MEDNARODNO DRUŠTVO T. G. MASARYK
ANTHROPOS 1995/5-6
Zakaj se v Franciji po letu 1948 ni govorilo o
Masaryku?*
EVZEN VACLAVFAUCHER, FRANCIJA**
Najprej naj razjasnim nekaj glede svojih namenov. Še zdaleč mi ne pride na misel, da hi pljuval v svoj krožnik; ne gre mi toliko za francoske razmere kot take, temveč predvsem za slabost duha na splošno ter za podkupljivost intelektualcev na splošno, v bistvu pa za polarnost kot prvi pogoj za varnost na eni strani ter za neskladnost masarikizma z zahodnim pojmovanjem demokracije na drugi strani. In zdaj k dejstvom.
Strogo gledano je bil izbor leta 1948 napačna odločitev za prelomnico, kajti (citiram iz aktov z zasedanja T G M kot Evropejec in humani.it'): "Marca 1950 je bila zadnja velika priložnost, da smo se na Masaryka spomnili kot simbola demokracije, ki seje preobrazila v ljudsko demokracijo. (...) Potem je bilo okoli njega vse tiho, vsaj za francosko javnost, vse dokler ni bilo od leta 1968 dalje tudi v Češkoslovaški ime in delo prvega predsednika Češkoslovaške republike znova dovoljeno." Pokaže pa se naslednje: v obeh okoliščinah, tako leta 1950 kot 1968, je bil Masaryk uporabljen kot inštrument določenega interesa, ki pa ni veljal njemu, temveč problemom svetovne politike.
Tišina okoli Masaryka si zasluži, da jo podrobneje opišemo. Obvezo o molčečnosti so si naložili slavisti in zgodovinarji, torej tisti, katerih poklicna etika bi pravzaprav zahtevala, da razpravljajo o TGM. To se je zgodilo na precej grob način, ko je 30. oktobra 1949 statutarni generalni skupščini združenja France-Tchecoslovaquie, v katero so se infiltrirali komunisti, uspelo izbrati takšno predsedstvo, ki je bilo poklicano zato, da slepo in vdano podpira takratno vlado v Pragi. Upoštevajte, prosim, datum: 30. oktober 1949. 28. januarja istega leta, torej devet mcseccv prej, je bil predsedujoči Alliance Franijaise ^ v Češkoslovaški republiki, general Heliodor Pika, obsojen na smrt. Tri tedne kasneje je glede tega protestiral general Faucher, nekdanji šef francoske vojaške misije v Pragi 3, takrat pa predsednik združenja France-Tchecoslovaquie, in sicer s pismom Klementu Gottwaldu, v katerem je napisal, da je eden izmed aktov, ki so bremenili Piko, tj. poročilo, ki naj bi ga general Faucher poslal francoskemu obrambnemu ministru, popolnoma izmišljen in to naj bi bile okoliščine, ki naj bi popolnoma spodkopale verodostojnost celotne obtožnice.4 General Pika je bil usmrčen junija istega leta. Če imamo pred očmi te okoliščine, se lahko čudimo, da do razcepa znotraj zdru-
Universitč de Nancy 2..
**
© Pri avtorju in /a nemško ver/.ijo pri Masarykoveni inštitutu v Pragi, /a slovensko verzijo pri reviji knthropos (Ljubljana).
' Thomas Garrigue Masaryk Europčen et humaniste. Sous la direction de Vladimir Peska et Antione Marfes = Etudes et Documentation Internationales, 29 rue Dcscartcs 75(X)5 Paris - Institute d'Etudes Slaves, 9 rue Michclet 75006 Paris, 1991; str. 260. ^ Neprofitno društvo /a pospeševanje francoske kulture v tujini.
3	Churchill gaje v svojih spominih zelo hvalil /aradi njegovega protesta proti mlinchenskcmu sporazumu, protest, ki mu je prinesel grajo francoskega generalnega štaba.
4	Karel Kaplan, Procčs politiques a Prague = 1952 La memoire du sičele 19X0, Bruxelles, Editions Complexe, str. 77.
ženja France-Tchecoslovaquie ni prišlo že prej. Kakorkoli že, komunisti, ki so v združenju postali večinski, so generala Fauchcrja tolerirali kot predsednika in hi ga še naprej, če hi se sam poenotil z drugimi, česar pa ni storil. Manjšina je izstopila iz združenja in ustanovila Društvo za francosko-češkoslovaško prijateljstvo, ki mu zdaj predsedujem sam in ki se je že od samega začetka imelo za nekakšno ustanovo, ki skrbi za Masarykovo dediščino. Zelo poučno je, če si pogledamo seznam listih, ki tega koraka niso storili, čeprav hi jih moralo k temu prisiliti njihovo temeljno prepričanje. Naj omenim Pckarjevega učenca profesorja doktorja Victorja Tapieja, skrajnega konservativca, pa slavista Andreja Mazona, ki kljub vsemu ni bil ne komunist ne uporaben idiot. Poklicna bohemistika je ostala novo ustanovljenemu društvu nekaj tujega. V skladu s tem pa se je boječe branilo pred tem. da bi o Masaryku javno zavzeli stališče. Edino mesto, na katerem se je v teh svinčenih letih objavljalo o Masaryku, je bil vestnik Društva za francosko-češkoslovaško prijateljstvo. Šele leta 1968, ko je Masaryk v Pragi spet postal dovoljena tema za pogovor, je imel ob 50. obletnici Češkoslovaške republike profesor doktor Victor Tapie predavanje na Inštitutu za slovanske študije (Institut d'etudes slaves) v Parizu, kjer je do TGM pokazal pozitivno naravnanost. Ta prispevek je bil 23 let zakopan v arhivu tega inštituta in je bil natisnjen šele kot dodatek na začetku omenjenega zasedanja. V tem istem predavanju se Tapie sklicuje na to, da je na Ecolc Normale Supčrieurc, elitni šoli v Parizu, o Masaryku predaval leta 1948 in 1951. Že mogoče, a tega ne more nihče dokazati, kajti ta predavanja niso bila nikoli objavljena, okoliščine, ki pridobijo na sporočilnosti, če pomislimo, kako vneto si visokošolski profesor prizadeva, da bi seznam svojih objavljenih del povečal za en naslov. Edini slavist, ki se je kasneje priključil k društvu, ki je bilo zvesto Masaryku, me je skušal prepričati, da ga razrešim, z argumentom, da je pravzaprav on sam samo še truplo, ki le navidezno živi. Pri tem pa ni bil prikrit komunist, temveč veliko bolj žrtev čistk, ki jih je Pelikan zaukazal na univerzi Karls-Universitiit. Domnevati moram, da jc ravnal po ukazu francoske uprave. Dvajset let kasneje se je taisti uspešno zoperstavil nekemu predlogu za razpustitev, ki je temeljil na žametni revoluciji v Pragi.
Spodbuda k preobratu je prišla iz tujine. Leta 1980 je pariški oddelek za slavistiko predramila Ukrajinska svobodna univerza v izgnanstvu v Miinchnu. Slednja se je odkrito opredelila za svobodni svet in ni videla razloga, zakaj ne bi smela jasno pokazati, da po tem, ko je bila ustanovljena leta 1921, brez Masarykove dejavne pomoči nikoli ne bi mogla preživeti. Že leta 1972 ji je uspelo, da jc za sodelovanje pri podobnem načrtu pridobila univerzo v Stuttgartu. Tako je nastala zamisel o mednarodnem kolokviju o Masaryku, ki sta ga skupaj organizirala pariški Inštitut za slovanske študije in Ukrajinska svobodna univerza v izgnanstvu. Zasedanje se je dejansko zgodilo leta 1980 v Parizu. Antioncs Mares, soizdajatelj dokumenta z obžalovanjem poudarja, da ni imelo takšnega odmeva, kakršnega si je zaslužilo. Dejansko se pariški rektor5 (v francoskem upravnem sistemu predstavnik ministrstva za kulturo v določeni regiji) ni udeležil slavnostne otvoritve na Sorboni in se zadovoljil z manj kompromitirajočo vlogo zaščitnika. Celo vodja Inštituta za slovanske študije, torej eden izmed obeh organizatorjev prireditve, je moral le-to postaviti v nasprotje z njeno predhodnico leta 1936. Takrat so bili navzoči šef države, ministrski predsednik in predsednik druge ljudske zbornice. Čast je pripadla tistemu, ki jc "najzvesteje služil demokratični svobodi". Še dodatno pa jc pomenljivo dejstvo, da so dokumenti izšli šele 11 let po zasedanju, torej leta 1991. Gotovo se ne motimo pri domnevi, da ti sploh ne bi izšli, če
Prof. dr. Pierre Tabatoni, ekonomist; pred šestimi meseci je bil i/voljen v akademijo za moralne in politične vede (Academie des Sciences morales et politiques). V tem sta si /. Vaclavom Havlom kolega. Častni meč mu je bil podeljen IX. januarja 1996.
se socialistični tabor ne bi zrušil in če se Vaclav Havel, takrat v prednostnem položaju, ne bi skliceval na Masarykovo dediščino. Poleg tega je bilo tudi razpečevanje knjige ovirano. Več avtorjev, tako v Franciji kot v tujini, nikoli niso dobili avtorskega izvoda; nekateri so za objavo svojih prispevkov zvedeli šele od mene.6
Toliko o dejstvih. In zdaj k njihovemu pojasnjevanju. Možne vzroke bom navajal po sistematičnem načelu "od splošnega do Masarykovo specifičnega".
Prav gotovo ste opazili, da so molčanje organizirali tisti, ki so bili zaradi svojih poklicev odgovorni za češkoslovaško zgodovino in kulturo. Jc pa izkustveno dejstvo, da vsak, čigar poklicni pouk. raziskovanje ali publicistika veljajo avtoritarno vodeni državi, podleže predpisani uporabi izrazov, ki jo od njega pričakuje tisti režim. Kajti, če postane pri oblastnikih v gostujoči državi nepriljubljen, ne dobi več vstopnega vizuma in zminira svojo lastno poklicno bazo. "Če islamisti kritizirajo islam, tvegajo, da ne bodo več smeli potovati v islamske države, kajti tam se vsaka kritika islama jemlje kot bogokletna, to pa bi pomenilo izgubiti stik s predmetom raziskovanja in se kratko malo odpovedati sebi kot znanstveniku."7 Zaradi teh razlogov ne gre na besedo zaupati nobenemu poklicnemu islamistu. Odkar so se glede Vietnama razvezah jeziki, nekateri novinarji, ki so poročali o komunističnem Vietnamu in o Kambodži Rdečih Kmcrov, priznavajo, pravi Jean Lacoutre, da so popolnoma zavestno lagali, deloma iz ideoloških načel deloma pa tudi iz sklicevanja na reklo "čigar kruh jem, tega pesem pojem". Od tistega trenutka, ko je ime Masaryk na Češkoslovaškem postalo prepovedana tema, se o Masaryku v francoski poklicni bohemistiki ni smelo več govoriti.
Organizaciji jc treba šteti v dobro, da so se zahodni režimi zaskrbljeno zavzemali za stabilizacijo zahodno-vzhodnih razmerij moči in za to, da se ne stori noben korak, ki bi moskovske upravitelje v vzhodni in srednji Evropi spravil v zadrego. V okviru svoje vzhodne politike je skušal Willy Brandt utišati Radio Svobodna Evropax; šele na nujno prošnjo Richarda Nixona se je odrekel teh namenov. Naprave za zaščito meje na nemško-nemški meji so bile izboljšane z javnim denarjem ZRN brez vedenja parlamenta, kar pomeni, da so zahodnonemški davkoplačevalci prispevali k temu, da jc železna zavesa postala neprepustna.9 Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) je ignorirala demokratična svobodnjaška gibanja v socialističnih državah in vlade dežel v ZRN, ki so bile v rokah SPD, so Uradu za registracijo kršitev človekovih pravic v Salzgittru ukinile podporo.10 Ta dejstva pa niso značilna le za SPD, kajti tudi Helmut Kohl je Ericha Honeckerja sprejel kot čisto normalnega državnika, razvedclo pa se jc tudi o privilegiranih odnosih Franza-Josefa StrauBa in šefa tajne policijc Schalck-Golodkowskega, ki se mora zdaj zagovarjali pred nemškim sodiščem.11 Roman Hcrzog jc tako lahko v okviru predvolilne kampanje leta 1994, v času ko še ni bil nemški
1 Ki) jc leta 19X6 pri založbi Librairie Academique Perrin izšla knjiga Bernarda Michela La menioire de
Prague. Liberie ct conscience nationalc dans I'histoire tchcque el slovaquc (322 strani), nismo mogli
verjeli lastnim očem. Ime T.G. Masaryka se v njej pojavlja na 29 straneh. Da jc lahko francoski
bohemist tako tankočutno, spoštljivo in strokovno podkovano obravnaval Masaryka, jc že mejilo na
čudež ali pa dopuščalo sum, da je na delu sanx(uničevalni nagon (dejansko jc temu prvencu sledila
knjiga o Sacherju Masochu). Časi so dozoreli.
7 Jcan-Claudc Barreau, De l'islam en generale ct du mondc moderne en particulier = zbirka Pamphlet. 1991, Paris, Le Pre aux Clercs, str. 16.
u
Le monde, X. september 1995, sir. 12, 4. stolpec. y Der Spiegel 17/1993, sir. 62: "Devize za mejo z NDR. Kako seje socialno-libcralna koalicija naskrivaj pogovarjala s SED." (SED = Sozialistische Einheitspartci Deulschlands - Enotna socialistična stranka Nemčije, op. prev.).
Martin Kricle: "Zdaj je treba držali narazen, kar ne spada skupaj." Frankfurter Allgemcinc Zcitung, 13. januar 1990, str. 6, 6. stolpec. 1 ' Ta odnos je WDR spodbudil k temu, da je posnel film Dicke Frcunde (Debela prijatelja), ki mu grozi začasna odredba Maxa Strautta. O tem Der Spiegel, 45/1995, sir, 266.
predsednik, domneval takole: "V arhivu vzhodnonemške tajne policije lahko vsaka nemška stranka najde dovolj gradiva, da lahko z njim uniči tekmeca."12 Ne čudi nas torej, da so se pobomiki državljanskih pravic v nekdanji NDR počutili dvakrat ogoljufane: najprej pred preobratom, ko jc Bonn takratnim oblastem v NDR ščitil hrbet, in pa zdaj, ko vlada v Bonnu ščiti neuradne sodelavce vzhodnonemške tajne službe, še posebej Manfreda Stolpeja, ministrskega predsednika dežele Brandenburg. Oba dogodka sta povezana. Navajam besede Barbcla Bohlcyja iz odprtega pisma nemškemu predsedniku Richardu von Weizsackerju na začetku leta 1993: "Priča smo namernemu, celo zavzetemu molčanju zahodnonemških politikov o odnosih do odgovornih nekdanje NDR. (...) S tem ko zagovarjate Manfreda Stolpeja, opravičujete tudi lastno takratno politiko. (...) Notranjepolitični pritisk bi pred desetimi leti morda s sabo prinesel preobrat v vzhodnoevropskih državah, ali pa najmanj občutek ljudi o lastni vrednosti ter s tem povečal moč njihovega uveljavljanja. Vendar skupni politični cilj vzhoda in zahoda je bil v tem, da se odnosi stabilizirajo, v kolikor so se lahko določene težave pometle pod preprogo. Če nc bi že zdavnaj postalo jasno, kako uničeni so ljudje, okolje gospodarstvo in kultura."13
Pri francoski politiki se pomagaštvo nc pojavlja na tako jasen način, kar je geopatsko pogojeno dejstvo. Francoski predsednik države se je še ob koncu leta 1989 vneto trudil prepričati Gorbačova, naj se ne odpove NDR. Navesti pa želim še en malo manj znan dogodek, ki neposredno zadeva francosko-češkoslovaške odnose. Leta 1978 je želelo Društvo za francosko-češkoslovaško prijateljstvo v pritličju Kulturnega centra Georges Pompidou v Parizu pripraviti razstavo o pop pevki Marti Kubisovi, ki je bila takrat pripadnica Charte 77. Prostori so zelo ugodno razporejeni, dan za dnem pa si razstave ogleda približno 5000 obiskovalcev. Ko pa je direktor kulturnega centra izvedel, da med razstavljenimi oziroma poslušanju namenjenimi predmeti niso le slike in pesmi, temveč tudi manifest Charte 77, me jc postavil pred izbiro: ali se odpovemo manifestu ali pa razstavi nasploh. Njegova utemeljitev je bila: manifest naj bi bil politična izjava in kulturni center mora ostati apolitičen. Moj nasprotni ugovor, da naj bi bila razstava, ki naj bi bila zaradi prireditve Kubiseve odpovedana, pravzaprav komunistično naravnana delavnica CGT, ga je sicer spravila v zadrego, vendar njegove odločitve ni spremenila. Neuspešno sem se pritožil pri Jacquesu Chiracu, ki jc bil takrat pariški župan in za katerega sem upal, da me bo poslušal, ker jc nekaj čeških izgnancev iz našega društva delalo pri njem kot volilni pomočniki. Nazadnje sem se obrnil na tisk. Dnevnik Liberation je aferi posvetil polovico druge strani. Dan zatem mi je vodja Centra Pompidou dal vedeti, da smem manifest razstaviti. Kot sem izvedel leto kasneje, je bila ta odločitev sprejeta na ministrski ravni. Datum jc zelo pomemben. Predsednik države jc bil takrat Giscard d'Estaing, Francija pa ni imela nobene vlade ljudske fronte. S strani francoske bohemistike to torej ni bila osamljena akcija, če jc glede Masaryka ravnala v skladu s praškimi prepovedmi: z vladnim lokom jc hodila z roko v roki, prav tako kot pariški rektor, ki se je dve leti kasneje prav gotovo v dogovoru s francoskim zunanjim mini-strstvom de-facto distanciral od kongresa o Masaryku.
Združene države so navidez kazale, da gredo po trši poti. Pa vendar: gradnjo zidu v Berlinu avgusta 1961 so nc le dopustile, temveč tudi priklicalc. Navajam besede senatorja Fulbrighta, ki je na ameriški televiziji govoril 30. julija 1961, torej tri tedne pred
11
_ po Alainu Debovu, Le Monde, 15. 2. 1994, str. 4, 3. stolpec.
13 Der Spiegel, 12/1993, 22. .3. 1993, str. 26-27. Goethejev inštitut je v kapitalističnih državah organiziral zasedanja o vsakdanu v NDR. Glavni ton teh zasedanj je bil: to so ljudje, kot mi; spi jo, kot mi, dihajo, kol mi, zajtrkujejo, kol mi itd. Skratka: vzhodno-zahodne razlike so bile le pol tako siabe. Smisel stvari ni bil zabrisati polarnost, temveč zmanjšati agresivnost, kolikor bolj se je socialistični blok vse bolj zapletal v težave.
gradnjo zidu: "Resnica je, in iz tega izhajam, da lahko Rusi tako ali tako kadar koli zaprejo mejo. Menim, da se tukaj ne odpovedujemo veliki stvari, (...) kajti če bi želeli mejo zapreti, lahko to storijo že naslednji teden, in siccr ne da bi to predstavljalo kršitev pogodbe. Ne razumem, zakaj vzhodni Nemci niso žc zdavnaj zaprli svoje meje, saj menim. da imajo do tega vso pravico."14 Ta navedek bi Honcckerjcvi odvetniki prav gotovo privlekli na piano, če bi sodna obravnava proti njemu tekla še naprej. Verjetno so Honeckerja poslali v Čile prav zato, da bi se izognili takim neprijetnostim.
Moja razlaga: organizirano molčanje o Masaryku1'' je deloma majhen sestavni del znotraj obširne strategije za ohranjanje polarnosti med vzhodom in zahodom.16 Takšna strategija je sprejemljiva le na podlagi antropološkega17 izreka, po katerem se človek lahko orientira lc znotraj polarno strukturiranega sveta. S katoliškim monizmom je koncc. Verodostojna polarnost je prvi pogoj za občutek varnosti.lx
Med drugim so za molk okoli Masaryka značilni vzroki, ki so specifični zanj. Da Masaryk ni kaj dosti maral francoskega načina življenja, je splošno znano. Nasprotno pa v očeh francoskih diplomatov in francoskega zunanjega ministrstva ključna oseba v Pragi ni bil Masaryk, temveč Bcneš, in lo že leta 1918 in brez prekinitve do konca republike.19 Francoska mnenja o Masaryku v tem času konjunkturnega viška so pri vsej pozitivnosti opazna predvsem zaradi svoje plitkosti. Edini Francoz, ki se jc resno ukvarjal z Masarykovim svetovnim nazorom in njegovimi senčnimi stranmi, je bil filozof profesor Danici Esscrticr, ki pa ni našel nobenega odmeva. Francoska razsvetljenska javnost jc okoli Masaryka hodila kot mačka okoli vrele kaše. Opredelitev za Masaryka je bila vedno le deklarativne narave, morda celo življenjska laž, ki bi ji Masaryk sam morda dajal podporo. V Svetovni revoluciji začara Masaryk domnevno tako za zahod kot tudi zase obvezujoč pojem demokracije, čigar časovno pogojena smotrnost nas ne more preslepiti glede njegove nedoločenosti. Zakaj ni bilo na primer Češko vprašanje prevedeno niti v francoščino niti v nemščino (v angleščino lc deloma šele leta 197 4 20)? Zahod ni smel vedeti ničesar o Masarykovi kritiki liberalizma21. Vendar pa je ta opazna za vsakega, ki jc pozorno prebral nemško disertacijo o samomoru, Svetovno revolucijo, Čapkove Pogovore z Masarykom22. V zadnjem delu Masaryk zase celo zahteva oznako teokrata, kar je nekakšen preobrat v terminologiji, čc pomislimo na negativno konotacijo besede teokracija v Svetovni revoluciji, ki pa je le-ta v
14	Der Spiegel, 52/1993, str. 54(26. 12. 1993).
15	Delovanje in uspešnost Collegiuma Carolinuma v Miinchnu pod vodstvom profesorja Ferdinanda Seibta se lahko pojasni s sprejetjem ljudskoi/obrazevalnega naročila, naravnanega na sudetske Nemce, ki so se naselili na Bavarskem in ki naj bi jih stabiliziralo. Drugače siccr ne gre razumeti izdatne podpore države, ki pripada tej raziskovalni instituciji. Pomembna je tudi korektnost odnosov Collegiuma Carolinuma do uradnih ustanov v Pragi pred žametno revolucijo.
16	Nekaj islamskih fanatikov v Afganistanu je te načrte prekrižalo. Vendar jc dolgo trajalo, da so se Američani (morda v dogovoru s KGB ali GRU'.') opremili s lako imenovanimi stinuersi, raketami zemlja-zrak, ki jih za uničenje helikopterjev uporablja preprosti človek. Kolikokrat smo lahko brali: "Upor v Afganistanu se približuje koncu."
Da bi bila ta antropologija sprejemljiva, bi bilo potrebno še eno predavanje.
Za to, da je bil leta 1936 Masaryk razpihovan kol simbol demokracije v srednji Evropi, ki ji grozi nacizem, najdemo vzrok v tem, da so zahodni režimi dojeli tisto, kar jc bilo na Hitlerjevi Nemčiji nestabilno, dinamično. S tem duhom nemira, stalne revolucije ni mogla zgoditi polarnost, ki bi prinesla
občutka varnosti. Vojna je bila neizogibna Kako pomirjujoči so v primerjavi s tem starci v Kremlju! Anloine Maris, 'Masaryk vu par les Fran^ais'. Thomas Masaryk, European el humaniste op.cit. str. 242.
2" v: The Meaning of Czech history, za založbo Rene Wellck, založba The University and North Carolina Press.
21	s katero nastopa kot prednik komun i tari zrna
22	Omenil sem le tista dela, do katerih so imeli zahodni bralci dostop, ne da bi jim bilo treba premostiti jezikovne pregrade.
1 16
osnovnem pomenu nima. O tem drugem pomenu francoska elita iz več razlogov ni razpravljala.
Zahodna in predvsem francoska demokracija je vrednostno nevtralna, saj se ima za metodiko iskanja kompromisnih rešitev med različnimi interesi, ki se prav zaradi tega smejo in morajo svobodno artikulirali. Če si dovoli etično izjavo, potem jc slednja zlagana. Za našo temo je še posebej zanimiv nazoren primer spreminjanje zahodnega dialoga o češkoslovaški državi med letoma 1918 in 1938. Na začetku je šlo za to, da bi človeškim pravicam in pravicam narodov v srednji Evropi pomagali k uveljavitvi. ČSSR naj bi v nazadnjaškem vzhodu predstavljala zadnji dosežek idealnih predstav, ki so nastale leta 1789. Dvajset let kasneje je bila brez pomisleka vržena v žrelo nacistom.23 To je bila dejansko kompromisna rešitev, pa čeprav zelo začasna. Masa-rykova demokracija pa jc bila v nasprotju s tem etična naloga, ki ji je naložen nekakšen Mojzesov lik. Tukaj ni pomembno svobodno oblikovanje interesov, temveč vpliv Mojzesovega lika in njegove všečnosti bogu. Prava politika svojo cclotno dinamiko uravnava iz višje odgovornosti24, kar pomeni iz odgovornosti pred transcendenco.25
Francoska republika pa se je popolnoma nasprotno postavila proti božji milosti in vse do druge svetovne vojne menila, da so verni ljudje ne glede na svoje prepričanje njeni srčni sovražniki. Duhovnik Cadier pripoveduje, da je samo zaradi tega v dvajsetih letih pristopil k socialistični stranki in celo kandidiral za ljudski parlament, ker je hote! republikance prepričati o tem, da veren človek ni nujno tudi monarhist in da bi republika dobro ravnala, čc njegovih ovčic, namreč evangeličanov, ne bi več diskriminirala.26 Iz enakega razloga se danes francoski škofje verbalno izdajajo za dosti bliže levici kot to dejansko so.
Masarykova kritika individualističnega hedonizma ga je vsekakor naredila uporabnega kot prednika idealne ljudske demokracije. Dekan teološke fakultete Josef Hro-madka, zvesti sopotnik češkoslovaške komunistične stranke, ki je celo pozitivno ocenil intervencijo Rdeče armade na Madžarskem leta 1956, je bil Masarykov učenec in bilo bi mu lažje, če bi svojo angažiranost v korist komunistične stranke izpeljal iz Masa-rykovega Češkega vprašanja. Tega pa ni storil, ker je takrat smel veljati le tovariš Popov. Velikoruska ošabnost ne bi dovolila, da bi se dala potuha nacionalizmu, ki so ga diskriminirali kot malomeščanskega (beri: neruskega).
Nepozabna je bila zasluga Eve Schmidt Hartmann, da je Masarykovc politične misli in kot idealno razumljeno ljudsko demokracijo povezala že leta 198227. Zelo jc verjetno, da so francoski bohemisti sprevideli to povezavo in v tem našli še četrti razlog za molk okoli Masaryka. Kajti pri vsej volji, da bi prišli naproti francoski pomirjevalni politiki in ustrezali oblastem, se je naš individualistični hedonizem upiral misli na
23	Še en primer: premisleki, ki so upravičili prepričljivo akcijo Puščavski vihar v Iraku, so v Bosni izgubili vsakršno doka/no moč. Značilno /.a Francijo: hladnokrvnost, s katero tolerira ogromno število nezaposlenih. Nobenih težav za zahodno demokracijo; svojega inlercsa za zaposlitev nc artikulira. Stranke nezaposlenih namreč ni.
24	Namenoma uporabljam terminologijo V. Havla, da bi navedel naslednjo anekdoto, ki pikantno dokumentira kontlikl med Masarykom in liberalizmom. Eno leto pred preobratom je grofica Marion Donhoff kot urednica hamburškega liberalnega tednika l)ie Zeit zavrnila besedilo, ki gaje poslal Vaclav Havel, in sicer z utemeljitvijo, da besedilu manjka substance. Nekaj mesecev po preobratu jc Die Zeit prosil Vdelava Havla za prispevek, vendar neuspešno.
■ Na kritiko Vdelava Havla o informiranosti glede njegovega sprejema na pariški Akademi ji za moralne in politične vede (Acaddmie des Sciences morales ct politiques) je francoska javnost odgovorila z vztrajnim molčanjem.
26 O tej tematiki govori Andre Tardieu v delu Im revolution i) refuire (I: 1936; 11: 1937).
"T. G Masaryk in ljudska demokraci ja". Hohemia Zeil.ichrifl fiir Geschichte umI Kultur der hohmischen Lander (Češki časopis za zgodovino in kulturo čeških dežel) Mtlnchcn Oldenbourg 19X2 (23. zvezek)/2, str. 370-3X7.
vzpostavitev ljudske demokracije v Franciji. Zatorej ni prišlo v poštev, da hi Masaryka predstavili kot prvega borca za nekakšno idealno ČSSR, kar bi bilo sicer čisto možno, kot nam je pokazala Eva Schmidt Hartmann.2K
Nedemokratična v zahodnem smislu in zato tudi za francoskega raziskovalca nesprejemljiva je končno tudi Masarykova zahteva po znanstveni podkrepitvi političnega programa. Le strokovnjaki (čeprav nc prav vsi) lahko ustvarjajo politiko. Tudi tukaj se TGM sreča z marksizmom in njegovo znanstveno verodostojnostjo, v enaki meri pa zabrede tudi v konflikt z zahodnim afektom proti tehnokraciji. Po zahodnem razumevanju demokracije ima namreč načeloma vsak pravico voditi državo.
Mogoče bi bilo za silo možno prekiniti molk in nasprotja tako ostro osvetliti, kot sem to storil zdaj. Na žalost se je zahodna bohemistika za trideset let, od leta 1918 do 1948, opredelila z geslom "Masaryk je naš", kar je bila pobožna samoprevara, pogojena z izolacijsko strategijo. Preklic bi bil preveč sramoten. Šele menjava generacij lahko sprosti jezike. Članek Eve Schmidt Hartmann leta 1982 je lahko nastal le v nemškem kulturnem prostoru.
Razprava
Zelo sem hvaležen Mauriceu Godeju za njegove prispevke k razpravi, v katere se rade volje spuščam.
1.	Kako se lahko prepreči, da se v svobodnjaškem sistemu soglasno potlači res-
nica?
Kdor tukaj ponuja recept za patent, je slepar. Vedno prihaja v poštev en preventivni ukrep: skrb za laike. Vsaka veda bi si morala izbrati nekaj laikov za dvorne norčke. Laik ne postavlja na kocko nc svojega ugleda ne svoje poklicne baze, če prelomi pravila politične korektnosti. Zato bi se morali profesionalci varovati pred tem, da bi se laiku posmehovali kot šušmarju ali napol izobraženemu človeku ali geniju za tuhtanje. On lahko svobodno pove, kaj mu leži na srcu, kar jc neskončna prednost, saj strokovnjaki tega ne morejo. Jasno je, da laik dela na kupe napak, razkriva svoje šibke točke, toda kdo drug pa lahko postavlja dvoumna "zelo neumna" vprašanja, ki srednjeročno določeni stroki zagotovijo varnost?
2.	O nosilnosti načela polarnosti.
Da je Maurice Gode tukaj izrazil svoje dvome, jc popolnoma v redu. O tej na prvi pogled zmotni misli razpravljam v dvanajst ur dolgem predavanju v Evropskem centru moje domače univerze. Ideja postane namreč verodostojna, če se njena sposobnost integracije izpelje na raznolikosti podatkov. Prav zato mora bili tudi ta moj prispevek k razpravi za mojega nasprotnika in poslušalce frustrirajoče narave, in tako bo tudi ostalo, dokler ne bom zbral moči in zapisal obširno razpravo. Za zdaj le toliko: potreba bitja po varnosti se navadno podcenjuje kot bistven dejavnik (jc odlika transakcijskc analize, pri vsej njeni terapevtski pomanjkljivosti, da lahko naše duševne motnje pri-pelje nazaj na konflikt med potrebo po varnosti in legitimno voljo po uveljavljanju; nasprotno pa svojim sovernikom očita ameriški Žid, odvetnik Alan M. Dcrshovvitz, da se le-ti v korist varnosti prepogosto odpovedujejo chutzpcihu, tj. neustrašnemu uveljavljanju določene zahteve, in se tako preveč enostavno sprijaznijo s svojo vlogo drugorazrednih državljanov29. In poznamo osrednji pomen, ki ga daje strah za golo preživetje v Heglovi dialektiki med gospodarjem in hlapcem). Ker jc ta potreba po varnosti zasidrana v
2X Pri vsepovsod odmevajočem klicanju po smislu bi se verjetno distancirala od svoje ključne poante, ki jc
preoblečena v retorično vprašanje, namreč, ali je TGM "izraz zamude v srednji Evropi'".'
29 Neue Zurcher Zeitunu, feljton z dne 4, I. 1993.
najbolj primitivnih filogcnetskih plasteh našega bitja, nas ne sme čuditi, da lahko prikliče raznovrstne kontraproduktivne in celo neracionalne oblike obnašanja.
Za zagotavljanje varnosti obstajata dve obliki obnašanja
Ali se tako zelo razširimo, da postanemo skladni s svetom. To je rimi janski recept. hnmensu majestas pacis romancie pomeni nekaj takega kot mir se zagotavlja s tem, da obstaja le Rim, saj immensus pomeni brezmejen, neizmerjen. Plini j st. je ta izrek sicer razvil v svoje namene, toda tudi v njegovem pomenu ostane naravnan na varnost, kajti enačba, ki pravi 'Rim je svet in obratno', je bila zanj jamstvo za to. da bo tudi bolan in trpeči vedno našel ustrezno zdravilno rastlino, ki jo potrebuje za svojo ozdravitev, pa naj bo ta še tako eksotična. - Čeprav je ustanovitev Umesti, mejnega nasipa pred barbari, na očeh vseh pokazala ncizvedljivost tega načrta in svetovno kraljestvo razkrinkala kol utopijo, jc krščanstvo skušalo z enako politiko varnosti, tj. z mislijo o svetovnem kraljestvu. Postkonstantinsko krščanstvo je svetovna religija v toliko, kolikor cclotni svet, po katerem - priznam, mrgoli mrčesa, oskrbuje z zakramenti30. Od zdaj naprej jc tako, da jc svet pokrit z betonsko ploščo, po kateri lahko krščanski človek, če se je zaupal cerkvi, brezskrbno hodi. Rezultat je bil naslednji: Rim je bil poln škofovskih priležnic (ki pa so zagnali rimsko gospodarstvo) in tudi napol budni so morali sprevideti, da je bila obljubljena varnost čisti videz. Od tu izvira Lutherjeva misel: mrčesa ni mogoče premagati, lahko ga kvečjemu izločimo, če imamo srečo (če bi bili za to izbrani, pravi Calvin, opirajoč sc na Avguština). Pojem zveličani svet se opusti (tu je verjetno tudi točka razhajanja med Janom Husom in Luthrom, kajti prvi čisti cerkvi ni oporekal moči odrešitve).
Nastopil je čas mišljenja po taborih. 'Varno zavetje', s katerim je ubran tako imenovani Luthrov koral ('Varno zavetje je naš Gospod'), imamo vedno bolj za naš cilj. in sicer kolikor bolj katoliška cerkev izgublja vpliv ali pa kolikor bolj prevzema reformatorske ideje.
Ta strateška alternativa preživetja (svetovni imperij proti koncepciji taborov) ima svojo ustreznico v procesu spoznavanja. Obstajata le dva postopka, s pomočjo katerih sc lahko znajdemo v zmedeni raznovrstnosti empiričnega: ali (rimljansko) hierarhično mišljenje (objekt sc spozna oziroma prepozna tako, če mu lahko odredimo predstojnika in včasih reetuma; 'x obstaja' pomeni torej 'jc dobi mesto v svetovni hierarhiji') ali pa (lutrsko) načelo omejitve: kontingentno obstoječi se rekurzivno razcepi, '.v obstaja' pomeni torej 'če x nc bi obstajal, nam množice M nc bi bilo treba razccpiti v dve podmnožici'. Obstoj x-a je torej rezultat razdelitve, ki jo je bilo treba ugotoviti, da bi se rešili pred naraščajočo raznovrstnostjo. V lingvistiki ta alternativa pomeni: dependenčna gramatika proti konstituentni gramatiki; v psihologiji: paranoidno proti shizoidnemu; v zgodovini: Trockyjeva svetovna revolucija proti Stalinovemu nauku socializma v eni državi. V matematiki to načelo prednjači, ker utemeljuje pojem množice; šele potem lahko pojem odnosnosti vzpostavi določen red.
Filogenetsko starejša pot, varna za omejene, ki jc vodila v varnost in v svetovno naravnanost, gre prek razmejevanja. Njegova primitivnost pojasni nič hudega sluteče občutke, s katerimi sodelujemo z nepomirljivim sovražnikom, v utvari, da ga bomo pomirili. Tudi nojevska politika spada pod pojem razmejitev.
3" Čisto drugače pravi Pavel: "Bdite in molite; vaš sovražnik hudič se pla/.i okoli vas. quaerens quern devoret." Tu ne pomaga nobena posvečena voda.