Izhaja
vsak petek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankujejo in po-šiljajou redništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvo ..Mira" v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
—	= Glasilo koroških Slovencev =====
Leto XXVI.	V Ljubljani, 8. maja 1907.	Štev. 19.
Volilci!
Niti teden dni Vas	več ne loči od onega usodepolnega trenutka,	ko se bo odločila bodočnost koroških Slovencev. V	torek,
dne	14.	majnika se bodo	naše moči merile z nasprotniškimi, ta dan bo	pokazal, ali imajo koroški Slovenci še v sebi voljo	in moč
za nadaljno življenje. V zadnjem trenutku Vas zopet in zopet rotimo: stori vsak svojo sveto dolžnost od prvega do zadnjega! Ne zanašajte se drug na drugega, ne iščite izgovorov, ne bojite se zamere, bodite možje odločni, trdni, samozavestni!
Za najsvetejše, kar	imate, bodete bili odločilni boj: preti Vam	gospodarski pogin, uničiti hočejo vVas in	Vaših
otrocih	blagodejni, samoosrečujoči vpliv sv. vere, in Vašemu	slovenskemu rodu in jeziku so že izkopali	grob!
Kateri samozavestni kmet in delavec, kateri verni, krščanski mož, kateri zavedni, narodno čuteči Slovenec naj v tako resnem, tako odločilnem trenotku ostane doma za pečjo in s svojo lastno, da, naravnost s svojo vnebovpijočo, zločinsko malomarnostjo in lenobo zakrivi gospodarsko, versko in narodno smrt vsem tisočem koroških Slovencev!?
Možje! krščanski, slovenski volilci! Ne, takega grdega, črnega izdajalca, takega Judeža Iškarijota ni, ne bo in ne sme biti med Vami!
Kakor plaz, ki se utrga vrh hriba in dere navzdol v dolino vedno mogočnejši, vedno strašnejši, podirajoč vse, kar se mu stavi na pot, tako naj Vaše združene, edine, složne trume pritisnejo dne 14. majnika na bojno polje, na volišča, ter poderejo in sterejo nasprotnike v prah za vedno in vselej!
Sami ste si izbrali može svojega zaupanja, ki naj zastopajo Vaše želje in zahteve v postavodajnem zastopu, izkažite jim zdaj, svojim kandidatom svoje zaupanje, sedaj, ko je čas zato, na dan volitev, dne 14. majnika! Za te kandidate, za njihova načela, ki so tudi Vaša, stopite vsi na dan volitev v boj, in zmagati mora Vaša, naša skupna sveta stvar.
Vaši kandidati so:
Za volilni okraj: Pliberk, Železna Kapla, Dobrlavas, Borovlje
Franc Grafenauer
deželni poslanec na Brdu.
Za volilni okraj: Velikovec, Svinec, Staridvor
Florijan Ellersdorfer
župan v Grebinju.
Za volilni okraj: mesto Celovec
Teodor Osana
kipar v Celovcu.
Za volilni okraj: Beljak
Peter Wiegele
posestnik v Podgorju.
Za volilni okraj: celovška okolica
mnsgr. Valentin Podgorc
v Celovcu.
Za volilni okraj: Rožek, Trg, Milštat
dr. Aleksander Pupovac
deželni poslanec na Dunaju.
Za volilni okraj: Podklošter, Trbiž, Šmohor, Kotiče,
Paternijon
grof Alfred Khevenhiiller-
Metsch
v Hochosterwitz.
Volilci! V Vaših rokah je življenje in smrt koroških Slovencev, od Vaše odločnosti, Vaše zavednosti, od Vaših glasovnic, je odvisno, ali naj bo dan 14. majnika za koroške Slovence dan vstajenja iz večnega suženstva, dan zmage, dan veselja in radosti, ali pa dan — pogina! Vaša in Vašega naroda usoda je v Vaših rokah: lopov, kdorza tako ceno ne stori svoje dolžnosti!
Zato pa dne 14. majnika
Vse na krov! Z nami Bog in narod slovenski.
Osrednji volilni odbor.
Naročajte edini koroški slovenski list „Mir“!
Današnja številka obsega 8 strani
Kirschnerja? — Nikdar!
Ali to strašilo ne bo enkrat zginilo iz političnega polja! V odkritosrčnem ogorčenju je gotovo že marsikdo zaklical te besede. Odkar se spominjamo državno in deželnozborskih volitev, so naši nasprotniki havžirali s Kirschnerjem okrog.i po lepi slovenski zemlji. «Zastopal" je našo ljubo zemljo že enkrat v državnem zboru, in dolga leta že v deželnem.
In kaj je storil? Ali je nam Slovencem, nam od nekdaj pridnim, marljivim in poštenim deže-lanom že kaj pridobil? Taka dolga leta že „naš“ poslanec in kdo ga pozna?
Tisti morda, ki je v njegovi gostilni mu dajal profit pri vsakem požirku, ali ki ga je slučajno spoznal v Celovcu. Osebno ga sicer ne pozna noben od večletnih volilcev.
In če dosedaj ni hodil med volivce, in jih učil, ne obiskaval, ne vpraševal po potrebah, ranah, zadregah, tudi v prihodnje ne bo !
To, kaj tacega, primojduni! ta bi bil naš poslanec. V sedanjem času, v prihodnji državni zbor sme le najboljši, najplemenitejši!
In volilni okraj celovška okolica se rad pobaha, da je najimenitnejša, da je najbolj napredna, „vrt kmečke inteligence", in za ta okraj bi mi povzdigovali tako «srednjo robo" j na poslaniški tron ?
In Kirschner je — nobel gostilničar! Kaj take gosposke birte bomo mi nosili na rokah, in jih pošiljali k cesarju na Dunaj, da bojo za nas kmete se potegovali? ; Rajši poka v vrt!
Pa še kakšen nobel birt je ta Kirschner! Pa pride deželni predsednik, pa pride baron, pa pride hofrat, pa pride od londesaušusa, pa pride frak za frakom ven k Kirschnerju, k „Razaju“ na Žihpolje, in mu stiskajo roke, ga hvalijo, mu dajejo fine cigare, in on je čisto fuč. — Kmet pa je potem: dummer Bauer. Geh’ ham! Holts Maul sajn di hern do !
Volilci ! Kmetje ! Naš bodočiposla-nec ne sme biti prijatelj celovške mestne frakarije! Ne klečeplazec pred višjo gospodo! Ne sme poslušati na veter iz Celovca. Naš poslanec za II. volilni okraj mora biti neodvisen, trd, jeklen. Po robu se mora znati postaviti frakarjem pod nos!
In s kmeti pa zna biti Kirschner grob, to pa! Kako jih ošteva! — Udje celovške mlekarne vejo o tem kaj povedati.
Dalje moramo pomisliti, da bo moral prihodnji državni zbor pečati se tudi z alkoholnim vprašanjem. Otrokom, fantom do 18. leta nobenega alkohola ; neodraslim in pijanim v gostilni nobene kapljice; oštir sme točit le zdravo, svežo
PODLISTEK.
Povest o klobuku.
(Češki spisal Vitezslav Halek. Preložil Danimir.)
III.	(Dalje.)
Ljubeznivi bralec mi naj odpusti, da mu ne pripovedujem vseh okolnosti, po katerih sem prišel na glavo učiteljevo. — Kaj pomaga spominjati se krasnih dob, ko se več ne vrnejo. Proti usodi se ne more noben klobuk bojevati. Kar je enkrat sklenila usoda v svoji trmoglavosti, to mora klobuk prenašati, celo tedaj, če se ravna z njim nečastno in podlo, mora molčati.
Moja velika čast je bila torej proč. Sluga ni čakal name, da bi mi poslužil, da bi me malo ugladil. Niti škatljice nisem imel, da bi si v noči tja položil svojo trudno glavo. Imeli so me kakor za psa ; in še psa so bolj cenili kakor mene. V noči sem moral stati na mizi tik luči. Kedar je name padla kapljica olja, se nisem smel oglasiti, in če sem to storil, se nikdo ni pobrigal zame. Učitelj — bil je to pravzaprav neki profesor — me je popolnoma puščal v nemar. Kadar sva sedela ob večeru skupaj in se pogovarjala o tem in onem, sem ga tupatam na to opozoril, da mora bolj paziti name, in ravnati z menoj dostoj-nejše. Profesor mi je nato kratko odgovoril, da je njemu klobuk povsem postranska stvar; glavna stvar je, da ima glavo. Ali ti moj svet — kako je izgledala ta njegova glava! Prav rad bi jo bil vzljubil, toda nisem mogel. Lasje na njej so bili pokriti s snegom, kak or zimski log, od čela do temena je bila gola in gladka, kakor drsališče, in kadar sem jo hotel vzljubiti s svojim mladeniškim ognjem, dihala je mraz, da so mi ob tem otrpnili vsi udje. Ostali lasje pa so bili razdra-
in pristno pijačo; samo do določene ure; med božjo službo nikdar itd. itd.
Ali mislite res, da bo Kirschner za to glasoval ? O, vi otroci !
Dalje ! Ali poznate histerijo njegove kandidature ? Nemškonacijonalci so ga; s a m i ž e siti. Oni ne vejo kam bi ga djali. j Najraje bi se ga znebili. Dr. Metnitz, eden prvih bogov teh nacelnov, mu je sam pisal, da naj se ne poteguje za poslaniško mesto. Njegovi prija-jalelji so ga prosili, rotili, da naj ne kandidira za državni zbor. A nič ni izdalo mu. Onseusi-1 j u j e ! 6 0 0 0 kron, — — te mastne plače za vsakega državnega poslanca, te se mu prevečsvetijo. In čast, čast, ja to hoče imeti Rezaj ! Kmetu pomagat, na to še; misli ne, ker tega tudi ne zna. Vsa leta; sem se ni pokazal, tudi za naprej s e n e b o.
Tako stoji torej gospod Kirschner pred nami : svoji lastni stranki v zadrego, prijateljem svojim v nevoljo, volivcem v začudenje, nam Slovencem posebej pa v očividno škodo in sramoto.
Kirschner se sramuje nas Slove n c e v ! On je izdajica najvetejših dobrin, svojega materinega jezika. Mi smo mu „ v e r -fluchte Windisch e“.
On sam že malo čuti, da ni mož na svojem mestu, ali denar in čast in kšeft-— j
to vleče.
Tu pa moramo Vas, gospod Kirsch- | n e r, javno vprašati, ali ste Vi res vtak- | nili v žep — Schweiggelder na Dunaju?
Okrog Celovca smo to slišali iz ust Vaših somišljenikov ?
Nazadnje pa: Podrepnikov ce-i lovške gospode, omahljivcev, izdaji.c svojega naroda, privržencev in podvrže n cev vraga alko-; hola — koroški kmet ne bovolil!
Naš mož je monsgr. Valentin Podgorc ! Dika koroške dežele, naš ljubljenec, naše srce! Mož neodvisen, nesebičen do skrajnega, učen, govornik, Bog ga živi! Kirschner pa naj k gospodu Podgorcuvšolo hodi učit se narodnega gospodarstva, — korajže, govorništva, slovenskega in nemškega jezika. Kar Kirschner govori, to ni govor, to je tesanje, mrmranje. Seve da on zato nič ne more, pa naj se potem ne vsiljuje po nepotrebnem. Kdor se ni s pametjo skregal, Kirschnerja ne bo volil ampak zapisal bo na glasovnico :
Valentin Podgorc
v Celovcu.
Dva znamenita shoda.
Crkanje nemčurskega gospodstva — Seifricovi tolovaji.
Glede shodov v Železnikapli in Žitari-vasi zadnjo nedeljo se nam za danes na kratko poroča sledeče :
Na obeh shodih smo sijajno zmagali, Sei-fricova najeta tolovajska banda je bila popolnoma poražena in osramočena. Zdravnik dr. Krassnig in znani pretepač Košičev Pepček iz Svetnevasi sta nesmrtno blamirana; s silo sta hotela naša shoda razbiti, pa sta bila od razljutenih volilcev sama tepena in s sramoto z zborovališč odpravljena. Na shodu v Železnikapli prišlo je dvakrat do pretepa, nekaj Seifrizovih plačanih agentov je s silo ven sfrčalo, nekaj jih je samo odšlo, Košiče-vega Pepčka pa je doletela izredna slava, da gaje med živahnim ploskom in krohotom naših mož ž a n d a r odpeljal seboj! Lepo čast je vzdignil Pepček v Železni kapli! Potem še je zborovanje vršilo popolnoma v redu.
Dr. Brejc in kandidat Grafenauer sta v svojih govorih razkrinkala vso propalost in nezmožnost nemčurske stranke, ki že 40 let samo sama zase in samo za gospodo skrbi, kmetu in delavcu pa žepe prazni.
Zborovalci, kojih je bilo do 1000, so glasno pritrjevali in kandidaturo Franceta Grafenauerja soglasno sprejeli. Na koncu je neka nacijonalna baraba poskusil zborovalce z vrha doli z vrelim kropom politi, pa je moral strašno hitro noge vzeti pod pazduho, če ne bi bilo — padalo! Strahovlada nemčur-skih izzivačev in pretepačev v Kapli in okolici je strta, ljudstvo se je oddahnilo in bo 14. maja s svojimi glasovnicami podpisalo politično smrt Seifrizovih tolovajev.
Podobno se je obema Krasnikoma godilo popoldne v Žitarivasi. Prišla sta tudi tja na čelu Saifricovih pijanih hlapcev in mislila shod razbiti, toda bila sta od naših vrlih fantov in mož pošteno tepena in se imata samo žandarmom, ki jih je presednik dr. Brejc poklicati dal, zahvaliti, da nista iz zborovalne sobe čez hodnik doli zletela. Oba Krasnika si bosta zapomnila, kdaj so v Žitarivasi po njunih buticah — mlatili. Po tej nevihti se je mirno zborovalo, samo iz sosedne gostilne se je sem pa tam slišalo tuljenje živinsko pijane Seifricove bande; iz zborovalne dvorane pa so odgovarjali zmagoslavni klici «živio Grafenauer!" Po končanem zborovanju se je med našimi ljudmi slišal samo en glas: Sedaj jih poznamo; sedaj vemo, kakšni so; sedaj pa prav nobeden ne bo Seifricavolil, ki je svoje hlapce razposlal, da bi poštene slovenske kmete in fante zmerjali
pani in razmršeni kot listje po jesenskem vetru. A tudi dišala ni njegova glava prav nič, in še ta vonj, ki mi je ostal iz boljših dob, se je brzo izgubil. In ta glava naj bi veljala več kakor jaz, in ta je bila glavna stvar, jaz pa povsem postranska, nepotrebna !
Prav nič mi ni pomagalo, če sem se skli-caval kdaj na to, da sem velik duh; nikdo mi tega ni hotel verjeti, še posmehovali so se mi zato. Imel sem sicer napisano, da sem visokega : rodu, da je moj oče tovarnar Syrovy — toda to j pismo je bilo pisano slepim očem.
Moj novi gospodar se ni brigal prav nič ; zato, je-li deževalo ali ne. Vzel si ni nikoli dežnika, ki bi me branil, da bi ne postal moker skozinskoz, o kakem vozu se mi sploh še sanjalo ; ni. Čestokrat sem prišel domu ves premočen; udje so se mi tresli mraza, zobje so mi šklepetali — ali nič ni pomagalo. Postavil me je v kot, da bi mu baje ne zmučkal papirjev na mizi. Edino pes njegov je še bil malo usmiljenega ; srca: čestokrat je prišel k meni ter me oblizal; tožil sem mu o svoji bridki usodi, da bi to bilo ganilo kamen na cesti, toda profesorja to ni ganilo. Končno so tudi psu presedale moje večne I tožbe — zalajal je ter šel proč tudi om Izkusil sem v istini več kakor kralj Lear v puščavi.
Profesor je imel ženo, in ta je imela tudi klobuke — seveda za žensko glavo. Vsakteri izmed njenih klobukov je imel posebno škatlo, ali jaz sem prosil zanjo zaman, brez vspeha. Enkrat, ko je gospa profesorjeva ravno shranjevala enega izmed svojih klobukov, se je ta ozrl name s tako pomilovalnim pogledom, da bi bil skoro zapla-kal. Videlo se mu je na očeh, kako bi bil popolnoma zadovoljen, če bi prebival jaz z njim v eni škatli. Da bi zagotovil o tem tudi gospo profesorjevo, da sem z željo njenega klobuka po-
vsem zadovoljen, postavil sem se na to škatlo, v kteri je bil shranjen njen klobuk. Toda gorje mi, kako drago sem moral plačati to drznost. Gospa profesorjeva me je vrgla neusmiljeno na zemljo, da sem se zakotalil zopet v svoj stari običajni kot. Gospod profesor me ni smel več postaviti na mizo. Je baje itak takih nepotrebnih stvari na mizi dosti, je pravila gospa profesorka, in gospod profesor ji ni smel ugovarjati prav nič, sicer bi bila njegova glava res uboga ; za ženo mu je vendar bilo še malo več mar kakor zame. Enkrat mi je celo povedal, da more biti brez mene živ, brez glave pa ne. In res me je enkrat pozabil doma, ko je šel v šolo. To ga je vendar razjezilo tako, da je rekel, prišedši iz šole domu: «V šolo sem šel brez klobuka, domu pa sem prišel brez glave." Po teh cesedah se je moje stanje malo zboljšalo. Postavljal me je zopet na mizo, da bi me baje ne pozabil zopet, kader je šel v šolo. Zaukazal je celo svoji ženi, da bi ga vedno opomnila : «Ne pozabi klobuka !“
„0, moja glava", vzdihoval je profesor večkrat, in jaz sem bil vesel, da priznava sam, da ta njegova glava vendar le ni ustvarjena zame.
Toda kaj sem jaz ubožec vse skusil, ko sem šel z glavo gospoda profesorja na ulico. Ni bila namreč poprej moja navada, uklanjati se vsakemu, kterega sem srečal. Ali gospod profesor me je naučil novo šego, in uklanjati sem se moral vsakemu dečku, ki me je pozdravil. Tako se je tudi zgodilo, da je streha moja zelo trpela. Ali moj gospod se zato ni prav nič brigal, kajti tudi njegovi prsti se niso mogli ponašati s posebno čistoto. Kaj čuda ako sem moral nositi jaz to nesnago na svoji strehi.
Ali vse te muke niso bile nič proti temu, kakor sem jih moral prenašati v šoli. Učenci so se mi posmehovali in biti sem moral vedno tarča
in pretepali! Sram naj ga bo, Saufrica ! Najlepše pa še pride! Ko sta namreč dr-Brejc in Grafenauer odhajala na železnico, planila je vsa razdiv-janatolpa pod vodstvom dr. Krasnika za njima in bati se je bilo naj hujšega. Dr. Krasnig vzel je posebej dr. Brejca na muho in mu skušal na vsak način do živega priti. Jasno je bilo, da ga hoče napastiin s tem dati znamenje za splošen spopad. Dr. Brejc se jenekaj časa umikal in pri tem posebno pazil na desno roko, ki jo je dr. Krasnig sumljivo v žepu držal, končno je bil papri siljen potegniti revolver iz žepa in si tako napraviti duška za par trenutkov, dokler ni žandarmerija prišla.
Potem sta pa dr. Brejc in Grafenauer nadaljevala svojo pot na železnico, zadaj pa je tulila Seifricova sodrga in se od jeze penila, ker jo je žandarmerija zadrževala, da ni mogla izvršiti svojega namena. Kako bi se bil »miroljubni" Seifric veselil, ko bi mu bili mogli njegovi hlapci prinesti prijetno novico, da so njegovega protikandidata Grafenauerja in sovraženega dr. Brejca do smrti pobili ! Kakšen je bil položaj še potem, ko je že žandarmerija prišla, se kaže iz tega, ker je bil stražmojster prisiljen bajonet nastaviti proti množici in ji zaklicati : »Sedaj je pa dovolj ! Vsaka reč ima svoje meje! V imenu postave: Nazaj !" Na kolodvoru so se nekateri teh žalostnih junakov same jeze po tleh valjali, kakor pre-šiči ali psi in končno so se še vsi pred vozom izpljuvali, v kojega sta vstopila dr. Brejc in Grafenauer. — Tojezadnjebrcanje cr-kajočega nemčurskega gospostva, ki bo žalostno poginilo kakor pes za plotom. Dne 14. maja ga bodo vrli slovenski vo-lilci pokopali — za zmerom ! To bo dan zmage naše, našega maščevanja in dan našega vstajenja! Dr. Krasnig in Košičev Pepček s tovariši pa bodo še dolgo pomnili, kdaj so mislili slovenske shode razbijati, ker se vsa stvar naznani sodniji, s katero se oba poštenjaka Krasniga — že od nekdaj dobro poznata.
Ne vdajmo se! Ne vdamo se!
Volilno gibanje.
Predpustna kandidatura. Nov prerok ja vstal v slovenskem volilnem okraju : g. Janez Eberwein, tovarnar šnopsa, je kar čez noč začutil v sebi potrebo, kandidirati zoper svojega prijatelja Grafenauerja. Vrabci na strehi pa čivkajo, da je to smešno kandidaturo skuhala štajarska »giftna krota«. Gosp. Eberwein bo že še sam spoznal, kako krvavo so ga
njegovi pliberški in velikovški »prijatelji« za nos potegnili, katerim se gre samo zato, da bi nekoliko zmede in zgage med našimi volilo! naredili in edinemu slovenskemu kandidatu Francetu Grafenauerju par glasov odjedli. Toda Seifriz in njegova zavratna banda, ki bi rada v kalnem lovila slovenske glasove — se kruto moti. Naša disciplina je neomajna in ne-razrušljiva. Vsi krščanski, slovenski volilci bodo volili soglasno edinega pravega kandidata Franc Grafenauerja. G. Eberweina pa obžalujemo, da se da izrabljati v take namene. Ali pa je morda vendar res, da je podkupljen od sovražnikov vere naše in našega rodu!? Eno je gotovo: ali Eberwein brenči, ali pa je vzel Judeževe groše ! Pa naj bo kakor hoče : če se g. Eberwein krega s svojo pametjo in svojo vestjo, ni treba, da bi isto storili tudi drugi ljudje. Časi so preresni in predpust je za letos že minil. Mi gremo nemoteno svojo začrtano pot kot resni možje naprej preko prismod in izdajic do zmage! Živio Grafenauer!
Guštanjskim volilcem ! Nič več ne boste volili pod kontrolo paše Marischlerja. Pri zadnjih volitvah je bi! Marischler volilni komisar — sedaj neboveč. Našepoli-t i č n o d r u š t v o se je odločno potegnilo z a prosto volitev zlasti tovarniškega, pod Marischlerjevo komando stoječega delavstva; protestiralo je pri okrajnem glavarstvu zoper to, da bi bil slaboglasni Marischler volilni komisar in dobilo odgovor, da pride za volilnega komisarja v Guštanj mesto Marischlerja — n e k p o-litični uradnik naravnost od okrajnega glavarstva. Volilci! Delavci ! Torej brez skrbi na volišče za kandidata Vašega prepričanja !
Volilno sleparijo uganjajo tisti uslužbenci grofa T h urna, ki grofovim delavcem in najemnikom pravijo, da je grofova želja, da Sei-frica volijo. To je laž! Izvedeli smo od popolnoma zanesljive strani, da je grof pravičen mož, ki nobenemu svojih podložnih ne mara kratiti volilne svobode. Če kateri njegovih uradnikov kaj drugega trdi, ga opravlja in laže. Volite torej brez skrbi Grafenauerja, grof ne bo pustil nobenega zato škodo trpeti. Vsakega pa, ki bi na kakega volilca kaj pritiskal, naznanite političnemu društvu, ki bo že poskrbelo, da bo do-tičnik svojo predrznost — ob ričetu premišljeval !
Volilni shodi se vrše včetrtek, dne 9. t. m. (vnebohod) dopoldne ob9. v Št. Lipšu; popoldne ob 3. v D o b r 1 i v a s i v N a r od-ii e m d o m u. V n e d e 1 j o, dne 12. majnika je ob Vali. volilni shod v Kotljah pri^L užil i k u. Isti dan se vrši volilni shod v Š m i -helu nad Pliberkom. Natančnejše na oglasih.
V velikovškem volilnem ohraju se bodo vršili še sledeči volilni shodi:	Dne
9. maja v Š m a r j e t i popoldne po blagoslovu ;
ob ravnoistem času se vrši shod tudi v Grebi n j u pri Kovaču; dne 12. maja se bo zborovalo v Velikovcu v »Narodnem domu" ob 9. uri dopoldne po § 2. Tudi po nemškem delu tega volilnega okraja se vrši ravnokar več shodov.
Pozor volilci ! Vsak, ki je pravilno vpisan v volilnem imeniku, sprejme sedaj dve od politične gosposke (na deželi od okrajnega glavarstva v Celovcu od mestnega magistrata) izdani listi in sicer: a) volilno izkaznico (volilno »legitimacijo") in b) glasovnico. Obe ti listini se dostavita vsakemu volilcu v stanovanje. Posebej je opomniti : a) volilna izkaznica (legitimacija) izdana je od okrajnega glavarstva (v Celovcu od mestnega magistrata) in vsebuje zaporedno številko dotičnega volilnega imenika, kraj, dan in uro pričetka volitve in pa ob kateri se bode glasovanje sklenilo. Nadalje ime in bivališče volilca. Stvar zaupnikov je, paziti na to, da prejme vsak naših volilcev v resnici izkaznico. Kajti izkaznico je treba pri volitvi pokazati, in če je kdo ne pokaže, ga komisija izključi od glasovanja. Treba torej gledati, da izkaznico vsak naših volilcev dobi in jo potem dobro shrani in nikomur ne dà iz rok, naj jo kdo zahteva pod katerikoli pretvezo. Izkaznica se navadno po posredovanju občinskega urada_ dostavi v stanovanje volilca. Če bi pa kdo najpozneje 24 ur pred dnevom volitve ne dobil še izkaznice, naj gre sam ponjo. Kam? Na ono mesto, ki je določeno v posebnem razglasu. Ko se dostavljajo izkaznice, se namreč obenem izda od gosposke poseben razglas, kje da je izkaznico dobiti, ako bi se vsaj 24 ur pred volitvijo ne dostavila. Toda volilec mora osebno iti ponjo! b) Glasovnica. Ta mora biti opremljena s pečatom tiste politične gosposke, ki je izdala izkaznico : na deželi pristojnega okrajnega glavarsjtva, v Celovcu pa mestnega magistrata. Drugačna kakor taka, od pristojne politične gosposke izdana glasovnica je popolnoma neveljavna. Če bi kdo glasovnice pomotoma ne dobil, ali če bi se mu glasovnica zgubila ali pokončala, naj se oglasi za glasovnico pri okrajnem glavarstvu (v Celovcu pri mestnem magistratu), na dan volitve pa pri volilnem komisarju, kjer dobi novo glasovnico. Izkaznice in glasovnice naj noben naših volilcev ne dà iz rok. Ponavljamo še enkrat: Vsak volilec prinesi seboj na volišče volilno izkaznico in pravilno izpolnjeno glasovnico. Ne enega ne druzega ne sme doma pustiti. Sicer se sam pripravi ob svojo volilno pravico, Glasovnico odda volilec pri volilni komisiji, izkaznico le pokaže volilec pri volilni komisiji, potem pa zopet shrani.
Pozor, zaupniki ! Glasovnice in legitimacije so že volilci dobili, ali pa se jim ravnokar dostavljajo. Vaša skrb bodi, da opozorite volilce na morebitne pogreške v legitimacijah, da se še pravočasno popravijo. Posebno je treba gledati na to, da se glase legitimacije na popol-
njihovih porednih dovtipov. Niti s pravim imenom me niso imenovali, temveč dajali so mi take priimke, da se sramujem jih ponavljati.
»Burja" me je nazval eden izmed njih, drugi me je že prekrstil v »rešeto", tretji pa — bil je to velik porednež in moral je sedeti zato v takozvani »oslovski klopi" — ta me je imenoval s čudnim priimkom »kantorjev pinč".
Kadar sem sedel tiho na žreblju, medtem ko je predaval profesor, so metali porednejši učenci papirnate krogljice meni ravno pod nos, a jaz se nisem smel pritožiti, niti ganiti se nisem mogel, kajti gospod profesor je imel šolo. Enkrat si je neki učenec to krogljico celo oslinil, da je obvisela na meni in nesti sem jo moral sramotno črez ulico domu. Enkrat je zopet zapustil profesor za nekaj časa sobo in omenjeni učenci so začeli izvova streljati name s papirnatimi krogljicami, s knjigami in čepicami, da sem se tresel na žreblju kakor v mrzlici. Ko pa nisem mogel prenašati več dalje teh velikih muk, padel sem na tla ter se zakotalil ravno k nogam tistega učenca, ki je moral sedeti v »oslovski klopi". Ta me je tako neusmiljeno sunil z nogo, da sem zletel nazaj na mizo, ter je ob tem začel kričati: »Poglejte, to je profesorjev klobuk!"
Peklenski smeh je zahrumel med učenci, ta pouličnjak me je zopet obesil na moje mesto. K sreči je vstopil v tem trenutku zopet profesor in s tem napravil konec nesramnemu vedenju svojih učencev. Ko bi se bil za trenutek zakasnil, kdo ve — če bi ne bil moral plačati neumnosti učencev s svojim lastnim življenjem.
Največja muka zame pa je bila, da sem moral z drugimi učenci vred poslušati predavanja profesorjevo, katerih seveda nisem razumel.
Ko sem prišel s profesorjem domu, spoznal je takoj, da nisem bil več zdrav in čil, kakor si-
cer. Obračal me je na vse strani, in jaz mu tega nisem tajil, da ne vzdržim več dolgo pri njem. Videl je moje zlomljene ude, kratki dih, skratka, doba moje bolezni se je bližala.
Gospod profesor je razmišljal, kaj naj bi storil z menoj, posvetoval se je s svojo soprogo in s svojo modro glavo.
»No, kaj naj napravimo?" pravil sem sam k sebi; »pojdem nazaj k očetu svojemu in rečem mu : »Oče, mnogo sem pregrešil s tem, da sem se tako oddaljil od tebe, toda odpusti mi !"
Moj svet je bil sprejet, in še tisti dan me je ponesla služkinja profesorjeva nazaj k mojemu očetu.
Najino veselo svidenje se ne da popisati s peresom. Padel sem očetu k nogam in prelival grenke, grenke solze. Oče si je moral poiskati ves svoj razum, da bi spoznal v meni svojega izgubljenega sina.
»Sin, moj sin." zaklical je oče, »kaj se je zgodilo s teboj ?"
Tu niso pomagale solze in vzdihi. Takoj je dal poklicati vse svoje sluge in dejal jim je : »Glejte tu sina mojega, pomagajte mu zopet na noge. Naj postane zopet vreden svojega očeta."
Sluge njegovi so mi v istini pomagali zopet na noge. Izgledal sem zopet kakor klobuk. Toda ni še minulo pol ure in že sem moral zopet zapustiti očetov krov, kajti služkinja gospoda profesorja je čakala name. Oče ni poslušal več mojega plakanja in moje tožbe. »Pomagal sem ti zopet na noge", dejal je, »sedaj pa pojdi zopet med svet in ne delaj mi več sramote."
Oče moj je imel sicer dobro srce, ali kadar se je hotel kdo protiviti njegovim sklepom, se ni dal pregovoriti, tedaj je bilo srce njegovo trdo, kakor kamen. Zato je bilo vse moje moledovanje,
vse moje prošnje zaman. Nič ni pomagalo, zopet so me ponesli k gospodu profesorju.
Gospod profesor me je ogledoval z velikim dopadajenjem, pogostoma se je oziral v zrcalo, in jaz sem se tudi sam dosti radovai, videč svojo obnovljeno podobo. Ko pa sem prišel drugi dan z gospodom profesorjem zopet v šolo, zakroho-tali so se vsi učenci s tako glasnim in zaničljivim smehom, da mi je prešla vsa volja še dalje služiti svojemu gospodarju. Vse to, kar sem moral pri njem prestati, stalo mi je tako živo pred očmi, da sem se bal z največjo bojaznijo, da bi moral iznova pretrpeti kaj sličnega.
Bilo je drugi dan po tem dogodku v šoli. Gospod profesor je šel k brivcu, ker je bila ravno sobota. Spremiti sem ga moral seveda tudi jaz tja. Sedelo je tamkaj že mnogo ljudi, in gospod profesor je moral čakati dolgo, da bi prišla vrsta tudi nanj. Med tem pa me je bil obesil na žrebelj k drugim tovarišem in tam smo tožili o svoji kruti usodi. Visel je tam tudi tovariš, ki mi je rekel: »Bratec, zamenjajva s svojima glavama !“
»Dobro, velja to!“ sem mu odgovoril. Kajti mislil sem si : »Nobeno gorje na svetu ne more biti večje kot moja usoda pri gospodu profesorju.
V istini je bil gospodar mojega tovariša prej obrit, kot gospod profesor in kakor se mi je ždelo, mu je bil najin sklep docela po godu.
Vzel je tedaj klobuk profesorjev — mene namreč — in tako sem prišel na glavo izvo-ščeka.
Kako se mi je godilo pri njem, povem vam v prihodnjem poglavju.
(Dalje sledi.)
noma pravo ime volilca. Volilna komisija zavrne volilca, ako je n. pr. v legitimaciji napačno krstno ime, drugačno kakor pa v volilnem imeniku. Vo-lilec naj tako legitimacijo takoj vrne občini ter zahteva, da mu okrajno glavarstvo izgotovi pravilno legitimacijo.
Zaupniki pozor ! Z vsako uro se bližamo odločitvi ! Napnite vse svoje moči in ne omagajte, kajti zmaga samo tisti, ki do zadnjega vzdrži. Revidirajte nemudoma, če imajo vsi "naši volila glasovnice in legitimacije. Kdor bi jih ne imel, naj jih nemudoma terja od okrajnega glavarstva ozir. župana. Vsak nered naznanite takoj, če treba telegrafično, predsedniku političnega društva dr. Brejcu v Celovcu, ki bo takoj ukrenil, kar treba.
Zaupnikom v posameznih krajih! Marsikateri volilec ne bode znal — čast in hvala našim šolam —• napisati imena kandidata v glasovnico. Z dovoljenjem volilčevim ali na njegovo prošnjo izpolnite torej zaupniki glasovnice. Pazite pa, da bo imel kandidata pravilno napisano : krstno ime, priimek in kraj, kjer navadno biva. Ni dovolj, ako se napiše samo ime, kajti potem je mogoča kaka zamenjava, ker kandidat ni natanko označen, in gasovnica je — neveljavna. Volilce, kateri ne znajo izpolniti glasovnice, pa prosimo, da se obrnejo na zaupnika dotičnega kraja ali pa na kakega drugega našega moža, ki jim bo vsak rad storil to uslugo. Varujte se pa takih ljudi, o katerih Vam je znano, da niso prav zanesljivi, še bolj pa nasprotniških agitatorjev, ki bi Vam celo proti Vaši volji, posebno v zadnjem trenotku, napisali v glasovnico gotovo ime nasprotnega kandidata. Če bi pa dali že bodisi iz kakoršnegakoli vzroka glasovnico kakemu takemu človeku, da jo Vam izpolni, pa potem le še vprašajte kakega trdnega našega moža, da ne bodete kupili mačke v Žaklju.
Skupno na volišče! V slogi je moč, v neslogi pogin, pravi pregovor. Naši volilci naj pridejo kolikor mogoče skupno na volišče. Kar je volilcev v enem kraju, naj se zberejo v določenem času na gotovem kraju in potem naj odidejo skupaj na kraj volitve. Zaupniki po posameznih krajih naj v sporazumu z volilci določijo zbirališča in naj poskrbijo, da bodo volilci ob določenem času tudi vsi zbrani. Posamezno rajši ne prihajajte na volišče, kajti nasprotni agitatorji imajo posebno „piko“ na take volilce. Beseda da besedo, gre se celo potem malo v gostilno, se govori in jnodruje ter se nazadnje volitev — zamudi ! Če pa prihajate na volišče trumoma, se taki zviti lisjaki ne upajo blizu. Sicer naj se pa naši volilci sploh ne pajdašijo z nasprotniki, dne 14. maja naj govorijo le glasovnice, vse drugo se lahko opravi —- po volitvah !
Ne zamudite volitev! Tupatam bo imel kak volilec še kak poseben opravek, ko se bodo drugi volilci že odpravljali skupno na volišče, dasiravno bi bilo z ozirom na velikansko važnost volilne pravice edino le prav, da se vse drugo uklone izvršitvi te pravice ; zato pa še posebej opozarjamo take volilce, da naj svoje opravke uredijo tako, da bodo še pravočasno na volišču. Občinsko predstojništvo je določilo čas volitev in dalo objaviti, kakor je že v občini navada. Vsak volilec torej ve, kedaj se volitve začnejo, naj torej ne odlaša, temveč naj gleda, da pride čim najprej mogoče k volitvi, da ne bi bilo sicer prepozno !
Hranite legitimacije. Iznova opozarjamo volilce, da se pri volitvi odda edino le glasovnica (volilni listek), legitimacija se mora hraniti za morebitne ožje volitve. Pazite torej, da se ne bo zgodilo, kakor pri zadnji dopolnilni državnozborski volitvi v toliko slučajih, da so volilci oddali v hitrici legitimacije namesto glasovnic. S tem niso bili samo njihovi glasovi izgubljeni, temveč tudi niso imeli več legitimacij za morebitne ožje volitve.
Volilne sleparije in vsi drugi podobni pre-greški se. kakor smo že zadnjič natančnejše razpravljali, po novi volilni postavi, zelo strogo kaznujejo. Poživljamo torej zopet naše volilce, da nemudoma naznanijo vsak tak slučaj, da se krivci kaznujejo. Ne prizanašajte jim, saj ste lahko prepričani, da bi nasprotniki vsak tak slučaj, če hi se prigodil v naših vrstah, takoj prijavili oblastim. Sicer pa kogar ni sram takih lumparij, naj ga tudi ne bo sram kazni!
Nasilstvo proti volilcem. Iz večih krajev nam prihajajo poročila, da skušajo nasprotniki z n a s i 1 s t v o m vplivati na volilce, da bi volili nam nasprotnega kandidata. Posebno v slovenskem volilnem okraju se skuša delati na ta način. Izza zadnjih volitev so nam znani slučaji, da se je naravnost nesramno pritiskalo naše ljudi. Taki slučaji so se zgodili n, pr. vGu-štanju, kjer je znani .paša „oberbergrat“
Marischler naravnost komandiral delavce k volitvi, tovarniški uradniki pa so potem vsakega delavca posebej kontrolirali, ali ima na glasovnici zapisano ime Grafenauerja ali Seifriza. Ime Grafenauerjev so črtali in napisali Seifrizovo ; seveda proti volji delavce v ! Kdor ne bi bil volil Seifriza, bi se mu služba takoj odpovedala! To je nasilstvo in pačenje volitev, ki se kaznuje s strogim zaporom od 1—6 mesecev. Ravno tako so I se zgodili pri zadnjih volitvah v č r n š k i občini slučaji, da so grofovski uradniki, oz. gozdarji pretili kmetskim volilcem, da ne smejo več s svojo živino na grofovske pašnike, ako ne volijo Seifriza, ali da se jim odpove najemščina itd. Tudi to je ravno tako nasilstvo. Postava pravi: „Kdor s tem namenom, da bi volilec ali ne volil, ali pa da bi v gotovem zmislu volil, zoper volilca, ali pa, kako njemu bližnjo osebo silo rabi, jima na telesu, svobodi, časti, premoženju, dohodkih, v poklicu ali poslu škoduje ali sškodo grozi, ali pa kdor volilca ali ! njemu bližnjo osebo s prizadevanjem ali s za-grozitvijo kakega drugega, zanju občutljivega zla : plaši — se Kaznuje s strogim zaporom od 1 do 6 mesecev." Iste kazni se ima bati, kdor kmalu po volitvah volilen ali njemu bližnji osebi škoduje, zato ker je nasprotno volil. Kakor smo že 1 rekli, opozarjamo na te določbe sicer vse volilce, posebno pa one vGuštanju, Črni, Borovi j a h, na Bistrici v Rožu in povsod tam, kjer so volilci odvisni od svojih delo- ; dajalcev ali graščakov. Proti komur bi se posku- i sila taka lumparija, naj naznani stvar, da se bo krivica kaznovala !
Slovenskim, krščanskim gospodinjam!
Žene, ne zadržujte svojih mož, ne odvračajte jih od izvrševanja volilne pravice! Tako smo Vas, krščanske, slovenske gospodinje, vedno in vselej opominjali. In res, večkrat se zgodi, da bi gospodar še šel volit, a žena mu odgovarja, češ, „kaj boš hodil, saj je vseeno, če greš ali pa ne; I eden več ali manj, Jo takointako nič ne dene, pa zapravljal boš! Škoda časa in denarja, rajši delaj doma!" Tako je govorila marsikatera gospodinja in bo tudi morebiti na dan volitev. Žene, gospodinje, matere, katere delate tako, bodite prepričane, da same kličete s tem nase, na svojo družino, na svoje otroke nesrečo in pogubljenje. Sicer tarnate, da posli nič ne ubogajo, da imate z razposajenimi otroci svoje velike križe in težave, da gre vkljub Vašemu skrbnemu gospodinjstvu vse le rakovo pot, takrat pa, kedar je čas zato, da bi se moglo kaj storiti za zboljšanje teh žalostnih razmer, takrat pa pravite: mož, kaj boš hodil volit! In „on“ zaradi ljubega miru ostane doma, izvolijo se pa potem poslanci, kateri Vas potem za Vaše sodelovanje pri svoji izvolitvi obdarujejo s postavami, kakor je postava o razporoki itd. In potem še mislite, kako dobro delo ste storile, ker ste »obvarovale" svoje može »zapravljanja"! Kolika razlika med tako ženo in pa ono ki je rekla svojemu možu na dan volitev, — ko jo je vprašal, ali bi naj šel volit ali ne: »Sram te bodi, če sam ne veš, kaj je tvoja dolžnost. Gospodar si, kristjan si,^Slovenec si, pa še sprašuješ, kaj bi naredil! Če ne greš in če ne boš tako volil, kakor gre za krščanskega slovenskega gospodarja, te ne poznam več za svojega moža!" To je bila žena, katero naj bi posnemale vse naše gospodinje, in ne bi šlo v izgubo toliko sto in sto glasov slovenskih volilcev. Koliko naših ljudi zapeljejo nasprotni agitatorji! Kako redki bi bili taki slučaji, ako bi slovenska krščanska gospodinja pokazala takim brezverskim nemčurskim hujskaškim priklatencem vrata ter tako obvarovala svojo hišo in družino gnusote narodnega izdajstva in brezverstva. Poznamo gospodinjo, ki je pred večimi leti takemu hajlovskemu hujskaču posvetila z burkljami skozi vrata in še danes z največjim zadoščenjem lahko trdi, da od tedaj ni bilo več takih sitnih podrepnih muh k hiši. Tudi pri sedanjih volitvah bi bilo potrebno, da bi marsikatera gospodinja pograbila za bruklje, saj rojijo po naših krajih nasprotni agitatorji kakor kvinarji ob poletnih večerih. — Slovenske krščanske gospodinje, o katerih pravi pregovor, da podpirate tri ogle pri hiši, bodite torej tudi ob času volitev trdna opora gospodarjem, ne otežujte mu izvrševanja najvažnejše pravice, kar jih ima, temveč mu s svojim svetom pokažite pravo pot, katero ste po svojem vestnem krščanskem in narodnem prepričanju spoznale za pravo!
Volilni shod v Libeličah. Dne 1. maja t. 1. vršilo se je zborovanje kat. pol. društva pri p. d. Buču v Libeličah. Udeležba od vseh strani je bila naravnost velikanska. Shod je otvoril ob Va 12 g. kandidat Franc Gafenauer kot predsednik društva ter podal v lahko umljivih
besedah poročilo o delovanju deželnega zbora koroškega. Zborovalci so ga zelo pazljivo poslušali ker govoril je v resnici tako lahko umljivo in spretno, kakor le on zna. Omenjal je med drugim tudi razne postave, katere je nemška narodna stranka sklenila v škodo kmeta, n. pr. lovsko postavo, davek na vino, 10 milijonsko posojilo i. t. n. Drugi govornik g. Vošpernik je razlagal novo volilno postavo, dokazal potrebo, da se duhovniki tudi s politiko pečajo, in primerjal kandidata nemškonarodne stranke s kandidatom Grafenauerjem. Zborovalci so večkrat burno pritrjevali. Gosp. župnik Uranšek je inter-peliral g. poslanca zaradi ceste iz Spodnjega Dravograda na Svabek-Pliberk in zaradi železnice St. Pavel-Grebinj-Celovec, g. Edelmann pa zaradi postave o kuhanju žganja in njenih nasledkov, ter zahteval slovenske financarje. G. kandidat je odgovoril na obe vprašanji v polno zadovoljnost volilcev, nakar se je shod ob 1/23 uri zaključil. Shod je bil jako lep in gotovo bo 14 maj še lepši dan za koroške Slovence.
Nemškonacionaina sodba o nemškonacio-nalni stranki. Nemški nacionalci so našuntali v Pliberškem okraju nekega sicer prav poštenega moža, da naj kandidira proti Grafenauerju. Ta mož je izdal oklic, v katerem beremo o nemški nacionalni stranki in njenem kandidatu dobesedno takole: »Nemška nacionalna stranka je nasprotna naše sv. vere, našiga poklica in našiga naroda. Te stranka se imenuje tudi stranka Prevzetnosti in so udi večidel moralični Podpadalci (propadniki). Lastne slabosti ne poznajo in vejo, ampak le druge, posebno od duhovnikov. Vest imajo bolj slabo, zategadel se sami hvalijo. Njih delo to pričuje." To je precej hud tobak iz lastnih vrst. Tisti, ki so našuntali tega »kandidata", da naj kandidira, si pač niso mislili, da bi jim povedal take v obraz. No, sicer pa stvar ni tako resna. Obžalujemo le, da se je dal ta »kandidat" tako nemarno potegniti od pliberške nemčurske purgarije. Mož je pač osmešil svoje podpihovalce s svojim oklicem, osmešil pa tudi sam sebe. Kakor vse kaže bo izvoljen — enoglasno, namreč s svojim lastnim glasom.
Kandidat Nagele se je strašansko razhudil na „Mir“, češ da ga obrekuje itd. Nagele je poslal namreč vsem nemškonacionalnim časopisom med njimi tudi »Štajercu", neko »Poslano", v katerem bljuje ogenj in žveplo na „Mir“ in na njegove dopisnike, katere nazivlja „šufte“ in lopove. Veste kaj, gospod kandidat Nagele, nam se vse zdi, da ste prijeli za sekiro na nepravem koncu in da se vam bo zgodilo, kakor vsakemu takemu neprevidnežu — odsekali si bodete sami prste, a toporišče bo ostalo le nam v rokah. Kaj pa more »Mir" zato, če ves velikovški okraj govori o Vrhovnikovem losu, in „Mir“ tudi . ne more prav nič zato če vi sami zopet in zopet pri vsakem shodu zopet zvlečete celo stvar na dan s svojim »pojasnilom", iz katerega se pa vendar ne izve, zakaj se je Vrhovnik ustrelil. Sicer pa ne vemo, zakaj se tako hudujete in zahtevate, da naj vas „Mir“ tako razžali, da ga morete tožiti. S tem ja vendar sami priznate, da vas »Mir" sploh žalil ni in da je vse vaše vpitje in zmerjanje s »šufti" in lopovi sam humbug. Sploh pa, naravnost povedano, take besede v ustih državnozborskega kandidata, zvene še bolj čudno, kakor pa, če jih izgovori kak drug navaden človek. Volilci pač spoznavajo, da znate sicer imenitno zmerjati, kaj drugega pa že ni bo bogvekaj na vas. Le zmirjajte, mandata si s svojim zmerjanjem ne bodete prizmerjali!
V beljaškem volilnem okraju se »deutsche freiheitlich" volilci še vedno niso zjedinili za skupnega kandidata, temveč so si še vedno v laseh, in kakor vse kaže, še vedno bolj. „Freie Stimmen" že ves čas tega medsebojnega boja točijo krokodilje solze obžalovanja nad to neslogo ter sedaj v zadnjem trenutku v debelo tiskanih besedah prosijo in rote »frajhajtlih" volilce, da naj vsaj v slučaju ožje volitve složno volijo enega »frajhajtlih" kandidata, kateri pride v ožjo volitev. Radovedni smo res, ali bo to jokavo rotenje kaj izdalo ali nič.
Koroške novice.
Osebna vest. Cesar je podelil kot priznanje za izborno službeno delovanje viteški križec Franc Josipovega reda vojaškemu župniku v Zagrebu, gosp. Matiji Rihtariču. Castitamo!
Promocija. G. K a r o 1 K o v a č, vrl Slovenec iz Jezerskega, je bil dne 24. aprila t. 1. na vseučilišču v Inomostu promoviran za doktorja modroslovja- Častitamo !
Sad naših šol. Prejeli smo sledeče pismo, ki ga je pisal slovenski fant, ki je hodil osem let v naše blažene koroške šole. Slovenski ne zna pisati, nemški pa — no, saj vidite kako, potem pač ni čudno, da se glasi pismo „mit Schluss und Jubel“ takole: „Am 7. in 4 Monat Fi ich geben inen pekant das chabe innern Prif pekomen hab es ist meiwilen wen ir mein zu-trauen chabt von Mir es ist mein wilen wol wen ir den Ion gebst bas mir fersprochen habts ich gebekant ir auf den 10. Ab Folen Kotmen das ich von den Teischen los wer ich da Fon Ich Grise inen Herlich Am 7. 4. M. Ich Schreibe inen mit Schluss und Jubel.“ — O Palla, lepše pohvale pač ni za tvojo moderno pedagogiko in metodiko, kakor je to „mit Schluss und Jubel“ pisano pismo ! Vsa čast, takim šolnikom !
Dr. Grasse! in lovska postava. Ni je bolj krivične postave, katera bi kmetu bolj škodovala, kakor je naša lovska postava. Ali kar je najbolj čudno, ta postava ima menda veljavo samo za kmeta, za tiste gospode pa, ki imajo dovolj denarja in časa, da se potikajo za divjačino po kmetskih poljih in gozdih, za tiste pa baje ta postava nima nikake veljave. Eden takih magnatov je tudi Sei-fricov „oberlaufpurš“, dobrolski okrožni zdravnik mladi dr. Grasse!. Dr. Grasse! je sam priznal, da se je v enem dnevu v njegovem lovu ustrelilo 5 koz, v resnici pa se jih je osem. Orožništvo je vedelo zato, a vzlic temu ni bilo nikake ovadbe in ničesar. To je vendar čudno, kaka lepa dvojna pravica vlada na Koroškem.
Št. Peter pri Št. Jakobu v Rožu. Večkrat sem že slišal pravljico, da so stari ljudje prerokovali o Antikristu, namreč da bo tisti tako zvit, da ljudje še vedeli ne bodo, kdaj bodo prišli pod njegovo zastavo. In to prerokovanje se je ravno tukaj pri nas že uresničilo. Pri nas je namreč neko človeče, katero gotovo ne ve, da je že pod zastavo Antikristovo, ali pa si misli, ker je že skoraj vsa božja pota obiskal in bil tudi že v Rimu, da je za Boga že dosti storil in da mora zdaj storiti tudi kaj za Antikrista. Vidi se to iz tega, ker ljudstvo vkup vabi in jim bere in razklada umazano cunjo „giftno kroto“ «Štajerca" in tako s tem pripravlja ljudi pod zastavo Antikrista.
Iz žitrajske občine. Nam Žitrajcem pač huda prede, ki imamo Zaifrica za župana, prebivalci občine Rikarjaves pa so srečni, ker imajo za župana izvrstnega narodnega zavednega moža.
A ni vse zlato kar se blišči ; imajo namreč zato plav poštenega nemčurskega „Štajerčevega“ Zai-fricovega občinskega tajnika. Ta mož sicer miren in pa tih, nima sedaj miru. Leta okolu, da se še I hlače na njem tresejo, agitira zoper kmete, agitira zoper občino, agitira za Zajfrica in pa «Štajerca". Možje rikarske občine, kje ste vi? Ali bodete še tako zanaprej pustili? Za Vaš denar plačate vi te agitacije, da se zoper vas dela! Kdaj vendar enkrat pridete k pameti ? Ali bomo morali mi enkrat iz žitrajske občine priti z veliko brezovo metlo, da bo pometla to debelo smetje, ki je nakopičeno pred kanclijo vaše občine? Ri-karčani in posebno Šentvidčani, kako dolgo bode trajalo še, da bode vladal vašo občino «gospod" Privasnig. Postavite se vendar enkrat na svoje lastne noge. Ali ni škoda denarja, ki ga plača občina občinskemu tajniku in pa sedaj našemu nasprotniku, ki mu še razven plače plača občina kakih 150 kron na leto za posebna njegova pota, in ki razširja med vami «Štajerca" tako zvano ptujsko „kroto“. Kako dolgo bodete vi potrpežljive ovčice trpeli sedanje razmere ?
Žitrajski kmet.
Selo pri Žitarivasi. Gospod urednik ! Oprostite, da Vas nadlegujem, ali naznaniti Vam moram, kako je našim nemčurjem hudo pri srcu, da ne vedo, kaj bi počeli, ker se je začelo tako društveno gibanje pri nas. V nedeljo, dne 21. aprila, popoldne po blagoslovu je sedelo več poštenih slovenskih gostov v Plaševi gostilni, med njimi pa tudi naš gospod župnik. Kar naenkrat prihrumijo iz nasprotne gostilne štirje Miklavčevi hlapci, vsak s «Štajercem" v roki, in začeli so ga glasno čitati. Da bi pa še bolj pokazali svojo našuntano omiko, so se začeli sprehajati po gostilni kakor bi bito vse njih. Iskali so boja, pa so se zmotili. Končno ko smo se vračali domov, so iz nasprotne gostilne začeli tako kričati, da bi človek mislil, da so znoreli. Ali mi smo ostali mirni. Pokazala pa je ta pijana Seifrizova druhal, kdo hujska. Rečemo pa: Slovenci smo sicer pohlevni kakor ovce, ali kadar je preveč, je pa preveč. Star pregovor pravi : Kadar je mera polna, gre črez. In to se zna prigoditi tudi Seifrizovim pretepačem.	Narodni fant.
Grabštanj. (Z b o r o v a n j e.) Ob nenavadno obilni udeležbi vršil se je v nedeljo dne 21. m. m.
po dopoldanski službi božji volilni shod pri Lahu v Grabštanju. Bito je navzočih nad 90 volicev. Zborovanje je otvoril domači g. župnik Bajer ter potem dal besodo g. msgr. Val. Podgorcu iz Celovca, ki je govoril eno celo uro, toda tako resnično in poučljivo, da nismo vedeli, kdaj je čas minul. Ko se noben ni oglasil k besedi (nasprotnikov ni bito), poživljal je župnik Bajer zborovalce, naj ne prebirajo samo nasprotnih liberalnih listov: «Bauernzeitung" itd., ampak tudi naše kršč. časopise : „Mir“, «Landbote", «Karntner Tagblatt" in naj primerjajo, se bodo lahko prepričali, kje je resnica ter je zaključil zborovanje. Nadejamo se, da bo obrodil shod obilo sadu. — Minuto nedeljo, dne 28. m. m. so imeli «tajčnaceljni" zborovanje na restavraciji pri Blatniku. Hoteli so najbrž dati „kontro“, a jim je spodletelo, kajti vdeležba je bila prav slaba. Govorila sta K i r š n e r in M e t n i t z. — Dan poprej, v soboto popoldne, videli smo g. Dobe r n i g a iz Celovca in W i e s e r j a iz Ti-menice furati v kočiji proti Št. Petru, kjer sta imela v gostilni pri tvorcu š tamošnjim županom in nekterimi odborniki zaupno posvetovanje, ki je trajalo kake 3 ure. Najbrž sta Šentpeterčane prosila, naj bi se vendar usmilili «asaruteja" Kirschnerja ter ne nasprotovali njegovi kandidaturi. Omenimo naj, da Kirschner v našem kraju prav nič ni priljubljen, ter bi rajši imeli Seifriza. Marsikateri «tajčgesinter" se je že izrazil : volil bom črno ali rdeče, Kirschnerja pa ne. Menda se je posrečilo to „potantati“.
Spodnji Rož. (Odgovor «Štajercu".) V 16. številki^ «Mira" sem omenil, da bo Košičev Pepček kot «Štajerčev" dopisnik gotovo v kratkem zblaznil. Danes pa že lahko poročam, da so «Štajerčevi" dopisniki v resnici,zblazneli. Kdor ne verjame, naj bere 17. štev. «Štajerca". Tam bo našel dopis iz Kaple v Rožu, katerega je spisal neki Š. (morda Schiitz kali ?), ki pa precej diši po «Pepčeku". Kakor je razvidno iz dopisa, se dolži g. dekan, da je on pisal dopisa iz Spodnjega Roža in Kaple v zgoraj omenjeni številki «Mira", kakor bi kdo drugi ne bil za to sposoben. Nemčurji pač sodijo vse ljudi po tistih Sve-tinčanih, ki so še vedno tako zabiti, da svojemu «Pepčeku" vse slepo verjamejo in se v vsaki reči nanj zanašajo, češ, bo že „vš’č“ naredu, da bo prov, on se bol zastop’, a’r pa mi". Seveda Košič že naredi, toda tako, kakor njemu nese, ali pa kakor mu gospodje v Celovcu ukažejo, in tako gre vse po volji nemških kapitalistov. Naši nemčurji jim gredo pa lepo na roke in tako pomagajo sami sebe odirati. Toda vsi kmetje pa nismo več tako neumni, znamo nekateri tudi sami misliti, in če treba, tudi kaj zapisati. Pa saj ni treba nobene učenosti, če se hoče zapisati resnica. Seveda tako pisati, kakor se piše v «Štajerca", je treba že več «kunšti", ker se mora resnica zaviti in sicer previdno, da ljudje ne zapazijo. Pa laž ima baje kratke noge, torej gotovo tudi nemčurji ne bodo prišli daleč ž njo. Tudi hvali «Štajerc" našega «Pepčeka" na vse pre-tege, da je dober govornik in ima zmožnost za našega deželnega poslanca. Sakramihlnohamol g. Krasnik, pri prihodnjih deželnozborskih volitvah boste gotovo «izvoljeni", kajti kar «Štajerc" piše, to je kakor pribito, če kvarte ne falijo. Potem še naštevajo razne dobrote in podpore, ki jih ima baje občina od «Pepčeka". Mi vemo pa od drugih dobrot in podpor, katere je hotel imeti gosp. Krasnik od občine, namreč : «telegram" na občinske stroške itd., kar se je že enkrat v «Miru" pisalo in da je hotel posestnike občine Svetnavas, torej tiste, ki njemu najbolj pete ližejo, opraviti za vodno moč v Babniškem grabnu. Prašamo le, zakaj ne zida turbine za električno razsvetljavo, saj mu je vendar okrajno glavarstvo dovolilo. Morda pa «cesar brani", kdove? Kar se pa tiče «krofov", naj so dopisniki «Štajerca" kar lepo tiho, saj je znano po celi dolini, da imajo oni največ opraviti ž njimi. Vzemimo n. pr. «Košiče-vega Pepčeka". Pa kaj se hoče, bil je pač še mlad in zelo navdušen za nemško stvar, zatorej je hotel imeti tudi ljubico «pristno germanko", kakoršne si pa brez «krofa" niti misliti ne moreš. Torej Heil «krofi" !
Borovlje. Podpisani naznanja, da nihče ne more pričati, da je izbruhnil ogenj iz p. d. Špa-randovega dimnika, kar tudi ni mogoče, ker sem podpisani, dimnikar v Borovljah, komaj osem dni pred požarom vse dimnike omedel. Dopis v «Miru" o nastalem ognju v Podljubelju je nastal vsled raznih govoric in napačnih podatkov.
Ignac Gutz.
V Borovljah imamo že dalj časa vsak opoldan veliko povodenj. Ljubeljski rov, kateri si naj-brže misli, da ga pri novi elektrarni na Kobli preveč izrabljajo, čuti potrebo, da se vsak opol-
dan — tedaj dobi namreč za malo časa «1’ft", oddahne in v to preplavi vse obrežje. Vsled tega pa je več hiš, ki stoje blizu rova, in sicer nižje, v nevarnosti, da jih malce «pofajhta", kar bi bito zelo neprijetno za tiste, ki tam stanujejo. Za od-pomoč se prosi.
Slovenji Plajberg. Izjava, s katero naznanjam, da nisem z dopisi v «Miru" tičočih se Krasnika in prodaje njegove «fabrke" ter «higo-laža" niti v najmanjši zvezi, kar mi mora tudi uredništvo potrditi. — (Potrjujemo! Uredništvo „Mira“.) — Ker je g. Krasnik blagovolil v toliko ponižati svojo čast, da se je pričel javno bojevati s časniki in brez vzroka nedostojno napadati mene, navadno osebo, katera se v dostojanstvenem oziru ne more pri merjati ž njim, se torej tudi jaz drznem javno zagovarjati čast moje malenkosti. Psovke, katere g. Krasnik v «Štajercu" z dne 28. aprila t. 1. štev. 17 navaja na mojo osebo, mu torej odtočno vračam in to zato, ker me neopravičeno blati in ker se ne informira o dopisnikih «Mira". On vlači na dan svoje postopanje proti meni na zadnjem bistriškem žegnanju ter me radi tega, ker se nisem hotel spustiti ž njim v pretep, naziva «sirotej". Ker sem od njega vsled grdega napadanja primoran, izjavljam, da sem bil radi tega njegovega postopanja potom sodnije zadoščen. Nadalje pa mu svetujem, naj kar pred svojimi vrati najprej pomete in naj ne govori prezgodaj, da bode mene kot siromaka moral podpirati. Naj ne govori kaj tako predrznega. On naj ve, da moja domačija ne sloni na podlagi dolgov ter da še nobeden prejšnji Košič ni dal kakemu članu Močivnikove rodbine niti počenega groša miloščine, ker k sreči ni prišlo še do tega, česar se tudi zanaprej ni treba bati. Kar se pa tiče uradovanja pri občini, se mi pa ni treba bati, da bi prišel njega prosit pojasnil, kar se še tudi ni zgodilo, čeravno se mi je nagajalo na vse mogoče načine samo zato, da bi bil obupal ter pobegnil. Čisto gotovo pa je, ga je g. Krasnik imel gotov vzrok zato, da ni nadaljeval svoje stroke, ravno tako sem imel tudi jaz upravičen vzrok opustiti mizarstvo, na katero sem ponosen in vesel, da sem izurjen v njem. Na vse druge nedostojne in grde napade g. Krasnika pa ne bodem odgovarjal, zato ker se mi ne zdi vredno, kajti ljudje, ki me poznajo, njegovemu obrekovanju ne bodo sledili, ker sploh «Štajercu" ne darujejo pogleda. Nisem dozdaj še nravstveno pokvarjen, zato mi je tudi malo, če me kdo potom «Štajerca" obrekuje; pač pa bi se me moglo smatrati kot takega takrat, če bi se tudi jaz začel sramovati svoje matere.
Fran Miiller.
Iz Roža. Škandala, kateri se mi je prigodil na železniški postaji Bistrica v Roža, nisem hotel porabiti v javnosti. Sili pa me k temu, da ga objavim zadnje «Mirovo" poročilo iz Št. Jakoba v Rožu. Zahteval sem meseca januarja na bistriški postaji vozni listek do Podrožčice. Ker ga nisem dobil, sem zahteval pritožno knjigo in sem dobil neki «Dienstbuch des Bahnwachterhauses". Opozoril sem poslujočega uradnika — mislim da je bil „šef“, precej visok možicelj je in bolj suh, — da to vendar ni nobena pritožna knjiga, a odreže se mi, da druge pritožne knjige nima. Torej v ta zvezek, ali pa nikamor. Kaj torej hočem ? Zapišem pritožbo v to knjigo, uradniku pa izjavim, da bodem celo stvar naznanil ravnateljstvu v Beljak v pismeni pritožbi. In to sem storil tudi takoj dan navrh. Opisal sem v tej posebni pritožbi celi slučaj, kakšno pritožno knjigo sem dobil in da sem bil zavoljo slovenskega listka na kolodvoru še insultiran. Po 14 dneh dobim od železniškega ravnateljstva v lepi slovenščini sledeč odgovor: «C. kr. postajni urad Bistrica v Rožu je na Vašo pritožbo izjavil, da ni tamkaj o prigodku, Dopisanem v omenjeni pritožbi, ničesar znano in je edino mogoče, da ste se glede železniške postaje zmotili. C- kr. ravnatelj . . .“ Kot dober človek, ki nočem nikomur škodovati, sem se moral iz srca smejati zvitosti g. uradnika ki je tisto «pritožno knjigo", kamor sem se zapisal, kam drugam porabil, nisem hotel storiti drugih korakov. Po nekterih dneh sem ja itak bil spet namenjen v Bistrico. Radoveden sem bil, kako mi bode šlo kaj zdaj: Zahtevam listek do Podrožčice. Bil je neki drug gospod pri blagajni. Ta seveda ni vedel za Podrožčico, Seveda zahtevam pritožno knjigo in skrajno radoveden sem bil, kako bo kaj sedaj izgledala. Komaj pa vstopim v uradno sobo, mi pride nasproti moj dobri znanec od zadnjega nastopa in me vpraša, kam želim karto. Povem mu, da do Podrožčice in z največjo vljudnostjo mi jo poda. Gospod pa, ki je bil prej pri blagajni, godrnja: «Das ist aber schon das hochste, dass der Mensch, wenn er deutsch kann, eine slovenische Karte verlangt".
Tudi te ljubeznivosti nisem upošteval. Mislil sem si: polagoma se bodejo vendar le spametovali, in postanemo si enkrat morebiti še prav dobri prijatelji. Da pa predrznost nemškonacionalnih uradnikov ne pojema, kaže slučaj opisan v predzadnjem „Mir-u“. Če sedaj ravnateljstvo s takšnim uradnikom še nič ne ukrene, si bodemo poiskali pravice po državnih poslancih. Slovensko ljudstvo ni igrača, s katerim se more pošaliti vsak pri-vandranec. Par nemških ali nemčurskih uradnikov in ravnotoliko domačih nemčurjev nam ne bode narekovalo, kako bodemo mi zahtevali vozne listke in se posluževali slovenščine, kjer in kolikor nam drago. Svaka sila do vremena!
Podgora v Rožu. — (Kako naši nem-čurji lažejo), priča dopis iz Podgorja v takoimenovani „Lindwurmzeitung'‘ v Celovcu, ki ; pod napisom : „Abgeblitzt“ poroča, da je župnik J. Drunecky na ustanovnem shodu nemčurskega čebelarskega društva predlagal, naj bi govoril bil slovensko, pa so ga drugi preglasovali. Resnica pa je, da g. župnika Druneckega na shod niso vabili, dani bilna shodu ini d a t e d aj tudi ni mogel zahtevati slovenskega govora.
Za »Narodno šolo" v Št. Jakobu v Rožu
so darovali :
Iz nabiralnika v „Nar. domu" v Št. Jakobu K 21’—; Šnedic Janez, žjupnik v Vetrinju, K 50'—; Serajnik Peter, prov. v Št. Petru, K 20'— ; Jernej | Ramoveš, župnik v Poljanah, 10'—; Zbirka na ženitovanju g. Zviter v Zilski dolini, K 85'— ; Posojilnica v Slov. Bistrici, K 20'—; I. Žerjav v Trstu, K 10'—; Trunk Martin v at. Petru K 2 —. 1 Skupaj K 218'—. Zahvaljujem se za sprejete darove in prosim novih. V sredi tega meseca bodemo začeli delati — zato nujno prosim : le še dajte, ker že zbrana svota še davno ne zadostuje!
Matej Ražun, župnik.
Št. Jakob v Rožu. „Freie Stimmen" št. 34 sem dobil menda po istem neznanem dobrotniku, ki mi je že prej enkrat oskrbel par izrezkov iz nemčurskih listov. Listu „Freie Stimmen" kajpak ne maram odgovarjati ; bralcem „Mira“ pa bi rad pokazal, koliko laži ima ta list nakopičenih v enem samem dopisu. Prva 1 a ž je, da bi bil jaz na prižnici zabavljal čez shod na „pošti“ — omenil sem le splošno, da ne kaže kristjanom udeležiti se shodov, na katerih se zabavlja čez vero in katoliško cerkev. Druga laž je, da bi bil jaz dne 14. minulega meseca na prižnici trdil, da se je na Kirchmajerjevem shodu govorilo o zakonski reformi in o prosti šoli. Tretja 1 a ž je, da sem ob koncu pridige rekel : „Le volite Kirchmajerja, potem bodete že videli, kaj se bode zgodilo" — za pričo lahko pokličem vse, ki so bili pri prjdigi. Četrta 1 a ž je, da sem rekel : „Kdor »Štajerca" bere ali ga ima v hiši, ima smrtni greh" — rekel sem le : »Kdor vedoma (da je namreč »Štajerc" protherski list) ta list naroča ali bere, ima greh. P e t a J a ž je, da bi jaz rekel: »Takemu (ki je na »Štajerca" naročen), pri soovedi ne bodem dal odveze" — ker o spovedi in odvezi še besede nisem zinil. — Š e s t a 1 a ž je, da sem se imenoval naslednika Kristusovega — imenoval sem se le njegovega služabnika. Sedma laž je, da sem jaz dopisnik onih dopisov v »Miru", na katere namigava šentjakobski dopisunček v »Freie Stimmen". Pribijem, dasemije od strani šentjakobskih učiteljev ravno isto očitalo tudi že pridomačiučiteljskikonferenci!! Osma laž je, da sem k volitvam v Rožek vzel seboj pevce ; kar je šentjakobskih pevcev na dan volitve bilo v Rožeku, so vsi bili tam kot volilci. Poživljam dopisnika z osmimi debelimi lažmi, naj mi dalje pove i n dokaže: Kdaj in kje sem blatil šolo ? Kdaj in kje sem vpričo šolarjev govoril čez učitelje ? Kdaj in kje sem skrunil cerkev in kdaj in kje sem zlorabil vero. Razume se, da z zlaganimi trditvami, kakoršne so zgornje, ne morem biti zadovoljen. Glede očitanja, da sem zanemarjal svojo dolžnost, ker nisem maševal za umorjeno cesarico, pa pomilujem grozno nevednost naprednja-škega dopisnika. So pač ljudje na svetu, ki morajo klepetati, čeravno ničesar ne vedo. Poglejte vendar postavo in prepričali se bodete, da je v tem oziru čisto nekdo drug zanemarjal svojo dolžnost, ne pa jaz. Ako me še ne razumete, bodem drugokrat govoril še bolj jasno. Vi me vprašate : »Gospod župnik, ali je res, da ko greste na spoved, nekaterim ljudem ne daste blagoslova in se od njih obračate?" Ako ste mislili, da mi bode pri tem vašem vprašanju kar sape zmanjkalo, ste se močno vrezali, in pazite, da vam moj odgovor ne obsedi kje na vašem ob-
rekljivem jeziku : Moj odgovor pa je ta-le : D a, resje, popolnomares, da nekaterim ljudem ne dajem blagoslova, namreč vsem tistim, katerim je brez-verstvo že tako močno zlezlo v hrbet in v kolena, da se celo pred Bogom ne morejo več prikloniti in nočejo poklekniti. Kdor pav Jezusa ne veruje in pred njim nočepoklekniti, tak ni vreden, dabiga Jezus blagoslovil! — Tedaj, g. dopisnik, da drugokrat dobite blagoslov, ne držite se tako „steif“, kakor da bi imeli doktorsko diplomo celovške univerze. Da pokažete, da niste strahopetnež, ampak da se svoje laži upate tudi očitno zagovarjati in da vas ne bodemo imeli za psička, ki izza varnega hišnega vogla laja na mimoidoče, pričakujem, da pridete na dan s svojim imenom!
Matej Ražun, župnik.
Iz Št. Jakoba v Rožu se nam poroča : Naši nemčurji so si #opet eno izmislili zoper našega vrlega župana, g. Kobastarja. Nekaj kmetov je bilo kaznovanih zaradi tega, ker so pripuščali nelicencirane bike. G. župan je moral storiti, kar se je ukazalo od zgoraj, a ovadba je izšla od „gana“ kmetijske družbe, pri katerem nima gosp. župan odločilne besede, temveč ustanovitelja „gana“ — Boštijan in očka Krebitz, o katerem se je pisalo svoj čas, da naj bi se bolj brigal za peteline, kakor pa za bike, ko vendar nima krave, temveč le eno kuro. Naši nemčurji so seveda celo stvar obrnili, češ, župan je vsemu kriv. Tu se ravno vidi, koliko poštenosti je pri teh ljudeh. Bilo bi res prav primerno, da bi se zanje ustanovil prav poseben „gan“, kateri bi imel edin pravico te ljudi »licencirati" za — lažnike.
Prevalje. Kakor se vidi, nam šele volitve prav posebno razširijo obzorje. Posebno našega »slovenskega" (?) župana smo sedaj spoznali v pravi luči. Mož pripada k oni vrsti ljudi, ki so pol krščanski, pol liberalni, ki so zjutraj še v cerkvi, popoldne pa poslušajo in pridigajo brezverne nauke. Ta gospod, ki je bil izvoljen z glasovi slovenskih kmetov, deluje sedaj z vsemi močmi za nasprotnike kmetov. Gospod Pristov straši naše ljudi z vsemi mogočimi in nemogočimi rečmi. Zaupnikom je grozil, da jih bode naznanil pri okrajnem glavarstvu, obrekuje našega vrlega ; slovenskega kandidata in ob vsaki priliki nagovarja ljudi za Seifrica. Njegova »oblast" sega celo tako daleč, da je tožil našega g. kaplana pri knezoškofijskem ordinarijatu in zahteval, da naj ga takoj premestijo. Gosp. Pristov, Vaš greben je zrastel že malo previsoko, da se Vam zna zgoditi, kakor pravi pregovor: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. To se Vam zna zgoditi pri prihodnjih občinskih volitvah, ker Vaša slava j gineva čimdalje bolj. —• Čudno je tudi, da mu pri tem najbolj pomaga »narodni" gostilničar p. d. Štekl. Ta na vse pretege hvali svojo ptujsko »giftno kroto", katero ima naročeno že menda koj od njenega začetka, katero pa je dosedaj pred javnostjo skrbno skrival. Le pazi naj, da mu v grlu ne obtiči, kakor se je to prigodilo tistemu guštanjskemu delavcu, ki si je na to vrat prerezal. Omenjena moža hočeta na vsak način pridobiti ’ na svojo stran celo prav zavedne može. Da se ! pri tem ne obnašata povsem lepo, Vam lahko dokažemo. Za danes naj zadostuje, morda ob priložnosti še kaj več spregovorimo.
Guštanj. (Še enkrat vinski davek.) V zadnji številki ste poročali o govorici, da se hoče tukajšnjim delavcem znižati davek na vino. Pripomnili ste, da taka izjema ni mogoča ter da se ljudstvo samo farba. Vendar pa je stvar o znižanju vinskega davka resnična. Iz popolnoma zanesljivega vira sem izvedel sledeče: Delavci so se branili plačati nad vse krivični neznanski davek. Prišel je radi tega iz Celovca neki gospod, je celo zadevo preiskal in obljubil delavcem, da se jim zniža vinski davek. Res so dobili kmalu na to ukazano svoto po 2 ali 3 K na leto in obenem poštne položnice. Kako je to prišlo, ne vemo. Privoščimo delavcem iz srca to olajšavo, a isto terjamo tudi za delavce drugod in posebno tudi za kmete, ki hočejo naložiti svojim poslom davek. Radovedni smo, ali^ bode nemško-nacionalna gospoda s takimi olajšavami tako radodarna tudi po volitvah ?
C. kr. okrajnemu glavarstvu v Beljaku ! Prišel nam je v roke poziv vrbskih nemških na-cionalcev s 25 podpisi, med katerimi so tudi nadpoštar Anton Katschnig, nadučitelj Josip Janz, župan Ernst Ulbing in učitelj Johann Treiber. Poziv je namenjen volilcem občine Vrba ter se glasi v izvlečku: Geehrter Herr! Wie bekannt, findet die Reichsratswahl der Gemeinde Velden am 14. Mai 1907, um 11 Uhr vormittags im Saale des
Gasthauses Ulbing in Velden statt . . . Unser Agitationslokal ist Ulbings Gastzimmer, in dem auch die Stimmzettel ausgefertigt werden." C. kr. okrajnemu glavarstvu v Beljaku bo morebiti znano, da volilna postava izrecno prepoveduje agitacijo v poslopju, kjer se vrši volitev. Vprašamo torej slavno c. kr. okrajno glavarstvo, kako se poziv, na katerem je podpisan celo župan vrbske občine, strinja z določbami volilne postave in ali je slavno c. kr. okrajno glavarstvo voljno, takoj potrebno ukreniti, da se tudi v velenemški Vrbi zadosti postavi? En izvod »poziva" je slavnemu c. kr. okrajnemu glavarstvu na razpolago v našem uredništvu.
Jubilejni romarski vlak iz labudske doline v Marijino Celje. Kakor je znano, se je moral ta imeniten romarski vlak zavoljo slabega vremena preložiti na 26. majnika. Nazaj se vrne dne 29. majnika ob 8. uri zjutraj. Letos se v Marijinem Celju prav slovesno obhaja 750-letni jubilej obstanka te najbolj sloveče romarske poti na celem Avstrijskem. Pride veliko škofov in procesij. Prav je, da se tudi Koroška dostojno udeleži, kajti Št. Lambreht, kamor Marijino Celje spada, je bil ustanovljen od koroškega vojvode, in Št. Lambreht in kraj, kje stoji svetišče, je ob začetku romanja spadal pod Koroško. Korošci so tedaj prvi romali v Marijino Celje, in češki knez Vladislav Hynek iz Moravskega, je iz hvaležnosti sezidal prvo dostojno cerkev leta 1284. Slovenskih romarjev se je dosedaj oglasilo: iz Pliberka 15, iz Rude in Grebinskega Kloštra po 4, 2 iz Dravograda in 1 iz Črneč. To število bo lahko trikrat večje, ako se bo častita duhovščina in ljudstvo za stvar zanimalo. Vožnja stane le 15 K tja in nazaj, in se zamudita le 2 dneva. Prav bi bilo, da je večje število Slovencev, ker se bo potem mogla preskrbeti slovenska pridiga. Takšna priložnost se ne bo nikoli več nudila, ker ta romarski jubilej in vlak se pripravlja iz obljube in hvaležnosti do Device Marije za zdravje, in stane veliko truda in stroškov. Naznanila do 12. majnika pri dotičnih č. župnijskih-uradih, ali pa direktno pri župnijskem uradu Št. Urh, pošta Št. Andraž v labudski dolini. Torej na svidenje dne 26. majnika!
Dopisi.
Izpod Karavank. Hitrim korakom hiti čas, kmalu pride dan 14. maja, dan odločilen za kmeta kakor delavca. Kakor si bomo takrat postlali, tako bomo ležali. Razni agitatorji letajo zdaj za nami, ter obetajo, ako volimo kandidata, katerega priporočajo, kako bode delal za nas in zakaj vse se bode potegoval. Toda volilec, nikar ne bodi lahkoveren in spoznaj enkrat, da volitve niso igrača, zakaj tu se odloči tvoja usoda. Treba se je pripraviti kakor na velikonočno spoved. Najprej pomisli, kakšne poslance smo do zdaj imeli,, in kaj so storili zate? Odgovor je lahek! Na Koroškem smo imeli izključno može nemško-nacionalnega mišljenja, kateri se nam zdaj zopet ponujajo kot najboljši kmetski prijatelji. Zakaj pa dozdaj niso delali takih postav, katere bi bile kmetu in delavcu v korist? Torej proč ž njimi ! Veliko bolj kakor čez visoke davke slišiš naše kmete se pritoževati čez šolsko postavo. Poslov, kmetskih delavcev zmiraj bolj primanjkuje, otroke pa pošiljaj do 14. leta v šolo. Koliko bi zadnje dve leti lahko pri delu pomagali. Koliko pa se naučijo skozi vseh osem let? Za življenje koristnega prav malo, ubija se jim v glavo reči, katerih nikdar v življenju potrebovali ne bodo. Kako lahko bi odpadli zadnji dve leti in se nadomestili z nedeljsko nadaljevalno šoio. In ako bi se poučevalo v jeziku, katerega otroci razumejo, smelo trdim, se bodo v šestih letih več naučili kakor zdaj v osmih. Da priznavajo vsi kmetje, tudi tisti, kateri so dozdaj vselej volili nemško-nacijonalnega poslanca, da je na deželi dosti šestletna šola, kaže dejstvo, kako ravno ti letajo in si prizadevajo 12 letne otroke vsaj v poletja oprostiti. Mož pa, katerega priporoča slovenska krščanska stranka, se je že neštevilno krat potegoval za šestletno šolo, toda brez uspeha. Ako pa pride na Dunaj, bo v družbi drugih kmetskih poslancev gotovo kaj dosegel. Liberalni poslanci pa hočejo še celo krščanski nauk in verske vaje iz šole odpraviti. Pomislite vendar, kaj bo potem iz takih otrok. Ali niste dosti prepričani, kak križ je s posli, kateri se ne boje Boga. Le dobro versko vzgojen posel je zvest, delaven in zanesljiv. Vpeljati pa hočejo ti laži-prijatelji kmetskega ljudstva tudi razporoko ali zakon na kvatre. Ako imate še iskrico krščanskega prepričanja, ne bodete tem dali svojih glasov. Kake presodke imajo v tem tudi tisti zapeljani kmetje, ki so šli dozdaj čez drn in strn za liberalci, kaže sledeči slučaj :
Lansko leto je pobiral neki mož podpise zoper novo zakonsko reformo v naši občini. In ta si je mislil, kateri je tako zagrizen liberalec, da vselej glasuje za liberalnega poslanca, se tako ne bo podpisal, ter svojega soseda niti vprašal ni za podpis. Slučajno pa prideta v pogovoru tudi nato. In liberalni kmet je sam rekel, zakaj tudi k njemu ni prišel, „ker kaj tačega vendar ne smemo dopustiti'1, Ali to ni strašanska neumnost, „tačega“ voliti, kateri na to dela, kar tebi ni pogodu. Zdaj volite prave može, pa ne bo treba potem proteste podpisovati. Na programu naše stranke je tudi znižanje vojaških let. Kako težko pogreša marsikateri oče svojega sina, ki gre k vojakom na tri leta! Ali bi ne bilo dosti dve leti, za kar se bode naš kandidat, ako bo izvoljen, potegoval? To so samo nektere stvari, vseh našteti bi bilo preobširno. Vse to naj dobro premisli vsak volilec, posebno vsak kmet. Vso bojazljivost pred našimi „škrijci“ podajmo na stran. Ne bojmo se nobene zamere, zakaj tu gre za naš obstanek. Volitev je tudi tajna, in nihče nima pravice gledati tvoje glasovnice. Ako hočemo sami sebi dobro, zdaj je čas zato. Kaj pomaga čez slabe postave jadikovati. Ako bomo dobre poslance volili, bomo tudi dobre postave imeli. Torej na dan 14. maja vsi na volišče za slovenskega krščanskega kandidata Franca Grafenauerja!
Razne stvari.
Nevaren vlomilec. Pred celjskim porotnim sodiščem je stal 47 letni Jos. O s e t iz Št. Jurja ob južni železnici. Oset je kradel po Tirolskem, Solnograškem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem, ne da bi ga bili kdaj zasačili, dokler ga niso prijeli 7. septembra lanskega leta, ko je izvršil roparski napad na 83 letnega dekana v Wil-donu na Štajerskem. Oset je pričel svoje rokodelstvo s 16. letom in je presedel v ječi 21 let in 2 leti in pol v preiskovalnem zaporu. Od aprila 1905 do septembra 1906 je izvršil 12 vlomov v gradovih, župniščih in cerkvah. Pri tem je ravnal po posebni metodi. Dan pred tatvino si je situacijo natanko ogledal ; ko je šlo zvečer vse spat, zapomnil si je po razsvitljenih oknih stanovanja, v katerih so prebivali ljudje, sezul čevlje, stopil po lestvi do okna, — navadno vežna — izrezal kos šipe in skozi odprtino segel z roko po zapahu in odprl okno. Ko je bil v poslopju, je najprej odprl vežna vrata, v katerih je bil navadno ključ. To je storil, da je zbežal, če so ga začutili. 17. decembra 1904 je prišel Oset iz prisilne delavnice v Messendorfu pri Gradcu. S 56 kronami se je potikal po alpskih deželah, dokler ni 23. aprila 1905 prišel v Trst. Tu je našel v parku pred južnim kolodvorom pijanca, kateremu je vzel 160 K in odšel takoj iz Trsta. Sredi junija 1905 je prišel v Wolfsberg na Koroškem. Tu je vlomil z nekim baje neznanim mizarskim pomočnikom v grad Kirchbichl, kjer je preiskal več sob in odnesel vrednostnih reči za 600 kron. 28. julija leta 1905 je pa vlomil v grad Fischhorn na Solnograškem, kjer je po svoji metodi nakradel po sobah vrednosti za 3.380 K. Od tod se je peljal v Budimpešto, kjer je ves plen prodal nekemu Židu za 2000 K. Zdaj je imel Oset dosti denarja za nekaj časa. V noči od 2. na 3. marca 1906 je pa v Gorici vlomil v vilo Liebenwald grofa Kristalnika in odnesel za 350 K vrednosti. 6. aprila 1906 je vlomil v grad Stadelhof pri Št. Vidu na Koroškem in vzel seboj l za 1500 K vrednosti. V Farški vesi pri Prevaljah je vlomil v noči od 7. na 8. aprila v župnišče, a ni dobil nobenega denarja, zato je vzel več obleke župnikove. 14. aprila je vlomil v župnišče v Žičah na Štajerskem. Ko je stikal v župnikovi spalnici, zbudil je župnika, zato je hitro odnesel pete s 158 K v torbici. Torbico so našli na to blizu cerkve, zraven nje pa zalepko, adresirano na Oseta v Storeh na Štajerskem in zastavni list zagrebške zastavljalnice. Ta zalepka in zastavni list sta pripeljala oblastva na sled vlomilca. Ker je Oset vzel v Žičah tudi dve rentni obligaciji, na katerih je bila pripomba :	„Ubožna ustanova
knezoškofa Napotnika", jih Oset ni mogel porabiti, zato jih je vrnil župniku z dostavkom : «Uboštvo rešpektiram". Ko se je nekaj časa klatil Oset po Hrvatskem, je 29. julija v Wòrglu na Tirolskem vlomil v kalvarijsko cerkev in odnesel iz dveh nabiralnikov 26 K. T avgusta je v Salmovem Gradu Novo Celje pri Celju ukradel vrednosti za 1100 K. Večino teh stvari je zastavil v Zagrebu. 30- avgusta je vlomil v župnišče v Vojniku, a vzel le par čevljev seboj- 1 red^ vlomom se je preoblekel v farovški šupi, pn čemer mu je padla iz obleke njegova delavska knjižica .n nekaj reči, ki jih je ukradel v Novem Celju.
Na ta način so dognali, da je^ izvršil tam vlom Oset. 1. septembra je vlomil v Št. Pavlu pri Preboldu. Odnesel je nekaj okoli 300 K. Ker je neprestano hodil po župnikovi spalnici, se je župnik zbudil in prepodil tatu. 7. septembra je prišel v stanovanje dekana v Wildonu. Ker je delal preveč šuma in stikal za denarjem, katerega je veliko pričakoval, zbudil se je dekan in skočil po konci ter prižgal električno luč. Nastal je kratek boj med njim in tatom, vendar je dekan mogel pritisniti na električni zvonec in poklicati ljudi. Ko je Oset čul glas zvonca je zbežal, a že čez pol ure so ga vjeli v Gradcu. Oset je bil obsojen na 9 1 e t j e č e zaradi tatvine in zaradi tatvine iz navade, oproščen pa roparskega napada deKana v Wildonu.
Pomladanske orožne vaje. Za navadne in nadomestne rezervnike je izdalo vojno ministrstvo sledeči red pomladanskih orožnih vaj in sicer za tretji vojni zbor, h kateremu pripadajo slovenske dežele: a) infanterija in lovci: za rezervnike od 15. do 27. aprila, za nadomestne rezervnike od 29.. aprila do 11. maja in od 13. do 25. maja; b) za vojno topničarstvo z 20dnevnimi vajami : pri kornem artilerijskem polku št. 3 in pri divizijskih artilerijskih polkih št. 7 in 9 od 15. aprila, 6. maja, 27. maja, 17. junija in 5. julija naprej; s 13dnevnimi vajami; pri vseh polkih od 22. aprila, 6. maja, 20, maja, 3. junija, 17. junija in 1. julija naprej, pri 7. in 9. divizijskem artilerijskem polku tudi še od 15. julija naprej ; c) pri trdnjavskem topničarstvu : pri 4. polku s 13dnev-nimi vajami za rezervnike in nadomestne rezervnike od 3. aprila, 29. aprila, 21. maja, 3. junija, 17. junija, 1. julija in 15. julija naprej; z 28-dnevnimi vajami za nadomestne rezervnike od 22. aprila, 2. maja, 17. junija in 15. julija naprej: d) za pijonirje 15. bataljona, rezervnike in nadomestne rezervnike od 1. do 13. maja; e) za tren pri 3. diviziji od 3. do 15. ter od 16. do 28. aprila; f) za sanitetno moštvo : pri oddelku 7. za nadomestne rezervnike od 8. do 20. aprila; pri 8. oddelku za nadomestne rezervnike od 17. do 29. aprila in od 3. do 15. maja; pri 9. oddelku za nadomestne rezervnike od 8. do 20. aprila, za one pa, ki prihajajo od infanterije, od 22. aprila do 4. maja, 6. do 18. maja 21. maja, do 2. junija.
S sabljo nad vlak. Na kolodvoru v Kolen-foldu (Ogrsko) je te dni neki brambovski stotnik letal z golo^ sabljo po progi ter hotel ustaviti vsak vlak. Železniško osobje je takoj uvidelo, da ima opraviti z umobolnim ter so brž poklicali reševalno društvo, ki je z veliko težavo razorožilo zbesnelega častnika ter ga odpeljalo v blaz-
nico. Nesrečnež je stotnik Žiga Kiraly iz Mun-kača.
Tiček je ušel ! Kakor se iz Celja poroča, je te dni izginil tamošnji trgovec in steklar H. P r e 11 n e r. Vzela ga je noč. Pravijo, da jo je pobrisal v Ameriko. Marsikaj se govori po mestu o tem „glažarju“. Mož je imel v slednjem času mnogo dela pri «Deutsches Haus" in pri „Eisen-hofu" ; tu je oskrbel vse steklarske potrebščine. To mu je nabavilo kredita, ki si ga je tudi pošteno „prišpognil“. In s tisočaki jo je menda od-kuril. Kako in kaj, kazala bode prihodnjost. Ta mož-renegat imel je znatno oporo pri celjskih nemških veljakih, kakor so : Rakusch, Stieger, Jabornegg, Kònig, Wehrhann. — Bon apetito, signori !
Preproge iz papirja. Posestnik neke večje tovarne za preproge v Maffersdorfu je baje za-dobil patent za izdelovanje preprog iz papirja. Novi materijal je možno prirejati v vseh barvah, zamore se prati in utegne delati veliko konkurenco linoleju.
Štrajk posebne vrste. V Parizu nameravajo stavkati dojilje, ki zahtevajo, da se zmanjša pristojbina dotičnih posredovalnih uradov, ki zahtevajo sedaj 40 odstotkov njihove plače.
Probujenje pomladi! Pomladni zrak prinaša vsem trpečim obnovljeno upanje zdravja. Med temi jih je mnogo, ki jih muči slaba prebava in njene neprijetne posledice. Vsem tem osebam svetujemo, da naj poskusijo uživati le take jedi, ki so pripravljene s „Ceres“-jedilno mastjo, kajti glavni vzrok slabe prebave je večkrat uživanje težko prebavnih maščob. „Ceres“-jedilna mast je, kakor je znanstveno dokazano, pač najlažje prebavna in je popolnoma prosta vseh tujih in škodljivih primesi. Njeno proizvajanje je že od začetka naprej pod najstrožjim oblastnim nadzorstvom, s čimer je zagotovljeno, da pride v vsakem oziru brez prigovora na trg.
Vsem, ki se čutijo -
opešane in oslabele,
so nervozni in brez energije, daje
■— Sanatogen :
nov življenski pogum in življensko moč. Več kot 5000 profesorjev ga sijajno priporoča. Dobiva se v lekarnah in drogerijah. Brošurice razpošilja zastonj in poštnine prosto Bauer & Cie, Berolin SW 48, in glavno zastopstvo
G. Brady, Dunaj I.
Mestna hranilnica ljubljanska
v lastni hiši v Prešernovih ulicah št. 3,
poprej na Mestnem trgu zraven rotovža,
sprejema Itranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4°/0 ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunala vlagateljem.
Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mesta občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo;^Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo-letnih otrok in varovancev.
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hrandmce.
Posoja se na zemljišča po 43/i°/o na leto. Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 50J0 izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol lela. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6°/q izposojenega kapitala. Dolžniku je na prosto voljo dano, svoj dolg tudi poprej poplačati.
Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje.
Kupujta
PApAMEIMTE
le pri tvrdki
JOS. NEŠKUDLA
protokoliranem velezavodu za izdelovanje cerkvene oprave
V OLOMUCU.
Dobavlja paramente 20% cenejše od vsake avstrijske tvrdke. Dobavitelj Njene c. in kr. Visokosti nadvojvodinje Izabele na Dunaju in 16 stolnih kapiteljskih cerkev v Avstriji in na Ogrskem.
5teckenpferd-Lilijsko mlečno milo
izdelek
Bergmannain dr., Draždane in Dečin ob L.,
je in ostane, kakor kažejo vsak dan prihajajoča priznanja, najboljše učinkujoče lečilno milo za pegavost ter pridobitev in ohranitev nežne, mehke kože in rožičaste polti. — Dobiva se komad po 80 vinarjev v vseh lekarnah, drogerijah, parfumerijah, trgovinah z milom in brivnicah.
	
Postavno zavarovano!	Vsako ponarejanje kaznivo!
ICH PIENI
Alleili echterBalsam
atts dir Schutzcngel-Apathekg des
A.Thierry in Pregrada bei Rohltsch-Sauerbrunn.
Edino pristen je Thierry-jev balzam
z zeleno znamko »redovnica". Cena 12 majhnih ali 6 dvojnatih steklenic ali 1 velika špecijalna steklenica s patent, zamaškom K 5*—.
Thierry-jevo centifolijsko mazilo
proti vsem še tako starim ranam, vnetjem, ranitvam, abscesom in oteklinami vseh vrst. Cena: 2 lončka K 3*60 se pošlje le proti povzetju ali denar naprej.
Obe domači sredstvi sta povsod znani in slovita kot najboljši.
Naročila se naslavljajo na:
Lekarnar A. Thierry v Pregradi
pri Rogaški Slatini.
Brošura s tisoči originalnih pisem gratis in franko. V zalogi v skoro vseh večjih lekarnah in medicinalnih drogerijah.
Naznanilo.
Zaradi prezidanja hiše, Živinski trg št. 9. sem preselil svojo podobarsko in pozlatarsko delavnico v PARADEISERGASSE št. 20. Zahvaljujoč se obenem za dosedanja naročila, prosim preč. duhovščino, me tudi v naprej pri mojem podjetju podpirati. Nove oltarje, prižnice in podobe, ter prenovljenje vsega cerkvenega dela hvaležno sprejemam, žago-tavljaje fino delo, ter primerno nizke cene.
Se priporoča
G-OLEŠ,
podobar in pozlatar
v Celovcu, Paradeisergasse 20.
Kolomaz Kar boline j Olje za stroje Mast za usnje Strešni klej Strešni lak
je dobiti
najceneje
pri
Ferdinandu Schellander,
trgovcu z oljnatimi barvami, lakom in klejem v Celovcu, Šolske ulice št. 1.
Vsem, ki nimajo
ali imajo le malo slasti do jedi, trpe na slabi prebavi, zapeki, gorečici, napihnjenju, preveliki tvorbi kiselin, glavobolu in želodčnih bolečinah, dosežejo z uporabo pristnih
Brady-jevih
želodčnih kapljic
izvrstne uspehe. — Dobivajo se v lekarnah. — C. BRADY, LEKARNAR, DUNAJ I., Fleischmarkt 1—385, razpošilja 6 steklenic za K 5-—, 3 dvoj-nate steklenice za K 4'50 poštnine prosto.
Za vse izkaze sočutja vsled smrti rajnega
Matej-a Janežič
posebno pa vodstvu tovarne kakor tudi godbi, pevcem, požarni brambi in vsem, ki so se udeležili pogreba, se tem potom presrčno zahvaljujejo.
Žalujoči.
Jesenice-Bistrica v/R.
Lo\/sl<e pušk^
vseh sestav, priznano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča
Peter Wernig",
c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško.
Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
V .4»

-1 !
ProtestiT&m
.mm,	proti	a
^^gvtovarni hranil ,Ceres‘,/$
/ ki odvaža naše kokosove orehe, iz katerih dela jedilno ^ ^^mast, da postanejo ljudje tako veliki,
in močni, kakor smo	,


_ *.

Nakup starih čipk.
Čipkarske stvari vsake vrste, posebno points, bruseljske, guipures, cerkvene in samostanske čipke, celo majhni, poškodovani koščki, nove čipke, potem
stara vezenja
vsake vrste v svili, tilu ali batistu, tudi raztrgana, staromodni prti, staro cerkveno blago, mašna oblačila, kakor star porcelan, miniatur-podobice, bronaste stvari in lepo antično pohištvo se kupuje in dobro plača.
Le v petek, fine 10. in v soboto, dne 11. maja
vsak dan od 10.—1. in od 2.-5. ure.
W. loessel, Celovec,
hotel »Kaiser von Osterreich".
Tovarna hranil „Ceres“ razpisuje tekmovanje za kuhinjske recepte z nagradami v skupnem znesku
5000 kron.
Natančnejši pogoji se poizvedo brezplačno po vsakem boljšem trgovcu.
,CERES'-jedilna mast LsfZ, "t-
zemstvu v lastni tovarni stiska iz kokosovih orehov.
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Akcijski kapital K 2,000,000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese izdaja k vsakemu žrebanju.
Kolodvorska cesta št. 27.
Zamenjava in eskomptuje izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
fgHF* Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. Podružnica v Spljetu*
Denarne vloge sprejema po
in obrestuje od dne vloge do dne vzdiga.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik Peter Košak. — Tiskal Dragotin Hribar v Ljubljani.