Sosedu na pot Priznam, dragi bralec, da ne vem, kateri pisarski čevelj bi najprej obul. Naj­ boljše bo, da se pred skokom v neznano primeva za roke ob prizoru iz zaliv­ skega vsakdana. Kot stara znanca sediva na majavi klopi pod belim gabrom, reva se cvre na poletnem soncu, prgišče streh med paštni, flišasto drobljenje navzdol, robovi, ne le kraški, kamor se obrneš, grmičje sivke, oljčni osamelec v krempljih robide, stolpi apnenca in radijskih frekvenc, v glavnem baredi, zaplate neobdelanega, ki ne sodijo v ta konec, kos vinograda, ki se v senci univerze steguje za žarki, orlovsko gnezdo po imenu Ferlugi, istoimenska ribja gostilna, se ve, da je slovenska, v kraju brez imena nad mestom, ki nima miru in ga ne vrača. Odpirajoči pogled, ki velja tisoč in eno besedo, širi se kot prvo pomladno sonce, grize v misel, mozeg gloda, razpenja lovke čez griče in rtiče, prekucava se čez meje, nezadušljiv in nevzdržen. Glej, dobesedno stojiva na Jadranu, z desno nogo na Škornju, z levo na Balkanu. Za hrbtom celina. Tri države, strmi, vedno preozki vogali, mreža zaparkiranih uličic, drevoredi brez dreves, stopnišče, hladna ograja, vonj po mačjem scanju, kamor se obrneš, zaledje, ki se igra skrivalnice, kot bi z dovolj varne razdalje kukalo skozi straniščno okno. Eno samo obmorje. Evropskost brez meja. Kdor je pozabil, kakšna je videti Evropa – začenši 3 Sodobnost 2024 Foto: Jože Suhadolnik/Delo Jernej Šček Na štiri kavarniške oči Esej s slovenskega zahoda Uvodnik z evrovoditelji –, naj tukaj postane. Na uvodnem razgledišču in v križišču strani, ki sledijo. Prizor nas bo spremljal po dolgi, na trenutke strmi bralski poti, polni okljukov in ključev, tudi oklepajev, ki pa vsi stremijo k enemu: hoditi po brezpotjih soseščine, tam, kjer je najbolj zaraščeno, da bi ugledali star, pradavno skupaj zabiti klin. Knjižna spodbuda k iskanju, odpiranju kulturnih prehodov v smeri zrelega sobivanja s sosedom, navzven, in enot­ nega slovenskega prostora, navznoter. Za to gre, da bi s papirnatih strani znali sestopiti v brezmejno stvarnost – predrugačeni. Predstavljajte si stara znanca, ki se že dolgo, predolgo nista srečala. Usedeta se za debelo kamnito kraško mizo, da bi prisluhnila pripovedim dru gega, iskreno želita slišati, kaj ima drugi povedati o sebi in tebi. Ko od padejo krivi nameni, se v imenu medsebojnega sluha prav rado zgodi, da sogovornik ubesedi tisto, česar sam ne zmoreš. Sovraštva se lahko otrese mo le, če priznavamo bolečino drugega, pravi antropologinja Katja Hrobat Virloget. Če v njegovi bolečini začutimo svojo, je škoditi drugemu isto kot škoditi sebi. Včasih se to zgodi zavestno, drugič se pač zgodi, vsakič znova soočenje sosedskih stališč in pogledov. Enkrat se ujamemo, drugič razha jamo, nič narobe. Soudeleženi pravila igre poznamo in za­ vestno spreje mamo: tem bolj zmerna in spoštljiva je pogovorna oblika, toliko bolj lahko divje vsebine zavihrajo. Pomembno je, da utemeljujemo. Z vsakim debatnim korakom se Slovenci konstituiramo kot enakovreden sogovornik. Kulturno korakamo v smeri zrelega – ne hlapčevskega – med­ sosedskega prijateljstva. Kjer smo to dosegli z dolgimi, morda predolgimi simbolnimi koraki, kar je doslej razumelo tržišče, mora predelati še kul­ turniška in splošna javnost. V imenu visoke kulture postane sobivanje vrednota in vrednost za vse, ki živimo in delujemo na jezikovno in etnično stičnih prostorih. To besedilo govori dva jezika, čeprav se bere slovensko, to je pregrešna, črviva misel, ki sanja o jadranskem prerojenju slovenstva. Kmalu ti bo jasno, dragi bralec, da imam rad oklepajčke, stranpoti, ka­ pilarne odvode, ki zgoščajo debatno snov, jo medijo z razdalje in s tem pomagajo, da bolje vidimo od blizu. Kar je bistveno, vedno nastaja na ro bu. V razredu postane zanimivo šele, ko pogledamo čez predpisano snov. Kot v (dvo)govoru, na robu družbe, javne sfere, onkraj institucionalnih okvirov, v poklicnem in osebnem. Življenje postane bogatejše, da, celo podaljša se, raztegne, vzvalovi, ko zna človek razbrati, kar priteče mimo dragoce nega, pa čeprav takšno ni videti. Ljudje, ljudje so zanimivi! Takšni in drugač ni, še najbolj drugačni, po možnosti boljši v tem, da te imajo kaj naučiti. To me najbolj zanima – nova človeška spoznanja. Kot kakšen Vitru vij sem razpet na vse strani, ker me na vse strani razpenja. A  nadejam se, v svojem pisanju 4 Sodobnost 2024 Jernej Šček Na štiri kavarniške oči skozi vsakdan, napredovati z jasnim in negibnim sre diščem, ker vedno in povsod govorim le eno – o človeku, o vsem, kar je človeškega, torej doma­ čega. Bom kdaj izplezal na vrh večne plavtovske enigme? 1 Zdravilna moč dialoga Na Velikem trgu pred občinsko palačo, nedaleč od stebrnega kipa Karla VI., najbolj zaslužnega Tržačana vseh časov, stoji vodnjak štirih celin. Cooka še ni bilo v Avstralijo. No, to smo tržaški Slovenci za čezmejce: peta celina, ki jo šele odkrivamo. Mi, vi, oni, kdo? Skozi nas pa mogočnega, (nemalo)kdaj utrujajočega, na trenutke nemogočega, pa vendar neizčrpno dragocenega soseda. Slovenija o Italijanih ne ve ničesar. Obratno podobno. A začnimo pri nas. Slovenci se ne oziramo na zahod. Slepi za vse, kar so pred poldru­ gim tisočletjem videli tisti, ki so v sledi za krajem, kjer ajda zori, naposled sto pili na Nanos, Strabonov Mons Ocra, in pod sabo zagledali lužo. Megle­ no, grozotno, razvlečeno prikazen, ki se ji ne da upreti. Gremo do nje, do našega Atlantika, kot slovanski thoreauji na zahod, v milo zavetje Jadrana. Ne, Slovenec teh arhetipskih prizorov ne prepozna več za svoje. Du­ hovne sestavine zgodovinsko črpa iz germanskega prostora, danes jih nekritično požira iz anglosaškega, prej bi rekel ameriškega, na italijanski svet pa prezirajoče ali pač podcenjujoče gleda zviška. Nanj se spozna kot zajec na boben. Duhovno polje med Sredozemljem in celino je bilo sredi 15. stoletja, če rečem izzivalno, bolj pretočno kot danes, v Evropi brez meja – tako rekoč. Tržaški škof Enej Silvij Piccolomini, “il Toscanaccio”, je, preden bi zasedel Petrovo stolico, hodil na vizitacije po kraških vaseh ob boku Tilna Kontovelskega, tako si ga vsaj predstavlja Rebula, ter se od Dutovelj do Predjame srečeval s tem “krotkim narodom”. 2 Na dosegu roke je gradbeni material, da na novo tlakujemo stoletne karavanske poti in sprostimo človeške tokove na relaciji vzhod­zahod. Morske valove, da osolijo celino, in celinske vetrove, da prepihajo morje. Nekoč, ne tako 1 Plavt: Amfitrion IV, 2. 2 “Slovenovi sinovi so medlo in mehko, ritkasto ljudstvo,” se je sprožil Tilen. “Iz plemena ga je treba vzgajati v narod. Vzgajati ga je treba k možatosti in pokončnosti. Vzgajati ga je treba k smislu za politiko in za Evropo. Nad to izmedlelo ljudstvece je treba iti s Staro zavezo. S konji Juda Makabejca!” / (…) “Proti čemu oziroma za kaj si pravzaprav ti?” je vprašal Enej Silvij iz nekakšne hudomušne razdalje. / “Proti čemu? Proti samoti. Proti ritkavosti. Proti brezspolno­ sti. Za prijateljstvo. Za ideje. Za nočne diskusije. Za da­da in ne­ne ob dobrem vinu! Pa tudi za sonce. Za Kontovel. Za vstajenje!” A. Rebula: Zeleno izgnanstvo. Slovenska matica, 1981, str. 386. 5 Sodobnost 2024 Na štiri kavarniške oči Jernej Šček davno tega, si od Trsta do Krakova potoval brez potnega lista. To je bila naša Evropa, izgubljena za stoletje, ki zdaj čaka novih pustolovcev. In vendar Slovenec iz leta v leto bolj množično obiskuje Škorenj, počit­ nikuje od Sicilije do Apulije, smučarsko oblega Dolomite, polni letališča. Bere iz vodnikov, odkriva toplo vodo. Ne zna pa potrkati na vrata tistim, ki na pragu dveh svetov živimo vsak­dan. Kar je tu čez preživitvena nuja, tam čez velja kot lanski sneg. Drug za drugega ne vemo. Pljuča in srce, v preskakujočem valčku. Eni se ne vračamo domov, tu (tam) smo doma. Po navadah, mislih in vrednotah večkrat bliže Italijanom, v narodnem čutenju in zavedanju pa (marsikdaj) bolj Slovenci od (mnogih) vnanjih Slovencev. Ta knjiga nastavlja dvojno ogledalo: na relaciji Slovenija­ Italija ter Slovenci (iz Slovenije) in Slovenci iz Italije. Da besedičijo, so površni, nenačelni, vetrnjaški, grabežljivi imperialisti, podjetniški individualisti, mehkužci, pravimo mi. Da zamujamo v kulturi, požiralci otrok, preprosti kmetje, predvsem pa majhni, nezaznavno nepomembno majhni, pravijo oni. Za ene smo, za koga že?, “slovensko govoreči” Italijani à la Battistuta, mandolini, paštašuta in tortelini – strogo brez dvojnih črk in z napačnimi naglasi –, za druge nedvomno Italijani le zato, ker (od včeraj) bivamo v Italiji. Mi za vas Taljani, vi za nas Jugi. In ideološko pregrajevanje: primorska medvoj­ na travma z imperialno sosedo, ki nas je potujčevala z Dantejem, zatem podcenjevanje socialistične Jugoslavije, češ da če (vojaško) udarimo, smo v nekaj dneh v Milanu. Danes pa egiptovska tema potrošniške kulture, ki potuje, kupuje, konzumira, a oríganu še zmeraj reče origáno. Takšne in podobne zaprašenosti nosimo in prenašamo, pletemo in voz­ lamo, podžigamo hote ali nevede. Predsodki do drugega še največ povedo o nas, ki jih nereflektirane prenašamo naprej. Ne, pregrade med sosedoma ni dvignila železna zavesa niti fašizem pred tem; že pod cesarstvom se je Franc Jožef učil poklica ob Radetzskem pri Solferinu, sredi Padske nižine. Spor med italijansko in avstrijsko narodno kulturo, in z njo posredno slo­ vansko, je vpisan v kri Zgornjega Jadrana. Kolektivni predsodki so zrasli v travme, ki so transgeneracijski problem: na nas, tretji in četrti generaciji, je, da jih premišljene zaznamo, pregnetemo, premostimo. Esejsko pisanje (esejevanje) o jadranskem pretakanju kultur se očitno tiče tudi nas, vseh nas, ne le tistih, ki kličemo (vpijemo? moledujemo? obupujemo?) pod grad iz zaliva, temveč nas nas, kar nas še je, vas vas, prav zares. Kako na Slovence gleda oceanski zahodnjak? Nikakor ne banalno vprašanje. Odgovarjamo brez manifestov. Iz notranje potrebe. Ker tu živimo. Ne učbeniško, čisto zares, na svoji opečeni, žuljavi koži, žive, ne neme priče drsenja naše usode na zahod. 6 Sodobnost 2024 Jernej Šček Na štiri kavarniške oči V meni se oglaša nasnemani glas skupnostne vesti, debela in zamaščena, sajasta plast šmira. Da ti zavedni Slovenec, za kakršnega se imaš, posveti prvenec italijanski kulturi? Sram te bodi. Slovencem poješ slavospeve o Italiji in Italijanih, domoljubje pa takšno! Mar ne bi raje v italijanščino pretakal, kar je našega? Morda to že počnem, posredno. Predvsem pa, slavospevov nikar. Ne junakov ne mučencev. Zrel dialog. In zgled. Mnogo zaslužnikov Italijanom odpira oči za slovensko besedno umetnost. Tu je še ogromno storiti. Prevodni izzivi, založniški podvigi, javni dogodki, kulturna politika. Kaj pa, če je čas za prvoosebno soočenje? Za to, kar so doslej zmogli redki razsvetljeni duhovi. Sami, narobe razumljeni, izolirani. Čas, da se usedemo za omizje, ki šteje? Na kocki je soočenje z najhujšim zgodovinskim sovražnikom vsaj primorskega slovenstva, tistim, ki nas je predvčerajšnjim skušal izbrisati iz zgodovine. Ni mu uspelo. Zdaj smo tu, nepotopljeni, da obrnemo stran. Dovolj imam(o) kuhanja na pari pretekle­ ga stoletja. Obračam stran in stopim korak naprej, ker zmoremo zrelo pogledati nazaj. Ne, ne eni ne drugi nismo, preprosto zato, ker smo hkrati to in več. Nisem zamejec. Niti Italijan, ki “tako lepo poje” slovensko. Slovenec sem, ampak tržaški. Romansko zveneči. Slovenec, ki nosi križišče v sebi. Potegujem se za domovinsko pravico slovenstva v zalivu, pravico biti in ostati ob morju, kot poldrugo tisočletje doslej. Kdor domovino zamenjuje z matico, igra igro tistih – fašisti in Osrednjeslovenci na istem bregu –, ki pravijo, vrnite se, od koder ste prišli, domov čez “včeraj” zarisano mejo. Ne, niso je postavljali domačini, za mizo mednarodne diplomacije se riše naša manjšinska usoda. Seveda se je premikalo vse, tudi ljudje, toda eni so ostali. Zato ponavljam: nikamor ne grem! Preganjati nas “domov” je isto kot Moskovčanu zabrusiti “Pojdi, od koder si prišel”. Od kod, izza Karpatov!? Pa pojdimo na bralski sprehod po “dobri Italiji”, po zaraščenih sledeh humanistov, ki so zahodno kulturo prevalili v novoveško modernost. Moji sogovorniki so renesančniki našega časa, novodobni piccolominiji, alber­ tiji, manettiji, picoti, salutatiji, landini, vergeriji, campanelle. Misleci, ki prelamljajo čas, ker nekaj premaknejo v sebi, in širši skupnosti pomagajo preseči predsodke in travme. Na relaciji odnosov med Slovenijo in Italijo obstaja stvarno neprekoračljiv problem – količinski. Slovenci smo za Itali­ jane kot “milni mehurček na robu oceana”, če Rebulovo jacigsko epopejo primerjam z rimsko. Kar je zanje obrobna zgodba, ena od ničkolikih, je za nas nepogrešljivo, celo državotvorno poglavje. Zato so italvjuji, kot po­ govorno imenujem dialoške cvetke, lanskega avgusta zraščene v cvetnik 7 Sodobnost 2024 Na štiri kavarniške oči Jernej Šček Kavarna Italija (Založništvo tržaškega tiska, 2023), celo bolj pomembni za nas kot za zahodne sosede. Da snamemo plašnice, storimo, kar je v naši moči, da presežemo z manjvrednostjo ožiljeno zagledanost vase, prek soočenja – na štiri oči – z oceanom tam čez. Kavarniški prvenec, na katerega se tu esejsko sklicujem, uteleša stičnost in nestičnost slovenstva in latinstva, vedoč, da je njegov vsebinski in spo­ ročilni domet vseslovenski. Da z domačega obrobja spregovorim osredju, da Slovencem tržaški Slovenec spregovori o Italijanih. Pokukati skozi okno na zahodu odpira oči v luči zrelega, odprtega, demokratičnega držav­ ljanstva. Proces, ki ga je uspešno spodbudila stota obletnica Narodnega doma, dokazuje, da zmoremo z obrobja koristiti osredju, takšni, kot smo, tukaj, kjer smo. Vsem bi koristilo, če bi priznali in presegli samozadostnost prestolnice, ki pa za to ni (vedno, povsem) kriva sama. V “mali Švici” bi težko bilo drugače. Prestolnice so simbolna mesta. Moja so takšna: Avber kot kraške Atene, Celje kot štajerske Firence, Škofja Loka kot kranjski Bruneck, Piran kot primorske Benetke, Emona kot slovenski Rim? Narod brez (priznavanja, poistovetenja, ljubezni do) svoje prestolnice ne more – kaj ostane Italijanom brez Rima? V moji Kavarni si vzame besedo drugače, romansko zveneče, čuteče in misleče slovenstvo. Nazaj v mesto, do srede mostu Povejmo z besedami Rebulovega junaka Silvana Kandora, ki se sprašuje, kam postaviti junaka svoje povesti Jerneja Jerobnika: na deželo? “Veš, važno je mesto. Za Slovence je važno mesto.” 3 Da znamo Slovenci živeti tudi meščansko, to je dodana vrednost tržaške izkušnje. Tu razmišljamo meščansko tudi podeželani, že stoletja. Mesto na vseh področjih sonči in senči širše zaledje, vleče in odbija, bodri in straši obenem, strah pred mestom, ki vse požira vase. Občutje tuje domačnosti, če povem s posrečeno sintagmo Igorja Škamperleta. Kandorjev paradoks iz Rebulovega Senčnega plesa se ponavlja v liku Rudija Lebana iz Pahorjevega Mesta v zalivu. Ali je Trst požiralec Slovencev (mangiasloveni)? In vsa (gostujoča) drža­ va ter njeni ljudje z njim? Zgodovinsko težko zanikamo: mestno življenje raznaroduje, pa ne le nas, vse, kar je manjšinskega. Kar vanj vstopi, skopni kot lanski sneg. Neznanski napori so potrebni za malenkostne, nikdar dokončno izborjene, vedno prepozne dosežke. Bitka z mlini na veter, ni 3 A. Rebula: Senčni ples. DZS 2004, str. 35. 8 Sodobnost 2024 Jernej Šček Na štiri kavarniške oči kaj dodati. A ravno tu se igra naša bitka: premagati strah pred mestom. Uveljaviti se, kjer je najtežje, se upreti skušnjavi zapiranja, prihodnosti na­ ravnega rezervata, ostati odprti za način razmišljanja in življenjskega sloga mesta zato, ker lahko le tam – v središču tudi našega mesta – postanemo to, kar smo. Slovenci odprtega duha in širokih razgledov. Vzor drugačnega, jadranskega slovenstva, ki se sosednjega oceana ne boji, to pa zato, ker si mu upa pogledati v oči, ker ne klečeplazi, temveč pokončno stoji na svojih (zavednih) nogah. Od tod potreba, da ne zavržemo antropološke dvojnosti, ki nas zazna muje: zavezanost zemlji, kamnitemu Krasu, strmim bregovom nad zali vom, kjer smo najbolj doma, ter vztrajanje na burjastem, ob morju, kjer smo zadnjič zares stanovali pred požigom Narodnega doma. Se spraviti z mestom, ki je polno krivic, kjer te za vsakim vogalom pričaka protislo venska psovka, kjer se na vsakem koraku spotakneš ob krvnika. Bersaglieri pritekajo z morja z dvignjeno trobojnico, slovenske zastave od nikoder, ne na občinski palači, često niti na volišču, fašistični snopi od vsepovsod iz streljujejo svoje izklju­ čevalne puščice in kažejo mezinec, svetilniki in sve tišča zmage, posvečeni poražencem, polne ulice in trgi iredentistov, grajski grič, posejan z junaškimi žrtvami za italijanskost te zemlje. Predjamske ali pač kamnolomske posli­ kave snopov, pomazana pročelja prosvetnih in kulturnih domov, prečrtana slovenska imena, povsod se najde izdolbeni DUX ali nakracani TITO BOIA, v avtobusu, na klopci ob sprehajališču, kjer dojijo mamice, na pokrovu stra­ niščne školjke. Ljudska stanovanja pri Sv. Jakobu, črni proletarci. Počrnele palače, uradi, sodišča, vile zakrivajo avstrijska pročelja, mastodonti iz dvaj­ setih, ki se ti smejijo v obraz. Pred tem nimaš miru niti v cerkveni klopi, ko nate zvrha gleda Mater Italiae. Verdi­Fogarjev “ne bom” in požig slovenskih knjig, posest Tomaža Hrena? Zapor naših borcev. Rižarna med parkiriščem veleblagovnic in nogomet nim stadionom. To je tudi mesto rdečih zastav, kjer prvega maja dvoglasno pojeta de­ lavstvo in osvoboditev, ki je za druge zasedba. Razlogov za spor, kolikor hočeš. Do včeraj smo med griči Škednja, Sv. Ane in Kolonkovca, kjer danes cvetijo sive stolpnice, na debelo vrtnarili. Danes te iz avta izžvižgajo med nagovorom pred edinim spomenikom padlim v NOB v mestu. Kje se skrivaš, slovenski Trst? Kam hudiča si poniknil? Neviden in nesli­ šen, na ulicah te ni, tisto malo, kar nas je, kažemo z zadržanostjo, če sploh. Ni lahko, izvleči se iz živega peska strahov, ustrahovalnih desetletij. Nič se ne izbriše, vse se preobraža. Vsakič, ko je mogoče, znancem iz Slovenije pripovedujem o našem mestu in njegovih prikaznih, vogalih in stopniščih, ko pa ga obiščejo, nimam kam jih dati, česa pokazati, ker “nimamo ključev”, ni receptorja, uradnih ur. Štirje informativni panoji objemajo preddverje 9 Sodobnost 2024 Na štiri kavarniške oči Jernej Šček Narodnega doma. Kamor se obrneš, vse vpije v nebo: ni te, tukaj te ni, tu nisi doma! In vendar smo tu. Pripravljeni, da si znova prikopljemo kul­ turno pripadnost mestu, ne več proti someščanu, temveč končno z njim. In tako postane Rudijevo upiranje mestu vseslovenski odpor, duhovna mržnja, ki jo je treba preseči. Rudi Leban, v italijansko vojsko mobilizirani Slovenec, se po kapitulaciji fašistične Italije vrača domov, da bi pristopil k partizanom, a usoda ga sooči z nečim, kar je globlje od njega, s sloven skim duhom, razpetim med deželo in mestom. Trmasta Kraševka Vida glavne mu junaku odpre oči, ker “s hrepenenjem je daleč proč od ponižane zem lje, obenem pa je kljub vsemu priklenjena na to zemljo, ujeta v boj, ki odrešuje zemljo in njo, hčerko te zemlje” 4 . Rudija, ki se mu mesto sprva upira, da se odloči za partizanjenje na deželi, za gozd, goščarstvo, naposled prepriča, da je slovensko protimeščansko strast treba preseči, premagati strah, ki ga otro­ škemu očividcu grmade v pristanu, požiga Narodnega doma v Trstu, vzbuja domovina, ki jadransko živečega Slovenca prekvaša in valja v ita lijanizacijo. Ostani v mestu, saj lahko tu storiš največ. Ostani in spremeni mesto v sebi, če hočeš zaživeti. To je Rebulov in Pahorjev kopernikanski obrat, lekcija tržaškega meščanskega romana, ki ga slovenska duša še mora prebrati. “To. Strah v podzavesti, v gubah možganov, potuhnjen v kotičkih srca, pre­ preden z živci kakor mikroskopska pajčevina. In tak strah hkrati prekletstvo in skušnjavec, hkrati greh in kazen. Torej tudi strah pred mestom, ne samo strah pred Nemci? Strah pred mestom? (…) Da, strah pred mestom. To je. Preplah pred tovarno, kjer stoletja predelujejo slovenske ljudi. To je. To je. Da, to je. Prekvašajo jih. Dajo jim nov priimek in novo ime, v roko pa slov­ nico novega jezika. Od konca prve svetovne vojske pa vse to še z ognjem in mečem. Seveda ti gre že kot otroku strah v mozeg s plameni gorečih stavb, s kresom slovenskega gledališča sredi Trsta. In občutek manjvrednosti, ker si kot parija. Učitelj lahko obesi za kite plavolaso dekletce, ki v šoli spregovori v suženjskem jeziku. Strah črnca pred belim človekom. (…) / Beli človek je namreč zabil tablico nad vhodom in prepovedal vstop manjvrednemu črnemu plemenu. Tako četrt stoletja napisi tudi v Trstu. Za slovenske ljudi. “Smrt Ščavom!” V časnikih članki s tako vsebino. Napisi po zidovih. Napisi po stra­ niščih. V tramvaju listki s prepovedjo na šipah. In vmes smrtne obsodbe. Kako naj se človek veseli tržaških ulic? Kako naj mu bodo struge veselja od gričev do morja? Ustavil se je. Dobro, a če je tako, potem mora nazaj v mesto. (…) Seve, da mora v mesto. Prav zato, ker je nagonsko hotel bežati stran od njega.” 5 4 B. Pahor: Mesto v zalivu, str. 188. 5 B. Pahor: Mesto v zalivu, str. 194–196. 10 Sodobnost 2024 Jernej Šček Na štiri kavarniške oči Intenziven stik z italijansko kulturo in kulturniki v zadnjih kavarniških letih je meni pomagal, da sem v sebi začutil robove in tlakove slovenstva. Saj že Andro ženi Zalki, ki bi ji morali reči Zora, pojasnjuje, da je izbira med domom in svetom lažno razpotje: “Lahko pišeš o cesarjih in pape­ žih, pa zganjaš domačijstvo, (…) [l]ahko pišeš o kozolcih in mlinih, pa si svetovljan.” 6 Bodimo iskreni, odpiranju in zapiranju vrat k sosed(ovem)u se ni mogoče izogniti, kjer koli že si na Slovenskem! Slovenski prostor je ena sama obmejnost. Mejni prehodi na vse strani neba le lučaj stran. Od Aškerčeve je do Fernetičev 80 km, do Dolge vasi 200, do Rateč 90, do Petrine takisto. Slovenska duhovna pokrajina torej nastaja, raste in usiha v obmejnosti, v tej “dramatični križiščnosti” 7 , ki prelamlja in zaznamuje naš življenjski prostor. In vendar, banalno, da je kaj, razorožujoče kmečko vprašam: Si kdo sploh še želi biti Slovenec? Narodni čut, ta izbrisana kategorija, za ene moloh (zlo), za druge malik (idol). Začenjam s prvim. Meni zelo ljubega, napred­ nega čedermaca Florijana Burnika, un prete ribelle, fašisti pošljejo iz doline Vipavske na konfin v deželo skal in koz Molise. Eden od spremljevalcev v civilu, ki si ga vzame k srcu, ga takole, iz čiste dobrote, skuša pregovoriti: “Postaneš Italijan, pa je. Konec vseh diffid. Dobiš potni list, pot ti je odprta na vse strani. Če si duhovnik, ti jutri lahko pade na glavo kaj rdečega. In kaj bi pustil za sabo? Manjvredno civilizacijo za višjo. Obskurno govorico za slaven jezik. Kulturo vipavske vasi za kulturo dvajsetih italijanskih uni­ verz. To je prej opcija zdrave pameti kot inteligence, prečastiti. To se pravi naravnati uro po soncu zgodovine.” 8 Na antipodih narodne stiskalnice drugi Rebulovi liki, na primer toskan­ ski fašist Amos Borsi iz Kačje rože, ki ga naš prostor duhovno spreobrne, ali pač tržaški meščan, profesor grščine De Martinis iz Senčnega plesa, ki v enem od prelomnih dialogov protagonistu, pisatelju Silvanu Kandorju, priznava, da mu (nam) zavida. Majhnost namreč. Če je pripad nost majh­ nemu narodu privilegij, ker nas zbližuje z najglobljo esenco človeškosti – našo minljivostjo –, je manjšinskost, ta majhnost majhnega, torej privilegij privilegija. Kaj šele tisti, ki znotraj manjšine še verjamemo in delujemo za slovenstvo. Manjšina v manjšini malega naroda – infinite zimalni račun! Ta naša vrženost med svetove, če naleti na pravega človeka, prebuja iz samo­ umevnosti in bodri k intelektualni in duhovni treznosti. 6 A. Rebula: Zvonovi Nilandije. Mohorjeva družba 2005, str. 78. 7 A. Rebula: “Izviri slovenske duhovnosti”, v: Na slovenskem poldnevniku. Založba Obzorja 1991, str. 123. 8 A. Rebula: Nokturno za Primorsko. Mohorjeva družba, Mladika 2004, str. 77. 11 Sodobnost 2024 Na štiri kavarniške oči Jernej Šček “S tem, da se začutiš Slovenca, se samodejno vklopiš v določeno točko in določen trenutek kozmosa. Recimo: vstopiš v srednjeevropsko razvodje, med Rabo in Tilment, med kneza Boruta in Kidriča, med Brižinske spomenike in Tovarišijo, med Modesta in Šuštarja, med Triglav in Brezje, med panjske končnice in baročne cerkve. Vstopiš v slavo in gorje slovenstva, na Krško polje in v Kočevski Rog, v Baragovo indijanščino in v eksplozijo moderne, v ves tok usode, ki se je razpel nad njim, od Trubarja do Kocbeka. Z eno besedo: kot Slovenec nisi brez imena. Imaš domovnico za ta svet. Imaš vozovnico za vse proge usode. Tvoja identiteta je tu, enkratna. Že si povsem drugačen od vseh svojih sosedov. Manj samozavesten od Nemca, manj spreten od Italijana, manj državniški od Madžara, manj zaveden od Hrvata. In vendar: toplejši od Nemca, zanesljivejši od Italijana, bolj demokratičen od Madžara, zavednejši od istrskega Hrvata. (…) Naša identiteta je tu, izdolbena iz zvestobe in trplje­ nja, nahranjena z drobtinami z mize zgodovine, a vendar ne izposojena od nikogar, nikomur ukradena, naša.” 9 Iz Rebulovega Senčnega plesa se končno oglaša pomirjujoča ženska mod­ rost. Fina, žena urednika Ardenjaka, Kandorju takole: “Seveda je bridko, če vidiš, kako se tvoj narod topi v drugega. Ampak se vam res zdi, da je to najbridkejše? Jaz mislim, tudi ko ne bi bilo tega, bi ostajala revščina, bolezen, zavist, sovraštvo. Kaj vse bi ostajalo, tudi brez asimilacije! Prav takšna figa bi bila. In bi se grizli za kaj drugega, če tistega ne bi bilo. Prav tako bi se grizli. Se vam ne zdi?” 10 Da bi (p)ostali to, kar smo – to bi bil uspeh! (Pozor, odločujoč je p.) Soočenje z drugim lahko pomaga. Ne več zakompleksani svetovljani ali butalski domoljubi, temveč Slovenci in Evropejci z veliko začetnico. Skozi ta popek sveta med ravnino, gorami in morjem tečejo silnice slovenske in svetovne zgodovine, tu lahko evropska človečnost zmaga ali izgubi. Nekaj med goščarskim in misijonskim je v tem našem prebijanju skozi šivankino uho zgodovine. Kdor ni nikjer doma, ne more biti v svetu nekje doma. Iz tedna v teden dozorela besedila prenašajo zdravilno moč za to našo razbolelo skupnostno dušo. Prek drugega zdraviti sebe, celiti svoje rane, nato pa se zaceljeni vrniti k sosedu. Skozi oči drugega pogledati sebe v oči – to bo to. 9 A. Rebula: “Izviri slovenske duhovnosti”, str. 124–125. 10 A. Rebula: Senčni ples. DZS 2004, str. 288–289. 12 Sodobnost 2024 Jernej Šček Na štiri kavarniške oči