do zadnjega. Naj v miru počiva I
L. Š.
Telegram „Slovenca."
Z Dunaja, 12. aprila.
Danes sta govorila Kriegsau in Taaffe krepko zoper levičarje, potem glavna govornika Herbst zoper, Cartoriski za ludget, jutri govori poročevalec, potem glasujemo.
Razne reči.
občni lhor
—	V sredo popoldne je Slov. Matice.
—	Meterska mera vRusiji. V Rusiji mislijo tudi metersko mero vpeljati, in je sestavljena že komisija, ki se ima s to stvarjo pečati. Tako bodo počasi vse evropske države vpeljale to mero, kar je gotovo dobro za medsobojni promet in za kupčijo, ker prihrani veliko računa in prekladanja iz ene mere na drugo.
—	Zgubljena stava. Grof Greppi je stavil 8 knezom Belmonte 10.000 frankov, da pride s štirimi konji v 24 urah iz Rima v Napolje. On je stavo zgubil, ker mu je en konj opešal, in 15 kilometrov pred Napoljem zgrudil se na tla. Lahko bi bil še s 3 konji o pravem času prišel v Napolje, pa Btava je rekla, da mora z vsemi štirimi konji priti, in tako je moral izplačati deset tisoč frankov, kteri so se med reveže razdelili.
—	Mala loterija nabere denarjev vsako leto čez osem miljonov goldinarjev. Po-prek en človek stavi 18 kr. na enkrat. Na 100 ljudi pride 491 stav, tedaj vsak človek poprek 5krat na leto Btavi. Če se pomisli, koliko je otrok in takih, ki nikoli ne stavijo, potem si je lahko misliti, kolikokrat morajo nekteri staviti, da pride na vsacega človeka 5 stav v letu. 100 ljudi zastavi poprek 91 gl., a vleče dob.čka 49 gld., tedaj ostane cesarju 4 2 gld. dobička pri 100 ljudeh.
Homeopatične pastilje.
Podpisani javljam, da imam v moji zalogi prav lepe homeopatične pastilje, zarad kterih Be vsim p. n. čitateljem, ki omenjene pastilje potrebujejo, vljudno priporočam
France Somi
(2)	Kongresni trg. 13 v. Ljubljani.
Eksekutivne dražbe.
19.	nprila. Janez Javornik (3) v Ljubljani (4000) ; Grajščina Kostel (3) v Ljubljani ; Jaka liregar (1) iz Srednje vaBi (G27) v Kranji.
20.	aprila. Jera Svet (3) iz Dolenje vasi (690) v Logatcu; Ana Draksler (1) iz Šenčurja (871) v Kranji; Jan Morel (1) ie gorenje Košaue (2823) v Postojni; Frane Trenta (1) iz Nadanjega sela (922) v Postojni; Anton Vadnu (iz Slavine (250) v Postojni.
21.	aprila. Miha Prah (3) iz Vrhovske vasi (208) v Kostanjevici; Groga Fajfar (1) iz Zgoše (2938) v Kadolici; Franc Zadnikar (2) iz Dobrove (1999) v Ljubljani; Jan Prim (3) iz Iške vasi (1814) v Ljubljani; Anton Andlovič (1) iz Lozice (3613) v Vipavi; Janez Kokrič (1) iz Brezovice (700) v Kostanjevici.
Umrli so:
31. suš. Avgust Baltazar, jetnik, 29 1., za jetiko; Franc Zotler, delavec, 51 1., za pljučnico; Neža Koči, gostačka, 60 1., za vodenico,
31. sušca. Lena Cerar, gostačka, GO 1., za putiko; Matija Naglič, delavec, 24 1., se je poškodoval.
Za slovensko mladino
sc priporočajo :
Izgledi bogoljubnih otrok, spisal a. kržič I. in II. del a 30 kr., vezano 40 kr.
Izmed teh še posebej :
Jerica Jugovic 5 kr. Sveta Germana 8 kr.
Dobivajo se v katol. bukvami in pri založniku Ant. lvržiču, katehetu nuuskih šol.

Koper
protin putiko
je dobro zdravilo zelišoa voda, ki se imeuuje
basorin,
ki je potrjena od cesarja, In jo izdeluje
Fnuic Hillieliu.
lekar v Neunkirchen.
To zdravilo so zdravniki pregledali in potem je dobilo od cesarja Franca Jožefa I. posebne pravice. S to vodo se mora človek od zunaj trdo pomazati (poribati) , ter ima moč, da trganje ustavi, kri pomiri , bolečine utiši, ter je dobro zdravilo zoper slabe živce, zoper slabost in bolečine v udih, zoper protin, trganje, putiko. glavobol, omotico, bučenjo v ušesih, bolečino v križu, zoper slabe in utrujene noge, (posebno dobro za gojzdarje, vojake) ; tudi če človeka v straneh bode, čc ga trga v nogah, in enakih bolečinah je ta voda dobra za mazanje.
Flašlca z zdravniškim navodom in z zavitkom vred velja 1 gl. 20 kr.
Na prodaj jo ima	(9)
Peter Lnssnik v Ljubljani.
V Avstro-Ogerski, Nemčiji, Franciji, Angliji Rumuniji, Španiji, Ilolundiji in Portugalski
varovani
Wilhelmov
čaj za čiščenju krvi proti pro-tinu in putiko
je edino pomagatno
spomladansko zdravilo.
siitiitnis
Dovoljeno od H 2 ces kancelije ^
Nt^ilJCli-*??! H
£ Poskušeno	^
« in	4
M , ,	M
za dobro	^
jj spomano.	J*
M	H
I* Vsled patenta j< Nj. veli« se mi ne sme pona- Hi « rajati. >*
■K Dunaj 12. maja >¡1 « 1858. «
KZZSiZZSiVU
U ces kancelije ^
5 Du«j * 7. grudua m-*< 1858. H
JSi.TSIJI&SJS
Ta čaj sčisti ves život, on preišče celo telo in vse bolezni iz njega prež»ne.
Za zutirom ozdravi protin, putiko, trganje-odprte rane in zastarele bolezni v nogah, spolske bo« lezni, kraste, gobe, lešaje na životu in v licu, in sifi-litične bnle.
Posebno dober je pri bolnih jetrih, pri hemoroidni), pri rumenici, okrepča slabe žile, odpravi bolečine v rokah in nogah, v želodcu, zapretje v spodnjem telesu, polucije, tok pri ženskah itd.
liolezni, kakor škrofeljne, bnle in enake odpravijo se hitro io dobro, če se la čaj skoz več ima pije ker ima to moč, da vse rezveže, in na vodo žene.
Pravega izdeluje le Franc ^Villicliti. v Neunkirchen pri Dunaju.
En zavitek, nn 8 kosov razdeljen, po zdravniškem ukazu pripravljen, z navodom v razuili jezikih, velja 1 gl in 10 kr. za zavoj.
Svarilo. Varovali se ie ponarejenih re'i, in «mirom se mora zahtevati „\Vilhelmov kričistilni čaj zoper protin", ker se izdeluje veS t* kili ponarejenih čajev zoper protin in putiko, pred kterimi vsacega svarimo.
Pravi Williiimov kričistilni čnj zoper protin in putiko imajo na prodaj :	(:<)
Peter I.asnik v Ljubljani, -liiioil Leban, lekar v Postojni, Kari Savnik, lekar v Kranji, Fr. TVacha, lekar v Metliki, Bom• Itiauli, lekar v Novem mestu.
dajatelj in odgovorni urednik Filip llap.
J. lazikoi nasledniki v Ljubljani.