27. III. 1941.
NJ. VEL. PETER II. - KRALJ SRHOV, HRVATOV IN SLOVENCEV, KRALJ JUGOSLAVIJE
J^mhiJzani clhu£in&ki ineAecnlJa^
*v2
m
W i «■

*** s

Jatdau, žveta teka žveta,
kakor jo vidi oko z 8000 metrov višine. — Ob spodnjem teku je kraj Kristusovega krsta in krai prehoda Izraelcev v Sveto deželo
C^6is/f
ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK
4.-794/-//.
s,
poročilo iz ro
I<c Ivana C_-<
ankarja
Uvodne besede »Podobam iz sanj«, preroškim slikam iz pretekle velike vojne
ANTON RODE:
Ilustriral M. Pregelj
Nad malim mestom je sijala binkoštna nedelja.
Praznično oblečeni ljudje so se bili po kosilu razpršili po okolici, razposajeni mestni otročaji so kljub vpitju mater letali po tujih travnikih in teptali mlade bilke, očetje pa so se v prazničnem razpoloženju vdajali zavesti, da do gostilne ni več daleč.
Zaljubljenih parov je bilo srečati nič koliko.
Tudi Belčeva Vida in njen Milče sta se sprehajala po stezah bukove goščave na hribu daleč od mesta in govorila o stvareh, ki razen njiju nikogar ne bi zanimale.
Hvalu Bogu, da je bil oče Vidi vendarle dovolil, da je smela od doma. Oh oče! Sinoči je bil sicer na moč razburjen, ker ga je bil sosed Črnuha, ki ima svojo bahaško vilo z velikim vrtom poleg njihovega skromnega sadovnjaka, v katerem sta se Vida in Milče včasih na večer shajala, grobo nahrulil in zmerjal z »lačenber-garjem«, »protfresarjem« in »očetom sprijenega dekleta*.
Oh, ubogi oče, ponižni profesor Belec, pač ni mogel vedeti, da je bil predsinocnjim, ko sta Vida in Milče naslonjena na Črnuhino ograjo pozabila na vse drugo okrog njiju, Črnuhin pes, zloben in nevoščljiv, kakor njegov gospodar, čepel za ograjo in prežal, kdaj bo skozi luknjo v plotu mogel ujeti Milčetovo hlačnico, da bi se zagrizel vanjo in se s tem maščeval vsaj nekoliko
nad svetom in usodo, ki mu je dala tako žolčno naravo. Profesor tudi ni mogel vedeti, da je bil Kastor nekaj potem tako spretno čavsnil skozi plot, da je potem Milče vrhu vse svoje mlade sreče odnesel domov tudi boleče sledove Kustorjevih zob na mečih in pa nekoliko razcefrano hlačnico.
Profesorju se niti sanjalo ni, da je bil snoči prinesel Milče s seboj na sestanek kroglice, ki jim pravijo »pasje bombice« in jih, čim je hudobni Kastor iztegnil skozi luknjo nevarni gobec, zalučal med letve, da je krepko počilo, se zasvetilo in zasmrdelo in da je Kastor tideč, cvileč in s podvitim repom odbežal proti bogataševi vili.
Kje je mogel slutiti oče profesor, da je bil prišel Črnuha pravkar domov in da je sprejel Kastorja najprej začudeno, potem nadvse ogorčeno, nazadnje pa je prihrumel preko vrta do ograje in pričel zabavljati.
Milče in Vida sta se bila seveda koj po zločinu razšla, in ko je profesor pritekel iz hiše, se ni mogel dovolj načuditi, čemu ga gospod Črnuha tako grdo zmerja.
Vprašal ga je vljudno, če ga morda vročina kuha, ker si tega nenadnega besa ni mogel nikakor razlagati.
»Oče sprijene hčeri« ga je sicer zelo pogrel, vendar je svojemu otroku zaupal in se mu je zdelo kar odveč, če bi se bal za njeno čednost kdo drugi razen njega samega in žene Ide, ki ji je ves prizor potem pripovedoval.
Tudi mati Ida si ni mogla Črnu-liinega izbruha tolmačiti, zlasti še zato ne, ker ni hotel dati Črnuha na profesorjeva mirna in vljudna vprašanja nobenih pojasnil.
»Oče je na včerajšnjo komedijo gotovo že pozabil. Nič se ne boj. Milče! Nič. ne bo!« je tolažila Vida dragega in še pristavila: »Oče je zdaj ves srečen pri svojih čebelah, mama pa bere kak roman in je tudi srečna.«
»Da jima le Črnuha ne bi danes kaj več povedal!« je menil Milče malce bojazljivo.
»Naj pa pove! Pa jima bova še midva povedala, da se imava rada!« je odvrnila Vida korajžno.
»Oh Vida! Ti si tako pogumna! Kaj pa, če me oče ne bo maral. Prejšnji teden nisem zgodovine niti pogledal in čč me vpraša... bo po-
»Kje neki! Oče je najboljši človek!« In Vida je znala razpršiti vse fantove dvome in bojazni in ves praznični popoldan jima je sijala v srcih in očeh in okrog njiju sreča pomladi.
Ko je prišla Vida še vsa nasmejana domov in stopila v jedilnico, ji je kar zagomazelo po hrbtu, ko je videla očeta pri mizi pod lučjo, z obrazom v dlaneh.
»Oče!P Kaj je?«
Zvedel je, gotovo je zvedel! Pa saj vendar ni nič zagrešila. Kdo mu je povedal? Kako so mu povedali?
»Oče! Kai se je zgodilo? Kje je mama?« je hlastala.
»Vida! Čebele so mi pomorili!« Čebele. — Pomorili so čebele. Očetove ljubice, ki jih je imel tako rad in za katere je tako ganljivo skrbel! Kako sta z mamo dolga leta
zakona štedila, si odrekla vsako zabavo, le da sta zbrala denar in si kupila hišico na kraju mesta, kjer je v skromnem sadovnjaku stal uljnjak, katerega prebivalci so bili profesorjevo veliko veselje. Kako je učil njo, svojega otroka, opazovati jih pri delu in kadar so rojile! S kakšnim ponosom je bil prinesel prvo skodelico medu k mizi in ga sam namazul mami, njej in sebi na kruh!
In sedaj so mu vzeli to veselje, uničili življenje drobnih, marljivih živali! Čemu?
Objela ga je okrog vratu in pritisnila svoje lice k njegovemu. Ko je tako ob njem slonela, je čutila, kako je vroča kaplja zdrknila z njegovega očesa na njeno lice.
»Oče, ljubi moj oče«, je zajokala še ona. In potem mu je povedala vso zgodbo o Milčetu in tudi o Kastorju in na večer, ko je profesor vse to pripovedoval svoji ženi, se je kljub žalosti še smejal.
Med profesorjevim sadovnjakom in Črnuhovim vrtom pa je stal odslej neviden, a visok zid.
Minilo je skoraj tri mesece, ko je profesor nekega dne prejel čuden plav ovoj. naslovljen nanj in oznamo-van s sodnim pečatom. Nekaj časa ga je neodločeno vrtel med prsti in ko ga je končno odprl in razgrnil in prebral, se je skorajda sesedel.
Vabilo v stvari Josipa Črnuhe proti Vam zaradi prestopka zoper čast. Razprava se vrši dne 10. septembra ob 9 dopoldne v sobi št. 6 pri tem sodišču. Ako izostanete, Vas bo dalo sodišče šiloma privesti.
Sodnik: Janez Pravica.	Odpravek je točen:
Vodja pisarnice: Anton Peresnik.
Prestopek zoper čast!
Brez besedi je pokazal list svoji ženi Idi, ki je koj zavpila, ko je bila prebrala:
»Kaj si mu rekel? Ali si morda kje zabavljal, da Ti je čebele pomoril?«
»Nisem, Ida! Saj mu ne morem dokazati! Takrat pa ...ko sem jih našel, saj veš... okrog uljnjaka, ki je sedaj zapuščen in prazen, in po vseh stezah in po travi in povsod... takrat sem ga zagledal, njega in tistega njegovega šoferja, ko sta me gledala čez plot...«
»In si ju takrat zmerjal?«
»Nisem, Ida! Rekel sem mu samo: »Gospod, vas bo že Bog kaznoval!
»In drugega nič?«
»Nič drugega, Ida!«
»Saj to pa niti žalitev ni!« je dejala Ida in vila roke.
Pa je bilo le tako!
Ko je profesor Belec pri okrajnem sodišču v sobi št. 6 sedel na zatožni klopi, mu je sodnik Janez Pra-vica prebral obtožbo, ki ga je dolžila, da je bil gospodu Črnuhi Josipu, veletrgovcu dejal, »da ga bo že Bog kaznoval«, s čimer je rotil nanj božjo kazen in ga torej istovetil s hudobnim in zaničevanja vrednim subjektom, ga torej izpostavil zasmehovanju in zaničevanju.
Poleg Črnuhe je sedel advokat Stroškovnik in zlovešče bliščal izza nabrušenih naočnikov v profesorja, ki ni imel odvetnika, ker ni imel denarja odveč.
Profesor je svoje besede priznal, pač pa je zanikal, da bi bil s tem hotel gospoda Črnuho izpostaviti zaničevanju in zasmehovanju.
Priča Miha Triprstnik, 34 let star, šofer, neoženjen, stanujoč pri Črnuhi, pa je pod prisego izpovedal, da je profesor Belec takrat, ko je bil te besede izrekel, grozeče dvigul pest in jima potem zaničljivo obrnil hrbet.
Ko je profesor povedal, du ga je bil na predvečer tega dogodka gospod Črnuha ozmerjal s psovkami »la-čenbergar, protfresar in oče sprijene hčerke«, je takoj zavpil Črnuhin advokat, da to ne spada k stvari in da je za razpravljanje o teh psovkah tudi že zamujen rok, v katerem bi bil moral profesor Črnuho tožiti.
Ko je sodnik videl, du je Črnuha tožil profesorja zadnji dan, ki mu je od roka še ostal in da profesorju drugače ne more pomagati, je končno le vprašal Črnuha, če ga je res zmerjal.
»Nikdar in nikoli!« je zavpil advokat in tudi Črnuha je nekaj zabrundal. »Ali imate pričo?« je rohnel advokat dalje.
»Ne, take priče kakor Vi pa nimam!« je ponižno odvrnil profesor. »Saj sva bila sama.«
»Tako?« je odvrnil advokat. »Priče nimate in si upate trditi, da Vas je moj klijent, veledostojni gospod Črnuha,
žalil s takimi prostaškimi besedami. Gospod — predlagal bom takoj, da se obtožba zoper Vas razširi zaradi klevet proti mojemu klijentii s tem, da ste rekli, da Vas je zmerjal s takimi psovkami!«
Sodnik Janez Pravica se je delal, kakor da advokatovih besed ni slišal in se čebljal za ušesi.
Končno pu se je le opogumil in izrekel tako sodbo, s katero je profesorja oprostil vsake krivde in kazni, ker besed »Vas bo že Bog kaznoval« ni mogoče smatrati za žalitev, ki bi ustrezala zakonitim določilom, ki terjajo sodno kazen.
»Pravice, ni!« je vpil gospod Črnuha, ko je stopal poleg odvetnika po stopnicah sodnije nizdol.
»Toda mi jo bomo že priklicali!« je grozil advokat.
Pritožbo napravimo na višje sodišče in videli bomo ali je še kaj pravice na svetu ali ne.«
Seveda pravice kljub dolgi pritožbi Črnuhinega advokata tudi z višje sodnije nista priklicala nad profesorjevo glavo, ker je tudi višje sodišče menilo, da profesor za te besede ni zaslužil kazni.
Ko je Črnuha plačeval advokatov račun, ki je bil precej zasoljen, saj je bilo četveroštevilčno število, je srdito dejal, da bi bilo treba tako golazen, kakor so profesorji in drug tak študiran »gsindel« kratkomalo pobesiti.
Profesor pa je sedel pred svojim praznim čebelnjakom in premišljeval ali bi hišico in sadovnjak prodal in se preselil drugam, kjer mu nihče ne bo zastrupljal in moril čebel in kjer se bo tudi Vidi ohladilo vroče srce, da bi ga Milče prehitro ne razočaral. S strahom se je spraševal, kako da že prej ni opazil, da je ves svet preobljuden s Črnuhami in da se ne konča vsak boj z njimi tako ugodno, kakor se je njegov.
Sicer pa od vsega tega čebele niso oživele...

prva straža ■ /Itneri/ie proti Olziji
Nedavno so nam dnevniki prinesli poročilo, da i|e vojna vihra vznemirila tudi »Tihi« ocean in da so Združene države poslale del vojnega brodovja k otoku Guam.
Otok Guam je tudi boljšim zemljepiscem komajda znan, na karti se ti po dolgem iskanju razodeva kot drobna pikica, kakor da sc je risarjevo pero, ki je črtalo zemljevid, tu po neprevidnosti dotaknilo ogromnega Tihega morja.
Guam sodi v otočje Marinini in je od Filipinskega otočja oddaljen kakih 2=500, od Kalifornije pa približno 10.000 km.
Guam je čudovit otok. Nekdaj je bil španski, danes je ameriški in slovi kot važno pomorsko oporišče. Odkar je Amerika uvedla brzo letalsko zvezo is Kitajsko po svojih ogromnih Clipperjih, je Guam postal še letalski pristan.
Na gornji sliki vidiš na desni spredaj filipinski Clipper, s katerim je graditelj prvič poletel v Manilo decembra 1935. Na levi zadaj pa je iprav tako ogromna štiri-inotorna pošast, ki nosi ime kitajski Clipper. Mogočna dvoživka oskrbuje promet na progi Alamedn (California)— I lonolulu—Midway—Wuke—Guam—Manila—Hongkong. Na pot lahko vzame 12 potnikov in precej pošte. Prej je prišla pošta iz Amerike v Guam šele v mesecu dni, dunes pa v štirih dneh.
Guam je pravi Babilon po jezikovni iu krvni mešanici. Prvotni prebivalci so malajskega plemena, chamori. Pomešali so se s Španci, Nemci, Japonci in Amerikanci.
Največja njihova zabava: petelinji boj. Dober petelin bojevnik je vsakemu Guamcu največji ponos. Naša druga slika kaže mladega Guamca, ki ves srečen kaže svojega pernatega junaka. Vsako leto prirejajo številne tekme med bojevitimi petelini, ki jih hodi gledat staro in mlado.
Kopra, posušen kokosov oreh, je glavno izvozno blago. Guam je ves porastel s kokosovimi nasadi. Domačini razcepijo trde lupine prav spretno is posebnim, preprostim nožem in sušijo kosce na soncu, kakor kaže tretja slika.
Podoba desno spodaj ti kaže, kakšno godalo služi Guamcem v zabavo. Godbenik se zlekne na tla, pod glavo ima možnar, v katerem meljejo kokosovo jedro, na trebuhu pa pol kokosove lupine, ki drži v precepu bambusovo palico. Na tej je napeta samo ena struna, ki pod preprostim lokom zapoje. S tem godalom, ki daje vekajoč in za naš okus žalosten glas, spremlja Guainec chamorito, svojo pravo narodno pesem.

Levo z go rn j: Tej prekrasni Gunmski obali se je približal pred štiri sto leti slavni Magelan s svojimi jadrnicami, ko je hotel priti okoli sveto. Potem ko so tri mesece in dvajset dni tavali po morja bolni in lačni, tako da so se že lotili podgan in usnja, so zagledali tole čudovito obal. Potem ko si je Magelan s tovariši tu opomogel, je krenil naprej proti Filipinom, kjer so ga on-dotni prebivalci ubili.
Domačini postavljajo svojska strašila v bližino nasadov, da se ubranijo neljubih številnih zveri. Na desni zgoraj imamo tako čudno pošast; glava: ogromen kokosov oreh, prevlečen z rjavim papirjem, trup iz bambusovih palic, ki jih pokriva temna cunja.
Guam ima vsega 20.000 prebivalcev. Glavno mesto je Aganja. Podoba v sredi nam kaže »Koralno cesto« v chnniorski četrti tega mesta. Cesta je iz koralnega apnenca, ki ga je morje ob obali prepolno. Ob straneh stoje lične lesene hišice, krite s palmovim listjem.
Kljub 'tropskemu podnebju so Gunmci uknželjni ljudje, ki se radi učijo, berejo in se zn svetovne dogodke močno zanimajo. Pouk je angleški. Vsako jutro se mladina zbere na vzornem šolskem dvorišču, kjer navdušeno zapojejo ameriško himno in nato začnejo pouk s telesnimi vajami, kakor kaže spodnja slika.
Amaryllis, sladki cvet
Novogrški roman " Georgios Drosinis ^ Prevedel Niko Kuret
V.
Amarvllis je hodila mrko in molče ob svojem očetu in jaz sum sem bil žalosten.
Sevedu sem bil jaz kriv — da bi tako ne bil! S prav nerodno šalo sem skalil vedrino, veselje lepega dekleta! V zahvalo za zaupanje in prijateljstvo, ki mi ju je tako hitro in tako rada nuklonila, sem se izkuzul bolj neote-sanegu kakor zadnji izmed teh kmetov... Konec je bilo moje sreče, konec mojih idiličnih sanj!...
In vendur sem se morul zatajevati, moral sem hliniti dobro voljo in razposajenost. Če bi bil gospod Anasta-sios opazil to nenadno spremembo pri naju obeh, kaj bi si bil mislil? Morebiti nekaj hujšega kakor je bilo v resnici in potem — gorje!... Gotovo bi me bil imel za nujnizkotnejšega človeku!... Začel sem z njim razgovor o politiki, da bi opravičil dekletov molk, in zagovarjal sem svoje nazore s tako trmo, čeprav so bili popolnoma v nasprotju z mojimi pravimi nazori, da se je najin pogovor nadaljeval celo med večerjo. K sreči se je gospod Anustusios ruzgovarjal, ne da bi se ujezil. Sedaj se spominjam, da sem bil dva- ali trikrat že tako glasan, da bi bila kaj lahko tudi z očetom tako končala, kakor sva bila s hčerjo, če bi mož ne bil dobričina. In spet bi bil obsojen na prijetno družbo s stricem ali z gluhim Jeronikom!
Večerja ni bila razkošna, toda okusna in v vsakem pogledu izvrstna. Pa kaj mi je hotela večerja, ko sva z Amaryllis spregovorila komaj tri ali štiri besede... vsakdanje ljubeznivosti, ki jih zna najti vsaka usmiljena hišna gospodinja do svojih gostov.
Priznati moram, da sem imel precejšen tek, in gospod Anastusios tudi ni zaostajal za menoj. Toda njegova hči je prav mulo jedla in oče jo je začel nemirno gledati:
»Kaj pa ti je nocoj? Razposajenost te je minila in teka tudi nimaš, ko si sicer zmeraj lačna!«
»Saj ni nič. Malo me glava boli,« je rekla.
Gospod Anastasios jo je zaskrbljeno prijel za roko.
»Nikarte no, ne vznemirjajte se,« je rekla s prisiljenim nasmehom. »Saj nimam vročine. To je moja običajna migrena. Jutri zjutraj ne bo več ne duha ne sluha o njej.«
Jaz sem se pri tem kuj klavrno počutil. Ali naj bi se bil hlinil, da verjamem temu namišljenemu nerazpolo-ženju? V njenih očeh bi bilo to očitno licemerstvo in lahko bi ga bila napak sodila, kakor je sodila moje besede. Trudil sem se, da bi srečal njen pogled, da bi lahko prebrala iz mojih oči vse moje kesanje, vso mojo žalost, todu uporno se je izmikala mojim pogledom. Prisiljen sem igral smešno vlogo.
Kakor hitro smo odvečerjali, je Amaryllis vstala.
»Lepo prosim oproščenja,« mi je rekla — in njen glas je razodeval kaj malo obžalovanja —, »zapustila vas bom. Moram leči: moj glavobol postaja neznosen!... Lahko noč!«
Ponudila mi je roko. Bila je mrzla in mrtva, komaj s konci prstov se je dotaknila moje roke, ko sem momljal: »Čimprejšnje okrevanje...« ali ne vem več kakšno neumnost.
Na ploščadi v mesečini sva popila z gospodom Anu-stusijem dva ali tri kozarce muškatnega vina. Zadrževal me je, naj še nikar ne hodim. Kmalu pa sem prosil gostitelja, naj ukaže osedlati mojega konja. K sreči mi ni poskušal prigovarjati, naj še ostanem. Rekel mi je samo:
»Zaradi varnosti lahko vso noč brez orožja hodite tod po gozdu. Nič se torej ne bojte. Vendar bom ukazal čuvaju, naj vas spremlja, da ne boste zgrešili poti.«
»Ne bojte se!« sem mu odgovoril. »Poznam pot. Čemu bi možaka nadlegovali?«
»Pha! Njegova služba je, da ponoči postopa okoli. Stuinati,« je rekel malemu slugi v fustaneli, »naroči Karanassu, naj pospremi gospodu domov.«
Ko sem bil pripravljen za odhod in sem se zahvalil gospodu Anastasiju za njegovo gostoljubje, mi je stisnil roko in mi rekel:
»Da povem odkrito, na moč ste mi všeč. Škoda, da se jutri ne bomo mogli videti. Jutri je sobota, kaj ne? V mesto grem. Nisem še prodal lanske pšenice in pripraviti moram kašče za letošnji pridelek. Morda najdem kupca... Toda v nedeljo zjutraj pridete v našo cerkev?«
In ko je videl, da oklovum, je brž dodal:
»Nikar ne bodite hudi, če vas vabim, ne da bi vam bil vrnil vašega obiska. Tukaj ne poznamo stroge etikete. Pričakujem vas!«
Odšel sem. Čuvaj mi je sledil.
..	~ !« m
Dva ali trije listi rokopisa so na tem mestu tako slabo napisani, da ne morem razbrati iz njih niti besede...
Trdno sem se odločil: v nedeljo opravim vljudnostni obisk pri gospodu Anastasiju in odpotujem v mesto. Povedal bom, da mi je stric brzojuvil, nuj opravim zanj nekaj pri glavarstvu. V mestu bom ostal do srede, ko vozi ladja, in bom z njo odpotoval v Atene. Sosedu bom pismeno obvestil, da me nepričakovana obveznost nujno kliče v prestolnico.
Kako se je tu dan začel in kako se je končal! Igral sem na svojo srečo kakor brezumen kvartopirec: mnogo sem priigral v nekaj urah — in potem izgubil vse v enem samem hipu... Zapiram oči in si zdaj drugega za drugim kličem v spomin vse dogodke tega edinstvenega dneva, tako številne, tako nepričakovane, tako čarovne dogodke! »lina ura prinese več spremembe kakor celo leto!« Ali se more tu rek na koga bolje nanašati kakor name?...
In sredi med vsemi temi podobami, med vsemi premišljevanji plahuta, se mi zdi, sladka podoba in dvoje kakor zvezde svetlih oči razsvetljujejo mojo temno sobo in se začudeno upira vame... O Amuryllis, — zakaj nimaš drugačnega imena zame? — Bilo je torej zapisano, da bom prišel semkuj v to samoto, da okusim dvojno tiranijo: tiranijo tvoje preprostosti, ki ji na svetu ni para, in tvoje ljubkosti, ki ji ne vem primere, — pa tiranijo tvojega srcu?...
Naslednji listi so bili polni neumnosti, ki niso imele nobene zveze med seboj. Pojasnjujejo mi vihar, ki je razsajal v Štefanovi duši. Vihurjevo silo je večalo nemara še muškatno vino, ki ga ni ruvno priporočati kot najlažje ...
Smešna se mi zdijo tista silna čustva, ki nenadoma vzplamtijo kakor umetni ogenj, bruhnejo iskre iz sebe in počijo, kakor bi strela udarila, pa se že naslednji hip sesedejo v ščepec pepela. V tem primeru pa spoznam, da je bilo čustvo, ki se je nenadoma razvilo v mojem prijatelju, naravno: bilo je neizbežna posledica prilik,' v katerih se je bil znašel, in nič se ne obiram s priznanjem, da bi bil vsak drug na njegovem mestu trpel prav toliko, če ne več. Toda njegova odločitev, da bo odpotoval, prav tako kakor ostale njegove melo-dramatske domislice so bile bolj smešne: kakor da bi šlo za tragičen razplet, ko je vendar skoraj gotovo, da pride za oblaki srda še slajše pomirjenje! Štefan se pa,
Pogled na Akropolo in sloviti evropski kulturni spomenik, starodavni Partenon v Atenah z letala.
kakor je videti, ne spozna dosti v ljubezenskem vre-menoslovju...
Ko sem o tem premišljeval, sem zaspal in videl v sanjah živo podobo Amaryllide, kako je držala k ustnam mojega srečnega prijatelja polno prgišče, da je pil iz njega ...
V.
Navsezgodaj sem bil že pri Štefanu.
»Ali pa tudi veš, stara sablja, da si zmedel moj mir s svojimi štorijami? Pustil si me, da so se mi sline nabrale, nato pa si jo odkuril snoči pri najzanimivejšem mestu svoje zgodbe... Naprej torej in kur se da hitro!«
Štefan je nadaljeval:
»Zjutraj sem pozno vstal. Imel sem zatekle oči: spal sem mrtvično spanje... tako da se je čuvaj začel bati, da sem bolan. Nasprotje med novim in med včerajšnjim dnem me je dražilo, me vznemirjalo... Neki kmet je prišel in me naprosil, naj mu sestavim nekakšno prošnjo. Tako osorno sem se spravil nadenj, da je pobasal svoje papirje in se splazil domov kakor maček v plohi. Po kosilu je prišel nekdo iz mestu: s pismom mojega ^strica mi je prinesel liste iz Aten. Z listi sem si malo krajšal čas: prebiral sem jih od uvodnika do zadnjih oglasov; kaj takega se mi ni bilo še nikoli primerilo. Toda hotel sem ubiti čas... Moral sem pisati svojemu stricu. Sedel sem torej in mu napisal dolgo pismo o naravnih čarih njegovega kraja, o kmetih, o dobri letini, ki da se obeta. O gospodu Anastasiju sem zapisal nekaj laskavih besed — kar je bilo popolnoma naravno. O njegovi hčeri — ničesar... Zaljubljenci so v takih primerih zmeraj nezaupljivi. Zato sem se tudi jaz bul, da ne bi stric vsega uganil, če bi zinil le eno besedico o njej! Na koncu pisma sem mu naznanil, da bom čisto zatrdno odpotoval naslednjo sredo. Ko sem to delo opravil	in	sem le nekaj malega	pojedel,	sem
odšel v svojo sobo	in se zaprl vanjo. Na	oknu so	bile
še njene rože, ki mi jih je bila dala štiri in dvajset ur poprej. Ko sem	se	snoči vrnil, jim nisem	privoščil	nobene pozornosti	in	pustil sem jih v svoji	sobi vso	noč
pri zaprtih vratih in oknih. Od njihovega vonja sem imel tako težak spanec... Zdaj sem jih videl in stebla
so se jim upogibala čez rob posode, kamor sem jih bil vtaknil. Pristopil sem in komaj sem se jih dotaknil, že so se ospele in cvetni listi so se osuli po tleh. Posoda je bila počena in vsa voda je bila iztekla iz nje ...
»Samo en dan so živele,« sem šepetal, »en dan... kakor moja sreča!«
Medtem ko mi je srce krvavelo ob tem spominu, sem gledal v mislih, kako se vrste podobe moje sreče druga za drugo. Najprej sem jo videl v uti, kako me je očarala s svojimi rožami in svojimi češnjami... Potem sem jo gledal, kako sedi za statvami... Spet sem jo videl, kako krmi golobe... In glej, nato mi daje piti iz prgišča... In nazadnje je prišel polom: zmetala je marjetice v morje!...
Preden je sonce zašlo, sem si dal privesti konja. Zujalial sem ga in krenil v gozd. Treba mi je bilo zraka, neutesnjenosti. Jahal sem na slepo srečo, kamor je bilo konja volja... Ko sem prišel na piano, sem se spustil v dir kukor norec... Okrvavil sem s svojimi ostrogami boke svojega konja in ga hudo podil. Ali je bil on česa kriv? Prav zares, da ne. Toda hotel sem pomiriti svoje živce na ta ali oni način... Ko sem v blaznem diru rezal zrak, sem čutil, kako mi svežina udarja v obraz in v čelo in ta občutek mi je neznansko godil. Ne da bi prav vedel, kako, po čudnem naključju, sem se znašel čez precej časa pri Malem studencu pod platanami. Razjahal sem in opazil, kaj sem storil s svojim konjem: ves je bil krvav in znojen, da je drgetal. Zasmilil se mi je in vodil sem ga v koraku po dolini, da se je odpočil in se ohladil. Potem sem šel pit k studencu.
To pot sem pil iz lastnega prgišča. Ni se mi dalo, da bi odšel. Zdelo se mi je, da je nekaj njenega bilo ostalo na tem kraju, nekaj njene ljubkosti, njene lepote ... Menil sem, da bi bilo dovolj, če bi se ozrl, in že bi jo zagledal ob svoji strani kakor prejšnji dan...
Nenadno sem opazil na tleh nekaj belega. Mislil sem sprva, da je kamenček. Stopil sem nanj in pritisnil. Bil je papir. Papir v tej samoti? Tod niso številni tisti, ki znajo pisati... Ali je nemara meni padel iz žepa?... Poberem ga, ga razvijem: bila je neznana pisava, drobna ženska pisava. Pisano je bil s svinčnikom. Nemudoma sem dognal, da je to pisala Amaryllis in da je ona zgu-
(Nadaljevanje na str. 138.)
re /
QK. (Jaoornift':
' Jhahespearooih
fr \\fr ll*t IIIIIIll*k fr* fr ir II -fr IISv ll<& II11^ IIII fr II II “
»Nekaj dele brez podpisu je doseglo zasluženi uspeh. Druga, pod imenom E. Spenserju, so prinesla Spenserju časti, ki bi jih sam ne bil mogel doseči. Dolguje jih torej meni. /lasti v teh pesmih sem uporabljal poleg novejših besedi tudi starinske izraze.
Več pomembnih skrivnosti sem spravil v speve, priobčene včasih pod Peelejevim ali Spenser jevim imenom, včasih pod mojim lastnim, včasih pod imenom drugih piscev.
Pod imenom Roberta Greene ja sem skril večino tega svojega sestavka.
Uporabljal s e m tudi ime M a r 1 o w e, dokler si nisem nadel za krinko imena W i 11 i a m a Shakespeare j a, da bi ostal nepoznan. Ker sem v dramah prikazoval zgodovino, kar so tedaj najbolj vneto preganjali, bi se bil sicer izpostavljal veliki nevarnosti, zakaj ena sama beseda o kraljici Elizabeti bi mi bila lahko prinesla strašen konec, odhod brez vrnitve. Če sem za svoj glas izbiral druga usta, nisem tega delal iz lahkomiselnosti ali zaradi zabave, temveč ker je bilo to za moje poslanstvo neizogibno potrebno.
Veliko hudega mi je tudi prizadelo vprašanje, ki so ga sprožile zarote Marije Stuart, vprašanje, ki se je zadevalo ob Elizabetine — in torej tudi moje — zahteve po prestolu. Ker papež ni hotel priznati zveze Henrika VIII. z lepo Ano Boleyn, je bila Elizabeta, potomec te zveze, za katoliško Cerkev nezakonska hči. Zaradi tega je tudi sprejela zložnejšo protestantsko vero.
Toda oporoka Henrika VIII., polnu slabe vesti in obžalovanja, je jasno priznavala veljavnost prvega Henrikovega zakona s Katarino Aragonsko. Zaradi tega so tudi po njegovi smrti krono najprej dali Muriji, šele potem Elizabeti.
Če ima Elizabeta pravico do prestola — in to se samo ob sebi razume — sem jaz po vsej pravici dedič prestola, zakaj kri kralja Henrika teče po mojih žilah.
Ko so se začele težave zaradi Marije Stuartove, je Elizabeta nenadno začela kazati živo zanimanje za Ma-
rijo. Ko je Marija šla na Škotsko, jo je hotela celo skrivaj obiskati, preoblečena v plemiča. Toda potem se je načrtu odrekla, zakaj njena modrost je bila močnejša od radovednosti. Zdelo se je, da je za nekaj let pozabila nu Marijo.
Ko pa jo je Marija (1568.) prosila dovoljenja za pot v Francijo, so ji to prošnjo trdo odbili, zakaj zdelo se jim je pametneje imeti Marijo v Angliji ter jo voditi od gradu do gradu. Elizabeto je zdaj spet prijelo poželenje, da bi videla svojo nasprotnico in tekmico. Spraševala je vse, ki so jo poznali, kako je lepa, kakšne je postave, kakšne barve so ji lasje, kako ji zveni glas.
Da bi Elizabeti ustregli, so prišli na ničvredno misel pokazati ji jo, kako mirno obeduje z grofom Leiceste-rom — njenim možem. Kraljica je nenadno planila med njiju ter Leicestera ostro grajala. Marija seveda ni mogla razumeti, zakaj. Toda čudno je sploh, da nista za tem prizorom prišli takoj dve smrtni obsodbi, če človek pozna Elizabetino naglost in ljubosumnost.
Marija Stuart je pri dopisovanju v tujino uporabljala skrivnopis. Pritoževala se je v šifriranih pismih, kako slabo ravnajo z njo ter prosila iz Francije pomoči. Elizabeta mi je naročila, nuj to dopisovanje razgonetim.
Iz pisem je bilo razvidno, da je Marija Stuart merila na to, da bi spet zasedla prestol. Njene prošnje so močno ganile Španijo — ker je Murija bila katoličanka — in Francijo, suj je bila v prvo poročena s Francem II., bratom tedanjega francoskega kralja Henrika.
Ker nisem imel pravega ključa za razvozlavanje Marijine skrivne pisave, je bilo delo težko in včasih celo nemogoče. Toda iz teh pisem se mi je porodilo sočustvovanje z begajočo, preganjano škotsko kraljico. Elizabeta me je sumila, da držim z njo, ker pa ni imelu dokaza, je sodbo spremenila in me vzela za svetovalca. To novo službo sem izkoristil — kolikor sem mogel — da sem Elizabeto pripravil k znatni popustljivosti in vljudnosti do Marije Stuartove, ki je zdaj uživala vsaj nekaj miru pred preganjanjem ljubosumne Elizabete.
Morda bi z Marijo ne bilo prišlo do nesreče, če bi bila imela pametne svetovalce, zakaj Elizabeta tedaj še ni mislila nu neusmiljeno maščevanje.
V gornji Italiji, v Montecchiu Mugiore pri Vicenzi, so obnovili starodavna gradova Montegov in Kapuletov, sedeža dveh rodbin, katerih spor je dal snov zn eno najlepših Shnkespeareovih del: »Romeo in Julija«. V gradu Kapuletov so zvesto in v pravem slogu obnovili nekaj prizorov iz življenja Julije, ki jo na sliki enega teh prizorov predstavlja igralka Aldn Dori.
Julija Kapuletova (Alda Dori) gleda na grad Montegov, Romeov dom.
Toda lord Burghley je hotel drugače: Marija mora pred sodišče, ki jo mora za vsako ceno na smrt obsoditi — če naj imenujemo sodbo sklep sodnije, kjer je obtoženka stala sama in je smela sprejeti samo branilca, katerega ji je določila njena nasprotnica in tožnica.
Toda Elizabeta je bila dovolj pametna in previdna, da je hotela svojo sestrično in tekmico obdržati v ječi, ni pa srce, ki je bilo v njenih lepih prsih, bilo dovolj trdo, da bi moglo nesrečno Marijo Stuartovo poslati v smrt pred uro, katero je določila Previdnost.
Elizabeta smrtne obsodbe ni hotela podpisati. Toda lord Burghley je poklical grofa Leicestera in kraljičinega tajnika Davisona na skrivno sejo. Pri seji je tako pritiskal na tajnika in mu grozil, da je tajnik v strahu podpisal strašno obsodbo v kraljičinem imenu ter dal pod njo veliki državni pečat. Davison je to zlo dejanje plačal z življenjem, toda odgovornost za smrt Marije Stuartove nosi lord Burghley sam.
Smrtna obsodba je prišla v Fotheringay dosti prej, kakor pa so pričakovali njeni spremljevalci. Naj je Marija imela na sebi take ali take napake, res je, da so vse zarote za njeno rešitev izvirale izven Anglije. Ker pa je bila hote ali nehote središče teh zarot, je po postavi morala biti obtožena zaradi izdaje.
Zgodba, ki jo pripovedujem, je tako žalostna, da je ne morem praviti zdržema, temveč moram vsako toliko pomolčati in si oddahniti...
Marijo so obsodili na smrt in lord Burghley je storil vse, da bi bila obsodba brez odloga izpolnjena.
Ko je tisti žalostni dan udarila usodna ura, je Marija stopila v veliko vežo gradu, ki je bil njena ječa. Veža je bila opeta s črnino. Marija je nosila žalni plašč, ki jo je zagrinjal od temena do peta. Tudi rabelj je bil v črnem in molče stal ob tnalu. S kraljico je bilo njeno spremstvo, po veži pa so se v dvojicah malomarno pogovarjali angleški lordi: Kent, Shrewsbury, Montague in Derby.
Kraljica je bila na pogled bleda, ker je malo spala, bila pa je mirna. Pfosila je, da bi bil ob njej njen lastni duhoven, kar pa so ji z nepotrebno strogostjo odbili.
Govorila je malo. Nekaj minut je molila z jasnim glasom, priporočila svojo trpečo dušo Bogu, Filipu Špan-
skemu pa svojo pravdo z Elizabeto in svojo zahtevo po angleškem prestolu.
Tedaj je stopila naprej, spustila plašč na tla in stala pred njimi v krvavordeči obleki. Njena drža je bila tista ljubka in privlačna, ki je tako naravna pri sleherni ženici. To lastnost je Marija imela v najvišji meri.
Rekla je zbogom vsem svojim spremljevalcem, ljubeznivo je spregovorila nekaj besedi s slehernim navzočim, se zahvalila lordu Montagueju, da jo je zagovarjal in se poslovila tudi od njega. Potem se je za trenutek obotavljala, pa samo minuto, morda za molitev.
Potem so jo odvedli k tnalu...
Tak je bil konec Mari je Škotske.
Toda v mojem srcu živi njena lepota tako sveža, kakor da bi Marija bila še vedno med živimi...
Ko sta vihar in iunaštvo angleških mornarjev razgnala veliko vojsko Filipa Španskega, ki je zaradi smrti Marije Stuartove napadel Anglijo, je bila kraljica rešena zunanjih skrbi in se je spet lahko ukvarjala z domačimi rečmi.
Bila je v politiki tako prevejana in spretna, da sta zbornica in državni svet menila, da vladata in kraljico vodita ona, vladala je pa Elizabeta.
Grof Leicester, moj oče, je težko prenašal, da je v očeh ljudstva bil samo navaden dvorjan, ki je užival sicer posebno kraljičino naklonjenost. Zato se je hotel oženiti, ker je upal, da kraljica ne bo nasprotovala ženitvi, ko ni hotela javno priznati zakonske zveze z njim. Toda Elizabeto je ta poroka tako razdražila, da je Leicester začel iskati, kako bi se znebil te druge žene, kakor se je bil znebil že prve. Pri tem ga je ujela smrt. Elizabeta je od bolečine, kesa in obupa skoraj znorela — tako ga je ljubila.
Zdaj je njen veliki ljubljenec postal moj brat, grof Essex. Gorečo ljubezen svojega srca je Elizabeta zdaj prenesla na tega svojega sina.
Nad izrazi njune ljubezni se je pohujševal ves dvor, čeprav v njih ni bilo nič posebnega. Lordi iz kraljičinega sveta so pa molčali, čeprav so vedeli, kaj je vez med Elizabeto in Essexom: bila sta mati in sin. Toda gledati za zunanjo krinko je bilo prenevarno...
Elizabeta Angleška in Francis Bacon, kakor je njuna
Od Elizabete je Essex imel pogum in točno sodbo v nevarnostih. Težko bi bilo napovedovati, kaj se bo zgodilo, če bi si njuni volji kdaj prišli v nasprotje. Kakor Elizabeta, se je tudi Essex lahko zlomil, nikdar pa uklonil. Prežalostni dogodki so kaj kmalu prišli...
Essex si je na kraljičino prijateljstvo preveč domišljal in je kmalu padel v zamero. Toda vseeno je ostal visok in oblasten v svoji jezi. Hotel se je maščevati, hotel je s silo doseči cilje, do katerih ni mogel zlepa.
Hotel je v zaroto proti kraljici potegniti tudi mene. Moram čisto jasno povedati, da je njegov prvi načrt dosti bolj služil mojim pravicam kakor njegovim. Pa jaz zapeljivca nisem poslušal.
Essex se je vseeno pripravljal dalje. Ni poslušal mojih previdnih nasvetov. Obdajal se je s samimi takimi ljudmi, ki so bili drzni in neprevidni kakor on. Zaradi tega se je Robertu zgodilo kakor pravi sv. pismo: »S kakršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo.«
Essexov cilj je bil, polastiti se oblasti v Angliji. Hotel je s svojo vojsko korakati na London, zasesti dvor, ujeti kraljico in ji za svetovalce postaviti svoje ljudi. Zbornica naj bi potem to stanje potrdila in Essex bi bil gospodar v prestolnici.
Toda bil je v pripravah nepreviden in prehrupen, kraljica je zvedela, da prihajajo v London njegovi privrženci in da se skrivaj shajajo. Zato je dala podvojiti straže v gradu. Essex je videl, da so zaroto odkrili, zato je hotel dogodke pospešiti, todu pletel je na vse strani in ni bil stanoviten v svojih pripovedih. Ko je dal znamenje za vstajo, se je na njegov klic oglasilo le malo ljudi. Essexovi privrženci so se pri Tovverju udarili s kraljičinimi oddelki, ki so jih potolkli. Essex je zbežal domov in se tam utaboril za boj. Toda ni se dolgo upiral, kmalu sc je vdal.
Daši je bil uničil vse zapiske o zaroti, so mu vendar lahko dokazali, da je kriv. Celo njegovi lastni privrženci so pričali proti njemu.
Pripovedujejo, da so Roberta Essexa, Elizabetinega sina, mojega brata, v ječi mučili. Z rdečim železom so mu iztaknili lepe oči, da so odtrgali pečat z njegovih ust in dobili od njega priznanje.
Potem so ga hladnokrvno usmrtili.
O Bog, pokoplji v pozabljenje mojo preteklost, toda ostane naj ta moj preresnični spis, da bodo zanamci kdaj zvedeli, kakšna je v resnici bila Essexova žaloigra!
Sodnik, ki sedi tam gori, edini ve, kakšna strašna slika te sodbe in tega mučenja, ki ga je bil deležen pred usmrtitvijo, bo ostala za vedno v moji duši. Moje uho razloči izmed divjega vpitja zadušene Essexove krike in njegov proseči glas. Noč in dan se mi vrste pred očmi ti prizori, da zaradi tega prezgodaj starim.
Nisem verjel, da bi mogli Roberta umoriti, saj je poslal kraljici, najini ponosni materi, vdanostno prisego. Toda ves svet nuj zve resnico o tej nujžalostnej-'ši zgodbi, kar jih je bilo kdaj v katerem koli jeziku zapisanih. Grofa Essexu, sina njenega veličanstva, po kraljici mojega brata, je ta mati obsodila na smrt po mojem nasvetu sodi svet, Jaz moram
obraza obnovil moderni film	sam odgovoren za
žalostno vlogo pri usodi mojega brata...
Glede tega zahtevam samo, naj bo sodba o meni pravična. Zato pravim: udari me, toda poslušaj!
Med mano in med Essexom se je vedno kazalo samo prijateljstvo. Moja pisma in moje prošnje so merile samo na njegovo srečo in njegovo varnost. Samo če bi bil moje nasvete poslušal! Toda pokoril se je samo svojim nepremišljenim željam. Škodoval sem celo svojini lastnim koristim in sem tvegal svoj položaj pri kraljici, da bi bil zanj dosegel pomiloščenje.
Toda vsa moja prizadevanja so samo podžigala kra-Ijičino jezo. Videl sem, da bi bilo nespametno žrtvovati življenje in njegove čare, ko ni nič na svetu moglo omajati kraljice v njenem sklepu. Če bi bil nadaljeval s prošnjami za milost Ess'exu, bi me bilo to brž privedlo v ječo ali na galejo ...
Kraljica mi je potem zapovedala spisati zgodovino Essexove zarote, da bi opravičila svoje ravnanje. Toda zgodovina je bila napisana natanko po njenih zahtevah, ničesar v njej nisem smel zapisati po svoje. Zgodovina je strogo obsojala Essexa ter zagovarjala kraljico.
Zato sem pa hotel napisati to zgodbo, da bi bodočnost pri vseli zlaganih poročilih, ki jih prinašajo netočna. zdaj objavljena dela, doumela odločilne nagibe in spoznala resnično podobo dogodkov.
Robert je iz ječe v znamenje podložnosti poslal Elizabeti spominski prstan. Ta bi jo bil najbrž pripravil do milejšega ravnanja. Toda na nesrečo prstan ni prišel do kraljice. Zvedela je za to Robertovo dejanje šele tik pred svojo smrtjo.
Essexovu smrt je navzlic temu hudo zadela Elizabeto in mene. V najinih prsih je umrla sleherna radost. Kraljico je ta smrt od dne do dne bolj jemala, čeprav se je trudila, da bi skrivala svojo slabost.
Na njeni kraljevski roki je lepela kri njenega mlajšega sina in ostanek njenih dni je bil en sam pekel...
Groza me je, če pomislim, kakšna mora biti moja grešna slabost v očeh božjega in najvišjega sodnika vseli stvari. Rešil sem sebi življenje s tem, da sem nehal prositi milosti za brata, toda zdaj nima življenje zame več nobene veljave, razen kadar delam za druge.
Oh, brat, če bi bil vedel, kakšno spremembo bo mojemu življenju prinesla tvoja smrt, bi se nikdar ne bilo zgodilo, kar se je. Nobena nesreča ni tako potrla mojega srca, kakor ta nenehna bolečina. Edina bodoča radost moji duši je upanje, da bom Roberta srečal na tistem blaženem svetu, kjer se nehajo vse zemeljske bolečine,
ila boni iz njegovih ust slišal, du je moja velika krivda odpuščena...
Ob nenadni smrti grofa Leicestera so izginila vsa ustna in zapisana pričevanja, nu katera bi se bil mogel sklicevati pri svojih zahtevah po kroni in po prestolu.
Nekdo, ki je sovražil naju, kraljeva sinova, je vpričo kraljice uničil ukradena dokazila, ki so bila dolgo let skrbno shranjena in ki so vsebovala prevažno pričevanje. Edino upanje, da bom prišel do svoje pravice, je bila zdaj kraljica.
Toda Elizabeti se je zdaj spet zahotelo veljati še dalje za devico, in kmalu sem uvidel, da od te sebične in nečimrne ženske ne morem pričakovati ničesar. Nazadnje je padla v globoko, topo otožnost, katere ji ni mogel pregnati nihče.
Kadar so jo silili, naj si določi naslednika, je odgovarjala, da naslednik ne bo sin ničvrednega Leicestera, to je jaz. Potem se je odločila za sinu Marije Stuartove. Prenesla je moje žezlo na Škotsko, da bi mene za zmeraj odrinila od prestola. S tem je zapečatila mojo bodočnost.
Bila je moja mati, pa jaz imam več razlogov, da bi jo sovražil, kakor kdor koli drugi.
Marsikdo bi si bil priboril pravico do prestolu z orožjem in gotovo bo tudi meni žal, da nisem storil tako in si zagotovil mesta, ki po božjem pravu gre kraljevemu prvorojencu.
Moja ljubezen je znanost, ki daje moji duši več zadoščenja ko kakršne koli časti, zakaj vojakovo ime živi samo en rod, ime učenjakovo pa je neumrljivo.
(Zadnje, pretresljivo poglavje tega življenjepisa, »Tistemu, ki bo skrivnost razvozlal«, bomo v celotnem prevodu priobčili prihodnjič.)
Grof
Robert Essex — po filmu »Nu zapoved kraljice.«
(Foto
Warner Bros.)
(Nadaljevanje s str. 134.)
bila listek snoči na tem mestu. Brati je bilo najprej naslov: »Žanjica«, spodaj so bili verzi. Prvi verzi so bili tisti, ki sem jih bil slišal na vrtu, ko jih je pela. Toda prišlo jih je še več. Poslušaj vso pesem, ne bo ti žal.
Jutrnji vetrič, pihljaj, da se srce ohladi!
Sonce, izza gore ne hodi, du mi ne opališ polti!
Klasje se sklanja globoko, ziblje se srpom v pozdrav.
Vse se k žetvi odpravlja.
V zraku je polno vonjav.
Srečno dekle sem, veselo, pustila bom statve in šla: oče že delu na njivi, žela bova oba.
Z ostrim srpom bom želu klasje, ki k zemlji visi.
Lepim fantom pri plesu žela bom srca z očmi.
Gotovo je kje slišala te verze in si jih zapisala... Poljubil sem dragoceno pisanje, ga stisnil k sebi in za hip občutil takšno veselje, da sem pozabil na vse...
Nikar me ne vprašuj, kako sem se vračal. Izgubil sem se in če bi ne bil srečal nekega kmeta, bi bil gotovo prebil noč v gozdu. Dospel sem domov, ko je bila že skoraj noč in našel nekaj, česar nisem pričakoval: posetnico gospoda Anastasija in kratko sporočilce, da je bil tukaj, da me ni našel doma in da me bo čakal naslednjega dne pri cerkvi.
»Izvrstno,« sem rekel sam pri sebi. »Tu zadnji obisk še opravim, popoldne pa zbogom, gozdovi, gore in ti, zamerljiva Ainaryllis!«
Moj sklep je bil trden. Postajal sem ravnodušen... Jedel sem z vražjim tekom in na kratko razložil čuvaju, da bom naslednjega dne popoldne odpotoval. Kolikor se je dalo, je debelo pogledal s svojimi drobnimi očmi in zazijal vame, kakor da dobro ne razume. Razložil sem mu, da imam za strica opravek v mestu in da moram stran. Seveda mi je začel praviti, kako hudo mu je, da že odhajam, pa še druge stvari take baže...
Spal sem izvrstno in nič se mi ni sanjalo. Zelo zgodaj sem bil že pokonci. Pospravil sem svoje reči, pripravil kovčeg in naročil čuvaju, naj preskrbi za popoldne dva konja.
Odšel sem peš v cerkev, ki je bolje rečeno le kapela gospoda Anastasija: majhno belo poslopje, snažno nu pogled in znotraj lepo opravljeno. Od zunaj je podobna kmečki hišici, samo da ima križ na vrhu strehe iz opeke in zvon ob strani. Cerkev je bila polna žensk v nedeljskih oblačilih.
Sredi med njimi je stala Amuryllis in pozorno spremljala službo božjo. Moški so stali zunaj, ker je bilo znotraj premalo prostora, in gospod Anastasios je razoglav sedel na nekakšnem stolen. Pozdravil sem ga in spregovoril z njim nekaj besed.
Kakor je bilo videti, je Amaryllis zaslišala moj glas. Zakaj pogledulu me je in mi pokimala v pozdrav, nakar je spet spremljala sveto opravilo. Po pobožnosti se, kukor veš, ne odlikujem. Toda kaj hočeš? Spokojnost, ki se je tako razlikovala od šuma po naših mestnih cerkvah, odkritosrčna vernost, ki je odsevala z obrazov teh preprostih kmetov, narava, ki me je obdajulu, morebiti tudi moje srčno stanje, vse to je storilo, du sem z veseljem in zanimanjem sledil službi božji kukor nekoč, v svojih otroških letih, ko sem v naši župniji še bral list pri nedeljskem opravilu. Ko je bilo opravilo končano, so vzeli kmetje vsak svoj blagoslovljeni kruh
in odšlL	(Dalje.)
...........................................................IIIMl|||||NIIII|||llHl|||||lll
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM
.111*11111!
miiimiiii
111111*111
1111111*111
1111*11111
11111*1111
Hrapavost in rdečica izgine
ELIDA
KREMA IDEAL
naše šolarke
1.	Temno moder volnen plašček, primeren za 12 letno deklico ima vrezane žepe in bel pikč ovratnik, ki učinkuje zelo mladostno.
2.	Ohlapen športni plašč iz svetlo rjavega gebardina ima ozek dečji ovratnik in se zapira navznotraj. Velikost za 10 letno deklico.
3.	Svetlo moder plašček z dvojnim ovratnikom za 6 letnega otroka.
4.	Športni plašč, primeren za 5 letno deklico, ima dva velika našita žepa ter ovratnik in roverje iz belega pikčja.
5.	Živordeča obleka iz volnenega krepa ima prednjik. okrašen z drobnimi gubami, ki so do pasu zašite (10 do 12 let).
0. Sivo modra oblekca iz lahkega angora blaga ima dva zelo moderno krojena žepa, ki sta pritrjena le v pasu — za 12 letno deklico.
7.	Vsa v podolžnih robčkih je ta svetlo zelena obleka iz lahke volne, katero bo nosila 6 letna deklica za pražnje prilike.
8.	Preprosta športna oblekca iz petrolejsko modrega jer-seya ima bel pikč ovratnik in rdeč lakast pas.
\AAAAAAAA/^AAAA^V\AAWA^AA^WVW\AAAAWWW^/WWv^WWWsA/
Spletete si ga lahko same v eni izmed svetlih pastelnih barv ali v jagodni rdeči, letos zelo moderni. Posebno zanimiv .je vratni izrez, ki je rahlo drapiran kakor pri bluzi. Tak pulover bo lepo izpopolnjeval vaš novi pomladni kostum.
Potrebujemo: pet štren tenke bouclč volne in iglo štev. 2 in št. 3.
Vzorec: ena vrsta desno, ena levo. Vzorec na predniku pa pletemo tako: 1. vrsta: tri leve, eno samo predenemo na drugo iglo, ne da bi podpletli, tri leve itd.
2. vrsta: same leve.
Prednjik: nasnujemo 120 pentelj z iglami št. 2 in pletemo dve desni dve levi do 10 cm višine. Nato vzamemo pletilke št. 3 in pletemo eno vrsto desno, eno levo. Vsako četrto vrsto dodamo eno pentljo. Na levi strani prodnjika pletemo okrasno progo, ki je 10 cm široka in 21 cm visoka. Pri 21 cm višine predenemo te pentlje na pomožno pletilko in pletemo ta del še 4 cm, nato snamemo. Tako nastane prsni žepek. Na glavni ple-
tilki dodamo toliko pentelj, kolikor smo jih za žep sneli in pletemo gladko dalje. Še v isti vrsti pričnemo z okrasno progo na desni strani zgoraj, ki je ravno tako 10 cm Široka. Za rokavno odprtino snamemo 5 pentelj in še dvakrat po eno pentljo, nato pletemo gladko 18 cm, nakar snamemo vse pentlje v ravni črti.
Hrbet: Nasini jemo 100 pentelj. Pletemo čisto gladko, kot prednji k; seveda brez okrasne proge. V sredini zgoraj pustimo 15 cm dolg razporek.
Rokav: Začnemo z 90 pentljami. Na obeli straneh dodajamo po 1 pentljo toliko časa, da dobimo 45 cm širine in 10 cm višine. Snamemo 2 krat 2 pentlji, 20 krat 1 pentljo, 5 krat 2 pentlji in končamo s 24 pentljami.
2.	Pričujoči vzorec je primeren za obleko nevestine matere. Zamišljamo si ga iz slivnato modrega ali vinsko rdečega svilenega krepa. Edin okras je zanimivo drapiran život (5 m enojne širine).
3.	in 4. Dve ljubki obleki za sestro in družico iz pastelno barvnega klokeja ali tafta (6 m 50 cm enojne širine).
5.	Preprosta popoldanska obleka, v kateri se bo vsaka nevesta dobro počutila, je iz petrolejsko modrega krepa. Drobno plisirano krilo in širok bolero sta eleganten okras tega ljubkega modela (6 m 20 cm enojne širine).
6.	Nevestina mati bi oblekla pričujočo toaleto, katero tudi krase tenki pliseji. Kot material pride v poštev črn klokč ali moten k rep (5 m enojne širine).
7.	Zanimivo krojena oblekca iz sivo modrega jerseya, primerna za nevestino sestro (4 m 20 cm enojne širine).
8.	Elegantna popoldanska toaleta iz ciklamno rdečega krepa za nevestino družico. Krilo je spredaj obilno zvončasto, život ima dva vstavljena nabrana dela, širok vstavljen pas (4 m 25 cm enojne širine).
Kako-naj oblečemo našo nevesto, se izprašuje marsikatera ; mati, ki bi rada videla hčerko v belem, pa le misli tudi na j praktično. Res da, poroka je samo enkrat v življenju in imeti belo poročno obleko iz mehke, motne svile ali čipk z dolgo vlečko je vroča želja sleherne mlade deklice. Vendar v dobi,
; ki jo preživljamo, mora človek le misliti tudi na to, koliko nam bo blago odleglo, kako dolgo bomo lahko nosile ta ali oni kos. In še to: malo jih je, ki bi se pri teh cenah lahko na bavile poročno obleko, čevlje, tenčico, vse seveda najboljše, naj lepše in to — samo za enkrat. Poleg tega pa s tem, če je oble čena nevesta, še ni vse storjeno. Kaj pa mati, sestra, družici! Obleke vseh morajo biti kolikor toliko v skladu z nevestino.
Našim bralkam prinašamo dve skupini vzorcev: za poroko v belem in za poroko v preprosti, popoldanski obleki. Izbirajte po okusu in denarnih možnostih.
1. Naša prva slika kaže prekrasno poročno obleko iz težkega belega krep-satina. Život je opet in sega 10 cm pod pas, kjer se pričenja bogato nagubano krilo z vlečko (6 m 70 cm enojne širine).
-
f
z
A
Kako shranimo zimsko obleko
Zima j o za nami, hvala Bogu, in z veseljem si bo vsaka gospodinja vzela vsaj dan časa, da skrbno pospravi in očisti vse zimske obleke, pletenine in klobuke. Vse stvari naj bodo v takem stanju, da jim bomo jeseni samo malo polikale in takoj oblekle. Nič ni bolj neokusnega, kot pleten pulover, katerega smo nosile vso zimo dan na dan in kateri se je potem vse poletje neopran potikal po predalih z zimskimi smučarskimi nogavicami in kakim starim zaprašenim klobukom skupaj.
Najprej je treba pripraviti omaro, v kateri mislimo shraniti zimske stvari. Od znotraj jo z vlažno krpo dobro obrišemo, nato zdrgnemo s suho in potresemo z naftalinom. Eno samo molje jajce, ki bi neopaženo ostalo v kaki špranji, nam lahko povzroči veliko škode. Čez poletje, ko bo toplo, bodo imeli molji najlepše pogoje, da se lahko v miru razvijejo in razmnože. To je treba preprečiti.
Naša prva slika nam prikazuje posebne vreče iz impregniranega papirja, katere zgoraj zalepimo. V vsako damo po ono volneno obleko ali plašč, ki mora biti seveda poprej dobro očiščen z mlačno vodo, kateri smo dodali žlico salmi-jaka. Dobro je, da na vsako vrečo nalepimo napis, kar nam olajša iskanje.
Kožuhovinaste ovratnike, jopice in mufe stepemo najprej na narobni strani. Iztepač moramo oviti s krpo, da so podloga ne strga. Nato jih prečešemo z redkim (najbolje kovinastim) glavnikom v smeri, kakor leži dlaka in nasprotni. Če imate kožuhovinast plašč, ga nesite h krznarju, ki vam ga za majhno odškodnino očisti in spravi čez poletje. (Skica št. 2.)
Pletenine, katere smo veliko nosili, moramo oprati v hladni raztopini luksa. Samo po sebi se razume, da moramo prati vsak kos zase, ker volna rada pušča barvo. Nato pletenine dobro izperemo v več vodah, zadnji dodamo dve do tri žlice kisa, kar zanesljivo odstruni še poslednje ostanke mila in maščobo. Manj nošene reči očistimo samo z bencinom. Pletenine sušimo po možnosti na vetru in v senci. Naša skica št. ;i predstavlja precej veliko kartonasto škatlo, kamor zložimo vse oprane reči. Tudi to škatlo potresemo z naftalinom. Pokrov ob straneh zalepimo.
Zimsko klobuke (št. 4), katerih čez poletje ne mislimo več nositi, razderemo (v jeseni jih bomo gotovo dali preoblikovati), to je: odparamo trak, cvetlice, peresa in drugo okrasje, ter ga spravimo v posebno škatlo. Klobuk sam očistimo znotraj z raztopino amonijaka, ki odstrani vso mastne madeže. Če jo klobuk iz velurja, ga vsega rahlo okrtačimo z raztopino kisa v vodi, kar napravi dlačice mehke in svilene. Klobuke denemo v papirnato vrečo, v katero smo dali nekaj zrn naftalina, na vrhu jo zalepimo. Kes da ima sedaj spomladi vsaka gospodinja dela čez glavo, vendar občutek, da smo vse lepo očistili in zavarovali pred molji, je pa tudi nekaj vreden.
Kuhinja in gospodinjstvo
Gospodinje, ne pozabite, kako draga so jajca pozimi, in mislite na vlaganje sedaj, ko je čas za tol Navodila preberite v 7. Štev. lanskega letnika »Obiska«.
Velikonočna torta.
Pet rumenjakov penasto vmešamo z 2(1 dkg sladkorja, dodamo 18 dkg raztopljenega hladnega masla, sok in lupinico 1 citrone, sneg 5 beljakov in 17 dkg moke, kateri smo preje primešali 1 pecilni prašek. To zmes v treh delih spečemo v tortni posodi. Ohlajene dele namažemo z nadevom in jih sestavimo skupaj. Povrhu jih tudi namažemo z nadevom in potresemo z zdrobljenimi orehi.
Nadev: 20 dkg masla umešamo z 20 dkg sladkorja, polovico vanilinskega sladkorja, 2 žlicama ruma, G dkg nastrganih orehov in nekaj žlicami dobre črne kave.
Sicilijanska polenta.
Prav posebno je dobra polenta, pripravljena takole: 00 dkg koruznega zdro-
Sargov
proti zobnemu kamnu
zlasti pa
zvečer

A
KALODONTi
ba zmešamo s pestjo pšeničnega zdroba. Nato kuhamo zmes v 1 in pol litra slane vode, kateri smo dodali košček masla. Polento tako dolgo mešamo, da se zgosti in jo zvrnemo iz ponve na lesen krožnik, kjer naj se shladi. Hladni polenti primešamo 4 rumenjake in kos masla. Poleg tega pripravimo tale nadev: 2 rumenjaka vmešamo z žlico masla, dodamo sneg 2 beljakov, petršilja in nasekljane gnjati. V dobro namazano ponev damo polovico polente, nato namažemo nadev in na tega ostali del polente. V pečici pečemo, da se povrhu naredi rumena skorja. Nato potresemo z nastrganim parmezanom ali bohinjskim sirom in serviramo s solato kot izdatno samostojno jed.
Solata brez olja.
Sveži sladki smetani primešamo razredčeno paradižnikovo mezgo, malo limonovega soka ali kisa, na drobno nasekljanega zelenega česna in pretlačen trdo kuhan rumenjak, ter nasekljan beljak. S to omako zabelimo lahko vse vrste zelenih solat, najboljša pa je krompirjeva.
Maža za koruzni kruh.
1. Rezine kruha namažemo najprej z maslom, nato naložimo še eno plast sveže skute, na to narezane rdeče redkvice ter osolimo.
2.25 dkg skute in 5 dkg surovega masla dobro zmešamo, dodamo 4 žlice sladke smetane, narezanega drobnjaka in kumine, po okusu osolimo in s to zmesjo namažemo kruhove rezine.
Dober kruh Iz enotne moke
lahko spečete po preskušenem receptu, ki so ga pohvalile tudi ljubljanske gospodinjo. Za štruco kruha, težko 4 kg vzemite še zvečer pred peko 2 kg koruzne moke in jo v posebnem loncu poparite s poldrugim litrom vrelo vode. 2e zvečer pa v drugem loncu nastavite tudi kvas na enotni moki. Kvasa pa mora biti dvakrat toliko kot pri belem kruhu, torej vsaj za 2.50 din. Drugo jutro enotni moki primešajte dobro zdrobljene soli ter jo dobro zmešajte v loncu s pre-kvašeno enotno moko. Vode ni treba primešati in šele sedaj dodajte poparjeno koruzno testo ter pa«ite. da zgnetete štruco brez dodavanja vode ali pa vode prilijte le prav malo. Testo mora dobro vzhajati, mora biti pa tudi kruh dobro pečen. Tako dobite prav okusen in visok kruh s tanko skorjo ter se kruh ne drobi.
if	lih	ul
Jlll’	::=ull	:UlH:;	411	Ul
tisi 111=1	's= =11	W	'ffiuH	;n
::::
's !!:-■
Tfarland O/lancfiester:
ššši
W lil
db
ih sr
4n lih [iiii* iiiifiii iiiiiih lili 'Ul P HBB ‘«11111 iiii iiii iiii
Osem minut po drugi uri zjutraj na nedeljo, 30. julija 1916 je strahotna eksplozija v Newyorku in Jersey Cityju zdrobila domala vse okenske šipe, tako da je samo »steklena« škoda znašala preko milijon dolarjev. Vsaka zgradba se je stresla do temeljev. Neznana sila je ljudi po cestah kar pometala na tla. Za hip je zavladala mrtvaška tišina, nato pa je izbruhnil peklenski vrišč in hrup. Stražniki so zažvižgali, hreščeče sirene so zatulile in po cestah je bilo kmalu polno do smrti prestrašenih meščanov. Južno nebo je zajel močan plameneč soj. Sedemnajst minut po prvem poku je mesto stresla še druga eksplozija. Napisne tablice, drobci opek in stekla so kar deževali na množice in reševalci so začeli pobirati ranjence.
Takoj so se razširile najrazličnejše govorice o tem, kaj se je pravkar pripetilo: eksplozija ogromnih petrolejskih skladišč družbe Standard Oil, sovražen vdor, svetovna revolucija itd. V pristanišču pa je toča šrap-nelskih drobcev zasula obrežne ladjice in tu je bil vzrok nezgode takoj jasen: Black Tom je eksplodiral. Black Tom je pomol, ki štrli ko jezik iz Jerseyske obale proti kipu Svobode in tu je bilo nakopičenih na tisoče ton streliva, dinamita, nitratnih eksplozivov in šrapnelov, pripravljenih za prevoz k zaveznikom.
Ljudje v Manhattanu so ure in ure gledali svetle krivulje in bliske, ki so jih tri palce dolgi naboji risali na nočnem nebu nad pristaniščem. Zgradbe na bližnjem Ellis Islandu so bile porušene, potem ko so uradniki v naglici spravili na varno 600 od groze otrplih priseljencev. Junaški kapitan nekega vlačilca je na svojo ladjo pripel dve manjši trgovski ladji, do vrha napolnjeni z naboji, in plavajoči smodnišnici odpeljal na odprto morje, medtem ko je po njegovem krovu pokalo in treskalo. Eno teh ladij je kmalu razneslo, druga pa je tavala po morju.
Preden se je poslednji naboj razletel, so se detektivi lotili preiskave, ki je trajala 23 It>t in pri kuteri so pomagali tajni stražniki šestih držav. Šele junija 1939 sta bili eksploziji na Black Tomu in v Kingslandu (N. J.), kjer je tudi velikansko skladišče nabojev zletelo v zrak, uradno pojasnjeni. Mešani nemško-ameriški sodni odbor, ki je poprej že razsodil v prid Nemčiji, je moral svojo sodbo razveljaviti in ugoditi ameriškim oškodovancem. Ti so že prej trdili, da so eksploziji zakrivili vohuni, ki jim je dajala navodila nasprotna vlada. Zato je ameriška vlada od njene imovine in jamstvenih naložb v ameriški državni blagajni zadržala kot celotno odškodnino 50 milijonov dolarjev.
Na Black Tomu je nekdo zanetil ogenj na dveh krajih. Ob 24.30 so opazili ogenj v nekem tovornem avtomobilu za naboje. Kmalu je zagorelo na manjši ladji, pritrjeni v pristanišču. Gasilci, ki so namerili cevi nu ladjo, so se čudili kljubovalnosti takega neznatnega požara in pozneje izpovedali, da se je zdelo, da morska voda sama daje netiva. Oba požara sta se naglo razširjala. Ko je prišlo do prvega strahovitega poka, je nekatere gasilce vrglo visoko v zrak in jih čisto sleklo.
.Ob štirih zjutraj je mlad Slovak z imenom Mihael Kristov, ki je stanoval blizu kraja nesreče, pridrvel v svoje stanovanje in divje stokal: »Kaj nuj počnem? Kaj naj počnem?« Sostanovalci so obvestili o tem policijo. Mihael da je nekam zmešan, so dejali. Policija je izvedela, da je Mihael od nekega neznanca dobival po 20 dolarjev tedensko, ker je prenašal zanj kovčeg, v katerem je bila kopica načrtov mostov in tovarn, iz kraja v kraj. Kamor koli je Mihael odšel za neznancem, tam je pozneje prišlo do eksplozije.
Kristov je priznal, da je vlačil okoli tak kovčeg za neznanca, ki je mnogo potoval. Ni vedel, kaj naj načrti in risbe pomenijo. Mislil si je, da neznanec nekim ljudem
Pogled na ogromno Brooklynsko pristanišče, največjo ameriško pomorsko prometno točko.
Tu lahko hkrati pristane 700 ladij.
on ocm
sveti
osen/
V ranem, še hladnem jutru velike sobote ga zažgo. Okoli njega se zbero mladi in stari, čakajo, da ga blagoslovi duhovnik, potem ga razgrabijo, prižgo ob njem gobe, jih skrbno razpi-havajo in nosijo sveto iskro po vseh domovih v kraju — v hiše je prišla Velika noč
(Foto Sl. Smolej)

mmm
Nekaj slik o njeni prekrasni notranjščini
(Foto 3. Hafner)
1.	Hodnik s svetilko
2.	Marmorne police pri oknih
3.	Knjižnica od zunaj
4.	Knjige in listi se selijo v nove prostore iz starih kleti licejke
5.	Pogled na glavne stopnice
6.	Živahna železna mreža pred kletnim oknom v Gosposki ulici
7.	Vrata
pHečnikova.
i'Szučičiska
knjižnica -
najCcpŠa
(Uta
	
I	i -ft


UP 'Iffe

GOSPOD JE VSTAL
OCocjančič Qe(or
MOJE OVČICE
Uiraiunoc O^ran
razlaga, kako se stavijo mostovi. Neznanec mu je nekoč ponujal 5000 dolarjev, »da bi nekaj storil zanj«, a Kri-stov ni hotel povedati, kaj. Zanikal je, da bi bil to noč kje v bližini Black Toma. Neznančevo ime? Grandson, Graentnor — ali nekaj podobnega.
Policija ni imela zadostnega vzroka, da bi Kristova pridržala. Zato so ga izpustili, a poslali so za njim detektiva, ki naj bi ga nadzoroval. Detektiv, ki se je izdajal za anarhista, je potem več mesecev delal z njim v neki tovarni za čokolado. Kristov ni nič slutil. Detektivu je priznal, da je pomagal pri eksploziji na Black Tomu, a svojega skrivnostnega gospodarja ni maral izdati. Kmalu nato je Kristov izginil.
11. januarja 1917 je zletelo v zrak skladišče nabojev v Kingklandu (N. J.). Ta tovarna je pravkar izdelovala naročilo za izdelavo granat v vrednosti 85 milijonov dolarjev, ki ga je dobila od ruske vlade. Delo se je bližalo koncu. Popoldne tega dne je v 30. oddelku kakih dvanajst delavcev čistilo medeninaste granatne valje z de-naturiranim alkoholom. Posoda z alkoholom se je vnela, plameni so švignili k osmim vozičkom, naloženim z nitratnimi razstrelivi in nato k skladišču, ki je bilo polno granat. Pokanje je trajalo štiri ure in uničenih je bilo 500.000 topniških granat.
Najprej so menili, da se je alkohol vnel po iskri iz nekega slabo zavarovanega stroja. Toda naslednjega dne se je zemlja ponovno stresla, ko se je 200 ton brez-dimnega smodnika vnelo v tovarni Du Pont v Haskellu (N. J.). Tedaj so sumili, da so obojno delo zagrešili skrivni zločinci.
V tovarni v Kingslandu je bil ognju najbližji Theo-dore Wozniak, mladenič iz Galicije. Wozniak je nenadno izginil. Pozneje so izvedeli, da je služil v avstrijski armadi in da je dobil delo v tovarni, ker se je izdajal za Rusa. Dva dni pred požarom je neki britski detektiv poslal’policiji poročilo, v katerem je Wozniaka označil za nemškega vohuna.
Dva meseca kasneje je policija, ki si je vneto prizadevala s pojasnitvijo zločina na Black Tomu, po čudovitem naključju prišla na sled, ki jo je vodila k nekemu Charlesu E. Thornu. V njegovem stanovanju so našli pisma, ki so pričala, da je Thorne imel neke zveze s tem zločinom in z nemškimi vohuni. Še bol j važno je bilo odkritje, da je bil Thorne ob času požara v tovarni v Kingslandu uradnik v tej tovarni! Toda tudi Thorne je izgini] kakor Wozniak in širila se je govorica, da je mrtev. Šestnajst let pozneje so ga zasačili detektivi v New Yorku. Priznal je, da je njegovo pravo ime Kurt Thummel in da je dobil službo v Kingslandu po prizadevanju kapitana neke nasprotne ladje, ki je bila internirana v Baltimoru.
Na mah je bil kapitan Ilinsch glavni igralec v tej zločinski igri. Preden so mogli oškodovanci dobiti odškodnino, so morali dokazati, ne samo da sta Kristov in Wozniak pomagala pri zločinu, temveč da so jima dali navodila odgovorni uradniki tuje vlade. Imeli so precej dokazov, da je Kingsland zgorel po Hinschovem naročilu in da je Ilinsch bil — ali ga vsaj poznal — tisti skrivnostni »Graentnor«, ki je najel preprostega Kristova, da mu je prenašal načrte in mu ponudil 5000 dolarjev, »da bi nekaj storil zanj«.
Celotna mreža nasprotnega vohunskega dela še ni bila odkrita, ko je bil 1. 1922 ustanovljen mešani nem-ško-ameriški sodni odbor, ki naj bi razsojal v sporih, izvirajočih iz vojne. Leli igli Railroad, Betlehem Steel, Canadian Car Ltd. in cela vrsta zavarovalnic so izplačali milijone zaradi škode in zahtevali povračilo od tega sodnega odbora. Poslali so pravnike in detektive na sledove, ki jih je zarisala eksplozija na Black Tomu, a so bili v presledku petih let že močno zabrisani.
O zlohotnem razdiranju v ameriški proizvodnji v času, ko je bila Amerika še nevtralna, je bilo mnogo splošnih dokazov. Uradna brzojavka, poslana iz tuje prestolnice poslaništvu v Washingtonu 26. januarja 1915, ki so jo Angleži prestregli, je dajala navodila za razbijanje ameriških tovarn, ki so izdelovale municijo za zaveznike. Tuji pravniki so najprej trdili, da je brzojavko sestavil bebast nižji uradnik, pozneje, da so bila navodila dana samo v primeru, če bi se Združene države
Veličastni most Georgea VVashingtona nad reko Hudson, dolg približno 1100 m in 80 m nad vodno gladino.
pridružile zaveznikom, nazadnje pa, da navodila vsekakor niso bila nikoli izpolnjena.
Dan po eksploziji na Black Tomu je dnevnik »The New York Times« poročal, da je od I. 1914 eksplodiralo 99 tovarn za kemikalije in razstreliva, pri tem pa da je našlo smrt 120 ljudi. Ko so pa Združene države stopile v vojno in je večina tujih vohunov zbežala v Mehiko, ker niso hoteli tvegati smrtne kazni, je število eksplozij močno splahnelo.
Tako je bila zadeva z Black Tomom 1. 1920 podobna lestvi, v kateri manjka mnogo klinov. Na vrhu lestve je bilo uradno naročilo tuje vlade, da je treba ameriške tovarne za razstreliva pognati v zrak. Na dnu lestve pa sta bila skrivnostni Kristov in nekoliko bebasti Wozniak. V naslednjih letih se je četa raziskovalcev in veščakov prizadevala, da izpolni vse vrzeli in najde vse kline v tej lestvi.
L. 1925 so raziskovalci s pomočjo Britske tajne službe iztaknili dva moža, Freda llerrmanna in Paula ITilkena, ki sta bila važni priči. Hilken — sin bogatega in čislanega baltimorskega naturaliziranega Amerikanca — je izpovedal, da je ladijskemu poveljniku Hinschu plačal dva tisoč dolarjev, da bi zanetil Black Tom. llerrmanna so našli v Chileu. Hilken ga je pregovoril, naj se vrne in izpriča resnico. Ilerrmann je to storil. Izpovedal je, da so se nekaj mesecev preden je prišlo do eksplozije na Black Tomu sešli v tuji prestolnici, kjer so on, Hilken in neki vohun, z imenom Anton Dilger, dobili navodila. Hilkena so postavili za plačevalca zarotniške družbe. Herrmann je dobil zalogo novih, posebej izdelanih »ognjenih svinčnikov«. Ti so bili močno podobni navadnim svinčnikom, a v njih je bila tenka steklena cevka z dvema prekatoma. Če si svinčnik zlomil, sta se tekočini v prekatih pomešali in iz spojine je švignil majhen, a trajen plamen. Take ognjene svinčnike naj bi uporabljali pri uničevanju industrije razstreliv.
Vsi trije so prišli v Ameriko. Dilger je imel v Wa-shingtonu delavnico, kjer so svinčnike polnili. Tu so tudi pripravljali cevke, v katere so natočili tekočine z bacili vraničnega prisada in slinavke. Krdelo ljudi je te smrtne bolezni vcepljalo konjem in mezgom, ki so bili namenjeni zaveznikom v Evropo. Herrmannu je dal kapitan nekaj ognjenih svinčnikov in sestavili so seznam tovarn, ki naj bi bile uničene. Ilinsch je dobil nalogo, naj uniči Black Tom, Herrmann pa naj bi se lotil Kingslanda. V New Yorku ga je Ilinsch seznanil z Wozmiakom, ki je delal v kingslandski tovarni. Poleg tega pa je Herrmann še izpovedal, da se je Ilinsch često skrival pod imenom Graentnor.
Tuja država je v obtožbi oporekala verodostojnost Ilerrmannovega pričevanja. Eden izmed uradnikov, s katerim se je Herrmann sestal, je izpovedal, da je Herrmannu naročil, naj ne začenja z razdiralnim delom, preden ne bi Združene države vstopile v vojno. Kapitan
'	-"''.ju


'
Wm Si »1
Coney Island blizu New Yorka, paradiž tisočev kopalcev.
mm i
Hinscb je priznal, da je vodil uničevalne posle, toda zanikal je, da bi imel kakršne koli zveze z Black Tomom ali Kingslandom. Sodni odbor je po zaslišanju sicer namignil, da so Hinschova zanikanja močno sumljiva, a naposled izjavil, da stvar ni dokazana.
Oškodovanci so podvojili svoje napore. Iztaknili so Wozniaka, ki je priznal, da je zanetil požar v kings-landski tovarni in se družil z vohuni. Tudi Thorne, prej uradnik v Kingslandu, je spet »od mrtvih vstal« in povedal, da je dobil službo po Hinschevem prizadevanju. Uilken, ki je bil določen za denarnega gospodarja te zarotniške družbe, je pokazal odrezke čekovnih nakazil, iz katerih je bilo jasno, koliko je Ilinschu plačal za zažig Black Toma.
Najbolj zanimiv dokaz pa je bila stara številka mesečnika, na čigar straneh je bilo napisano slovito »Herr-mannovo sporočilo«, llilken ga je našel v podstrešni sobi. Izjavil je, da je sporočilo napisal Herrmann v Mexico Cityju, malo potem ko je Amerika vstopila v vojno in ga njemu poslal po posebnem zaupnem slu. Sporočilo je bila nujna prošnja za denar. Vsi vohuni so namreč zbežali v Mehiko in se tam zglasili pri svojem poslaniku ter mu pripovedovali o svojih junaštvih pa ga prosili za pomoč. O Herrmannu še ni poslanik nikdar nič slišal, zato mu ni hotel takoj dati denarja. Pozneje pa je britska tajna policija prestregla poslanikovo vprašanje v domačo prestolnico, kaj je s tem Herrmannom in tudi uradni odgovor, da je s Herrmannom vse v redu.
Herrmannovo sporočilo Hilkenu je bilo pisano z limonovim sokom po straneh »Modre knjige« od januarja 1917. Če si z razgretim likalnikom potegnil čez strani, si lahko odkril črke, vmes pa številke. Odkrili so, da besedilo navaja neko stran v mesečniku, na kateri so pa nato še našli, da je pošiljalec s šivanko napravil majhno luknjico pod vsako črko, ki je prišla za njegovo obvestilo v poštev. S tem je bilo zagonetno sporočilo pojasnjeno. V njem Herrmann naznanja, da mu poslanik ne zaupa, čeprav mu je povedal o svojih zvezah z Hinschem, Black Tomom in Kingslandom. Nadalje sporočilo navaja, da Herrmann ne zaupa Kristovu in vpraša: »Ali je bil Hinsch pri Wozniaku? Povej mu, naj zadevo uredi.« Hermann je zahteval 25 tisoč dolarjev,
ker je imel načrt, da bo zažgal petrolejske vrelce v Tampicu. Ta načrt je Scotland Yard tudi prestregel.
Zdaj je bilo takoj jasno, da če bo mogoče verodostojnost tega sporočila izpričati, bo tudi vsa stvar dokazana. Nihče ni zanikal, da bi sporočilo ne bila pisano s Herrmannovo roko. Njegov sel je tudi izpovedal, da je sporočilo oddal, Hilken ie dejal, da ga je prejel, in gospa llilkenova žena se je še spominjala sla.
Tuji pravniki so najeli cele čete veščakov, ki so sku-šali dokazati, da sporočilo ni bilo napisano 1. 1917, inar-več mnogo let kasneje. Ameriški pravniki pa so tudi najeli strokovnjake in trošili so tisoče dolarjev za poskuse s šivankami na starem in novem papirju in za primerjave z oporekanim mesečnikom. Kljub vsem napadom je Herrmannovo sporočilo ostalo važno dokazilo.
Pred štirimi leti so vso zadevo znova pogreli. Pri končnem zasliševanju januarja 1959 so oškodovanci prinesli še drug, uničujoč dokaz. Tardski detektivi so našli pismo neke družbe, s katero je bil llilken v zvezi. Pismo je pisal neki trgovski družabnik Hilkenu nekaj dni po eksplozijah v Kingslandu in Haskellu. Na koncu pisma je bil tale dostavek:
»P. S. Z veseljem sem prejel novico, da je Von Hindenburg v Roland Parku izvojeval novo zmago. March je še zmeral v McAlpinu in me prosi, naj njegovega brata obvestim, da je v veliki zadregi za denar in za »stekleničke«. Glede vsega bi rad čimprej govoril s svojim bratom.«
Hilken je živel v Roland Parku, Baltimore. »Nova zmaga« je pomenila eksplozijo v Kingslandu, ki je prišla za »zmagoslavjem« na Black Tomu, ali pa eksplozijo v Ilaskellu, povzročeno en dan po kingslandski. »March« je bil Herrmannov vzdevek in vohunska družba se je sestajala v hotelu McAlpin. »Stekleničke« (podčrtane v pismu) so se nanašale na ognjene svinčnike.
Ta dostavek v pismu je prinesel vso jasnost v dolgi in skrivnosti polni pravdi. Ko je zasliševanje prišlo do odločilne točke, so tujega odposlanca poklicali domov. Sodnik Roberts, ki je vodil zasliševanje, je izjavil, da skupni sodni odbor še vedno odloča, čeprav se je tuja država nalašč umaknila. Razsodil je, da je tuja država kriva obeh nesreč na Black Tomu in v Kingslandu.

Ana Palese de Torres:
sS*nhJbna> jpoJb jmu oicoMaguo.
Mrzel, zelo mrzel ter krasen kakor vedno, je zasijal dan 25. februarja, ki naj bi po milosti Gospodovi bil nedelja.
Že od navsezgodaj je bilo po taboru nenavadno živo. Ob treh zjutraj se je bil vrnil naš vodja, g. Link, iz Puente de Inča in kakor je kazalo živahno gibanje, ga je moral spremljati še nekdo. Radovednosti si nismo potešili, dokler nismo vstali ter zlezli izpod platna, iz da-mastnega gaja, kakor je šotore ljubeznivo imenoval naš poglavar.
Res je v taborišče prispel popotnik. Bil je oče Jose Kastelic, ki se je na poti v Čile ustavil, da bi bral nedeljsko mašo ob vznožju Aeoncague.
Oče Jose Kastelic, Jugoslovan, se je rodil leta 1898. Bil je študent, ko ga je ujela vojna I. I914. Čeprav je bil mlad, je moral v vojsko. Boril se je na avstrijski strani in je napredoval do stopnje topniškega poročnika.
Dve leti je prebil na Tirolskem, v krasni gorski pokrajini, kjer se je učil bolj in bolj ljubiti planine. Kdo ve, kakšna božja milost ga je obsijala, ko je premišljal o divji naravi, ki jo je pretresalo zamolklo rjovenje topov, ko je stal pred bolečino človeških teles, ki so rdeče barvala belino snega.
Kastelic je stopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je s prisego potrdil svoj odločni sklep, da bo služil Bogu. Leta 1922. je bral prvo mašo in od tedaj ga je njegovo npostolstvo vodilo med brate po zibelki, razkropi jene po tujini. Leta je prebil pri slovenski družini v Franciji. Potem je prišel v Ameriko, kjer se je kmalu izkazal po svojem plemenitem srcu in po posebni misijonski vnemi. Kamilski očetje pri fari Santa Ines de la Pater-nal vedo o njegovi nesebičnosti spričo tvamih in duhovnih potreb ljudi v stiski.
Potem je prišel v Flores in živel v Duhovniškem domu prav blizu moje hiše. Vsak dan je ob desetih maševal v prelepi baziliki San Jose. Bil je človek s široko omiko, pomagalo mu je znanje mnogih jezikov: nemščine. francoščine, španščine, jugoslovanskih jezikov, latinščine in nekaj angleščine. Zaradi vsega tega je bil predragocen človek za vso jugoslovansko skupnost v prestolnici, v La Plati in v Rosariu.
Prav zaradi tega je bil tudi urednik prezanimivega jugoslovanskega mesečnika, ki kaže na svojih straneh veliko pobud tega simpatičnega duhovnika in vljudnega gospoda, ki smo ga v planinski obleki imeli srečo šteti za svojega gosta na Plaza de Mulas in za bodočega tovariša pri naši odpravi.
Sel je v Čile po misijonskem opravilu in zaradi oddiha, tako potrebnega njegovi neutrudljivi delavnosti. Ko je prišel v Puente de Inča, ga je prevzela mogočnost in veličastnost našega gorskega venca, naše Cordillere. Čeprav so to planine kakor Alpe, so v predelu pri Men-dozi tako različne od njih in tako svojstveno čudovite.
Ostal je v hotelu dlje kdkor je mislil, nazadnje pa je sklenil priti na Plaza de Mulas, da bo v taboru maševal. (Odprava namreč ni imela duhovnika, ker je oče Francisco Oliver, župnik iz Carrodille v Cuyu nenadno zbolel, ki bi nas bil moral spremljati.)
Gospod Link nas je predstavil novemu tovarišu in kmalu je ostalo odpravo zvezal z izobraženim duhovnikom dih simpatije in tovarištva.
Že okoli enajstih smo začeli s pripravami za mašo. Z nekaj deskami, ki so nam bile za sedeže in za mizo, smo naredili zasilni oltar. Gospod Ronchietto je žrtvoval veliko, belo ploščo, ki jo je imel med svojim filmskim orodjem za odsevanje in za razprševanje svetlobe. Gospod Ruben je dal svoje smučarske palice, ki so jih
spretne roke gospe dr. Cortelleziejeve spremenile v svečnike. Senora Rios in Pronato sta naredila križ. Oltar sta krasili pobožni podobici sv. Terezike in Lur-ške Device, last gospe Adriane Linkove, in pa nekaj šopkov vijolic.
Sveto knjigo postavimo na zasilni podložek iz kamenja, pokritega z belim šalom punčke Nine Dawso-nove. Tako pride enajsta ura in trideset minut, ko bo dano znamenje za začetek maše.
Kotel, ki bi bil rad zvon, kliče k molitvi. Oče Kastelic je že oblekel svojo belo tuniko, si nataknil štolo in začenja mašo, ki ima to pot toliko ganljivih znamenj.
Naš poglavar, njegova gospa, dr. Gortelezzijeva, gospodične lise Schiller, Dawson, Ines Herrera, gospodje Ruiz Leal, Rios, Pronato, dr. Roque Polito, Orozco, An-tognini, Etura, Saenz Medina, Olano in drugi, nazadnje pa Alicia Romagnoli. moja neločljiva in hrabra prijateljica Maria Teresa Grondona ter tista, ki piše to poročilo, klečeče v prvi vrsti in pripravljene za sprejem svetega Zakramenta ob vznožju velikana Amerike.
Mističen nadih daje temu prizoru znamenje legende. Nebo v najčistejši sinjimi in žareče sonce dajeta ozračju, bitjem in stvarem soj čudne bleščave.
Ledenik Cuerno na svojem koncu nad obzorjem, tam kjer se druži nebo z zemljo, s čudovito nazornostjo kažs barve v zastavi domovine, ki vihra nad moškim šotorom. Lahen veter se lovi med bele gube, ki pokrivajo oltar. Maša se nadaljuje z nenavadno gorečnostjo. Gospoda Rios in Pronato z ganljivo pobožnostjo, katere bi ne bil nihče slutil, izpolnjujeta dolžnosti zasilnih meniških vajencev. Spodbudno je gledati, kako pobožno in spoštljivo spremljata različne odstavke maše na prostem, in to še bolj, v kolikor jima preproste obleke in porasle brade dajejo precej videza ljudi iz podzemeljskih votlin.
Gospoda Ronchietto in Brondo filmata prav ves prizor. Ko dobimo poslednji blagoslov, se nam razvežejo jeziki kakor velikonočni zvonovi in duše se izlivajo v veselem govorjenju, ki prihaja hkratu z znamenjem za zajtrk.
Ura je dvanajst.
Popoldne se približuje mirno in jasno. Treba se je pripravljati za vzpon do prvega višjega taborišča, ki leži 5200 m visoko. Oče Kastelic se čuti malo trudnega
Vrh Aeoncague. Križ kaže znamenje, kjer je izginil oče Kastelic.
Divji kamnitni slapovi pod Aeoncoguo.
ter prosi dovoljenja za oddih. Očitno se je prvi dan težko navadil na novi zrak. Nenadna rdečica daje znamenja o rastočem glavobolu, zaradi katerega se pritožuje. Senora Adriana mu ponudi zdravilo, ki ga je nasvetoval dr. Rocjue Polito.
Mrak nas preseneti, ko urejamo šotor in taborišče.
Nasledn ji dan nadaljujemo priprave, preskušamo plezalke, obleko za veter, pregledujemo vse, kar je ne-obhodno potrebno v višinah. S seboj bomo vzeli umetno, zgoščeno hrano, izdelano iz kakaa, sladkorja, izvlečka iz ribjega olja in drugih hranilnih snovi. Vodja razlaga njegovo sestavo in njegovo hranilno vrednost. Ena sama paličica te hrane zadostuje za ves dun, toliko vitaminov vsebuje.
4. marca 1940 je bila določena končna preskušnja. Delali smo zadnje priprave za vzpon številne skupine planincev, ki so po zdravniški preiskavi mogli poskusiti plezanje na večjo višino. Edino oče Kastelic ni imel zdravniškega spričevala, ker se je pridružil odpravi po naključju. Priprava za merjenje krvnega pritiska se je bila zaradi mraza pokvarila. Zaradi tega je dr. Polito odločil, da duhovnik ne pojde više kakor do pet tisoč metrov.
Hrabri oče Kastelic pa se je čutil v polnosti svojih sil in je hotel iti z našo skupino. Zaradi tega se ji je pridružil.
Vstali smo zgodaj in brez nezgod prišli do taborišča v višini 2800 m. Tam se je pridružila skupini senora Adriana, ki je že bila tam z dvema drugima planincema.
Dan je bil trd, napredovali so počasi, toda dosegli so taborišče 6400 m, kjer so prebili noč.
Ne bom tu poročala o podrobnostih, ki so bile že popisane natančno z vsemi stiskami in preobrati, ki jih je pretrpela zapoznela skupina planincev. Naj omenim samo, da se je bilo treba ustaviti na vsakih deset korakov, da so prišli do sape.
Pri prehodu čez nevarne predele so se zvezali z vrvmi, da se ne bi nikomur, ki bi mu spodletelo, primerilo kaj hujšega, ker bi ga tovariši takoj ujeli.
Na zaledenelem predelu, ki je bil posebno nevaren, je hodil prvi gospod Link, za njim njegova žena Adriana, nato oče Kastelic, gospodje Franke, Lopez, Etura in Semper.
Ob vznožju Aconcague, ko so že minili nevarni predeli, so se odvezali. Pot na splošno ni bila nevarna, toda je prav zelo slaba, zaradi česar je gospod Link predlagal, naj vsakdo skuša priti na vrh z lastno močjo.
Gospod Link pripoveduje takole:
»Gospod Semper je z očetom Kastelicem malo zaostal. Vodja odprave je upal, da bosta tovariša kmalu prišla za njim in za ženo. Opozoril, ju je, naj gledata, da se ne bi ločila, ker bosta prišla v kočljiv žleb, kjer zaradi velikih odtrganih skal ne bo mogoče videti več
kakor nekaj metrov in tudi ni bilo mogoče ničesar slišati zaradi rjovenja vetra po razpokah.
Oče Kastelic je s svojo značilno vljudnostjo odgovoril, naj ne skrbe zanj, da gre on svojo pot. Gospod Semper se je potem oddaljil, vodja odprave in njegova žena sta videla duhovnika, kako je počasi šel. Stala sta in gledala, tedaj sta pa nenadno videla, da je duhovnik naredil znamenje križa ter začel na glas vpiti, latinsko ali slovensko, potem pa je sedel na skalo, da bi se odpočil. Pustila sta ga tam in šla dalje. Ko sta prišla na vrh, sta videla da še sedi, kakor da počiva, in da drži glavo v dlaneh.
Stopila sta še nekaj korakov ter se sešla s tovariši. Bilo je okoli petnajste ure. Vtis, ki so ga ti junaki gora imeli ta trenutek, je bil mogočen, pretresljiv in nepozabljiv. Vrgli so se drug drugemu v objem in stali tako, nekdo je jokal od ganotja.
Ostali so na vrhu štiri ure. Vrh je širok štirideset metrov in dolg šestdeset. V nasprotju s tem, kakor ljudje mislijo, je vrh brez snega in brez ledu. Silovit veter, ki divja tod vse tire, ne pusti, da bi se sneg tam nabral. Proti jugu se začenja takoj pod vrhom več kakor tri tisoč metrov globok prepad, čigar stene se omotično nagibajo proti brezdnu, zastrtem z oblaki, zaletavajočimi se ob njegove boke ...
Okoli devetnajste ure so krenili z vrha, ko so podpisali knjigo, pustili na vrhu zastavo domovine ter ška-pulir s svetinjama Rešenika in Device iz Carrodille ter podobo lurške Device, ki jo je prinesla gospa Adriana.
Vračali so se zmagovito, čeprav čisto izčrpani. Srce Pu jim je še vedno poskakovalo v radosti in ponosu ob spominu na veličastni razgled, ki jim je bil dan z višine 7030 metrov: na eni strani temna črta Tihega morja, na drugi pa neskončna širna planjava Pampe.
Ko so šli navzdol, so dobili očeta Kastelica prav tako, kakor so ga pustili. Vabili so ga, naj opusti misel, da bi šel na vrh, češ da je ura že pozna. Duhovnik pa se je upiral ter jim še enkrat povedal svoj nepreklicni sklep, da se povzpne na vrh. Potem so na njem zapazili čudna znamenja. Skušali so ga znova pregovoriti, toda odločno je vztrajal pri svojem sklepu. Prosili so ga, naj bi odložil pot za prihodnji dan, ker je kakih dve sto korakov, od ondod bil postavljen šotor 6850 metrov visoko, če bi kdo ne mogel hoditi in bi tam lahko prespal. Zaradi tega se je vodja odprave vdal in popustil duhovnikovi zahtevi.
Potenj se mu je oče Kastelic spet približal in dejal, da je našel ob poti tuj nahrbtnik, ki je najbrž last kakega chilenca. Vsi so se začudili, zakaj nahrbtnik je bil njegov. Ko so mu to dopovedali, se je vljudno opravičil, češ da se je zmotil.
V tem dogodku je gospod Link videl znamenje zmedenosti. Ta misel se mu je še ojačila, ko se je oče Kastelic začel pritoževati, da so mu vzeli debele rokavice. Te rokavice je pa minuto poprej nekdo iz skupine našel pri skali, kjer je sedel. Dal mu jih je nazaj s pripombo, da jih je sam pozabil na tleh. Nato ni duhovnik odvrnil nič, začel pa je govoriti o božji dobroti. Pobral je kamen s tal in vprašal:
»Ali mislite, da bi ta kamen bil tu, če bi tako ne bila božja volja?«
Pritrdili so mu in govoril je dalje, dokler ga niso spet prosili, da bi odšel z njimi navzdol, češ da je že pozno in da jih ne sme presenetiti noč.
Duhovnik pa je spet z vso odločnostjo govoril, da bo ostal in dejal Linku, da mu bo v znamenje odveze od vse odgovornosti podpisal potrdilo, da je ostal na lastno odgovornost in po svoji volji.
Ko so videli tako odločnost, so ga pustili, zlasti še, ker so se mislili ustaviti samo sto petdeset metrov niže v taborišču na 6700 metrov. Link je potem prosil Fran-keja, naj ga spremi do šotora. Ko je oče Kastelic že bil v šotoru, je prosil Frankeja, naj mu odveže čevlje. Odgovoril mu je, da mu jih bo, da pa se mu zdi hudo neprevidno, ker ni poslušal nasvetov. Pokazal mu je gorilnik na petrolej, čaj in sladkor, kar bi zadostovalo za noč. Potem se je poslovil in se pridružil skupini, ki je že šla proti naslednjemu taborišču.
Šotor, postavljen tam, je imel prostora samo za dva človeka. Ker pa je bilo že pozno, se je vanj zateklo pet ljudi, Franke pa je bil pri vhodu.
Noč je pretekla brez posebnih dogodkov. Ko so prišli iz šotora, so dajali znamenja v tabor očeta Kastelica, a ni nihče odgovoril. Bili so mirni, ker so mislili, da spi v svoji vreči iz puha.
Spal ni vso noč nihče, samo Bog in oni vedo, kako so prebili to strašno in viharno noč, stisnjeni drug ob drugem, da so se ogrevali. Ko se je proti jutru Franke nekako splazil v šotor, mu je bila brada spremenjena v en sam kos ledu.
8. marec je vstajal viharen, toda jasen. Znova so poskusili dobiti zvezo z duhovnikom, toda zastonj. Mislili so potem, da je izkoristil jasni dan za pot na vrh. Storiti niso mogli ničesar, ker so bili vsi zmrzli in uničeni od utrujenosti' in lakote. Nujno so potrebovali nekaj hrane, ki bi jo mogli dobiti samo v taboru na 6400 metrov. Zato so sklenili iti navzdol. V taboru so dobili dr. Schillerja iin Saenza Medino. Ker so bili preveč utrujeni in ker so nekateri iz hrabre skupine začeli omahovati, so sklenili brez odloga iti na Plaza de Mulas.
Naložili so dr. Schillerju in tovarišem, naj čakajo očeta Kastelica. Toda še tisti večer se je razdivjal nov in silovit vihar, ki je trajal več dni. 9., 10., 11. in 12. marca je bila snežna nevihta z viharjem in točo tako huda, da niso mogli iz šotorov. Strašna skrb je stiskalu prebivalce na Plazu de Mulas.
Vodja g. Link je sestavil rešilno odpravo in odšel z njo 13. marca proti vrhu. Ko so prišli do taborišča na 6400 metrov, so dobili njegove prebivalce v nevarnem stanju. Dr. Schiller je dobil napad mrzlice. Njega in tovariša je bilo nujno treba spraviti na varno. Vrnili so se na Plaza de Mulas in naslednji dan pripravili tretjo rešilno ekspedicijo. Spet jo je vodil Link, ki je bil že na koncu svojih sil. Spremljala ga je njegova
žena Adriana in predsednik planinskega društva v Men-dozi, Adriun Ruiz Leal. Skušali so priti čimdalje na mulah in so se že naprej pogovorili za ceno, če bi jih ne mogli pripeljati nazaj.
Ta tretja pot je bila najhujša, sile so pešale vsak trenutek, toda prišli so spet na 6752 metrov. Mule so pustili na 6400 m, potem so šli peš naslednji dan do 6850 m.
Trije ljudje so ta dan stali pred malim šotorom. Nihče si ni upal noter. Čutili so, da se je najbrž zgodilo nekaj strašnega. Klicali so na ves glas, toda njihovim zaskrbljenim klicem je odgovarjal samo moik. Približali so se vhodu in tam so lahko ugotovili, zakaj je bilo njihovo klicanje zastonj.
Na tleh so razmetani ležali kosi obleke nesrečnega duhovnika. Joda vseeno se jim je porodilo lahno upanje, spalna vreča se je zdela nabuhnjena, kakor da bi v njej še bil njen gospodar. Morda je tam nezavesten ali mrtev.
Nihče si ni upal dotakniti se je. Drug je prosil drugega, nuj se ji približa. Nazadnje se je opogumila gospa Adriana, ki je z grozo na obrazu ugotovila, da je vreča prazna...
Potem so začeli mrzličifo iskati po vsej dostopni okolici. Na to malo svežega in trdega snega, kolikor se ga je zaradi vetra moglo nabrati, ni bilo niti ene stopinje. Zaradi tega so domnevali, da je nesrečni duhovnik skušal priti na vrh še tisti dan, ko so se ločili, čeprav so mu naročali, nuj ta dan ne gre več dalje.
V večernem molku, ki je s čudovitimi odbleski padal na stene, pokrite z ledom, je širil svoje peroti mir po neskončni volji božji.
Tako se izpolnijo načrti Naj višjega, kadar izbere svojemu služabniku za nagrobnik najvišji vrh Amerike ...
Izvirne platnice
za vezavo »Obiska« je izdala
Knjigoveznica Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani
Cena z vezavo vred Din 50'-Same platnice brez vezave Din 35-
Knjigoveški oddelek: Zaloga knjigovodstvenih in drugih poslovnih knjig za trgovce, urade, ustanove i. t. d. Lastna črtalnica. Izdelava poslovnih knjig po naročilu. Vezave vseh vrst, od preprostih do luksuznih.
Torbarski oddelek: Damske torbice iz zaloge ali izdelane po osebnem naročilu. Listnice, kovčegi, aktovke, denarnice, pasovi po izberi ali naročilu. Primerno za darila.
Nizke cene! ©'S Solidno delo! Točna postrežba!
Illllni
Novi obrazi
Velika noč je bila in je — .zdaj samo v duhu — čas romanj v Sveto deželo, v Palestino. Pota, ki so nekdaj držala tja, so bila drugačna od današnjih, in zunanji obraz sveta tudi drugačen od tistega, ki se romarju — vsaj na prvi pogled — kaže danes.
Moderni romar danes v Palestino leti. Iz Palestine so redne letalske zveze do vseli glavnih palestinskih mest, ki ga je sedanji čas pustil nedotaknjenega v njegovi zunanji podobi in življenju.
Od Gaze dalje se na Saronskl obmorski planjavi začenja moderna Palestina z oranžnimi gaji, naselbinami, zidanimi in urejenimi po najsodobnejših stavbinskih in kmetijskih načelih, začenjajo se spremenjena mesta, med njimi nova prestolnica vračajočega se Judovega rodu — Tel Aviv — »Grič pomladi«. To je najmlajše mesto na svetu, v njem je prebivalstvo do 100 odstotkov judovsko, judovska je uprava in vse ustanove — skratka judovsko mesto. Pred nekaj leti m na tem kraju bilo puščavskega sonca. Danes kraljuje tu najmodernejša arhitektura, neonske reklame, zabavišča, tej sveti zemlji tuja kakor sneg; po telavivskih nabrežjih se razkazuje svet, podoben tistemu v Monte Carlu ali Kaliforniji. Stražniki, natakarji, poštarji, šoferji, učitelji, zidarji, tesarji in brezposelni, oblastniki In siromaki so tu Judje. Skratka, Tel Aviv je judovski čudež in ponos, dasi je mesto brez preteklosti in brez kakršnega koli Izročila — nastalo je iz denarja in judovskega špekulacijskega gona po novosti v oblikah — brez vsebine.
Zgoraj: Pogled na novi Jeruzalem, Jeruzalem judovskih vil in moderne evropske zidave.
Levo: Dizengoffov trg v Tel Avivu, moderni judovski prestolnici današnje Palestine.
Spodaj: Tel Aviv, najmodernejše zidano mesto sveta, ki je v desetih letih zraslo od N000 na 100.000 duš.
prastarih svetih tal
Po svojem značaju nasprotuje vsemu, kar je verni krščan-skl, verni mohamedanski in verni judovski svet videl v Sveti deželi. Tel Avlv je mesto nočnih klubov, mesto razkošne mode, sprehajališč in mondenih kavarn, velikanskih kinematografov, modernističnih razstav, komunistične propagande, judovske književnosti, kramarije in industrije, mesto samih trgovin, kjer se čudiš, kdo kupuje, ko vsi samo prodajajo ...
Tel Avl v je judovsko gospodarsko in socialno središče, prava prestolnica Palestine pa je — in ho ostal Jeruzalem. Njegovega zgodovinskega jedra se čas bistveno ni dotaknil, dasi ga skuša stisniti moderni obroč, ki ga obdaja na vseh straneh. Toda med jeruzalemskimi predmestji in med srcem, kjer so svetišča, je še vedno nepremostljiva razlika stoletij, izročil in vsebine.
Jeruzalem z Rožjim grobom, z Oljsko goro, z desetinami cerkva je ostal v glavnem še stari, kakor sta stara in nam vsem tako ljuba Betlehem in Nazaret.
Vsa ostala Sveta dežela, od morja do Jordana, od Gene-reškega jezera do Mrtvega morja pa je prešla v last judovskega kapitala tega ali onega, posamičnega ali skupnostnega porekla. Na tej zemlji nastajajo nove naselbine, osnovane na najbolj različnih in nasprotujočih si načelih, od kapitalističnega individualizma do skrajnega in najsplošnejšega komunizma. Del te zemlje je last vse judovske skupnosti na svetu, del so je pokupili milijonarji, ki špekulirajo s konjunkturo za pomaranče, spet drugi del razne ustanove in organizacije.
Naskočili so to zemljo z najmodernejšimi namakalnimi, obdelovalnimi in izboljšcvalnlmi načini, organizirali pridelovanje, prodajo in delo, skušajo z vso silo moderne propagande privezati večnega, begajočega Juda k zemlji In mu s tem dati značaj zasidranega naroda.
Nad zmedo vseh teh prizadevanj pa kraljujejo koristi angleške svetovne države, za katero je Sveta dežela danes vedno bolj važno križišče, obramba in prometna postojanka. Čez Palestino teče iraški petrolej za angleško vojno brodovje in letalstvo na Bližnjem vzhodu, tu je ena glavnih postaj na zračni poti v Indijo, tu je prva obrambna črta za Suez in Egipt. Zato jo drže trdno in neomajno, izigravajo v njej Jude in Arabce, da lahko vladajo nad njo s čim manjšo silo. Palestina danes pri vseh svojih spremembah ni več samo sveta zemlja, temveč tudi važen ključ do najmogočnejše politične tvorbe na svetu — angleškega imperija.

Zgoraj: Kakor puščavska trdnjava v pošastni luči letalskega žarometa se zdi ta judovska naselbina nekje ob Jordanu. Bodeče ograje, stražili stolp, poslopja v štlrlkotu — vse to naj jo obvaruje arabskih napadov.
Spodaj: Tempeljski trg z Omarjevo mošejo, središče starega Jeruzalema, z letala.
Spodaj levo: Moderno nabrežje v Haifi, velikem pristanišču Svete dežele, angleškem vojnem in gospodarskem oporišču.

iižil

mi&šM
IztoflSčc petrolejskega voda Iz Iraka s« končuje na palestinski obali, pri luki Haifl. Konec te MIO kin dolge petrolejske cevi daje Palestini danes Se poseben vojaSkl pomen.
Mrtvo morje — moderna zakladnica. Iz njega pridobivajo velike množine kalijevih soli, joda, krma — važnlli surovin za danaSnjn vojno Industrijo.
Judovska mladina s palestinskih naselbin slavi praznik zelenja s plesi In simboličnimi nastopi.
Uporni Arabci razdirajo ln pogosto zažgo petrolejski vod kje v palestinski puSčavl.
Nemiri med Judi ln Arabci so zlasti v JaH In Tel Avlvu vsak dan na vrsti. Krvavi so ln liudl — a policija Jlli v glavnem kroti ... s palicami.
DR. S. MIKUŽ:
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
O s lika f)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiii
Maksima
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Gasparija
iiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiii
Legenda.
Bliža se pomlad in velika noč je pred vratini. Nehote se človek spomni na podobo tega časa, podobo, ki jo leta in leta srečuje na velikonočnih pozdravili: glorijo slovenskih procesij, s škrlatnordečimi banderi, vzvihra-niimi od prvih pomladanskih sap, svečano razpoloženje »žegna« po farnih cerkvah in podružnicah, prisrčna otroška slovesnost »struženja« Boga, blagoslov ognja in mnogo drugih drobnih prizorov in običajev, ki jih je polna slovenska zemlja. Je to čas prvega pomladnega prebujenja, prve zelene trave, cvetja, brstja vrb in prvih postolk. Z vsem tem svetom, ki nam je tako dobro znan, pa je tesno povezano ime, lahko rečemo, najbolj znanega slovenskega umetnika, Maksima Gasparija. Leto za letom srečujemo značilni monogram tega slikarja na velikonočnih podobah in kar navadili smo se, da nam ta prijazna umetnost budi spornim ali pa — predstavlja sedanjost.
Podobe pomladi so značilne za Gasparijevo umetnost, kakor je bil .le ta letni čas usoden za vznik umetnika samega. Začetek stoletja, ki smo ga pri nas praznovali še v smislu konca prejšnjega, bi mogli imenovati čas narodove pomladi, posebno kar se tiče silnega prebujenja naše umetnosti. Bil je to čas, ki se mu morejo primerjati le najbolj plodne dobe v zgodovini naše ii-kovne umetnosti, pa mislim, da ne trdim preveč, če re-
iNevihtn.
čem, da tudi v literarnem ustvarjanju. Bil je to čas Ivana Cankarja, O. Župančiča, R. Jakopiča in drugih. V tem mogočnem pomladnem prebujenju je nuslikul mladi umetnik v »Dom in svetu« 1. 1906. med tekstom XXV. poglavja Finžgarjevega »Pod svobodnim solncein«, pretresljivo podobo »Slepca«. V krajini, ki se zapira proti ozadju s temnim gozdom in visokimi gorami, vodi po ozki kamniti poti malo dekletce slepega starca. Sonce zahaja. Slepec, ki se truden opira na palico, je poprijel z desnico palico deklice, da ne zajele s poti. Preprosta snov, toda polna pretresljive žalosti in obupa. Mračna in tuja je krajina, kakor je mračno in tuje v dušah obeh potnikov. V slepcu je izginilo vsako upanje, da bi mogel še kdaj videti sončno luč, ki se umika za gozdove. Truden, vdan in usehel, opotekaje sledi vodnici, ki je čista podoba prezgodaj ostarelega otroka. Nekam navzdol vodi njuna pot, v dolino, kjer je mrak, žalost, v kraj, ki ga je do simbolične podobe opisal Cankar. Tudi deklica je sovrstnik Cankarjevih otroških likov, prezgodaj ostarelih, s prezgodnjim spoznanjem.
Ta podoba je za zgodnja dela slikarjeva značilna, zlasti po svoji močni čustveni razgibanosti. Značilna je tudi za čas, ki je ljubil zgodbe v molu in temnih žalostnih tonih. Vendar kdor pozna slikarja, bo razumel, da je kaj kmalu krenil iz »doline« v svetlejše in zrač-nejše kraje. Osnovnu nota Gasparijevega značaja in umetnosti je namreč neka vedrina pomešana z rahlo hudomušnostjo in humorjem. Slikar se rud predaja spominom (saj gre proti šestdesetimi), ki jih pripoveduje v simpatičnem notranjskem narečju (doma je iz Begenj). N. pr. kako je šel v rjavem fraku obiskat strica nekam na Kras in kako se je tu prvikrat seznanil s teranom. Kako mu je drugi stric iz Trsta prerokoval, ko mu je pokazal prve risbe, da z njim, kot s slikarjem, ne bo veliko prida. »Strašno sem bil hud«, pravi, se hudomušno posmeje in si prižge cigaro. Še rajši pa obuja spomine na Kamnik, študentovska leta v Monakovem in na neštevilna potovanja po slovenski zemlji. To zadnje mu je bilo glavno pomagalo pri nadaljnein oblikovanju umetnostne govorice. Tu se je srečala vedrost, modrost, marljivost kmečkega človeka s sorodno uglašeno dušo
Pohorska legenda.
umetnikovo. Naenkrat je vzcvetela krajina, na gričili so zrastle cerkve, dekleta v narodnih nošah romajo k svetnikom in svetnicam božjim, možje in fantje se zbirajo k prastarim običajem, otroci k svojim igram. Odprla je usta stara, dobra kmečka modrost, oglasila se je pastirska piščalka in zaslišala se je narodna pesem. Rojstvo otrokovo se je srečalo s pogrebnim izprevodom in med tema dvema skrajnostima je slikarjeva fantazija objela skoraj vse, kakor objemajo vse človekovo življenje stara znamenja »človeškega življenja« ob poti v sorško dolino.
Nekako ob tem času srečanja z narodno umetnostjo (1017. 1.) je nastala »Velikanoč«. V pomladni krajini neso gospodinje in dekleta na veliki četrtek v cerkev »žegen«. Snovno si je torej slikar izbral običaj, ki je menda znan po vsej slovenski zemlji. Značilna, »gasparijevska« pa je podoba z oblikovnega stališča. V rahli diagonalni krivulji gredo ljudje proti cerkvici, ki se skriva za gričem. Oblečeni so v domače, narodne noše, starec v ospredju nosi kožuh in značilno polhovko. V travi cveto prve rože in vrbovje, nad krajino je razlita topla, pomladanska svetloba. Pred seboj imamo torej košček
slovenske zemlje, poživljen z ljudmi, ki se leta in leta ob istem času odpravijo k istemu opravilu. Zemlja se ne menja, ostane ista, le otrok v ospredju bo nekoč zamenjal starca, ki se truden na čelu izprevoda pomika k cerkvi. To je tudi v bistvu osnovnu nota, ki veje iz te slike in ki je lastna mnogim delom slikarja Gasparija. Je to vedra filozofija zdravega kmečkega človeka, ki se ob važnejših trenutkih in dogodkih svojega življenja pomudi v mislih tudi pri stvareh, ki so nad tegobami vsakdanjega dela in skrbi. To so vprašanja smrti, rojstva, ljubezni, vprašanja, do katerih ima naš kmečki človek vedro in trezno sodbo.
V istem času je slikar naslikal tudi »Legendo«. Upodobljena je Mati božja z Jezusom, ko zupušča vas, v spremstvu deklice in dečka, ki igra na preprosto piščalko. Okvir dogodka je zopet slovenska krajina, z značilno cerkvijo, znamenjem ob poti in tudi sveta gosta sta oblečena, prav kakor spremljevalca v domačo, kmečko obleko. Kakor je slikar na zgornji sliki pokazal povezanost našega človeka do zemlje v objemu časa, tako je tu poudaril povezanost slovenskega kmeta do religije. Mati božja je preprosta žena, ki je v mnogih narodnih pesmih »rajžala« po slovenski zemlji, trpela, prosila, prav kakor druge človeške romurice. Dvoje človeških otrok je, kakor se zdi, spoznalo božjo Popotnico in jo spremlja na njenem utrudljivem potovanju. Mnogo čustva je razlitega v tej tihi, zasanjani krajini, v trudni hoji in drži Matere božje, zvedavem pogledu male deklice s košaro in veselem piskanju malega dečka.
»Pohorska legenda« je nastala v zadnjem času slikarjevega umetnostnega oblikovanja. Marija je z Jezusom zapustila cerkev in v spremstvu ungelov odhuja. Zopet je prišel do veljave čisto človeški odnos do snovi, viden v Jezuščkovem živahnem zanimanju do veselega rajanja angelcev in celotne skupine do tihega miru.
In da končamo naše vrstice — kakor smo jih začeli — z resnejšo temo, si poglejmo še »Nevihto«. V krajini, ki jo v ozadju zapira hribovje, vodi od male cerkvice proti ospredju vaška pot. Po njej beži skupina otrok pred silno nevihto. Vedrina zemlje, ki je sicer Gasparijeva najbolj priljubljena tema, se je tu umaknila dramatičnemu prizoru jeznega elementa. Pomladno tišino in zasanjenost je zamenjal vihar zrelega poletja, pred katerim se mala nemočna otroška bitja preplašeno umikajo. In kakor je bil »Slepec« podoba, ki je nastala v slutnjah časa, tako je tudi »Nevihta« verno zrcalo naše dobe. Toda za »Slepcem« je vzklila vedra pomlad, verujmo, da bodo tudi za viharnim poletjem prišli lepši časi.
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
JE NAJVEČJI SLOVENSKI PUPILARNOVARNI DENARNI ZAVOD. DOMAČI HRANILNIKI, SODNO-DEPOZITNI ODDELEK, POSOJILA NA HIPOTEKE, MENICE, LOMBARD. ZA VSE HRANILNE VLOGE JAMČI MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
Četrtek ob osmih zvečer. Maina sedi pri peči in šiva, očka bere list, jaz pa se potim pri preparacijah. Naj-starejši brat že spi.
»Čudno, da Mirka še ni! Večerja se bo čisto posušila!« pretrga mama molk.
»Saj bo sam jedel,« zamrmra očka.
»Ah, ta stavek!« pravim jaz in brskam dalje po slovarju.
Ura je pol devetih. Očka še vedno premleva politiko, mama se že odpravlja spat.
Tedaj vstopi Mirko.
Po običajnem: »Kje si tako dolgo hodil?« mu mama prinese večerjo. Mirko se zlekne na stol, pripravi list in prične jesti. Sredi večerje, kakor da bi se v hipu spomnil, reče z mirnim glasom:
»Mama! V Zagreb bom šel. Z vlakom, ki gre ob petih zjutraj. Za gospoda Glasiča. Važno! Za pet jurjev gre!«
»In denar za vožnjo?...«
»Dobim vse plačano!«
Potem vse utihne. Nihče se niti ne zmeni več za to. Mirko se spravi v posteljo in pet minut pozneje že dremlje.
»Prav za prav bi bilo nerodno, če bi Mirko zamudil vlak!« se oglasi mama. Brez odgovora. Nekaj minut molka.
»Ti, Tone, kaj če se bo ura ustavila?«
Pri nas je to namreč vsak dan.
»Za božjo voljo, ne skrbi toliko zanj! Sam naj poskrbi!«
Čez nekaj časa doda mirneje: »Navij še mojo žepno uro! Tam v omari je.«
Mama navije uro in odide v sobo. Kmalu se vrne.
»Zdi se mi, da ura zaostaja. Ko je zvonilo poldne, je kazala tri četrt na dvanajsto!«
»Marnu, daj že, prosim, mir! Saj ne morem nič delati,« se oglasim.
»Seveda, tebi je vseeno, če Mirko zamudi vlak. Tu gre za pet tisočakov! To je odgovornost!«
»Res bi bilo nerodno,« prične še očka.
»Pa zakaj tak hrup?« vzkliknem.
Najstarejši brat, ki se je že v začetku našega pomenka prebudil, se oglasi.
»Dajte že mir! Saj bo sam kriv! Kaj pa gre kar tako brez skrbi spat!«
»Jasno!« potrdim.
Očka in mamica se sedaj spravitu nanj. Blaženi mir!
Mirko pa sladko smrči...
Pet minut pozneje so me spravili k hišniku vprašat, koliko je ura. V temi tipam po hodniku. Potrkam pri hišniku. Vsi že spe. Bi se vrnil? Ah! Potem bi me poslali spet kam drugam. Grem k sosednjim vrutom. Potrkam.
»Kdo je?«
Jaz!«
»Kaj pa hočete?«
»Prosim, če bi povedali, koliko je ura. Naša se je ustavila.«
Nekdo vstane, brcne v stol, zakolne, prižge luč.
»Za vraga, naša tudi stoji!« reče čez čas z začudenim glasom.
Tipam dalje. Nova vrata. Trkam. Nič. Znova potrkam. Čez pet minut se spomnim, da so to vrata v pralnico. Požrem slino in se pomaknem dalje.
Stojim pred novimi vrati. Hvala Bogu, pokonci so še. Radio igra. Potrkam. Vrata se odpro in prikaže se domača hčerka.
»Ti? Servus!«
»Oprosti, da tako pozno motim. Ali bi mi povedala, koliko je ura?«
»Takoj! Počakaj malo, ura je v sobi!«
Tiho odide v sobo. Skozi odprta vrata slišim, ko je gospod, ki je ležal, vprašal hčerko, kaj išče.
»Na uro bi pogledala!«
Potem so nekaj časa »šepetali«. Gospod in gospa sta se prepirala. Ona je pravila, da je dala zjutraj uro za četrt ure naprej, on ji je ugovarjal, češ da je skoraj službo zamudil, ker ura zaostaja.
Neprevidnost.
«Kje ste pa dobili tak vrat, za božjo voljo?«
»Skušal sem prebrati naslov gramofonske plošče, ko se je vrtela ...«
Pasje naravoslovje.
»Kakšno bitje je to?«
»Človek, ki se je rodil na brezmesni dan.«
Potem se je hčerka vrnila iz sobe.
»Točno devet!«
»Hvala, pa brez zamere!«
»Ah, kaj...« se nasmehne. Potem pa so se vrata s truščem zaprla.
Mama me je čakala z budilko v roki. Nuša ura je seve čisto pravilno kazala točno devet. Slabe volje sem bil, na učenje nisem več mislil.
Spravili smo se spat. Očku in mama sta šla v svojo sobo, jaz pa sem se zvalil na počivalnik.
»Hvala Bogu, da je tega konec,« je zavzdihnil naj-sturejši brat.
Mislil sem, da bo sedaj mir. Pa kaj!
Skoraj sem že spal, ko se vrata odpro in me mama vpraša, če sem prepričan, da je ura res devet.
Najprej sploh nisem mogel nič odgovoriti. Potem sem z mirnim glasom odvrnil, da sem. Omenila je še, da se ji zdi, da ura nekam čudno teče, in odšla v sobo.
Še dolgo nisem mogel zaspati, ker sta se očka in mama v sobi pogovarjala o odgovornosti za tistih pet tisočakov, radi katerih gre Mirko v Zagreb.
Najrajši bi vstal in Mirka zvlekel za lase s postelje. Ta pa je sijajno smrčal, ko da pojdemo v Zagreb mi in ne on.
Ko se mi je po dolgem času posrečilo zasputi, me je nekdo povlekel zu ramena. Bil je najstarejši brat.
»Ti, poslušaj! Bilo bi res noro, če bi Mirko zamudil vlak!«
»In radi tega me budiš!« se dvignem napol pokonci. »Ti tepec ...«
»Tiho, pst!... Zbudil se bo!« me miri.
»Naj gre k vragu!« siknem.
Če bi mi kdo včeraj pravil, da je kuj takega v Evropi sploh mogoče, bi ga poslal v blaznico.
»Ali se ti ne zdi, da se je ura v sobi ustavila?« me zopet vpraša.
S premaganim glasom mu odvrnem, naj mi že da mir, sicer ga vržem iz postelje. On mi potiho, z vsakdanjim glasom prične razlagati, češ da ni čisto prepričan, da se je ura ustavila, ampak da se mu le zdi. Ta pojav ima latinsko ime, ki mi ga pa rajši ne pove, ker bi ga itak kmalu pozabil. Če sem pripravljen, da mi pove zgodbico o varanju čutov, ki jo je napisal neki nemški doktor in ki jo je bral v reviji »Urnschuu«, v deveti ali deseti številki lanskega leta. Močno se nm zdi, da je bila to deveta številka, ampak priseči da ne bi mogel, ker spomin in čutila varajo...
Ko je končal, sem vstul in potopil glavo v škaf hladne vode. Ustuvil sem se sredi kuhinje, pričel žvižgati kakor vedno, kadar se premagujem, in premišljeval, ali ne bi šel na hodnik spat.
Ko sem tako premišljeval, so se odprla vrata sosednje sobe. Prišla je mama z uro v roki in dejala mirno, kakor da je samo ob sebi umevno:
»Ustavila se je!«
Brat mi je hotel zopet predavati, kako da nas čuti le ne varajo vedno, pa ga je mama ustavila, češ kuj pa sedaj.
Mirko pa je smrčal in se blaženo smehljal ravno meni v obraz.
Očka se je oglasil iz sobe, du žepna ura še teče.
Mama od veselja skoraj zavrisne in gre brž po uro. Pogleda. Po! devetih. V hipu se spomni ,du je uro samo navila, ni pa naravnala kazalcev, ki so Bog ve koliko časa že stali.
»Ali ne bi šel na Glavni trg pogledat, koliko je ura?« se je obrnila k meni.
Prijelo me je obešenjuštvo. Zakaj pa ne?! Potem sem vprašal še očko, ali bi morda rad, da mu prinesem cigarete.
Oblekel sem se in odšel na Glavni trg. Električna ura je kazala tričetrt na pet.
Skoraj tekel sem domov. Nazadnje bo še res zamudil vlak. Pričelo me je skrbeti.
Ko sem prišel domov, sta bila očka in mama v kuhinji.
»Tričetrt na pet!« sem vzkliknil. »Zamudil bo!«
Vsi smo planili k postelji, kjer je smrčal Mirko. Da bi bilo še bolj slovesno, je še najstarejši brat vstul.
Očka je prijel Mirka za ramena in ga stresel. Ta je najprej nekaj zamrmral in se hotel obrniti na drugo stran.
»Mirko! Vstani!« sem zavpil.
»Tričetrt na pet!« je dodala mama.
Počasi je odprl oči, nas besno pogledal in vprašal, kaj ga budimo, ko pa vso noč ni niti zatisnil očesa.
»Vlak boš zamudil!«
»Kakšen vlak?«
»Za Zagreb!«
Jezno nas je pogledal in dejal, da ga nuj ne zufrku-vamo, saj ne gre danes v Zagreb, ampak jutri — v soboto. Potem se je obrnil, mrmral nekaj o neolikanosti in znova zadremal.
Mi smo pa stali krog postelje in se gledali.
Sodoben vonj.	Premalo!
»Čemu za zlomka drve oni dedci za njo?«
Kuj hočete, parfumira se lahko z bencinom.«
»Dinar, če te poljubim, teta? Kaj pa misliš. Dinar dobim za žlico ribjega olju.
&wm
mam
Damskoindijska otvoritev
(Berlinsko mojstrstvo 1940/41) Novvarra	Siimisch
1.	d2—d4	Sg8—f6
2.	c2—c4	e7—e6
3.	Sbl —c3	Lf8—b4
4.	Sgl—f3	........
S tein Niemcovičevein napevom so se v zadnjem desetletju odigrale premnoge mojstrske partije. Zadnja poteza belega je manj v rabi, a najbolj jo je zagovarjal Bogoljubov. Poleg drugih nadaljevanj (a3, e3) je tu najbolj v navadi Dc2, ki se zeli, da pozicijsko najskladneje ustreza. Kdor želi, da bi prišlo že po prvem kozarcu do pretepa, lahko igra Db3 I
4. ....... b7—b6
Zdaj preidemo v damskoindijske vode, v katerih so bitke skoraj vselej hude.
3. Lel—g5	Lc8—b7
6.	e2-e3	h7—h6
7.	Lg5—h4	Lb4Xc3
Beli je že izvrstno razvit in treba je priti do približno enake pozicijske moči, zato: hitimo za bežečim časom, menjajmo in mobilizirajmo! Res je sicer, da ima grupacija kmetov c3, c4, d4 svoje senčne strani, a iz prakse vemo, da je v njej skrite precej življenjske sile, da ne omenimo posebej kompenzacije, ki jo dobi beli v prosti b-liniji.
8.	b2Xc3	d7—d6
9.	Lfl—(13	Dd8—e7
10.	0—0	eb—e5
11.	Sf3—d2	g7—g5
Tako zgodnje ravsanje, ko še ni prišel niti do pravega razvoja, je za Samischa precej nenavadno. Zanašal se je na veliko rokado, ki je v taki poziciji (b-linija odprta 1) dosti tvegana; zanašal pa se je tudi na,— svoje znanje. Proti kakemu večjemu mojstru ne bi tako otvarjal, ker se mu ne bi dobro godilo. A tudi tu je le za las ušel!
12.	Lh4—g3	h6—h5
13.	h 2—h4	Th8—g8
14.	e3—e4	g5-g4 Sb8—c6
15. Ddl—e2		
16.	Sd2—b3	u7—a5
17.	a2—a4	Sf6-d7
18.	De2—e3	0—0—0
19.	Tfl-bl	Td8—e8
20.	c4—c5	
Beli pravilno začenja z razdiralno akcijo proti stisnjenemu črnemu taboru in oclpira svojima lovcema obetajoče strelne linije.
20.................. e?Xd4
21.	c3Xd4	d6Xc5
Po tem plesu pride kmalu iztreznjenje.
22.	d4Xc5	Sd7Xc5'
23.	Sb3Xc5	De7Xc5
24.	Dc3—f4	........
Črni je po središčnih izmenjavah zdaj hudo ogrožen.
24......... Sc6—b4 ?
S tem je hotel Siimisch ohromiti beli
pritisk. Nastavil je,past, ki pa jo je beli precej opazil. Če bi namreč beli zdaj igral Tel in skušal torpedirati c7, bi prišlo SXd3 in beli bi bil ob vse nade. Zato je beli kur presekal gordijski vozel:
23. TblXb4!	a5Xb4
26.	Tal—cl	Te8—e5
še najboljše. Na De5 bi beli igral DXf7 in grozil TXc7-j-.
27.	TciXc5	Te5Xc5
28.	e4—e5	.......
Bolj preprosta pot do zmage je bila DXf7. De6+ v kombinaciji z Lb5.
28......... Tg8—d8
29.	Ld3—f5 +	Kc8—b8
30.	Df4Xb4?	.......
Huda napaka! Beli je najbrž bil v dvomu, če bo s svojim napadom prodrl, zato je hotel prej odstraniti sitnega b-kmeta in počakuti, da se bo črna pozicija polagoma zrušila. Spregledal ie, da mu ie kralj v nevarnem položaju, ko mu črni kmetje ne dajo izhoda, na prvi liniji pa preži zloben napad prostih trdnjav v zvezi z lovcem daljnostrelcem. Beli bi moral igrati f3. Zdaj pa pridrvi nevihta!
30......... Tc5—cl +
31.	Kgl—h2	Td8—dl
32.	Lg3—f4	Tdl-hlf
33.	Kh2-g3	......
Na videz je zdaj vse rešeno, črni je postrelil svoj smodnik. Toda belemu je sapa zastala, ko je črni potegnil:
33......... Thl h3 + I!
34.	g2Xh3	Tel—gl -j-
35.	Kg3—h2	Tgl-hl +
36.	Kh2—g3	ThlXh3 mat.
Beli bi	se lahko zjokal, da je z eno
samo nepremišljeno potezo zapravil priliko, da bi svojega velikega nasprotnika podrl. Nauk te zgodbe je: kdor stoji, naj gleda, da ne pade. Kadar so mojstri v škripcih, se stalno trudijo, kako bi prišli do večnega šaha ali nasprotnika zvabili v zlobno past.
Niemcovičeva obramba.
(Igrana po telefonu 12. I. 1941) Alatorcev — Ragozin
1. d4, Sf6 2. c4, e6 2. Sc3, Lb4 4. Dc2, d5 5. e3, c6 6. a3, L:c3+ 7. D:c3, Sbd7 8. Si'3, 0-0 0. Le2, De7 10. 1)3, Se4 11. Dc2, e5 12. c: d, c:d 13. Lb2, e:d 14. L:d, Sdc5 15. b4, Se6 16. Ld2, b6 17. 0—0, Lb7 18. Taci, a5 10. Db3, Tfd8 20. Tfdl, a4 21. Da2, Tdc8 22. Le5, Sdb 23. L:d6, D:d6 24. T:c8 4-, T:c8 25. Lb5, d4 26. S: d4, S:d4 27. e:d, Lb5 28. De2, Lb3 20. Tel, g6 30. De3, Dd5 31. L»6, T(18 32. h3, D:d4 33. D:D, T:D 34. I,b5, Kg7 35. Tel, T d5 36. Lc6, Td2 37. Tal, Kf6 38. Lb5, Ke5, 30. Tel -f, Kd4 40. Te3, f5 41. h4, h6, 42. _g3, Tdl + 43. Kh2, Ld5 44. g4, f4 45. Td3-j-, T:d3 in beli se je vdal.
Glede rešitve problemov, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej str. 162
Problem št. 43
1. N. Easter
a bedela ti Beli mutira črnega v dveh potezuh.
Problem št. 44
A. Keirans
abcdefgh
abcde fgh Beli matira črnega v dveh potezah.
Problem št. 45
C. J. Morra
abcdefgh
abed e f g h Beli matira črnega v dveh potezah.
»Vse kaže, da si je vbrizgnil precejšno količino hidro-cianove kisline naravnost v žilo levice«, je dejal policijski zdravnik dr. Kalan detektivu Hribarju, ko sta preiskovala mrtvega Tavčarja. »V takem primeru nastopi smrt skorajda v hipu.«
»Hudo mi je«, je razlagal dr. Mlinar detektivu. »Tavčar je bil moj bratranec. Po ženini smrti je ostal pri meni. Žal mi je, da nisem imel zdravil varno pod ključem, ko je bil ves zmešan po izgubi drage mu žene. Da si bo v moji odsotnosti vbrizgal strup, pa ne bi nikdar verjel.«
Skrivnostna smrt
^asi
Dr. Mlinar je detektivu pojasnil, da se je Tavčar teden dni pred smrtjo z ženo peljal v avtomobilu na sprehod. Tavčar je bil sicer previden vozač, toda v pomenku z ženo je bil le za hip nepreviden, pogledal jo je in vprašal, kam bi šla zvečer — in že je bila strašna nesreča tu.
Od strani je nenadoma pridrvel drug avtomobil in strašno sta trčila. Gospa Tavčarjeva je bila takoj mrtva. Tavčar pa si je le zlomil roko in pretrpel hud živčni pretres. Ko je videl, da je žena mrtva, je postal histeričen in bilo se je bati, da bo živce docela zgubil.
»Tako je slabel, da sem ga pregovoril, naj ostane v moji hiši. Skušal sem ga potolažiti in krepiti, a vse zastonj. Ko sem se vrnil od nekega bolnika danes, sem ga takole našel. Bil je mrtev. Takoj sem vas poklical,« je mirno končal dr. Mlinar.
Detektiv Hribar je opazil, da se betič brizgaljke bolj težko premika noter in ven. Pregledal je še zavihani rokav in zapestje na desnici. Nato je kratko in rezko rekel: »Vaš bratranec si ni sam življenja vzel. Bil je umorjen!« Dr. Mlinar je prebledel.
Zakaj je bil detektiv prepričan, da gre za umor?
Reševalcem, ki bodo to kriminalno uganko pravilno rešili in svojo rešitev z dokazom podprli, bo žreb poklonil tri polnilna peresa. — Rešitve pošljite do 15. aprila 1941 na: Uredništvo »Obiska« (Uganka), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
Glede rešitve kriminalne uganke v 5. številki glej stran 162.
3.
n ih ur ima vsak vražji dan!« Hudobec je malo pomislil, nato pa pristal. »Bedast hudič!« si je mislil Pi-pec. A bridko se je motil. Samo trikrat je most prekoračil, potem pa ni imel nobenega beliča več v žepu. Sicer mu je hudobec vsakokrat podvojil vsoto, ki jo je Pipec imel v žepu, toda potem ko je vsakokrat dal 24 dinarjev, je bil na koncu suh. — Ali veste, koliko dinarjev je Pipec imel v žepu spočetka?
4.
Pepe Pipec — pozabljivi Pipec (njegov oče je bil profesor!) — je nedavno šel na kratek sprehod. Najprej je šel malo k..., potem pa malo na ..., nato naprej v ... in tedaj se je spomnil... pa se ves jezen še enkrat odpravil na...; nazadnje se je pa spet zadovoljno vrnil domov.
Kaj vse je Pepe Pipec doživel, je risar upodobil na devetih slikah. Slika I. stoji prav. Drugim je risar dal napačne številke. Spravite slike v tak red, da bo kaj smisla v Pip-čevih prigodah!
2.
Sredi bajerja raste lokvanj, lepa, osamela vodna cvetka. Dan za dnem podvoji svojo velikost (seveda le v uganki!). — Natančno po dvajsetih dneh je vsa površina bajerja pokrita z lokvanjem. Recimo, da je bajer čisto okrogel, prav tako okrogel pa tudi lokvanj. Po kolikih dneh je pol bajerja pokritega z lokvanjem?
Pepe Pipec je junak od potnih nog do plešaste giave. Zadnjič so ljudje po Kurji vasi raztrobili, da na mostu onstran vasi hudič straši. »Če je res hudič, potem ga bom potegnil,« je rekel Pipec in se odpravil k mostu. Res je srečal hudobca. Ni se ga ustrašil. »Hudič,« je rekel hudiču, »narediva kupčijo, če si vražji!« Hudobec si je zadovoljno mel roke in prikimal. »Poglej! Tolikokrat grem čez tvoj most. Če mi boš vselej, ko bom prekoračil tvoj most, podvojil vsoto v žepu, ti bom dal 24 dinarjev — kolikor hudob-
Ali imate dober čut za »zveze«? Ne, ne! Ne mislim »dobrih« zvez, ki jih iščejo koristniki, pluzilci in plezalci za službicami, marveč za preproste, stvarne zveze! Tu nam je risar načrtal kup predmetov, stvari, ki jih vsak pozna. Levo in desno od črne črte ločnice je nari-
Slika ti kaže celo vrsto stvari, a nikjer ni nobene osebe. Koliko ljudi pa je skritih?
sal po devet predmetov. Vsak predmet na levi ima svojo zvezo na desni. Ne dajte se zapeljati po številkah! Ključ na pr. nima nobene zveze z ustnikom za cigare, to sami veste. No, torej pokažite svoj smisel za zveze, za prave poštene zveze!
Glede rešitve ugank, imen reševalcev in razpisa novih nagrad glej stran 162
Rešitve ugank in šahovskih problemov v 3. številki:
Rešitev ugank v številki.
1.	Poveljnik je imel docela prav, ko je letalce pred odhodom svaril, naj ne letijo prenizko nad ognjeni kovini žrelom. V plinu in dimu, ki se vije iz žrela, ni niti trohice kisika. Letalski motor pa rabi v pogonu kisik, da lahko »diha«. Če kisika ni, se motor ustavi. Ako bi torej letalec letel prenizko nad žrelom, bi bil prisiljen pristati, kar pa je zaradi razdrapane in divje zemeljske skorje okrog ognjenika nemogoče, če noče letalec sebe in letalo postaviti na kocko.
2.	James Collins je nočnega čuvaja odpustil iz službe, ker je ponoči lepo spal in sanjal, namesto da bi budno stražil imetje avtomobilske tvrdke. Zato mu je tudi podelil lepo nagrado 20.000 dolarjev, da ga službena odpoved ne bi preveč bolela, ker mu je ravno z nemarnostjo v službi rešil življenje.
3.	Šest motoristov se odpelje hkrati. Po 60 km poti porabijo ves bencin, ki ga ima vsak v motorju. Nato pet motoristov napolni motorje iz zaloge, ki jo ima prvi v bencinskih škatlah. Prvi motorist se vrne v mesto, ostalih pet motoristov pa nadaljuje pot proti zelenici. Po nadaljnjih 60 km poti so motorji spet prazni in drugi motorist žrtvuje svojo zalogo. Z eno škatlo napolni svoj motor, s štirimi pa motorje štirih tvarišev, eno pa si pridrži še za rezervo ter se prav tako vrne v mesto, medtem ko štirje motoristi gredo proti cilju. Po 60 km poti se spet lotijo zaloge tretjega vozača, ki ima za pot domov še dve polni škatli bencina, potem ko je napolnil svoj motor. In tako gre ta zgodba lepo naprej, dokler ne bo zadnja škatla porabljena. V zelenico dospe le en vozač. Ta prinese tudi poročilo. Torej noben motorist ne ostane v puščavi.
4.	Prva putka dobi 18, druga 20, tretja pa 22 zrnc.
Vse uganke so pravilno rešili.
Časar Vinko, Gančani p. Beltinci; Knafeljc Tine, inž. Prezelj Marjan, oba Ljubljana; Jeglič Vida, Kadeče; Štukl Jakob, Škofja Loka; Joško Seher, Senovo p. Itajhenburg.
Manj kot štiri uganke so pravilno rešili:
Ogrin Nace, Rog. Slatina; Prešeren Slavko, Tržič; Trebše Alojzij, Zidani most; Kozar Lojze, Turnišče; Skaza Danica. Šoštanj; Jelovčan Angela, Martinvrh; Berčič Vinko, Mernik Janko, Boncon Josip, Korene Henrik, Šaeer Jože, Frakelj France. Kat. akad. društvo »Danica«, vsi Ljubljana; Gams Alfonz, Knjaževac; Klinar Valentin, .Jesenice; Strupeh Tone, Mokronog; Bajželj Ada, Celje; Vi tri h Franc, Krmelj Matevž, oba Kranj; Stanko Fon, Radovljica; Pečovnik Janez, Sv. Pavel pri Preboldu; Virant Silva, Celje; Demšar Volter, Velenje; Bučar Mici, Logatec; Dolinar Ferdo, Berčič Stanko, oba Maribor; Recek Franc, Anton Bole, Jan Lovre, Otilija Moder, vsi Ljubljana; Bole Mara, Brezje; Keržan Ivan, Mengeš; Vončina Karel, Ljubljana; Ahac Ivan, Blaž Perbil, Dobovičnik Minka, vsi Velenje; Videnšek Ana, Ljubljana; Marinku Turnšek, Sv. Peter v Sav. dol.; Rado Brezovec, Železniki; Veršič Mihael, Veržej; dr. Hawlina, Ljubljana; Završnik Janez, Veržej; Kovič Jože, Ljubljana.
Nagrado so dobili:
1.	Joško Seher, Tolstoj: Ana Karenina.
2.	Jeglič Vida, Radeče: Dorgeles, Leseni križi.
3.	Časar Vinko, Beltinci: Gide, Ozka vrata.
4.	Jelovčan Angela, Železniki: Streuvels, Hlapec Jan.
f>. dr. Havvlina H.. Ljubljana: Jammes, Gospod Ozeronski.
6. Berčič Stanko, Maribor: Deledda, Golobi in jastrebi.
Za reševalce v tej številki imamo te-le nagrade:
1. Tolstoj: Ana Karenina; 2. Dorgeles: Leseni križi; 3. Gide: Ozka vrata; 4. Streuvels: Hlapec Jan; 5. Jammes: Gospod Ozeronski; 6. Deledda: Golobi in jastrebi.
Za prve tri nagrade pridejo v poštev le tisti, ki bodo rešili vse uganke, za ostale pa vsi drugi, ki bodo rešili vsaj tri.
Rešitve pošljite do 15. aprila 1941 na: Uredništvo »Obiska« (uganke), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
vaj pa je izjavil, da je ponoči stalno v kratkih presledkih hodil mimo pisarne in budno stražil, a ničesar opazil. Detektivskemu nadzorniku je bilo seveda takoj jasno, da se je nočni čuvaj lagal. Na vsak način bi bil moral opaziti luč.
Detektivski nadzornik ga je s tem takoj zmedel in čuvaj je končno le priznal, da je vstopil v pisarno s ponarejenim ključem, a niti pomislil ni, da bi moral spet ugasniti luč.
Pravilno so sklepali:
Fon Stanko, Radovljica; Mernik Janko, Semenič Milan, Koukolič Ludvik, vsi Ljubljana; Jelovčan Angela, Martinvrh; Kozar Lojze, Turnišče; Završnik Janez, Veržej; Stukl Jakob, Škofja Loka; Vitrih Franc, Kranj.
Nagrado so dobili:
Završnik Janez, Veržej (Marijanišče); Semenič Milan, Ljubljana; Fon Stanko, Radovljica.
Rešitev šahovskih problemov v 3. številki.
V zadnji številki smo prinesli dva problema, ki jih je sestavil S. Loyd, »ugankarski kralj«, kakor so ga imenovali. —
S.	Loyd je bil eden najbolj bistrih problemistov, kar jih je svet videl in ravno letos obhajamo stoletnico njegovega rojstva. Rodil se je 30. januarja 1841 v Philadelphiji, v Ameriki. Ko je imel 14 let je zgradil prvi problem, nato je v šestih letih sestavil na stotine silno duhovitih in deloma zelo zamotanih šahovskih ugank, s katerimi je zaslovel po vsem svetu. V starosti 20 let je spet prenehal s sestavljanjem problemov, navzlic temu pa je v teh mladostnih šestih letih spravil v svet toliko neprekosljivo lepih mojstrovin, polnih genialnih zamisli, zvitosti in dovtipnosti. da bo vselej veljal za enega največjih problemisto-v sveta.
Naša dva njegova problema sta sicer stara, a zelo malo znana. V njih najdemo precej značilnih potez Loydovili bogatih domislic.
Problem št. 40: 1. Dhl—h8!
Na 1----Kg3 2. Dh4+!
Na 1. . . . Kel 2. Sdl! in neogiben mat v tretji potezi. Majhna, mična kompozicija.
Problem št. 41: 1. Sd5—1>4!
Če se malo utopiš v celotno kompozicijo, prideš kmalu do zaključka, da ti je le treba skakača na d5 nekam premakniti, na njegovo mesto pa postaviti lovca, ki bo vezal trdnjavo na e6 in mat bo neogiben. Misel je prava, samo — kam naj postavimo skakača!! Če igraš n. pr. 1. Scftt, bo črni odgovoril 1.... glL!f in je po 2. Ld5 pat. Pravilno je le 1. Sb4!, kajti zdaj ima črni po 1. ... glL 2. Ld5 nujno potezo 2. 'kKA-	° a<,<!
Vse drugo je dosti lahko. — Zelo m
. . . cb4: in je po 3. Sd6 mat. uhast in odličen problem.
Problem št. 42: 1. Sd5—e3!
Na 1. . . . Ld5 2. Del Na 1. . . . Sbd5 2. Tbl Na 1. . . . Tac6 2. Tal
Na 1____Dd5 2. Dh8
Na 1. . . . Sed5 2. Th7
Na 1____Tec6 2. Dh3
Na 1____ e4 2. Th5.
Problemi so bili tokrat spet tako zamotani, da ni nihče pravilno rešil vseli. Po predlogu nekega našega prijatelja in naročnika Iz Celja pa bomo odslej nekoliko spremenili pogoje žrebanja tudi za šali iste. Za prvo nagrado bodo prišli v poštev vsi tisti, ki bodo rešili vse probleme, za drugo vsi, ki bodo rešili dva, za zadnjo nagrado pa oni, ki bodo rešili vsaj en problem.
Torej ostanejo razpisane nagrade:
1. Streuvels: Hlapec .Jan; 2. Keller: Cvet naše vasi; 3. Bra-ckel: Cirkuški otrok.
Urednikova torba: K. L. T.: Rešitve 2. številke sem vrgel v koš. Zato ne vem, ali je bilo Vaše pismo tudi med njimi ali ne. Ker pa ste kriminalno uganko rešili, bi sklepal, da je bila tudi rešitev ugank priložena. Zdi se mi, da ste morda imeli manj sreče pri reševanju in da niste prišli v poštev za žreb, ker ste imeli premalo ugank pravilno rešeni h. Možen je pa tudi vzrok, ki ga sami navajate.
Rešitev kriminalne uganke v 3. številki.
Prva podoba kaže, (hi sta bili v pisarniških vratih vdelani motni šipi in da je električna luč svetila na hodnik. Nočni ču-
Kešltvfe pošljite do 15. aprila 1941 na: Uredništvo »Obiska« (šali), Ljubljana, Kopitarjeva 6.
Urednikova torba: G. J. Š., Lj: Vaš novi tripotezni me je zunimal. Ne da bi pogledal Vaše rešitve, sem kmalu ugotovil, tla je rešljiv v dveh potezah. Ključ: 1. Se3—c4, nakar grozi mat na a5, e5, ali če črni skakača vzame, mat na 1’3 ali a4; kakor sem pozneje videl, navajate tudi Vi to rešitev v neki varianti. Torej ga bo treba popraviti. Vaš ključ je brez dvoma prav lej). V navedenih variantah pa ima črni še izhod, ki ste ga nemara prezrli. Na 1. Tg5 igra črni lahko 8Xe3 in nato na 2. Dd8 Lf5-H -- Vsa zgradba pa je mična in bi se splačalo problem popraviti, upoštevajoč opombe, ki sem jih pri naglem pregledu ugotovil.
Naročnina: za celo leto Din 72'—, za pol leta Din 38'—, za četrt leta Din 20‘—, posamezna številka Din 7 — ; za inozemstvo celoletno Din 100'—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani,
Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman.
»Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. — Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer.
Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič).
Ah .
J Veku j
citati
1.	NORMA SHEARER
2.	RITA JONSON
3.	JOAN CRAWFORD
4.	MAUREEN O' SULLIVAN
5.	RUTH HUSSEY
(Foto Metro - Goldwyn - Mayer)
omm