,.-... ¦>¦»••¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦•¦¦¦¦¦. ..................^ • • I Piskrovez Mihec in konzum. j • • • • ¦...........................................................i Pred več leti je prišel v neko vas na Spodnjem Štajerskem piskrovez Mihec, ;obložen s težko butaro različne posode in blaga. Ko stopi v prvo hišo, misleč, da boj kaj od svojega blaga prodal in tudi piskre povezal in ponve zakrpal, našel je gospodinjo z dvema sosedoma v živahnem govoru, tako, da še se niso zmenili, ko je Mihec pristopil. Ta je poslušal z usti in ušesi ženice, katere niso mogle prehvaliti nekega mladega gospodarja zaradi njegovih zaslug. Težko je čakal Mihec konec tega govora. A ko ga je vendar pričakal, je ponujal svoje blago in povprašal, ali bi ne im9la ktera gospodinja piskrov, da jih zveze, in I ponev, da jih krplje, pa vse izrečejo eno- I glasno, da ne kupijo od njega ničesar, ker imajo v vasi nov konzum, pri kterem se vse blago ceneje dobi, kot drugod. Ena še dostavi: „Ne dvonim, da bo tudi naš gospod načelnik za konzurn najel piskrovezca, kteri bo za ude prav po ceni vezal piskre in krpal ponve." — Ko Mihec to sliši, stopijo mu ušesa kvišku in radovedno pozveduje, kje da stanuje gospod načelnik. Ena izmed ženic ga spremlja domov grede do načelnikove hišo in ko sta dospela tja, se Mihec zahvali za njeno prijaznost. Nekoliko je postal, si klobuk in brke poravnal, potem pa se bojazljivo bližal hiši, v kteri, kakor je izvedel, stanuje mogočni gospod načelnik. Dospevši do hiše, odpre lahno vrata in stopa tiho proti sobi ; tam zopet postoji, potem potrka na vrata, pa ker se nikdo ne oglasi, potrka drugič in tretjič, a tudi zdaj se ni nikdo oglasil. — Mihec zbere vso korajžo, pritisne rahlo na kljuko, odpre in stopi v sobo in za seboj tiho zapre vrata, da ga pri mizi sedeči gospod še zapazil ni. — Mihec je tiho stal pred vrati in še dihati ni upal, da ne bi motil gospoda, kateri je imel pred seboj različna pisma in bil zelo zamaknjen vanje. Po dolgem čakanju se vendar gospod ozre na Mihca, kteri se mu globoko prikloni in gospoda ponižno pozdravi, ter nekoliko korakov bliže stopi in s prosečim glasom reče : ,,Gospod načelnik, ravnokar sem bil tam pri prvi hiši v vasi in slišal, da so se tri gospodinje pogovarjale o novem konzumu, katerega ste ustvarili in da namerjavljate za kon-zum najeti tudi piskroveza, kteri bo vezal piskre, krpal ponve za ude in izdeloval ku-halnice, mišje pasti in druge reči za prodajo. Prosil bi torej ponižno, ako bi to službo meni podelili; že več ko dvajset let izdelujem in prodajam to blago in prav dobro razumem kupčijo." Gospod načelnik je molče poslušal Mihca in ko je ta svoj govor končal, mu je ponudil stol, na katerega se je vsedel. Potem vstane gospod in prinese iz omare steklenico žganja, od katerega Mihcu nalije kupico. Mihcu so se, ko je zagledal žganje, zažarele oči. Potem gospod Mihca nagovori : „Tukaj pij, kolikor duSa drži! Veseli me, da si prišel, ker vidim, da mi novi konzum mnogo delapovzročuje, kterega ne bom mogel sam opravljati. Premišljeval sem že sem in tja, kje bi dobil spretnega pomagača ali ko-mija, torej si ravno prav prišel. Sprejmem te drage volje, ker si rokodelec in vrh tega še dobro razumeš kupčijo." Mihec od veselja ni znal, kaj bi storil, poljubil je načelniku roko ter na njegovo zdravje izpraznil kupico, katero mu je ta zopet napolnil. Žganje in obljubljena služba ste storili svojo dolžnost. Mihec je postal zgovoren, kakor bi bil že v konzumu in tam prodajal mišje pasti in druge svoje izdelke. Gospod načelnik še ga je seveda bolj pohvalil. Slednjič, ko je izpraznil že tretjo kupico, je začel pripovedovati tudi o svoji ženi Marici, ktero ima tam daleč na Ogrskem v svoji domovini. — Prosil je načelnika, da bi mu dovolil tudi svojo ženico s seboj pripeljati, ker mu ona pri njegovih izdelkih lahko veliko pomaga. Gospod je nekoliko časa molčal, potem pa Mihcu naročil, naj se nemudoma vrne v svojo domovino. Tam naj za preselitev vse uredi in naj čaka, dokler ne dobi puziva, da pride s svojo Marico h konzumu v službo. Mihec je izročil svoje blago načelniku, kteri mu je na pot še dal steklenico žganja, potem se je poslovil in se napotil naravnost proti ogrski meji. Med potjo še mu je na misel prišlo, da ima žganje v žepu, ne pa v želodcu. Njegove misli so bile pri konzumu. Domov dospevši je razlagal ženi svojo srečo, katero je tako dolgo iskal in vendar enkrat našel. Ker je Marici povedal, da bo tudi ona sprejeta pri konzumu v službo, se je ta od veselja razjokala; še večje je bilo veselje, ko je Mihec iz žepa potegnil žganje, katero sta potem skupno zaužila, govoreč o rado-darnosti načelnika. Potem sta od dne do dne pridno delala in imela sta že cele kupe izgotovljenih različnih stvari, pa vedno sta bila bolj vznemirjena, ker obljubljenega poziva ni bilo od nikod. Tako sta čakala teden za tednom in mesec za mesecem, da bi se jima želja izpolnila. __________ (Konec sledi.)