Glasnik SED 17 (1977) 1
10
Izdelana je bila tehnična dokumentacija stanovanjskih htS in gospodarskih poslopij na Paikam Kozjaku, ki je potekala lata 1973/74 in ie ni končana.
Meseca aprila je bila v Likovnem salonu v Celju razstava: „Zanimivosti iz naie etnološke zbirka". Razstava »odi v krog priprav za postavitev stalne atnoloike zbirke v pritličju Stare grofije. Zbirka naj bi bila odprta ob 100-letnici ustanovitve muzeja, to je teta 1982. Ker se je zanimanje zanjo povečalo upamo, de bodo predvidene zbirka do tega roka res postavljene.
Vlado šlibar
DOLENJSKI MUZEJ, NOVO MESTO. Leta 1976 se Dolenjskemu muzeju ni posrečilo razpisati delovno mesto kustosa-etnologa, zato je delo v oddelku potekalo s pomočjo zunanjih sodelavcev.
Redno muzejsko delo je obsegalo dopolnjevanje fototeke, zapisov in pridobivanje gradiva na terenu.
TERENSKO DELO
Skupina Jtudentov etnologije je v času od 1. do 10. julija 1976 opravila pod vodstvom mentorja etnologa Janeza Bogataja, raziskava mlinov in žag na reki Mirni in njenih pritokih: Bistrica, Jesen iičica, ZabrSčica, So tla, Sklep niča, G rad tik i potok in Potok.
Evidentiranih je bilo 52 objektov (mlinov, iag in kovačiji, od katerih stalno ali začasno dela le Se 9.
Terensko gradivo obsega poleg terenskih zapisov tudi 35 tlorisov, 313 črno-belih fotografij, 25 dia-posnetkov ter nekaj predmetov.
Odkupljena je bile baročna lesena plastika sv. Jere z Gorjancev. V restavratorski delavnici Zavoda za spomeniiko varstvo SRS v Ljubljani je bila konservirana lesena plastika sv. Gala.
Muzej je svoje zbirke povečal za: 49 predmetov, 403 fotografije, 333 negativov, 25 d ia-po snet kov. 268 terenskih zapisov in 32 risb.
Slavka Ložar
BELOKRANJSKI MUZEJ, METLIKA. Belokranjski muzej v letu 1976 Se ni imel svojega etnologa in je zaradi drugih nujnih del v muzeju delo na etnoioikem področju počivalo. Vendar je bila vsa etnoloika zbirka v treh razstavnih sobah ria novo postavljena in prav tako so bili urejeni depoji. Prepariranih in zaičitenih je bilo precej predmetov. Etnoloika zbirka se je povečala za deset eksponatov in je ob koncu leta 1976 Štela 1594 predmetov,
Jože Dular
OBVESTILA
24. kongres Zveze duštev folkloristov Jugoslavije bo predvidoma od 4.10, do 8,10. 1977 v Piranu. Plenarne teme bodo naslednje:
1.	Ljudska kultura na Slovenskem Krasu.
2.	Odsevi socialnih razmer v ljudski kulturi. Razmerje med folkloristiko in etnologija
4. TovariS Tito v ljudski ustvarjalnosti NOB, revolucije in ob nove.
15, posvetovanje etnologov Jugoslavije in redna skup-Jčina ZEDJ bo v Novem Pazarju med 19.9. in 23.9. 1977. Okvirni naslovi tem:
1.	Tema kraja — Novi Pazar
2.	Sodobni etnični procesi v Jugoslaviji (migracije, formiranje etničnih skupin ipd.)
3.	Kolektivni ljudski zbori in prazniki (vaiari, sejmi, proslave . . .) — tradicija, transformacija in inovacije.
cBIBISIOGflRJFFIJA
UDK 016:39 „1976"
BIBLIOGRAFIJA NALOG ŠTUDENTOV PZE ZA ETNOLOGIJO V LETU 1976
Okrajšave: P - proseminarska naloga, S - seminarska naloga, D — diplomska naloga.
POLJEDELSTVO
1.	Irgl Ivan: Poljedelstvo na Kogu po drugi svetovni vojni. P, Tipkopis, 14. str.
ŽIVINOREJA
2.	More Jasna: Vloga in pomen prašičereje v vasi Kronovo na Dolenjskem od prve svetovne vojne do danes v okviru prašičereje na Slovenskem. P. Tipkopis. 10 str., priloge,
LOVSTVO
3.	Berce Branka: Lov in način življenja lovcev v Lovski družini Ribnica. S. Tipkopis 34 str., priloge,
ROKODELSTVO IN OBRT
4.	Delak Zvezda: Delo fijakarjev in Čolnarjev na Bledu. P. Tipkopis. 19. str., priloge.
5.	Jugovec Inja: Lončarska obrt v Ptuju in njena aktualnost, P. Tipkopis, 18 str., priloge,
GOZDNO GOSPODARSTVO
6.	Kuiar Olga: Delo v gozdu kot glavni ali dodatni vir zaslužka Rovtarjev od zadnjih desetletij 19. stoletja do leta 1975, S. Tipkopis. 37 str., priloge.
TRGOVINA
7.	Arh Mojca: Trgovina v Tomiilju pri Igu. S. Tipkopis. 25 str.
8.	Gorup Ino: Sejmarstvo v Ptuju. S, Tipkopis. 21 str., priloge.
PREHRANA
9.	Murko DuSanka: Prehrana na Planini pod Golico. P, Tipkopis. 27 str., priloge.
SOSEDSTVO
10.	Rode Marijan: Medsebojni in sosedski odnosi v Žužemberku. S. Tipkopis, 37 str., priloge.
DRUŽBENE ORGANIZACIJE
11.	Kavčič Milojka: Primerjava načina življenja v sokolskih druStvih Mariborski Sokol — Maribor Matica in Studenci. S. Tipkopis. 66 str., priloge.
PRIJATELJSTVA, POZNANSTVA IN KLIKE
12.	Juhart — Thaler Bredo: Sklepanje prijateljskih zvez v centru Ljubljane od leta 1946 do danes. P. Tipkopis. 58 str.
ŠEGE
13.	Kožar - Mukič Marija: Šege življenskega cikla ne Gornjem Seniku. S. Tipkopis, 39 str., priloge.
LJUDSKA GLASBILA - GODCI - GOČEVSTVO
14.	Omerzel Mira: Godčevstvo in ples ter ljudski instrumenti v Vitanju in okolici. P. Tipkopis. 63 str., priloge.
Glasnik SED 17 (1977) 1
10
RAZNO
15.	Abram Lučka: G ¡bij ivost in stiki prebivalcev v vasi Boršt in Zabrežec prt Trstu, P. Tipkopis. 22 str., priloge.
16.	Hegeduš Boris: O duhovni kulturi prekmurskih Slovencev. D. Tipkopis. 83 str.
17.	Knific Vladimir: Varstvo etnoloških nepremičnih spomenikov. D. Tipkopis. 31 str., priloge.
18.	Lamut Branimir: Substrat ne prvine materialne kulture na ozemlju Slovenije, jadranske obale in dinarskega gorstva, S. Tipkopis. 26 str.
19.	Miklavčič Inga: Etnološko delo na zavodu za spomeniško varstvo. S, Tipkopis. 30 str,
20.	Petek Tone: Način življenja v Podvolovljeku nekoč in danes. (Poskus monografije). D. Tipkopis. 126 str,
21.	Počkar Ivanka: Vpliv demografskih, socialnih in gospodarskih činiteljev na gibanje prebivalcev in prometno transportne razmere v Planini pod Golico. D. Tipkopis. 112 str., priloge.
22.	Vuk Vili: Kulturne spremembe v obmestju. Etnologija vasi Miklavž na Dravskem polju. D. Tipkopis. 87 str.
Duša Krnel — Umek
P o točila, novice
?asilna bivališča na tolminskem in goriškem po majskem potresu 1976
Po potresu, 6. maja 1976, so okolico krajev v tolminski in novogoriški občini obdala naselja začasnih bivališč, ki so jih v strahu pred novimi potresnimi sunki postavili prebivalci sami, ali krajevne skupnosti S Šil šo družbeno pomočjo. Po novih potresnih sunkih sredi septembra istega leta so nekateri prebivalci huje poškodovanih naselj še vedno živeli v stanovanjskih prikolicah. Za prvimi, zasilnimi bivališči, ki so predmet naše obravnave pa počasi 12 Sanjaj o sledovi.
Gre za tisto „gradbeno" dejavnost po potresu, ki je znala z Uporabo najpreprostejšega priročnega gradiva in z ^miselnostjo dajati zasilno zavetje za krajši čas. V teh nnprovizjranih zakloniščih, prenočiščih gledamo problematiko ljudske kulture, ki spada v širše etnološko Poučevanje začasnih bivališč, doslej obravnavane v okviru pastirske, gozdarske, lovske in ribiške kulture.
v tipološki razvrstitvi pregledanih zasilnih bivališ Postavljamo na prvo mesto nočevanja med stanovanjskimi predmeti, ki so bila v paniki prinešena na s	so preprosta ležišča na zemlji, odeje,
^'Jaga, torbe, dežniki, stoli, kmalu pa že polivinilne ka 'pVe'	z'asti v vinogradniških krajih ne manj-
ot H Prvern potresnem dnevu pa se je razmišljanje Priz d ^ «silnem bivališču kazalo v dveh oblikah. vozii 50 urec"'' bivališča v varnejših prostorih, kot so: salon"'	delavnice, tople grede, kuruzniki, lope in
ceui ali pa so zgradili preprosta bivališča (zave-^ot so T 'aStni zamisli z uporabo priročnih materialov, ■ es, polivinil, pločevina, salonit, platno.
kaze d h' drL,9a omeniena vrsta „ljudske arhitekture" • a so tudi v težkih trenutkih, ki jih prinese
katastrofa, ljudje sposobni ustvarjalno delovati. Posežejo v zakladnico lastnih idej ali pa se spomnijo že pozabljenega znanja {npr, vojaških, lovskih ali taborniških veščin). Beli polivinili, ki so pokrili tolminsko in del novogoriške občine, so se v kratkem po potresu zanimivo, impresivno vključili v pokrajino in jo za kratek Čas popolnoma spremenili. Funkcionalne prozorne (transpa-rentne) gradnje se na čuden način ujemajo s pokrajino v nenavadni estetitki. Druga stran ljudske gradbene ustvarjalnosti po potresu pa je gotovo njeno univerzalno izhodišče: V podobnih razmerah bi povsod po svetu prišlo do podobnih rešitev. Najpreprostejša tolminska zavetišča spominjajo na primer (po obliki, ne po gradivu) rta vremenska zaklonišča neevropskih ljudste. Znano je, da so po ljubljanskem katastrofalnem potresu leta 1395 po-tresnikl spali v kadeh, podobno kot letos naši Kambre-žant v salonitnih ceveh. Tudi na Kitajskem so si nekateri po avgustovskih potresih poiskali začasno zavetje v velikih ceveh, kot pripovedujejo agencijska poročila.
V celoti se zasilna bivališča, ki smo jih srečevali na Tolminskem in Goriškem, po domiselnosti in po gradivu, iz katerih so sestavljena,razlikujejo med seboj. Na njihovo obliko in razsežnost pa vpliva tudi stopnja potresne ogroženosti. Na huje poškodovanih področjih, na primer v Breginjskem kotu, so zasilna bivališča natančneje, trdneje izdelana, njihova oprema je večja, preseljeno je celo stanovanje s kuhinjo vred. Na perifernih potresnih področjih so služila zasilna bivališča večinoma le za spanje. Večja začasnot je vplivala na večjo stopnjo improvizacije.
Mesec dni po majskem potresu je Goriški muzej iz Nove Gorice pripravil razstavo o zasilnih popotresnih bivališčih. Namen razstave je bil, da se ohrani spomin na potres z dokumentiranjem domislenega in ustvarjalnega premagovanja potresnih posledic. Začasna bivališča po potresu nam kažejo, da iz širše dimenzije naravne nesreče izstopa stalna ljudska ustvarjalnost, ki je najboljše zagotovilo za obnovo potresnih območij.
Naško Križnar
srečanje zgodovinarjev, geografov, arheologov in etnologov ob odkritju spomenika simonu rutarju v tolminu (9.-10. oktober 19761
V počastitev spomina našega zaslužnega zgodovinarja in geografa Simona Rutarja je Goriiki muzej ob 12S-letnict njegovega rojstva sklenil odkriti v Tolminu Rutarjev doprsni kip. Ob tej priliki je bilo organizirano tudi dvodnevno srečanje, na katerem je bilo — s stališča zgodovinarjev, geografov, arheologov in etnologov ocenjeno Rutarjvo mnogostransko delovanje.
Simon Rutar se je rodil I 1851 v Krnu prt Tominu. Študiral je na filozofski fakulteti v Gradcu, kjer so bili med njegovimi učitelji Josip Weiss, Franc Krones, geograf Anton WoH. Zanimanje za etnologijo se je v njem vzbudilo predvsem pod vplivom slavista Gregorje Kreka in Davorina Trstenjaka, ki se je veliko ukvarjal z jezikoslovjem in je bil zagovornik raznih utopičnih teorij (skušal je npr, odkriti sledove Slovanov ie v keltski dobi). Diplomiral je leta 1877 iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih in iz nemščine kot stranskega predmeta. Nato je poslal profesor n3 gimnaziji v Gorici, Kasneje je služboval tudi v Kotoru in Splitu, zato je nekaj njegovih del posvečenih zgodovini Dalmacije. Umrl je tragične smrti v Ljubljani dne 3. maja 1903.
Profesor Simon Rutar je kljub kratkemu življenju opravil obsežno in pomembno delo. Po/eg samostojnih monografij (prva Rutarjeva knjiga je bila obsežna Zgodovina Tolminskega) je pisal v razne časopise in revije, domače in tuje, v slovenskem, srbohrvaškem, nemikem in italijanskem jeziku. Soustvarjal je slovensko